Nekaj od davkov

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nekaj od davkov
Janez Cerer
Podpisan kot Janez Cerer, uradnik velke colnije v Terstu.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 19 (10.5.1848), št. 20 (17.5.1848), št. 21 (24.5.1848), št. 22 (31.5.1848), št. 23 (7.6.1848), št. 24 (14.6.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekaj od davkov in v kterih davkih bi bilo kmetiškimu stanu nar poprej polajšanja vošiti, pri kterih pa po pameti kaj pozneje?

De prememba deržavniga vladarstva ne more vpeljanih davkov zavreči, to so umni kmetje še pred razglašenjem Cesarskiga ukaza od 15. Sušca za resnico spoznali. Pa tudi prosti kmetje, in clò tisti, ki so bili od zakotnih pisačev in drugih hudobnežev zapeljani, so se iz podukov pametnih, zaupanja vrednih in rodoljubih sorojakov té resnice prepričali. Ni ga več med Slovenci, ki bi ne bil prepričan, de deržava, bodi si samooblastna ali ustavna, je veliko občno gospodarstvo, ktero za potrebne stroške tudi dostojnih dohodkov iméti mora. Pa vsak ne vé, de se deržavno gospodarstvo od hišovanja kakiga posamesniga deželana, kmeta ali gospoda kar delječ razloči. Hišni gospodar se mora le po meri svojih zaslužkov, svojiga pridobljenja ravnati, in po ti meri stroške za svoj živež, za svojo vgodnost, ali povikša ali prikrati. Deržavnimu gospodarju pa število potrebnih stroškov za potrebne dohodke mero daje, to je, dohodkov mora toliko imeti, kolikor je potrebnih stroškov. Po meri potrébe tedaj se deržavni dohodki ali povikšajo ali pomanjšajo.

Čuditi se tedaj moramo, de zdaj, ko se ima cela deržavna naprava prenarediti in ustava vravnati, vsi in ne le posamesni deržavniki, temuč tudi celi stanovi in cele dežele kar le polajšanja, pomanjšanja ali clo overženja nekterih davkov terjajo, brez de bi pomislili, ali je po meri potrebnih deržavnih stroškov tako pomanjšanje ali overženje brez enakočasniga nadomestenja mogoče, ‒ brez de bi pomislili, de se v ustavni deržavi pregled in presojenje potrebnih občjih stroškov, in po njih meri tudi število dohodkov ali davkov le v velikim zboru deželnih poslanikov storiti in dogotoviti zamore, de tedaj pomanjšanje ali kakoršne si bodi premembe davkov le is tistiga veliciga zbora izhajati zamorejo. ‒ Tudi poslaniki kmetiškiga stanú bodo v tem zboru avstrijanskih narodov govorili, in ne le samo prihodnjič v vsacim deželskim zboru. Pa ne tistim poslanikam ‒ sej bodo bistroumni možje ‒ naj bo pisan ta sostavek, temuč njih naročnikam, de bodo osnove davkov poznali, vse davke, kar jih zdej imamo, pregledali, in de s tako znanostjo ne bodo od svojih poslanikov nespametno kaj taciga terjali, kar spolniti bi nemogoče, marveč deržavi silno škodljivo bilo, in občno gospodarstvo zaderževati ali clò razdjati utegnilo.

Davki so doklade ali naloge vsih deržavnikov sploh, in sleherniga deželana, sosebno v potrebne deržavne stroške. Memo gredé moramo opomniti, de davke le tiste doklade deržavnikov imenujemo, ktere za občno gospodarstvo deržave, občne denarnice (Staatskassen) prejemljejo. Odrajtanja obrest od posojenih denarjev, létnih plačil od zemljištva ali v denarjih, v pridelkih ali z delam, dajejo naj se kmetu, mestnjanu ali grajšaku, ne bomo nikdar davkov imenovali; to so le dolgovi.

Davki pràv in pravično osnovani in razdeljeni morajo imeti štiri lastnosti. Mora jih biti dovelj, pa vender plačevavcam ne pretežki; morajo biti tudi gotovi in stanovitni. ‒ Dovelj jih bo, če je njih število potrebnim stroškam, ktere vikši deržavni gospodar za deržavo opravljati mora, umerjeno, to je, če vselej toliko davkov dohaja, de nikoli sila ni, kakoršnih si bodi naredb v blagostanje deržave in deržavnikov omišljenih, opustiti ali jih kaj prikratiti. Za plačevavce pa naloga pretežka ne bo, če zares potrebnih deržavnih stroškov ne preseže, in če oni davke v majhnih, svojimu premoženju primerjenih delčkih in ob dôbi kader zamorejo, dokladajo.

