Nekaj o turistiki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nekaj o turistiki
Ljudevit Wölfling
Spisal L. Wölfling
Izdano: Planinski vestnik (1895), leto 1, številka 10, 150-151
Viri: dLib 10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kakor vsaka druga reč, ima tudi turistika svoje navdušene prijatelje in svoje obrekovalce. Prvi jo zagovarjajo s pravo strokovno zavednostjo, drugi ji pa nasprotujejo, ker ne umejo nje pravega pomena in namena.

Nevarnosti po planinah in nesreče, katere se vsako leto primerjajo po njih, so glavno orožje nasprotnikom. Zato vprašujejo: Zakaj vender lazi turist na gore, kjer mora premagovati tolike nevarnosti, živeti brez reda, trpeti pomankanje, se truditi itd. Kakšen dobiček ima od tega? — Taka in enaka vprašanja je slišati iz ust ljudi, kateri ne morejo razumeti, da gre kdo tja, kamor oni sami nočejo ali ne morejo iti.

Ker pa tudi trdijo, da hodi le jako majhen odstotek razumnikov na hribe, in ti vsi skoraj le zaradi športa, jih lahko dobro zavrnemo: Kaj pa druge zabave, kakor lov, jahanje, plavanje, borjenje, drsanje, sploh vse vrste športa? Ali niso takisto opasne, ne stanejo li zdravja in življenja več ali manj človeških bitij? Vender se ne sliši toliko grajajočih glasov, kakor ravno proti planinstvu!

Če si pa druge vrste športa ogledamo natančno, vidimo, da so skoraj vse bolj nevarne, nego planinstvo, in vsaka vrsta športa pogubi vsako leto Bog zna koliko športnikov. Toda kadar se zgodi kaka nesreča n. pr. pri plavanju ali drsanjih poročajo o njej časniki na kratko med vsakdanjimi novicami. Če se pa ponesreči kak turist, pišejo časopisi cele strani, polne lažnjivih dogodkov in mešajo ter zavijajo stvar tako, da občinstvo potem brez premisleka obsodi nedolžno planinstvo ali, kakor je najraje imenujejo, „planinski šport".

Zakaj in čemu smo šli vprvič na goro? Slišali ali brali smo, da je razgled s Sv. .Jošta, Kuma ali s katerega druzega hriba lep, velikanski. Takoj prvi izlet na ta ali on hrib smo napravili ob ugodnem vremenu, razgled je bil krasen, in sklenili smo, v kratkem zopet polesti na kak vrh.

Ako je pa kdo šel takoj prvikrat na kako visoko goro ter tako rekoč prekosil prve stopnje turistične redne hoje, ga je toliko bolj iznenadil velikanski razgled. Ponavljal bode svoje ture, začel se bode zanimati za ta in on vrh, hotel bode zvedeti imena in sploh orografske razmere.

Po dobrih zemljevidih in panoramah zvemo, kako se imenujejo različni vrhovi, si zapomnimo njih imena in se zanimljemo za planine če dalje bolj. Iz naravnega užitka postane naravna razumnost, in to bi morala biti naloga vsakega turista.

Da pa turista goro in planine toliko zanimajo, da mu strm, visok vrh bolje ugaja, nego navaden slap, ter da na nebotične vrhove vkljub vsem nevarnostim lazi, ne boječ se težav in neprilik, zato gotovo ni vreden graje in zasmeha.

Takisto je pa tudi tist turist, kateri z velikim trudom komaj prileze na Šmarno Goro in se veseli lepega razgleda, gotovo več vreden, nego tist, kateri hiti na Triglav in zopet v naglici nazaj leti, o razgledu pa nima prav nič pojma in sploh o turistiki ne razume nič.

Kadar si pa upamo na gore, katere so tudi črez 2000 m visoke, si moramo oskrbeti gorsko palico ali cepin in močne, dobro okovane čevlje. Ali pri taki hoji je jako važno vprašanje: Na kateri način je najbolje na visoke gore hoditi?

Turist gre lahko na visoke hribe: 1. z enim ali z več vodniki, 2. brez vodnika, a ne sam, 3. sam brez vodnika.

Da hodi človek z vodnikom najbolje, ni dvomiti, in kdor je v hribolastvu premalo izurjen, ali komur ni gledati na stroške, naj gre na visoke gore vsekakor vsaj z enim vodnikom, to pa zaradi varnosti in tudi zaradi tega, da zve v neznanem si kraju imena vrhov po okolici, ker so vodniki v tej stvari zvedeni.

Zakaj pa gre turist brez vodnika? 1. Iz denarnih razlogov, 2. da se lahko pobaha in 3. iz neumnosti in lahkomiselnosti.

Zanimivo je slišali strokovnjake o tem. Eni so za to, da hodi hribolazec le z vodnikom, drugi pa pravijo, da so vodniki nepotrebni.

Planinstvo je, kakor veliko drugih zabav, postalo dandanes moderno. Le osebne sposobnosti vplivajo na srečno ali nesrečno hojo v planine, zatorej naj gre na visoke gore le tist, kdor se čuti dosti močnega, da premaga vse neprilike, in ako je že treba, tudi nevarnosti, kajti kar je temu igrača, to lahko spravi drugega v smrtno nevarnost, zato naj se vsak izkuša in z lahkimi turami začne, predno gre na bolj hude.

Turist se tudi ne sme preveč zanašati na vodnika in misliti, da mu bode že on pomagal iz nevarnosti, Nekateri mislijo, da jim, če hočejo priti na Triglav, ni druzega potreba, kakor nekaj ur za vodnikom stopati, ako pa bode treba, jih bode že on gori privlekel.

Hribolazec mora biti zlasti stanoviten. Ni treba misliti, da je kak korenjak najbolj sposoben za turista: dostikrat prav čvrst človek prej opeša v hrib nego kdo drug, kateri je videti slaboten.

Da vzdrži, je treba: stanovitnosti, potrpljenja in trdnosti. Dostikrat si kdo več upa, nego vzmore, in veliko jih je, kateri se imajo za boljše hribolazce, nego so.

Razumen turist imej na umu svoje dolžnosti do rodbine in prijateljev, gledati pa tudi mora, da planinstva ne spravi v slabo ime. Naj ne hodi po nevarnih potih, s planinami ravnaj, kakor jo treba, in ob gosti megli in snegu se rajši obrni. Če res ljubi planine zaradi veselja, katero na njih uživa, gotovo ne bode storil ničesar, da bi ljudje zasmehovali najplemenitejšo, najlepšo in najvzvišenejšo zabavo.