Nekaj misli o prirodi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nekaj misli o prirodi
J. Mandelj
Spisal J. Mandlej
Izdano: Planinski vestnik (1895), leto 1, številka 12, str. 181-184
Viri: dLib 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Z veseljem se spominjam človek v poznejših letih mladih dni, katere je bil preživel na šolskih klopeh srednje šole. Kakor mu je bila tačas edina želja, da bi se iznebil šolskega prahu ter stopil v prosto življenje, tako mu silijo pozneje misli in želje nazaj v šolsko dobo, v dobo idejalov in brezskrbne mladosti.

V živem spominu mi je izza mladih let tudi profesor, ki mi je vtepal znanost o prirodi. Z veseljem se spominjam tega moža. žal, da ga krije že črne zemlje odeja. V Feldhotu pri Gradcu je dokončal na jako tragičen način: omračil se mu je bil um.

Ta mož nas je uvajal v skrivnosti prirodnih pojavov. Mnogo seveda sem že pozabil, ali enega izreka se še tako živo spominjam, kakor da sem ga slišal včeraj, izreka namreč, da vse snovanje in prenavljanje v prirodni delavnici ima svoj izvor in začetek v premikanju. Bil sem takrat šele v četrti šoli, ko sem slišal te besede. Tedaj jih nisem še razumel, šele poznejša leta sem se prepričal o njih istini.

Minila je od tistega časa marsikatera pomlad. Moji nazori so se v marsičem izpremenili, a niso se izpremenili glede tega izreka in o resnici, katero je ta mož tako često poudarjal, da je namreč podlaga, vsaki vedi prirodoznanstvo.

Nekako čarobno moč imajo nauki tega moža na mene, tako da vse pojave v znanosti in umetnosti sodim s prirodnega stališča, in po mojem mnenju je to edino prav. Kakor je slavni grški modrijan rekel, da je spoznavanje samega sebe podlaga modrosti, tako bi lahko še dostavili, da je spoznavanje prirode, v kateri bivamo, od katere živimo, in katere del smo, podlaga vsaki človeški vedi, vsakemu človeškemu napredku. Kakor je Kristovi veri ljubezen do Boga in do bližnjika prvi in edini temelj vso vere, tako je na drugi strani spoznavanje prirode prva in edina podstava človeški vedi in umetnosti. Motrimo li napredek človeštva od prvih zgodovinskih dni do danes, vidimo, da se je človeški rod polagoma dvigal iz prvobitno divjosti in se slednjič povzpel do sedanje visoke kulturne stopinje. Pripomočke in sile pa, katere upotreblja človek pri svojem teženju za prosveto, te zajema iz prirodoznanstva: iz astronomije, fizike, kemije, zemljepisja, in ni samo slučajno, da je človeški rod storil največje kulturne korake ob času, ko so živeli veliki prirodoslovci: Galilei, Kopernik, Franklin, Humboldt in Goethe. In kaj naj rečem o devetnajstem stoletju, o stoletju iznajdb? Ni li sedaj napredovalo človeštvo toliko, kolikor več stoletij prej ne? In zakaj? Zato, ker se v sedanjem stoletju gojeprirodoslovne vede mnogo bolj, nego poprej.

Kakor je priroda ogromna, tako ogromna je tudi veda o njej, in največji in najduhovitejši prirodoslovci sedanjega časa ne obladajo te vede v vsem njenem obsegu. Ti so le špecijalisti, in vsak goji le eno panogo prirodoznanstva.

Ker je priroda ogromna in veda o njej nepregledna, je kaj lahko, da človeštvo izgublja zanimanje za celoto in se zakopava v nje dele. Človeku se godi s prirodo tako, kakor če gleda veliko sliko. Slika je prevelika, da bi jo mogel kar hitro vso premotriti. Poišče si torej iz nje to, kar mu najbolj prija. Občuduje sestavo barv, duhovite obraze, ali krasno naslikani gozd — celoto vse slike pa večkrat pusti čisto v neuiar. In vender spoznamo umetnika do cela šele tedaj, ako motrimo sliko kot celoto. Tedaj šele vidimo prav harmonijo barv, harmonijo okolice z dejanjem, katero nam predočuje umetnik.

Potem nam šele vstaja umotvor v življenje, živi, se giblje ter nam napolnjuje dušo z onim čutom, kateri je oživljal in navduševal umetnika, ko je ustvarjal umotvor.

