Nekaj malo znanih tur v Bohinjskem pogorju
| Nekaj malo znanih tur v Bohinjskem pogorju Livški |
| |||||||||||||
Nekaj malo znanih tur v Bohinjskem pogorju[uredi]
Večina turistov, kar jih prihaja v Bohinj, poleže samo na Črno prst in poseti Savico, nekoliko jih gre tudi na Triglav. Seveda tako dolgo pot po dolini napravi človek le, da vidi poglavitne stvari, vrhov in izletov navidezno postranskega pomena si ne privošči.
Ker bo skoraj tekel vlak po Bohinju in ker postane vsled tega pristop v te kraje neprimerno lažji, je morda umestno, povedati nekaj tudi o drugih krasotah ondotnih gora. Malo se še vpošteva, da je razgled s postranskih vrhov dostikrat zanimivejši nego z glavnih, četudi ni tako obsežen. V razgledu z Triglava n. pr. je bistveni vid v neizmerno daljavo — vse bližnje gore naokrog pa se pogrezajo pod horizont, niso drugega nego nerazločna množica navidezno malovažnih vrhov; lepot in karakterističnih svojstev, ki jih ima vsaka gora, ni videti. Tako se dostikrat sliši, da razgled z M. Blanka n. p. mnoge razočara, ker se uveljavljajo omenjene okolnosti seveda še bolj tukaj.
Na Zlatnik (1550 m) in na Možic (1604 m).
Na Bohinjski Bistrici sem imel neko opravila onkraj gora v Podbrdu. Da mi ni bilo treba hoditi zopet črez Baški prelaz, sem si izbral daljšo pot, držečo vzhodno od Možica črez sedlo v Sorico, odtod pa sem hotel mahniti po rebrih v Podbrdo. Ko že govorim o Baškem prelazu, mi prihaja na misel pogled, ki sem ga imel po zimi enkrat z njega na takozvano »megleno morje«. Bilo je januarja meseca. Oblaki ali megle so viseli že par dni enakomerno kakih 200 m nad dolino. Prijatelja in mene je že dalje časa nekaj gonilo v gore — kdo naj prečaka zimo! Menila sva, te megle ne morejo biti predebele; morda se nama posreči, dvigniti se nad to pusto in dolgočasno vreme: saj nismo videli skoraj že dva meseca ve solnca. Sneg je držal — bilo ga je na sedlu do 5 m, kakor sva razvidela na telefonskih drogih — in res, v višini kakih 1000 m, to je pri debelosti megle kakih 300 m, se je zvedrilo in solnčno, modro nebo se je prikazovalo bolj in bolj. Kako to dobro de, ko je solnca in neba manjkalo človeku tedne in tedne! Kako ga to zvedri! Globoko diha in hiti, da uteče gostemu soparu. Obrneva se proti Triglavu: temnomodro nebo, v solncu se žareče belo gorovje, le tupatam črnikasti madeži — skalovje. Spodaj pa kakor s črtalom horizontalno meječa, proti snegu bolj sivkasta, enakomerna, mirno ležeča megla. Pod tako odejo živijo ljudje! Pred nama sneg v senci — zopet druga barva! — in temnozeleno drevje, ki krasi sliko na desni in levi. A naju vleče le naprej, saj je pogled onkraj sedla gotovo še lepši, ker se tam odpira dolina neposredno, ne kakor tukaj v precejšnji daljavi. In res — bela planjava se prikaže; daleč, dale tam doli na nje meji zagledaš kranjski Snežnik. Nama nasproti se dvigajo Porezen in manjši vrhovi, zapuščeni otoki sredi belega morja. In te nepopisno lepe barve! A kar je najlepše, megleno morje samo! Onostran je bilo mirno, a tukaj dreve valovi in — šume? Nehote pričakuješ šumenja, vsaj se zdi, da tako vrvenje ni možno brez njega. Bela planjava onkraj nizkega sedla pri Petrovem brdu je dokaj višja nego nad Baško dolino. Na sedlu samem se drevi megla strmo v baško morje — slika meglenega slapa! Človek sedi in gleda — gleda . Vsekakor sva imela srečo, da sva naletela na to prikazen; a oni, ki ne more čakati na mestu ugodne prilike, je mora imeti še mnogo, mnogo več, predno vidi kaj takega. —
Da se vrnem k Zlatniku. Sedlo med Bohinjem in Sorico je pravzaprav precejšnja planota, lepo preprežena s travo, gozdom in grmičjem, visoka kakih 1200 m. Prišedši nanjo, zagledaš na jugu navidezno ne strmo, zeleno piramido brez kamenja in drevja — Zlatnik. Kar vleče te nanjo gori po lepi, mehki trati. Tako tudi mene, saj je to pravi steber hribovja med Bačo in Soriško dolino. Razgled na te doline in zeleno hribovje na jugu je brezdvomno prelep. A takrat nisem utegnil pogledati na vrh, opravila so mi velela naprej. Omenjam pa te poti čez Sorico na Podbrdo radi tega, ker je vsa polna zares idilskih lepot: kako ljubko leži vas Sorica, kako zanimivo se vije ugodna pot ob rebrih proti Podbrdu! Vsak, kdor ne misli niti na srednje ture, naj ne zamudi pogledati v ta kraj! Pot opraviš v 4 do 5 urah.
Par tednov pozneje pa sva pogledala s prijateljem vendarle na Zlatnik in na Možic. Spominjam se, kako so naju svarili napol šaljivo, napol resno, naj ne hodiva skozi gozd v onem kraju, ker se plazi tam medved! Kakšen? — Grizzly iz Amerike ali kaka neznana hudoba iz — Avstralije? No, resnična je bila vendarle ta »medvedja bajka«. Ni znano, ali je žival ušla kakemu komedijantu — najbrž ne, ker bi se bilo to zvedelo — ali pa je priromala iz južnih gozdov na Kranjskem in Goriškem, koder še žive medvedi. Ne vem, so li ugonobili zverino ali ne. Vsekakor je to zanimiv pojav živalskega življenja.
Šla sva od Bistrice po cesti na Nemški rovt, potem pa po kolovozu strmo navzgor na visoko planoto pod Jelovico. Na tej poti se nudi lep pogled na Bohinjsko dolino tja do pečin v ozadju pri Savici in na vse gorovje od Črne prsti pa do Triglava, le jezero se ne vidi. Ali vendar — železnica na zobovna kolesa semle gori, tukaj pa švicarska hiša — veranda — — o kam te nesejo tvoje misli, prijatelj! Stojiva pod rebrom Zlatnika. Večkratni pogled na vrh nama kaže smer naravnost nadse. Od spodaj, kakor navadno, se zdi pot lahka, v resnici pa pride vendar kar samo ob sebi človeku v noge, da hodi na desno in levo po strmi trati vkreber, a ne naravnost.
