Nedolžna sem

Nedolžna sem! A. M. Bašič

Izdano:	Domoljub 57/30–44, 1944
Viri:	dLib 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44 ...
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

»Kdor čuje in molči, dva poduči,« je odgovorila lepa deklica, Karmelina hči, in ob nje lahnem nasmehu sta se pokazali dve gosti vrsti kakor biseri belih zob med lepo rdečimi ustnicami.

»Sedaj pa, drage moje, se moramo ločiti. Jaz grem na desno, vidve pa na levo stran. Do svidenja!«

»Kdaj pridete k nam, gospa grofica?« zakliče Marija.

».laz, draga moja, še moram urediti dom ... A vidve bi mogli priti k meni, ker pri vas je vse v redu.«

»Dobro, prideva pa midve kak dan,« odvrne Marijina mati.

»Tako, jako prijetno mi bo, a sedaj na voz. Poljub in zbogom!«

Pozdravile so se in ločile. Grofica Anka se je v lepo oličeni kočiji napotila proti Imbersagu, mati in hčerka pa sta krenili v Cascino.

Sredi Cascine, ki je je bilo vsega samo nekaj hiš, je bil lep letni dvorec s parkom in šumico, last milanskega veletrgovca Josipa Tolmasa. Tolmaso sam je jako malo bival v tej svoji vili, ker so ga mnogi posli zadržavali v glavnem mestu Lombardije; njegova žena pa je s hčerko včasi ostajala tu do prvega snega. Karmelo in Marijo so ljudje v tem kraju jako radi imeli zavoljo dobrotljivosti in velikodušnosti. Ljudstvo jih je imelo samo za »dobre gospe« in pod tem imenom jih je poznal vsak otrok. Pa tudi res ni bilo v okolici tega dvorca reveža, ki mu ne bi bili pomagali ti dve ženski, bodisi z živežem, s kosom obleke ali z denarjem. Poleg čitanja in ročnega dela je bila dobrodelnost njun edini opravek in užitek. Karmeli je bilo takrat pet in štirideset let, lepi Mariji pa kakih osemnajst let.

Ko sta se po slovesu z grofico Amati obe vračali domov, sta nenadoma začuli peketanje konja, ki je hitel za njima. Pojavil se je v smeri iz Imbersaga jezdec, lepo opravljen mlad moški. Bil je arhitekt Italo Marzucchi, ki so ga bili poklicali v tisti kraj zavoljo, velike zgradbe.

Marija je rahlo potegnila mater k robu steze, da bi imel vranec prosto pot, in se je obenem obrnila, da bi videla, kdo prihaja. Dekle je bilo obdarjeno z neko posebno mikavnostjo in njena lepota je bila čisto posebne vrste. Njeno podolgovato lice je bilo v dovršenem razmerju in temnikasto polt njenega obraza je krasila neka čudna mehka rdečica, da se je kras in čar kar prelival po tem ljubkem licu. Sanjave temne oči, ki so včasi mamljivo zažarele, so bile v okviru dolgih trepalnic, nad njimi pa so se lahno bočile črne, gosto in ne preširoke obrvi. Usteca kakor korale, zobje pa lepi beli biseri. Lasje so bili črni tako, da so se na modro svetlikali in prečka se jo začela že na čelu, da sta padali dve močni kiti globoko po hrbtu mladenke. Njen srednjeveliki stas je kazal neko odločnost, ki jo je blažila prirojena čednostna skromnost in vidna milina osebe.

Italu se je zazdelo, da je že nekje videl to dekle. Ni se pa takoj mogel spomniti prvega pogleda na njo; le tega se je zavedal, da je moralo biti nekje v množici, kjer zavoljo trenutnih razmer ni mogel ničesar storiti, da bi se bil dalje bavil z njo. O, ni bil Italo človek, ki bi mu bilo zanimanje za tako stvar takoj zamrlo! Zato so jo sedaj tembolj zavzel in razvnel. Ker je mislil, da se Marija še kaj obrne, je zadrževal konja in nekaj časa jezdil v korak. Ko pa je videl, da se mladenka ne zmeni ne za njega ne za bodrega konja njegovega, je dal živali čutiti ostrogo, da je skočila in ga v lepem, lahnem plesu zanesla mimo obeh dam. Seveda ni opustil priložnosti, da ne bi ves čas gledal na njuno stran ter z nekako zmešano vzhičenimi očmi lovil njenega pogleda, še ko je konj bil precej mimo, se je on oziral po njej in iskal, da bi srečal njene oči. Ko pa je videl, da ga Marija tako rekoč niti opazila ni, se je užaljen okrenil in zopet vzpodbodel konja, razmišljajoč, kje se mu je to dekle vzelo, in kako to, da se ravno ono za njega nič ne zmeni. Za njega, ki take malomarnosti ni vajen.

Italo je med tistimi mladimi ljudmi, ki mislijo, da se mora vsaka mladenka, ki jo oni počastijo s svojim pogledom, ali ji celo privoščijo kako laskavo besedo, takoj za nje zanimati, in da na svetu sploh ni žensk, ki bi jim bili taki domišljavi možki lanski sneg. Taki si pač mislijo, da je njih pojav neodoljiv in da si mora vsaka šteti poznanstvo z njimi za srečo. To se da tolmačiti z dejstvom, da so sami primerno prazni in puhli, imeli doslej vrsto uspešnih srečanj s sebi podobnimi, deloma pa nam tolmači to njihova želja in volja, vse sebi nakloniti ter tako služiti svoji malenkostni ničemurnosti.

Jako čudno se je zdelo Italu, ko je jahal proti kolodvoru Cernusco-Merate, da more biti na svetu tudi ženska, ki ji je on kakor prah ali plin, torej nič. Bil Je užaljen, nesrečen, poražen. Ko bi bilo samo takrat — sedaj se je spomnil, kje jo je bil prvikrat opazil in gledal — ko ga ona niti videla ni, naj bi že bilo. Ali danes, ko ga je morala pogledati in občudovati, že zavoljo konja samega! Razpletal in razvijal je misli ter zapletal lepo podobo v mrežo svojih nakan. Na vsak način jo mora na povratku zopet videti. Trdno se je odločil tako, a sreča mu ni bila mila.

Tistega večera je zgodaj legel, a zaspati ni mogel. Njeno lepo lice mu ni dalo, da bi zatisnil oko. Ko mu je pa nazadnje proti jutru le prišel spanec, so prišle z njim tudi mučne sanje. Bila je to noč nespečnosti in medlih prividov, ki jih bo treba raztolmačiti in dognati.

Ko se je zbudil, mu je bila prva misel, kje najti to dekle in pa čigava je. To ni bilo težko dognati, ker je bila ravno nedelja. Po pozni uri srečanja je presodil, da morata ženski stanovati kje blizu, recimo v San Marcelinu ali v Sartirani, nikakor pa ne v Meratu ali Sabbion cellu. In tako je Italo šel za to neznano podobo, ki se mu je bila pozimi nekoč prvič prikazala na dobrodelni prireditvi v Milanu. Da, tam je bilo in ona je bila po svoji vlogi nekaj časa celo v središču splošnega zanimanja ter seveda ni imela časa za njegove vsiljive poglede. Prišel je kar na slepo srečo v mali kraj Sartirano, kjer pa ni dobil nikakega pravega pojasnila. Že je hotel kreniti proti San Marcellinu, ko se je usulo ljudstvo iz sartiranske cerkve sv. Petra. Ker mu je množica tam zastavila pot, je zadržal svojega vranca. Moral ga je krotiti z uzdo, dokler se tok ljudstva ni razlil in razredčil. V trenutku pa, ko se je nekoliko obrnil, da bi zopet zajahal, je opazil pri cerkvenih vratih — Marijo in Karmeto. Itala je čudno stisnilo pri srcu, a Marija, ki ga je zagledala in pogledala, je zardela, povesila oči ter se krčevito oklenila matere pod roko. Obe sta z naglimi koraki ubrali pot k svojemu dvorcu. Itala ni zmotila mladenkina rdečica, niti njen nagli odhod. Sledil je proti Marcellinu hčerko in mater z očmi ter ju lovil in požiral vse do vhoda v dvorec. Za danes mu je dovolj. Sedaj ve, kje najde lepo podobo svojih novih sanj.

Mladega moža se Je lotila neka bolestnost. Dasi ni bilo pravega vzroka in povoda, si je zatrjeval, da je za smrt zaljubljen v ono prikazen, ki jo je do sedaj videl vsega trikrat. V ponedeljek in torek je zapored pred mrakom zajahal proti domu obeh Tomasovih, ampak sreča se mu ni nasmehnila. Predmeta svojih misli ni mogel videti. Šele tretji dan je zatekel Marijo in jo videi, kako čita v vrtu knjigo, pozdraviti je pa ni mogel, ker so mu jo zakrivala gosta stebla in jo ljubosumno čuvale nizko viseče veje. Tako ni mogel obrniti njene pozornosti nase. Prišel je še večkrat ter jo je včasi za trenutek videl, včasi pa še tega ne. In čudno, kakor je bil Italo drugače odločen in vsiljiv, tu si ni znal pomagati. Hotel se je z neznanko seznaniti, ni pa mu prišel na pamet nobeden izmed tistih tisoč načinov, ki so mogoči, dasi mnogi niso ravno dobri ali lepi. Po dolgem razmišljanju je sklenil, da ne bo pošiljal kot iskren tih častilec rož in šopkov, da bi vzbudil zanimanje za neznanega kavalirja, odklonil je tudi možnost, da bi svoj ideal zasul z množico nepodpisanih razglednic iz raznih krajev, ki bi povzročile radovednost, da, in to je čudno pri njem, ni se tudi ne potrudil, da bi našel kakršen koli poved, da bi se pojavil pred njo, se predstavil in jo potegnil v prvi razgovor, po katerem so potem drugi mogoči in naravni. In vendar bi bil mogel on, Italo, marsikaj iz trte izviti.

Tako se je gospod arhitekt odločil za pismo. Že samo izmišljevanje vsebine in sestavljanje pisma mu je vzelo pol dneva. Ne smemo namreč pozabiti, da so v tistih časih ljudje pismu posvečali več pozornosti kakor se to danes godi. On pa je sestavek prebral in ga uničil, pa na novo spisal in zopet raztrgal. Moral se je dvojno potruditi, saj njegove črke niso bile izliv pristnega čustvovanja; vse je bilo le bolj preračunjeno lisičenje, ki ni šlo iz globine srca, dasi se on menda sam ni vsega tako zavedal. Naposled pa je vendar skoval svoje sporočilo, ga krasno prepisal na prelepo pisan dišeč papir, da je že samo to moralo omamiti čitateljico, in ga predal pošti.

Bil je neznansko vesel, da je uredil zadevo tako dobro, in kar je glavno, hitro. Kaj bi tiste rože in stroški, pa kolovratenje vseokoli zavoljo tistih bedastih dopisnici! Bums, kar naravnost, pa bo. Pomel si je zadovoljno roke, si pomežiknil v ogledalu na steni, malomarno je zazehal in zaključil: To mora vžgati. Radoveden sem na odgovor jutri ali pojutrišnjem.

Italo je bil razvajen človek, ki so ga v krogih površnih veseljakov poznali za precej vihravega in v nekih ozirih celo brezvestnega lahkoživca; vendar se pa ne da tajiti, da je Marija napravila nanj silen vtis, tem močnejši, ker je on videl, da ji on nič ne pomeni. Saj ga še pogledala ni prav. In ravno to je tako podžgalo njegovo samoljubje, da se je odločil, da spravi zadevo v tir. Kdo ve, kako bi se bila zadeva uredila in v kako strujo bi bilo zaplavalo življenje Itala in Marije, ko bi se bila po naključju usode našla na skupni poti.

»Ne, ne, hčerkica, saj ni zakaj. Zmerom si bila pridna in blaga, ali veš, jaz ne bi rada, da bi me ti kdaj preklinjala.«

»Preklinjala, mama, tebe? ...«

»Kolikokrat je že bilo, da te je otrok, sin ali hči, brez privoljenja staršev v naglici in mladi neumnosti združil s osebo, ki mu je bila potem samo neznosno breme, ali pa je bil on njej nerazumljiva uganka, ki je ni mogoče rešiti. Mnogokrat, a vendar bolj poredko, so tudi samolju- bni in brezbrižni starši krivi nesrečnih zvez med mladimi, vendar pa so v očeh prevaranih otrok vedno le oni vsega gorja krivi, ker si mladina ne da dopovedati, da je vsakdo sam kovač svoje sreče. In tako otroci potem kolnejo svoje starše ter jim očitajo, da so jim slabo ali narobe svetovali, ali jih naravnost silili v nepravo smer.«

»Draga mamica, jaz bom delala po tvoji želji, ali vsaj proti tvoji volji ne. Saj vem, da me imaš ti najrajši.«

»Ne, ko bo čas za to, boš sama izbirala. Ali jaz zahtevam, da poslušaš moj nasvet, ker vem, da ne boš slabo vozila. Sladka bo moja zavest, da sem dobro opravila svojo materinsko dolžnost.«

»Oh, bom poslušala, bom. Saj vem, da mi hočeš dobro.«

»Torej tako: Ti mu seveda ne odgovoriš, Marija. Pač pa bomo za gospodom poizvedovali. Morda celo grofica ve o njem. Vse kaže, da bo gospod Italo še pisal, četudi ne bo dobil sedaj odgovora. In če ne piše, prava reč. Potem je to trden dokaz, da je vse tako, kakor sem ravnokar rekla. Sicer pa se moram z očetom pomeniti.«

»Hvala ti lepa, mamica. Vse je tako v redu, vse.«

Po tem razgovoru je Marija zopet poskušala na vrtu čitati, ali bila je jako raztresena. Pred očmi se ji je vrtel na poskočnem konju tisti jezdec s pota od svetišča Gospe del Bosco, kakor vkopan se je postavil pred njo oni drugi pri sartiranski cerkvi, a tistega salonskega leva z milanske prireditve ni bilo nikjer, ker ga ona takrat, obkoljena in povsod zavzeta, sploh ni bila videla. Z mislimi je prebirala ono lično, z izrazi velikega občudovanja in izjavami močnega čustvovanja naphano pismo, in priznala si je, da ji je pri srcu nekako čudno. Lotila se je je lahna opojnost, vendar se je pa s krepko voljo odtegnila čaru, da je dogodek ni povsem spravil v svojo oblast. Za mlado dekle, ki sveta in ljudi ni še prav nič spoznalo, bi bila prehuda usoda, če bi, ne čuteč zla, prhnila mimo plamena kakor metulj, ki se tako osmodi, da ni več sposoben za nikak polet.

Neznana oseba ltalova ni mogla očarati Marijine duše. Lepota sladkih, umirjenih potez na licu, splošen pojav zdravega, močnega telesa ter živahne in odločne kretnje možkega, to vse je za mladenko Marijinega kova zanimivo šele, čim ona vidi, da je v človeku tudi ono, čemur se splošno na kratko pravi značaj. Za to pa je treba človeka poznati. A Italo ji je bil tujec, ki se ni mogel dotakniti njenega srca. Vendar pa je slutila, kakor da se ji od tiste strani približuje neznana sreča. Obšla jo je rahla, prijetna zmedenost ter je šla zopet čitat pismo, ki ji je obetala neko čudno blagovest. Silvio Pellico, njen najljubši pisatelj, pa je vso noč osamljen čakal ni klopci v vrtu. Tako po pozabljamo na najboljše prijatelje, kadar prisluhnemo priliznjenemu neznancu …

Prešla sta dva dneva. Mati in hči sta se odločili po obedu obiskati grofico v Imbersagu, že zato, ker je bila beseda taka in pa, da bi čule kaj o Italu. Ali grofica ju je prehitela. Ko je namreč Marija še čakala ob vratih iz vrta na svojo mater, je začula drdranje voza, in takoj tudi opazila grofico Anko Amati. Vsa vesela je zaklicala materi:

»Mati, mamica, glej jo, gospo grofico!« In skočila ji je naproti, da bi ji pomagala na tla.

»Aha, sedaj se pa tu-le vidimo,« pravi grofica šaljivo. »In jaz sem vaju ves včerajšnji dan čakala. Pa nič in nič.«

»Oprostite, grofica, ravno sedaj sva se spravljali k vam. Mama, pridi no!«

»Sem že tu!« se oglasi Karmela z okna. »Kje pa si, Anka, da te ne vidim? A, tam. Vidiš, ravno si po-sajam klobuk za k tebi. Pa si naju prehitela. Ti si pa res žlahtna.«

»Ne snemaj klobuka; pojdeva v Merate, kamor sem se namenila. Ali prej ti moram nekaj povedati, tako na štiri oči. Stopim k tebi, ti Marija, pa tukaj počakaj.«

Ne da bi se dalje menila za Marijo, gre k prijateljici Karmeli. Po pozdravu je začela z nekako naglico.

»Nekaj bi ti povedala. Gre za tvojo hčerko. Ne jemlji mi za zlo, da se mešam v tvoje reči.«

»Ali, draga Anka, kako govoriš danes? Vem, da si iskrena in da si mi prijateljica. In povem ti, da sem tudi jaz sedaj hotela k tebi — zavoljo Marije.« »O, tem bolje,« je nadaljevala gospa. »Amati, potem sva pa že pri zadevi. Čula sem v Imbersagu, saj veš kako je v takih gnezdih, da se neki arhitekt ponuja tvoji hčerki. Že veš kaj o tem?«

Nato ji je Karmela vse povedala in tudi pismo obrazložila.

»Dobro, draga Karmela ali Bog vas obvaruj pred njim. Tvoja hčerka je dobra nedolžna dušica, on pa je pravi pustolovec, in vsi v Imbersagu vedo, da ima razen mnogih drugih nepriporočljivih lastnosti še dve nevarni: On pije in karta, a to tako, da ga je često sonce našlo tam, kjer ga je bilo pustilo. Pazi, Karmela. Izognite se prikriti pasti!«

»O hvala Bogu! Ravno danes sem nameravala s teboj o tej reči govoriti. No, in sedaj vem dovolj; še preveč.«

»Seveda, to ostani med nami. Razume se, da smeš o tem govoriti z Marijo, ali tudi ona naj molči. Sedaj pa pojdiva; Marija bo nepotrpežljiva na cesti.«

Posedle so v kočijo in krenile v Merate.

»Dali so mi vedeti, da imam na pošti priporočeno pismo. Grem pogledat; mislim, da je od moža.«

»A, od Evgena. Pride kaj sem letovat?« vpraša Karmela.

»Seveda, letos pride tudi Egon.«

»Egon tudi? Oh, kdaj sem ga bila videla! Šest let bo že.«

»In ti, Marija, poznaš ti Egona?« vpraša grofica.

»Skoraj nič, redko sem ga videla. Bil je vedno v zavodu, potem je bil na vseučilišču v Padovi, v počitnicah pa vedno na kakem dolgem potovanju. Kje neki ga naj potem spoznam? Zdi se mi, da je bil zadnjič nekaj časa pri nas, ko mu je bilo kakih devet ali deset let. Toliko se ga spominjam. Že skoraj ne vem, kakšen je.«

»Ga boš videla, je priden dečko. Sedaj je že doktor prava. Bil Je vedno odličen in vzoren dijak. Samo da je srečno prešel to burno pot; sedaj nisem več v skrbeh zanj. Bolj mirna sem.« V takih in podobnih razgovorih so prišle v Merate in postale pri pošti. Postrežljivi poštni nameščenec vljudno pozdravi grofico ter ji preda pismo in brzojavko, ki je bila ravnokar prišla.

»Glej ju, prideta!« pravi grofica in pomoli prijateljici Karmeli razvito brzojavko, ali čudno je, da mož ne sporoča da-li pride z njima tudi tvoj Josip. Kako da prihaja on brez njega?«

»Oprostite, gospa grofica, po vaših besedah sklepam, da je to gospa Karmela Tomaso. Tudi zanjo imam tale brzojav, ki ga še nisem utegnil zalepiti.«

»Hvala Bogu!« vzklikneta obe — mati in hči.

Karmela prečita in pravi grofici:

»Tudi Josip pride z njima!«

»Naj pogledam, mamica!«

In dekle čita veselo in z važnim poudarkom: »Pripravite sobo, pridem jutri.«

»Oh, očka pride, dobri očka! To bo prijetno. A pridejo vsi trije skupaj?«

»Kaj ne bi! Taki nerazdružljivi prijatelji,« pritegne grofica.

Na povratku so samo o tem razpravljale, kako bi sprejele svoje drage, in ko so prišle v San Marcellino, sta se mati in hči Tomaso poslovili od grofice, ki je nadaljevala pot v Imbersago.

Nista še bili prav v veži, pa ju je že čakala sobarica Lucija s pismom v roki.

»Malo prej mi je dal pismonoša tole za gospodično.«

»Hvala!« pravi gospa. V sobi je mati snela klobuk, odprla pismo, ga prebrala, spravila zopet v omot ter se obrnila k hčerki:

»Saj sem ti rekla, da bo gospod Italo še pisal; in nisem se zmotila. Čisto na kratko ti povem vsebino: Prosi te, da bi se izrazila o svojih čustvih napram njemu in da bi mu povedala, ali je mogoče, da dobi tvojo roko, ko bi zaprosil zate pri nama z očetom. To je jedro pisanja. Sedaj pa poslušaj: grofica je čula, da v Imbersagu že govorijo o njegovi ljubezni do tebe. Tu torej ni nekaj v redu, in zato me je danes prišla o tem obvestit.«

Potem je mati hčeri opisala nekaj posameznosti iz razgovora z grofico, tako da je sicer neizkušena mladenka zagledala jasno sliko, v resnici vso temno in nelepo, in prišla takoj do spoznanja, da bi življenje s tako osebo pomenilo za njo nesrečo.

»Hvala ti, mamica, jaz sem rešena! Kaj bi bilo z menoj, če ne bi bila odkrita napram tebi in če bi bila pismo zatajila? Srečo sem imela. Sedaj pa mi ne sme nihče več niti ziniti o njem.«

»Moja dolžnost je bila rešiti te pogube. Mar misliš, da bi te Italo trajno ljubil, kakor ti sedaj govori? Pri takih ljudeh ljubezen ne traja dolgo. Je kakor ogenj v kopici slame. Njegova ljubezen je samo za tvojo lepoto. S čarom lepote bi šla tudi ona. Njegove slabe lastnosti so močnejše kakor njegova nagla ljubezen. Nesrečna tista ženska, ki jo on zmoti, da bi šla za njim. Ali dovolj o tem. Sedaj se pomeniva, kaj odgovoriti na obe pismi. Nocoj pride oče in bolje je, da to takoj urediva.«

»Le ti mu odgovori, jaz že ne rečem nič ...«

Nato vzame mati papir, primakne sedež k mizi, pomisli na kratko — saj je že itak mnogo razmišljata in imela sklep — le runapiše tele vrste:

»Spoštovani gospodi S svojim pismom, ki z njim izražate željo, da bi si izprosili roko naše hčerke, ste nam izkazali veliko čast. Žal nam je, meni namreč in mojemu soprogu, da o tem sedaj ne moremo govoriti, ker Marija je še prav mlada in se seveda nikakor ne želi vezati z zakonom. Izvolite sprejeti izraz našega spoštovanja. — Vdana Karmela Tormaso.«

Tisti večer je slo pismo na pošto in dan na to je že bilo na cilju.

Ne mati ne hčerka nista mislili na Itala, obe sta bili zaposleni s pripravami za sprejem svojega najmilejšega človeka. Zlasti hčerka je očeta jako ljubila in mu je na vse mogoče načine urejevala sobo. Imelo je dete zlato angelsko srce.

Te noči Marija ni mirno prespala, kajti takoj ko je zadremala, je v sanjah zagledala človeka, ki je bil podoben Italu, kolikor je pač sploh bila mogla kdaj zajeti arhitektovo zunanjost. Ta pojav človeka se je potem prelil v pravo podobo grdobe in zlobe, a ko se je v hudem strahu zopet zbudila in je znova zadremala, je bila pred njo pristna pošast, ki hoče s silo vdreti skozi vrata v vrt pred hišo. Vsa izmučena je nekam pozno vendar zaspala in bi se bila gotovo spočiIa, da je ni zbudil močen grom. Zvečer je bilo nebo še vedro in čisto, a ponoči se je prevleklo. Nastala je letna nevihta s strelo in ploho. Grmeti je sicer skoraj nehalo, ali ploha se je spremenila v vztrajen močen dež, ki je tako osvežil zrak, da je proti zori Marija ob velikem olajšanju živcev zaspala.