Gotovi in stanovitni so davki, če v celim naloženim številu, in pa ob pravi dôbi v deržavne denarnice dohajajo; njih število, na ktero se deržavni gospodar zanese, ne sme biti clo nič prikrajšano, in mora biti pri rokah ob dôbi, kadar je stroške opravljati treba. Bilo naj bi dohodkov menj od naloge, bi ne zdali, ne bi jih bilo zadosti, ‒ in kakošne zmešnjave in zaderžki bi iz tega izhajati utegnili, se lahko previdi; in ako bi dohodki ravno ob ti dôbi pri rokah ne bili, kadar je kaj plačevati, bi se večkrat marsikteri opravki potrebnih naredb zamudili ali clo opustili, zakaj v občjih rečéh je treba mnoge opravila neutegama oskerbeti, in zamuda se težko popravi. Še kaj bolj vse to uméti, ozrite se, dragi bratje, tje proti Soči! Ako bi bili vsi deržavniki take misli, kakoršne so bili nekteri neumni, zmoteni, zapeljani, de so vsi davki overženi, de nič, clo nič več plačevati ne bo, če bi se ne bile zmotene reve kmalo streznile, kaj bi bilo z nami, z našo avstrijansko deržavo? Ali bi bilo mogoče množico vojakov z vsim potrebnim prevideno hitro Talijanskim puntarjem na sproti pošiljati, in vstaviti nehvaležne in krivične prizadeve puntarjev. Mislite, de bi se bili prevzetni Talijani pri Soči na meji Talijanskih dežel vstavili? Oj ne, planili bi bili, misleči de vsi kraji kjer se Talijansko govori, so njim lastni, na Goriško knežijo, na Terst, na Istrijo, na Reko, na Dalmacijo; sej so že svoj nov zemljovid (Landkarte) z vsimi temi deželami okinčili. Odrezali bi bili avstrijanski deržavi žile vunanjiga kupčevanja, žile notranjiga blagostanja. Vidite kako neopustljivo potrebno de je, de davki gotovo in stanovitno v deržavne denarnice dohajajo. ‒

Kakošne davke pa imamo zdaj v avstrijanski deržavi? Hočmo jih na kratko pregledati; in pri ti priložnosti bomo tudi števila vsih davkov povedali, kakor so bili za gospodarsko léto 1848 (od vsih Svetih 1847 do konca Kozoperska 1848) prevdarjeni in v Dunajskih Novícah Nr. 88. razglašeni.

Imamo I. stanovitne, in II. premenljive davke.

I. Stanovitni davki so naloženi na prihodke zemljištva ali pohištva, in na obertnijo. Gotovi so in stanovitni, zakaj posestvo zemlje ali pohištva, če se tudi posestniki premené, stanovitno ostane; tako tudi razna obertniška pridobljivost. Zató so tudi stanovitni davki terdna podloga in steber deržavnih dohodkov. Davki tega reda so:

1. Zemeljni davk (gruntna štibra, franki, kontribucjon). Plačujejo ga vsi posestniki, kmetje ali gospodje, od čistiga prihodiša sirovih zemeljnih prihodkov, od žita, vina, sená, lesá i. t. d. Opira se naloga in razdeljenje tega davka na poprejšnje umetalno in natanjčno izmérjenje zemlje vsaciga obdelovanja in na natanjčno cenitev vrednosti sirovih pridelkov, to je, koliko razni pridelki po odločenih potroških za obdelovanje čiste vrednosti veržejo. Na sto goldinarjev čiste vrednosti je na Krajnskim, Primorskim in na Štajarskim 17 goldinarjev 47 krajc., davka naloženiga. Govorili in pripomogli so pri cenitvi čistiga prihodiša zemlje posestniki sami po svojih srenjskih odbornikih, ter so nalogo sami osnovali. Kej napčniga ali pretežkiga zna pri tem davku biti, de je kakošna dežela po dobroti svojiga zemljištva in po važnejši ceni pridelkov v primeri proti drugi slabši deželi premalo obložena. ‒ Prevdarjen je vès dohodek iz gruntniga davka za 1848 na debelo na 39 milijonov in 51000 goldinarjev, in kar ga ima čistiga v deržavne denarnice priti, na 37 milijonov in 674,000, med kterimi je pa tudi 6 milijonov, ktere is Mažarskiga in Soldaških mej vojniška denarnica sama prejemlje.

