Nekaj spominov na Otona Župančiča

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nekaj spominov na Otona Župančiča (govor)
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Nekaj spominov na Otona Župančiča, govor srbskim pionirjem (nedatirano, nelocirano), po tipkopisu iz zapuščine: Knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, tipkopis, (2 lista), IN = 6826.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Saj vem, dragi srbski pionirji, da poznate našega Otona Župančiča prav tako dobro, kot naši slovenski pionirji, med katerimi je naš veliki pesnik živel, snoval in umrl, do konca zvest svojemu ljudstvu.

Vem, da poznate njegovega "Cicibana" še iz ust vaših mater, ko sami še niste znali čitati, pozneje iz čitank in knjig v šoli, saj je njegova dediščina tako bogata in pisana za stare in mlade širom naše domovine.

Zato bi vam danes povedala le nekaj bežnih spominov nanj, kajti poznala sem ga, ko sem še sama hodila v šolo in od takrat je poteklo že mnogo, mnogo let.

V naš dom ga je pripeljal Ivan Cankar. Župančič se je takrat ravnokar vrnil iz Nemčije, kjer je živel kot domači učitelj pri neki plemiški rodbini. Velikokrat se je z ljubeznijo spominjal svojega učenca Manfreda, kateremu ni bil samo vzgojitelj, temveč tudi dober prijatelj in tovariš, kajti spominjam se, da sta si še dolgo let dopisovala.

Ves mlad in nasmejan, veder in poln domislic se je vselej rad družil z mladino. Kaj kmalu je uspelo tudi nam, da smo ga pridobile, da je s svojim šegavim peresom postal sotrudnik našega skromnega lističa, ki smo ga tiste čase skrivaj izdajale v šoli. Veste, takrat smo morale študentke za hrbtom naših profesorjev pisati svoje prve pesmice in povesti v en sam izvod na roko pisanega lista. Vsak je moral lastnoročno napisati svoj prispevek in lahko si mislite, kako srečne in ponosne smo bile, ko smo nekega dne zagledale med našo nebogljeno šolarsko pisavo izpisan rokopis Ivana Cankarja in značilne poteze izpod Župančičevega peresa! V svoji nepopačeni belokranjščini nam je napisal šegav sestavek "Varalo", podpisan z imenom Kiroilija, kar pomeni pesnik v finščini. To ime se ga je tudi prijelo.

Župančič je bil, kakor Cankar, dober risar in slikar. Kolikokrat nam je v prispodobah v rebusih in ugankah nastavljal zamotane zanke, polne šal in duhovitosti. Seveda smo mu vselej z vso bistrostjo naših mladih glav na enak način skušale odgovoriti.

Večkrat nas je popeljal tudi s sabo na ljubljansko polje ali rožniške gozdove, kjer smo izbrali kak prikladen motiv in ga z njim vred začele slikati. Če mu je slika uspela, se je od srca radoval, jo ogledoval od vseh strani, kritiziral z besedo in kretnjo naše umotvore, nam svetoval in popravljal, in se spet z nami vračal domov. Ko se nam je nabralo že več takšnih slik, smo potem napravili „domačo razstavo‟ in včasih tudi njega samega skritizirale v listu.

To so bili lepi časi, saj smo bili mladi in mladost ne pozna gorja!

Kasneje sem srečala Župančiča, ko se mu je rodil prvi sinček Marko. Kako ga je spremljal, od njegovih prvih korakov pa do poznejših zaznav otroške duše, poznate vsi, saj je takrat napisal eno najlepših mladinskih knjig, svojega "Cicibana".

Vselej poln žarkega sonca, kadar se razgovarja z deco, a se Župančič poln skrbi in gneva, zamisli nad temno usodo svojega naroda; napiše:

»Ko drugi grabijo vse dalje, širje,

boš rod, ki bivaš tod, boš v duši čvrst?
O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje,
Celovec, Maribor, Gorica, Trst? …«

/Zemljevid/[1] [2]

Njegova pesem je bridka obtožba v težkih dneh nesvobode, a polna vere in radosti, ko zre v svetle zarje bodočnosti. In ko se enainštiridesetega leta upre zatirani narod in gre golorok v vojno proti okupatorju, povzdigne spet Župančič prvi svoj glas, ko pozove svoj narod na brezobziren obračun:

"Zob za zob in glavo za glavo."[3]

In tako spremlja, z neomajno vero v končno zmago in z nepopisnim gnevom in prezirom do izdajalcev in okupatorjev, osvobodilno gibanje svojega ljudstva vse do konca. Telesno bolan se umakne v bolnico, odkoder bodri pod skritim imenom, trpeči narod v herojski borbi.

Otrokom, razkropljenim po taboriščih in v partizanih napiše pesem:

"In vendar še govoril bom o sreči,
da, vselej vsakega bom blagroval,
ki rajši je v zanosu mladem pal,
ko da izhiral bi v zatohli ječi."

/Kar je kovina/[4]


Opombe urednice[uredi]

Večina nagovora (od vključno četrtega do vključno šestega odstavka) je bila objavljena v prispevku Jožice Jožef Beg Iz spominov Vere Albreht na Otona Župančiča (str. 22-23, Hodil po zemlji sem naši …, Literarni natečaj, zbornik, Novo mesto : Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine, 2018.

  1. Zadnji štirje verzi soneta Zemljevid iz leta 1908 (str.: 45, V zarje Vidove, 1920, Schwentner, Ljubljana)
  2. V pesmi Naša jesen (str. 76, v: Pelin v srcu) je Albrehtova naštela mejnike slovenskega etničnega ozemlja: Brda, Korotan, Kvarner, Kras, Goriško, Trst.
  3. Župančič je leta 1941 ob nastanku pesmi Pojte za menoj (kasneje Veš, poet, svoj dolg?, str.: 45-46, v: Zimzelen pod snegom, 1945, DZS Ljubljana) dejal: »Pesnika nevredna misel zob za zob in glavo za glavo, ali danes je takó.« (Iz neobjavljenih zapiskov Ani Župančič.)
  4. Zadnja kitica pesmi (str.: 80, v: Zimzelen pod snegom, 1945, DZS Ljubljana)