Ko je pozno vstala, nevihte že davno ni več bilo, ali dež je lil še kar naprej. Pogled skozi okno na cesto jo je napolnil z žalostjo. Kajti cesta je bila polna blatne brozge in v jarkih ob cesti se je valila grda, žolta kalna voda. Ob takem vremenu bi sedaj potoval oče!

Bilo je že okoli pol enajstih, pa je še vedno deževalo. Marija, ki je sedela z materjo za mizo, skoči s stola k oknu in vzklikne:

»Čuj, voz! Saj to bo oče? Vlak odpelje iz Milana v Cernusco-Merate ob poldeselih. Grem dol, da vidim, kaj je.«

Kakor bi jo veter nosil je izginila po stopnicah in se ustavila pod strešico pri vratih iz vrta. Komaj je stopila pod njo, da bi vedrila in počakala kočijo, se je že tudi ustavil pred vrati voz.

»Dobro jutro, ljubček! ... Kje je pa mama?« vzklikne oče. »Dobrodošel, očka!« reče Marija in mu plane okoli vratu. »Mama pride vsak čas. Mama, hitro sem!« vpije proti oknom dvorca.

Josip pozdravlja z roko in veselim pogledom ženo, ki se je pokazala ob oknu, ter se obrne k sopotnikoma, ki sta že ostala v zaprti kočiji:

»Izstopita še vidva, da se nekoliko okrepčam, potem pa pojdita v božjem imenu.«

»Ne, nikakor,« se oglasi nekdo od znotraj. «Ne moremo so prav nič ustavljati. Saj smo vsi mokri in blatni, ko pa ta stari meh povsod pušča. Res je, da bi nama bila mogla Anka Poslali naš voz, ali kar je, je. Do svidenja torej jutri v jutru in zbogom!«

Iz notranjosti kočije sta pozdravila dva klobuka, a vsi Tomasovi so vrnili pozdrav grofu Evgenu, zanimivemu, visokemu, dobrih petdeset let staremu možu, ter mlademu grofu Egonu, res lepemu mladeniču, ki bi jih znal imeti štiri in dvajset.

V San Marcellinu, ali bolje, v Cascini je bil pravcat praznik. Vsi so bili srečni. Na Marijinem licu je sijalo veliko veselje; skakala je okoli očeta kakor otrok, spraševala ga o raznih ljudeh v Milanu, pa o trgovskih poslih, zabavah, konjskih dirkah v San Siru, in to vse tako, da je skoraj izčrpala vso očetovsko potrpežljivost, Pa tudi Karmela je imela mnogo vprašanj, ali kaj hočeš, ko se je pa sedaj lotila hčerka očeta. Treba bo počakati, da se dekle sama utrudi in da došlecu priložnosti za kako resnejšo besedo.

Veselje, ki je zavoljo svidenja ta dan in še zvečer polnilo dom, ni dalo, da bi srečna rodbina videla, da se je zunaj zopet razbesnila burja. Ogromni črni oblaki so pokrili in v temo zavili vso krajino Brianzo. Bliskalo se je venomer, grom se je prelival v grom, da je bilo slišati samo nepre-stano strašno bobnenje, dokler se ni, zdajci, čisto blizu jarko zasvetilo in se začul oglušujoč tresk. Udarilo je nekje prav blizu zaselka s tako ogromno silo, da so vsi v dvorcu skoraj onemeli od strahu.

Kdo bi se bil odločil iti ob takem vremenu od hiše! ... In vendar se je nekdo bližal selišču, kjer je živela naša dobra Marija. Plazil se je po nepredorni temi kakor demon, ki sili iz svojega mraka k žarki luči. Stoječ ob ogradi dvorca je buljil v svetlo okno ter je ravno zaškripal z zobmi in stisnil grozečo pest, da bi siknil proti neznanim ljudem ljuto grožnjo. Hotel je zavpiti v besu razočaranja: »Maščujem se, ker me preziraš!«, ali nov strašen blisk s silnim gromom ga je zaslepil in preglasil. Blazno se je zagrohotal in opotekeI.

Bil je Halo Marzucchi. Zdi se, da zopet pijan.

II.

Prijateljstvo rodbin Amali in Tomaso je bilo že staro, prav staro. Amati in Tomaso sta si bila dobra že v šolskih klopeh doma, z leti pa se je njuno prijateljstvo še okrepilo, da sta si bila kakor brata. To prijateljstvo je prešlo tudi na obe rodbini, dasi je bila ta ljudska, ona pa plemiška. Zalo se nam ne bo čudno zdelo, če vidimo takoj ob začetku, ko sta se nekoliko bolj spoznala Marija in Egon, neko posebno vzajemno simpatijo, ki je kazala, da se hoče še razviti in poglobiti prek okvira med mladimi ljudmi navadnega prijateljstva.

Mariji se je v rodbinskem občevanju zazdelo, da ima sedaj v Egonu brata, njemu pa, da ima sestro, kar sta oba do sedaj pogrešala. Bila sta si oba silno privržena in kar izmišljala sta si, kako bi mogla drug drugemu storili kakršno koli uslugo. Taka vzajemna naklonjenost seveda ni ušla pozornim pogledom staršev. Oni so na tihem vsak zase mislili na bodočnost svojih otrok in so sanjali, kako bi vezi med obema rodbinama še tesneje pritegnili. Jasno je, da je to šlo na edini naravni način zakona, ali niso hoteli usmerjati usode in so prepuščali razvoj dogodkov slepemu slučaju.

Grof Evgen in Josip sta kot poslovna človeka odločila, da ostaneta samo kakih štirinajst dni na oddihu. Toliko odmora bi jima bilo dovolj, sta mislila. Že je šel drugi leden hkoncu, pa sta sklenila prebiti še kak dan, in sicer ves dan, nekje na izletu. Ali kje?

»Jaz bi predlagala Pontido, znamenito zavoljo ,lombardske zveze' proti Frideriku Rdečebradcu,« pravi Karmela.

»Najbolje bi bilo iti v Bergamo,« se oglasi Josip. Tam je krasno, je več starin, a kar je na izletu najvažnejše, tam dobimo jesti.

»Ohoho, ti si pa prozaičen!« ... mu zabije Evgen. »Meni ni za tja, ker sem itak često tam in se ne bi zabaval. Izbrati si moramo lep kraj, zgodovinski in pa da ne bo mnogo ljudi tam. No, kaj pa misliš ti, doktorček? Pa Marija? Vidva sta mlada in zlasti za vaju dva so izleti.«

»Jaz bi bil za to, kar bo menda vsem prav,« izjavi Egon. »Vsi smo čitali ,i promessi sposi' Manzonija, vsi poznamo sloviti roman, ali jaz še nisem videl krajev na Somaski, kjer se večidel dogaja pripovedovanje milanskega pisatelja.«

»Tako je; jaz sem tudi za to!« vzklikne navdušeno Marija. »Tudi jaz hočem videti, kje so se gibali Innominato, Don Rodrigo, Don Abbondio, Renzo, Lucija in vsi drugi.«

Ko so stari videli veselje svojih mladih, so kar molče pristali na Egonov predlog.

Težko je kdo srečnejši, kakor je bila Marija ob misli na ta izlet, ki bo takoj jutri. Veselila se je kakor dete in govorila samo o tem, ko je pripravljala reči za izlet. Napolnila je kovčeg z jestvinami, pripravila ogrinjala in dežnike, če bi se hotelo vreme skujati, pa kukala in razni drugi drobiž, da bi bilo vse pri roki. Zvečer je hlastno prelistala roman, da bi si priklicala v spomin vse, kar bo mogla jutri videti, in ni pozabila priporočiti se Mariji za lepo vreme. Obljubila je, da ob prvi priložnosti prisloni iz hvaležnosti svoj lepi dežnik h kapeli tam ob cesti, z dobrim namenom, da ga vzame, komur ga je treba ...

In prošnja je bila uslišana. Dan ni mogel biti lepši. Potovanje z vlakom iz Olgiate-Molgora do Vercuraga, bivanje v Somaski, obisk posvečenih krajev, kjer je živel in umrl oče siromakov in sirot sv. Jeronim Eniiliani, pa pregled krajev, ki jih v svojem mojstrskem delu opisuje lombardski pisec, z eno besedo, vse je zadovoljilo in zanimalo obe rodbini. Vsa lica so s svojim veselim izrazom trdila tako. Je-li treba posebej povedati, da je to bil za Egona in Marijo največji užitek? Vsaka stvarca je bila dobra za kako opazko in šalo, da so se tudi starši veselo smejali. Ko je prišel čas obeda, so zavili v hotel »della Malanokte«, kjer je bila za Innominata krčma pod istim imenom. Tja so zahajali na čašo vina »bravi«, pristni rokovnjači, preden so zagrešili kak zločin, ki jim ga je naročil zloglasni gospodar. (Ta hotel še ob času, ko so ga obiskali gornji naši znanci, ni zaslužil hotelskega imena.)

Po obedu, ki Je šel vsem v slast, so se vzpeli do čudodelnega izvirka, a Marija in Egon sta šla še nekaj minut dalje do grajskih razvalin na bregu. Molče sta razgledovala razpadlo zidovje.

Nenadoma se je Mariji lepo lice zresnilo.

»Kaj ti Je, Marija?« vpraša Egon v skrbeh, ker je zapazil na Mariji žalost.

»Nič mi ni, Egon. Spomnila sem se, da menda že jutri greste.«

Te besede so spravile Egona čisto v slabo voljo; saj je tudi njemu bil odhod težak. Ko pa je Marija videla, da je ona kriva, ker ga je spomnila na slovo, se mu je nasmehnila z vprašanjem:

»Pa mi boš kdaj pisal iz Milana?«

»I, seveda; kako se ne bi rad spominjal ljudi, ki so mi bili tako dobri in mi izkazali toliko prijateljstva!«

»Dobro. Ti mi boš sporočal novice iz Milana, jaz pa tebi ves drobiž iz San Marcellina. Oh, ko bi me mama kdaj vzela s seboj v Milan! Ali ...«

Tu jo je na ves glas prekinila mati, ki ju je že čakala. Bila je namreč stopila za njima:

»Pojdimo, otroci, da ne zakasnimo. Kaj se ti zdi, Egon? Niso li lepi ti kraji naokrog?«

»Krasno je tu vse, gospa. Svojim prijateljem v Milanu povem, da sem hodil v krajih, kjer so nekoč brodili Innominato, kardinal Boromejski in Lucija.«

»Poglej, Egon,« pravi Marijina mati, Misli kraj tam-le, kamor smo bili prišli davi z vlakom, je Vercurago. Manzoni ga ne imenuje, ali to je kraj, kjer je Lucija pri krojaču pojedla kokošjo perot, ko se je bila naposled svobodna vrnila iz dvorca Innominata.«

»Uboga Lucija!« vzdihne Egon.

»Uboga tudi jaz!« se oglasi Marija, ki je zamišljena čula zadnji Egonovi dve besedi.

»Pa zakaj?« vpraša mati.

»Egon pojde z očetom in materjo v Milan, midve pa ostaneva sami.«

»Kaj nisva bili sami tudi prej?«

»Že res, ampak prej nisem poznala ...« in z rdečico oblita je umolknila, ker se je zavedla, da se Je zablebetala. Materi pa, ki je vedno pazila na vsak dih svoje dragice, se je posvetilo: to je že več kakor sama sestrska ljubezen, dasi mala menda sama tega ne ve.

»No, glejta, tam doli so naši. Kako nas čakajo,« je začenjala priganjati mati, da bi spravila pogovor na drug tir.

Prišedši v Vercurago so imeli še pol ure do vlaka, pa so se nekoliko sprehodili po kraju. Postali so pred zlatarjevo izložbo in Marijino oko se je paslo na zlati verižici s privešenim draguljem. Egon je to zapazil in ko so bili že malo proč, je zašepetal gospe Karmeli nekaj na uho; ona pa se je nasmehnila in je nalahno prikimala. Ko so se ob drugem voglu zopet ustavili, se je Marija zaplela v razgovor z očetom in grofom Evgenom, Egon pa, ki je že zaostajal, se je izmuznil in je degnil k zlatarju.

Meni nič tebi nič je zopet pristopil k družbi, tako da Marija še niti prav opazila ni, da je bil izginil. Nekako raztreseno je potegnil iz žepa droben omotič ter ga je začel igraje se premešavati iz dlani v dlan.

»Kaj pa imaš v roki, Egon?« se zavzame Marija.

»Igračko.«

»Daj, da vidim.«

»Da, če jo vzameš, ti jo pokažem.« »Pa daj!«

»Na ti je! Bodi ti spomin na današnji dan.«

Marija razvija vsa radovedna papir in vidi majhno škatlico ter pogleda svojega prijatelja prav v oči, da bi videla, ali se ne šali z njo. Egon in Karmela pa se smehljata. Dekle, to vidi in vzklikne:

»Vi se norčujete!«

»Poglej prej, potem pa govori!« jo rahlo zavrne mati.

Marija odpre škatlico in zastrmi, ko vidi tisto verižico z dijamantom. Kdo bi opisal njeno radost, zlasti ker je njena mati odobrila Egonovo kavalirsko kretnjo! Kakor bi trenil je zakrilila z rokami in si obesila dragoceni dar okoli lepega vratu, ob tem pa tako naravno in prisrčno pogledala prijaznega darovatelja, da je bil že s tem pogledom samim za vse poplačan. Morda Marija niti sama ni čutila, da je povedala s tem pogledom več kakor je hotela, da bi se vedelo.

Ob petih so odpotovali z vlakom proti domu. Mladina ni bila tako živa in vesela kakor davi. Oba je tlačila mora ločitve.

»Jutri gremo torej v Milan, Egon!« de Josip; »ti je bilo lepo na letovanju?«

»Prijetnejše kakor tam,« je nekako vzdihnil, »ali bodi po očetovem.«

»Pa si vendar rekel, da ni kraja nad Milanom,« popravi Marijin oče.

"Ha, nekoč je bilo tako! Ali sedaj puščam tu vašo obitelj, ki sem jo šele prav spoznal in se tako navezal na njo kakor na svojo lastno. Res, žal mi je …«

»Nič ne maraj, Egon; tudi naše pridejo pred zimo v Milan.«

Ob teh besedah se je srečal Marijin pogled z Egonovim in obema sta srci dobrovoljno zaigrali.

»Tako bi moralo biti,« je zaključil Egon in umolknil.

V Olgiate-Molgori so seli v kočijo grofa Evgena, ki jih je čakala, ter se zapeljali v San Marcellino, da so grofovski odložili Karmelo, Josipa in Marijo.

»Jutri pa, ko bosta prišla po mene, ne pozabita kake plahte za prestrezanje solz,« konča Marijin oče.

»Dobro, dobro; bo vse v redu,« se še oglasi Egon na pol resno, na pol v šali.

***

Tistega večera Egon ni bil dobre volje; a niti sam ni vedel, zakaj. Da bi razgnal sitne muhe v glavi, je hotel čitati, ali videl je, da ne obdrži in ne razume prav ničesar.

Oče je opazoval sina skrivaj izpod čela in je takoj zadel, kaj ga mori. Tiho je vstal in šel v spalnico k soprogi Anki na razgovor. Dolgo sla razpravljala o vrsti vprašanj, ki se ob takih priložnostih poslavljajo. O prvi točki, mladi Egonovi ljubezni, je bila razprava sploh odveč. To je bila dognana reč in čisto v redu: Egon ljubi Marijo, onadva pa oba, namreč Egona in Marijo. Sklenila sta torej za jutri ob pristanku prijateljskih Tomasovih tako urediti, da se glavna točka popolnoma obdela. Zato bo treba spregovoriti še pred slovesom z njimi velevažno besedo: zaprositi Marijo za Egona. Vendar bo pa le tudi še treba resno vprašati Egona.

Grot Evgen je našel sina v obednici ob knjigi. Čim je sin zapazil očeta, je zaprl knjigo, ker je slutil, da mu ima oče nekaj povedati. Ni se motil.

»Egon, si odkrit napram meni, očetu?«

»Kako pa sprašuješ?«

»Povej mi torej, kaj ti mori srce? Tako pobit in žalosten si.«

»Oprosti, oče, ne morem. Saj še sam prav ne vem, kaj mi je. Bo že minilo.«

»Tako torej zaupaš svojem očetu?«

»Dragi oče, že, ali ...« Egon ni končal, pač pa je hotel očeta v zadregi objeti.

»Tako torej, ne bodi vendar dete, sinko moj,« se je oče nekako branil. »Pa ti jaz povem, kaj ti je. Izgubil si srce, ker si srce našel. Ali pa po domače: fant, ti si zaljubljen. Vendar Egon, mislil sem, da si mi bolj iskren.«

»Ali oče, ne muči me vendar in ne sili me tako.«

»Ne? No, pa mi povej: Si zaljubljen ali ne?«

Kakor utopljenec, ki je zapazil blizu sebe rešilno desko, je pograbil Egon očetovo besedo, da mu lahka priložnost ne bi ušla, ter se je sramežljivo izpovedal:

»Da, oče; ljubim Marijo.« 

Kakor da se mu je težek kamen odvalil od srca je vzdihnil in tako nerodno pogledal, da se je oče prav od srca zasmejal:

»Dobro je tako!« ga je potrepljal po rami in se umaknil k ženi, da bi ji povedal, da je vse v redu kakor sta oba že sama mislila.

Čez pol ure je bila potem večerja. Egon je malo jedel in pod težo svojega priznanja je v zadregi gledal v svoj krožnik.

»Kako se ti kaj zdi Marija?« ga nedolžno vpraša mati in se dela kakor da še ne bi vedela za njegovo skrivnost.

»Še kar gre.«

Starša sta zagnala smeh in mati je silila naprej:

»Je lepa?« 

»Mh ...«

»In ti je prijetna?« 

»Eh, kaj me boš dražila, saj je že oče vse izšpijoniral!« se je odrezal kakor da se je spomnil, da je že doktor in da mora odločno govoriti.

»Seveda, oče je oče, a mati — mati, ki ima tudi pravico čuti, kako je.« 

»No, vse je res, pa mir besedi.« 

»Prav je tako, prav. Srečo ti voščim.«

Egonu se je srce raznežilo, da je vstal in srčno poljubil mater, potem pa še očeta.

Tisti večer je bilo pri Amalijevih res lepo. In nekako tako je bilo tudi pri Tomasovih.

***

Napočil je dan odhoda rodbine Amatijeve in gospoda Josipa. Dogovorjeno je bilo, da bi potovali ob sedmih zjutraj, a Amatijevi so potem spremenili svoj načrt in so pustili svojega prijatelja čakati. Sklenili so, da pojdejo z vlakom ob desetih, ali v jutru so se jako zgodaj podvizali, da bi prišli k Tomasovim znatno pred odhodom drugega vlaka, ker so nameravali urediti važno reč, ki jo že nekoliko slutimo. Seveda je Josip nepotrpežljivo ob dogovorjenem času čakal na Amatijeve, ali voza iz Imbersaga ni bilo. Marija je stražila ob oknu in je nazadnje opazila, da prijatelji vendar prihajajo. Kočija je imela spredaj in zadaj dobro pričvrščen velik kovčeg, v njej pa sta sedela grofica in grof, in njima nasproti mladi doktor v svečani črni obleki. Ko je voz postal, so došlece že čakali vsi trije Tamosovi in Josip, ki se je že bal, da vlaka ne bi več dosegli, je vneto silil k njim. Grof ga je pa s pestjo v prsa lahno odrinil:

»No, takó počakaj vendar nekoliko, gospod moj! Ni sile, do desetih še imamo dovolj časa, a sedaj nam dajte kave, da se nekoliko okrepčamo ...«

»… od dolgega potovanja, ka-li?« pridene z nasmehom Josip.

»Kajpak, kajpak,« pravi grof in zleze prvi z voza.

Jasno je, da je Marija takoj odobrila lepo grofovo misel, da bi se tu ustavili, in je prijazno pozdravila grofico z Egonom, kateremu je morala zašepetati veselo novico:

»Veš, da grem jutri v Milan? Mama mi je sinoči obljubila.

»To me pa jako veseli,« pravi mladi grof in ji živahno pogleda v lepe oči.

»Zakaj si se danes tako naličil?« ga s porednim pogledom ošine Marija.

»Obleka za potovanje ni čisto v redu; moral sem priti tak. Ti mar-ne ugajam tako?«

»Pa še vprašaš ...« in premerila ga je od glave do pet, se ustavila pri njegovem pogledu, ter je vsa navdušena vzkliknila:

»Kako sem vesela, da se rešimo tega San Marcellina!«

Grof, grofica, pa Karmela in Josip so pustili mlado dvojico v parku ter so imeli tradicionalno rodbinsko posvetovanje, brez katerega v tistih časih nikakor ni šlo. Saj je pa res šlo za važno zadevo, ki jo je že gotovo uganil slednji čitatelj, da ne govorimo o prijaznih čitateljicah, ki imajo za take reči že itak od prirode bister um. Amatijevi so prišli za Josipov odhod sicer pozno, a za skupno pot zato tako zgodaj, da bi za Egona izprosili roko Tomasove Marije. Seja ni dolgo trajala. Bili so sporazumni brez razprave. In seveda je bila mati tista, ki bi morala Marijo pridobiti za načrt. Kakopak, pridobiti ...

»Mama me kliče. Egon ... Ti pa idi v obednico; pridem tudi jaz.«

Na samem je Karmela govorila svoji hčerki:

»Vidiš, dušica, najodločilnejši trenutek v tvojem življenju je prišel. Imaš li rada Egona?«

»Mama!« Samo to besedo je spravila iz sebe Marija in potem še počasi in skoraj umirajoče dahnila: »Mamica!«

»Marija, bi li ti mogla živeti z Egonom? On te ljubi in danes je vprašal zate.«

Marijine solze so dale odgovor.

»Torej, kaj naj rečeni? Oni tam čakajo na tvojo besedo.«

Molk in mencanje in plahi pogledi.

»No, govori vendar in povej, da tudi ti njega ljubiš. Je res tako?«

»Da ...« je dihnila tako rahlo, da mati tega ne bi bila vedela, ko ne bi bilo jasno, da drugače sploh biti ne more.

»Daj ti Bog svoj blagoslov na življenja poti in ...« Dalje mati ni mogla govorili. Zalile so jo solze in razjokala se je krčevito.

»Mamica, kaj ti je? Ali ti je žal, da je tako?« vpraša hčerka zbegano.

»Ne, ne, otrok. Le ganjena sem, ker odhajaš, in srečna, ker mislim, da nastopaš pravo pot.«

Menda četrt ure pozneje so bili vsi zbrani v obednici. Dasi je bil dogodek, ki jih je zvabil, vesel, je družba vendar bila nekako prisiljena. Nekaj je bilo v zraku. Ne lahna proza, ampak oni slovesni mir, ki mori. Taka je bila tradicija še takrat, zlasti v premožnih meščanskih in celo še plemiških rodbinah.

Grofica Anka je bila prinesla dragocen prstan in ga dala sinu za zaroko. Marija je vzela iz Egonovih rok obroček za vidno znamenje ljubezni in zvestobe, ki sta si jo sedaj s tem očito obljubila pred svojimi starši. In prvikrat so se za potrdilo neizrečenih besed znašle njune hrepeneče ustnice. To je bil zaročni poljub.

Tako je Egon sedaj zaročenec. Marije, te plahe golobice, ki jo je obletaval grabežljiv jastreb …

III.

Ko bi pero imelo svojo voljo, da bi moglo hoteti ali ne hoteti, bi so ustavilo in ne bi več služilo. Zgroženo nad vsem, kar mora zapisati, bi se s silo uprlo popisati še kaj več strani s strašno resničnostjo te povesti iz krutega, stvarnega življenja. Vendar pa je treba napisati zgodbo ogabnega dela, ki ga zmore najgrša zloba. Je kje na svetu še kaka krutejša stvar, kako bolj podlo bitje kakor je razdivjan obrekovalec? Se najde kje krvoločnejši peklenšček kakor je trdovraten klevetnik?

Ali prisiliti hočem pero kot slepo orodje v roki, da mi očrta zgodbo, potem ga pa zavržem, okuženo in osramočeno.

***

Devet mesecev po teh dogodkih, dne 4. junija 1886 se je v milanski farni cerkvi sv. Marka poročila Marija Tomaso z grofom Egonom Amatijem.