2. Hišni davk. Naložen je na prihodke od hiš in druziga hišniga ali gospodarskiga poslopja po dvojih osnovah: V mestih, kjer hiše vlastnikam gotove prihodke veržejo, se plačuje od prihodka (mite) po 17 goldinarjev od sto, v manjših mestih pa, v tergih in na deželi po primeri koristnosti v dvanajstih verstah od 40 krajcarjev do 60 goldinarjev. Pričakovano število tega davka za 1848 je na debelo 5 milijonov, čistih pa 4 milijone in 800,000 goldinarjev.

3. Obertniški davk. Dokaj deržavnikov poleg posestva zemlje ali hiš, in pa tudi brez tistih, mnoge stanovitne obertniške opravila vedejo; imajo, postavim, fabrike, fužine, ali so umetalniki, rokodelci, ali tergovci, stacunarji i. t. d. Taki od svojih obertniških dobičkov k deržavnim dohodkam dokladajo. Naloga obertniškiga davka je osnovana po več verstah, umerjenih po obširnosti obertnije, številu denarjev va-njo obernjenih, številu pomočnikov in delavcov, in znese na létu med 2 gold. do 1500 gold. Ta davk bi imel vreči za 1848 na debelo 2 milijona in 776,000 gold., čistih pa 2 milijona in 731,000 goldinarjev. ‒

To so trije stanovitni davki, ki jih v nemških in slovenskih deželah imamo. Na Talijanskim imajo še tudi životni davk (Personal-Steuer), kteriga bi imelo čistiga za léto 1848 en milijon in 379,000 gold. dohajati. Na druge ne posebno imenovane stanovitne davke je tudi še čistih 205,000 gold. prevdarjenih.

Število vsih stanovitnih davkov bi imelo biti po zgorej rečenim Dunajskim listu za léto 1848: na debelo 49 milijonov in 524,000 gold., čistih pa 47 milijonov in 865,000 gold. Razloček med tema dvema številama znese 1 milijon in 659,000 goldinarjev, kteri za pobéro davkov in za druge z njim sklenjene potroške odpadejo.

II. Premenljivi davki se plačujejo pervič od živežnine ali od porabe drugih za človeško življenje in vgodnost potrebnih reči sploh; drugič od tacih reči, ktere so za deržavni zaklad le samimu vikšimu deržavnimu gospodarstvu v samoprodajo prihranjene, in kterim pravijo monopolske rečí; in tretjič od nekterih občjih naprav, ktere so sicer v prid cele deržave vpeljane, kterih se pa ne vsi, temuč le nekteri deržavniki (prebivavci dežele) po svoji potrebi poslužijo. Davke na imenovane reči ali naredbe naložene imenujemo premenljive zató, kér jih deržavniki nikdar v enakih stanovitnih dokladah, temuč le po primeri svoje pridobljivnosti svojih dobičkov, zdaj več zdaj menj, ali po kakošnih posebnih naključkih, plačujejo. Vender je pa deržavnimu gospodarstvu mogoče, število premenljivih davkov po večlétnih skušnjah tudi za eno léto prevdariti, in zvediti koliko de bodo po priliki na léto vergli.

A. Davki od živežnine ali drugih za porabo služivnih rečí so:

1. Živežni davk, ki se na deželi in v manjših mestih od pijače, namreč od mošta, vina, od vola, od žganja vsake baže, in od mesá plačuje, pa le tačas, kader jih kerčmarji, mesarji i. t. d. prodajajo in z njimi pridobljivnost vedejo; živežnina, ktero posestniki, kmetje ali gospodje domá prideljajo in porabijo, brez de bi jih prodajali na drobno, ni nikakor davku podveržena, kér se od nje že gruntni davk plačuje, zastran žgánih pijač, če jih posestnik is lastnih sirovih pridelkov več kakor za domačo potrebo (čez eno vedro) naredi. V poglavitnih mestih, kakor na Dunaji, v Gradcu, v Ljubljani, se pa, razun imenovane živežnine, še tudi od drugih reči živežni davk plačuje, namreč od domače kuretne, divje perutnine, divjačine, od rib, žita, moke, sočivja, od sadja, masla, špeha, od derv i. t. d. Tako je za té mesta osnovano iz več vzrokov, med kterimi je tudi ta le, de v tacih poglavitnih mestih dokaj dokaj ljudí prebiva, postavim, vikši ali nižji uradniki, tergovci, bogatinci, ki le od obrest živé, in drugi, kteri stanovitnih davkov ali clo nič ne plačujejo, ali če zemljo imajo ali obertnijo vedejo, bi vender po svojih velikih dobičkih, po svojim bogastvu premalo k deržavnim dohodkam dokladali, ako bi ne bili še posebej od živežniga davka zadeti. Poberati živežni davk od sleherniga, ki s tem davkam obložene rečí vživa ali rabi, ni kratkonikar mogoče, zatorej je takó osnovano, de ga prodajavci tistih rečí plačujejo, ter založeni davk k ceni prodanih rečí prištejejo. Po tem takim ne zadeva tak davk prodajavca, ampak vživavca.

