Nekaj zgodovinskih resnic
| Nekaj zgodovinskih resnic Josip Mal |
| |||||||||||||
Celovški profesor dr. Wutte je izdal okrog letošnjega novega leta 17 strani obsegajočo brošurico o Nemcih in Slovencih na Koroškem, ki so jo prestavili tudi v angleščino in jo med drugim materijalom izročili amerikanski komisiji za določitev demarkacijske črte na Koroškem. Spis je torej predvsem politično-propagandnega značaja, ki naj bi tujca tudi raz zgodovinskega stališča poučil o upravičenosti nemških zahtev. Radi tega se mi zdi umestno, da razen kompetentnih krogov tudi širša naša javnost izve pravo in čisto zgodovinsko resnico, ki jo omenjena brošura skuša na vse mogoče načine zatajiti ali pa vsaj tako prikrili in zaviti, da je nepoučenemu človeku otežkočeno priti do jasnosti.
Neresnična je že koj prva trditev, da so bavarski Nemci na miren in spravljiv način spreobračali poganske Slovence h krščanski veri. Te spravljivosti niti napram svojim lastnim plemenskim sobraterih krajevnih imen (n. pr. Sirnitz, Siertom Sasom niso poznali, ki so jih krščevali z ognjem in mečem: na tisoče so jih poklali, druge zasužnjili ali pa jih deportirali iz njihove domovine na vse strani sveta. Če so že tako postopali z lastnimi brati, si lahko mislimo, da tudi napram poganskim Slovencem niso poznali nobene obzirnosti.
Wutte trdi, da so prišli Nemci na Koroško delat red in mir in da so s Slovenci živeli v najlepši slogi in vzajemnosti. Viri pa trdijo ravno naprotno, da so Karantance podjarmili in si vzeli iz njihove srede talce: Quarantanos servituti subjecterunt similiterque confines eorum. Duxeruntque inde secum obsides in Bagoariam. Že besedilo »so jih podjarmili« nam je dokaz, da Slovenci z novim, neprostovoljnim položajem niso bili nič kaj zadovoljni. To so čutili in vedeli Nemci sami in so si vzeli med drugimi knežja sinova Gorazda in Kajtimarja za talce, kot poroka, da se Slovenci ne bodo upirali novonastalemu političnemu položaju. In talcev Nemci tudi med svetovno vojsko niso jemali zato, ker so n. pr. jugoslovanskemu prebivalstvu preveč zaupali!
Ako trdi Wutte, da je bila Koroška po Slovencih jako redko naseljena in da je bilo zato prostora in prazne zemlje za nemškega kolonista dovolj, je to zopet nova, popolnoma neosnovana in lažnjiva trditev. Gospod profesor naj kar vzame lepo v roke koroški imenik krajev (izdan od c. kr. statistične centralne komisije na Dunaju), in tam se bo poučil, da nosi ogromna večina krajev, vasi in mest po sedanjem že ponemčenem delu Koroške slovensko koreniko, iz vsakega boljšega zemljevida se bo mogel poučiti, da je goram, rekam, hribom in dolinam dal njihovo prvotno ime Slovenec, ki je te pokrajine naselil in obdelal. Kajti, da so Slovenci vršili ravno na Koroškem veliko kulturno delo, ta nam spričujejo pogosta krajevna imena kot Trebnje (Treffcn, trebiti sc. gozdove), Ledina (Lieding), Laze (Lassen, Lasach, Lassnitz, Ublas, Sallas itd., od laz t. j. nanovo obdelan kraj rovt), Požarnica (Pussarnitz na Lurnskem polju, gozdnat kraj, ki so ga Slovenci s požigom kultivirali), Krčanje (Greutschach pri Velikovcu, od krčiti, namreč gozdove), podobnega izvora so tudi krajevna imena Schedem, Schedendorf in Tschadan (od čediti, gozdove iztrebljati) ter Preseka (n. pr. Presseggen v Ziljski dolini). Slovenci so se pečali že glasom najstarejših poročil in urbarjev z živinorejo, vinorejo, čebelorejo, sirarstvom, kar odseva celo iz nekaning, Kozje, Krawenzcn, Vinevice itd). Slovenci se tudi te vrste kulture niso učili šele od nemških privandrancev, čemur dokaz je že dejstvo, da so si Madjari vse strokovne izraze iz poljedeljstva in domače obrti izposodili ravno od Slovencev. Če so danes koroški Slovenci prevzeli od svojih sodeželanov posamezne izraze, nas to ne more motiti, saj tudi naš vojak, ki pride iz nemške garnizije domov, govori le še o šuhnih, fecnih, biršni, iz česar vendar ne gre sklepati, da naš Janez preje ni poznal ne čevljev, ne krtače, niti cunj.