Njuni duši sta bili ustvarjeni druga za drugo. Med njima je bila lepa nesebična ljubezen, tako nenavadna, da ni vodila samo vsako njuno besedo, ampak tudi neizrečeno misel. Vedno si je vsak izmed obeh želel navzočnosti svojega tovariša in ta privlačnost prvih časov sploh ni popustila. Oba sta čutila, da gori v njima očarujoči plamen, ki je močnejši kakor smrt, čutila sta, kako jima ta čaroviti ogenj osvetljuje in greje dušo ter jima lajša pozabljati na svet okoli, ki ga za nju niti ni. Njun dom jima je bil raj na zemlji, če pa sla bila zunaj, na sprehodu, v cerkvi ali na zabavi, kjer sta pač morala biti, sta bila skupaj. Vsi so ju gledali, se obračali za njima in so uživali sreča mladega para. V domu teh dveh mladih ljudi je bila vera s krščanskimi ledom, dobrodejna potrpežljivost se ja družila z dobrotljivostjo in sreča je odmevala povsod. Takemu lepemu sporazumu, tako skladnemu soglasju ne more nič škoditi dokler se ne priplazita v bližino strašila zmaja: dvom in sum.

***

Leto dni po poroki, sredi meseca junija 1887, je grofica Marija osrečila Egona s prvim otrokom, ki so mu dali ime Bruno po nekem davnem članu rodbine Amatijevih. (Bil se je nekaj izkazal kot vojskovodja.) Lepi otroček je bil nova vez med obema srečnikoma, ki sta takoj začela ugibati o bodočnosti svojega prvorojenca. No manjše veselje sta čez šestnajst mesecev po tistem, to je 27. decembra 1888, doživela z rojstvom drugega sinka, ki so ga zavoljo otroške lepote krstili za Angela. Mala bratca sta bila živa podoba očeta, ki ju je neizrekljivo ljubil, dasi se ni mogel toliko brigati za njuno vzgojo kakor se je trudila nežna mati.

Prva leta zakona so bila tako srečna, da ti dve dobri duši nista niti opazili, da se je na obzorju življenja pokazal lahen oblaček, ki je naraščal in se zbijal v gmoto, postajal vse temnejši in groznejši. Niti slutila nista, da je oblak zaradi svoje lastne teže že skoraj čisto zlezel nad njuna streho in da more zdaj zdaj iz njega ob silnem prašku švigniti iskra, ki mora upepeliti dom ter razmetali prebivalce in uničiti rodbino.

***

Nekoč se je arhitekt Italo Marzucchi po končanih poslih, ki jih je kljub svoji že precej znani zapitost zavoljo priznane sposobnosti še vedno imel povsod po Lombardiji, vrnil v svojo pisarno v ulici Alessandro Manzoni v Milanu.

Nesreča je hotela, da je nekega dne srečal Egona in Marijo pred stolno cerkvijo. Vedel je, da se je bila Marija poročila in se je zavolio tega dejstva že čisto pomiril. Saj pa tudi ni bil človek, ki bi mu kaka globlja čustva delala posebne preglavice. Zato se niti zanimal ni, kaj je z njo in kako živi. Manjka se žensk po svetu! Ali sedaj, ko je videl oba v tako lepi skladnosti, mu je vzplamtela stara mržnja in spomnil se je, kako je po onem popivanju tisto strašno noč z razrahljanimi živci kolovratil okoli Marijinega stovanja samo zato, da bi ji v nemočnem in samo z njegovo čudno naravo raztomačljivem srdu obljubil maščevanje za krivico, ki je na njeni strani ni bilo. Kriv je bil samo on, ki mu je nezanimanje mladenke za neznanega moškega že bilo povod za slepo sovraštvo.

Maščevati se. Ali kako? Vsekakor je treba ubogi ženi zagreniti vse življenje, ki je sedaj videti tako lepo, da bi ga katera prezirala in gladko Marzucchi ni bil do nedavnega vajen, odbila. Razmišljal je vso pot in ko je prišel do doma, je imel jako priprost in niti ne tako težek načrt. Postaviti jo mora pred moža, da mu ni zvesta.

Reči je treba, da mu je dobro pomagal sam glavni hudič.

Grof Egon je nameraval napraviti na svojem zemljišču ob reki Naviglio, na Corso Porta Nuova, kjer je imel palačo, nasproti bolnišnice usmiljenih bratov, udobnejšo konjušnico in velik kiosk s kamenitim temeljem, ter je iskal stavbenika. Razen tega je svojo zadevo priporočil prijatelju. Beseda da besedo in tako je po znancih tega prijatelja zvedel tudi Italo grofov namen. — Ta namera se pa da krasno združiti z mojim načrtom, si je mislil arhitekt, in se je potrudil, da je dobil priporočilo, ki mu je omogočilo pot h grofu Egonu. Tisti Italov znanec in grofov prijatelj, ki sta posredovala, sploh nista slutila, da bi arhitekt mogel imeti kak postranski namen, grof pa je vedel od Marije, da se ji je bil Marzucchi nekoč približni in da so ga lepo odklonili, a ni si mogel misliti, da bi se arhitekt tega še tako živo spominjal, da bi mogel zadevo kako pogrevati. Saj ravno njegova ponudba za delo dokazuje, da je potegnil debelo črto preko tega zgrešenega računa, prav kakor delajo kavalirji, če kdaj niso imeli sreče.

Marzucchijevi načrti so bili tako dobri, da jih je grof po kratkem posvetu z veščakom takoj sprejel. Saj pa tudi proračun ni bil visok. Čudno zmerno in pa dobro je bilo vse. Neverjetno, da more tako razvpiti človek posle tako dobro opravljati. Bo menda že tudi malo preveč, kar ljudje o njem pripovedujejo. Saj vemo, kako je. Sicer pa, na to kavalirsko kretnjo je treba odgovoriti: sprejeto!

Prav dobre volie se je Egon pohvalil Mariji z zadevo, ki se bo gotovo lepo razpletala. Povedal je, da začnejo z delom že prihodnji teden. Marzucchijevo ime tudi za Marijo ni bilo spotikljivo. Saj je bila takoj v začetku nekoč takrat še zaročencu povedala, da je arhitekt nekaj pisaril in da je tako naglo odletel, da si ga še niti ogledati ni utegnila, sicer pa mu je bilo to gotovo tudi bolj znano od lastne matere, ki je bila postavila zapreko med Itala in Marijo in postavila Marijo Egonu na pot.

Marija resda ni bila navdušena za tega podjetnika, kajti neglede na slabi njegov sloves je reč vendar nekoliko nerodna. Ampak, ker je že tako, pa bodi. Zadeva je v redu. Samo to si je izprosila pri možu, da bi on sam vse osebno vodil in da ne bi nikogar puščal ali celo vabil v hišo. Ona ne mara, da bi jo kdo tu okoli tesnil. Grof ji je seveda rad obljubil, da ne bo reda v hiši nikdo kvaril in da sploh nikogar ne bo blizu.

Delo je naglo napredovalo.

Pri grofovih je bila tudi služabnica Emilija, ki se je znatno razlikovala od drugih tam okoli; čisto je bila izrasla iz svojega stana in časa ter je silila nekam gor in naprej. Takrat je bilo še vse bolj po starem. Pri njej pa se ni vedelo, kaj je: služkinja ali gospodinja. Drugače se ni ravno slabo obnašala. Pač se je nekako pregosposko oblačila in bila je sužnja svoje ničemurnosti; radovedna in blebetava je bil tako, da je bil z njo pravi križ. Samo ker je bila jako spretna, pridna in zanesljivo, so jo držali in dobro plačevali. Svoje delo je v redu in v kratkem opravila, potem je pa izginila skoz ena vrata in izostala tako dolgo, da je mogla komaj še skoz druga domov. Včasi jo pa še ta zakasnila in so ji morali pomagali. Kaj hočete, saj se ne da mnogo izbirati ...

Emilija je imela naročilo, da naj vsak dan delavcem odpre vrata in jih zvečer s ključem zapre. Zato ni čudno, da je čez dva ali tri dni že vedela, kako je kateremu ime, koliko mu je let, kaj je z ženo in otroki. Zlasti pa je vedela posameznosti o neoženjenih, in to še posebej o pisarju in polirju. V pisarni na stavbi si je sploh rada našla opravka. Tja je često smuknila, posebno ko je videla, da arhitekt, ki je večkrat prihajal, ni nič hud zavoljo tega. Kaj bi bil hud! Saj je takoj videl, da bi se je mogel poslužiti po svojem načrtu.

Nekega jutra je zopet stala pri vratih in je spuščala ljudi na stavbišče. Že je hotela zaškrniti s ključem v vratih, ko je prišel sam podjetnik. Niti pozdraviti ga ni utegnila, ker je prijazni gospod sam prezgodaj voščil:

»Dobro jutro, Emilija!« 

»Dobro jutro, gospod inženir.« 

»Ste kaj čuli o sinoči?« 

»Joj, kaj pa je zopet bilo?« vpraša radovedno ženska.

»Že vidim, da ne čitate dnevnika. V »Secolu« stoji, da je neki Mavini ubil ženo, ker mu ni čestitala za god in mu tudi ni pripravila kaj boljšega za obed.«

»Uboge ženske!« vzklikne Emilija. »To je strašno. Pa mogoče se ni spomnila. Strašno, strašno.«

»E, draga moja, paziti je treba. Kdor pozablja na god, priznava s tem, da mu za godovnjaka ni kaj dosti.«

»Ni resi« pravi Emilija in misli na Itala, »kajti vseh svetnikov ni v nobeni knjigi in ni mogoče vedeti za vsak god. Pa mi povejte na primer, kdaj je sv. Italo, no!?«

»Sv. Italo? Taki svetniki hodijo po zemlji, pa jih duhovniki ne vlačijo po koledarjih.«

»E vidite, gospod. Kako bi potem vedela, kdaj godu je svetnik, ki pravite, da ga še ni!«

»No, in kdaj je sv. Emilija?«

»Ne vem, kdaj je; vem pa, da je. In jaz godujem kar na svoj rojstni dan, pa je.«

»Dobro, dobro; kdaj ste pa rojeni?«

»Dne osemindvajsetega junija,« je kratko in počasi zlogovala Emilija, ki ji je arhitektovo veliko zanimanje izredno dobro delo. »Tako boste torej čez nekaj dni ...«

»Oprostite, nimam časa. Gospoda me kličejo. Jojmene, preveč sem se zadržala!«

Pozdravila je Itala, zatresnila vrata in odbrzela.

Arhitekt je šel za njo z očmi in si je rekel: »Prav gotovo se spomnim tvojega dne. In če pojde vse po sreči, mi boš ti desna roka pri maščevanju. I, seveda boš. O, grofica Amati, saj ne spim; samo pritajil sem se in dremljem. Ne, samo mežim.«

V kotu svoje pisarne je Italo potegnil iz miznice steklenico in si nalil močne znamke. Tako je bil vajen delati že nekaj let.

Prišel je 28. dan junija. Italo nanj ni pozabil, saj je hotel pridobiti Emilijo s posebno pozornostjo za se. Bil je točno ob času pri vhodu, dasi ga včasi po dva ali tri dni ni bilo.

»Veste, kolikega je danes?« vpraša nekako brezbrižno Emilijo.

»O, to pa še posebno dobro vem: osemindvajsetega,« se odreže Emilija pomenljivo in nekoliko zardi.

»Vidite, prijatelj, ki ima srce, takih dni ne pozablja. Voščim vam lepo, srečno življenje, pa dobrega moža, pravega gospoda. Glejte, majhen dar sem vam prinesel. Vi se vsak dan skrbite z nami, pripuščate zamudnike in se često jezite na me, ki me od nikoder ni. Vzemite, no!«

»O, gospod, na vas se pa res ne bi mogel nikdo jeziti, ki ste tako blag in fin.«

Prijetno vznemirjena je sprejela Emilija voščilo in dar, ter je takoj vzela iz podane ji škatlice ličen zlat medaljon z drobno verižico, primeren za male spominske sličice.

»To je zame? Preveč bo to, gospod Italo.«

»Ne, ne; dobro vam bo služilo in lepo bo za okoli vrata«

»Oh, srčna vam hvala. In srečna bi bila, ko bi vam mogla kako ustreči.«

Kakor da je dihnila v njo pomlad z vso svojo silo, je Emilija, ki že ni več bila mlada, živahno odskakljala. Misel je imela pa samo eno: »Da ima srce, je rekel. In da moram dobili gospoda za moža. Menda vendar ne ... Ampak zakaj ne? ...«

Še tisto dopoldne je Emilija zopet prišla k arhitektu v stesano stavbico in ko je videla, da njegovih nameščencev ni blizu, je potegnila iz žepa papir in svinčnik, da bi si zapisala natančno ime in pravi naslov plemenitega darovatelja. Neznansko rad je Italo vse povedal in Emilija je z lično pisavo zapisala tiste besede.

»Vi imate pa krasno pisavo, gospodična Emilija,« pravi laskavo arhitekt.

»Nikarite se norčevati,« lahno zavrača Emilija.

»Ne, ne, take poteze se redko vidijo, zlasti še, ker niste vedno samo v tem.«

»Ne hvalite me vendar tako. Kaj bi žele potem rekli pisavi mlade gospe grofice? To je veselje ...«

»Ne verjamem.«

»Da ne? No, boste videli. Kakor slikano.«

»Kako bi videl? ...« »Pokažem vam, pa boste verjeli.« 

»Oh, vi; saj vse sproti pozabljate,« je nekam nevoljno in kakor da ga to sploh ne zanima, zaključil razgovor. »Sicer pa,« je še rekel, »nekaj vrstic je še lahko umetniško lepo napisanih, ali celo pismo, to je druga reč ...«

Arhitekt je čisto prav računal. Po eni strani je z omalovaževanjem, da vse pozabi, Emilijo podkuril, po drugi pa je ona hotela njemu storiti kako uslugo, ne glede na to, da je sploh začela iskati priložnosti, steči k vratom ali celo v pisarno k njemu.

Ko je Emilija odšla, je Italo v mislih prešteval, kako se mu načrt lepo udejstvuje. Sedel je za mizo in si zopet stregel s hudo kapljico; potem pa je buljil v smrekovo desko na nasprotni strani, kjer je bila izpadla grča, zadnji ostanek prežagane veje. Zdelo se je, da hoče z očmi ven na ono stran, nekam dalje, kjer bi morda našel kaj primernega za izvedbo svojega načrta.

Marzucchi, ki je bil že po svoji naravi izjema med ljudmi, je postajal uganka, zlasti od časa, ko so se začele kazati na njem posledice pitja. Znaki bolestnosti so bili včasi že prav očitni. Dočim je prej gojil srd in slepo sovraštvo samo do Marije, ki jo je na tihem, kadar ga je prijelo, dolžil, da ga je zato odbila, ker je hotela biti grofica (dasi takrat ona na grofa Egona še mislila ni), je sedaj zajel v svojo mrežo tudi njenega moža. Človek, ki je videl, da mu pada veljava v družbi in da tudi pri ženskah, ki jim je količkaj do ugleda, nima več tistega uspeha, ki mu nekateri pravijo sreča, je prihajal do prepričanja, da je vsega kriva Marija. Domišljal si je, da bi ob njej in z njo živel popolnoma drugače, ker se ni zavedal, da koreni zlo v njem samem. Svoje narave in svojega značaja ni hotel prav spoznati in oceniti. In ker je razen Marije krivec njegovega življenja tudi Egon, je raztegnil svoj gnev na oba.

Ne po zlobi, ampak zavoljo slabe razsodnosti in tiste ženske slabosti, ki si vsako nejasno besedo tudi popolnoma neznanega moškega, ki ji medlo namiguje na kako zaželeno reč, tolmači za čisto resnico in pošteno nakano, je postala Emilija Italu dobra pomočnica pri grdem poslu. Ona je pravi vzrok nesreče grofovske rodbine Amatijevih.

Ni treba še enkrat omenjati, da je Emilija bila zanesljiva. Poštena je bila toliko, da ji je grofica včasi prepuščala snop svojih ključev. In tako je dan po onem razgovoru z Italem odprla predal grofičine mizice ter je izvlekla izmed raznih drugih daljše pismo grofice Marije, ki ga je bila ona nekoč pisala zaročencu Egonu.

Stisnila ga je v svoje nedri ... Naj Italo vidi, da ona ve, kaj obeta si je možato mislila Emilija. In pa, da bo vedel, da ima ona povsod v hiši proste roke.

Še tisti dan proti večeru je imel pismo Italo, ki se je delal, da nima niti toliko časa, da bi ga pogledal. Zaprosil je, da bi mu ga pustila za kratek čas.

»Seveda, seveda, saj ga vrnete.«

O, da vrnilo se je pismo po ovinkih, vrnilo. Ali prišlo je kakor strupena puščica, ki ubija.

Kakih deset dni še, pa je bilo delo na grofovi parceli končano. Sedaj je imela Emilija mir, h grofovim pa je prišla nova sreča vasovat: Dobili so dvojčke: Klaro in Lauro. To je bilo v juliju leta 1892. Klara je skoraj po rojstvu šla med krilatce. Lomu pa je dobro uspevala.

IV.

Marzucchi, že ves razstrojen, je besnel. Načrt za maščevanje je pripravljen, ali priložnosti za krvavo vojno proti Mariji ni. Že je nameraval spremeniti to in ono, a ko je bil na tem, je videl, da je še najbolje, ostati pri stari, dobro premišljeni zlobi. Najbolj ga je grizlo, da ni mogel nikoli pravi čas dognati, kdaj bo grof kje dalje od Milana. Potem pa se mu je le tudi to posrečilo.

Tri mesece po rojstvu dvojčic je grofica Anka, Egonova mati, zbolela in dobri sin jo je obiskal v Imbersagu. Oče Evgen je že bil pri njej in je sinu brzojavil, naj pohiti s svojo rodbino na obisk. Egon je pač takoj šel, Marija pa ni mogla pustiti Laure, ker je izjavil zdravnik, da je dete nevarno bolno.

Italo se je silno razveselil, ko je videl, da je Egon šel v Imbersago. Sedaj pa pojde kakor burja v hišo h grofovim. Pretvezo je imel dobro. Grof ima že nekaj časa odvetniško pisarno, in roka roko umiva. Odvetnik daje posla arhitektu, arhitekt pa zaslužka odvetniku. Priti pa mora tako, da ne bo takrat nikogar blizu, zlasti ne sme biti nikjer Emilije, ki je bila kot zaupna oseba vedno okoli grofice Marije.

Marzucchi je prišel na Corso Portn Nuova in je tam blizu hiše počakal, da je Emilija šla za svojim vsakdanjim poslom po trgovinah. Ni bilo treba dolgo čakati. Ko se je oddaljila, je stopil do ulice Montebello in se takoj vrnil pred grofovo palačo. Zvihral je s ceste prek vrta skoz vhod do notranjih steklenih vrat in odločno potrkal. Trkanje čuje mali Bruno in priteče po stopnicah pogledat:

»Mama, neki gospod je tu!«

»Reci mu, da bi počakal. Takoj pridem.« Govorila je glasno, da jo je mogel čuti tudi tujec. Bila je zaposlena z Lauro.

»Oprostite, milostljiva grofica, želel bi govoriti z Vašim gospodom. Saj je doma?« in pogledal je tujec malega Bruna, ki je došleca opazoval z neprikritim nezadovoljstvom.

»Žal mi je, gospod,« se je zopet oglasila Marija, »ali moža ni doma; morda ga kar osem dni ne bo.«

»Hvala! Oprostite! Klanjam se!« to je bilo vse, kar je lokavo uprizoril Italo.

Ko je Bruno videl, da je tujec izginil, se je vrnil k materi, kobacajo po stopnicah navzgor. Italo pa se je potuhnil za vogalom v veži in čakal, da bi se Emilija vrnila. Ona ga je morala tu videti in morala je na njem opaziti, da je v veliki zadregi.

Dolgo je moral čakati. Bil se je odločil, da opravi svoje delo temeljito. Ker je bil že tako daleč, je šel v mali salon tik veže, kjer je med knjigami in slikami na mizi zapazil tudi grofičino fotografijo, ki jo je pograbil kakor tiger svoj plen. Gledal jo je in snoval nakane, dokler ga niso vzdramili koraki. Odprl je vrata in ko je videl, da se bliža Emilija, je stopil ven, potisnil klobuk na oči in se delal, da hoče nespoznan mimo nje. Ona pa ga je na njegovo veliko veselje ustavila in čudno vprašala:

»O! Vi ste tu?«

»Molčite, za božjo voljo! ... Ne besedice ne črhnite nikomur, če vam je kaj za vašo gospo! ... Grof bi jo znal ubiti. Na-te,« in stisnil ji je zlat v pest. »Drugo še pride. Ampak tudi grofici niti besedice o tem!«

Po tem peklensko posrečenem nastopu je izginil.

Emilija je mislila, da je okamenela. Ko se je nekoliko zavedla, ji je bilo, kakor da se je prebudila iz sanj. Ta dogodek ji je odprl oči. Italov nastop, liste njegove besede, pa denar in še obljuba ...

Ko je imela potem opravka okoli svoje gospodinje, jo je pozorno lovila z očmi, da bi opazila kako zadrego ali vznemirjenost na njej. Pa nič. Niti sence ne; kakor da je v hiši vse v redu: »Oh, kako se včasi motimo o ljudeh!« je Emilija žalostna vzdihnila.

Dva dni pozneje se je Italo zopet pojavil. Bilo je ob sedmih zvečer. Nebo je bilo temno; čisto jesensko je bilo vreme. Iskal je Emilijo. Večkrat se je približal železni ogradi, in glej jo:

»Dober večer, Emilija!«

»Koga pa hočete?« se obregne ona.

»Vas.«

»Mene?«

»Ne jezite se tako! Samo povejte mi: Ste vi davi spravili na pošto pismo zame? Pa saj je vseeno. Tu je odgovor, da bo prej.«

»Kako pismo? Jaz ne vem ničesar o tem.«

»Kdo pa je potem bil? Nič, je že dobro. Samo tole takoj oddajte!«

»Nič ne bo! Mene pustite lepo pri miru! Pa tisto reč in denar vam vržem nazaj!« se zadere Emilija, zaloputne vrata in jezno, pa počasi odide.

Italo pa se ni jezil. Stisnil je svoje pismo v žep in si je rahlo zažvižgal. Zadovoljen je bil, da Emilija sedaj že sumi grofico Marijo.

Bolezen grofice Anke se je obračala na bolje; kriza je že minila. Čuvati se je pa le še morala. Sin Egon je bil ves v skrbeh za njo, a sedaj se je odločil, da v treh dneh gotovo zopet gre v Milan.

Ravno sedmi dan njegovega bivanja v Imbersagu mu prinesejo pošto: tri pisma in dnevnik. Najprej prečita pismo Marijino, ki mu ljubeznivo opisuje zdravje in počutje Laurino. Drugo pismo je bilo od nekega klienta, tretje pa za Marijo. Nekoliko debelejše je bilo in nekako čudno se je zdelo.

»Tu pa nekdo piše moji ženi iz Milana. Pa ta človek ne ve, da je ni tu? Saj se je vendar razneslo, da je otrok zbolel. Vendar ne bo sedaj hodila od doma.«

Prečital je svoj najmilejši dnevnik ter ga še obrnil na vse strani, ker ni imel drugega branja, nato pa zopet prijel za ono pismo, ga potehtal, in zmajal z glavo, rekoč:

»No, to bo pa zopet kaka nerodnost. Se še znamo smejati.«

Čudno je življenje. Ko se ti zdi, da si najsrečnejši, pa se ti zbirajo najstrašnejši oblaki nad glavo, ki ne sluti zla. Tako se je zgodilo Egonu. Mislil je, da gre za lahko šalo, a bližala se je grozna resnoba.

Po obedu se je umaknil v svojo sobo, da bi z dopisnico obvestil ženo o svojem prihodu. Ampak pogled mu je zopet ušel na ženi namenjeno pismo.

»Kdo je vendar pisec? In kaj hoče, neroda? Eh, kaj bi ...«

Z drobnim nožičem je prerezal omot.

Samo rahlo je z očmi ošinil pismo pa je prebledel. Rdečica, bledica, slabost ...

Egon ima v rokah pismo, ki ga je poslal Italo Marzucchi grofici Mariji v Imbcessugu z zlobnim namenom, da bi ga dobil sam mož. Vsebina je bila peklensko zvita, a jasna. Važno je, da je bilo rečeno, da ji Marzucchi vrača njeno pismo (ki pa ni bilo od njene roke), ker ga je ob zadnjem sestanku tako naprosila v skrbi, da ne bi prišlo v roke nepoklicanemu človeku. Plemenito je Marzucchi dodal, da ga naj sama uniči. Glede drugih, manj tehtnih pisem, pa si tudi naj ne dela skrbi, ker jih hoče on sam izročiti ob priložnosti, ki se bo morda skoraj nudila. Nikakor pa ne kaže, da bi pošiljal precej obilni omot. Čemu vzbujati sum, ko še nikdo ne sluti razmerja? Prosil je še za obvestilo o prihodnjem sestanku in navedel naslov za poste restante: Marco Ciselli, Milano.