Na vrhu sva. Res, kdo bi si bil kaj takega mislil! Prost je vid na vse strani, čeprav ne stojiva posebno visoko. Na zahodu gledava na Baško sedlo; kaj lepo se vidijo Črna prst in vrhovi tja do Bogatina. Nad Baško dolino žagledaš Laško planjavo, dobro se vidi Videm. Na južni strani se vzdigujejo neštevilni zeleni vrhovi, nadkriljuje jih bližnji Porezen. On loči Baško od Soriške doline; po obeh se vijeta potoka, globoko vrezana. Vzhodno se idi Hladni vrh na Jelovici, v ozadju, bolj proti jugu, Ljubljanska ravan s Šmarno goro. Potem pa se ustavi oko na razoranih grebenih visokega Grintavca in znanih mu drugih, leti na vrhove Karavank in se odpočije slednji na Triglavskem pogorju na severu. Le malo tega gorovja prikriva nekoliko višji Možic. Res, obilno poplačan mali trud! A omeniti, moram, da je bilo to oktobra meseca, zrak čist in prozoren kot steklo. Za eno uro sva jo ubrala proti Možicu. Da nama ni bilo treba hoditi v dolino in potem zopet navkreber, sva se držala kar smeri črez rebro do sedline pod Možicem. Grede pa sem si mislil, da bi bilo bolj pametno iti v dolino nego hoditi tako počrez po rebru; kdor je to poskusil, ve, kaj morajo prestati mišice noge, ki se nahaja na strani rebra. No, sedaj je bilo že prepozno.
Prestopivši sedlino, stojiva na vršiču. Pred sabo zagledava še par takih; človek res ne ve, kateri je pravi Možic, ker so si višine skoraj enake. Greva na bližnji vrh, a ta ni najvišji; šele pri drugem doznava, da sva na pravem vrhu. Zagledava tudi markacijo, držečo od Sorice gori. Čuden vrh je ta Možic. Obstoji, kakor sem že omenil, iz par skoraj enako visokih vršičkov, med njimi pa se nahajajo vdrtine. Vse to napravlja vtisk, kakor da bi se bil neki nekdanji edini vrh, mnogo višji od sedanjih, sesul se in da so ti vršiči le razvaline onega prvotnega vrha. Verjetno je to tudi z ozirom na jamo, mimo katere sva prišla grede na vrh. Vrgel sem vanjo kamen, a nisem mogel razločiti, kdaj da je padel na dno, ker je pri padanju večkrat treščil ob stene in je šum od padca le polagoma potihnil.
Razgled z Možica je podoben razgledu z Zlatnika. Mnogo lepše se vidi Triglavsko pogorje in del Bohinja z jezerom, manjka pa mu vida na jug, ker ga prikriva Zlatnik in njega greben, ki drži na Baško sedlo in na Črno prst. Vas Bistrico pa zagledaš šele, ako stopiš na konec obraslega roba, ki se razteza z Možica proti severu. Od tega roba sva se spustila po zelo strmi gozdni preseki do samotne planine, imenovane Savnik, in odrinila skozi debel gozd na Nemški rovt in domov.
Na Črno prst in na Kolbo (1497 m).
Prijatelj me je vabil, naj bi šel ž njim na Črno prst. On do takrat ni bil še na vrhu, jaz pa že večkrat, in to je bilo vzrok, da me ni prav ni mikalo. Če bi bila kje pot, meni vsaj količkaj neznana, da bi videl le kaj novega. In motrila sva na vse strani zemljevid v merilu 1 : 25000, da sva slednji res našla, kar sva hotela.
Lepega dne sva odšla po navadni poti, držeči k Mallnerjevi koči. Pri planini Ravnici pa se nisva obrnila k bližnji koči, ampak ravno na drugo stran, proti vzhodu, do sedla med grebeni Kolbe in onim vrhov vzhodno od Črne prsti. Ta kos poti je prav dobro vidno zaznamovan od narave same, ker se vleče ondi le malo metrov široka pega črnorjavega jurskega skrilavca navkreber proti sedlu — skrilavca, ki prihaja na dan tudi tik vrha Črne prsti in po katerem ima gotovo gora ime.
Na sedlu stoječ, zagledaš proti Goriški na desni pod strmimi stenami grebena začetek ozke steze, ki se izgublja za oglom roba. Po kratkem odmoru mahneva po tej turistom neznani poti naprej. Steza je tako ozka, da dostikrat skoraj ni prostora za nogo. Vije se pod stenami, a ne v skalah, ampak črez strmo, z lepo trato obraslo rebro tu v ostrem ovinku, tam v globokih zarezah. Vedno je prost vid na južno stran in pod teboj v globoko Baško dolino, v bližini pa vidiš pri vsakem ovinku novo obliko sveta. Menim, da ni tako brž gorske steze v primerno nizkem gorovju, ki bi bila, kar se tiče razgleda in okolice, tako lepa. Pot je vobče povsod v isti višini; seveda se tu vzdiguje, tam pa zopet pada. Vendar moram omeniti, da ni za ljudi, katerim se v gorah lahko zvrti. Pot je zelo ozka in svet na strani tako strm, da ni mogoče hoditi po njem brez derez. Na številnih mestih radi tega tudi trave ne kose. Turistično je pa pot lahka.
Črez uro hoda se pride do navadne poti, držeče iz Podbrda na Črno prst. Na razpotju stoji par planinskih ko in v njih senci sva se malo odpočila. Pozneje enkrat sva šla tudi tod črez, a ne na Črno prst, ampak v Podbrdo. Na opisani stezi pa sva zagazila v meglo in dospela vsa mokra do ko in hvala Bogu tudi iz oblakov ter mahnila ne po markirani poti v dolino, nego po stezi, držeči v kotel, obdan od reber, ki jih raztezata proti jugu Kolba in Črna prst. Na dnu se pride mimo par samotnih kmečkih hiš do šumečega potoka in poleg njega po stezi na cesto. Omenjam te poti, ker je na nekaterih mestih zares romantična, nudeča mikaven pogled na robove na severu; povsod pa je zanimiva in kratkočasna.
Od omenjenih ko na razpotju sva odrinila po navadni poti na Črno prst, potem naprej,k Orožnovi koči in domov na Bistrico. Na ta način se zdaljša hoja na Črno prst za kako poldrugo uro, a priporočam jo vsakomur, ki so mu že znane markirane poti.
Na Kolbo se gre najbolje tudi mimo Mallnerjeve koče ali pa po poti na Baško sedlo, pred katerim se je obrniti proti zahodu v dolinico. Vrh Kolbe je zanimiv, ker se tam vidi, da ne tvori samo skala ostrih grebenov, ampak da so lahko tudi s travo obrasli. Na jugu visijo trate zelo strmo; zdi se, da so brda le divjim kozam pristopna. Razgled je odprt samo na južno stran, na severu ga zapira vrh brez imena. Od Kolbe ni dale do njega, vredno pa je polesti nanj radi zares krasnega razgleda na Bohinj in na vse gorovje od Črne prsti do Triglava. Mislim, da za to panoramo ni boljšega stališča, tudi na Možicu ne. Mimogrede naj tudi omenim, da se nahaja navpično pod Kolbo kakih tiso metrov globoko — železniški tir v velikem Bohinjskem predoru.
(Dalje prihodnjič.)
1905 št. 8[uredi]
Na Podrto goro in na Kolk (Veliki vrh 2086 m).