Wutte in consortes naj torej raje molčijo o pomenu nemških »kolonistov« za koroško deželo. Kulturno in civilizatorno delo je morda to, da je njihov kralj Arnulf naščuval divje Ogre, da so uničili in opustošili cvetoče dežele! Za kaj podobnega smatrajo morda tudi to, da so v stoletja trajajočih turških bojih pustili nemški kralji in cesarji, nemški grofje, viastelini in meščani, da je to zemljo branil izključno le samo slovenski kmet, dočim so oni čepeli za varnim obzidjem gradov in mest. Nemci so sicer ustanovili v Milštatu vitežko drušlvo sv. Jurija v obrambo Turkov, ko so pa ti prihrumeli pred mesto, so bili ti žalostni vitezi prvi, ki so se poskrili po kleteh!
Če bi bili res Nemci poleg in zajedno s Slovenci obljudili deželo, bi nam bilo resnično nerazumljivo, kako da srečavamo le slovenska, oziroma za silo ponemčena krajevna imena. Če je bil Slovenec le redka prikazen in vrhtega že nestalen nomad-pastir, kako je potem mogoče, da je utisnil tem pokrajinam trajen pečat svoje lastne narodnosti? Nemci vendar niso dajali goram in krajem slovenskih imen, — kako si more potem Wutte to kričeče nasprotje drugače razjasniti, nego čisto naravno s tem, da prizna prvotno slovensko naselitev cele koroške dežele. Da je bila Koroška izključno slovenska dežela, sledi tudi iz dejstva, da viri imena Koroška in Korošec istovetijo s Slovenijo oz. s Slovencem: »Slavi qui dicuntur Carantani, in Slavinia in partibus videlicet Carantaniae.«
Prazna bajka je dalje tudi trditev, da so Nemci s podjarmljenimi Slovenci bogvekako milo in obzirno ravnali in zasedli le prazno zemljo, ki je bila brez gospodarja. Praksa nasilne razlastitve pri Nemcih ni nič novega, marveč so jo izvajali že napram našim starim Slovencem. Nešteto zgodovinskih virov nam priča, kako so Slovencem jemali njihovo zemljo in podeljavili slovenske posestnike, žene in otroke nemškim grofom in nemškim cerkvenim knezom, kot se danes daruje ubogo živinče. Zopet drugod čitamo, s kako brezobzirno strogostjo so od Slovencev iztirjevali razne davke in desetino, tako da se je Slovenec rajši odpovedal lastnini in dal posestvo nemškemu velikašu, ker je bilo ugodnejše zanj, da je opravljal tlačanske posle sužnja kot pa živeti še naprej v tako bedni »samostojnosti«.
Solnograški nadškof Gebhard sam pripoveduje, da je dobil s tem načinom strogega iztirjevanja desetine mnogo slovenskih posestev v svojo last. Slavni učenjak in učitelj Karla Velikega Alkuin naravnost opozarja in svari, da ne smejo gledati toliko na desetino, kakor skrbeti za dušni blagor Slovencev. Vsakomur je tudi znano določilo staronemškega vojnega prava, da je vsa novoosvojena zemlja last kralja, ki razpolaga ž njo popolnoma svobodno. Ako le-ti niso pognali po svetu vseh podjarmljenih Slovencev, je to iz golega stališča sebičnosti razumljivo, ker iz fiskalnih ozirov ni bilo priporočljivo, da bi bil kralj oropan lepih dohodkov, ki jih je smel pričakovati od novih podložnikov. Kje pa ostane potem tista enakopravnost, o kateri govoriči Wutte, ki si pa v isti sapi samemu sebi nasprotuje, ko priznava, da so privandrani Nemci uživali mnoge ugodnosti in predpravice od strani nemških vlastelinov!