Uboga Marija, klevetnik je sedaj iztegnil svoj dolgi, ostri jezik, ki je hujše orožje kakor s strupom kaljeno orožje. Strašno bodalo ji bo ranilo srce. Grozna rana, bolečina, hujša od smrti. Ali ona ni kriva. Vendar bo pa rana skelela leta in leta, dokler maščujoča previdnost božja ne bo vlila nanjo hladečega balzama in zapletljali časa ne bodo prinesli ozdravljenja. Sled po rani in spomin na njo pa seveda ostane.

Ko je Egon prišel nekoliko k sebi, še vedno ni razumel, kaj se z njim godi. Vse okoli njega je bilo čudno narobe, pogled se je lovil po okolici, bil je, kakor so ljudje v svoji tihi blaznosti. Ljubosumnost, ki je ni prej nikoli poznal, ker vzrok za njo ni nikoli bil prišel blizu njegovega praga, se ga je sedaj lotila s strašno silo. Srce mu je bilo z enakomerno hitrico m zdelo se mu je, da je vse večje in da se mu vzdiguje nekam iz prsi. Strašna gotovost je napolnila njegovo glavo. Žena, njegova Marija, mu je nezvesta. Tu ni več mesta za ljubosumnost; zadeva je že jasna, reč dokazana. Edini obup je naravna posledica takega spoznanja.

Kaj se je vse godilo v Egonovi duši, se pač ne bi dalo opisati. Doživljal je pekel na zemlji, uprl lakte na mizo, si stisnil vroče sence z dlanmi in je pretresljivo zaplakal:

»Marija! Nesrečnica! Saj to ni mogoče ... Ali vendar je, saj imam dokazi Lastna njena pisava jo obdolžuje in sodi.«

Z drhtečo roko in s solzami v blodečih očeh je segel po pismo in čital na pol zase, na pol na glas, kakor govori zamišljen človek, ki ni prav pri stvari: »Premili moj Marko, vprašuješ me, da-li se spominjam onih srečnih uric v San Marcellinu? ... Kdo bi vendar mogel pozabiti ... oh ... Vedno te imam pred očmi ...«

Seveda, to je ona. Egon je videl samo medle poteze in je iskal po pismu kake besede, ki ne hi bila tako ljubezniva, oziroma zanj tako neznansko strašna. Obrnil je stran in zadel na zgovorni dodatek: »P. S. — Emilija je menda opazila tvoje zadnje obiske. Obnaša se nekako čudno. Pa blebetava je. Ne hodi več, dokler se ne oglasim ...«

»Da ve Emilija za to?« Grof Egon je bil popolnoma ubit. Opotekajoč se je vstal, vrgel pismo na mizo in vzdihnil:

»Dovolj je, in končano ...«

Kar na mah pa se je vzravnat, stisnil je pesti, jih sunil pred se ter je krčil in rahljal prste, kakor bi koga davil. Spustil je roke, da so se mu prsti kakor brez življenja razprli, povesil glavo in šel v sobo k svoji materi.

Vstopil je na videz miren, da bi se poslovil. Sreča je hotela, da je bila soba temna. Svetloba je jedva prodirala skoz težke zavese, da mati in oče, ki je sedel ob postelji bolnice, nista mogla opaziti Egonovega čudno spremenjenega obraza, ki jo zrcalil strašno bol. Kakor je že navada, je povedal, da ga kličejo važni posli v Milan in da gre čisto miren, ker vidi, da je materi že odleglo in da se ji zdravje boljša. Ker pojde že zgodaj in mora še danes pripraviti neke reči za jutri, se že sedaj poslavlja. In ločil se je od očeta in matere: Od matere z zadnjim poljubom, ne da bi slutil, da je tako.

Ni treba govoriti, da Egon to noč ni zatisnil očesa. Užigal je svečo, jo utrinjal in zopet užigal, se obračal na levo in desno, vstajal in zopet legal, spanca pa ni bilo. Tisto noč je preživel vse svoje življenje. Središče vsega mu je bila Marija. Videl je samo njo in opazoval, kako se razgovarja z drugim človekom, čul je njene sladke, besede in gledal nežne ljubeznivosti. Da, odpiral se mu je celo pogled na dejanje grdega izdajstva, ki si je izbralo njega za bedno žrtev. Njega, ki je ženo cenil, častil, ji vse zaupal in vse verjel. Saj se je znala tako obnašati ...

Dobrodejnega spanca ni bilo, da bi mu bil naklonil pozabljenja vsaj za kratek čas. Zato je vstal, napravil luč, jo postavil na mizo sredi sobe ter je sključen v dve gubi ždel in topo razmišljal. O čem? Saj sam ne bi bil mogel odgovoriti, kaj je jedro njegovih misli in kaj luščina. Vse se mu je plelo in melo pred očmi in kdor bi ga videl pošastno sedeti ob medli luči, bi mislil, da se je spravil sredi temne noči k luči blaznež, ki išče ob začaranem svitu zgrešeno pravo pot ...

Egon ni mogel dočakati časa ko vstajajo ljudje, ki jih ne tare tako stvarna skrb. Opravil se je in so ukradel na vrt, kjer ga je božal sveži jutranji zrak z roso z grmovja ob ogradi, koder je blodil. Čutil je nekaj svežosti v sebi in se je že nekoliko zbral. Tam na klopi je sklenil začeti preiskavo, ki se mora končati samo z obsodbo osumljene žene: Saj pismo je njeno, pristna njena pisava. Prič tu sploh ni treba.

Tako je Egon prišel v Milan.

Oni patološki tip in krimnalni pojav, ki ga poznamo pod imenom Itala Marzucchija, je za odsotnosti grofa Egona udejstvil še eno, in to močno točko svojega zlobnega načrta. Zopet je zašel na Corso Porta Nuova in je ob ulici Moscova oprezoval, kdaj pojde Emilija iz grofovskega doma. Čakal je in dočakal ter smuknil k vratom, da bi prišel na vrt in kam naprej. Našel je zaprta vrata.

Lokavi človek se je nekoliko zmešal, ali še tisti trenutek je odskočil, pogledal okoli sebe in ko je videl, da ni nikjer živega človeka, je kakor čarovnik v cirkusu hitro in spretno vrgel prek žične ograje zlat medaljon s črkama I. M. in z glavo ukradene Marijine slike. Zamah je bil močan. Malenkost je padla tik ob zid, pod okna groficinega stanovanja.

Mali Angel se je igral okoli doma. Našel je medaljon in ga pokazal Emiliji.

»Kaj pa imaš, Angel?«

»Na tleh je ležalo.«

»Pokaži!« in vzela je detetu stvar iz nevednih rok.

»To je moje,« pravi Emilija, »jaz sem stvarco izgubila.«

Ni hotela, da bi otrok kaj pokvaril. Ko je pa natanko pogledala in zapazila še črki I. M., se je spomnila, da je nosil isti medaljon na verižici k uri sam Italo Marzucchi. To je bil nov dokaz, da arhitekt obiskuje grofico, kadar ve, da je sama doma.

Emilija je izredno nemirna obračala medaljon na dlani. Razburjena pa je odpirala z obrušenim palcem. Posrečilo se ji je in kakor bi jo bila zadela strela je spustila medaljon na tla in se onemogla naslonilu na zid.

V medaljonu je bila slika grofice Marije ...

V.

Bruno in Angel sta se igrala v vrtu pred domom, ko so se okoli poldneva odprla vrata s ceste.

»Očka, očka,« vzklikne veselo Bruno in steče, vodeč Angela za roko, do vrat. Oče vzdigne tega in onega ter poljubi prisrčno oba. Obema dečkoma je ušlo na laske nekaj solz iz očetovih oči. Kajti ni se mogel vzdržati.

»Mama, mamica,« vpijejo otroci, »je že prišel!«

Marija je vedela, da more biti to samo on, je pritekla iz stanovanja in se mu pognala okoli vratu. Grof se je silil, da ne bi izgubil priborjenega si miru, ali Marija ga je predobro poznala, da se ga ne bi ustrašila. Čuden, jako čuden je bil.

»Kaj ti je, Egon, za božjo voljo?!«

»Nič,« je odvrnil malomarno. »Pri materi sem prebedel nekaj noči, pa se mi menda nekoliko pozna. Razen tega pa imam sedaj zapleteno pravdo, ki me jako daje.«

»Pojdi, dragec,« ga prime nežno za roko, »pa se malo spočij. — Uh, cela večnost je minila; sedaj si zopet tu. Pojdi, pa povej kako in kaj ... Joj, saj si vendar čisto bled! Kaj je?«

Egon je vedel, da je za svoje življenje osleparjen in je ob tej ženini pretkani prisrčnosti resnično prebledel. Tak vzor žene na videz, po svojem bistvu pa taka hinavka!

»Če ti pravim, da mi nič ni. Utrujen sem, mir hočem imeti, spat grem, pa bo dobro.«

Silno slabe volje se je umaknil v svojo sobo, žena pa je strmela za njim. Ne spozna ga več, tak je prišel iz Imbersaga. Ne, takega ga ni niti slutiti mogla. Svoj živ dan je bil ljubezniv, umerjen, dober in fin.

»Bolan bo, bolan,« si je dejala in se je v skrbeh zamislila.

Egon je res zaspal, a ga je skoraj zopet vrglo iz postelje. Tiho je šel v mali park ob domu. Mučile so ga zmerom iste strašne misli. Rad bi bil sam, ali tam je našel otroke, ki so se igrali okoli matere. Marija je imela v naročju malo Lavro in uživala je svojo srečo, ki jo je nekoliko zagrenila najnovejša skrb za moža. Da se ne bi izdal, da ni več stari Egon, se je približal. Vsedel se je blizu žene.

»Kako ti je sedaj, Egon?« ljubeznivo vprašanje.

»E, saj vidiš,« nemaren in nevoljen odgovor.

»Govori, Egon! Ti imaš nekaj. Bodi odkrit. Vselej si mi vse zaupal. Je morda mami hudo?« je silila vanj.

»Ne, bolje ji je,« je spravil s težavo iz sebe.

Zamišljen je sklenil roke in jih stisnil med kolena. Globoko naprej sklonjen je brez zanimanja za obdajajoči ga svet mrtvo gledal na konec svojih daleč naprej iztegnjenih nog.

»Egon, dragec moj, govori vendar, kaj ti je? Saj veš, kdo in kaj si mi ti in vidiš, kako te ljubim.«

Mož je imel živce res v oblasti. Mirno, ledeno hladno je rekel:

»Imam jako važne reči v glavi. Pride dan, ko izveš vse.«

Angelu, ki je bil jako mehkega srca in je izredno ljubil mater, je zaigral v kotu ust trpek nasmeh in iz oči so se mu ulile bridke solze. Marijo pa je spreletela strašna misel, da je mož ne ljubi več in da je sedaj prišel čas, ko se on ne more več premagovati in hliniti. Ali to nesrečno misel je takoj zavrnila, ker je poznala njega in sebe.

»Sem te li razžalila?« je zopet mehko povzela.

»Ne, ne,« je prestregel grof kakor bi taval kdo ve kje.

Takrat je Emilija, nekako pozno, sporočila, da je obed gotov, kakor je že navada pri gospodi.

»Emilija,« pravi grof, »pokličite Lucijo pri Tomasovih. Naj pride k meni. Imam za njo nekaj od svoje matere. Sporočilo namreč.«

»Kdaj želite, da bi prišla?«

»Jutri, takole ob devetih.«

Egon si je želel najti osebo, ki bi ga prepričala in uverila, da ga žena ne ljubi več, oziroma da ga sploh nikdar ljubila ni in pa da je tisto pismo za neznanega Marka res od njene roke. On je verjel in ni verjel, da ga žena vara, ali ker je hotel trmasto verjeti, da mu je res nezvesta, mu je bilo vse eno, kako si utrdi to prepričanje, samo da bo tako. Zdelo se mu je, da bo miren in srečen, ko bo videl, da je njegov mir šel in da je nesreča tu.

Ni ga človeka, ki bi mogel Egona po vesti prepričati, da so njegove misli prave. In zato je hotel biti sam sodnik v svoji lastni zadevi. Nastopil je pot, ki ga je zapeljala v globoko močvirje, v katero se je pogreznil.

Po obedu tisti dan, zvečer in ponoči, je bila žalost v hiši. Egon in Marija sta hodila za svojimi mislimi in skoraj nista izpregovorila besede.

Otroci so bili vajeni iti vsak dan z materjo v očetovo pisarno voščit njemu dobro jutro. Tako je bilo tudi sedaj. Egon je bil pri delu. Na mizi je imel usodepolno pismo, ali gornjo polovico je pokrival drug papir, da se ni dal citati naslov. Marija je hotela otroka vzdigniti, da bi ga oče poljubil, in je sklonjena zapazila pismo. Začudila se je in zaklicala.

»To je pa moj rokopis!« 

»Vem, vem,« je mrzlo potrdil Egon, ki zavoljo otrok ni hotel preiti na to zadevo. In čisto poslovno je dodal:

»Torej, otroci, poljubček, potem pa svojo pot ... Jaz imam silno dela.«

Pozorni čitatelji so gotovo zadeli, da je to Marijino pismo bilo tisto, ki ga je bila ona nekoč pisala z njo zaročenemu Egonu in ga je nerazsodna Emilija spravila Italu v roke, da ga je tako podlo izrabil. On je spremenil »Egon« v »Marko« in dodal oni mojstrsko ponarejeni pripis.

Točno ob devetih je prišla Lucija, ki je bila služkinja pri prijateljski rodbini Tomaso. Bila je že poštnina ženska, ki so jo imeli tam za čisto domačo. Saj je še nekoč povijala Marijo in ta je sedaj tudi že imela neka j otrok. Bila je izredno dobra in poštena duša.

»Dober dan, gospod grof!« pozdravi in mu poljubi roko.

»Lucija, prosim vas, povejte svoji gospodi, da bi vas rad dobil sem, Kajti — med nama rečeno — Emilija ni za nas. Odpustiti jo mislimo.«

»Težko bi to šlo; a če se gospoda med seboj pomenijo, mi bo vse prav.«

»Dobro, jaz vas pričakujem popoldne. Prav?«

»V redu. v redu, gospod grof,« se pokloni in odide.

Egon žalostno vzdihne. Težko, težko je bilo začeti s preiskavo. Moral bi mirno postopati, ali kako? Sedaj pa ne dvomi več o izdajstvu. Saj je sama priznala, da je pisava njena. Kako premetena je! Niti poskusila ni, da bi dobila uničujoče pismo zopet v roke. Morda še začne trditi, da je to nekoliko neslana šala, ki jo je z nekim neznancem ali pa brez pomoči uprizorila, da bi njega, ljubosumnega moža, malo privzdignila. Oh, ženska ...

Po Lucijinem odhodu je grof poklical Emilijo:

»Pridite in sedite! Tu, tukaj ... Nekaj važnega vas moram vprašati; ali prisezite, da boste govorili resnico.«

Po tem svečanem in zagonetnem uvodu je Emilija hotela pobegniti, ali grof jo je ujel za laket in jo potisnil na stol.

»Sedaj pa da se ne premaknete, ker bi se znali kesati! Meni ali sodišču bodete morali govoriti resnico.«

Emilija vsa bleda stokaje zajeclja, da prisega, da bo govorila resnico, čisto resnico in nič kakor samo resnico.

»Dobro, sedaj se pa umirite in povejte po svoji vesti: poznate gospoda Marka Cisellija?«

»Ne, pa res ne.«

»Če ga že ne poznate po imenu, boste vsaj vedeli, da je neki gospod, in to je ravno Marko Ciselli,« je rekel grof glasnejše in s poudarkom imena, »večkrat obiskal grofico Marijo.«

»Prisegam vam, gospod grof, da o kakem Ciselliju ničesar ne vem, pač pa ...«

»Pač pa kaj?« plane grof po besedi.

»Oprostite, gospod grof,« in Emilija pade pred njim na kolena, »jaz sem že obljubila, da ne zinem nikomur o tej zadevi.«

»Kaj je morda grofica vmes?«

»Da,« je v stiski olajšana vzdihnila Emilija.

»Vstanite! Jaz sem grofičin mož in tu vas vaša prisega ne veže.«

»Oh, gospod, bodite mi usmiljeni!«

»Bo kaj ali ne?« zavpije grof.

»Dobro, vse vam povem: enkrat, samo enkrat sem videla priti iz hiše Marzucchiia, tistega, ki je delal konjušnico. Ravno sem bila prišla s trga. Za koga drugega pa ne vem.«

»Od kod pa je prišel?«

»Od steklenih vrat pa po vrtu je šel in skozi velika vrata je izginil.«

»Kak se vam je pa zdel? Kak vtis ste imeli?«

»Slab. Zbegan je bil in preplašen, ko me je zagledal. Dal mi je posili zlatnik, da bi molčala, če mi je kuj za grofičino ime. Ravno tako je rekel. In jaz sem se zaklela, da o tej reči ne črhnem besede.«

»Ste ga še kdaj videli?«

»Sem ga, sem. Ni še dolgo, da me je vprašal, če sem jaz nosila neko grofičino pismo za njega na pošto. Pa sem rekla da nisem, ker res nisem. Potem mi je pa rinil drugo pismo, da bi ga dala grofici, a nisem hotela. Pobegnila sem.«

»Vam je res izrecno povedal, da je dobil od grofice pismo?«

»Kako pa, za božjo voljo ...«

»In kaj je potem s pismom, ki vam ga je rinil?«

»Da je baje odgovor grofici, je rekel.«

»Razumem, razumem. In veste mogoče, da je potem še kdaj bil okoli nas?« Grof se je sicer počutil kakor da ga je v jami gramoz do vratu zasul, ali hotel je doživeti vso strahoto resnice.

»Videla ga nisem, mislim pa, da je bil.«

»Kako, kdaj?«

»Sedaj, dva ali tri dni pred vašim prihodom. Našla sem namreč, to se pravi, otrok je pobral na vrtu pod oknom medaljon s črkami I. M., pa mislim, da ga je ali arhitekt izgubil ali pa je padel z okna.«

»I. M. Jasno, Italo Marzucchi!«

Čudno je, kje je grof zbral toliko moči, da je vse to vzdržal. In še bolj čudno, da je celo še z večjo vnemo izpraševal in preiskoval.

»Še imate medaljon?«

»Imam ga: skrila sem ga.«

»Takoj sem z njim.«

Služabnica je šla in grofa so sedaj zapustili živci; bili so preveč napeti. Zamahnil je z rokami po zraku, krilil na vse strani, si pulil lase, renčal s čudnim glasom in tako kremžil svoj možato lepi obraz, da se je ustrašil svoje lastne podobe v velikem zrcalu na steni. Nelepo srečanje s samim seboj in bližanje vračajoče se Emilije ga je opozorilo, da ne sme tako.

Emilija je izročila grofu medaljon, a on je hotel še kaj vedeti. Ker mu ni mogla nobene reči več izdati, jo je še enkrat slovesno zaobljubil, da bo za večno molčala o teh dogodkih, potem pa ji je povedal, da ne bi nikakor mogla še dalje ostati pri hiši.

»Pojdite h grofici in s kakršno koli pretvezo odpovejte službo. Izmislite si, kar si hočete, ona vas pa naj izplača. Za današnjo uslugo pa vam tule nekaj zlata.«

»O, hvala, gospod. In oprostite …«

Še tisti dan je Emilija zapustila nesrečno hišo. In za njo je prišla Lucija. Tistikrat je taka sprememba ali zamenjava gladko šla, zlasti še med prijatelji. Tomasovi so imeli več nameščencev in služabništva ter so, kljub temu, da so se čudili, zetu in hčeri radi ustregli.

Dva dni ni hotel Egon nikogar sprejemati, še otroci niso smeli blizu. Kako pa je bilo Mariji, se ne da opisati. Ona je nastopila pot na svojo Kalvarijo.

Po zasliševanju Emilije je poslal Egon Italu vizitko s kratkimi besedami: »Zagrenili in uničili ste mi življenje. Za sodnika in osvetnika pozivam Boga, če verujete vanj. Zahtevam, da mi takoj pošljete grofičina pismu.«

Marzucchi se menda ni še nobene pošte tako razveselil kakor te vizitke, kajti videl je, da se mu je načrt krasno posrečil. Poskočil je, si zadovoljno pomel roke in vzneseno je vzkliknil:

»Pridi, poljubi prah, ki bredem po njem, ako hočeš rešiti svoj ugled in svojo čast! Ponižaj se! ... Da, tvojemu možu pošljem tvoja pisma, ki sem jih dobro skoval — jaz. Glej, ženska, maščeval sem se tebi, edini tebi, ker druga se mi ni nobena uspešno uprla. Zdaj te pa naj reši tvoj Bog, ti pobožna duša!«

Videli bomo, da se Italo ni zaman rotil. Božja roka je posegla vmes ...

Marijina slika v Italovem medaljonu je bila za Egona vrhunec obupa. Vse, vse je govorilo proti njej. Veriga dokazov je sklenjena. Nobenega dvoma ni več: Pisma, ki jih je Italo poslal! Črno na belem ... (Seveda, ko bi se bil Egon potrudil tisto pisanje natanko preudariti in premeriti bi bil nemara načel dvomiti o pristnosti. A bil je svojeglav mož, ki si je utepel v glavo misel, da je goljufan. In ta misel ga je zaslepila, da je čul in videl samo to, kar je hotel poslušati in gledati.)

V popolnem obupu ni vedel kaj bi. Da bi ženo izpraševal? Čemu? Ona bi se vendar samo branila; vse bi tajila: ne bi priznala; in zadevo bi tako zavila — lokava in hinavska je dovolj — da bi bil nazadnje še on osmešen in bi jo moral prositi odpuščanja. Tako ne gre, a živeti se ob taki soprogi tudi ne da. Ločiti se bo treba, a preden to zapustiti, naj ona ve, da jo pušča zavoljo njene nezvestobe.

Ko je po zrelem preudarku in trdnem sklepu, da gresta narazen, poslal grof Lucijo po grofico ni niti slutil, da pride zavoljo tega njegovega neutemeljenega koraka kosanje in pa dan, ki mu prinese jasnost in spoznanje, da se je zmotil in zagrešil grozno krivico.

***

Marija je prišla kakor senca v Egonovo pisarno. Dnevi brez miru in noči brez spanja so njeni lepi podobi vtisnili svoj pečat. Srečanje z Egonom je bilo strašno. Po njegovem okamenelem bledem licu se je zdelo, da ga ne greje topla kri. Po naravi blag človek je ob pogledu na ženo začutil krut nagon, on bi porinil pred njo ogromen kelih pelina, kakor ga je moral izprazniti sam. Težko mu je bilo, ali tako je hotel.

»Gospa grofica, sedite!« je komaj komaj izpregovoril in ni mogel zakriti razburjenja.

Za Marijo so bile to strašne besede. Pobledela je prav do zadnje možnosti, se usedla in vzdignila belo čelo proti nebu, kakor bi iskala milosti in pomoči za moža. Zazdelo se ji je namreč, da se mu mrači um.

»Odkritosrčen bom: Jaz sem se spremenil. Vi niste več v mojem srcu tista Marija, ki sem jo bil nekoč spoznal, vzljubil in za ženo vzel. Prišlo je nad mene, ne vem kako. Ali tako je: Jaz ljubim drugo in ona ljubi mene.«

»Til Egon!« je poskočila Marija, ki je takoj videla, da ni zblaznel in ugotovila, da je, tudi tako za njo izgubljen, če je res to, kar ji je sedaj tako mirno in resno razodel.

»Ne, ni mogoče, ti se kruto norčuješ. Skušaš me. Ti mi prebadaš ubogo srce,« je hitela Marija, ki je zopet v njo zaplalo življenje.

»Pa je res tako. Rad bi se skesal, pa se ne morem. Prepozno je. Boril sem se, pa sem bil preslab. Marija, najina pota gredo vsaksebi.«

»Egon, za božjo voljo,« je zavpila na njegove hladne besede, »usmili se mene, pa na uboge otroke pomislil Kaj bi sirote brez očeta? Egon,« in zgrudila se mu je k nogam; »ko bi ti vedel, kako te ljubim. Rotim te, Egon, ostani pri nas, vsaj zavoljo otrok, če ti ni že res nič za mene.«

Ali Egon je ostal krut.