Podrta gora in Kolk tvorita južnozahodni vogel gorá, ki obdajejo Bohinjsko jezero. Na vojaškem zemljevidu (1 :75.000) stoji ime Veliki vrh na prvem mestu, Kuk, t. j. Kolk, pa v oklepcih. No, domačini ne poznajo prvega imena, rabijo le drugo in ga prav po domače izgovarjajo »Kok«. Manj nego en kilometer od Kolka, točno na vzhodu, se zavije gorski greben in razcepi; glavni odrastek drži proti Škrbini, postranski, bolj severno, pa na Mohorji vrh. Ta vogel in sosednji vršaci se imenujejo »Podrta gora«. Kdor pride v Bohinj po cesti z Bleda, zagleda, še predno dospe v vas Nomenj, daleč v ozadju doline, ravno tam, kjer se navidezno združuje zeleno hribovje na obeh straneh bistre Save, divje gorovje. Razorani robovi štrle v nebo — najlepša pa je slika, kadar se svetijo vrhovi v snegu in ima vsa druga okolica že pomladanski ali še jesenski značaj. Misliš si, da si kje v Švici in da gledaš daleč tam večne ledenike. To je Podrta gora. Sploh so nje oblike ravno tako značilne za Bohinj kakor Črna prst in Triglav. Na zemljevidu ni zapisano niti ime niti višina. Vidi se, da se takrat niso brigali posebno za visoko gorovje, saj to za vojaštvo nima velikega pomena; upamo pa, da ne pozabijo turistike v novi izdaji zemljevida, ki jo pripravljajo zdaj za vso državo. Lepega dne — da bi bil res lep, sva si mislila, ko sva odkolesarila na vse zgodaj od Bistrice, ker je namreč komaj nehalo večdnevno deževje — lepega dne torej sva zapustila v jutranji megli cesto, držečo k Savici, dober kilometer za jezerom, tam, kjer stoji tik pota samotna bajta, nekoliko sto metrov za kažipotno tablo z navodilom: »Črez Suho in Vogel v Tolmin«, ter mahnila na levo v gozd. Začetkoma je treba dobro paziti, da ne izgubiš steze, ker je prav slabo vidna. Ne dolgo in bila sva nad meglo; med visokim drevjem sva obstala pri potoku. Zopet sva pogodila vreme: čisto se je vzpenjalo temnomodro nebo. No, da povem resnico, pogodila nisva midva vremena, ampak dan prej c. kr. meteorološki zavod na Dunaju. Gotovo ni vsakemu turistu znano, da brzojavi imenovani zavod vsak dan vsakemu poštnemu uradu, kakšno bo vreme drugi in tretji dan. Brzojavka je šifrirana, ključ pa ima poštni urad. Okrog 80% prorokovanj za drugi dan se uresniči, za tretji pa manj. Prerokuje se seveda le splošno vreme za celo deželo, krajnih posameznosti ni mogoče pogoditi. Naznanja pa se vreme od 1. maja do zadnjega septembra. Lansko leto sem se pri vsaki turi držal tega prerokovanja in bil sem jako zadovoljen. Škoda le, da ljudstvo o tej prekoristni napravi nič ne ve. Kolikega pomena bi bilo to za poljedelstvo! — Od potoka drži steza precej strmo naprej. Dobro je paziti, da se ne zaide, ker je dokaj razpotij na lovske steze. Dospevši nad stari, sedaj pa precej obrasli prod, prideva slednjič nad drevje in grmičje. Prekoračiva dolinico, kjer zmotiva par divjih koz, da izginejo, kot bi trenil, in odpre se nama naenkrat pogled na bližnjo Podrto goro in Škrbino. Zopet nova gorska krasota! Napačno je mnenje, da je ena gora kakor druga. A kdo naj opiše to lepoto! V solncu se žareči rumenkasti robovi mole tam v nebo, temno in čisto kot ribje oko. Ne moreva si kaj, da ne bi sedla in zrla. — Na vrh se od te strani ne more, to je jasno, ker so tod le stene, v katerih se vidijo kakor načrtani posamezni skladi apnenca. Morava črez Tolminsko sedlo vzhodno od Podrte gore, da pogledava, se ji li more od južne strani do živega. Pot od kraja, kjer sva ravno malo posedela, pa do sedla je ena najlepših v visokem gorovju, kar jih poznam. Kje najdeš v primeroma tako majhni višini tako divji svet, tako pravega visokogorskega značaja naših apnenških gorá kakor tukaj? Razjedeno skalovje, veliki, enakomerni prodovi pod stenami, grozno skrhani robovi. Človeku se zdi, da se nahaja kje tam pod Triglavom, in vendar stoji šele kakih 1600 m visoko nad morjem. Pod grebenom sva prekoračila dolinico s starim, trdim snegom ter stala kmalu na sedlu. Nadejala sva se lepega razgleda na jug, a obzorje je bilo soparno, tupatam megleno. Te megle nama niso prav nič prijale, zdelo se je, da silijo v gore. Obrnila sva se proti Podrti gori. Res, svet je tod dobro pristopen. Kar naprej mahneva črez ostro skalovje, tupatam tako veliko, da si je treba pomagati z rokami, zopet kje črez nerodno viseče plošče ter dospeva kmalu na vrh. Zares škoda, da ne prihaja več turistov na to goro (ako jih sploh kaj)! Kar jih gre v to okolico, poležejo na Škrbino; saj je Škrbina na zemljevidu zapisana, vsak v tem kraju jo pozna, za Podrto goro pa se nihče ne zmeni. In vendar je razgled z nje popolnejši nego s Škrbine, odkoder ni videti na Bohinj in jezero ter na Srednjevaško dolino. Odtod pa je obširen in mikaven pogled na vse te kraje tja do Nomenja ob cesti na Bled. Zahodno gledaš na Kolk in na Krnsko gorovje, kolikor ga prejšnji ne prikriva, potem na Bogatin, na vdrtino Sedmerih jezer na severu, na gorostasno Triglavsko pogorje in na zeleno hribovje onkraj Save. Pred teboj zija prepad; na vzhodu pa uzreš drzno piramido Škrbine. Na nje južni strani je svet skladat, površina skladov tvori obenem pobočje in tako so nastale plošče, gladke, strme in