Nič bolje kot kmetu se ni godilo korotanskemu slovenskemu plemiču, Zatrli in iztrebili so ga s korenino, tako da od časa nemškega nadvladja dalje ne dobimo več sledu o kakem samostojnem in vplivnejšem slovenskem plemstvu. Če vedo Nemci kaj več o tem, potem prosimo, da pridejo kar na dan s konkretnimi podatki. Saj sami priznavajo, da od leta 828. naprej ni vladal na Koroškem noben slovanski knez.
Mesto slovanski bi jaz rekel slovenski, ker vemo, da je češki kralj Otokar II., ki je po Šponheimovcu Ulriku podedoval Koroško in njej pridruženo Kranjsko in dele Štajerske, bil tudi Slovan in še celo jako zaveden, ki je skušal postaviti od Krkonošev do Adrije trden slovanski zid proti nemškemu pritisku na vzhod. Ko je namreč leta 1278. prišlo do odločilnega boja med njim in habsburškim Rudolfom, takrat je opozarjal Čeh Otokar Poljake na nenasitno nemško pohlepnost, ki preži, da požre tudi njihovo deželo, če propade enkrat Češka: insaciabiles Theutunicorum hiatus se liberius expanderent et manus improbas facilius usque in ipsam Poloniam extenderent ipsorum noxii appetitus. Sumus enim vobis et terris vestris firmum secure tuicionis preurbium, Otokarja je pregnal iz Koroške pohlep in surova sila Rudolfa Habsburškega, a je s češkimi Luksemburžani kljub temu — četudi zopet le mimogrede — bil koroški vojvodski prestol zaseden se enkrat s slovanskim knezom.
S tem, da so Nemci iztrebili slovensko plemstvo, so vzeli ljudstvu tudi njegove naravne voditelje v boju za obrambo svojih starih pravic. Neuki kmet je bil prepuščen samemu sebi, nikjer ni našel prave opore in zaslombe, cerkev in svetna gosposka sta bila verna in zvesta predstraža nemštva. Spomnimo se le, kako kruto so postopali nemški škofje z nadškofom sv. Metodom izključno le samo radi tega, ker je bilo panonsko ljudstvo zanj in za njegove duhovnike, ki so oznanjevali besedo božjo v domači govorici in pisali svete knjige v slovenskem jeziku. Papež Ivan VIII. piše (873.) brižinskemu škofu Arnonu ter mu očita, da njegova predrznost in prevzetnost ne presegata samo oblakov, temveč celo nebesa, ker si je lastil pravico sodstva nad nadškofom Metodom, ki je popolnoma pravilno zahteval, da ga sodi rimska stolica.
Ko so v Rimu škofa Arnona vprašali radi Metodovega preganjanja, je lagal, da Metoda ne pozna akoravno je bil sam začetnik, izpodbujevalec in povzročitelj vseh bridkosti. V enakem tonu je pisal papež tudi pasavskemu škofu Hemnanrihu, očitajoč mu, da je imel ujetega nadškofa Metoda dalj časa pod milim nebom, na mrazu in zimskem dežju in ga hotel na škofovskem zborovanju pretepsti s konjskim bičem. Papež imenuje to početje tiransko, nevredno posvečenega škofa (tyranni sevicia, temeritas, bestialis feritas, deflenda pravitas in podobne izraze rabi papež v svojem pismu). Glede na to je prepovedal papež Ivan VIII. bavarskim škofom čitati mašo tako dolgo, dokler bodo imeli Metoda zaprtega. Ko so ga izpustili, so obenem v onemogli jezi zagrozili panonskemu knezu Kocelu, da se mu ne bode dobro godilo, ako bode imel Metoda pri sebi. Kakor so pričetkom svetovne vojske Nemci grozili, da mora v slučaju germanskega poraza poginiti v plamenih ves svet, tako so tudi takrat izpolnili svojo grožnjo: poklicali so divje Madjare, da so uničili slovansko kneževino velikomoravsko in panonsko.
Tako so torej postopali v teh vzhodnih pokrajinah vneti širitelji nemške kulture, to je tista s toliko bahavostjo pred svetom oznanjevana nemška kolonizacija naših krajev. Če so že nemški cerkveni knezi tako brutalno postopali z nadškofom, o katerem so znali, da stoji pod zaščito same svete stolice, si lahko mislimo, da stališče našega ubogega seljaka pod vlado teh ljudi ni moglo biti ravno rožnato, kljub srednjeveški prislovici, da je pod krivo (škofovsko) palico dobro bivati. Kako bridek je bil še-le položaj tistih, ki jih je usoda izročila na milost in nemilost nemškim grofom in graščakom!