»Tista ženska je sestra,« in uprl je kakor jastreb svoj pogled v njene oči, »ltala Marzuchija ...«

»Itala Marzucchija! ...« je omrtvinčena zakričala Marija, da se je videlo, da jo je to ime strašno zadelo. (V resnici pa se je do brezumja prestrašila zato, ker je poznala Marzucchija po opisovanju drugih kot čudnega človeka brez ravnovesja, lahkoživca brez srca in pijanca, ki je zmožen marsikake zlobe. Pograbilo jo je ob misli, da bi ji bila moža izvabila ženska, ki ima nemara tudi kaj bratskih lastnosti.)

A grof si je Marijin vzklik po svoje tolmačil. Približal se ji je s stisnjenimi pestmi, ali se je toliko krotil, da ji je mirno in svečano izjavil:

»Aha, ti ga torej vendar poznaš nekoliko bolj in morda globlje, pa si mi hinavsko trdila, da se ti je nekoč hotel samo približati in da ste ga takoj odpravili! Vidiš,« je nadaljeval, »česar nisem storil jaz, namreč da bi te varal in se ti hlinil z ljubeznijo, to si storila ti. Kača, ki sem te gojil na srcu. Konec, konec. Dokaze nezvestobe, sliko in pisma najdeš, ko me ne bo več v tej prekleti hiši.«

Zadnjih besed Marija ni več slišalo. Zavoljo tako nenadnega strašnega napada so ji popustili živci. Omedlela je in padla po tleh ... Takega postopka ni zaslužila. Ona, ki je bila sama udanost in ljubezen, da bi se hlinila in varala svojega človeka!

Grof je imel srce. Tudi za Marijo, v kateri je videl samo še slabotno žensko, ki leži nemočna pred njim na tleh. Vzdignil jo je, jo osvežil z vodo in rahlo potisnil skoz vrata.

»Pojdi, pojdi! ...«

Hotel je menda še kaj zaklicati za tavajočo prikaznijo, ali bilo mu je ob pogledu na ženo in ob zavesti, da sta oba mučena, strašno hudo pri duši.

Ko je bil sam za mizo, je zopet vtisnil svojo vročo glavo v široko prgišče in bobnal s prsti po čelu. Zdelo se je, da hoče oživeti in priklicati kako dobro misel. Pa se ni posrečilo. Buljil je v praznoto dokler ga ni vzdramilo približevanje bledega mramornatega kipa, ki je rahlo in dostojanstveno prihajal proti njemu. Niti čutiti ni bilo, da se dotika tal. Tako lahek je bil. Zazdelo se je Egonu, da je prišla žena dokazovat svojo zvestobo. Nevoljno se je zdrznil in privid je zginil.

***

V spalni sobi je ležala Marija. Po hudi vročici je odprla oči in se ozrla v kot po medli oljenki, ki je brlela pod sliko Brezmadežne. Pogled na otroke ji je povedal, da sladko spijo. Saj niso niti slutili kaka bol razjeda materino srce. Ko se je s strahom ozrla na sosedno posteljo, je videla, da je prazna. Pokrila si je oči z roko in zaihtela je, da so se otroci zbudili.

Kaj bi popisovali, kaka je bila ta noč na domu pri grofovih! Javkanje otrok, ki so gledali pri materi grozne izraze žalosti, obupa in užaljenosti, je bilo presunljivo. Marija je bila bridka podoba po krivici zapuščene in do dna duše nesrečne žene.

Tisto noč niso več spali ne otroci, ne grofica, ne Lucija, ki je takoj ob začetku svoje službe bila novi gospodinji ob strani, pa ji ni mogla svetovati in pomagati, ker niti prav vedela ni kaj se godi v hiši.

***

Egon je sedel v svoji sobi, dasi je čutil, da mu delo ne gre od rok. Saj pa tudi ni zato ostajal tu. Koval je le načrte za bodočnost, ko je bil naredil velik križ čez preteklost:

»Torej, ta hiša ni več za mene. vse tu okoli me spominja na njo. Kaj pa otroci? ... Vzamem jih, ona jih ni vredna. Saj jih gotovo ne ljubi. Če bi jih, ne bi bila meni tega storila. Rešiti jih hočem sramote. Tu ne smejo ostati. Saj so vendar moji. Bruno in Angel bi že šla z menoj. Kaj pa Lavra? O, revše ti? Pustiti jo bom moral v takih rokah. Sicer pa, saj je čisto njena. Nič ni meni podobna. Morda sploh ... Strašno ... Oh, sem jaz nesrečen. Moj Bog, moj Bog! Kako ti vrtiš našo usodo... Gotovo je; čas hiti.«

Za pisalno mizo je napisal dolgo, dolgo pismo, ki je razodevalo vso njegovo žalost in nesrečo. Bilo je dokaz borbe za življenje ali smrt. Ostala mu je smrt, kajti življenja zanj ni več. Na omot je napisal naslov: »Njej, ki sem jo ljubil.« potem pa položil pisanje na okroglo mizico pred divanom, da so ga morali najti.

Z električnim zvoncem je priklical Lucijo in ji zapovedal, da naj kočijaž takoj zapreže za na kolodvor.

»Ne vprašujte, zakaj. Povejte kako je grofici!«

»Počiva, ampak kako. Ne spi, ne bedi. Je kakor brez občutka. Zdaj pa zdaj kliče Vaše ime.«

»Dobro, dobro,« jo je nervozno prekinil Egon. »Samo pojdite in prebudite tudi Bruna in Angela, ter ju najlepše oblecite. Ampak tiho; da ne bodete motili grofice. Njej je treba počitka.«

Lucija se ni mogla načuditi grofu. Razne misli so ji rojile po glavi. Nekoliko se ji je zdelo, da z njim ni vse v redu. Kaj je prav, za prav bilo, ni mogla uganiti. Da bi bila pa grofica česa kriva, se ni niti hotela domisliti. Saj je videla na njej spremembo, ki je pričala o njenem neznanskem trpljenju in žalosti, ki jo razjeda. Toliko ji je bilo jasno, da je prišel polom in da se dom podira ...

Kočijaž se je s svoje strani tudi sililo začudil, da bi moral sedaj v takem času voziti gospodarja, in še otroke po vrhu, pa brez gospodinje, njihove matere. Priletni mož je zmajeval z glavo, ko mu je Lucija v naglici dopovedala, kaj se v hiši godi. Seveda tudi on bistva dogodkov ni razumel, ker tudi Lucija sama ni imela pojma. Toliko mu ja bilo vseeno jasno, da je prišel nad grofove težek temen oblak, pod čigar hladno senco ne bo dobro živeti.

Grofico Marijo je Lucija našla spečo. Ni bil dobrodejen spanec, ki nosi zadovoljstvo in krepčilo. Po krčevitih kretnjah telesu in težkem vzdigovaniu prsi je Lucija videla, da gospodinja trpi. Opazovala jo je nekaj časa in si ni upala zbuditi otrok, da je bi po svoji živahni navadi pregnali mamici še te betve pokoja. Zdaj se je Luciji zazdelo, da se je grofica nekoliko umirila. Glej, izraz lica se ji je nekako oblažil, roke ji ohlapno leže ob iztegnjenem telesu. To bo sedaj globoko spanje ali morda celo lahna omedlevica.

Po prstih se je Lucija ukradla od Marijine postelje k otrokom ter, je vsakemu z eno roko rahlo zatisnila usta, da se ne bi kateri ob prebujenju takoj oglasil in prebudil matere. Otročka sta ležala kakor dva Rafaelova angela in sta se ob dotiku Lucijinih prstov takoj zbudila. Ker sta se že bila skoraj, naspala in sta dobro poznala Lucijo, ki je imela za postopanje z deco poseben dar, se ni nobeden razjokal, pač pa sta se hotela norčavo poigrati. Ali sedaj ni bilo časa za to. Šušljajoč jima je Lucija; dopovedala, da je mamica nekoliko zaspana in da naj hitro staneta, ker pojdejo z očkom v Imbersago k stari mamici, a mamica pride za njimi.

Spretna pretveza je pomagala. Dečka sta se skobacala pokonci in sta mirno dala, da jih je pražnja oblekla, tem rajši ker ju zavoljo naglice in previdnosti ni niti prav umila. Bruno je še vprašal, kak praznik je danes ker sta dobila to obleko in je v skrbi posumil da se bo pozneje menda vendar še tudi treba dobro umiti. Angela pa je bila vsa skrb mamica, ki bi najbolje storila, če bi tudi kar sedaj šla z njimi.

Tako je šlo vse precej gladko in v redu. Zehanje in pretegovanje otrok, pa če je kateri stopil mimo in na v hlačnico ali rinil roko v žep namesto v rokav, je ni motilo. Bili so gotovi.

Lucija je stopila zopet h grofičini postelji in ko je videla, da se ne zaveda, je zapored vzdignila Bruna in Angela da sta rahlo poljubila svojo mater na čelo. To ja bil zadnji poljub, ki ga mati otrokom niti vrnila ni. Vodeč dečka za roko je Lucija, ki jej je bila gospodarjeva zapoved nad vse, zapustila sobo. Med podboji vrat se je Angel, ki ga je že itak bolj vlekla za seboj, da je gledal nazaj in ne pred se, ustavil. Objel je svojo mater z milim pogledom. Lucija ga jo morala potegniti, da bi mogla vrata zapreti.

Ko so se mudili v spalni sobi, je uredil grof še nekaj reči in napisal tudi pismo za bankirja Johna Wallesa v Londonu. To pismo je spravil v listnico, veliki kovčeg poleg sebe pa je varno zaprl. Na njem je stalo: James Mac Donald. Ravno je bilo vse gotovo, ko je potrkalo na vrata. Po grofovem odzivu se je pojavil kočijaž. Bil je na videz hrust, v resnici pa dobričina in vrl služabnik.

»Je vse v redu, Jakob?«

»V redu že, gospod grof. Ali če je prav, ne vem,« in pomencal je z nogami po tleh kakor bi čutil, da se šibijo pod njim.

»To je moja reč. Odnesi to na voz in počakaj doli!«

Jakob je zapazil Lucijo z otrokoma in je hotel še kaj omeniti, ali grof mu je namignil, naj gre.

Ko sta stala dečka z Lucijo že pred njim in z vzornim mirom čakala, kaj bo, je grof rahlo pritisnil za kljuko vrat v veliko spalnico in oprezno zlezel k Lavrini posteljici. Tam se je sklonil nad detetom, ga prekrižal na čelu in spečemu s poljubom dahnil svojo slovo. Nato se je, kakor tat plaho izmuznil ne da bi še pogledal na ženino posteljo. Ravno ko je zapiral vrata za seboj, se je žena osvestila in izmučena za njim zaječala: Egon ...

Klic je bil tak, da pa grof ne bo mogel nikdar pozabiti. V njem je bilo vse gorje in razočaranje tega sveta, pa vsa ljubezen in nesreča.

Egon je začutil, da je njegovo srce na drobne kose raztrgana gmota. Z ubitim glasom je povabil Bruna in Angela s seboj, Luciji pa je podal roko in ji naročil, da naj spravi na pošto pisma, ki so na pisalni mizi. Vsa so važna.

»Ali gospod, kaj greste?« je spregovorila Lucija, ki še ni vedela, kaj to pomeni in kaj se godi.

»Tiho, Lucija! Grem in vam priporočam gospodinjo. Ko se bom vrnil, se vam izkažem hvaležnega ... Tole prtljago še spravite na voz!«

»Tatek,« se oglasi zadnji trenutek Angel, »mama je gotovo bolna. Tako bleda je kakor Klarica tistikrat ko so jo nesli iz hiše.«

Deček se je spomnil svoje rajne sestrice.

»In tatek,« poizveduje Bruno, »čakaj pa Lavra ne gre z nami?«

Težko je očetu poslušati svoje otroke ob taki priložnosti. Grof Egon je stopil zamišljeno petkrat, šestkrat po sobi, pograbil površnik in klobuk, omočil desnico v mali škropilnici ob podboju ter poškropil oba otroka in Lucijo, pa sebe in še v smeri proti spalnici je utrnila zadnja kapljica blagoslovljene vode.

Lucijo je zadušil krčevit jok. Ploha solz jo je zalila. Ni več vedela, kaj je in kje. Vse se ji je zdelo kakor sanje. Vse je bilo zabrisano in nejasno. Edino zadnjih besed Angelovih se je prav spominjala: »Kdaj pa pride mama za nami ...?«

To je bilo 20. avgusta 1892 pozno po polnoči.

I.

»Dober dan, gospod kapitan!«

»Vi ste pa jako zgodnji, gospodična! Pet je šele ura.«

»Saj se ne da živeti v kabini ob tej vročini. Moram pozdraviti silni Ocean. Oj, morje, kako si veličastno! Tam na desni strani je Pirenejski polotok, jeli-te? Portugalska ali Španija?«

»Smo že mimo nje. Tamle na severovzhodu je, vidite. Ono tam na severozapadu pa je rt Sso Vincente. To je pač na Portugalskem. Saj pridemo mimo.«

Dora, ki se ji je lahki vetrič poigraval s črnimi lasmi, kolikor jih ni bila mogla splesti v pramene trdnih kit, je ob pogledu na brezkončno gladino morja zaklicala:

»Nebeško je to morje! Že večkrat sem ga videla, pa mi je zmerom novo. Še nekaj ur, pa bomo sredi vode, in zemlje nikjer!«

»Nič; sama voda. Morda kje kaka ladja,« je dodal drugi oficir.

»Se li zna zgoditi, da srečamo kako jadrnico? To bi me zanimalo.«

»Ni izključeno, dasi so te barke redke.«

»Meni se zdi, gospod kapitan, da prezirate velikanke, ki so veliko koristile človeštvu pri odkrivanju novih svetov.«

»Kaj hočete. Koliko lepše se potuje danes! Dobro se spominjam mladih dni ko sem se mučil z vrvmi in jadri. Cela štiri leta!«

»Ne rečem, da to ni težko. Ampak povejte mi čisto odkrito: Kje je danes naotična znanost, da ne rečem umetnost? Kaj je danes kapitan? Kaj pomorščaki sploh? Oprostite mi izraz: Kočijaž in nosači ...«

»Hohoho! ... Takooo! Hm, zakaj pa prezirate ta, hitrejši in varnejši način potovanja?«

»Da, res; to je brže in varnejše, recimo. Ali kje je tista umetnost? Ono je bilo poesija, to je pa gola proza.«

Dora, mlada dekle vitkega srednjega stasa, črnkasta, lepa primorka z živahnimi temnimi očmi, se je sama imela za »hčer morja« in je bila edini otrok komandanta te ladje, ki je sedaj plavala proti New-Yorku. Na dekletu je bilo nekaj plemenitega, a razen tega je imela blago, pa vendar hrabro srce, jako rada je brodarila pod jadri, kjer se vidi smelost in neustrašenost pomorščaka, ki mu preti veter in val s pogubo. To je bilo zanjo polno poezije.

»Za vas je potovanje z jadrnico poezija? No, potem se pa že vidi, da sto malo potovali. Oprostite.«

»Da sem malo potovala? Jaz? Pa z jadri? Vprašajte, prosim, očeta. Z njim sem štirikrat križala ta ocean na nekdanjem našem briku »Lastovica«. Da boste vedeli: Poznam vse dele katark, vse penune na njih, vsa jadra od prvega do zadnjega, pa vse vrvi in njih namen. Znala bi vam odmotati jadra od štirioglatega pa do rande in floka, vi mi pa najdite na brodu pomorcu, ki bi znal potegniti škoto, če sploh ve, kaj to je! ...«

»Oprostite, gospodična; ali nisem vedel, da ste tudi v tem hčerka našega etičnega komandanta.«

»Upravljala sem s krmilom od orze in podja do najtežjih okretov. Ha, kako so bile zapovedi izpolnjene! Kakor da so imela jadra ušesa, no pa mornarji. Ah, kje si sedaj, »Lastovica«, mila tudi še ko si se nam na čeri blizu Pernambuka raztreščila, da smo se jedva rešili na obalo k divjakom, kjer so nam bili potem tisti čolni, obrnjeni, šotor in palača!«

»Občudujem vas, gospodična!«

»In tako morate pač, gospod kapitan, priznati, da imam prav, če rečem, da je plovba izgubila vse: umetnost, čar in poesijo.«

»Za vas že, mogoče. Za mene pa ne.«

»Pa pomislite: Kako diven je vhod jadrnice v luko! S polnimi jadri se približuje, vse večja in večja je, a ko je že bliže, vas pozdravlja s spuščanjem gornjih jader kakor da se vam odkriva. In vam leti nasproti ta ogromna ptica, beli labod, pa se ustavi nedaleč od vas, spustivši sidro v penasto morje. Na obali čakajo starši, žene, otroci in zaročenke, ki so se vsi tresli za življenje pomorcev, in to ne nekaj tednov ali mesecev, ampak mogoče leto dni. Ponekod je prihod jako svečan ako topovi z ladje pozdravljajo svetišče Marije Pomočnice, morske zvezde, ali domačo grudo. Sedaj pa vse sama proza ... Aha, oče prihaja!«

»O, draga Dora, zgodaj si vstala!« 

»Prišla sem občudovat ocean.«

»Poklon, gospod komandant!« se oglasi drugi kapitan z desnico ob robu kape.

»Dobro jutro kapitan! Kako je minila noč?«

»Nič novega. Ista rota. Nismo premenili smeri. Ob treh točno nas je srečal parobrod za Marseille.«

»Ali right! Idite k počitku. Jaz prevzemam stražo. In prosim, če vidite doktorja Browna, pošljite mi ga.«

»Zapovedujte, gospod kapitan!«

To se je godilo na velikem privatnem parobrodu »Hope«, ki mu je bil gospodar bogat Anglež. Pohlepen in lakomen ga je dal naplaviti za promet z blagom, razen tega pa je bil jako udobno urejen za potnike. Razkošni prvi razred je bil v sredini ladje, kjer se gibanje po dolgem najmanj čuti. Krasna obednica je bila za petdeset oseb in vse naokoli so bili prostori za kadilce, igralce in posebej še salon za ženske. Vsi prostori so bili okrašeni s slikami in z nekim orientalskim nakitom, a vso se je svetilo od same snage, še sveže cvetje je bilo vedno na mizah. Težke zavese na vratih in debele preproge na tleh so dušile korake in ropot. Pod obednico so se ob dolgem hodniku vrstile kabine in kopalnice, lepe in čiste, razsvetljene z elektriko kadar ni prodiral dan skoz okrogla okenca. Drugi razred je bil zadaj na krmi, prav udoben, dasi ne tako razkošen. Tretji prostor pa je, bil slab. Spredaj na krovu, kjer se valovi razbijajo za strah in trepet potnikom. Del tega prostora je bil sploh odprt da so ljudje, ki so hodili v Ameriko s trebuhom za kruhom, mnogo trpeli od dežja in vetra.

Na tem potovanju ni bilo mnogo potnikov. V prvem razredu se jih je nabralo samo kakih petnajst, v drugem pa do trideset. Pač pa je bilo v tretjem dobrih petdeset ljudi. Bilo je med njimi precej žena in otrok. Ali za Angleža je bilo glavno, da jo bil parnik z blagom natrpan in natlačen. »Hope« je imel posebno progo: Vsak poldrugi mesec je odhajal iz Liverpoola in se je, tipajoč za francosko obalo, ustavljal v Bordeauxu, odkoder je potem mimo Gibraltarja zaplaval v Genovo. Iz Genove ga je vodila pot zopet mimo Gibraltarja v New-York, kjer je ostal nekaj dni in se potem vrnil na Angleško.

Dora je kratko povedala očetu, da se je na pol prepirala z drugim kapitanom, ker je bil strašno proti jadrnicam.

»Kaj hočeš, draga hčerka! Vsakemu je ljubše tisto, kar je lažje in udobneje. Saj sama veš, da so jadrnice nevarnejše. In vsakdo se boji za svojo kožo ...«

»Čuj, oče, si li opazil med potniki prvega razreda tistega lepega gospoda z dvema fantkoma?«

»Grofa Mac Donalda?«

»Menda bo; a kdo so ti ljudje?«

»To je neki Anglež, ki je bil mnogo let v Italiji, kjer se je oženil in so se mu rodili otroci. Drobiž ne zna angleški, ker je mati Italijanka, ali grof ti zna tako po toskanski, da bi rekla, da je naš človek.«

Komandant Piro Marchesi je bil iz Genove, drugi kapitan je tudi bil nekje od tam, nižji uslužbenci in pomorščaki pa so bili pripadniki vseh mogočih obmorskih narodov, kakršna je navada na velikih prekomorskih ladjah.

»Ne veni, kaj mu je. Tako malo govori,« pravi Dora.

»Meni se zdi jako žalosten. Vedno je sam z otroki, zamišljen je in za nič okoli sebe se ne briga.«

»Si opazil ono manjše dete?«

»Da je lepo in srčkano?«

»Ne, da se joče in da kliče mamo.«

»Nisem zapazil.«

»Vidi se, da ima fantek jako rad mater, ki je ni poleg. Čula sem pa nekajkrat, kako je očeta solzen spraševal: »Tatek, kje je mama ...? Kdaj pride ...? Pojdimo po njo ...!« Čula sem, kako ga je oče, da naj bo tiho, a on v jok, pa »mamica ... mamica ... !« Tako me je prijelo, da bi se bila še jaz razjokala. Takoj prvi dan menda sem videla, da noče pri obedu niti grižljaja vzeti in da je rekel očetu po svoje trmoglavo, da bo jedel samo, če mu pove, kdaj pride mama. Še sedaj vidim grofa, kako je nevoljno pogledal okoli po drugih gostih.«

»Kdo ve, kaj imajo,« konča komandant razgovor.

Okoli devetih se je popel na zapovedniški most zdravnik, rojen Anglež. Po pozdravu obeh je sedel na stol in sprožil noge na stol poleg svojega sedeža.

»Kaj novega, gospod doktor?« vpraša Piro.

»Nič posebnega. Oni trije dečki, ki imajo legar, morajo preboleti; jim že gre na bolje. Sicer pa osamljeni ne morejo nikomur škoditi. V tretjem razredu je res križ, ampak upajmo, da pojde vse v redu. In vi, kako se počutite, gospod komandant in gospodična?«

»Hvala Bogu, dobro ... Izvolite,« reče komandant in mu ponudi cigaro.

»Ne bom sedaj; šele po zajtrku. Grem čaj izpit, pa pridem zopet.«

»Prosim, prosim,« ga povabita komandant in Dora.

Čez dobre pol ure je bil doktor že tu. Lice mu je bilo jako resno.

»Ejhej zopet slabo,« pravi.

»Kaj je ...? Kaj je ...?«

»V prvem razredu logar ...«

»Kdo je zbolel?« hiti Dora.

»Sinček grofa Mac Donalda.«

»Tistega z dvema fantkoma.«

»Yes, mlajši.«

»Ubogi otrok!« se zaskrbi Dora.

»Ne bo nič hudega,« pristavi čisto poslovno kapitan.

»Jaz se pa bojim; otrok je bolj slaboten. Oni tam v tretjem so kakor dren; neki hribovci, in so slabega vajeni. Razen tega mi je oče rekel, da mali že več dni ne mara jesti.«

»Gospod doktor, storite kar je mogoče, da ga rešite. Pomagala vam pom. Smili se mi, ker tako žaluje za materjo.«

Dora je ponovila zdravniku, kar je že bila povedala očetu.

»Slabo, slabo,« mrmra ravnodušni Anglež in puha kolobarje dima v zrak.

»Ste li odredili izolacijo?« vpraša zapovednik.

»Seveda, sam bo v kabini z očetom. Milijonar pa je vzel bratca.«

»In jaz bom stregla, oče!«

»Kaj si nora? Kaj poreče mama, če pridem brez tebe domov?«

»Poveš ji, da sem se žrtvovala za Dinge. Kaj bo ubogi oče z njim! Jelite, gospod doktor, da smem? Saj sem zdrava in močna; ne bojim se.«

»Da, izmetkov se ne smete dotikati, niti z obleko ne, pa roke si morate vsakikrat oprati v posebni tekočini, pa bo,« jo je malomarno poučeval zdravnik, puhajoč plavkast dim v zrak in mahajoč z desno nogo ob stolu.

»Dovoli mi torej, oče ...«

In ne da bi čakala odgovora je zletela proti prvemu razredu, pa naravnost v kabino k malemu bolniku. Tam se je predstavila in povedala svoj namen.