nedostopne, visoke kakih 100 m. Kaj takega se ne vidi gotovo nikjer v naših planinah. Ne, od juga in zahoda se ne more na Škrbino! Na jugu pa vidiva — da, kaj? — megle! Ti šment ti! Zrla sva na Triglav, na Škrbino in na vse te krasote, a za hrbtom je prežala ta zavratna bela pošast na naju. Hočeva pa še na Kolk! No megle niso še tu, poskusiva! Ubereva jo navzdol in prek skalnatega sveta, mimo raznih vrhov in po velikem ovinku ob rebru, potem tik prepada — proti severu so same stene — na .zaželjeni vrh. Res, tekla sva, a megle ni še. Ni več pogleda na Bohinj in na jezero, prikriva ju podrta gora; zreva pa prosto na masivni Krn, na njega prode, na zareze hudournikov in na globoko dolino, ki loči Kolk in Bogatin od Krna. Še bolje se vidijo grozne plošče na Škrbini, pogled na Triglav je malodane isti kot prej; dobro se razločujejo vrhovi od Škrbine do karakteristične Črne prsti. In na jugu? Megle in megle. Pode se ob Škrbini, pokrivajo že Krn in dolino pod njim, a obenem vidiva dobro, da tukaj črez naju ne morejo prek; topi jih sever. Naj bo kakorkoli, midva ostaneva še nekaj časa, in če bo sila, mahneva tostran navzdol proti Tolminu, megla naju pri tem ne bo ovirala. In tako leživa in sanjariva, gledava v daljavo in megle — je li kaj lepšega na svetu nego planine?! Nazaj sva hotela črez planino Govnjač; a kod naj greva? Črez ostri greben, držeči navzdol na neko sedlo, ne kaže, držati se morava pota črez strmo skalovje na južni strani roba in obrniti se niže spodaj črezenj na bohinjsko stran. Oprezno se plaziva črez skale in sipino, strmo pod nama zija prepad, sedaj pokrit z gosto meglo. Skoraj stojiva onostran grebena ter zdrčiva po debelem, posutem kamenju navzdol. Kmalu potem se nama odpre prav po kraško vdrta dolina — planina Govnjáč. Na tem mestu naj mi bo dovoljeno, da povem, kar mi je na srcu kot človeku, ki ljubi nad vse krasote naših slovenskih planin. Po mojem mnenju namreč bi bilo nujno potrebno, zgraditi blizu Govnjača kočo. Železnica skozi Bohinj bo kmalu gotova, mnogo več turistov bo prihajalo potem v te kraje in — tujcev. Že se sliši, da hočejo tujci zidati ob jezeru velik hotel. Ne verjamem, da preteče potem veliko časa, da ne bi se polastil tujec gorovja, o katerem govorim. Zagotovimo si že prej našo last, kjer moremo! Od Orožnove koče do Ferdinandove koče, in če to izpustim,, ker ni naša, do Kredarice in Velega polja, po vsem tem velikanskem predelu naših gora ni zavetja — pastirske bajte pod Rodico, nedaleč od Črne prsti, ne vpoštevam. Nova koča ne bi služila samo za poset Škrbine, Podrte gore, Kolka, Bogatina itd.,, ampak tudi vsem turistom in neturistom, ki hodijo tod na Bolško in narobe. — Ne da bi se bila ustavila pri samotni planini, sva mahnila naprej, ker sva vedela niže doli za studenec, kjer se da mnoga lepše počivati. Tam sedeva. Bila sva že večkrat tukaj. Zadnjikrat,, ko sva hotela na Bogatin, sva menila iti na greben južno od njega in po njem šele na vrh. Saj ni lepšega nego hoja po grebenu, s prostim pogledom na obe strani. Nanj sva prišla, a tam je bilo tudi lepote konec, ker naju je skoraj v istem hipu zakrila megla. O razgledu na Krn, ki bi naju posebno zanimal,, ni bilo govora. Ne da bi bila prišla na Bogatin, sva se morala vrniti. Takrat pa sem se tudi prepričal, kako lahkomiselno hodijo nekateri ljudje po gorah. Sedela sva ravno pri studencu, bilo je kakih polštirih popoldne, kar se prikažeta na stezi od bohinjske strani gospod in gospa. On v elegantni obleki, z visokim, belim zavratnikom, s paličico v rokah, brez nahrbtnika, v navadnih mestnih črevljih, ona po svoje ravno tako. No, kaj takega vendar ne vidiš vsak dan v planinah, si mislim, in že vpraša tovariš,, kam hočeta. V Sočo in Bole. Neverjetno! Tako pozno šele tukaj, ko je okrog sedmih že noč, in v taki opravi! Svetoval jima je, naj se vrneta. Ali ne! Tam doli v hotelu ob jezeru so jima rekli, da se gre tod črez. Zato hočeta le naprej. Nama tudi prav. Opisal jima je pot tako, da sta morala mimo nekih pastirskih koč; bila je vendar gotovo, da morata prenočiti, ako one koče sploh najdeta. Sreča, da so pozneje nehale megle, kakor sva videla zvečer od doma. A kaj, ako bi ne bile, ako bi bila megla vendar zapadla,, ako bi bila prišla večer in noč in bi izgubila onadva pot! Kako naj se izmuzneta, brez steze, v tem grozno kompliciranem svetu, polnem, vdrtin, dolin, grmičja, hrbtov in grebenov? Kdo je kriv, ako se ponesrečita — seveda ta »nepotrebni« gorski šport! Onadva ali. vsaj on, sta bila iste vrste turista kot neki gospod, ki mi je enkrat: v pogovoru o turistiki rekel, da Triglav ni gora, češ, saj se gre lahko v lakastih črevljih nanj. Odgovoril sem mu, da ima popolnoma prav, in ali morda ve, kar se pripoveduje o znanem doktorju Christomanosu, da je namreč stavil veliko vsoto, da pojde vrh Ortlerja z lakastimi črevlji. In dobil je stavo! Potemtakem Ortler seveda tudi ni gora. Pozneje sem pa zvedel, da največja tura tega gospoda je bila pot na dunajski Golovec z železnico! — Od studenca sva mahnila naravnost na cesto do koles, ki sva ju bila zjutraj kar zvrnila v goščo, in hajdi po bliskovo domov!
(Dalje prih.)