Za léto 1848 je živežni davk prevdarjen na debelo na 23 milijonov in 512,000 gold. ‒ čistih pa na 22 milijonov in 317,000 gold.

2. Colski davk (col, muta, harmica) zadene vse blagó tergovanja in kupčevanja s ptujimi deželami, namreč sirove pridelke ali pa umetalske in obertniške izdelke, ktere namenjene za vžitek ali drugo porabo v našo colsko okolico po suhim ali po vodi iz ptujih deželá pridejo, ali ktere kupci is ptujih dežel skozi našo deržavo zopet na ptujo pošiljajo; zadene tudi naše domače pridelke, na ptujo prodane. Colski davk je v tarifah, po okoljstavah večkrat prenarejenih, postavljen. Ptuje blagó v naše dežele pripeljano, in za porabo pri nas namenjeno, je nar bolj obloženo, pa vender v takošni priméri, de davk sirove pridelke, kterih v naših deželah nimamo, pa jih za naše obertništvo potrebujemo (postavim sirovo pavolo), le pičlo zadene ‒ obertniške ali umetalniške izdelke, kterih naši rokodelci ne morejo zadosti lepih in srednje cene narejati, nekoliko več zadene ‒ izdelke pa, ki jih tudi pri nas doma lepe in ne predrage narejajo, nar več zadene. S tako primerjeno nalogo vikši vladarstvo dvojno korist deržavi nakloni: pervič, de si poglaviten del dohodkov iz ptujiga blagá pridobí; drugič, de se domačimu obertništvu pripomore. Bila naj bi, postavim, sirova pavola z davkam preveč obložena, ne bi se toliko fabrik v naši deržavi vstanovilo, pri kterih množica delavcov svoj kruh dobiva. Ako bi pa tudi ptuji pavolnati tkavski izdelki le z majhnim colskim davkam obloženi bili, bi jih kmalo ptujci silo veliko k nam pripeljali; naši fabrikanti bi se ne mogli s ceno svojih izdelkov unim bližati; mogli bi svoje fabrike opustiti, in vsi njih delavci, opravilniki in oskerbniki, kterih je na stotavžente, bi ob svoj kosčik kruha prišli. Taka bi se tudi godila našim obertnikam, umetalnikam, rokodelcam, ako bi se vpeljevanju ptujih umetalnih in obertniških izdelkov z velikim colskim davkam ne ovéralo. Skozno blagó (to je blagó, ki se skozi naše dežele vozi) je le po majhni primeri obloženo, sicer bi ptujci ali njih oskerbniki póta po drugih deželah iskali, in zgubili bi naši pošiljavci in vozniki svoje zaslužke. Nar menj in clo pičlo obloženo je ishodno blagó, obstoječe iz domačih pridelkov ali izdelkov. Vzrok de so tudi te rečí nekimu colskimu davku podveržene, je marveč ta, de is colnarskih dokazkov vikši vladarstvo pregled zadobí, kako de se obdelovanje zemlje in obertnija v deržavi obnaša, in ako bi jima bilo kaj s posebnimi naredbami ali postavami pripomagati. Colskiga davka bi imelo v deržavno denarnico za 1848 dohajati 23 milijonov in 90,000 gold. na debelo, čistiga pa 23 milijonov in 13,000 gold.

B. Davki, kteri deržavne dohodke iz rečí Cesarski samoprodaji prihranjenih (monopoljskih), pomnožujejo, so tile:

1. Davk od solí. Sol je dvoje baže: podzemeljska sol in morska. Podzemeljsko sol ali že čisto vledenito (kristalisirt) izpod zemlje kopljejo, kakor v Vilički v Galicíi, ‒ ali pa z rudníno ali perstjó zedinjeno nar poprej v vodi rastopé ter slano vodo v velikih kotlih kuhajo, dokler sama čista sol ne ostane. Dosti dela je in vtrat pri pridelovanji podzemeljske soli. Morska sol se z dosti manjšim prizadevanjem in manjšimi stroški pridela, kér ni treba druziga, kakor de se morje v nalaš pripravne in poravnane tla vpeljá in voda ob gorkoti sonca v puh razpodí, de sama sol na tléh ostane. Podzemeljsko sol kopljejo in kuhajo v deržavnih solinah in z občnimi stroški, morsko sol pa postestniki solín sami delajo, le de vès pridelk v deržavne solaríje proti povračilu izročiti morajo. Deržavne solaríje ne prodajajo solí na drobno, temuč le na debelo, po nar menj pol centa, in v prodajni ceni je že davk zapopaden z vsimi stroški vred. Ni ga človeka, de bi ga davk od solí ne zadel, zató je pa tudi deržavni dohodik iz solí gotov in stanoviten. Prevdarjen je za 1848 na 31 milijonov in 709,000 gold., čisti pa 26 milijonov in 24,000 gold.

