Nekoliko prepotrebnih pogojev za gorske ture.
| Nekoliko prepotrebnih pogojev za gorske ture. K. Chodounsky |
Iz knjižice »Julskž Alpy« v pouk vsem turistom. Spisal dr. K. Chodounsky.
| |||||||||
Od vsakogar, ki namerava iti na kako višjo goro, zahtevamo, da se brez ugovora podvrže vsem pogojem, ki jih navajamo pozneje. Dolgoletna izkušnja nam namreč kaže, da, kdor gre prvikrat na gore, pride s takšno pripravo in v takšni opravi, kakor se izprehaja po kakem ljubljanskem drevoredu, in smatra vsakršno posebno gorsko opravo za nepotrebno, katerega mnenja je sicer tudi širše občinstvo sploh. Hoja na gorske grebene zahteva precej srčnosti in vztrajnosti, in zato svetujemo, da se jih loti le zdra v hodeč , in sice r tak , ki j e že vaje n daljši h pohodo v (maršev). Najskromnejša zahteva so podkovani gorski črevlji; ti so narejeni iz močnejšega usnja in podplati so jim podkovani na poseben način. — V navadnih črevljih noga preveč čuti robata tla ter se hitro utrudi in razboli; v gramozu pa, po kakršnem je treba često dolgo broditi, se tak navaden črevelj čisto dodela. — Marsikateri začetnik, ki je kdaj kaj slišal o podkovanih črevljih, meni, da zadošča, ako si da pri kakem črevljarju v dolini, predno gre na goro, zabiti par žrebljičkov v podplate navadnih črevljev. Svarimo pred to prevaro, — kajti takšno podkovanje je slabše nego nič, ker noga v takem črevlju lahko izpoddrsne na ploščatih skalah. Dobro podkovan črevelj pa napravi stopinjo trdno in varno, in največ nesreč v Alpah se je zgodilo vsled tega, ker dotični turist ni imel pravih črevljev. So res težki, pa hoja v njih je sigurna in lahka in navadimo se jih že prvi dan. Dobro je take črevlje doma nekoliko razhoditi, predno jih daš podkovati. Nogavice morajo biti volnene in kolikor mogoče debele; v njih črevelj toliko ne tišči in vrhutega se noga v njih ne poti, in to zopet karakterizuje neizkušenega turista, da obuje za gorske ture tenke nogavičice. Sploh se priporoča volnena roba tudi za ostalo perilo, zlasti srajce. Drugo obleko si naj izvoli vsak po svojem okusu; najbolje stori tisti, ki si napravi turistovsko dreso, kakor jo je izkušnja odobrila kot najprimernejšo: kratke hlače do kolen, ohlapen sako, oboje iz lodna ali iz angleškega ševiota, mebak klobuk in trikotna srajca. Dolge hlače se umažejo in doli raztepejo. Jako dobro se nosijo tudi irhaste hlače do kolen, ker so pripravne za hojo; kdor se ne boji nagih kolen, naj si jih omisli. Lodnast. ne predolg plašč (havelok do kolen), volnene rokavice. Dame si morajo preskrbeti razen gorskih črevljev lodnasto krilo, ki se da visoko speti; v dolgem krilu na prave gorske ture ni moči iti, ker je lahko nevarno bodisi pri hoji navzgor ali navzdol. Razen tega bluza, kratka jopica (figaro), pelerina s kapuco iz lodna proti dežju. Dežnikov in solčnikov na gore ni jemati, kajti tudi dama ne sme na turi za nobeno ceno dati palice iz rok; one pa, ki se boje, da bi jih ožgalo solnce ali pa poškropil dež, naj ostanejo rajše doma. Nadalje okrogel slamnik ali lodnast klobuk. Gorske ekspedicije trajajo navadno dalj časa in kdor se ne misli zadovoljiti samo z eno, mora misliti na to, da se preskrbi s perilom in drugim, in ker vodnika navadno ne oblagamo preveč, nosimo del svojih stvari sami. V to svrho si omislimo nahrbtnik (gospodje in dame), ki ga je neprimerno laže nositi nego manj praktični tornister; potni kovčeg je pa le za potovanje po železnici. Kaj si imamo vse s seboj vzeti na turo, se do podrobnega ne da našteti — to se ravna po potrebah posameznika in po potnem načrtu. Neobhodno potrebne so pa toaletne stvari, ročna lekarna, dober nož. Lekarna naj obseza vsaj: 2 % ali 3 % salicilni obliž, nekoliko obvezil, angleški obliž, stekleničico opijeve tinkture (10 kapelj po trikrat na dan pri diareji), škarje, nožič in stekleničico konjaka. Dobro je vzeti s seboj tudi kompas. Neobhodno potrebna je seveda zanesljiva mapa. K pripravam za gorske ture spada tudi dolga, trdna palica z jekleno ostjo. Tudi dame jo morajo imeti. Dobra palica zagotavlja napol uspeh ture; izkušnja šele nauči turista, kake koristi mu je palica. Olajšuje zlasti stopanje navzdol, za kar je kratka palica čisto neporabna. Po stezah nad prepadi se opirajmo s palico ob stran, držeč jo z obema rokama vodoravno ali poševno, nikda r pa je ne zasajajmo v ono stran, kjer je prepad! Le neizkušeni turist ravna tako. Kdor hodi brez vodnika, si mora preskrbeti tudi cepin (Eispickl), kajti na ledu ali zmrzlem snegu si je dostikrat treba izsekavati stopinje, pa tudi v skalouju dobro služi. Prav rabiti cepin znajo samo izkušeni turisti, tem kajpada te vrstice ne veljajo. 