Nekoliko besedic o ženskem uprašanju
| Nekoliko besedic o ženskem uprašanju Pavlina Pajk |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
I.
Minulo je že več stoletij, kar se razpravlja žensko vprašanje. Govori in piše se za ženstvo in proti ženstvu, ali rešitev tega vprašanja je skoro vedno pri starem: ženske imajo, kakor nekdaj, svoje sovražnike in svoje branitelje. Najneumnejše trditve so se izrekle, da bi se dokazalo, da je ženska kakor v telesnem, tako tudi v duševnem oziru slabejša od moškega, da je nje volja toliko slabejša od moške, kolikor bi bil nje duh manj bister od moškega; da, našel se je tudi pisatelj, ki je trdil, da so nje, možgani ložji od moških! Odtod bi tudi prihajal uzrok, da bi ona ne bila zmožna izpolnjevati tega, kar premorejo moški. Vse to se je seveda samo trdilo, ali dokazati tega do sedaj še ni mogel nikdo.
Jaz menim, da predno se bo dalo trditi, kako sta si različna oba spola v razumnosti, zmožnosti, vztrajnosti in volji, morali bi prej moški in ženske obiskovati enake šole, baviti se z enakimi študijami, opravljati enake posle. Se ve, da bi le v majhnem to bilo mogoče, a ne celoma. Zatorej se tudi ne more prej soditi o pravi različnosti moške in ženske razumnosti.
Gotovo je, da, odkar svet stoji, prepričujemo se, da sta oba spola obdarjena z različnimi lastnostmi, a te lastnosti se ujemajo med seboj.
A ne samo človeška spola, temveč tudi vsaka živeča in neživeča stvar na svetu razlikuje se druga od druge. Vsaka ima svoj določeni namen, kterega mora tudi izvrševati, ako hoče imeti svojo veljavo. Ako pa tega svojega namena ne izvršuje, greši proti prirodnim zakonom in postaja zavirek občnemu razvitku. S konji na pr. vozimo in na konjih jahamo; z voli vozimo in orjemo; krave nam dajejo tečno mleko. Vsaka teh treh živalij ima različen namen, vsaka nam je k občnemu blagostanju potrebna, težko bi pa bilo soditi, ktera izmed njih je koristnejša človeštvu in ktera bi se lože pogrešela. Telesna moč! evo glavne, toliko hvaljene prednosti moških! Nežnost, lepota, čuvstva! evo glavne prednosti ženskih bitij! Moč, ljubav in lepota pa, te tri reči so življi, ki delajo človeški uzor. Ako eden teh življev hoče veljati več od drugega, rodi se nesklad in nered. Postavljanje moči nad lepoto, znači surovost; postavljanje lepote nad moč pa znači nravno popačenost. Iz tega pa sledi, da sta si oba spola v tem enako potrebna.
Poglejmo zdaj nekoliko, za kaj in koliko so ženske veljale pri naših prednikih.
Ženska pred časom krščanstva smatrala se je pri patrijarhih samo za porodnico in čuvajko otrok: pri Egipčanih je uživala nekoliko več spoštovanja, a vendar je veljala še vedno za neko igračo; pri Grkih bila je nekaj časa skrita in prezirana, n. pr. v Atenah; pozneje je zopet imela vsakoršno svobodo, kakor v Sparti, a iz te svobode se jej je rodilo poniževanje in zaničevanje. Še le krščanstvo je izreklo modro in blaginje polno izjavo, da so vsi ljudje enaki, tedaj tudi moški in ženske.
Obema spoloma se je pred oči postavljalo neko vzvišeno bitje kot obeh stvarnik, kterega sta oba spola smela imenovati očeta; obema spoloma se je dajala gojitev osrečevalnih čutov, neke srečno bodočnosti posmrtne, neke večne, blažene jednakosti med narodi, stanovi in spoli.
Od tiste dobe so bile ženske spoštovane in ljubljene, da v nekterih narodih celo oboževane in občudovane. Seveda govorim o krščanskih in izobraženih narodih: pri barbarskih in neizobraženih igrala je ženska in še vedno igra jako žalostno ulogo. Zato pa tudi pri narodih in človeških plemenih, kjer je ženska izključena od društvenega gibanja ter jo puste rasti v nevednosti o društvenskih in domovinskih stvareh, ni napredka, pravi narodni in državni napredek je tam nemogoč. Taki narodi so obsojeni k poginu ali k sužnosti.
