Nekaj opazk o naših zemljepisnih imenih
| Nekaj opazk o naših zemljepisnih imenih Fr. Levec |
Priobčil Fr. Levec
| |||||||||||
Sava Bohinjka in Sava Dolinka. Navadno beremo po knjigah in tako uče tudi po šolah, da se nad Radovljico izteka Savica ali Bohinjska Sava v Podkorensko Savo. Vsa ta imena so napačna, in kdor tako govori in uči, ta se je gotovo teh imen naučil iz knjige. Save, ki teče iz Bohinja, narod sam nikdar ne imenuje Savica. Narod pravi Savica samo znanemu slapu in pa potoku, ki od slapa teče črez pašnik Lókanica (Ukanca) v Bohinjsko jezero. Iz jezera pri Sv. Janezu tudi ne teče niti Savica, niti Bohinjska Sava, ampak Jezérnica. Precej pod Sv. Janezom pa se Jezérnica steka z Mostníco, ki črez planino Voje prihaja izpod Tolstca (Tosca). Združeni Jezérnici in Mostníci pa narod pravi Sava Bohinjka (nikdar Bohinjska Sava!) ali pa, kakor sem slišal v neki gorenjski ljudski šoli preprostega dečka, tudi samo Bohinjka. Umetno ime je tudi Podkorenska Sava. Narod prav dobro ve, da ta Sava ne izvira pod Kórenom (ali pa, kakor uči celo znameniti nemški geograf Seibert, pod Mangartom!), ampak da ima svoj vir pod Poldnevnico v Planici. Ker se pa po vsem Gorenjskem prekrasna dolina nad Radovljico med Karavankami in Julijskimi Alpami zove sploh samo Dolina, zatorej narod tudi reko, ki teče po nji, imenuje Savo Dolinko, ali pa samo Dolinko. Tudi zadnje ime sem slišal v gorenjski ljudski šoli, in tudi g. dr. Janez Mencinger, rojen Bohinjec, mi je pravil, da njegovi rojaki poznajo samo Savo Bohinjko in Savo Dolinko, če jih ni šola naučila drugačnih imen.
Pónca = Póldnevnica 2280 m. Popotnik, ki hodi izpod Kórena črez Radeče proti Fužinam (Weissenfels), ima posebno krasen pogled na goro, pod katero izvira v Planici Sava Dolinka, in katero narod sploh, kakor tudi specijalni zemljevid imenuje Pónca. Večkrat sem si mislil: Škoda, da naš veliki Kopitar ni poznal tega imena: kako krepko bi bil z njim podprl svoj nauk o panonskem rinezmu, zakaj v tem imenu je brez dvojbe ohranjen panonski hohnik a. Pred leti sem imel uradni opravek v Radečah. Bil je krasen in jasen zimski dan, in toplo solnce se je upiralo v Pónco, od vrha do tal pokrito s snegom, da se je lesketala, kakor bi bila ogrnjena s srebrno odejo. Dasitudi je imela komisija, izbiraje stavbinski prostor za novo šolo, mnogo posla, vendar se nisem mogel nagledati divne, v srebrnem svitu se lesketajoče Pónce. Nalašč, da bi slišal, kako zveni panonski hohnik v ustih preprostega Gorenjca, in da bi si s tem zdaj izmrlim glasom nasladil dušo, se obrnem proti županu Pintbahu ter mu, kažoč na Pónco, rečem: „Oče župan, kako pravite pri vas tej gori?" — „Eh, gospod nadzornik, pravimo ji v obče Pónca; to pa pomeni Poldnevnica, zato ker je pri nas v Radečah ravno poldne, kadar solnce stoji nad njo. Tudi naši koroški sosedje onostran gorá okoli Blaškega jezera našo Kepo imenujejo Mittagskogel, ker jim solnce nad njo kaže, kedaj imajo poldne. Ponca je pa naš Mittagskogel". Strme sem poslušal modrega očeta župana. Panonski hohnik je šel sicer rakom žvižgat, a zvedel sem, da je Pónca samo skrčena Póldnevnica ali Póldnica.