2. Davk iz prodaje tobaka. Osnova tega davka je, de nobeden nesmé tobaka sejati, saditi in pridelovati brez posebniga dovoljenja prihodkine gosposke, in de se vès pridelk tobaka v deržavne zaloge proti povračilu cene izročiti mora. Iz perja domá pridelaniga tobaka, in iz tistiga, kar ga deržavno gospodarstvo še na Mažarskim in v ptujih deželah nakupi, narejajo v deržavnih fabrikah razne baže vdelaniga tobaka, kteriga v zakladnice po deželah postavljene razpošljejo. Iz teh zakladnic ga pa opravičeni prodajavci (zalogarji in trafikanti) po zapovedani ceni (tarifi) na debelo in na drobno prodajajo. V prodajni ceni so davki in vsi stroški za kupovanje siroviga pridelka, za vdelanje, vožnjo in za plačilo prodajavcov zapopadeni. Nobena kakšnimu davku podveržena reč ni takó malo potrebna za človeško življenje kakor tobak; le navada in dolgčas sta ga ljudém potrebniga naredila; koliko de se ga po priliki porabi, nam kaže prevdarjeno število dohodka, kteriga se nadja deržavno gospodarstvo za 1848. léto 21 milijonov in 99,000 gold. na debelo, čistiga pa 13 milijonov in 288,000 gold.

3. Davk iz prodaje smodníka (strelniga prahú) in solnítarja. Smodník mora zavolj občje varnosti ojstrimu čuvanju vladarstva podveržen biti, zató je pa tudi v naših nemških in slovenskih deželah narejanje in prodaja smodníka vojniškimu čuvanju izročeno. Nihče ga nesmé brez dovoljenja vikši vojniške gosposke, ki je zato nalaš postavljena, narejati ali prodajati. Solnítar sicer sam na sebi ni nevarna reč, marveč je mnogim rokodelcam in obertnikam potrebna, pa je vender tudi ojstrimu čuvanju vojništva podveržen zató, kér je poglaviten obstojni del smodníka. Število dohodka ni znano, kér na ravnost v vojniško denarnico dohaja; le za Talijansko, kjer ni pod vojništvam, je za leto 1848 čistih 69,000 gold. prevdarjenih.

C. Deržavne naprave, iz kterih tudi premenIjivi davki dohajajo, so:

1. Pošte. Po ti napravi deržavniki in ptujci pisma, vklade, blagó iz eniga kraja do druziga, blizo ali daIječ, in clo v ptuje dežele varno, hitro in z majhnimi potroški pošiljajo; tudi popotniki vsaciga stanú se varno in priložno, kamorkoli hočejo, po občjih cestah vozijo. To je dobrotljiva, za domače in ptujce neprecenljivo koristna naprava, brez ktere bi ljudém, v daljnih krajih razprostrenim, sila težko in dostikrat clo nemogoče bilo, med seboj se pomeniti, mnoge prigodbe hitro zvediti in svoje zaderžanje po tem ravnati, veliko vredne rečí varno pošiljati i. t. d. Za vse stroške te naprave, z davkam vred, kar ga čistiga v deržavno denarnico pride, je plačilo po teži ali vrednosti poslanih rečí, tudi po daljavi, kamor se pošljejo, odmerjeno. Prevdarjen je vès dohodik za léto 1848 na 7 milijonov in 853,000 gold. ‒ čisti pa na 2 milijona in 51,000 gold.

3. Cestnína in mostovína ste davka, ktera se od porabe cést in mostov, po deržavnih stroških narejenih in zmiram v dobrim stanu obderžanih, plačujeta. Naloga je umerjena po daljavi, ali po številu živine vprežene ali pa po cesti gnane. Tudi se na rekah, ktere deržavno gospodarstvo trebiti ali druge dela na njih opravljati da, brodnína (vodna cestnína) od ladij ali čolnov, kteri blagó po reki vozijo, plačuje. Dohodik iz téh davkov je prevdarjen za 1848 na 2 milijona in 584,000 gold. ‒ čisti pa na 2 milijona in 528,000 gold.