II.
Kako se pa dandanes misli in sodi o ženstvu? – Kakšen je njih upliv v družbinskem in društvenem življenju? – Kakošna je njega odgoja in kakošna bi morala biti? – O tem hočem naposled govoriti.
Sodba o ženskem značaju je razven male izjeme še vedno jako neugodna. Kot glavni greh očita se ženskam lahkomiselnost, gizdavost, razkošnost in nečimernost. Kteri dobi ženske starosti pa navadno veljata ostra sodba? – Brez dvombe najbolj osemnajstim do petindvajsetim letom, tedaj oni dobi, ko je Ženska najbolj občudovana, najbolj obožavana, najbolj dvorjena, najbolj iskana od moškega sveta. Od mladih, brezskrbnih in tedaj tudi še lahkomiselnih devojk, kterih glavna misel je takrat z večine res le nakit in gizdavost, prenaša se navadno sodba na vse. Ženstvo. Kedar pa se ženska približuje svojemu tridesetemu letu, izgubi polagoma oni čar, ki vzbuja moško pozornost, in od tedaj ostane nje tedanje mišljenje in delovanje navadno samo ožjemu družbinskemu krogu znano. O nje prvem značaju, o njenih duševnih zmožnostih in o nje razumnem delovanju, ki se zdaj dan za dnevom vrši v blagost njene okolice, je svet slep in gluh.
Kedaj pa postane moški zrel za svoj posel, za svoj urad? – Gotovo še le v svojem tridesetem, petintridesetem letu. Pred to dobo tudi on ne vzbuja, razven male izjeme, pravega zaupanja. Stoprav tedaj se je njegov um popolnoma razvil, še le tedaj je popolnoma zrel za težavniše delo, za težavniši posel.
In mislite-li, da je ženska razumnost v svojem razvitku različna od moške? – Ko je ženska dvajsetletna, ima predpravico lepote, je cvetica, ki privablja, očaruje, a ni še ženska v pravem pomenu besede. Nje duh, nje srce, da dozorita, potrebujeta isto število let, kakor moški. Tudi ona dopolnjuje z vajami in izkusbami svoje duševne moči. Ako je tedaj ženska v svoji mladosti nekoliko lahkomiselna, so moški v onih letih še bolj lahkomiselni, kar bi ne bilo težko dokazati.
Da bi ženska bila gizdava, nečimerna, razkošna! – Da je to v mnogih slučajih resnično, kdo pa je tega najbolj kriv? – Nihče drug, nego moški sami!
Koliko moški pišejo in želečno govorijo o ženski ponižnosti in pohlevnosti, kakor o nekem nedosežnem uzoru! Ali kako malo jih je, ki bi spoštovali in odobravali to prelepo žensko čednost! Kaj je blaga, pridna, nravna ženska v moških očeh, ako nima na sebi nekoliko onega nakita, nekoliko one prilizljivosti, ki dela žensko zanimivo? – Ako ga nima, ostane prezirana in zasmehovana pri vseh svojih prelepih čednostih. In ravno oni, recimo gospodje soprogi, bratje itd., ki svojim ženam in sorodnicam vedno na srce polagajo žensko pohlevnost in skromnost v opravi, ravno ti so prvi, ki občudujejo in se klanjajo zunanjemu ženskemu blesku.
Žalibog, da ženska ugaja, samo dokler je lepa in mlada! Ko jej izgine mladost in ž njo lepota, vse je pri njej skončano. Ali je potem čudo, ako si taka revica, posebno če ni še omožena, prizadeva, kakor more in zna to nadomestiti, kar jej priroda ali ni podarila ali pa je že vzela; da si prizadeva z umetnimi barvili in s kričečim nakitom podaljšati svojo čarobnost? – Kako hudo je biti preziranim, zaničevanim, pozabljenim!
Gotovo je in bode vedno brezpametnih žensk, ki vse svoje žive dni na nič drugega ne mislijo nego na olepšanje in nečimernost. Ali so pa morda vsi moški modri, popolni, štedljivi? Na vsak način sme se z mirno vestjo trditi, da je želja do štedljivosti bolj ženski nego moškemu prirojena.
