I. Del.
Apparent rari nantes in gurgite vasto. Aen. L. I. v. 118.
Kadar se barka na morja širjavi
s stotnami ljudstva u brezdno topí,
redko kdo splava po morski puščavi,
tem utopljencom podobni smo mi.
Svet je morje, in skrbí so valovi,
piš so nesreče, zmotnjave svetá,
tukaj so skrii klečeti bregovi;
redek brez trčiti tukaj vesljá.
Grom, blisk in strele plašé grozovite;
z nami valovi ko tigri počnó,
stvarnik iz srede natore srdite
kakor iz Sinaja pravi tako:
„Štej, ako moreš, kaj kapelj je reka?
Koljko jih zlije deževen lijak?
Toljko udarcov zadene človeka,
krivde, le krivde nasledek je tak.“
„Paljca je zlomana, sodba zrečena,
hlapec pravice je silni vihár.
Pred ali potlej, nič več ni rešenja,
mora v globoko ubožec in car“.
Puntarski rod smo mi tù na galejah;
da pač spokorni galejci bi b'li!
Saj smo lih kakor ko kaplje na vejah;
veter potegne, pa kapelj več ni.
Živega smrt se ne ogne ničesar,
bodi si črv ali žlahen gospod;
sicer bi še živel, kdo prvi bil ceasr,
oče Adam bi možval še letod.
Kje ste toraj vi, tovarši nekdanji? –
Eni že zdavnej u zemlji drobní,
ene vihár še po morski težajni
hitro naprej u pogine drví.
Kam greste, ljubi, tak naglo li dalje? –
„Vprašaj viharja, doklej nas bo gnal,
blezo kjer morskega soma so staje,
alj kjer se dan še ni nikdar zaznal.“
Redek iz bark že pogreznjenih plava,
se na širocemu morji zgubí,
tam, kjer je morska odljudna puščava,
tamkaj gotova ga smrt uloví.
Plavajo krone in škofovske kape
zlate obleke in drago blagó,
zraven razterganih revežev cape
vse gospodarja na morji zgubó.
Ah, tudi meni je barka nezvesta;
z mano se regasta v globel ravná,
s špranj mi napija smrt bela nevesta:
Bog ti pomozi! da moj si, veljá!
Zdaj veselico zapoj „mizerere“,
in „Z globočin jez upijem na Te“.
Pot naj mertvaški s solzami te pere;
umazan'mu tamkaj bi b'lo ti gorjé!
II. Del.
Post hace vidí turbam magnam. Apok. 7, 0.
Prav'jo: V Ljubljanici mož je povoden,
grad pod vrtinci vès dičen stojí,
kraj je okoli nebeško pogoden,
para na svetu iskati mu ni.
Ktere mrtvaški vrtinci končajo,
z dušo se selijo v tretje nebó,
luč namest trupel obleko imajo,
mavrica z žarom se barva lepó.
Tukaj na skušnji so s trupli duhovi,
tam bo izvoljeníh duša teló.
Čmu so še dalje nezmerni svetovi,
večnosti šola učila nas bo.
Rase v svetosti že sveta njih volja,
zmota, skušnjava jih nič ne slepí,
to je nebeščanov blažena šola,
to so veselja, čez ktere jih ni.
Tičice bele alj solnčno rumene
pesme po logih nebeško pojó,
sapica mila glasove zažene,
mojstrom se lira ne glasi takó.
Nekdaj Anakreon sivček zagodel;
zver je zamaknjena, skale živé,
glas je nebeški se komaj porodil;
traški divjaki so krotke ovcé.
Tam jih narejajo godci nebeški,
v tancih pojemnih ljubezen medli,
vem, ko bi rod jih zaslišal človeški,
solz bi veselja b'le polne očí.
Zdaj gromé basi debelo, mogočno
stresti osrčje iz brona moža,
glasi trobent sekundirajo močno,
Dunaj, Pariz nič kaj tac'ga ne zná.
Angelji večkrat posebej pojejo
Glorio alj Sanktus alj ktero novo,
čast ino hvalo Gospodu dajejo,
vse se zamakne, – molitev je to.
Nekdaj na Taboru, ljubljena duša!
Viditi b'lo je nebeško blagost.
Pavel tud' vidi, zamaknjen posluša;
kaj ko izreči mu brani slabost!
Patemski videc je trumo zagledal,
trumo nebeško ki šteti je ni.
Vsac'ga zaroda so vmes, – je povedal.
Tamkaj se našim nebéško godí.
Da bi mi srečno za njimi hodili!
Če so težave, gredé so domú.
Tukaj za vžitek samo se nam sili
dosti pelina, gorjup'ga medú.