»Vi ste pa dobrega srca, gospodična! Ali bojim se za vas, bolezen je nalezljiva.«

»Kaj za to! Veselilo me bo če bom malemu kako pomagala. Kako mu je pa ime?«

»Angel«

»An-gel ... Res lepo ime. Pa je tudi kakor angel. Koliko let mu bo … tri, kaj takega?«

»Tako nekako.«

Grof je gledal samo v sinkovo razžarjeno lice.

»Ubogo dete! Kako težko diha in kako se znoji ... Kaj mu je pa zapisal doktor?«

»Nekaj mu je že dal; čez tri ure pa to, kar je tu.«

»Sub-mu-ri-a-tis: tri zrna, vsako tretjo uro ...« prečita s pomislekom Dora.

»Rekel je tudi, da mu smem dati hladne vode in da ga morem kopati, če mu bo prav toplo, ali mislim, da bi bilo nevarno.«

»Mama, mamica ...! Kje si bila? Pridi, ne jokaj se več! Ba-ba, mamica!« je otrok v nezavesti brca prevdarka moledoval in nabiral ustnice kakor da čaka na mamin poljub.

»Blede se siroti ...« vzdihne nesrečni oče, ki ste ga že vsi spoznali. Bil je sam grof Egon Amati, ki se je na begu iz Italije skril za ime Mac Donald.

Takrat grof Amati še ni slutil, da obletava njegovega ljubimca hladna smrt. Skoraj pa je doživel, da so mu ga spustili k morskemu dnu.

II.

Minili so trije za grofa žalostni dnevi. Ves čas je prebedel s skrbno, dobro Doro ob bolniku ter gledal, kako ga bolezen uničuje in ovija smrt s svojim črnim plaščem.

Mali bolnik je kazal vse znake bližajočega se konca: tog trebušček, obilo znoja, naježeni lasje, drhtenje v žilah, slab vonj telesa in take reči.

Po svoji navadi je prišel zdravnik. Pogledal je Angela, mu potipal žilo, stisnil roko nesrečnemu očetu in izginil. Grof pa skoči za njim:

»Kaj že umira?« vpraša obupano.

»Da!« odgovori suho zdravnik, mu da še enkrat desnico, z levico pa si utrne solzo sožalja in pobegne.

Grof in Dora sta klečaje ob postelji s solzami v očeh spremljala vsak gib umirajočega dečka. Njegov težki dih je vsakikrat razpalil njuni srci kakor bi puhnil v ugašajočo žerjavico. Nenadoma se Angel pridvigne in slabotno zakliče: »mama!« Bilo je po njem. Oba sta se bridko razjokala.

Ko bi bil Italo Marzucchi navzoč, bi li njegova pokvarjena duša še uživala zadovoljstvo?

Dan nato se je malo pred zahodom sonca ustavil parnik na oceanu. Dva pomorščaka sta šla v rajnikovo kabino, zamotala truplo v jadrovino in na dno take vreče k nogam vtaknila železno kroglo. Omot sta prevezala z belim in rdečim trakom. Ko se je zmračilo, so zanesli truplo na palubo. Tu so že čakali, svečano oblečeni, zapovednik broda, dva njegova oficirja, zdravnik Brown, irski duhovnik, ki je potoval v Ameriko kot misijonar, pa potniki in mornarji, ki niso ravno bili v službi. Ko je bil mrliček med njimi, so se vsi odkrili in žalostni prisostvovali misijonarjevemu blagoslovu.

Grof Egon Apati je bil predmet radovednosti in resničnega sožalja. Poleg njega je stal komandant s hčerko Doro. Mac Donald je s sklonjeno glavo poslušal pobožne pogrebne molitve za otrokom, a po obredu je pristopil k omotu z ostanki dragega sina, poljubil platno in v žalosti tiho zaihtel:

»Angel, Angelček moj, do svidenja!«

Tudi Dora se je ravno tako približala omotu, potem pa je prijela grofa za roko ter ga kakor udano jagnje spravila na drugo stran ladje ...

Tu je bilo čuti, da je nekaj pljusknilo v morje, a tam se je, ponorel od žalosti, iztrgal dekletu nesrečni oče, ki je še ravno prav pritekel na to stran do ograje, da je mogel videti, kako je izginila v morje žrtev demonske zlobe.

Pretresuioč žvižg sirene je pozdravil grob malega grofiča, stroji so zahropeli, veliki vijak je hrupno vzburkal vodovje in ladja je zamišljeno krenila z mesta žalosti.

***

Grofu Amatiju – Mac Donaldu so dali drugo kabino, da se je v njo zaprl kakor v grobu. Ni ga bilo na spregled. Vedno je ždel v njej in mislil na svojega rajnika in na nesrečno ženo, ki je bila po njegovem kriva sinkove smrti. K njemu so smeli samo Bruno, Dora, duhovnik in sluga. Bruno je bil pri očetu in je z njim spal, ali podnevi sta se pečala z njim Irec in Dora, ga vedno s čem motila, da ga ne bi žalostila in ubijala očetova žalost in spomin na bratca.

Kapitanova hči si je mnogo prizadevala, da bi obupani grof zopet stopil med ljudi in v življenje. Hodila je po njega in ga spravljala iz kabine na krov, kjer je bilo zraka in sonca. Tako je nekega dne pred kabino začula, kako mož obupano jadikuje:

»Nesrečnica, Marija! ... Kje mi je Angel sedaj? Ti si mi pa vzela! Ti, nikdo drug, ali jaz ti odpuščam.«

Dora je potrkala na vrata kabine in se delala, kakor da je šele prišla. Z dovoljenjem je vstopila. Zdaj ji je bilo vse jasno. Vedela je, da je družinska žaloigra vmes in si je prizadevala priti reči do dna. Dobra duša je hotela nesrečnika tolažiti, ali videla je, da je grof nepristopen za tako besedo. Iz njega ni nikoli prišla beseda, ki bi količkaj cikala na njegov zakon ali njegovo razmerje z ženo. Kje torej začeti? ... Sklenila je opustiti vse poskuse v tej smeri in prepustiti slučaju, da zadevo razjasni ali pa počakati, da jo zavije čas v pozabljenje.

III.

Na Atlantskem oceanu je lepo vreme trajalo že precej dolgo, kar ni navada, in potniki so se začeli bati, da pride tudi zanje huda ura. Točno tako se je zgodilo dva dni preden so od daleč zagledali kopno novega sveta. Nebo, ki je bilo do tistega jutra čisto kakor ribje oko, se je zakrilo s tako zvanimi cirusi, ki so se polagoma zgostili v prave težke oblake ogromnega obsega. Zapihal je hladen veter, ki je udarjal na ladjo bolj s prove kakor z boka. Iz vetra je nastal vihar, ki se je razbesnel tako, da je »Hope« plesal pred njim na razburkani vodi kakor orehova lupina. Okoli poldneva so začeli črni oblaki strašno bučati, blisk je za bliskom razsvetljeval temo dneva, vse se je vrtelo in potniki so mislili, da je to zanje sodni dan. Po komandantovi zapovedi so se vsi potniki, ki se niso bili že prej poskrili, umaknili v notranjost broda pod palubo, katero so od vseh strani skrbno zaprli in zadelali, vse premične reči na krovu so pa ali odnesli ali privezali. Močni »Hope« se je spustil v neenako borbo z mogočnim elementom, ki ga je zibal in gibal po dolgem in poprek isti čas. Pod sunki in udarci valov je škripaje stokal trup ladje. Prova se je tako visoko dvigala, da se je videlo nekoliko metrov kolumbe (gredice, ki drži pod trupom ladje od pramca do krme) izven vode, in se je zopet globoko spuščala v drveče valove, da se je zadaj krma za toliko vzdignila in je veliki vijak, ki je vajen v vodi močnega odpora, visoko v zraku z besnim vrtenjem tresel in mikastil ladjo. Bilo ga je videti kakor da se silna riba na kopnem v smrtnem boju z repom otepa. Ko so valovi bili že toliki, da so se sipali izpod neba na brod z oglušujočim truščem, je zapovednik dal postaviti ladjo tako, da so jo vali bili z boka, kar je za potnike strasnajše, za ladjo pa bolj varno. Ko bi bili takrat videli »Hope«, bi rekli, da je prišla zadnja ura ...

Grof in Bruno sta se bila zaklenila v svoji kabini, pa so ju od tam pregnali strašni udarci valov, ki so bili po oklepnih ploščah na Iadjinem boku in povzročali tako čuden kovinski glas, da je šel skoz mozeg. Seveda je tudi njima morje, kakor menda vsem drugim potnikom, silno škodovalo. Nista mogla ne spati ne na visoki postelji ležati, ampak sta polegla v sosedni dvorani na pod, držeč se čvrsto pribite opreme. Napetost živcev je bila strašna in ko sta popustila, ju je premetavalo po onesnaženih preprogah, da sta zaman iskala nove opore, kar koli bi že bilo. Stoli so leteli križem po salonu, steklenice in čaše so žvenketale, posoda se je drobila. Bilo je strah in groza. In ni čudno, da so premnogi v onemoglosti in blizu obupa priporočali svojo dušo Bogu ... Nikjer ni bilo več žive duše, ki bi se še kaj gibala. Nobenega sluge, nobenega mornarja nikjer, razen dveh, ki sta bila poleg komandanta na poveljnikovem mostu z njim vred privezana.

Strašna burja je tako divjala nekaj ur. Bila je grozna da so celo mnogi pomorščaki podlegli slabostim in niso bili sposobni opravljati težko službo. Dora, »hči morja«, jo je še nekako dobro prenašala. Dolgo je kobacala in včasi po vseh štirih lazila okoli prestrašenih bolnikov ter se je še prav posebno brigala za Bruna, ali nazadnje je tudi ona onemogla in omahnila. Kdo bi pa vzdržal, ko so bili celo najbolj preskušeni pomorščaki s poveljnikom vred že na koncu moči!

Dež in sodra sta blagodejno potlačila razjarjene valove, da niso več silili na ladjin krov. Začarani ples se je končal in ladja je zopet vzela svojo smer, ki jo je držala precej natančno. Kakor iz mravlinjaka mravlje, tako so začeli laziti mornarji in potniki iz svojih skrivališč. Njih lica so bila vseh barv od mrtvaške bledice do bolne rumene, samo sveže rdečice ni bilo na nobenem.

Dora je zlezla k Brunu, ki je bil še vedno v salonu.

»Kako je s teboj sedaj, Bruno?« 

»Ne morem vstati, vse se suče okoli mene.«

»Nič se ne boj. Glej, samo malo se že zibljemo.«

»Kje je pa očka? Saj je bil tu.« 

»Je on že zdrav?« 

»Gotovo je v kabini.« 

»Imaš rad očka?« 

»Pa kako! Tako ...« in dete je sklenilo roke daleč pred seboj v širok objem, »pa mamico imam tudi rad.«

»Kje je mamica?«

»Doma je ostala.«

»Kje doma?«

»V Milanu.«

»Kako je pa tebi ime, mali?«

»Saj veš, da Bruno.«

»Pa kako še.«

»Amati, Bruno Amati. Pa grofi smo.«

»Torej ne Mac Donald?« 

»Pač, sedaj smo Mac Donald.« 

»Bruno, Brunček, ne smeš nikoli več nikomur reči, da se pišeš Amati, ampak samo Mac Donald! Mac Donald, razumeš ...«

Dori je sedaj bilo jasno, da ima grof važen razlog za spremembo imena. Ker je čula, da prihaja grof, je obrnila svoj razgovor z otrokom:

»Očka imaš rad. Mene pa nič?«

»O, tudi tebe, ker si dobra.«

»Bruno, ne govori tako z gospodično! Jo moraš vikati,« se rahlo vtakne njegov oče, ki je motno opotekaje je prišel do odprtih kabinskih vrat. Ladja se še ni nehala zibati in grof si še ni popolnoma opomogel. Prvo priložnost je hotel porabiti, da bi se Dori zahvalil za veliko pozornost tedaj ob nevihti, zlasti pa je še enkrat z mnogimi izrazi zahvalnosti omenil vse, kar je ona storila za malega Angela.

»Ne govorite o tem, gospod grof, saj ni vredno. Moje veselje je, če morem komu ustreči, zlasti tako dični osebnosti kakor ste vi. Razen tega me Bruno rad ima, jaz pa njega. Kaj, Bruno?«

»Da!« in grofič stegne glavico k Dori, ki je takoj razumela, da ga mora poljubiti.

»Tako, Brunček, midva bova vedno prijatelja.«

»Pa očka tudi bo ...« doda Bruno tako otroško, da je bilo Dori in grofu nerodno.

Vsi trije so odšli na palubo za svežim zrakom. Ladja se še ni umirila, vendar pa je sila morja že močno pojemala. Na palubi se je pridružil grofu irski duhovnik. Osamljenost na morju zbližuje potnike, a Angelova smrt je oba moža spoprijateljila. Po pozdravu sta si orisala doživljaje, ki jim je bil vzrok strašni orkan.

Da bi se žalostni grof raztresel, je po Dorini želji začel Irec pripovedovati o svojih doživljajih med rdečekožnimi Indijanci. Po naravi vesel je znal tako živo in prijetno pripovedovati, da je izvrstno zabaval svojo družbo in še tiste, ki so počasi pristopali. Včasi mu je uspehi grofa tako potegniti v krog svojih misli, da je za trenutke pozabil na svojo veliko žalost.

Govoril je tudi o doživljajih med zamorci v Afriki, kjer je bil pred tem nekaj let, in je poleg drugih dogodkov nanizal tudi nekaj drobiža, da so se vsi od srca smejali. Še grof se je nekoliko razvedril, ali na smeh mu le ni šIo.

Ravno se je pripravljal misijonar, da bi postregel poslušalcem, ki jih je bilo vedno več, z okroglo dogodivščino, ko se je oglasil s pramca zvon, klic k večerji.

»Ne, drugič vam to povem, sedaj pa brž k večerji. Saj nas je vražja burja vse olajšala in oslabila.«

IV.

Za dolgo mizo prvega razreda je Dora navadno sedela na spodnjem koncu, očetu nasproti. Poleg nje je bil Bruno. Na gornjem kraju je bil komandant, na njegovi desnici Irec, na levi strani pa Mac Donald, tako da je bila Dora z otrokom daleč od njih.

Gospodična Marchesi je ob vsej svoji pomorski hrabrosti vendarle bila radovedna ženska, ki hoče kaj več vedeti o rodbini Amati, zlasti ker ji srce veli, da bi pomagala, če bi se kako dalo.

Sedaj je imela z Brunom vedno sijajno priložnost za razgovor. Kadar koli mu je s čem postregla, ga je tudi zapleta v razgovor.

»Kako je tvoji mamici ime?«

»Marija.«

»Kje ste v Milanu doma?«

»Ne vem.« zmaje Bruno sramežljivo z glavo.

»Kdo stanuje blizu vas?«

»Blizu je bil zavod, kamor hodi mnogo otrok. Mama je rekla, da pojdem tudi jaz tja. Na drugi strani pa teče voda, no, kako že pravijo.«

»Naviglio?«

»Naviglio, Naviglio,« povzame živahno deček. »Kako pa vi to veste?«

»Jaz poznam Milan, dragi moj Bruno.«

»Jaz tudi, jaz tudi,« hiti deček in pogleda okoli sebe, da li ga vsi poslušajo.

Res, čuli so ga vsi, ali niso ga razumeli, ker niso znali italijanski. To je šlo v prilog Dori, ki je tako mnogo laže spraševala. Toliko je poznala mesto, da je vedela, da je blizu Naviglia edino jezuitski zavod »Leone XIII« in da ravno tam pri zavodu Naviglio ni prekrit in se zato vidi v strugi voda. Dom Amatijevih je torej marol biti na Corso Nuova.

»Povej mi še kaj o Milanu.«

»Tam je veliko, velika cerkev. Pa polno stolpov ima, velikih in malih. In galerijo sem videl s stekleno streho. No, in tam sem bil, kjer prodajajo igračkeco! bel o! beil!«

»Dora je takoj vedela, da je to stolna cerkev in galerija Vittorio Emanuele. One igračke pa prodajajo na sejmu sv. Ambroža z vpitjem »kako so lepe, kako so lepe!«, kar ji je tudi bilo znano. A ona je rinila naprej.«

»In kaj ti je rekla mamica, ko si šel na pot?«

»Mamica ...?« deček je zamišljeno pogledal in počasi dostavil: »Spala je. Bolna je bila.«

»Torej je nisi niti pozdravil?«

»O, pač. Lucija me je vzdignila, da sem jo tiho poljubi!«

»In ...?«

»In potem smo šli z očkom.«

»Očka ni nič pozdravil mamice.«

»Najbrž, ne. Ker je spala. Sej je bila še noč.«

Dora je bila pristen detektiv. Sedaj ji je bilo skoraj čisto jasno, da je rodbina Amatijevih doživela brodolom. Previdno je pogledala za grofom Egonom, ki je pazljivo poslušal kapitanovo predavanje o burjah in nezgodah na morju.

Bruno se je sedaj začel zanimati za druge reči, ali Dora mu ni dala odgovora, ker je hotela svoj predmet popolnoma preučiti.

»Imaš kako sestrico?«

»Da, Lavro.«

»In kje je ona?«

»Z mamo v Milanu. Mala je; ona sedaj spi v moji posteljici.«

»In Lucija je pri vas, si rekel?«

»Da, Lucija. Prišla je od naše babice. Prej smo pa imeli Emilijo.«

S takim uspehom za Doro je bilo večerje konec.

Morje je bilo že skoraj čisto mirno. Na palubi so potniki uživali bajno mesečino. Dora, grof Egon in Bruno so se povzpeli na poveljniški most, kjer so že bili zbrani komandant, doktor in Irec.

»Nocoj še, jutri pa zagledamo Ameriko,« je spregovoril poveljnik.

»Hvala Bogu!« vzklikne Irec. »Hvali morje, a drži se kraja!«

»Veš Brano, jutra boš v New Yorku,« je tolmačila Dora, božajoč dečka po licu.

»New York ...? Je to veliko mesto?«

»Veliko, veliko. Silno visoke hiše ima in jako široke ulice.« 

»Je kaj otrok tam?«

»Pa koliko!«

»Očka, bom imel kakega prijatelja?«

»Ko boš znal angleški, sinko.«

»Kaj tam znajo že otroci angleški?« se začudi Bruno.

Tako se je pletel nevažni razgovor, dokler ni grof Egon konča!:

»Gospoda, oprostite. Moram spraviti dečka v kabino. Pa tudi sam sem zaspan. Lahko noč!«

»Lahko noči« odgovor od vseh struni.

»Imeniten človek,« ugotovi za grofa komandant.

V jutru nato je bilo na parniku mnogo hrupa in trušča. Vlačili so sem in tja debele vrvi, vretena za dviganje tovorov in previjanje verig so se vrtela, iz odprtih skladišč so dvigali prtljago, zaboje in sode, a vse je bunkalo na palubo, se valjalo po njej in križem premetavalo. Med mornarje je prišlo življenje. Kakor podlasice so tekali okoli in podobno kakor veverice so se plazili povsod. Seveda ni mogel nikdo več spati. Skoraj vsi potniki so bili na krovu. Nekateri so iskati svojo prtljago, drugi pa so se pomenkovali o ogromnem mestu pred seboj. Na zapovedniškem mostu je bil samo komandant s svojimi oficirji, ki so pozorno gledali na obzorje. Kapitan je včasih dal z roko znamenje krmilarju, da je krenil veliko kolo zdaj na levo zdaj na desno, z drugo roko pa je vmes gibal vzvod na napravi za javljenje stroju tam spodaj, ki je potem hitreje ali počasneje vrtil vijak pod krmo v morju, dokler ni na zadnji znak nehal delovati. Žvižg sirene, ko se je stroj ustavil in je ladja samo še polzela proti kraju, je bil tak, da so si vsi zadelali ušesa. Ob luki je ustavil ladjo parnik nameščencev pomorskega urada, ki so zlezli na krov, vse pregledali in preiskali vsakega potnika. Neprijetni obisk je trajal dobri dve uri. Po odhodu teh organov se je stroj na dnu ladje zopet vzdramil in »Hope« je počasi zdrknil mimo kipa »Svobode«, ki hrepeni k nebu na otočku pred mestom.

Ob pomolu se je »Hope« ustavil in potniki so udrli po položenem strmem mostu, da bi čim prej stopili na tla velike svobode. Samo Mac Donald se je obotavljal. Ko bi bil moral že iti, je pristopil h komandantu Marchesiju, mu podal roko in s solzami v očeh rekel:

»Velika hvala vam, gospod komandant, za skrb in ljubeznivo naklonjenost, ki ste nam jo pokazali. Verujte mi, da tega nikoli ne pozabim. Vi ste plemenita osebnost.«

»Kaj bi se zahvaljevali, gospod grof! To je moja človeška dolžnost. Želim samo, da me ne bi pozabili. Če bom mogel, vam bom rad svetova!.«

»Res, srčna hvala vam!« je ponovil ganjen grof. »Kje je pa gospodična? A tam-le ... Gospodična, kako bi se vam oddolžil za toliko prijateljstvo ...?«

»Če to res nameravate, potem mi nekaj obljubite. Vem, da veliko zahtevam, ali ...«

»Kar recite, prosim,« jo ljubeznivo bodri Egon.

»Ne zavoljo hvaležnosti ki si umestna, ampak zaradi prijateljstva nam kaj pišite o sebi in pa o Brunu.«

»Obljubljam,« odgovori grof z desnico na srcu, »ali naslov ...?«

»Tu vam je vizitka. V Ameriki ostanemo nekaj dni, da izkrcamo in nakrcamo. Potem pa mimo Anglije v Genovo. In tam takoj vprašam mamo, če je že prišlo kaj zame iz Amerike.«

»Verujte mi, blaga gospodična Dora, da bom obljubo držal.«

Slovo ni bilo veselo. Tako je življenje. Mnogo je slučajev, mnogo naključja ...

Tik pred odhodom ladje v Evropo so našli pri čiščenju kabine, kjer je bil umrl Angel, zlat medaljon, lepo izrezljan s tremi črkami E. M. A. Predali so ga gospodični Dori, ki ga je obdržala za telisman.

V.

Chicago, 19. sept. 1892.

Cenjena gospodična Dora!

zahvaljujem se Vam odtod še enkrat za materinsko skrb, ki sto jo imeli z Angelom, ki ga je dragi Bog poklical k sebi, in z Brunom, ki se Vas vedno milo spominja in Vas pozdravlja.

Da izpolnim svoj obet in da Vas zadovoljim, Vam napišem nekaj vrst o najinem potovanju z Brunom sem. Sami si morete predstavljati, kak vtis so napravile na Bruna visoke hiše v New Yorku, posebno pa tista železnica, ki petnajst metrov visoko v zraku prenaša toliko ljudi na vse strani ogromnega mesta. Skoraj vedno je gledal samo v zrak.

Dan nato sva že potovala v Baltimore. Na kolodvoru so naju spravili v neko dvorano. Mislil sem, da je čakalnica, a bil je tramvaj, ki vodi potnike na drugi breg reke Hudson. Tam je železniška postaja. Prvikrat sem stopil v pravi ameriški vlak. Bruno se ni mogel načuditi vagonu, ki je bil dolg dva in dvajset metrov! Tu je vsa udobnost doma. Vsakih pet minut se pojavlja kak mladenič ali deček, ki prodaja knjige, časnike, sadje, kaj sladkega ali kar koli. Nekoč se je tak dečko prikazal in položil pred vsakega potnika, tudi pred Bruna, nekaj kakor kaka knjižica. »Glej, očka, kaj mi je poklonil!« so obrne Bruno k meni. Ko sem mu rekel, naj reč odpre, je to storil in se takoj lotil čokolade v omotu. »Ali so dobri ti Amerikanci!« se je Bruno zadovoljno pohvalil. Meni se ni dalo jesti, pa sem pustil omot cel. Malo pozneje pa je prišel oni velikodušni darovatelj in pobral vse nedotaknjene knjige, za vsako odprto in načeto pa je zahteval po pet centimov. Tako se je zgodilo tudi Brunu, ki me je brez pomoči pogledal in se skoraj razjokal. On pač ni razumel posla. Ko sem mu povedal, kako je, je možato izvlekel svojo malo denarnico in iskal drobiž. Ali ni imel ameriških centov. No, pa smo zadevo le uredili: Njemu je pa še precej časa motila glavo: »Mislil sem, da mi je dal zastonj.« Prišla sva v Washington in od tam sem v Chicago. Odpotovala sva iz Washingtona v ponedeljek ob osmih zvečer, sinoči (v torek) pa sva že bila tu. Vlak se ni skoraj nič zadrževal in včasih je naravnost divjat po ravni progi. Bruna so posebno mikale male priprave za zapiranje in odpiranje oken in premikanje zaves, najbolj pa so pa zanimali mali črnci, ki so stregli po vagonih. Po tramvaju sva se peljala pod reko Chicago. Ta tunel je jako lep in bajno razsvetljen.