Da ženska v svoji prvi mladosti preveč gleda na svojo zunanjost, je resnica, a res je tudi, da ona v poznejših svojih letih vso svojo skrb obrača samo na blagost svoje rodbine. Kaj so njej dragocene obleke in druge ugodnosti proti blagostanju drage rodbine? Delala, štedila, da, odrekala bode sebi najnedolžnišo zabavo, pritrgavala si bo, če treba, tudi kak boljši grižljaj, samo da bi ljubemu otroku ne odrekla pametne želje ali ne zanemarjala njegove odgoje. Žrtve, ktere ženska kot mati prinaša svoji rodbini, teh ne bode oče nikdar prinašal.
Sicer pa mora ženska srednjega ali nizkega stanu za svojo rodbino toliko delati in misliti, da jej ne ostaja niti za trenotek časa, da bi gojila puhle želje. Veliko krivico dela torej ženskemu spolu, kdor trdi, da je ona ohola, nečimerna, zapravljiva. Če so pa bogate ženske gizdave, kaj to škodi? Od koga naj bi živeli rokodelci, če ne od premožnejših in bogatejših? – Denar, kateri bogata gospa troši za svojo dragoceno opravo, ne pada na nerodovitna tla: koliko pridnih rok podpira ona s svojo razkošnostjo! Sicer pa ženski kterega koli stanu nikakor ne škoduje, da je nekoliko gizdava. Ženska, ki zanemarja svojo zunanjost, ki hodi v zanemarjenih oblekah, taka ženska je lena, in bodite zagotovljeni, da kakor zanemarja sebe, zanemarjala bode tudi dom in otroke. Nasproti pa bode snažno in ukusno oblečena žena z isto natančnostjo gledala na domači red. In taka bode gotovo manj izdajala za svojo opravo, kakor tista, ki hodi v zanemarjenih oblekah. Prva namreč štedi svoja oblačila in nosi eno po več let, če si tudi na njih nekoliko popravlja kroj, da ne izgleda starikava, dočim druga jedva eden sam letni čas izhaja s svojo obleko.
Poznam žensk, ki neizmerno mnogo potrosijo na svoje obleke, in vendar se zdi, da vedno hodijo v starih. Druge zopet jedva tretjino tega izdajejo, a so vedno ukusno in po šegi oblečene. Pridnost, štedljivost in ukusnost, te tri lastnosti so ženski gotova glavnica, ki njej in hiši zagotavljajo blagostanje.
III.
Preidimo zdaj k ženski odgoji. Kakošna bi morala biti ženska odgoja? – Lahko vprašanje, težaven odgovor!
V starih časih ni bila nobena rodbinska skrb tako malovažna, kakor bodočnost devojke. Oče se navadno celo nič ni brigal za izobrazbo svoje hčere, a tudi mati samo nekoliko. Ako je hči znala v hiši pomagati dekli pri vsakem delu in biti podložna roditeljem, ako je znala čitati iz molitvene knjižice in podpisati svoje ime, ako je oskrbljevala rodbino z nogavicami in za domače prela platno, znala je dovolj. Navadno je stopila v zakon, še predno bi bila kdaj videla gledišče od znotraj, da o drugih zabavah molčim. Moža, kteremu je obljubila zakonsko zvestobo, izbrali so jej roditelji. O njenem nagnenju k bodočemu soprogu, o njenem mnenju pri tem važnem koraku, ni bilo govora. Samo to je dobro vedela, da bode odslej morala soprogu v vsem biti podložna in pokorna. Namen zakonske žene pa si je tolmačila tako, da mora poviti mnogo otrok, ktere mora vse sama dojiti in vzredili, da jo bodo otroci jezili in mučili, kakor je ona nekdaj s svojimi brati in sestrami delala preglavice roditeljem. V tem zmislu so se odgojevale devojke tudi boljših rodbin pred štiridesetimi in tridesetimi leti. Dandanes je drugače.