3. Štempljani popir, na kterim po postavi, za tó naredbo vpeljani, mora biti pisan vsaki spisik namenjen v spričevanje storjenih pogodb ali njih odveze, v spričuvanje kakošnih pravic ali dolžnost, spiski s kterimi se hočejo pravice terjati ali pa terjanih vbraniti se i. t. d. Rabiti se mora štempljani popir ali po številu denarjev, od kterih spisik govori, ali pa po lastnosti spiska. Cena štempljaniga popirja je v petnajst stopinj, od 3 krajcarjev do 20 goldinarjev vverstena, po kteri opravičeni prodajavci popir prodajajo. Dohodik davka v ceni zapopadeniga bi imel za leto 1848 biti 6 milijonov in 2,000 gold. ‒ čisti pa na 5 milijonov in 700,000 gold.

4. Cenitbe ali takse so davki, ktere vikši vladarstvo v pomnoženje deržavnih dohodkov od nekterih deržavnikov prejemlje za podeljenje poslavljenja, postavim, za žlahnijo, za podeljenje zlužb deržavnih uradnikov, ali za dovoljenje kakošnih prednost, za mnogoverstno opravičenje i. t. d. Mera naloge je razna po raznosti dodeljenih pravic. Veliko dohodka takse deržavi ne prinesejo; za 1848 bi jih imelo biti 966,000; čistih pa 936,000 gold.

5. Loterija je osnova igre, ktero deržavno gospodarstvo z Ijudstvam igrá, in v tem obstojí, de si kdor koli hoče, z nekoliko krajcarji ali goldinarji v deržavnih loteriških vlagnicah upanje velike sreče kupiti zamore, in včasi kakor slepa kokoš zerno tudi kaj zadene. Namen deržavniga gospodarstva pri ti napravi je na eni strani iz nagiba ljudstva do igre nekoliko deržavniga dohodka preskerbeli, na drugi strani pa skrivne, morebiti še bolj voherne in nevarne igre ovérati. Kolikor je bilo že zoper loterijo govorjeniga in pisaniga, vender še razsojeno ni, ktera škoda de je veči: ali tista, ki jo loterija vzrokuje, ali pa tista, ktero odvračuje? Prevdarjeno število loteriškiga dohodka je za léto 1848 na debelo na 13 milijonov in 345,000 gold., ‒ čistiga pa le 4 milijone in 600,000 gold.

6. Še nekoliko dohodkov pride samo na Talijanskim iz zedinjenih pravic, kteri so na čistim na 344,000 gold. prevdarjeni.

To so vsi davki naše avstrijanske deržave, brez tistih denarjev, ktere po poti posojíl prejemlje.

Množtvo vsih dohodkov je v imenovanih Dunajskih novicah takó le dokazano:

Stanovitni davki s stroški vred 49 milijonov in 524,000 gold.; čistih pa 47 milijonov in 865,000 gold. Premenljivi davki s stroški vred 130 milijonov in 727,000 gold.; čistih pa 97 milijonov 870,000 gold.

Drugi dohodki, med kterimi je dobiček deržavnih Iastin pa 9 milijonov in 987,000 gold. Tedaj čistih brez stroškov v deržavne denarnice priti ima 155 milijonov in 722,000 gold.

To je pač, kaj ne de, silo veliko število! Pa je treba tudi pregledati, ako je to število z deržavnimi stroški v primeri, ali je toliko davka za deržavne stroške zares potreba? V ravno tistim Dunajskim listu, v kterim so dohodki razloženi, so tudi vsi deržavni stroški posamezno dokazani; množtvo vsih pa, kakor so za léto 1848 prevdarjeni, znese 155 milijonov 805,000 gold., med kterimi jih je pa tudi 5 milijonov za neprevidene potrebe in stroške, tako de bi se tedej vsi deržavni stroški, razun obrest (čimžev) od sposojenih denarjev in pa stroškov za zeležne ceste, létas brez novih dolgov lahko opravljali, ako bi vsi zgorej povedani davki zares v polnim številu, kakor se jih deržavno vladarstvo po prevdarku nadja, gotovi v deržavne denarnice došli. Od deržavnih stroškov sploh in posebej bomo znabiti drugo pot govorili.