Tako je tudi s prirodo. Ta veliki umotvor stvarnikov pozna človek le v njegovih delih. On pozna sestavine zemlje, pozna prirodne moči ter jih uporablja sebi v korist: pozna življenje živali in rastlin pa rudnine; pozna tudi zakone, po katerih se vrše prikazni, — toda celoto vesoljne stvarnice pušča večinoma v nemar. Zanimanje za to stran prirodoslovja se je jelo prav čvrsto gibati šele zadnji čas, in gojitelji te strani prirodoslovne vede, t. j. estetičnega razumevanja prirode, to so — turisti,

Da dokažem, da je turistika veda in sicer veda o spoznavanju prirodne estetike, prirodne lepote, prirodne harmonije, bodem ta svoj nazor nekoliko utemeljil.

Ako gledaš z umetniškim očesom kipe prvih umetnikov, ti objema dušo genij umetnika, ki je vklesal v mrtvi kamen življenja polno bitje. Ne občuduješ pa

toliko posameznosti, temveč vso harmonijo oblik, enotnost in celotnost izražene ideje: tako gledaš z estetičnokritičnim očesom umotvor. Na enak način presojaš tudi dela duhovitih pisateljev.

In priroda, ki je celota ali skupnost vesoljstva, je najlepše delo, najlepši stvor božji. Spoznavati prirodo kot harmonično celoto pa je najbolj mogoče potovalcu po prirodi — turistu. Njemu je dano uživati nje divno krasoto. Turist gleda z visokih gor nedosezno slike, katere je stvarnik razgrnil po površju zemeljskem in po svodu nebeškem. Ako astronom spoznava gibanje nebesnih teles, fizik zakone teh teles in vseh njih delov, kemik presnavljanje in prenavljanje v delavnici prirodnih elementov, tedaj spoznava turist harmonijo v prirodi, lepoto v prirodi. Turistika je prirodoslovno-leposlovna veda, razvijajoča se konec devetnajstega stoletja. Da se tako kesno razvija, je popolnoma naravno; kajti poprej moramo poznati dele, predno moremo ocenjevati celoto, poprej moramo poznati lastnosti prirodnih delov, moramo poznati gibanje nebesnih teles, njih zakone, potem šele lahko motrimo celoto z estetičnokritičnim očesom.

Turist obrača svoje korake najraje v romantično nebotično gorovje. Tja ga najbolj vleče, ker nahaja tam najveličastnejše prirodne slike. Tam ga ne moti ljudski šum, in čuti se najbliže veliki prirodi. ker se mu kažejo nje slike najizrazoviteje.

Vender bi pa bilo napačno misliti, da priroda nudi samo v gorah svoje krasote. Ne samo nebotično gorovje z vrtoglavimi prepadi in sivimi pečinami ima svoje lepoto, ampak tudi gričevje, nepregledna stepa in kameniti Kras imajo svoje zanimivosti in lepote. Turistu treba le čuta in znati mora opazovati, a tega ne razume ali noče razumeti vsakdo.

Kako se morejo in morajo opazovati priredni pojavi, zato so nam klasična priča Turgenjeva „Lovčevi zapiski", ali njegove „Pesni v prozi". Opozarjam le mimogrede na te spise, Turgenjevu ne odide ni vzlet ptice, ni dih najmanjše sapice in pregib najneznatnejše stvarce. Pri Turgenjevu naj se uče turisti opazovanja.

Turist bodi torej umetnik v opazovanju prirode. Kakor skriva godba, ali slika, ali klasična knjiga večkrat svoje lepote, katere se pokažejo opazovalcu šele po večkratnem poslušanju, opazovanju ali čitanju, tako ima tudi priroda skrite po nekod svoje lepote, ki se turistu kažejo šele po večkratnem gledanju. Turist se ne sme zadovoljiti s tem kar mu nudi kakšen z obilimi očitnimi krasotami obdarovan kraj. To razume vsakdo: i otrok i neuk, preprost človek najde tam krasote.

Kakor vsaka umetnost, tako hrani tudi turistika v sebi velik etičen moment. Vsaka umetnost očiščuje in dviga naše čute. In kdo bi turistiki odrekal ta etični moment?! Neko nenavadno, vzvišeno čuvstvo polje v tvoji duši, ko stojiš vrhu visoke gore. Na desno in levoskalnati vrhovi in v daljavi raznobojna ravan z mesti in seli. Kako lepo je tu na vrhu, in poleg tega, kako blizu se čutiš onega vsemogočnega bitja, ki je izvor in konec vsega življenja. Tudi panteist ali naturalist

so nikdar ne more odtegniti čuvstvu, da človek je le neznatna, slabotna, ničevastvar proti oni moči, ki tvori, uničuje in zopet presnavlja prirodne sestavine.

Krasna, nedosežna in neprehvaljena je priroda v svoji lepoti, in kakor ob stvarjenju, tako plava tudi še sedaj duh božji nad njo.