Jedva uide deklica naročju pesterne, mora že kakor nje brat s knjigami pod pazuho v šolo. In pisanje, risanje, fizika, kemija, matematika, geometrija, literatura, jeziki, godba mučijo celih deset, dvanajst let ubogo deklico. Da bi si oddahnila in razvedrila mladi duh z otročjimi k telesnemu in duševnemu razvitku toliko potrebnimi igrami, ostaja jej malo časa. Njeno življenje je podobno kolesu, ki se neprestano suče okoli pouka. Igla in drugo domače orodje pa jej je znano le površno. In tako vzgojena devojka vzrase slabotna, bledolična, tesnoprsna, polna domišljene učenosti in visokočutnosti, zmožna sicer povedati sodbo o kakem novejšem pisatelju ali o spretnosti prvega glediščnega junaka, toda popolnoma nevedna o prepotrebnem dejanskem, toliko resnem rodbinskem življenju. Zdaj nastane uprašanje: zakaj li tako ogromno število roditeljev s tako hlastnostjo preoblaga svoje hčere s poukom, ako jim ta v življenji le škodo, a nič koristi ne prinaša? – Navadno samo iz puhle prevzetnosti, da morejo svetu reči: Vidite, kako izobražena je naša hči! Pridite snubači, tu imate znamenito nevesto! – A ta znamenita nevesta bode, če ne najde v zakonu onega uzora ugodnosti, o kterem je prej vedno sanjarila, v svoji nezadovoljnosti samo mučila ubogega soproga s svojimi razdraženimi živci.
In taka nevesta naj bi potem bila uzorna, požrtvovalna mati? – Stara, nekdaj navadna odgoja žensk seveda ne bi nikakor več zadostovala sedanjim zahtevam. S svetovnim napredkom mora napredovati tudi ženska odgoja, sicer bi napredek ne bil občen in bi ne mogel širiti se. Pa ali bi se ne dalo med nekdanjo in sedanjo žensko odgojo najti prave razmere, ktera bi nam ustvarjala blagih, izobraženih mater, pridnih in razumnih gospodinj? – Umetnosti in znanosti so krasne reči, ktere pa se ne morejo prav sprijazniti z ono polovico človeštva, ki je stvarjena za vzrejo in vzgojo mladega zaroda. Ako želimo pri peči greti mrzle ude, ne smemo peči prenapolnjevati z drvi, sicer bi se spekli: le majhen plapolajoči plamen nas bode blagodejno ogreval. Ženska, ki je bedasta in nevedna, je nekaj strašnega, a ravno tako strašna je tista, ki vedno govori o največih pisateljih, umetnikih in drugih imenitnikih kakor o svojih največjih prijateljih.
Ako zna ženska, ktere pravi namen je, da postane žena in mati, pisati pismo brez pogreška, ako ve, kje stoje glavna mesta našega cesarstva, ako pozna vsaj po imenu najimenitnejše in najbolj znane pisatelje in umetnike evropske, je po mojem mnenju učena dovolj. Izmed jezikov naj bi dobro poznala poleg svojega materinskega, ako mogoče, tudi eden svetovni jezik, na pr. v Avstriji veljavni nemški jezik. Francoščino, angleščino prepuščajmo v naših krajih ženskam viših krogov, ali pa takim, ki se izobražujejo za učiteljice in odgojiteljice. Kje bode našla prilike pogovarjati se v njih ali pa dovolj časa spisuje ali čitaje vaditi se v njih? Saj je znano, kako hitro pozabi človek tuj jezik, ako se ne vadi v njem. Škoda tedaj denarja in časa, ki ga mlado dekle potrati s francoščino ali angleščino. Naj bi matere dorasle hčerke, ki so dovršile šolska leta, pri sebi na domu obdržale in jih ne puščale celi dan letati od enega pouka k drugemu. Tu naj bi se one ž njimi vadile v gospodinjstvu, naj bi materam pomagale pri nadzorovanju mlajših bratov in sester, kuhinje, perila, da bi se mlade učile hišnega reda, točnosti, marljivosti. Pri vsem tem pa naj bi se tudi pridno učile vsakoršnih ročnih del, osobito izdelovanja oblek in perila, kar dandanes toliko denarja požira, ako se izven hiše tujim rokam izroča.
Le tako resno-prosto vzgojene mladenke postanejo enkrat pridne, varčne gospodinje, ljubeznive soproge, vzgledne matere. V sredini domače rodbine se pooblažuje dekliško srce: tu ima dekle priliko, poznavati temne in svetle strani življenja, umevati različnosti značajev; tu se njena potrpljivost vadi, le-tu postaja njeno srce sočutno, njena volja krepka in požrtvovalna. Le rodbina bodi tedaj najvažnejša dekliška šola; rodbinsko življenje jo bode učilo čednosti in skromnosti v sreči, kreposti in neustrašenosti v nesreči.
