Nekaj mladostnih spominov na Ivana Cankarja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nekaj mladostnih spominov na Ivana Cankarja
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albrehtova, Nekaj mladostnih spominov na Ivana Cankarja, Pionir, 1948/49, št. 4, str. 104-105.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dolgo je že tega, kar je umrl Ivan Cankar. Saj poteče 11. decembra že trideset let od njegove prezgodnje smrti. Vendar ga še danes živo vidim pred očmi, ne takega, kakršen je bil zadnje čase pred svojo smrtjo ̶ zamišljenega, otožnega, nekam daleč strmečega. Vidim ga veselega in nasmejanega, kako vse prši iz njega, polnega zbadljivk, duhovitosti in domislic. Vidim ga, kako veselo, možato koraka po Rimski cesti in pozorno ogleduje hišne številke. V gumbnici sivega površnika ima živordeč nagelj. Še se spominjam, kako se mi je, stoječi ob oknu našega stanovanja, stisnilo srce, ko sem ga od daleč prva zagledala in spoznala.

Dotlej sem s tovarišicami in sestrami poznala Cankarja le iz slik in iz njegovih del. Razumljivo je, da smo bila dekleta vsa nestrpna, da bi ga videle živega pred seboj, da bi ga slišale in se pogovorile ž njim. Zato ga je mama na našo željo povabila domov na čaj.

»Že gre, že gre!« smo dekleta presrečne odskočile od okna, ko je zavil v hišo. Seveda smo ga takoj obkrožile, ko je stopil v stanovanje.[1] In pričel se je vesel, prisrčen in kratkočasen pomenek, ki ga živ dan ne bom pozabila. Cankar je bil v našem domu takoj domač. In od tistega dne je prihajal pogosto k nam, čeprav se je nad temi obiski zgražala tedaj vsa ljubljanska malomeščanska jara gospoda. Ostal nam je zvest in drag prijatelj vse do svoje smrti.

Kakor vsak vêlik človek, je bil Ivan Cankar velik ljubitelj mladine. Tedaj se v šoli nismo smeli učiti o njem. Saj je bil veliki pisatelj razkričan kot nihilist in revolucionar, bil je nosilec »prevratnih« idej in gorje si ga nam, če so nas učitelji in vzgojitelji zalotili pri čitanju njegovih knjig.[2] Prav zato smo jih seveda poznale vse. V zasebnih pogovorih nam je iz svojih del marsikaj razložil, česar še nismo razumele. S kakšnim veseljem nas je učil, ko smo se dekleta lotile študija njegove »Lepe Vide« in si razdelile vloge med seboj!

Ko se je pozneje preselil na Rožnik, smo ga redno zahajale obiskovat. Spominjam se, s kakšno ljubeznijo je, sedeč za mizo na vrtu, gledal proti svoji ljubljeni Vrhniki. Kolikokrat nam je pokazal vrh svete Trojice in nam pravil o »črni šoli pod mostom«, kjer je preživel svoja otroška leta. Mnogo svojih najlepših črtic, polnih globoke življenjske modrosti, je napisal na tem ljubkem griču poleg Ljubljane.

Današnja mladina ima v svobodni državi pač vse možnosti za svoboden razvoj in izobrazbo. Študentke pa smo morale tedaj na skrivaj, za hrbtom svojih učiteljev, spoznavati novejše slovensko slovstvo in se same poskušati v pisanju svojih slovstvenih prvencev. Izdajale smo tajen list, v katerega smo pisale svoje prve pesmice in povesti. Zato je Ivan Cankar dejal, ko je šegavo pisal o njem kot o »najboljšem slovenskem leposlovnem listu«, da ne sme povedati, kje izhaja. Ta »slavni« naš list se je imenoval »Gospodična Cizara«.[3] Veste, od kod smo vzele ta naslov? Iz Trdinovih »Bajk in povesti o Gorjancih«, ki pripoveduje o čudodelnem studencu na Gorjancih.[4] In pomislite, pionirji ̶ Ivan Cankar sam je postal naš sotrudnik! Lastnoročno nam je napisal svoj prispevek pod naslovom »Moje življenje«.[5] Ta številka se je ohranila in sem jo izročila za bodoči Cankarjev muzej, kjer si jo boste lahko sami ogledali.[6]

In veste, kdo je bil še naš sotrudnik? Oton Župančič! Ta je v svoji sveži, nepopačeni belokranjščini napisal šegav sestavek o »varalu«.[7]Lahko si pač mislite, kako smo bile ponosne na našo »Cizaro«, ki je izhajala brez vednosti in proti volji naših profesorjev, nepoznana in čitana samo v najožjem krogu. Dva takšna sotrudnika in nekaj učenk, to ni kar si bodi, kaj?