Prestopímo zdaj do vprašanja: Pri kterih davkih bi bilo kmetiškimu stanu berž ko je moč polajšanja vošiti, pri kterih pa po pameti kaj pozneje? O dragi bratje! kdor zvestih deržavnikov sedanje okoljšine našiga cesarstva in njegove stiske dobro pomisli, ne bo prenaglo na pomanjšanje davkov mislil, temuč v zaupanji, de bo skorej skorej boljši, vse dozdanje naloge, kolikor ga zadenejo, kot posvečeni dar serčno rad na oltar deržave položil. Vikši deržavno vladarstvo je prevdark dohodkov, od kteriga smo govorili, pred Vsimi Sveti pretečeniga léta zložilo; ‒ tačas se ni še kar nič nadjalo strašne puntaríje nehvaležnih, brezvestnih Taljanov, ‒ ni se nadjalo kakošna množica vojakov se bo mogla zoper nje pošiljati, in kako silo veliki stroški se bodo potem naključili. In vender pri vsih téh stiskah so naši častiti deželni stanovi na revniga kmeta mislili in poslali so modre rodoljube možé s prošnjo milostljivimu Cesarju, de bi se nekoliko davkov, kar koli je moč kmalo pomanjšalo.1

Davk od solí je med tistimi nar poglavitniši. Sól je za človeški živež in za mnogo obertniško narejanje takó potrebna, de noben človek brez nje obstati ne more, zató pa tudi davk po primeri enako bogatinca in reveža zadene. Cena solí, med ktero je davk zapopaden, je zares vsim pretežka. Štajarske in morske solí cent na Krajnskim čez 6 goldinarjev pride, h kteri ceni pa prodajavci še plačilo svojiga prizadevanja in svoj dobiček pridenejo. Koliko ubozih kmetiških družín mora dostikrat, če denarjev ni, več dni brez soli ostati? Kaj hočemo pa rečí od živinoreje, pri kteri je sól tolikanj koristna in potrebna? ktere pa živina uboziga kmeta nikdar ne vidi. Ponižanje cene solí je tedaj silno silno potrebno.

Davk od štempljaniga popirja tudi ne le kmeta, temuč tudi druge malo blagovitne ljudí teži. Res je, de pri vpeljanji tega davka so bile odveržene tiste takse sodnih ali politiških spiskov, ktere so ubogimu kmetu toliko zlega naključevale, ktere je zavoljo nezvestnih prejemnikov dostikrat po dva- ali trikrat plačati mogel, in zavoljo kterih je večkrat potrebno živinče, ali če druziga ni bilo, kotlič iz kuhnje zgubil. Pa ukaz za štempljani popir je le tako neprilično osnovan, de zavolj prestopov ne le prosti človek, temuč tudi umni ljudjé in uradniki pràv lahko v kazen zabredejo, in kar je pa še hujši, naklada je tako neprimerjeno razdeljena, de davk dosti bolj reveža in menj premožniga ali blagovitniga kakor bogatinca zadene. Zavolj tega vošimo, de bi se vès ukaz zavoljo štempeljnov že v pervim deržavnim zboru skoz in skoz prenaredil.

Cestnína in mostnína ste kmetam, ki se s prepeljevanjem tergovskiga blaga ali z drugo vožnjo pečajo, zlo težki; od majhniga večkrat prav pičliga zaslužka morajo vozniki in drugi popotniki še nekaj grošev ali goldinarjev odkrušiti, in veliko zamud preterpeti, vstavljaje se pri vsaki cestnínici. Prav bi bilo, de bi se tudi ta reč drugači vravnala.

Pri téh dozdaj imenovanih davkih bi bilo tedej po mojih mislih kmetu nar poprej polajšanje vošiti, in naj bi se vsaj ob začetku prihodnjiga léta vpeljalo.