0 derezah (kramžarjih), ki zelo dobro služijo po strmih snežiščih, melih (sipinah) in s travo poraslih obronkih, in o krpljah ne nameravamo tu obširneje razpravljati, kajti njih rabi se priuči turist šele po lastni dobri izkušnji. Skoro pod vsemi znatnejšimi vrhovi v Alpah so postavljene turistovske koče, ki jih po letu oskrbuje poseben gospodar, ali so v njih vsaj zaloge provijanta. Kjer pa turistovskih koč ni, so vsaj pastirske koče, v katerih se lahko na senu prenočuje in kjer se lahko dobi, če drugega ne, vsaj mleko in sir. A r zlic temu naj se vsakdo, ki se je odpravil na daljšo turo, založi s provijantom, katerega polrebo bode kmalu začutil že na potu. V kočah se namreč dobivajo glavno konserve (v večjih kočah z gospodarjem, n. pr. v Češki koči pod Grintavcem, v koči na Kredarici pod Triglavom je navadno dobiti tudi svežega mesa), zato ni ravno nič slabega, ako se turist namesto njih lahko pogosti s kako pečenko ali čim drugim, kar si je prinesel s seboj. Za pijačo je dobro vzeti s seboj mrzle kave ali čaja — končno dopustno je tudi lahko vino. Posoda za pijačo je najboljša gumova. Žganic, kakor konjaka, ruma, ne pije turist med hojo nikdar ; začetniki imajo sicer to slabo navado, da se krepčajo s konjakom, ali po hipni pokrepčavi pride vedno še hujša utrujenost. Najbolje je piti vodo, kjer le kak studenec izvira; ne škoduje niti voda izpod snega ali ledenika, zlasti če ji pridenemo nekoliko kapljic konjaka. Sama taka voda je namreč zelo enaka destilovani in zato lahko zbudi nevoljo kakega občutljivega želodca. Nizka temperatura pa ni čisto nič škodljiva. Dobro je vzeti s seboj čokolade ali pa kislastih bonbonov, ki prijetno ovlažujejo grlo. Priporočajo tudi vedno kaj žvečiti in bodisi to samo stebelce trave, zlasti kadar se leze navzgor. Na gore hodimo zgodaj zjutraj; ako nam je iti črez ledenike ali na zelo visoke gore, je dobro namazati si obličje in ušesa z vazelinom; dame naj si povrh nasipljejo še pudra.* S tem se obranimo solnčnega žiga. Potrebno je vzeti s seboj naočnik e s temni m (čadastim) steklom , ker se žarki poletnega solnca na snegu odbijajo tako jarko,*da si nakoplje turist lahko kako vnetje v očeh. Glavno pravilo vztrajnega hodca je mirnost (enakomernost). Korakajmo čvrsto, pa ne hitimo ! Na bolj strmih krajih stopajmo bolj polagoma in kadarkoli se nas loti utripanje srca in kratka sapa, se ustavimo za tako dolgo, da to
- (Dobro mazilo, ki ima to prednost, da ga znoj ne spravi strani, je tudi: Rp. zinci oxyd. 1 del, amyli ½ dela, lanolini 5 delov.)
preide. Pri tem se ne smemo na drugo družbo prav nič ozirati! Po dveh ali treh urah hoda je dobro odpočiti se za četrt ure, slabo je pa vsak hip postajati ali sedati. Svarimo zlasti prod uživanjem žganih pijač med hojo, tudi vina malo, vode pa, kolikor je le komu ljubo . Na gore hodimo le v lepem vremenu. Kdor hodi sam, mora na vreme še bolj paziti, kajti v megli lahko zablodi tudi po markirani poti. Če iz kakršnegakoli vzroka zablodi, ga opozarjamo na turistovski signal: šestkrat v minuti damo znamenje in po odmoru ene minute zopet ponavljamo znamenje. Znamenja so lahko vidna, optična (privežemo ruto na palico in mahamo ž njo) ali slišna, akustična (krik, žvižg). Kdor je v gorah prvič, naj se nikamor ne odpravlja sam, dokler si ni pridobil večje izkušnje v poznavanju terena, tal in se ni prepričal, koliko se sme na svoje moči zanašati. Na težje ture pa hodi tudi star in izkušen turist z vodnikom. Tega pa ni smatrati za najetega hlapca, ampak za družabnika. Za vodnike smejo biti le oni, ki se morejo izkazati s knjižico, izdano in potrjeno od okrajnega glavarstva. Načrt za potovanje si naj turist, predno se odpravi, premisli in izdela do podrobnosti.