1905 št. 9[uredi]
Na Kopico
(Dalje.) Kar se tiče okolice Sedmerih triglavskih jezer in tudi lege njih samih, kaže vojaški zemljevid dokaj napak. Prvo jezero ni tako daleč od roba Komarče, marveč le kakih 350 m od nje. Ferdinandova koča ne stoji v bližini četrtega jezera in vrhov Tičarice, ampak južno pri dvojnem jezeru, kakor imenujejo tudi skupno drugo in tretje, prav tik vode. In ravno vzhodno od koče napravljajo stene, ki obrobljajo na tej strani vdrtino Sedmerih jezer, oster vrh, navpično in odtod nedostopno v zrak štrlečo Kopico. Nahaja se torej ta vrh severno od Kopice, zaznamenovane*) To se jim je tudi posrečilo, kakor je bilo čitati v glasilu „Oster-reichische Alpenzeitung". na zemljevidu z visočino 1899 m, in kakih 300 m južno od točke 2091 že omenjenih sten. Na tem mestu kaže tudi zemljevid neki vrh brez imena in brez številke; zdi se torej, da stoji le ime Kopica na napačnem mestu. Ako je višina točke 2091 natančna, mora biti prava Kopica višja od 2100 m. Tudi drži steza od planine Ovčarije proti vdrtini Sedmerih jezer kakih 400 m severno mimo Kopice na zemljevidu, a ne 1 kilometer južno od nje. Slednjič sta južna okolica vrha Studorja (1788 m) blizu Komarče in dolinica vzhodno od njega nenatančno narisani. Gorovje in hribovje med Bohinjskim jezerom in Mišeljim vrhom, med dolino Vojami in vdrtino Sedmerih jezer je širšemu turistovskemu občinstvu tudi neznan svet navzlic lepotam in krasotam, četudi skritim, in navzlic poti, ki jo je Slov. planinsko društvo zaznamenovalo od Starih fužin preko Dednega polja k Sedmerim jezerom. Sklenil sem zato pogledati enkrat tudi v te kraje ter si izbral za cilj Debeli vrh, visok 2393 m. Domneval sem, da je pogled na skalnate pustinje severno od njega dovolj zanimiv, da bi polezel na ta sicer postranski, pa vendar dosti visoki vrh, da bi mi dal tudi dovolj dela za en dan. A človek obrača svoje velikanske gorske gradove v zraku, dokler jih ne vidi od najlepše strani, megla jih pa — prevrne. Kamor sva le šla ono poletje s tovarišem, povsod naju je preganjala smola v obliki megle, tako da sem se slednjič trudil prepričati prijatelja, da je on tega kriv, češ, da po visokih vrhovih preveč meša še višje sopare, ker je — predolg. Nato se je tako ujezil name, da je odšel na dopust, lazit nekam po solnograških holmcih, ne da bi bil mene povabil. In ni zaostala kazen za to moje črno obrekovanje; izpodletela mi je ta in ona tura v tem času, ko sem dobival od njega lepe razglednice, vsakikrat z opazko: »lepo vreme, najlepše vreme, krasno vreme« — če je bilo le res! Navsezgodaj sem zvrnil kolo, ki me je prineslo z Bohinjske Bistrice, v votlino v gozdu nad Starimi fužinami, češ, prespi, ti verni služabnik hitrosti, da le žrebljev po cesti ni, dan in me čakaj, a nikar ne vstani in ne odnesi med tem koga drugega, ker bi se drugače težko zopet dosegli, ti mene, jaz pa onega drugega! Oponese mi kdo, da je zelo lahkomiselno, puščati kolo kar tako v gozdu. Res, a samo izkušnje spametujejo človeka in bridka, oj, prebridka bi bila taka izkušnja za — tatu, ker bi se moral jeziti nad staro šaro, jaz pa veseliti, da sem se je iznebil na »pošten« način! Od tega kraja se gre v začetku po poti, držeči na Velo polje, kak poldrugi kilometer od Starih fužin pa se odceplja kolovozna, tudi markirana na levo ter zavije skozi visok, košat in redek gozd v globoko zarezano dolinico za Medvedovim vrhom (1183 m), po kateri teče Suhi potok. Med strmimi, dobro obraslimi rebri šumi potok in se vije steza više in više, dokler ne stopiš na sedlino med Vodičnim vrhom severno od Bohinjskega jezera in hribovjem, imenovanim »Na vrhu«. Onkraj sedline, tik nje, se se nahaja planina Blato, a čeprav je tako blizu, je ne zagledaš, ker si v gostem jelovem lesu. Pot vodi sedaj po drugi dolinici brez vode le skozi gozd, šele malo pred planino »Pri jezeru« neha visoko drevje ter se razširi dolinica. Še par minut, pa stojim ob malem jezeru, kakih 200 m dolgem in 150 m širokem. V temni vodi se zrcali zeleno drevje, ki sega onkraj tik do vode, tukaj pa je svet kamenit in po njem stoje raztresene staje. Na levi štrli skalnat vršac v zrak, v ozadju pa, med njim in gozdom na desni, se vzdiguje mogočno siv velikan, v solncu žareč, a glava mu je pokrita z gosto meglo. Pravi gorski biser je to jezerce in tako lahko pristopno skozi tihi gozd. Vzdramim se slednjič iz občudovanja vse te lepote, pogledam bolj kritično onega sivega velikana v meglah in spoznam, da čepe tisti oblaki ravno na — Debelem vrhu! Nič ne pomaga, po zemljevidu spoznani to resnico še bolje. Najbrž je vse Triglavsko gorovje v meglah. Hotel sem od jezera mahniti severno na Planino, 1600 m nad morjem, od tam pa na tej ali oni strani, ker poti ni, na Debeli vrh. Da hodim sedaj v kotel Planine, nima zmisla, ker se je ta moj ljubi debelušar gotovo za ves dan zavil v mokri kožuh; a vrnem se tudi ne. Kaj, ko bi si ogledal svet do Sedmerih jezer in pogledal na Kopico, ki jo kaže zemljevid skoraj ob stezi V Na poti bom tudi bolje videl, kaj je z vremenom. Sklenil, storil. Zbogom, ti debeli nevoščljivec, a ne misli, da te ne spravim vendar enkrat podse! Zlezem zapadno po stezi skozi redko in nizko drevjičje proti Dednemu polju. Tukaj ima kraj že bolj gorski značaj. Precejšnje število planinskih stanov stoji v prostornem kotlu; uderem jo proti koči, iz katere se vali gost dim v zrak. Možaki so pri sirarskem delu. Prijazno mi odzdravijo in ponudijo v okrepčilo, kar imajo. Vprašam, ali poznajo Kopico. To pa to. Kod in koliko časa se gre nanjo? No, v eni uri se že pride na vrh tamle po tem jarku. In pokažejo mi vdrtino na severu. TamleV Čudno se mi je zdelo to, ker po zemljevidu to nikakor ni kratka pot. Navadno se malo zmenim za podatke planšarjev, ker oni ne hodijo naravnost na vrhove, ampak Bog ve po kakih ovinkih za živino, in akotudi, navadno nimajo ure in zato so njih časi zelo negotovi, radi jih tudi skrajšajo. Kar se tiče pa poti, poznajo okolico in navadno tako dobro, da pokazujejo, kamor le hočeš; tod se gre, tod pa tudi in ondod tudi, kakor ravno vprašaš, nazadnje pa veš toliko kolikor prej. Takrat pa me je mikalo hoditi v »nepoznano«. Vreme tudi ni bilo slabše, krenil sem torej po omenjenem jarku navzgor. Ko sem prišel na konec, se mi razgrne v soteski pod Gredo (2022 m) gorska pustinja tja do Tičarice in Vogla. Le-ta ima obliko nosu, ki ga je videti že od daleč z južnega Bohinjskega pogorja in od drugod; zapadna stena mu visi, tako da znaša strmina skale, ako vzamem za nje mero kakor navadno notranji trikotnik, kakih 100°. Ta stena moti zares sliko gorskih oblik v Okolici. Pred sabo zagledam neko stezo, najbrže lovsko, držečo pod Kanjavec, in nekaj minut pozneje se prikaže na levi, zapadno, nad globokim dolom lepa in strma skalnata piramida, ki ne more biti nič drugega kot Kopica. Zdelo