Klanski jezeri, a ne Lanski jezeri. Rajnik prof. Gariboldi, ki je, ako se ne motim, Baurjevemu šolskemu stenskemu zemljevidu Kranjske oskrbel slovensko terminologijo, je Weissenfelser Seen ali Mangartseen krstil za Lanski Jezeri, kar se še dandanes bere na omenjenem zemljevidu in vsled tega uči tudi v ljudskih šolah celo po Gorenjskem. Ker se prekrasna dolina, ki se od zgornjega jezera razteza pod Travnik proti Mangartu, imenuje „In der Lahn", sem včasih ugibal, da je prof. Gariboldi po tem izrazu imenoval jezeri. Sčasoma pa sem zvedel, da gorenjski Dolinci tisti del Fužin (Weissenfels), ki se mu pravi Am Stückl, imenujejo slovenski Klanec, in da tudi odtočnici obeh jezer, ki se nemški zove Seebach in ravno pri Klancu priteče v dolino, pravijo Klanški potok. Iz tega sklepam, da bi se morali tudi jezeri, katerima pravijo Nemci Weissenfelserseen ali Mangartseen, pravilno imenovati Klanski jezeri, t. j. jezeri, ki sta blizu Klanca, od koder drži najbližja pot do njiju. Lanski jezeri se mi zdi grda izpaka brez vsacega pomena.
Še nekoliko popravkov.
Za nemško naselbino Weissenfels na Gorenjskem se je v naše knjige in uradne spise vteplo ime Bela peč, ki ni nič drugega nego hlapčevki dobesedni prevod nemškega imena, iste cene, kakor bi n. pr. za Krainburg pisali Kranjski grad, a ne Kranj. Gorenjski Dolinci "Weissenfelsa nikoli ne imenujejo drugače kakor Fužine, n. pr. bil sem pri Fužinah ali grem na Fužine; adj. fužinski. —
Ni še dolgo tega, kar je resno trdil resen gospod v resnem listu, da moramo pisati Radolica, a ne Radovljica. To svoje mnenje je podprl z naslednjimi dokazi: „Po moji misli je to (Radovljica namreč) napačno, ker tako noben Gorenjec ne izgovarja, ampak Blejci pravimo: „Radolica" z naglasom na prvi strani, enostranski Brezničani pa izgovarjajo z naglasom na drugem zlogu. Nikoli pa še ni prišlo komu na misel, da bi bil „dol, Thal" spačil v „dovolj". Pišimo torej, kakor je prav in po pameti, Radolica!".....
Ravno tiste dni, ko je bila ta razlaga poslana po svetu, mi je pa neki drugi gospod pri Jelenovcu v Radovljici tudi resno trdil,da ima to mesto svoje ime od radovati se — zaradi svoje krasne lege in veselih ljudi.
Ne tajim, da se spodnji grajščinski park v Radovljici sami res imenuje Dol; torta kdor ime tega kraja izvaja od dol ali od radovati se, ta je podoben tistim, ki zahtevajo, naj se ne piše Turjak, ampak Trijak, ker so ta slavni grad baje postavili bratje:, trije Jaki; ali pa tistim, ki trdijo,da Crngrob (Zu Ehrengrub) prihaja od Črni grob, ker so baje nekdaj v tem kraju tolovaji silovito morili ljudi: ali pa tistim, ki krajno ime Prvačina pri Gorici izvajajo od Prva češnja, trdeč, da so v tem kraju zrele prve črešnje. In res je Prva češnja za Prvačina pred nekaj leti zalezla celo v neki šolski stenski zemljevid!
