Nekaj od kmetijstva na Laškim

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Nekaj od kmetijstva na Laškim
Janez Bleiweis
Podpisano z Vrednik.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 38 (19.9.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Našim kmetovavcam, posebno na Dolenskim, v prevdark.

Pretečeni mesec so častiti gosp. Vertovc peljali mene in gosp. Dr. Struppita nekoliko po Goriškim in Laškim. Prišli smo čez Videm noter do Ogleja, nekdanjiga silno velikiga in imenitniga slovanskiga mesta, ki je zdej popolnama furlanska vas z 91 revnimi hišami.

Moj namen ni žalostnih občutkov popisati, ki so nas obšli, ko smo na podertine slavniga mesta stopili, ktero je bilo nekdaj drugi Rim imenovano, ‒ tudi veseliga popotovanja skozi mnoge kraje v takó preserčno ljubi drušini, in prijaznosti, s ktero so nas popotnike naši prijatli povsod sprejemali, si nisim namenil popisati, ‒ vse to nam bo vsikdar globoko v sercu zapisano ostalo! Moj namen je le povedati: kaj smo v kmetijstvu v teh krajih vidili, in kaj bi se dalo tudi pri nas posnemati, posebno na Dolenskim.

„Kar je na Laškim, to ne velja za naše kraje“ ‒ nam zna kdo odgovoriti ‒ „vsaka dežela ima po svoji zemlji, po svojim obnebji, in po svojih šegah tudi svoje kmetijstvo in svoje navade.“ Vse to tudi mi dobro vémo, in nikdar nam ne bo na misel prišlo, Laško kmetijstvo, kakoršno je, našim deželam priporočevati. Na Laškim, kjer smo mi popotovali, ne vidiš po deželi skorej nobeniga sadniga drevesa, razun murb, ‒ murb pa je na tavžente in tavžente, kamor pogledaš. Gojzdov ni na ravnim nič; torej tudi derv skorej nič; kakšin germiček, turšične stebla in enaka baža jim služijo za kurjavo. Senožét, detelje in druge živinske klaje je le malo viditi. Živina je večidel slaba ‒ tedaj tudi gnojá malo; rodovitna zemlja pa ga ne potrebuje veliko. Na več krajih je zemlja zlo pešena, in kakor se je vidilo, je tudi slabo gnojéna ‒ in vender kaj mislite: s čem je obsajena?

Kar so očí dosegle, se ni vidilo nič druziga, kakor njive s turšico obsajene; na obéh stranéh njiv pa po celi dolgosti stojé po versti murbne drevesa. Kjer je kraj za vinorejo, so speljane terte po navadni Laški visoki réji od drevesa do drevesa na konje, verhe ali véje, de kakor v vencih od drevesa do drevesa visijo.

Kér je po celim polji ena njiva popolnama enaka drugi, popotnik misli, de se vseskozi po edinim vertu pelje. Dolga versta murbnih dreves, po tem turšica na njivi kacih 4 ‒ 5 sežnjev široki, po tem spet versta murbnih drevés, potem spet turšica in tako naprej.

Iz tega se vidi, de poglavitno polétno kmetijstvo na Laškim je eno léto za drugim: reja tèrt, turšice in murb.

Kaj se znamo mi iz tega učiti?

1) V vinoreji ne moremo Lahov posnemati, kodar pri nas nista zemlja in kraj za tó; to vsak sam vé. Tudi njih visoke reje ne bomo priporočevali, kér so nam gosp. Vertovc v svoji neprecenljivi „Vinoreji“ tako očitno dokazali, de visoka vinoreja veliko menj veljá od niske ali pritlične. „Hočeš ‒ pravijo naš mojster vinoréje ‒ dobriga žlahniga vina pridelovati, iši ga pri tleh; pritlična réja ti ga bo dajala.“

2) V sajenji turšiče naj nam pa bojo Lahi v izgled. Veči del njih poljá je poléti s turšico obsejan. Lahi sicer druziga nič ne poznajo, kakor dan na dan svojo polento. Mi bi sicer ne bili zadovoljni s samo polento, torej tudi nikdar toliko turšice ne bomo sadili, kakor Lahi. Vender nikdar ne smémo pozabiti, de turšica nar več zda med vsim žitam: naj se turšična moka ali turšično lubje (slama) porabi. Turšice naj se tedej povsod veliko sadí, zató kjer tudi v bolj merzlih krajih dobro rodí, če je zemlja dobra, ji pridno gnojiš, in je pregosto ne sadiš. Gosp. Vertovc so nam povedali, de ni skorej boljšiga kruha, kakor je turšično-reženi, ako 2 tretjíni turšične moke zmešaš z eno tretjíno režene. Turšični žganci so tudi dobri. ‒ Sajenje turšice na Laškim eno léto za drugim na enakim mestu nam na dalje očitno kaže, de nam ni treba njiv za turšico vsako léto premenovati. ‒ Murbne drevesa, po obéh krajih njive postavljene, tudi s svojo senco ne škodjejo turšici, kér bi bili Lahi gotovo že davnej to šego opustili, ko bi bila škoda očitna. Tudi mi nismo nikjer take škode vidili.

3) V réji murb, ki je tako obširna na Laškim in ktera Laham vsako léto na milijone dobička v židoreji prinése, bi bilo pràv, de bi, posebno na Dolenskim, Lahe pràv pridno posnemati in po njivah veliko murb v lepih verstah zasajevati začeli. Zakaj bi se Dolenci pràv pridno ne poprijeli reje murb in žide? Premožniši posestniki naj bi v več krajih špogali veliko židnih gosenc ali sviloprejk; menj premožni, če se nočejo ali nemorejo s sviloprejkami pečati, naj pa gleštajo pràv pridno murbne drevesa, kterih listje bojo potem vsako léto lahko prodajali.

Naši Dolenci, kteri se dosihmal mémo Gorencam tako malo s kupčijo in rokodelstvam pečajo, bi si gotovo z murbno in židorejo veliko dobička naklonili, če bi se le hotli pràv pridno te rečí poprijeti!

Krajnska kmetijska družba je unidan sklenila, vsako léto menj premožnim in pridnim kmetam deset tavžent murbnih drevés in 1 funt murbniga semena brez plačila podariti, in tudi za židne mešičke ali kokone je v Ljubljani pot znajdla, kamor se bo sirovi pridelk lahko prodajal. Tudi natanjčni podúk: kakó z rejo murbnih dreves in židnih gosenc ravnati ‒ je po Novícah že v létu 1843 v spisku, ki so ga pràv po domače častiti gosp. fajmošter Salokar zložili, na znanje dala. Več ni v stanu storiti. Bog daj, de bi se njenih dobrih namenov kmetovavci pridno poprijeli v svoj lastni in veliki dobiček!

Vrednik.