Sicer pa je seveda tudi med ženstvom razložkov in jih mora biti. Ni vsaki ženski sojeno imeti lastno rodbino. Mnogo jih je tudi takih, ki celo svoje življenje ostajejo samice in kterim je samim treba služiti si vsakdanjega kruha. Ker pa hčere izobraženih rodbin ne morejo postajati služkinje, šivilje, natakarice, zato je naravno, da morejo le z duševnimi vednostmi in na priličen način zadostovati potrebam življena. A o vrstah teh žensk in o njih izobrazbah govorimo pozneje. – Opomniti še moram, da kar je bilo prej povedano o previsoki ženski izobrazbi, to nikakor ne velja o naših Slovenkah. Žalibog, da Slovenkam še mnogo primanjkuje do tega, da bi bile dosegle ono stopinjo izobraženosti, ktero rodbina in društvo zahtevata od njih. Vsekako pa je moje trdno prepričanje, da se mora pri ženskah več ozira jemati na odgojo srca, nego na izobrazbo duha. A ženska izobraženost, naj si bo visoka ali prosta, bodi vedno čim bolj mogoče resna.
Bodi deklicam, kterim je dano doseči višo izobraženost, pouk sveta stvar; njega naj se oklepajo z veseljem in trdnim prizadevanjem, učiti se v pravem pomenu besede in ne, kakor je žalibog pri večini navada, samo za puhlo prevzetnost in bahanje. Le resno poučena ženska bode znala z jasnim razumom, s praktičnim dobrim ukusom, s požrtvovalno potrpljivostjo ter s čutečim srcem voditi svojo rodbino. Kajti Ženska mora izpolnjevati ne samo sitni in trudapolni posel, ki ga zahteva prva vzreja otrok, ampak ona mora tudi svoj zarod, dokler popolnoma samostalen ne postane, v vseh okoliščinah voditi, poučevati ga, njegov pouk nazirati, pri izbiranju stami mu pomagati, na-nj s svetom uplivati, s kratka: njegova nagnenja in slabosti ravnati, nad njegovo bodočo srečo čuvati in varovati ga vsake nesreče o pravem času.
Ženska moč v rodbini je brezmejna; materin um in upliv delata čudeže: žena ozdravlja bolnike, prestvarja trde značaje v čuteče in premehke v junaške; žena oživlja lene, pretvarja malodušne v delavne in marljive. Ženski poklic ni tako malovažen, kakor si mislijo mnogi. Res, da ta poklic ne zahteva visoke dušne izobrazbe, a zato tem več srčne. A kdo ne ve, da je odgojevanje srca mnogo teže, nego odgojevanje duha?
In društveno čuvstvo, ktero se rodi v rodbini in razvija v šoli, blaži v cerkvi, širi v narodih, ktero rase in postaja državno, človeško, občno, da bi se razvijalo in raslo brez ženstva in njenega upliva?! – Celo nemogoče! In tu imamo zopet nov dokaz, da ste moška in ženska izobraženost enako potrebni občnemu napredku in blagostanju.