Pa to polajšanje prevdarjenih deržavnih dohodkov bi storilo, de bi ne bilo dohodkov zadosti za vse deržavne stroške; kako bi se pomanjkanje popravilo? To pri imenovanih treh dohodkih nič kaj pretežkiga ne bo. Kar davk od štempljaniga popirja zadene, ne bo prenarejenje ukaza clo nič pomanjkanja naključilo, kér se bo le pretežka butara iz slabih šibkih ram na bolj krepke in čverste rame prenesla. Kar pa davk od solí zadene, nam skušnje skažejo, de v premenljivih davkih kolikor lajši je naloga, toliko več se davku podverženih rečí povžije ali porabi. Od kave (kofeta) je bil colski davk v letu 1844 za 8 gold. in pol od centa ali za 5 1/10 krajc. od funta pomanjšan, in od tistihmal je kontrabantarija s kavo močno pojenjala, in povžije se je v celi deržavi toliko več, de colski davk od kave clo nič manjši ni kakor je bil popred. Tudi solí se bo pri pomanjšani ceni veliko veliko več ko dozdaj porabilo. Tisti reveži na kmetih in v mestih, ki večkrat brez solí živeti morajo, si jo bojo lože kupovali, in vsaki malo blagoviten in clo reven kmet bo zamogel sól tudi za svojo živino rabiti. Pomnoženi povžitik bo potem dohodik pomnožil. Kar bi še na dohodku od solí in zavolj odverženja cestníne in mostníne pomanjkalo, kako bi se to dostavilo, nočemo presegati veličastnimu deržavnimu zboru, v kterim se bo čez vse to govorilo. Vender bi radi opomnili čudo velikiga množtva deržavnih uradnikov (cesarskih služabnikov). Kdo ne vé, de so se skozi dosti dosti lét vse uradniške opravila, naj zadenejo voditev ali oskerbništva ali pisarije, vùn in vùn brez potrebe pomnoževale, zavoljo tega pa tudi število deržavnih uradnikov vsih redov od vikšiga do nizkiga le zmiram povikševalo, ravno kakor bi se moglo deržavno blagostanje le na silno vojno (armado) uradnikov vpérati! Ne de bi mi želeli, de bi se nemilo in krivično uradnikam, ki so bili od poprejšnjiga samovladarstva brez potrebe postavljeni, neutegama slovó dalo. Pa dokaj se bo že dalo na deržavnih vtratah prihraniti, če se prazne zlužbe več ne nastavijo, če se uradniki na enim kraji nepotrebni ali lahko pogrešljivi v drugi potrebniši kraj prestavijo, de ni treba tukaj novih voliti. Že to samo bo v celim obširu deržave dosti dosti v prid deržavniga gospodarstva izdalo, dokler se bode v velikim zboru še kaj bolj zdatniga domislilo.

Ali je to vse, česar se mi kmetje od nove vladije nadjati imamo, si bodo morebiti marsikteri kmetje mislili; ali je to vse? Kaj nam ne bo tudi težka butara gruntniga davka kej polajšana? kaj ne bo tudi pri živežnim davku, kteri je zdej le samo zastran malih rečí, ktere kmetje za vsakdanje potrebe v poglavitne mesta na prodaj nosijo, nekoliko pomanjšan, ne bo tudi v tem sploh in posebno na deželi še kej več polajšanja prišlo? Se bo, tudi to se bo zgodilo. Pa pomislite, kdo je v stanu, staro neprilično razpadljivo poslopje nanaglama razsuti in ravno ob ti dobi tudi drugo novo krasno poslopje sozidati? Ali ne bo poprej vsiga za novo zidanje potrebniga pripravil, in staro poslopje le po primeri razsul, kakor bo novo dodelano? Ravno tako se mora v prenarejanji deržavnih naprav goditi. Gotovo se bo v deržavnim zboru na pomanjšanje vtrat, oskerbIjenja in prejemanja stanovitnih in premenljivih davkov kmalo od začetka mislilo in sklenilo, potem pa v poznejših zborih izpeljevalo. Tako se bo marsikteri milijon vtrat, kteri zdej med davki zapopadeni, čez 34½ milijonov znesejo, prihranil. Kadar bodo pa naši hrabri vojaki Taljanskim puntarjem skazali, de se čast našiga vojništva brez maševanja oskruniti ne smé, ‒ kadar bodo čast našiga ustavniga cesarstva rešili, ‒ kadar bodo meje deržave na vsih stranéh varno vterjene, koliko stroškov ne bo takrat menj! Le samo stroški za vojništvo so bili za léto 1848 na 54 milijonov in 310,000 gold. prevdarjeni, in Talijanske puntarije so jih še zlo zlo pomnožile. Pri zadobljenim miru se bo pa, kér národna straža domači mir in pokoj, varovati in na pokornost do postav paziti ima, število vojakov saj za polovico lahko pomanjšalo; milijonov deržavnih stroškov se bo tedaj prihranilo, kterih eni del se bo v pomanjšanje nar težjih davkov, drugi del v koristne opčne naprave, postavim v pomnoženje deželskih šol in boljši stanje učiteljev i. t. d. oberniti zamogel.

Gotovo lepa vesela prihodnost nam že blizo sveti! zdaj le zložnost, nerazdertljiva edinost med vsimi brati deržave, in terdno zaupanje v naše prihodnje poslanike k Dunajskimu zboru.

Janez Cerer, uradnik velke colnije v Terstu.

1) Deželni stanovi vsih deželá so večidel za pervo potrebo spoznali, de bi se kmetam po pravični tarifi tlaka, desetina in vse druge gruntne gosposkne dolžnosti odvzele. Za ponižanje cene solí so se pa Krajnski stanovi tudi posebno potegnili. Vredništvo.