Toliko za sedaj v naglici. Seveda se še oglasim. Prejmite moj pozdravi Bruno pa pravi, da Vas poljubja.

Vdani

James Mac Donald.

S. Francisco, 28. sept. 1892.

Gospodična Dora!

Dasi nimam kaj posebnega, Vam vendar pišem, da ne bi mislili, da sva na Vas pozabila.

Veliko veselje sem občutil ko sem v Chicagu videl našega irskega sopotnika p. Tomaža Connella, ki ga seve dobro poznate. Pripovedoval mi je, kako je bilo nekoč ob slapovih Niagare. Mož je pravcat Veseljak:

»Ko sem stopil iz vlaku so se vsuli name kakor čebele vozniki, da bi me spravili k slovitim slapom. »Koliko pa zahtevate?«, »Štiri dolarje ...«, »Preveč je to ...!«, »Kaj hočete, to je običajna cena. Mi smo v službi železničarjev in ne smemo vzeti manj ...« »Dobro, dobro; saj se še vidimo ...« Šel sem najprej maševat, potem pa sem se zapeljal k Niagari za — dva dolarja. Hitrien, kako pada ogromna množina vode kakih petdeset metrov globoko, oglošujoči trušč, pa oblaki samih najdrobnejših delcev razpršenih kapljic, da je vse kakor v pari in dimu, vse to dela čudovit vtis na gledalca. Ko hodiš po mostovih nad vodo, te obide zona, pa si misliš, da se mora zdaj zdaj vse zrušiti. Občutki no ne samo hladni, ampak celo ledeni. Tu je slo priložnosti iznebiti te denarja. Na vso strani te kličejo in vabijo, da bi si kaj ogledal. In vsakikrat je treba vprašati: za koliko. Povejo kako malenkost, potem je pa več. Včasih pravijo, da je kje kaj celo zastonj, nazadnje pa zahtevajo denar. Sploh je najbolje iti od tam brez spominkov, ki se dajo kupiti v mestu ceneje in mirneje.«

P. Connell mi je pripovedoval vse na dolgo in široko, a vendar tako zanimivo, da sem sklenil iti z Brunom k slapovom. In res sva že dan na to bila tam. Moram reči, da so ti slapovi čudež narave in da mi je marsikak patrov migljaj koristil.

Iz Chicaga sva šla v četrtek zvečer in po štirih dolgih dneh in še daljših nočeh sva sedaj v S. Franciscu. Na potovanju sem si zaradi svoje raztresenosti užil grenko uro. Na neki postaji sem šel, da bi kupil kaj za Bruna, a v tem se je vlak nekam premaknil, da ga nisem mogel najti. Pomislite ...! Začel sem Vpiti: San Francisco, where is the train?! (Kje je vlak za San Francisco?), ali zastonj. Nikdo ni pazil name. Tri vlake sem pretaknil. Vse zaman. Nazadnje sem le opazil Bruna, kako mi je mahal z roko. Bil je že ves v solzah. Pa tudi meni ni bilo vseeno. Saj bi že skoraj bil še ob drugega.

Ure in ure smo se poganjali po nekaki stepi. Blizu mesta Ogden sva videla veliko jezero. Bilo je kakor morje. Temu se je Bruno jako čudil, še bolj pa tri ure dolgemu predoru, ki je bil samo tu in tam malo odprt, da sej e videlo nebo. Neskončni predor se vleče ob vznožju Sierre Nevade. Streha je iz brun in močnih desk, ob straneh pa so vrzeli za svetlobo in zračenje. Zdi se mi, da je predor zato, da se ne bi rušilo kamenje za gora na progo. V lepem Sacramentu smo se vsi potniki razveselili. Bili smo že skoraj na cilju.

V San Franciscu smo šli vsi potniki iz vlaka v krasno razsvetljeno dvorano. Vsi so posedli. Čudno se mi je zdelo, zakaj ne gremo v mesto. Kaj bomo tukaj? Vprašal sem prijaznega postarnoga gospoda. On mi je tujcu, pojasnil, da smo v salonu ladje, ki nas spravi do mesta samega. Mož je bil jako ljubezniv. Ponudil mi je tekom razgovora dve lepo opremljeni sobi v vili, kjer je sam stanoval s svojo ženo. Ponudbo sem za prvo silo takoj sprejel. Iz tega stanovanja sedaj tudi pišem. Imam krasen razgled nad vsem mestom, ki ga od treh strani obdajajo gozdovi. Tu bo za mojo ubogo dušo vsaj nekaj miru.

San Francisco je jako velik, daljine so neizmerne. Če hočeš h komu, izgubiš pol dneva. Tu so samo tramvaji in vzpenjače, železnic ni. Hiše so večidel lesene, so prav lične in jih kar prenašajo. Tudi midva z Brunom že gledava tako premikanje. Prebivalcev je imelo mesto doslej 300.000, sedaj sva pa prišla še midva.

Oprostite mi, ali to pismo je že skoraj res predolgo. Pa Vam kljub temu nisem sporočil nič posebnega. Če drugič ne bo sopet nič, bo pa vsaj pisanje krajše. Če mi nameravate pisati: Central Poste Office — poste restante ... Prosim.

Pozdrav Vam in gospodu Piru od vdanega

Jamesa Mac Donalda.

P. S. Bruno pošilja poljubček svoji dobri prijateljici.

***

Da potrpežljivi čitatelji sedaj ne bi začeli nevoljno listati naprej po knjigi, bodi tu samo še odlomek pisma, ki ga je Mac Donald pisal Dori 3. avgusta 1904: »… Jaz se, saj Vam je že dolgo znano, bavim cela leta s preučevanjem ameriškega zakonika in ustave. Imam že mnogokaj napisanega in bi se dalo tudi kaj objaviti; morda bi bilo to obširno delo. Ali meni ne gre za to, da vidim reč tiskano in da doživim pohvalo ljudi, ampak da ob resnem študiju ne bi imel časa misliti na svoje ubito življenje ... To že itak veste iz Brunovega dopisovanja, da nisem več oni sopotnik s »Hopea«, ki ste ga bili spoznali davno, davno. Osivel sem, ostarel. Tako gre vse ... Prava tolažba mi je Vaša pošta, zlasti kadar pripovedujete o morju in domovini, ki je tudi moja ...«

***

Ker Dora že dolgo ni imela od Mac Donalda nobenega obvestila — razen čestitk, ki jih je bila prejela pred meseci k poroki, za katero se je že bolj v letih odločila — je vprašala po velikem potresu, ki je 1906 razdejal San Francisco, kaj je z Egonom in Brunom, da se nič več ne oglašata. Ko na pismo ni bilo odgovora, je v silnih skrbeh pisala še enkrat in nanjo prosila za kake novice. Sredi julija je tako gospa Dora vendar dobila od Brunove roke pismo, ki bodi objavljeno od začetka do konca, ker živo opisuje dogodke in usodo ljudi:

San Francisco, 20. jun. 1906.

Velespoštovana gospa!

Oče mi je naročil, da Vam naj pišem in Vas umirim. Vrnila sva se bila ravno iz Chicaga, kjer je on imel opravek, jaz pa neko poizvedovanje zaradi študija, ko je prišla nad San Francisco strašna nesreča, ki naju osebno ni zadela, živa sva in zdrava oba.

Bilo je ob četrt na šest v jutru dne 18. aprila ko smo začutili potres. V hiši in okoli je bilo vse lepo tiho in mirno. Kar namah pa smo bili v strašnem metežu. Kdor pozna Kalifornijo in razmere, ve, kaj je potres. In zato nam je bilo vsem takoj jasno, da je to prav izredno močno gibanje. Ponavadi gre pred potresom močan podzemski šum, potem pa pride sunek, ki narašča in postopoma slabi, dokler ne prestane. Ta potres je bil čisto drugačen. Kakih znamenj, ki bi kazala nanj, sploh ni bilo. Prišel je iznenada s silovito močjo. Naše veliko poslopje se je tako strašno zibalo, da smo mislili, zdaj zdaj nas pokopljejo zidovi. Zdelo se nam je, da je zazijala zemlja pod nami. Udar je bil tolikšen, da je mnoge vrglo po tleh in da so se premikali po vseh štirih. Ni bilo drugače, kakor da smo se prijemali za kako večje pohištvo in čakali konca. Prvega udarca je bilo konec. Mislili smo, da je zdaj v redu, ali prišel je takoj za njim še strašnejši, jaz sem menil, da bo po nas. S stropa je padal omet, zidovi so pokali, pohištvo je plesalo, steklo se je lomilo in s streh so se valili odlomki. Še sedaj me zazebe, če se spomnim. To je trajalo 48 sekund. Kratek čas, ali tako dolga doba, da se ne da pozabiti ...

Ko se je potres unesel, so stekli prebivalci po hiši naokoli pogledat, da li je koga kje ubilo. V drugem nadstropju so bila dvoja vrata tako vkleščena v podboje, da smo jih morali razbiti in rešiti stanovalce. Nam nasproti pa so bila vrata v stanovanje stisnjena kakor škatla za šibice. Pravi čudež je, da v naši hiši ni bilo nikomur nič. Po potresu ni maral nikdo ostati doma. Vsakdo se je bal ponovitve. Drugače je pa bilo krasno jutro. Ulice polne prestrašenih in zbeganih ljudi. Ali nikdo ni slutil, da se nam obeta še drug bič. Javkanja in tarnanja je že bilo itak odveč.

Na vzhodni strani mesta so se pokazale visoke sohe gostega dima. Nekatere hiše so že gorele. V začetku se tega ni nikdo ustrašil. Ko pa se je dim razgrnil in so oni del mesta zakrile saje smo vsi vedeli, da nam preti velika nevarnost. Gasiti ni bilo mogoče, ker je bil vodovod skoraj povsod popokal. Škoda od potresa je bila malenkost v primeri s škodo od požara.

Palača Mechanics' Pavillion, tri ulice od nas, je bila preurejena za bolnišnico. Ogromni pod je bil pokrit z ranjenimi in umirajočimi. Ogenj se je širil z neverjetno brzino. Ko je uničil kakih sto hiš in trgovin v vzhodnem delu, se je lotil tudi severnega in ulico Market, ki je znamenito središče trgovine. Tam so zgorele mnoge palače. Da bi zajezili ogenj, so z dinamitom razdejali nekaj poslopij, ali to ni zaleglo. Ogenj je divjal in požiral vse okoli sebe tri dni in tri noči. Počasi se ja bližal tudi nam. Pri sosedih je že gorelo. Trud ognjegascev je bil prazen, saj ni bilo vode. Sreča je hotela, da je veter pognal plamen na drugo stran, proti veliki cerkvi blizu našega stanovanja. En stolp se je že vnel in ko je švrknilo malo vode po njem, je gorel že drugi tem močnejše. Cerkev je element popolnoma uničil. Potem se je veter zopet spomnil na nas in zgorela je tudi naša hiša. Razvaline in pepel ...

Ponoči je bila povsod popolna tema. Bilo je namreč zabranjeno zanetiti še tako slabotno lučko, elektrike pa itak ni bilo. Tudi zunaj si ni smel nikdo svetiti. Ponekod so se svetlikali ogorki. Bili so za kažipot po ulici tavajočim posameznikom. Kuhal seveda ni nikdo nič. Tisoči ljudi brez strehe so našli zatočišče na vojaškem vežbališču, v parku Golden Gate, na obalah oceana ali v drugih mestnih vrtovih. Odmevanje dinamita, trušč padajočih zidov, prah in pepel v zraku, bežeče ljudstvo, vonj po osmojenem, vse se je zdelo, kakor da smo v vojni. Gledali smo v temi ogenj in razmišljali o strašni nesreči. Vendar pa smo se vsi vzorno držah. Zmede ali nereda ni bilo. Bilo bi še hujše. Tako se je vsak vdal, saj drugače ni šlo.

Tako sem Vam, spoštovana gospa, opisal na kratko strašne dogodke. Prav natančno so pa že itak pisali o njih vaši listi tam. San Francisca danes koraj ni več. Pravijo, da se je odselilo 200.000 ljudi. Samo hiše na hribih, kjer smo svoj čas po prihodu v Ameriko stanovali, so ostale. One skoraj da ne vedo za potres.

Pozdrav od očeta in vdan poklon od mene, Vašega vdanega

Bruna.

VI.

Globoka žalost na grofovem licu, vzdihovanje, jok in smrt Angelova in nedolžni razgovori z malim Brunom na parniku »Hope«, to jo bil vzrok, da je dobra Dora takrat v srcu sklenila dognati, kaka uganka se krije pred njenimi očmi. Hčerka morja je imela močno vztrajno voljo, ki jo je še bolj krepila slutnja, da so ti ljudje nesrečni ni po krivdi drugih.

Seveda bi bila morala iti v Milan, a ni imela priložnosti za to. Več dni ni mogla izostati, a samo tja in nazaj? Gotovo ne bi nič opravila istega dne, saj je bila tam premalo znana, klobčič pa je menda preveč zamotan. Je pa tudi treba velike previdnosti, da ne bi nerodno vprašanje ne nepravem mestu vsega pokvarilo. Zdelo se ji je, da mora osebe, ki imajo kako vlogo v tej žalostni igri, razdeliti na troje. Najbolje bo morda tako: Tu grof s fantkoma, tam grofica Marija z Lavro, vmes pa morda Emilija in Lucija.

Priložnost za Milan se ji je skoraj nudila; čisto nepričakovano. Njen oče Piro je bil že nekaj let brez prestanka na morju. Da to često ni prijetno, smo sami doživeli za one strašne burje. Sklenil je izposlovati si dva, tri mesece dopusta, ki bi ga preživel kje v notranjosti, da ne bi videl morja. To je bilo kako leto po tisti naši vožnji z Mac Donaldom v Ameriko. »Hope« se je zopet bližal Genovi in komandant Marchesi je bil tem bolj vesel povratka, ker je imel dovoljenje za dopust že iz Liverpoola v žepu.

Dora, ki se ni udeleževala vsake vožnje, je s svojo prijateljico Norino čakala na genovskem pristanu. Še ko so privezovali ladjo h kopnu je pozdravljala očeta na poveljniškem mostu, ki je pa ni videl, ker se je živahno razgovarjal s prvim kapetanom Todeschinijem. Že dve leti je bil Todesehini v tej službi na »Hopeu«. Slednjič sta komandant in kapitan vendar opazila v množici čakajočega ljudstva Doro in njeno spremljevalko.

»Glej, pozdravlja te,« pravi Norina, Dora pa navdušeno maha z belim robcem očetu in Todeschiniju, ki jo je ljubeznivo gledal. Todeschini je bil pomorščak pristnega kova in mu je Dora jako ugajala. Seveda tudi Dori ni bilo vseeno, ali tako čisto javna reč ni bila. Pa kdo bi trdil, da stari ni slutil, kaj se plete.

Ko je bilo na parniku vse v redu, je komandant stopil na kopno. Po pozdravu pravi oče:

»Imam za tebe novico, Dora ... In vi, gospodična Norina, kako je doma pri vas?«

»O, hvala, vse v redu in dobro.« 

»A, kaj jo novega, oče?« 

»Ugani …«

Doro je spreletala misel, da je Todeschini že menda kaj zinil očetu in je očeta rahlo vzpodbudila:

»No, ti povej, očka; ne muči me!« 

»Razmišljaj in se spomni. Sedaj pa spremiva Norino domov.«

Dekle se je zatopilo v ugibanje, ali kaj naj reče? Zato je oče, ko so se ločili pri prijateljičinem domu z Norino, povzel besedo:

»Dopust imam. Za sedaj dva meseca.«

»Oh, to jo sijajno, kako sem vesela!«

»Rad bi šel nekam od morju; ga imam že dovolj. Dora, skupaj greva. Izmisli si in predlagaj, kam.«

Dora je že imela sklep in načrt za naprej. Kakor nalašč je to. V Milan in okolico!

»Zapovedništvo sem predal po sporazumu z lastnikom gospodu Todeschini. Je sicer še nekoliko mlad, ladje je vrl pomorščak in dober kapitan ... Eh, kladivo nerodno, pozabil sem naročiti prtljago domov!«

»Vrniva se, oče, na obalo. Saj ni daleč.«

Ko sta prišla do ladje je stopil Piro po mostiču na palubo. Dora pa je ostala na pomolu in gledala za njim. In našla ga je, Todeschinija.

»Lepo vodi, Felicijan, pa pameten bodi!«

»Ne boj se, vse bo prav. Dorica!« 

Nasmehi in pogledi te dvojice so povedali. Komandant Marchesi je bil skoraj zopet na kopnem. Njega in Doro je lepi pomorščak resno pozdravil, Dora pa jo zvito zaklicala:

»Če vas zopet ne bo nič blizu, vam voščim srečno pot, gospod kapitan!«

Na poti proti domu je poizvedovala Dora, kaj se je na poti dogajalo, in je bilo zadovoljna, da je bilo vse v redu.

»Osem dni ostanem doma zaradi matere. Potem pa gremo.« 

»Oh, očka, presrečna sem!« 

V njenih mislih so se sedaj zapored prikazovali Mac Donald, Bruno, Marija, Lavra, Lucija in Emilija. Gledala je pred seboj Milan, zavila je na Corso Porta Nuova, doživljala je prikaze kakor v panoptiki.

»Kaj si se zamislila?« 

»Nič, prav nič, oče ...! Potovanje mi blodi po glavi.« 

»Je grof kaj pisal?« 

»Ravno davi sem dobila pismo.« 

»Kaj pravi?«

»Kakor po navadi: žalost, žalost, žalost.«

***

Kakih štirinajst dni je že minilo, o potovanju na dopust pa niti besedice. Težko se je odločila Dora, ali vendar je vprašala očeta, kdaj in kam namerava iti.

»Jaz sem čakal, da mi ti kaj sprožiš. Kam bi šlo: v Turin, Rim, Milan, Švico ... kam?«

»Najboljšo bi bilo v Milan. Tam že davno nismo bili in nikoli za dalj časa.«

»Meni je prav. Škoda, da mama zaradi bolehnosti sedaj ne more z nama. Ali pozneje se mora odtrgati in malo spremeniti zrak. Ti sedaj lepo pripravi, da se mi ne bo treba za nič brigati. Sem vesel, da sem se otepel skrbi.«

Dora je vse jako skrbno opravila ali čim bliže je prihajal čas odhoda, tem teže ji je bilo pri srcu. Zdelo se ji je, da vidi tam sredi Milana ogromen kamen, ki se ne da premakniti. Skrivnost, ki jo zakriva, ostane večna. Saj ona ne pozna grofico Marijo in nikogar, ki bi Marijo poznal. Ali bi lepo naletela ko bi se začela vmešavati v razmere tujih ljudi! Marija morda o Mac Donaldu sploh ne mara niti čuti. To bi jo nagnala ...! A kako pretvezo bi si izmislila, da bi se ji mogla predstaviti? Nekako bo že, si je mislila in zaspala je pozno, to zadnjo noč pred odhodom.

V Milanu je izvedela od očeta, da ne misli ostati ves čas tu, nego da namerava iti sedaj sem, sedaj tja v bližnjo in daljno okolico, včasih tudi visoko do gora. Ker jo je hotel imeti vedno in povsod s seboj, je takoj videla, da z njenim detektivstvom, ki mu že itak ni prisojala posebne uspešnosti, ne bo nič. Zato se je odločila, da mu vse natanko pove, kako je bilo.

Stari kapitan je mirno in vztrajno poslušal podrobno pripovedovanje svoje hčerke in se silno čudil, kaj vse ona ve in kako na široko sklepa. Dorina podjetnost mu je jako ugajala, še bolj pa dobri namen, da bi se nesrečnim ljudem kako pomagalo. Da je tam zvrhana mera gorja, to je že tudi sam slutil.

»Da, tu moramo poskusiti, kar se da. Jaz te bom podpiral,« s temi besedami je oče odobril načrte in namene svoje hčerke.

Za prve dni sta bila oče in hči v hotelu »Comercio« blizu veličastne stolne cerkve, ki se kakor ogromen čipkast dragulj dviga na Stolnem trgu. Od tam sta sklenila poiskati kako stalno stanovanje, da bi mogla mirno brez preseljevanja in občutnih stroškov delati krajše in daljše izlete po okolici. Za sedaj je delala Dora priprave za svojo detektivsko delovanje. V priročniku Savallo je našla vse ono, o čemer je bila izvedela od malega Bruna. Resnično: Tisti šolski zavod je tam, reka Naviglio in stanovanje grofov Amatijevih. O vsem je govorila očetu, samo tega mu ni povedala, da je palača, kamor misli gnati očeta zavoljo dveh nameščenih sob, last rodbine Amati. Ona je hotela čisto na tihem spoznati grofico Marijo.

Oče je bil z vsem zadovoljen in tako sta se naša dva znanca kot tujca v Milanu z načrtom mesta v roki znašla pred palačo. Dori je balo jako tesno pri srcu: Vsa okna so bila na hiši zaprta.

»Tu se mi zdi lepo stanovati,« je rekla tako na glas, da sta ju slišala dva gospoda, ki sta se razgovarjala pri bližnji lekarni »Usmiljenih bratov». Pokazala sta zanimanje za tujce in eden obeh pristopi, pozdravi in vpraša s tisto italijansko vljudnostjo:

»Česa pa želi gospoda?«

»Stanovanja iščemo za kak mesec, gospod,« pravi kapitan, »in moji hčerki se je zazdelo ravno do tega.«

»Nemogoče bo to, ker lastniki ne dajejo v najem. To je palača Krofov Amatijevih, a oni so bogati ljudje.«

»Amati?« se pretkano začudi Dora, ker je našla novo nit. »Tako, tu stanujejo? ... Veš, oče, to so tisti, ki jih poznamo iz Genove. No, ki so z nami potovali, pa smo si bili tako dobri ...«

Razmišljeni oče ni ravno vedel, kam cika hči z besedami, vendar je pa potrdil, da se poznajo.

»Dobro, oče, pojdiva jih obiskat. Dovolite, gospod, kje je vhod.«

»Vhod je tu, ali ni nikogar doma.«

Dora je videla zaprta okna, a po teh besedah je zaslutila, da je njen načrt propal. Vendar pa je vprašala:

»Kam so pa šli?«

»Ravno sva tudi midva govorila o njih, — se oglasi drugi, visoki moški, ki se je medtem približal: »A, Bog ve, kaj je s to dobro rodbino? Vse je skrivnostno, vsakdo govori svoje, ali jaz poznam grofa in grofico, in ne verjamem ničesar.«

»Povejte, povejte,« prosi Dora, »jaz imam to rodbino tako rada.«

»Kaj bi vam rekel? Nič več ne vidim ne grofa, ne fantkov, ki sta mi zmerom voščila dobro jutro. To je moja lekarna. Ne vem, kje so. Ko so izginili, so se zaprla za njimi vrata in okna. Njihov zdravnik mi je rekel, da je grofica šla zavoljo zdravju k Jadranskemu morju in da je vzela s seboj dete, hčerko Lavro. Ko sem jo zadnjič videl, nisem slutil, da ravno takrat zapušča dom. Ta lepa ženska, kako je bila bleda in kako jo je vzelo!«

»O, hvala vam lepa, gospod,« se poslovi kapitan, ki je ves čas samo poslušal, in pozdravi, Dora pa se samo nemo pokloni. Besed ni našla.

Ko sta krenila k ulici Montebello se je Dora žalostna oglasila:

»Konec je.« 

»Hm, pojdiva domov, da preženeva temne misli.«

Doma je Dora razmišljala, da bi našla kako drugo sled za izginulimi. Kaj pa Lucija in Emilija, si je mislila. Take so navadno jako zgovorne, posebno če sočustvujejo in jim še rahlo kaj obljubiš.

Prva njena pot je sedaj bila na pošto. Tam je poizvedela za pismonošo, ki je svoj čas opravljal službo okoli grofonske palače. Včasi je pa menda vendar dobila Emilija ali Lucija kako pismo in mož se bo mogočo spominjal priimka. In potem bi že bilo lahko. Saj je morda katera še v Milanu, če je pa ni, se da poizvedeti, od kod je in kam je šla.