Radovljico je brez ugovora izvajati od osebnega imena Rad. Miklošič navaja v svoji razpravi „Die Bildung der Ortsnamen aus Personennamen im Slavischen" 246 krajnih imen slovanskih, ki so vsa izpeljana od osebnega imena Rad: Radovica, Radanja vas, Radom, Radomlje, Radohovo, Radoše, Radmerje, Radmer-ščak itd. na Slovenskem. Iz rad je narejen svojilni pridevnik radovelj (prim. sinovlji, a. e. des Sohnes: očina duša je tako dobro moja, kakor sinovlja duša, Dalm. v Pleteršnikovem slovarju), od pridevnika radovelj s pripono ica pa Radovljica. (Zaradi pridevnika radovelj primeri tudi Miki. Vergl. Gram. II, 72, pripono jŭ). Ker ima pa beseda v mnogih krajih na prvem zlogu naglas: Rádovljica, zatorej se je nekoliko skrčila, črka v je izpadla, in narod izgovarja zatorej Rádoljca, ali pa Radóljca — s čistim l-om. Da je Radovljica res izvedena iz dol, potem bi narod v tem imenu 1 izgovarjal za v ali u ter govoril Radouca, kakor tudi spodnjega grajščinskega parka v Radovljici noben živ krst ne imenuje Dol, ampak vsak samo Don. In če je Radolica izvedena od dol, odkod se je pa vzel prvi zlog Ra? — Pa tudi to ni res, da „noben Gorenjec" ne izgovarja Radovljica. Tako govore stari ljudje med Kranjem in Šmarno goro. Župljev oče v Smledniku, mož. ki ima že sedem križev na plečih in se tega imena gotovo ni učil izgovarjati niti iz knjig, niti iz časopisov, me je Bog zna kolikokrat vprašal: „No, kam pa greste, pa ne spet v Radóveljco?" Ali pa: „No, kaj ste pa iz Radóveljce novega prinesli?" Ali: „Kaj so Vam pa radóveljški gospodje povedali?" itd. Bralci tega lista, ki hodijo poleti na Stari grad v Smledniku in se krepčajo v Župljevi krčmi, naj le poslušajo Župljevega očeta in gotovo mi potrdijo,da govorim resnico.
Kakor Rádovljica, tako se mnogokrat napačno piše in govori tudi Rádolna namesto pravilno Rádovina, kar je tudi izvajati od osebnega imena Rad. Zaradi menjave v z 1-om primeri gorenjske oblike kakor gvala, bukle nam. glava, bukve itd. Od tod prihajajo tudi Radeče, ki jih je pa ločiti od Retéče v Škofjeloškem okraju, zakaj te bi utegnile imeti za podstavo stsl. rŭtŭ, nsl. rt, hribec (Miki. Etym. Wörterb.), od koder izhaja Podnart, Artič in najbrže tudi gorenjske gore Ratitovec, Ertača, Rčevnica.
Gospodje turisti in jezikoslovci v Jelenovčevi krčmi v Radovljici se večkrat prepirajo o tem, je li prav Ilovica ali Jélovica, iz katere je Trampler v svojem šolskem atlasu naredil celo izpako Jelouža. Krasna gorska planota, ki ima to ime, pač ne sestoji iz ilovice, ampak iz apnenika, toda vsa je pokrita z lepim zelenim jelovim gozdom. In poleg tega Miklošič v svoji razpravi: „Die slavischen Ortsnamen aus Appellativen II," pod št. 185. izrecno našo Jelovico izvaja od jela, abies. Reč je torej dognana.
Nedavno sem bral v nekem nemškem spisu, da naš lepi, jasni Grintavec pomeni der Räudige, Krätzige. Bes te lopi, ta jo je pa pogodil, ta! Grintavec pravijo na Dolenjskem ob Temenici dolomitu. V istem pomenu najdeš besedo tudi v Pleteršnikovem slovarju in v Erjavčevi mineralogiji. Grintavec (tako, a ne Grintovec Iti morali pisati to besedo) pomeni torej der Dolomitberg. Narod okoli Mengša, Kamnika, Radomlja, Doba in Domžal in široko po Gorenjskem sploh ne pozna niti Kamniških, niti Savinskih planin, ampak vse to pogorje zaznamenuje s skupnim imenom Grintavci (Dolomitgebirge), n. pr. v Grintavcih se bliska; iz Grintavcev je prišla toča: proti Grintavcem se drvé oblaki itd. Nikdar ne pozabim, kako je bil žaljen moj jezikovni čut, ko sem štirinajstletni deček slišal v šoli svojega učitelja prvič govoriti o Kamniških planinah in o gori Grintovcu, meni pa so bili z doma znani samo množinski Grintavci!