Sklicevanje Nemcev na dejstvo, da so važni uradni zapiski po Koroškem pisani v nemškem jeziku, ne spremene nič na resnici, da je bila široka masa ljudstva slovenska. Le vladajoči sloj je bil nemški, in če je ta sestavljal zakonske določbe, sodne zapisnike in seznamke podložnih kmetov in njihovih posestev in davščin (takozvane urbarje) v svojem, nemškem jeziku, se temu pač nikdo ne bo čudil, ker so ti zapiski služili v upravno, notranjo in zasebno uporabo nemške gospode, ne pa nepisnemu slovenskemu podložniku, ki je moral ubogati in storiti le tisto, kar mu je ukazal grajski valpet. Imena Schmid, Weber, Schenk, Schneider, Mesner(s)-sun in podobna, ki jih srečavamo poleg ponemčenih krajevnih imen tudi v kranjskih urbarjih, pa nam navajajo samo poklic podložnika, je torej enostavna označba rokodelstva, katera je često postala pozneje tudi rodbinsko ime.
Tudi to, da so mesta Beljak, Celovec in Velikovec imela v srednjem veku v veljavi in rabi za notranje medsebojne, pravne odnošaje zakonike raznih nemških mest, še ne dokazuje, da je bilo tudi že meščanstvo samo izključno le nemškega pokolenja. Novonastale mestne uprave so namreč enostavno prevzele štatut kakega večjega mesta, ki si je v takem posestrskem trgu čestokrat zasiguralo razne predpravice kot materinsko mesto (n. pr. razsodišče v spornih vprašanjih). Tako je n. pr. velika večina čeških in poljskih mest rabila v srednjem veku magdeburški mestni štatut. Podobno je pred sto leti večina evropskih konstitucionalnih držav prevzela ustavo španskih cortes-ov, pa zato vendar ne bo nikomur v glavo padlo, da bi trdil, da so državljani dotičnih držav s tem postali Španci. Samo na Koroškem naj bo to drugače. Če je v koroškem slovenskem okraju nemški napis na železniški postaji, na pošti in drugih uradih, ako ima kraj kljub vsem ugovorom občine in kljub odločbi vrhovnega sodišča še vedno nemško šolo, ker tako hoče celovški deželni odbor, ako mora Slovenec v uradu in na kolodvoru govorili nemško, ker ga sicer tirajo žandarji po ulicah kot javnega zločinca, potem res ne razumemo ljudi, ki hočejo iz takih nasilnih indicij sklepati na narodnost prebivalstva.
Trditev, da so Slovenci že takoj v VIII. stoletju sprejeli in prevzeli bavarske pravne uredba, ne odgovarja resnici. Viri nam marveč ravno nasprotno dokazujejo, da je Slovenec še dolgo obdržal svoje stare navade in se trdno ter s krčevito vstrajnostjo oklepal svojih starih, v narodni zavesti ukoreninjenih pravnih običajev. V listinah zgodnjega srednjega veka se poleg bavarskih nemških prič (v virih »testes per aures tracti« imenovani), zato, ker so navzoče priče kakega pravnega dejanja, zlasti odrastle otroke, povlekli za nemška ušesa, da so si bolje zapomnili, kedaj se je kaka pogodba, dogovor ali poravnava sklenila) omenjajo tudi priče po običaju slovenskega prava (sclavenicae institutionis testes), v navadi so bile slovenske poljske mere (hubae sclavaniscae) in določena je bila posebna slovenska desetina (decima secundum consuetudinem Sclavorum).
Kako neresnična je trditev, da koroški Slovenci niso ohranili nikakih samobitnih političnih uredb, izhaja tudi iz tega, da Wutte v svoji knjižici popolnoma zamolči, da se je ustoličenje korotanskega vojvode, ki ga nemški viri izrečno zovejo »der windische herre«, vršilo v slovenskem jeziku, kot narečje ogromne večine v deželi prebivajočega stanovništva. Če Wutte trdi, da je neki »mladi narodopisec dr. Juri Graber« baje nekje dokazal, da sloni obred na nemških ljudskih običajih, potem mora biti ta »mlad narodopisec« resnično še zelo mlad, da so mu neznane novejše velike monografije nemških vseučiliščnih profesorjev Goldmanna in Puntscharta, ki sta se — dasi nerada — morala prepričati o dejstvu, da ti obredi ne vsebujejo prav nič germanskega. Izdam naj mu še to skrivnost, da so na sličen način vmeščali svoje vladarje tudi Hrvati in Rusi. In morda mu bo stvar postala še jasnejša, če ga v tej zvezi opozorim na to, da se Koroška pokrajina, kjer se je vršilo vmeščenje in vojvodsko ustoličenje, označuje v koroških srednjeveških virih kot »pagus Chrowat«.