A še nekaj besed o ženski odgoji kmečkega stanu! Utegne se mi reči, da postane kmetica pridna gospodinja in dobra mati tudi brez pametne odgoje. Mogoče, ker izjeme so povsod; ali v obče je to neverjetno. Kmetica kakor gospa potrebuje odgoje srca, da si pooblažuje čustva; kajti le potem zamore vestno izpolnjevati svete, a trudapolne materinske in sploh rodbinske dolžnosti. To pa se ne more zgoditi, ako ni ona v mladosti dobila vsaj nekoliko pouka. Kako služi kmetici v koribt, če zna čitati in pa vsaj za silo pisati. Res, da jej k čitanju itak ostaje malo časa poleg mučnih vsakdanjih hišnih in gospodarskih poslov. Vendar pa jej bode po nedeljskih in prazniških popoldnevih, pri premožnejših kmeticah včasih menda tudi o dolgih zimskih večerih, ostajala večkrat kakšna urica časa, da vzame poučno knjigo v roke. In koliko moralne in materijalne koristi jej bode obrodilo tako branje, na pr. iz knjig družbe sv. Mohorja, ki so pravi zaklad prostemu ljudstvu. V njih bode kmetica gospodinja našla marsikterj poduk, kako naj poboljša sebi in svojim življenje. Ondi nahaja rešenje marsikterega vprašanja o gospodarskem napredku, kterega sama ne bi bila nikdar iztaknila. Čitanjem dobrih knjig bode se nje duša vedno bolj oklepala blagega in poštenega. Sovraštvo, nevošljivost, ljubosumnost, obrekljivost, slabosti, ki tako rade premagujejo neolikano žensko, bodo polagoma izginile iz njene duše in dajo prostor krepostnim mislim in lepim čednostim. Da, prosta, revna ženska, ki mora v potu svojega obraza in z vednim samozatajevanjem rediti svoje, potrebuje mnogo več dušne tolažbe in obrambe nego, ženska višjih krogov. In take tolažbe in vzpodbuje k dobremu najde kmetica v obilnosti v gore imenovanih knjigah.
Kako srečna se pa čuti ona kmečka mati, ki zna oddaljenemu sinu ali hčeri pokladati na papir svoje, misli in dobre svete! Oddaljenost od svojih postaja jej pri tem manj bridka; saj more ž njimi pismeno pogovarjati se in odkrivati jim svoje srce. Nihče ne bode terjal od kmetice lepopisja ali pravopisja; da je le njena pisava umevna, več se od kmetice ne zahteva.
A tudi plesti, kvačkati, a posebno šivati naj bi se vsako kmetsko dekle vsaj nekoliko naučilo. Kako žalostno je, ako mora kmetica za vsak pretrg poklicati šiviljo na pomoč. A kedar ni mogoče plačati šivilje, kako ostudno je gledati žensko v raztrgani obleki, otroke zavite v cunje!
Ako zna kmečko dekle poleg drugih opravkov tudi šivati, tedaj ima tako rekoč v svoji lasti majhen kapital. In ker se mlad človek rad in pa brzo uči, naj bi zato kmečki roditelji nikdar ne zanemarjali v tej prepotrebnej stroki poučevati svoje hčere.
IV.
V poslednjem oddelku sem govorila o odgoji in dolžnostih ženske, ktere namen je postati gospodinja, soproga, mati. Zdaj se hočem ozreti na osodo onih vedno množnejših žensk, kterim previdnost ni namenila tovariša v življenju in ki so torej prisiljene, boriti se same za svoj obstanek. Iz števila te množice so pa izključene premožnice, kterih bodočnost je zagotovljena, tudi če ne stopijo v zakon in ki niso prisiljene, preživljati se z lastnimi rokami.
Tudi kmečki in delavski stan ne spada v to množico. Kmečka in rokodelska hči, če se ne omoži, gre služit in ako je pridna in poštena, preskrbljena je za celo svoje življenje.
Drugače pa se godi nepremožnim – in nepremožne so malo da ne vse – uradniškim hčeram. One so prisiljene, ali se omožiti ali pa si z vednostmi zagotavljati obstanek. Ker se pa vsaka možiti ne more, tedaj je naravno, da se morajo tem više izobrazovati za kakov njim primeren stan. Takim ženskam moralo bi človeško društvo že iz sočutja prihiteti na pomoč in z dobrimi nasveti, vzpodbudnimi besedami podpirati jih v dosegi njih namena, kedar si s pridnostjo, učenjem in lepim vedenjem prizadevajo, pridobiti kako javno ali zasebno službo. A ne, da bi jih človeško društvo pri tem podpiralo, še zasmehujejo jih moški čestokrat zasebno in včasi tudi javno. Kako se zabavlja ženski učenosti! Da je tako ravnanje brezsrčno in da kaže moralno popačenost ni mi treba še le razlagati; saj je očevidno. Ali niso take ženske še mnogo bolj spoštovanja vredne, kakor one, ktere imajo v borbah za življenje na svoji strani podpiratelja, branitelja, soproga?! – Marsiktera izobražena ženska, ko vidi, da jo zasmehujejo, zato ker bi si rada z ukom zaslužila boren obstanek, in ko previdi, da je nje uk in trud, njena marljivost in prizadevanje brez uspeha, marsiktera taka ženska zaide obupna s pota poštenosti, po kojem je dotlej hodila.