se mi je, da moram v to dolinico na levi, da dospem pod vrh, a pogubil bi bil dokaj višine, in to mi ni kar nič dišalo. Tako sem mahnil po vabljivi stezi naprej. Mislil sem, če naredim ovinek bolj tja proti Voglu, da ne pridem z višine. Da na kratko povem: lepše bi bil pogodil, ko bi bil krenil zapadno v jarek, a bilo se je že prepozno vračati. Steza je držala le naravnost ob desni; vedno jasneje sem videl, da ne pojde, kakor sem izprva hotel, in slednjič sem se nameril naravnost proti vrhu. Skakal sem črez skalovje, hodil in plezal po jamah in kotličih in vsakikrat, ko sem menil, da sem pod Kopico, se je prikazal nov jarek. Paziti pa mi je bilo pri tem tudi na to, da najdem nazaj, če bo treba, ker megie so se tam od severnih vrhov vedno bolj bližale, in vesel sem bil — hodil nisem več, ampak tekel —, ko sem imel to razrito skalnato morje za seboj ter se srečno zasidral pod strmino svojega vrha. Ako so človeku v takem kraju megle za petami, mu ni predobro, posebno če je sam. Sedem in premišljujem. Naj bi se vrnil, ko sem skoraj na cilju ? Ne! Če pridem na vrh, predno ga zalotijo oblaki — prav dobro. Ako pa ne, no, potem tudi ne bo slabše, da, celo boljše, ker mi ne bo treba drugega kot držati se ostrega grebena južno od vrha ter kobacati ob robu prepada tako dolgo, da najdem markacijo, vodečo od Dednega polja k Ferdinandovi koči. Torej hajdi! Zelo strmo plezam črez velike, robate skale navzgor ter stopim slednjič ves zasopel na vrh. Neposredno pred seboj zagledam v globočini dve majhni, jasnomodri ploskvi, eno pri drugi, tako modri, kakor more biti le nebo in voda, v kateri se odseva barva njegova. Ko bi ne bil pričakoval podobnega pogleda, malo da ne bi bi) spoznal drugega in tretjega triglavskega jezera, tako čudno se vidi vse to. Tik vode razločujem Ferdinandovo kočo. Prava igrača se zdi z jezerci vred. A naprej šviga vid. Vso Komno obsega in ves svet do Škrbine na jugu. Neprijetno vplivajo vse te samotne pustinje na človeka, ki stoji sam sredi njih v višini; grobna tišina ga slednjič premore, zdi se mu, da govore bližnje in daljnje samote: Pusti nas, kaj nas motiš! Idi, da te mahoma ne uničimo. In strese se ter obrne pogled kam v bližino. Svet v Komni se vidi odtod enostaven, manjka mu oblik in senc v pripekajočem solncu ob tej uri; težko kakor vroča odeja leži soparni zrak po skalah. In vendar je ta kraj bolj razrit nego dni, ki sem ga ravno prehodil. Med tem, ko sem tako opazoval, so se priplazile megle od Tičarice in Grede sem bliže in bliže. Tudi Bogatin, Kovk in vsi drugi vrhovi do Črne prsti so bili že skriti, in predno sem se prav zavedel, je potegnila sapa parkrat, stemnilo se je malo in zagledal in začutil sem v ustih gosti sopar, zazeblo me je in zapuščen sem stal v gosti megli. V naglici sem si privoščil še kaj iz nahrbtnika in potem mahnil ob robu južno navzdol. A to ni bilo tako lepo in lahko storiti kakor skleniti. Predaleč nisem smeh pod rob, da bi ne zgrešil orientacije, in ravno v takih slučajih se človeku lahko pripeti, da jo naenkrat izgubi, da sam ne ve kako. A ostati na robu tudi tupatam ni bilo mogoče, moral sem kako nedostopno skalo obiti. No, hvala Bogu, megla ni segala še prenizko; črez nekaj časa sem zopet splezal na beli dan ter jo pobrisal po sedaj zložnejšem svetu urno navzdol, da me le te bele pošasti niso zalotile še enkrat. V globoko zarezanem sedlu na grebenu zapazim markacijo k Sedmerim jezerom. Pogledam črez rob — no, ta kos steze črez to steno tod doli je precej vratolomen. Ko sva bila s prijateljem prvič pri jezerih, sva hotela črez te stene do Dednega polja; iskala sva steze po zemljevidu ter je seveda nisva in nisva našla, ker je povsem drugje, namreč tukaj, kjer sem stal sedaj. Ko sva sedela potem doli pri koči, sva slutila, da bi bilo nemara šlo na tem mestu, ker je tukaj pod sedlom stena najnižja, a pozno je bilo že, ni kazalo skušati in iskati — da bi bila le vedela, da sva prav domnevala in da je tod steza markirana! — Ubral sem jo sedaj po njej mimo samotne gornje planine Ovčarije ob globokem kotliču ter dospel potem po dolgočasnem, kamenitem, malo obraslem jarku zopet na Dedno polje. Tukaj sem se še v pogovoru s planšarji prepričal dodobrega, da se vrh imenuje Kopica. Odrinil sem sedaj proti Komarči. Kakega pol kilometra od Dednega polja sem zapustil markirano pot na Fužine ter krenil v globoki dol proti sedlu. Poti tod ni, stopaš skozi prav redek gozd, paziti je le treba, kam stopiš, ker raste povsod visoka trava, ki prikriva ostro skalovje in tupatam trohneča debla. Sploh je tod okolica nekako divja. Na sedlu pridem mimo samotne in že zapuščene planine Olševnika (1622 m). Onkraj se začenja proti Bohinjskemu jezeru odprta dolina, samo da na nje koncu reži prepad, Komarča. Skozi visako travo, tupatam črez močvirnato zemljo tavam brez poti proti robu — res neprijetno delo! Tam naletim slednjič na staro široko stezo, po kateri so najbrž pred veliko leti odvažali les. Mimo prvega triglavskega jezera dospem črez Komarčo na cesto blizu Savice. In tukaj me je čakalo še, kar je najpustejša zabava hribolazcu s. težkimi črevlji in po večji turi: hoja ne vem koliko kilometrov daleč po cesti, da rešim kolo. (Konec prihodnjič.)
Na Veliki Draški (2242 m).[uredi]
Turisti ga gledajo, ko stoje na Kredarici in občudujejo divje stene njegove, s katerimi se končuje dolina Krma; drugi stopajo ob znožju mimo njega, ko hodijo iz Bohinja na Triglav, a koliko turistov mu je stopilo dosedaj na vrh? In vendar menim, da se izplača hoja na to goro, in to prav obilo. Ne samo radi razgleda v daljavo — no pa počakajmo, da prilezemo na vrh!
Vsak dan naju je vabil lepi simetrični stožec Draški, prijatelja in mene, naj se ga vendar lotiva. In lotila sva se ga!
Poti je dosti do njega; iste so, ki vodijo na Velo polje.
Najdaljša in najnepripravnejša, a najlepša je pot od Starih fužin, držeča okrog Medvedovega vrha proti severozapadu na planino Blato, 1088 m visoko, ki leži v romantičnem, od pečin obdanem kotlu. Potem stopaš proti severu strmo navzgor na planino Poljane, visoko 1681 m, odkoder je krasen razgled na južne in vzhodne gore. Res je, planina leži toliko visoko kakor Vodnikova koča, in kar greš sedaj naprej navzdol do jezerca, za toliko zahodiš višine; a nič ne de, vsa pot je tako zanimiva, da rad premagaš to neprijetnost. Od jezerca se obrneš severno črez sedlo do Mišelje planine tik vrha istega imena in od tam kreneš po navadni stezi na Velo polje. Škoda, da ga ni turista, ki bi tod hodil, in vendar prideš po tej poti v enem dnevu iz Starih fužin na Kredarico! Koliko ur hoda je do Velega polja, žal ne morem reči, ker sem hodil celi dan, ustavljajo se tuintam v postranski smoter. Prenočil sem v koči ter krenil drugi dan na Triglav. Ravno tako greš lahko navsezgodaj okolo Tolstca (Tošca) na Veliki Draški.
