Nekaj za tobakarje
| Nekaj za tobakarje |
| |||||||||||||
Glejte ga, kako moško prestavlja noge! Ni, kar si bodi: sitnih učiteljev se mu ni treba več bati, oče ga pa tudi ne vidijo. Poceni so sicer svalčice, dve za en krajcar, najlepše tudi ne diše, dim pa le dado in to je, kar hoče dečko, ki je pred kratkim nehal držati se matere za krilo. Kaditi znati je dandanes potrebno; kako bi sicer shajal finančni minister: velika dobrota zanj, da mu človek vže zgodaj v mladosti da zaslužka; sol mu ne prinaša toliko. Kaj bi rekel, kam bi se djal, ko bi se ponovilo preganjanje tobaka, kakeršno je bilo tistikrat, ko so ljudje vprvič spoznali, da nos ni samo za smrčanje, ampak tudi za dimnik dober, kako pa je bilo takrat? Morebiti bo koga zanimalo nekoliko zgodovine o početka .žlahtne travice, po domače tobaka.
Začnimo z Angležko. Dne 27. julija 1586 je admiral Frančišek Drake pripeljal na Angležko v Plymoutk prve tabakarje iz Virginije.
Vse je vkopaj drlo, ko se je zvedelo, da ti možje, v posebnih posodicah žgo tobakovo rastlino in spušajo skozi nos in usta oblake dima: vse jih je gledalo, smejalo se jim, čudilo se jim – posnemalo jih, kolikor jih je moglo; tobak je bil namreč tedaj dražji, kaker dandanes, dobiti se ga je moglo le od admirala Drakeja. Da je bilo marisikomu slabo po kadenju, ni da bi še le pripovedoval, saj je dandanes treba tobakarskemu začetniku boriti se z enako nadlogo. Tobakarjem se je pri tem tudi marisikaj smešnega prigodilo: nekega Valterja Raleigha je služabnik polil z vodo, misleč, da se je njegov gospod vžgal, ker ga je dobil v oblakih tobakovega dima.
Kajenje tobaka se je nagloma širilo po Angleškem, Tobakova rastlina je postala imenitno trgovinsko blago; na otoku Kubi, Trinidadu in v zahodni Indiji so si kupičili bogastvo pridelovalci tobakove rastline.
Ali kakor vsaka stvar, tako je tudi tobak kmalu našel svoje sovražnike. Prvi in najimenitniši mej njimi je angleški kralj sam, Jakob I., ki je spisal kar celo knjigo zoper tobak in njegove častilce: knjiga ima naslov: thecounterblaste to tobacco: po naše: veter proti tobaku. Kraljevi pisatelj je v tem spisu naslikal svojim kadečim podložnikom strašno podobo nasledkov te strasti: popisal jim je, kako se jim po plučah saje nabirajo. Vender ni dosti opravil s prvo knjigo; zato je spisal kmalu drugo, pod imenom »hiso kapnus« t. j. sovražnik tobaka. V njej prispodablja kajenje tobaka peklu, kar takole dokazuje: prvič je kajenje dim, kar so tudi vse nečimernosti sveta; drugič je enako drugim strastem, ki delajo človeka sužnjega; tretjič vpijanjuje kajenje in meša glavo, kaker vse druge nečimernosti sveta; četrtič, kedor kadi, nikakor ne more opustiti te navade, je, kakor bi bil zacopran: isto moramo reči o strasteh; petič je kajenje po svojem bistvu enaku peklu, ker je smrdeča nagnjusna reč. Koncem svoje knjige piše kralj Jakob: Ako imate moji podložniki še kaj sramežljivosti v sebi, opustite to razvado, ki se je v sramoti rodila, iz nevednosti sprejela, po neumnosti razširila, ki kliče božjo jezo nad vas, ki kvari zdravje, kali družinski mir, ponižuje ljudstvo: opustite navado, ki je nosu neprijetna, možganom in plučam špodljiva, ki je vsled svojih črnih oblakov popolnoma enaka peklenskemu dimu. Pa ne samo pisal je Jakob zoper tobak, naložil je tobakarjem tudi hude kazni: ljudi nižega stanu je dal tepsti, višega rodu pa bosonoge in z ostriženo brado izgnati iz Londona.