Koliko je tudi žensk, ki stopijo v zakon ne samo brez ljubezni in spoštovanja do soproga, temveč celo z zopernostjo do njega. To pa iz edinega uzroka, ker se boje v bodočnosti nepreskrbljene ostati. Ko bi ženskam bilo odprto več potov k dušnemu razvitku in javnim službam, kakor doslej, gotovo bi se zmanjšalo število nesrečnih zakonov in rodbinskih bed.
Imela sem na Slovenskem večkrat priliko poslušati, kako so se rogali kakšni učiteljici, kako se je celo društvo zabavalo na nje račun, obrekujoč jo brez usmiljenja in dostojnosti, kakor da bi ženska, ki se je ravno istega učila kakor moški nje tovariš, ki se je podvrgla istim izpitom kakor vsak učitelj, ne znala in ne mogla vestno izpolnjevati svojih stanovskih dolžnostij, kakor da bi ženska, ki sama živi, ne mogla živeti nravnega, vzglednega življenja.
Zakaj pa moški samicam in ukaželjnim ženam tako preradi zabavljajo? – Gotovo ne zato, kakor da bi ženskam potrebne zmožnosti do znanja manjkalo, ampak iz edinega predsodka, ker je baš ženska in ne moški.
Moškim ste prirojeni dve glavni slabosti: vladoželjnost in presamosvestnost. Oni hočejo v vsem biti prvi in ne trpijo, da bi bitje, ktero imenujejo slabotno, opravljalo njim enake opravke, da bi se ono povzdignilo do one stopinje izobraženosti, ktero doseči je po njihovem napuhu hi krivem mnenju samo moškim mogoče in dovoljeno, in ker se dalje tudi boje, – in to pravici – da bi jih ženska, kar zadeva točnost, vestnost in vztrajnost v izpolnjevanju dolžnostij ne prekosila.
Neomoženim ženskam pa zato zabavljajo, ker v svoji domišljavosti menijo, da ženska sploh na drugo ne misli in po drugem ne koprni, nego da dobi soproga. Kako se pri tem motijo!
Da je pri ženskah res želja do zakona bolj iskrena nego pri moških, uzrok temu tiči edino v strahu od nepreskrbljive bodočnosti. Dajte ženskam več prilik, na dostojen način priti do kruha in videli bodete zmanjševati se število prisiljenih in dogovorjenih zakonov. Zakaj ne bi ženske kakor na Nemškem, na Italijanskem, na Francoskem opravljale ne samo učiteljske, temveč tudi druge manjše javne službe? Koliko je takih majhnih služeb na pr. pri pošti in telegrafu, vzlasti po trgih in vaseh, v prodajalnicah in enakih mestih še več. Vse takošne službice so moškim skoro prelahke; tudi se za nje premalo plačuje, ženska pa, kakor je znano, potrebuje k življenju mnogo manj nego moški, ker je z malim zadovoljna in ker zna bolje gospodariti. S plačo, pri kteri moški za silo izhaja, živela bi ženska celo dobro. Moški spol pa, izgubivši te majhne službe, bi gmotno nič ne trpel, temveč taka prenaredba bi mu v nekem oziru bila celo v vzpodbujo in na korist.
Mladenči previdevši, da imajo ženske do majhnih služeb predpravico, udajali bi se z resnejšo voljo najprej šolskemu poduku, pozneje pa višim študijam, da bi dosegli večje, boljše službe. Oni pa, ki bi za uk ne imeli ne sposobnosti ne volje, izstopili bi iz šole o pravem času ter si izvolili kteri drugi stan.
In tako bi se obema spoloma na pravičen način pomagalo.
Naj se mi ne očita, da ženska nima dovolj samostojnosti, volje in kreposti, da bi opravljala javno službo! Dokazala sem že v prvem oddelku tega spisa, da ženska zaostaja za moškim samo, kar zadeva telesne moči, čeravno tudi ta ugovor ni po izkustvu in znanosti popolnoma utrjen. Vse druge duševne lastnosti pri moških kakor pri ženskah so sad odgoje, izobrazbe in razmer, v kterih dotični človek živi. Kakor pa je ženska sposobna za odgojiteljico in učiteljico, tako bi tudi bila za drug delokrog. Saj je znano, da je podučevati in odgojevati mladino eden najtežavnejših poslov, kteri je ravno ženskam najbolj primeren.