Druga pot, po kateri se navadno vračajo raz Triglav v Bohinj, drži po dolini, ki se zove Voje[1]). Na majhni planini v kotliču globoke doline južno od Tolstca se je obrniti proti vzhodu, ako hočeš na Draški. Mimo planine Tolstca greš dalje na vrh.
Tretja pot vodi od Starih fužin črez planino Blatico za vrhom Studorjem na Leskovnico[2]). Tukaj na Blatici, mislim, je najlepši pogled na Bohinjsko jezero, kar ga je sploh najti. Škoda, preškoda, da malokdo ve za ta kotiček in da ga ni ne obiskujejo. Na desni prikriva rebro Medvedovega vrha zapadni konec jezera, na levi pa bližnji vrh Studor drugi konec. To je kaj mikavno; ne gledam povsod omejene vodne ploskve, ampak prosta je domišljivost, kar se tiče razteznosti jezera. Po temni, skoraj črni vodi plavajo tuintam belosivkaste pege, znaki vetraste sape. Nad vodo se vzdiguje polagoma navkreber z zelenim drevjem obraslo obrežje, više gori se prikazujejo sive pečine na strmih brdih, vse pa nadkriljujejo divji zobovi in grebeni Podrte gore. Zapadno nad Bogatinom plavajo leno rdečkasti oblaki, večerni solnčni trakovi, vidni v soparnem zraku, pa ločijo negotovi mrak nad vodno planjavo od svetlejših višav. Ko bi človek le slikati znal, kakor bi hotel! Oprostite mi, velecenjeni amatêr-fotografi, to ne sodi v vašo stroko! Barve, barve so tukaj bistvene! Ko bi se le dale čarati tako na platno, kakor jih človek vidi, — da, le kakor mu rojijo v glavi pri samem spominu! — Od Leskovnice, kjer se nahaja velika, na daleč raztresena planina, prava vas, in kjer se nudi prost pogled na vse gorovje od Tolstca proti zapadu in jugu do Škrbine in dalje, vodi steza zahodno od Konjščice do obeh planin na Tolstcu, odkoder prideš na Velo polje in lahko tudi na Draški. Gornja planina ima krasno lego na mogočnem rtu Tolstčevega rebra. Kako dobrodejen mir vlada tukaj! Ne samo da ni glasov, ki bi motili tišino, ampak tudi oblike in konture hribovja in daljnjega gorovja odsevajo najlepšo harmonijo in s tem mir, ki zavzame tudi notranjost človekovo. Če greš nekoliko nazaj proti Tolstčevemu rebru in gledaš proti jugu, uzreš pred sabo rumenkasto trato z raztresenim kamenjem, katero obrobljajo noposredno v ozadju hribi in gore, ker prostranih in globokih dolin vmes ne vidiš. Ako pride v obzorje še raznobarvna goveja živina, morda tudi kak pastir, pa vidiš sliko gorskega značaja, vredno, da jo povzame kak Segantini! — V globokem jarku pod spodnjo planino prihaja na dan precej široka pega verfenskega skrilavca. Vleče se tudi črez sedlo pod Draškim v vzhodno dolino. Na tem skrilavcu si lahko nabereš raznovrstnih okamenin, značilnih za ono dobo, kolikor ti je ljubo. Saj kje drugje v bližini Triglava v »Triglavskem apnencu« ali »Dachsteinskem apnencu« je težko kaj dobiti, vesel si lahko, ako najdeš tam, kjer je koralski apnenec, kak presek koralnega debla.
Četrto pot začneš ali v Srednji vasi ali pa v Starih fužinah. Nad Blatico se snideta kolovoz in steza. Črez Leskovnico greš potem vzhodno od vrha Konjščice mimo planine Konjščice naprej na Velo polje ali na Draški.
Tretjo pot si izbirajo navadno turisti, ki so namenjeni na Triglav; tudi črez planino Konjščico hodijo kakšenkrat.
Midva sva si izbrala zadnjo pot za na vrh, ono mimo Tolstčevih planin pa za vrnitev. Steza do Konjščice (1441 m) je lepa, od Slov. plan. društva markirana, vodeča največ skozi gozd. Planina stoji kaj lepo na zeleni planjavici ob bistrem potoku pod Vrševnikom, 2051 m visokim. Tako vabljiv je ta kraj, da si moraš malo počiti ob vodi, tudi ako nisi prej nameraval. Ko dospeš potem v kotel, visok 1683 m nad morjem, ležeč med obema Draškima, si šele v okolici s pravim visokogorskim značajem. Zanimivi so ostri stolpiči po grebenu med Malim Draškim (2132 m) in Vrševnikom. Grozno razsekan in gol je vrh južno od Velikega Draškega, na zemljevidu imenovan Na vrhu (2008 m). Kmalu stojiva na globokem sedlu med obema vrhoma, kakih 1800 m visoko, kakor kaže žepni tlakomer. Odpre se pogled na Tolstec, na dolino Voje in nasprotne vrhove. Markirana steza drži odtod naprej okrog Tolstca na Velo polje. Midva se obrneva severno proti strmemu skalovitemu rebru Draškega vrha. Nisva iskala dolgo najpripravnejšega dohoda. Mogoče je, da se pride ob rebru, obrnjenem proti Tolstcu, složneje navzgor. Poskakala sva po debelem produ tik sedla ter zlezla polagoma navkreber, tupatam s pomočjo rok. Malo pod vrhom sva zašla na polico na nizki steni; po kratki zamudi, ker tam ni šlo naprej, sva dospela po manj strmem skalovju na vrh.
Ne vem, kako naj izrazim to, kar sem čutil sedaj pri pogledu na Triglav, ki se je nenadoma prikazal onkraj prepada. Strmel sem, kakor okamenel sem stal, in tovariš tudi. To je veličastvo — tukaj moram vzeti to zlorabljeno besedo — ki te prime za srce in ki te pritisne ob tla, veličastvo, kakor ga nisem še videl širom naših planin! A kaj pomaga, da bi se trudil opisati vse to; saj ga ni peresa, ki bi dostojno moglo to storiti! Pridite in gledite! Ste li že bili tukaj? Ne? Potem pa vam smelo pravim, da niste še videli Triglava, čeprav ste ga gledali ne vem odkod! Vsega vidim, od nog do glave, vso to ogromno nakopičeno maso. Kar sapo ti jemlje ob pogledu. Iz Vrat ne vidiš njega, samo njega mogočni život. Tukaj je on sam, vsi drugi so mu le majhni služabniki. Sneg je pred malo dnevi zapadel, že rumenkaste skale žare v solncu, bleščeči sneg pa ti jemlje vid. Ob zapadnih stenah lazijo bele megle. Gora, sneg, megla in modro nebo je kvartet barv, da ga ni lepšega! Vsa dolga dolina Krma ti leži pod nogami. Vsa pot do Aljaževega stolpa ti je pred očmi: kako se vije skozi gozde in po tratah v Krmi, potem po skalnatih pustinjah do koče na Kredarici, ki jo prav dobro razločuješ. Vidiš steno Malega Triglava, po kateri vodi steza navzgor, vidiš vsaj deloma greben, držeč na veliki vrh. Ravno tako vidiš ves svet, po katerem vodijo poti iz Bohinja od sedla severno od Vrnarja naprej na Kredarico in do Marije Terezije koče, odtod pa dalje na Mali Triglav. Da, orjak, velikan je naš Triglav, mogočni vladar vseh slovenskih planin!
