Nemško ni znal

Nemško ni znal

V Celovcu je bila huda zima in Celovčanom so se nosovi pordečili. Kot »iS ponavadi tudi tokrat ljudje niso nikjer dobili kožuhov. Če bi bila huda vročina, bi za vsakim vogalom kdo ponujal kožuhe, tako pa so jim sredi najhujše zime ponujali slamnike. Ubogi meščani so se v molitvi zatekli k Bogu, da bi jim poslal še o pravem času kožuhe. In so bili uslišani. V mesto je prikoračil medved, zavit v kožuh. Kar trumoma so drveli meščani za njim, da bi jim prodal svoj kožuh ter jim jih priskrbel še več. Kožuharju ni bilo mar ubogih meščanov, šel je svojo pot in se končno skril v neko duplino. Celovčani pa so pametni ljudje in so si mislili: kožuhar ni njihovega rodu in ne razume nemško. Zato so naprosili župana, ki je znal več jezikov, naj se on pomeni s kosmatincem, češ, že njegova osebnost, posebno če spregovori z njim v njegovem domačem jeziku, bo omečila medveda, da bo pomagal ljudstvu. Župan je bil takoj pripravljen ponižati se in se pogajati s kožuhar-jem, čeprav je sam imel lep in topel kožuh in ni trpel mraza. Prišel je z velikim spremstvom do dupline, v katero se je bil umaknil medved. Zaradi ljudi, ki so ga opazovali, je legel na zemljo, si pri tem umazal lepo obleko in se skobacal v duplino. Dolgo je govoril s kožuharjem in molel noge iz dupline. Meščanom, ki so zmrzovali, je bilo pogajanje predolgo, pa so potegnili župana iz dupline. Kožuhov ni imel, a tudi povedati ni mogel, kako sta se pogajala in barantala s kožuharjem, ker iz votline ni prinesel glave. Ljudje so se jezili, kako more biti župan, ki govori več jezikov in nosi lep in topel kožuh, tako pozabljiv, da gre brez glavepd doma. Nekateri pa so trdili, da je glavo še imel, preden je zlezel h kožuharju v votlino. Ker se niso mogli zediniti, so šli k materi županji vprašat, če je šel njen mož zdoma z glavo ali brez nje. »Počakajte, moram pogledati,« je rekla mati županja. Nato je odgrnila posteljo, pogledala in rekla: »Jo je že s seboj vzel, doma je ni.« Tako so bili zavoljo kožuhov še brez župana.