Neiztrohnjeno srce (Prešernove poezije)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prekop. Neiztrohnelo srce.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.
Ribič.
Izdano: Prešérnove poezije, 1902
Viri: Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Grob kopljejo, da zadnji mrlič bo vanjga d’jan.
Obraz bled’gà mladenča prikaže se na dan.
Kopači ostrmijo, da ’z ust njih sape ni,
manj vstrašeni pogrebci vanj vpirajo oči.

Da je lepó, bi sodil, visoko čêlo, vsak,
ak bil bi nekakóvi zapustil ga oblak;
bilé lepé bi usta, lep bil obraz bi bled,
ak bil bi nekakóvi proč nejevolje sled.

Dalj čas ni trupla gledat’, dih prvi ga zdrobi;
srce samo zavzetim ostane pred očmi.
Še bije, še čutiti je ravno tak gorkó,
ko da biló bi v prsih še zdravo in živó.

Vsi prašajo, kdo zadnji v to jamo d’jan je bil.
Gotovo bil svetnik je, ker ni ves v grobu zgnil.
Stal tam je kamen, kter’ga nihčè pred čislal ní;
hité mu mah otrebit’, napis tak govori,

de Dobroslav je pevec bil tjekej pokopan,
ki pel v tak milih glasih je od ljubezni ran,
pel v tak slovečih pesmah čast lepe deklice,
prevzetne gospodične, nemile ljubice.

Al ko si je ’zvolila mladenča druzega,
iz prs nobena njemu ni pesem več prišlà.
Pri Bogu ni tolažbe iskal, ne pri ljudeh,
oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh.

Vnemár naprej je živel, manj svet ko razuzdan,
umrl je nespovedan in ne v svet’ olje d’jan.
Vsi pravijo, da njemu svetost ne brani gnit’,
vsi pravijo, njegovo srce ne more bit’.

»To pevčevo srce je,« star mož tam govori,
»ak bi biló svetnika, bi mir mu dala kri;
svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet’,
ki jih zaprte v prsih je nosil dokaj let.

Mi mu srcé odprimo, pod nebom naj leži,
da dan današnji prejde, da prva noč miní,
da vstane drugo solnce, pripelje beli dan;
spet zajtro ga poglejmo, ko mine zor hladán!

Hladijo naj ga sapce, naj rosa pade nanj,
naj solnce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj
pred vdihnile v življenji, prejmêjo spet ’z njegà.
Ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebimo ga!«

Razplatili srce so. Ležalo noč in dan
je tam pod jasnim nebom. Ko mine zor hladan,
ko vstane drugo solnce, srce tako skopní
ko beli sneg spomladi, da kaj zagrebsti ni.