Pomen obreda vojvodskega ustoličenja skuša na ta način zmanjšati, da trdi, da je bil pravni naslov, na podlagi katerega je dobil novi vojvoda Koroško v svojo posest, edinole fevdna podelitev od strani nemškega cesarja. Ako bi bilo to res, kako si potem razlaga dr. Wutte prošnjo cesarja Friderika III., da se mu izjemoma spregleda obred; tudi cesar Maks 1. se je hotel dati ustoličiti, da ga niso vedne vojne homatije od te namere zadržale.
Netočna je tudi trditev, da je slika, ki predstavlja ustoličenje, še-le iz XVIII. stoletja; znana bi mu vendar morala biti zadevna slika pri Valvazorju (Vil, knj. str. 395, 397, ako se že profesor ni mogel povzpeti tako daleč, da bi črpal iz prvotnega vira. O tem obredu poroča namreč jako natanko koroški zgodopisec vetrinjški opat Janez (ki je pisal svojo kroniko med leti 1343 in 1358) ter sloviti humanist Eneja Silvij Piccolomini (poznejši papež Pij II.), Seveda takega znanja ne smemo pričakovati od moža, ki trdi, da je Jakob Unrest pisal »v XIII. stoletju ob bregovih vrbskega jezera nemške kronike«. Prvič je živel Unrest celi dve stoletji kasneje in ni pisal nemških kronik, marveč v latinskem jeziku pisano »Chronica Austriae«; on tudi imenuje Štajersko, Koroško in Kranjsko »tri slovenske dežele«.
Ako bi koroški profesor hotel tujca res nepristrano poučiti o zgodovinskem razmerju med slovenskim in nemškim življem v deželi, bi ne smel zamolčali pravic, ki jih je uživala slovenščina kot slavnostni in obredni jezik pri ustoličenju. Povedati in opozoriti bi moral, da je koroški vojvoda Bernard s svojim viteškim spremstvom l. 1227. oficielno sprejel in pozdravil nemškega trubadurja Ulrika Lichtensteinskega v slovenskem jeziku, kar nam slednji sam v svojih pesmih sporoča (der lürste und die gesellcn sin — mich hiezzen willekommen sin — ir gruoz was gegen mich alsus: Buge waz primi gralva Venus). Povedati bi moral dalje, da se je smel vojvoda slovenske Koroške vojvodine zagovarjati na samem nemškem cesarskem dvoru v slovenskem jeziku, o čemur nam poroča štajerski srednjeveški kronist Otokar (swer in ouch vor dem rich — ansprichet herzlich — umb deheine sehulde, — dez riches gunst und hulde — hat er darzuo wol, — daz er dem niht antwurten sol — wan in windischer sprah).
Zagovornik početja koroških Nemcev naj opozori med ostalim tudi na kričeč slučaj nasilne, skrajno nestrpne germanizacije, ki ga navaja eden poznejših izvodov južno-nemškega kodificiranega, običajnega prava »Schwabenspiegel«, kjer nemški vojvoda pravico izkajočemu Slovencu niti odgovora ne da, češ da ne ve kaj želi, ker ne razume njegovega jezika: ich enweiss guett fründ, was du manist ich verstan diner sprach nitt ... und daz ist ains hertzog Rechtt von Kaemdcn des lantz herren. V tem smislu in v tej smeri so pozneje postopali nemški mogotci in tiščali slovenski živelj vselej in povsod k tlom, zato danes tak krik in vik, ko se uboga narodna raja hoče zavesti svojega slovenskega pokolenja ter živeli z ostalimi brati v edinstveni državi. In nekoč je bila ravno Koroška tisto slovensko upravno-politično središče, okrog katerega so se grupirale vse ostale slovenske pokrajine kot njene mejne marke in grofije: reliquiae reliquiarum inclyti olim ducatus Carinthiae!