Cankar je bil vesel človek. Kako se je smejal, kako se je znal šaliti in norčevati! Tudi risal je zelo lepo. Kolikokrat nam je poslal iz tujine karte, ki jih je sam ilustriral z verzi in ki so se nanašale na tedanje gnile razmere v državi. Z Dunaja, kamor se je vrnil za nekaj časa, nam je pošiljal živordeča pisma. Tako je hotel tudi na zunaj izpričati svojo pripadnost delavskemu razredu.

Takrat smo imeli pri hiši psa Peruna.[8] Bil je kaj premeten psiček, rjave barve, brez pasme, čisto navaden cestni potepin. Če nismo delj časa odgovorili Cankarju na njegova pisma, je prišla z Dunaja usnjena karta, ki jo je Cankar poslal našemu Perunu. Takole je napisal naslov: Gospodu Perunu, v službi pri ... spredaj pa: »Perun, vsaj ti mi odgovori!« Drugič mu je spet poslal razglednico, katera je predstavljala psa, ki snaži parket, ter napisal: »Perun, tukaj se zgleduj!« Takih drobnih šal in domislekov je bil Cankar ves poln. Toda ti šaljivi domisleki pričajo se več; pričajo, kako čvrsto je bil pisatelj zasidran v svojem ljudstvu in svoji zemlji, kako je iz tujine hrepenel po nji ter da ni mogel živeti brez stalne, žive zveze z domovino.

Cankar je ljubil živali. Spominjam se mlade lisičke, ki jo je imel privezano na verigi pod stopnicami paviljona na Rožniku. Koliko nam je vedel povedati o nji! Ko je dorasla, ga je nekoč neusmiljeno ugriznila v roko in Cankar je dejal, da je imela prav. Bil je pravi poznavalec ne samo ljudi, ampak tudi živali.

Nekoč je prišel na Bled z velikanskim petelinom v desnici, v levici pa s še večjo kuhalnico. Vse to je zadel na tomboli v Gorjah. Tisti Cankarjev petelin je ostal dolgo pri naši hiši in ne vem, kakšne smrti je končal. Menda ga ni zadavil Perun, ki je neusmiljeno preganjal kokoši in jo je zato marsikdaj izkupil s kuhalnico naše Micke.

Naša Micka in Cankar!

Ko je izšel Cankarjev »Hlapec Jernej«, sta se Micka in Cankar pošteno sporekla, ker je Micka trdila, da hlapec ostane le hlapec in da nima pravice do gospodarjeve hiše, četudi mu je do smrti garal ... Razvila se je kaj zanimiva diskusija, v kateri pa Cankar Micke ni prepričal ... Uboga Micka! Pozneje je odšla v Ameriko in bojim se, da se je tam le preveč kruto, a pravilno prepričala o tem, kako prav je imel Cankar. Saj je videla tam in sama občutila najstrašnejše izkoriščanje milijonov delovnih ljudi, ki jih krivična kapitalistična družba do kraja izrabi, nato pa ̶ onemogle in izžete, prepusti njihovi usodi ...

V človeškem življenju je najlepša mladost. Najsvetlejši so spomini nanjo, pa če je bilo še tolikanj bridkih ur in če ti je bila sreča še tako skopo odmerjena. Takrat zajemaš s polnim srcem in kar si takrat sprejel vase, ti nihče ne odvzame. Ivan Cankar, njegov lik in podoba, njegove besede in nasveti so mi ostali kot svetal spomin tistih dni.

Zato tudi vi, mladi pionirji, ki vam je dana danes prilika bolj kot kdaj koli, da osebno spoznate velike može današnje dobe, stopite mednje, pogovorite se z njimi o tem in onem! Spoznajte jih ̶ nekoč se boste, kakor jaz danes, z veseljem in hvaležnostjo spominjali nanje!