Poglavitna točka razgleda je Triglav. Ob vsaki uri, ali zjutraj, ko se skriva še temni mrak po dolinah in prepadih in se že rahlo-rdečkasto svetijo njega vrhovi v žarkih vzhajajočega solnca, ali pa po dnevi, ko se ves kar koplje v žareči svetlobi, ali ob oblačnem vremenu, ko kipi v zrak temen in grozeč: vselej obrneš oko najprej na njega. In vendar, ako se tudi ne oziraš na Triglav, je ves razgled tak, da se izplača hoditi sem gori. Na severu zija prepad v Krmo, onostran štrli v nebo Rjavina, vzhodno leži vsa visoka planota Pokluke kakor zemljevid pod nogami. Dobro se razločuje na njej lovsko poslopje pri Mrzlem studencu. V ozadju gledaš na Karavanke, na vrhove Savinskih planin, na Ljubljansko planjavo in na nebroj hribov in dolin v krogu do Črne prsti, v Bohinj in na gorovje do Debelega vrha. Vidiš stene Tolstca in Vernarja, strme oblike Mišeljega vrha, Kanjavec in grebene do Triglava. Sploh je razgled na jug skoraj isti kakor s Triglava.
(Konec prihodnjič.)
- ↑ = Logi. Bohinjci govore: grem na Voje, bil sem na Vozéh (Lozéh = Logih). Dolina je polna krasnih logov; odtod ime.
- ↑ Popačeno Uskovnica
1905 št. 11[uredi]
(Konec.)
Na Veliki Draški (2242 m).
Ako zvabim s temi skromnimi vrsticami tega ali onega turista na Veliki Draški, dosegel sem namen in dobro je. A še bolje bi bilo, ko bi mogel prepričati vrlo podružnico našega društva, pod katere okrilje spada ta okraj, da se izplača napraviti znamenja od omenjenega sedla južno od Draškega, koder vodi pot s Konjščice črez na Velo polje, po skalah na vrh, na sedlu samem pa na kak kamen napis: „Na Veliki Draški". Nalašč ne pravim: zaznamenovati pot — ni je treba delati; zadostovalo bi, napraviti po zapadnem rebru znamenja tako, da bi se hodilo zložneje po njih, le da ne bi morali turisti sami si iskati pota in tratiti časa, ako bi ne hoteli kar navzgor črez drn in trn kakor midva. —
Nagledala sva se. Ne tesanec v notranjščini je vedno glasneje opozarjal, da mu je mastna pečenka in dobro vince stokrat ljubše nego ves Triglav in ves razgled. A vendar sem moral tudi pri tem imenitnem delu le obračati pogled na orjaka. Spomnil sem se svojih hoj nanj. Enkrat me je prijel v Marije Terezije koči grozen — zobobol. To je pač smešna bolezen, jeli, a vendar je želim vsem svojim sovražnikom, naj jih zaloti, ravno ko plezajo po steni na Mali Triglav! Zavil sem si robec okoli lica ter s prav junaško vztrajnostjo lazil na vrh. Dan je bil, lepo solnce, a vendar so mi sijale vse zvezde. Kako sem prišel na vrh, sam ne vem; videl nisem ne prepadov ne železnih klinov in greben pod vrhom se mi je zdel lepa široka cesta, vsaj še na misel mi ni prišlo, da je to greben, o katerem sodi dosti ljudi, da je neprijeten. A moja vztrajnost je bila poplačana. Videl sem enkrat, kako hitro se zna pooblačiti nebo. Dospevši na vrh, sem zazrl le na Visokih Turah nekaj meglic, vse ostalo obzorje je bilo čisto. Naenkrat, ko bi trenil, nastanejo oblački na Krnu, kmalu potem na Montasiu, na Kaninu; v pol ure so plavali že celi otoki oblakov v bližini Črne prsti in na Karavankah, in ko sem lazil po Malem Triglavu navzdol, so se podile megle že okrog Aljaževega stolpa. Ko sem dospel v dolino, so viseli oblaki že skoraj do tal in lilo je, da mi ni bilo treba skrivati se, ker sem bil že moker, predno sem se prav zavedal. Drugikrat pa sva igrala s tovarišem vlogo vodnikov. Znanec, ki ni bil še sploh na nobenem hribu, kam še na kaki gori, naju je pregovoril, naj ga vzameva s seboj na Triglav. Dobro je hodil do Kredarice; ni bil treniran, a zelo krepak. Prvi kos po steni je tudi še šlo, a blizu vrha Malega Triglava ga je začel premagovati prepad. Molčal je, bledél in plašno gledal v globočino. Prigovarjala sva mu, naj ne gleda v prazno, ampak v skalo, naj se ne briga za brezno, nego naj se krepko oprijemlje klinov. Hvala Bogu se ni pripetilo nič hudega! Na Malem Triglavu ni hotel več naprej. Midva sva mu seveda hitro pritrdila, da naj naju počaka tukaj, ter poskakala sama naprej. Reči moram, da mi ni bilo kaj lahko pri srcu in da sem si več ko želel, biti zopet na Kredarici. In nazaj je šlo še slabše. Omahoval je, tupatam se je tako zbal, da ni hotel naprej. Velela sva mu, naj drca sedé po stopnicah; slednjič sva razvozlala vse jermene vseh treh nahrbtnikov ter mu tako improvizirano vrv potegnila okrog pasu ter ga vsakikrat privezala ob klin in mu pomagala navzdol, eden spodaj, drugi zgoraj. Videl sem tukaj, kako popolnoma zgrabi malodušnost moža, kadar ga prime vrtoglavost, krepkega moža, ki mi je sicer znan le kot energičen človek. Mislim, da smo bili vsi trije enako veseli, ko smo dospeli h koči, in sklenil sem trdno za vselej, da ne pojdem več z novincem v take gore. Zdaj sem vsaj vedel, kaj pomeni biti vodnik, ter čutil njih odgovornost, in še bolj so se mi prikupili sedaj ti možje. A prišlo je še hujše. Na poti v Krmo ga zaloti krč v nogi, da je kar napol legel. Kako je to? Krč ga večkrat prime. Za Boga — še zdaj mi je postalo slabo pri misli na možnost, da bi ga bilo prijelo to zlo na steni pod Triglavom! Prijatelj, ne zvabiš me več na led! Naredil je pač tako kakor tisti, ki ni še sploh videl kakega hriba ali kake gore in ki se je imel oženiti. Predno je „skočil noter", je hotel uživati še enkrat prostost, in ker je slišal, da je prostost le v gorah doma, je hotel poskusiti tudi on ter si moško izbral kar — Montblank! —
Po dolgem, dolgem razgledovanju sva zapustila slednjič Draški vrh, ki je nama tako obilo poplačal ne veliki trud, ter mahnila preko spodnje planine na Tolstcu in Leskovnice zopet domov.