Osobito se mi vidi, da bi zdravilstvo bilo jako primeren ženski posel. Ženstvu in deci bi ženski zdravnik bil bolj primeren in bi vzbujal pri dotičnih bolnikih več zaupanja nego moški. Ko bi v vsakem okraju bila po ena zdravnica, moška praksa zavoljo tega ne bi mnogo trpela.
Znano je, kako so usmiljene sestre izvrstne čuvajke in postrežnice bolnikom; znale bi torej tudi biti izvrstne zdravnice. Z znanostjo bi se pri njih družila tudi sočutnost, potrpljivost in nežnost, lastnosti, ki so že same na sebi nekak lek ubogemu bolniku.
Res je, da se je že veliko storilo v teku let in posebno v tem stoletju v poboljšanje ženskega stanja, a mnogo bi še trebalo storiti in prenarejati, predno ženske dosežejo vsaj polovico one samostojnosti in neodvisnosti, ki je moškim lastna. Pred petdesetimi leti na pr. devojke niso imele niti podedovne pravice. Pozneje se jim je začel prepuščati postavni del; sedaj se deli premoženje med moške in ženske v enake delu. Prišlo se je vendar do spoznanja, da je ženska ravnopravni ud človeštva kakor moški, in da potrebuje živeža k življenju, a ne živi o samem zraku.
Židje imajo med svojimi molitvami odstavek, v kterem se Bogu zahvaljujejo, da se niso kot ženske narodili. Skoro da bi jim prav dajala. Biti ženska ni sreča, toda ne zato, ker bi ženska menda bila bedasta stvar, ampak ker jej je prisojena najtežavniša usoda. Že nje porod se sprejemlje s kiselim obrazom; kedar se pa narodi dečko, tedaj je vsa hiša vesela. Ko deklica nekoliko odrase, vpraša se: Je-li lepa? Kdo se pa briga za fantovsko lepoto? – Pozneje ko je deklica postala devojka, nastaja še le najvažnejše vprašanje: Ima-li kaj dote? In ako jej razun lepote manjka še dote, gorje njej!
Ako se ženska omoži, je včasih preskrbljena, včasih pa tudi ne; a zato je podvržena drugim težavam. S tem, da se je zavezala v zakon, izgubila je tudi svojo svobodo, in vsled zakonskih pogodeb izgubi dostikrat tudi pravico do imetja. Kot mati ne sme po lastni prepričanosti voditi otroške odgoje, in ako oče in mati nista enega mnenja pri sklepanju zakonov svojih otrok, zadostuje očetova beseda. In ko bi zakon slučajno ne bil primeren, uboga mati mora gledati neizogibljivo nesrečo svojih otrok!
Udova, razven da se mora boriti s pičlo pokojnino, dobi postavnega varuha, ker se jej niti ne zaupa uravnavanje bodočnosti lastnih otrok!
Ženske torej imajo jako malo pravic, one uživajo malo zaupanja, njih osoda je z večine suženjska. In zakaj? Samo vsled krivega predsodka, da so one duševno slabotne in nerazvite.
Zakaj pa se z ženskami, kedar se proti postavam pregrešijo, ravno tako strogo postopa kakor z moškimi? zakaj se z ženskami v tem oziru ne ravna kakor z otroci? zakaj sodnija ne olajšuje njih kaznij, kakor pri mladoletnih?
Poglejmo žensko stanje na kterokoli stran, vedno nahajamo, da ženska trpi krivico. Res pomilovanja vredna stvar je ženska! Ali je upati, da se s tekom časa odpravi trnjev pot, po kterem morajo one hoditi? – Telesno trpljenje je ženskam neizogibljivo, a duševno ponižanje in tlačenje bi moralo izginiti v časih, v kakoršnih živimo, ko društvo in posameznik hrepenita in se trudita za napredek, svobodo in blagostanje. A utrditi blagostanje žen, hčerk, sester in žensk sploh bil bi po mojem mnenju najblažji in najlepši napredek, kterega bi mogel svet učakati. Zanemarjanje ženskega blagostanja človeštvu samo maščuje.