Opombe urednice[uredi]

  1. Kasneje je Vera Albreht objavila nekoliko spremenjen in skrajšan prispevek: Iz prvih spominov na Ivana Cankarja, Pionirski list, 1962, št. 2, str. [11].
    1. Leta 1907 se je Cankar, odzval vabilu gospe Marije Kessler. Poleg nje, ga je pričakal šopek mladih deklet, štiri hčerke Mici, Ani, Vera in Slava ter njihove prijateljice Dana Kobler (kasneje pianistka), Mira Pintar (kasneje slikarka) in Melitta Levec.
    2. Kljub temu, je Vera v petem razredu Mestnega dekliškega liceja v Ljubljani, imela pri slovenščini prosti govor o Cankarju (Prosti govori, str. 28, v: V. Izvestje mestnega dekliškega liceja v Ljubljani in z njim združenih oddelkov, šolsko leto 1911/12, izdal Ivan Macher, c. k r. profesor in ravnatelj, v Ljubljani, 1912). Kratek življenjepis za Verin govor je napisal sam Cankar. Pisatelj se je krohotal, ko je izvedel, da je pravi licejski učitelj slovenščine dr. Rudolf Molè skritiziral predavanje. – Življenjepis je bil objavljen (I. C. [= Ivan Cankar], [Življenjepis], str. 47-48, v: Dve Cankarjevi avtobiografiji, str. 47-50, Cankarjev zbornik, Spominu Ivana Cankarja, Ljubljanski zvon, ur. dr. Joža Glonar, 1921, izdala in založila "Tiskovna zadruga", Ljubljana). – Urednik dr. Joža Glonar je tej Cankarjevi avtobiografiji pripisal napačno letnico 1910 (str. 178), namesto 1911; Albreht, Vera, V časih Slovenske Moderne, Ob praznovanju 60 letnice Slovenske Moderne, Knjiga 55, Glasilo slovenskih založb, 1955, let. 3, št. 5, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana.
    3. Iz edine ohranjene številke lista (december 1911, št. 2) izvemo, da je to neodvisen političen list: glasilo svobodnega društva ino prosvete ...... leposlovna in poučna vsebina za stare in mlade ljudi (NUK, Rokopisni oddelek, Zapuščina Izidorja Cankarja, Ms 840).
    4. Ime lista so licejke povzele po Trdinovi povesti Gospodična Cizara (v: Bajke in povesti o Gorjancih, Ljubljanski zvon, 1885, št. 12; https://sl.wikisource.org/wiki/Bajke_in_povesti_o_Gorjancih_(Ljubljanski_zvon)#25._Gospodi.C4.8Dna_C.C3.ADzara). Tako kot je Trdinova gospodična skrivala svojo ptičjo nogo, posledico uroka, so gospodične Cizare skrivoma izdajale svoj list Gospodična Cizara. – O čudodelnem studencu pa piše Trdina v drugi bajki z naslovom Gospodična (http://lit.ijs.si/trdina.html#go).
    5. Črtico Moje življenje je Cankar podpisal s psevdonimom Janez. V tisku je izšla po Cankarjevi smrti (Ivan Cankar, Moje življenje, 1921, str. 48-50, v: Cankarjev zbornik, Spominu Ivana Cankarja, Ljubljanski zvon, ur. dr. Joža Glonar, 1921, izdala in založila "Tiskovna zadruga", Ljubljana). – Spis iz Cizare smemo šteti kot začetno besedilno predlogo Cankarjevega Mojega življenja (1920) (Jožica Čeh, Med fikcijo in resničnostjo v avtobiografski prozi, 2008, Jezik in slovstvo, let. 53, št. 3-4, str. 23-35). Cankar je list Gospodična Cizara javno omenil leta 1914 v prvem iz serije podlistkov z naslovom Moje življenje, a s precej obširnejšo vsebino (Ivan Cankar, Moje življenje, Slovenski narod, 10. 1. 1914, let. 47, št. 7, str. 1-2; podlistki so izšli v knjižni izdaji leta 1920 (Ivan Cankar, Moje življenje, 1920, natisnila in založila Zvezna tiskarna, Ljubljana).
    6. <Izvod lista hrani NUK.
    7. Prispevek podpisan s psevdonimom Kiroilija (kirjailija v finščini pomeni pisatelj), je bil prvič objavljen šele po Župančičevi smrti (Kiroilija [= Oton Župančič], Varalo, Ciciban, 1949/50, let. 5, št. 1, str. 2-3).
    8. Več o Perunu v: Vera Albreht, Čo in drugi, Najdihojca, 1953, št. 2, str. 13-14.