Na pošti v ulici Rastrelli je imela Dora srečo. Za zlatnik se je eden izmed uslužbencev posebej potrudil, da ji je mogel že čez dva dni povedati, da je Emilija Vardelli sedaj v službi v ulici Moscova točno nasproti Sv. Angela.

Iz novega stanovanja v ulici Verziero sta šla oče in hči takoj dopoldne iskat Emilijo. Srečo sta imela. Ko sta pozvonila jo prišla odpirat ženska že skoraj srednjih let in je poslovno vprašala, česa želita.

»Prosim, ste vi gospodična Emilija Vardelli?« vpraša Dora nekako negotovo.

»Da, jaz sem,« odgovori ženska osorno in gleda neznanca od nog do glave. »Kaj bi rada od mene?«

»Prišla sva iz Genove in Milan obiskat grofovsko rodbino Amati, pa nismo nikogar našli. Zato bi pa prosila ...«

»Kaj vem jaz o njih,« prekine Emilija nestrpno besede.

»Rekli so nama, da bi samo vi vedeli, ker ste bili skoraj do njihovega potovanja tam.«

»Že, ali jaz ne vem, kje so.«

»Kako jo to mogoče ko pa vse mesto govori o njih?! Povejte vendar kaj njihovi dobri prijateljici ...«

»Dobri prijateljici?« se s prezirom nasmehne Emilija. »Če ste tako dobri, zakaj vam potem sami ne povejo?«

»Kdo bi pa potem kaj vedel o njih?«

»Vprašajte arhitekta Itala Marzucchija,« je pojasnila Emilija rahlo, a srdito.

Čudno, da Dora ni zapopadla Emilijinega odgovora in da je besede o arhitektu čisto preslišala. Samo toliko ji je zvenelo v ušesih, da odgovor ni povoljen.

»Čujte, bodite prijazni ... Saj vas ne mislimo žaliti, ali nama je zadeva tako pri srcu,« jo je skušala omehčati.

»Če vam pravim, da ne vem! Vem samo, da jih v Milanu ni!«

Emilija bi bila še kaj rekla in morda celo očrnila grofico, pa se je spomnila, da je grofu prisegla molk. Skesala se je, da ji je ušlo ime Marzucchijevo, a se hitro potolažila, ko je videla, da se tujci za arhitekta ne zanimajo. Zdelo se ji je, da niso razumeli njenega odgovora.

Kaj sta mogla storiti naša Genovčana? Odšla sta brez uspeha. Oče se tiste poizvedbe ob svoji redkobesednosti sploh ni udeležil. Še zinil ni.

Dora sedaj ni imela za svoje namene nobene opore več. Po cele dneve je bila slabe volje. Za nič ji ni bilo. Tako je oče hodil sam po mestu, si ogledoval izložbe trgovin in prebiral napise po ulicah. Nekega dne pa se je vrnil nenavadno vesel domov.

»Čuj, Dorica, sklenil sem dati napraviti načrt za hišo, ki si jo postavimo kje v Genovi.«

»Hišo? Da, kaj si zadel lotrijo?«

»Načrt se da napraviti tudi brez lotrije.«

»Pa zakaj ti bo?«

»Ti si me zvlekla v Milan z načrtom za velikopotezno dobro delo, ki se ti ni obnesel. Mogoče bo moj za hišo boljši.«

Dora se je nekako razžalostila, ko je videla da oče njeno blago voljo tako omalovažuje.

Da bi jo spravil v dobro voljo in opogumil, jej je rekel:

»Draga hčerka moja, ti si premalo lokava. V žlici vode si se utopila. Pri preiskavah je treba paziti na vsak mig in vsako besedo.«

»Kaj mi je pa ušlo?«

»Je Emilija koga imenovala?«

»Koga? ... Nisem opazila. Ne spominjam se.«

»Vidiš ...«

»O kom je govorila?«

»Jaz sem stal za teboj, poslušal, pazil, molčal in za tvojim hrbtom napisal v beležnico: Arhitekt Italo Marzucchi.«

»Oj, sedaj se mi je posvetilo! ... O arhitektu je nekaj omenila.«

»In glej, to je silno važno. Zdi se, da zajec tiči v tem grmu, in da je ta človek središče začaranega kroga. Pet dni sem oprezoval po mestu. V ulici Alessandro Manzoni ima arhitekt pisarno, stanovanje pa v ulici dele Oche. Ali sedaj ga ni v Milanu. Saj bi šel na dom s pretvezo o hiši in bi govoril z gospo ali s kom drugimi, ali vidim, da znaš ti boljše vleči odgovore iz ljudi. Čul sem, da še ni dolgo oženjen in da je gospa zgovorna. Kaj, ko bi se je ti lotila in se skušala z njo nekoliko sprijazniti?«

Oba detektiva sta še tisti dan pozvonila v arhitektovem stanovanju. Odpirat je prišla lepa prijazna starka, ki je poleg drugega neznancema povedala, da gospoda ni doma in da gospa Eleonora leži, da pa bo vsak čas pripravljena. V teku kratkega razgovora je povedala, da jo kličejo za Katarino in kdo ve, kaj bi še bila izdala, če bi se ne bila odprla vrata iz stranske sobe, odkoder je neka dekle velela, naj obisk vstopi v čakalnico. Genovčana še nista imela časa, da bi si ogledala lepe preproge, zavese in slike, ko ju je tista dekle že povabila v spalnico gospe Eleonore.

Došleca sta zagledala v postelji lepo, še kaj mlado, silno izmučeno žensko. Vse okoli nje je bilo jako razkošno opremljeno. Gospa je pritisnila na zvonec in pojavila se je zopet Katarina.

»Primaknite sedeže,« je slabotno ukazala Katarini, »vi, gospoda, pa izvolite sesti!«

Ko je Katarina zapustila spalnico, se je oglasil kapitan:

»Oprostite nam, da vas motimo, gospa!«

»Ne, ne, gospod. Nasprotno, drago mi je. Saj itak ne vidim žive dušo razen svojih služabnic. A česa želite?«

»Najprej dovolite, da se predstaviva: Moj oče, kapitan dolge plovbe Piro Marchesi iz Genove, a jaz sem Dora,« je povzela tedaj hčerka.

»Mene že itak poznate. PozdravIjeni!« in stegnila je mrhavo roko obema za pozdrav.

»Vzrok najinega obiska je, da bi zvedela, kdaj bi bilo mogočo govoriti z gospodom arhitektom o poslovnih zadevah.«

»A, vi ste iz Genove?«

»Da, milostljiva gospa,« je odgovorila Dora, ki je skoraj začela slutiti, da se zadeva že nekje upira.

»Poznalo li gospo Montemari na trgu Annunziata?«

»Kaj ne bi! Saj smo si tako rekoč v rodu, hčerka Norina je pa moja velika prijateljica.«

»Čuden slučaj ... Kako sem srečna, da sem našla sorodnico svoje premile Evlalije. Norina je že velika, kaj? Pristopite, gospodična, da vam izkažem svojo ljubezen, ko je ne morem Evlaliji.«

Objela je Doro in vzkliknila:

»Sam Bog vas je poslal ... Oh, Evlalija, ko bi ti videla svojo Eleonoro!«

In se je razjokala.

»Ne jokajte se vendar, gospa! Umirite se ...« jo sočutno tolaži Dora.

»Ne morem, kadar se spomnim lepih minulih časov. Oprostite mi,« in nesrečnica se obriše solze. »Nekoliko je bila Evlalija starša, a bila mi je kakor mati! Vi ne veste kaj se pravi biti mlajših nog brez matere. Ampak kaj bi to! Saj niste prišli, da bi poslušali moje tarnanje. Mojega moža ne bo še kakih osem dni. Po nasvetu zdravnikovem je žel v Pariz: Ni posebno zdrav.«

Ves čas ko je govorila, je gospa Eleonora upirala oči v Doro kakor da jo hoče potegniti v krog svojega zaupanja. Dora je to razumela in rekla:

»Gospa Eleonora, naj vas za nekaj naprosim. Oče je iskal gospoda arhitektu, jaz pa Iščem sedaj vas. Dovolite mi, da vas zopet, obiščem.«

»Nisem si vas upala povabiti, a vi ste sedaj sami izpregovorili. V vas vidim Evlalijo; vedno vas bom vesela. Ali za vas bo težko. Vi ste prišli sem, da bi se malo zabavali in poveselili, ne pa da bi tratili čas v bolniški sobi.«

»Ne govorite tako; srčno rada pridem.«

»Dobro. Vsak vaš obisk mi bo dobro del.«

Ločili sta se kakor stari prijateljici in Piro se je kar čudil kako hitro gre to pri ženskah.

Katarina je spremila obisk do vrat.

»Uboga moja gospa,« vzklikne na pragu, »kako dobra je in potrpežljiva.«

»Kaj pa je gospe prav za prav?« vpraša Dora v skrbeh.

»Nesrečna je,« zašepeta služabnica. »Ima moža, ki ni človek. Oh, ko bi ga vi poznali! Pa samo vam pravim to ...«

»Samo meni?«

»Da, ker sem skoz priprta vrata videla, da sta si veliki prijateljici. O, jaz razumem to,« in dotakne se, modro s kazalcem čela.

»Povejte mi, je gospod Italo res tako zloben?«

»Če vam pravim. Pred tremi meseci sta se vzela, a ona je že mučena.«

»Je to mogoče?«

»Pa kako! Saj je ni vzel zavoljo nje, ampak zaradi denarja.«

»Zbogom, Katarina, do svidenja!«

Dora je potem skoraj vsak dan obiskovala Eleonoro. Sploh sta z očetom nekoliko spremenila načrt za dopust. Okolico Milana sta nekako zanemarila in ostajala sta v mestu. Dora je Eleonori lepo govorila in se za njo vneto zavzemala in kadar je ni bilo na obisk, je Eleonora nepotrpežljivo štela ure in čakala na drug dan. Tako je prišlo, da je počasi popolnoma razkrila svojo dušo. Dora je izvedela od nje, da je neskončno nesrečna, da je mož surov, zapravljiv da pije in igra, teka za vsako žensko in da se včasi tako obnaša, da se zdi, da sploh ni čisto pri sebi. Zlasti je hud na obiske in Katarina je morala spretno zatajiti vsak tak dogodek. Tudi to je povedala Eleonora, da mož ni šel v Pariz zdravit se, ampak bolezen mu je samo pretveza. Samo veseljačenje in razvrat. Posel in ugled tvrdke se pa vse bolj krha.

Osem dni je minilo, a Itala od nikoder. Eleonora je prejela kratko in hladno pisemce, da mu zdravniki še ne dajo, da bi se vrnil v Italijo. Svetujejo mu, da bi šel za kak mesec v Vichy. Eleonori je bilo itak vse jasno, ali Dora in njen oče naj to prečitata, da si primerno uredita zadevo z načrtom.

Kakor vemo, načrt za zidanje, Dori sploh ni delal skrbi. Bila je naravnost vesela, da v tem ne bo nič in je lahkono prešla z Eleonoro na druge predmete. Posebno lepo se je naključilo, da arhitekta še ves mesec ne bo, torej do konca kapitanovega dopusta sploh. Najbolj je Doro zanimala zadeva Amatijevih, a Eleonora je vedela o njih samo to, da so bili jako ugledna in premožna družina, pa da so se razbili in porazgubili. Povedala je še nekoliko neutemeljenih čenč, ki jih je bila skoraj vse nanosila Katarina, ker je občevala z blago gospo Eleonoro jako zaupno.

Dorin dopust je potekel. Ko je pripravljala vse za odhod v Genovo, se je ozrla po svojih uspehih v Milanu: Nič.

Ali vendar nekaj: Nastalo je lepo prijateljstvo med njo in Eleonoro.

I.

Noč, ko je Egon zapuščal hišo in ženo Marijo z malo Lavro, je bila temna in deževna. Črni, težki oblaki so bili prepregli nebo. Proti jutri pa je še grmelo in se bliskalo, da je bilo grozno. Tako je šel Egon z dvema sinovoma v svet. Zdelo se je, da prihaja konec sveta.

Daniti bi se moralo, pa ne vidiš za prst pred seboj, razen kadar se zabliska. Dežuje kakor bi iz škafa lilo. Na ulicah ni žive duše, še stražniki so se nekam poskrili. Po cesti vozi zmerno hitro otovorjena kočija z dvema konjema. Ko jo razsvetli žarki blisk, se v temi zdi, da se pomika samotno in skrivnostno mrlič brez spremstva k pogrebu.

Tista noč je bila prava slika počutja duš članov družine Amatijevih. Grofica Marija je ležala nekaj ur kakor mrtva. Ni čutila poljuba Brunovega in Angelovega, ni videla moža, ki se je poslavljal od Lavre. Ko se je prebudila, je bila bleda ko smrt in tako slaba, da je takoj omahnila na vzglavje. Zopet se je rahlo ozrla po sobi in zapazila v onem kotu Lucijo, ki je pogreznjena na stolu vase, bridko ihtela.

»Prosim, gospa moja!« se je izvilo objokani služkinji.

Kakor da je šinilo v njo novo življenje, se je ob teh besedah grofica zavedla in na postelji sedla. Planila je s postelje k praznemu ložu, kjer sta bila spala dečka, in obupno zaplakala:

»Gorje mi! Moja smrt ...«

Lucija priskoči in jo spravi zopet v posteljo, a grofica samo topo bulji na prazno ležišče in zavpije:

»Otroci moji, kje ste?!«

In zopet pade omedlela na svojo posteljo.

Služabnica je strašno trpela ob pogledu na gospodinjo, ker ji nikakor ni mogla pomagati. Kaj je hotela? Prstila jo je, da se sama zopet osvesti:

»Pokličite Egona in otroke!« se je oglasila grofica kakor v sanjah.

Lucija se je potajila v rahlem joku.

»Recite Egonu, Lucija, da je vse grda laž. Jaz sem nedolžna ... Zakaj nič ne govorite? Povejte mi, kje so ...«

Ko je Lucija videla, da z molkom ne doseže pomirjenja pri gospodinji, se je odločila za besedo:

»Šli so.«

»Š-l-i ...? je povzela grofica in vsako črko posebej zrinila z jezika, da bi imela časa pomisliti, kam so šli njeni mili.

Uboga žena je čutila, da na to vprašanje ne more dobiti odgovora. Dovolj ji je bilo, da so šli. Vseeno, kam. Ni jih več. Strašno nesrečna se je zopet nagnila v svoja vzglavje. Nastal je molk kakor v grobu.

Okoli Marije se je trudilo več zdravnikov. Glavno je so rekli, da ima mir, da se ne razburja in da ji nikdo ne omenja nesreče, ki je prišla v hišo, če pa bi sama začela o tem govoriti, jo bo treba takoj spraviti na drug razgovor. Tako je Marija tiho zase trpela in Lucija je hodila okoli nje tiho kakor tat. Notranja bol je Marijo vidno uničevala, da je ugašala počasi kakor oljenka. Vedela je, da je za večno izgubila svojo srečo. Eno dete je še imela, Lavro. To ji je dalo toliko moči, da ni obupala nad svetom in nad seboj.

Nekaj dni po tistem strahotnem slovesu je grofica Marija vstala. Kako se je spremenila! Njena bujna, neodjenljiva lepota je izginila. Tako mlada, pa že vela in nekoliko nagubana. Kakor senca se je pomikala po sobah. Nekoliko živahnosti je pokazala, ko ji je Lucija prinesla malo Lavro, ki je bila za materine bolezni od nje oddaljena. Kako se je hudo preskušena mati zanesla, ko je otroček ob svidenju zacepetal z nožicami, mahaje razširil ročice in med veselim rahlim nasmehom prijetno nerodno izustil nekaj kakor ma-ma!

»Ma-ma …!«. Da se je grofici morda samo tako zdelo? Vseeno, ona je Luciji iztrgala otroka, ga objela in poljubila:

»L-av-ra ...!«

Dete je v materinem naročju začelo skakati in jo tresti, se ji dobrikati in je sililo s prstki v njene solzne oči, da bi ji menda tako dopovedalo, da se žalost ob svidenju ne spodobi.

Dan po tistem se je Marija bolj pomudila v Egonovi pisarni. Soba je bila prazna, mrtva. Spomnila se je, kako jo je bil odtod nagnal: »Idi, idi ...!« Vse je ostalo: miza, stolci, omara, slike, vse. Samo njega ni. Tiho je kakor v grobu. Obšla jo sobo naokoli, se ustavila tu, pogledala tja. Na okrogli mizici pri divanu je še ležalo pismo z naslovom: »Njej, ki sem jo ljubil.« Lucija ni imela poguma, da bi ji ga izročila ...

Grofica je ihtela in čitala, pa zopet čitala in se onemogla spustila na divan:

»Jaz ...? Ki sem te tako ljubila in te še ljubim ...! Jaz te nisem vredna ...? In da sem sramota za ime, ki ga nosim ...? Strašno ...! Da sem otrokom za spotiko ...? Egon, Egon, kaj ti je! Kdo te je zmotil ...? Saj vem; nesrečni človek, ki me je zalezoval, se je maščeval. Podla duša, plačano mu bo.«

Tako je grofica Marija žalovala, se zopet razjokala, spustila pismo, da je zdrknilo na tla in planila v spalnico po Lavro, ki ji je še edina dala nekaj tolažbe. Tam je zopet poslušata Lucijo, kaj ve ona o Egonovem nočnem begu. In potem je zopet prebirala strašno moževo poročilo. Skoraj najbolj so jo pograbili tisti stavki: »Z veliko žalostjo v srcu puščam pri Vas Lavro, ki jo tudi moja hčerka. Ne dajajte ji več slabega zgleda! Za menoj in sinovoma ne sprašujte. Mi gremo daleč in otresli smo se celo imena, ki ga sedaj nosite Vi. Zato, ker ste ga Vi omadeževali. Za Vaše preživljanje z otrokom vred sem poskrbel, da boste mogli grofovsko izhajati. Denar Vam bo nakazoval bankir John Walles iz Londonu. On čuva tudi Lavrino doto. Ne poizvedujte v Londonu! Walles bo molčal.«

Že to je Marijo tako potrlo, da si niti ne bilo treba odpirati še omot, ki ga je našla v moževi mizici. V njem so namreč bila ponarejena pisma za Itala in tisti medaljon z njeno sličico. Ko je razmišljala, se ji je zdelo jasno in razumljivo, da je Egon, ki se ni potrudil zadevo prav dognati, napravil tak konec. Zato se je obrnil ves srd na Itala, ki ga je vpričo Lucije na glas preklela.

Marija se je vtapljala v morju gorja in trpljenja. Pred odhodom je Egon pismeno obvestil svoje in njene starše, da gre zaradi žene z dečkoma v svet in nanizal je toliko dejstev, da je popolnoma sklenil obroč dokazov okoli nje. Svojce je ugotovil svoje ljubezni in hvaležnosti, njene ljudi je pa prosil, da bi pozabili nanj in na vnuke.

Vsi so mu verjeli in ga pomilovali. Obsojali so Marijo: Ko so pa opisani dokazi tu! Ničesar ne more ona proti temu navesti, prav ničesar. Kako bi se opravičila? S prisego, da je nedolžna? Ba, kdo bi še verjel prisegi nezvestnice!

Stari grofi Amati so se je pismeno odrekli za vse večne čase, njeni pa so ji bridko zadeti svetovali, naj zgine kam daleč. In ravno ko se je odpravljala iz Milana, je dobila od starega grofa Eugena iz Imbersage pismo: »... Uživajte, gospa, ob koncu moje uboge soproge. Bila je res bolna, ali Vi ste ji s svojim oblaganjem zadali smrtni udarec, vendar vedite, da Vam je ona pred smrtjo odpustila, da se ne bi ločila v mržnji do vas od tega sveta.« Skoraj isti dan je izgubila tudi Angela, česar pa ni vedela ...

Tako je sedaj Marija v žalosti in ponižanju ostala sama z Lavro, ki ji je hotela posvetiti vso pažnjo in ljubezen. Z njo in Lucijo in Jakobom je šla po nujnem nasvetu zdravnika daleč, najprej v Zader, potem pa v starodavni Dubrovnik, tam si je nekoliko opomogla in dolga leta jo prebila v žalosti in mukah.

II.

Najlepši biser vzhodne obale Jadranskega morja je gotovo Dubrovnik. Potrjuje nam to veliko število tujcev, ki prihajajo občudovat lepoto umetnosti, zanimivost starin in čudež narave. V Dubrovniku je vse lepo, sodi tujec, ki se le težko odtrga od teh krajev. Za domačine seveda Dubrovnik danes ni več, kar je bil nekoč: Staro družinsko mesto, kjer so se vsi poznali in obiskovali kakor ena sama rodbina. Kje je že davno tisti stari čevljar Barič, z očali na vrhu čela, ki je delal na sredi Stradina in takoj stekel k zlatarju Gjivoviču na vrhu iste ulice vprašat ga, da-li pozna tujca, ki gre ravno sedaj mimo. In Gjivovič, ki so kupovali spominke pri njem, je skoraj natančno vedel za vsakega tujca — kdo, odkod, kam in kdaj. O, bi danes tekal po Stradinu rajni Barič, ko bi hotel ugotoviti vsakega tujca! Včasih kar ne bi šlo.

Tujci preplavljajo Dubrovnik. Nekateri prihajajo občudovat knežjo palačo, nekdanjo kovnico dubrvniškega denarja. Orlandovo znamenje svobode, stolno cerkev s svetimi relikvijami, okusno cerkev dubrovniškega patrona sv. Vlaha, staro fontano pri cerkvi sv. Spasa, ki je spomin na siloviti potres v sedemnajstem stoletju, veliki jezuitski Kolegij z rimskimi stopnicami in podobne redkosti. Drugi pa prihajajo v Dubrovnik zaradi lepote narave in blagega podnebja, ki je takoj za onim v Madeiri in Krfu. Samo livar se menda na Jadranu v tem pogledu kosa z Dubrovnikom. Tujci uživajo ko gledajo neizmerno odprto morje, kakor zrcalo gladko vodo in čisto, čudovito modro nebo. Tam se križajo ladje na poti s severa proti jugu ali obratno, in nekoliko dalje se zibljejo na vodi male jadrnice in ribiški čolni. Včasih pa so nebo stemni in morje zdivja, takrat seveda ni čara in poezije. Nastopa groza, ki ji je razbesneli element gospodar. In vendar je tudi veličastno gledati, kako se valovi divje zaganjajo v širno skalo Sv. Lovrenca in se penijo v zalivu okoli čeri Penatur! Ogromen val se zapodi v skalo in velika megla same peno se vzdigne po petnajst do dvajset metrov visoko ter se razprši in razkadi, včasih tudi po radovednih gledalcih tam za ogrado na Pilah. Tu pa že prihaja drug val, ki skuša svojo moč, pa se razbit vrne, a Penatur, velikan, mirno stoji.

Ko se vzpne kak Anglež ali Nemec do Bonivova, odpre oči in gleda: Pred njim morje brez krajo, na desni strani gorica Sv. Vlaha, zelen, z borom posejani breg, pa Lapad. ki je poln dvorcev. Nižje doli je »Gospa usmiljena«, zaščitnica mornarjev na nekdanjih oceanskih jadrnicah; še niže je gružka luka. Na levi strani je bajen hribec z zelenim gozdom. Sredi njega je velika bolnišnica. Prav lepo se vidi del mesta s trdnim obzidjem in čarobni Lokrum s palmami, vrtovi in davnim samostanom, ki je bil pozneje usodepolni dvorec Habsburžanov. Nedaleč proč je Cavtat. rimski Epidaurus, ki je baje dal s koncem svojega imena začetek besedi Dubrovnik. Za strmečim gledalcem se dviga hrib Srdj s trdnjavo, pod hribom pa je cvetoče predmestje Pill: skupina hiš. ki se smejejo izmed palm, oleandrov, magnolij, agav in rož vseh vrst. Okoli hiš so oljke, oranže, limone, smokve, trta in lovor- Od teh hiš je sijajen pogled na zahajajoče sonce, tisto večerno nebo je treba videti: nad obzorjem nebo silno rdi, nad rdečo je oranžna barva, ki gre nekoliko na žolto, ta pa medli in slabi do meje svetlo-zelenega. Te barve predo vse podolgem, preprezajo jih pa široke zelene proge, ki se ožijo od zenita proti soncu, ki ga ravno sedaj že ni več. In novi čari: užigajo se zvezde, sedaj tu, potem tam. In vse žari.

Tretjega februarja je; to je praznik sv. Vlaha, našega Blaža, ki je bil zaščitnik tisoč let stare repulike. Ostal je tudi patron današnjega skromnejšega Dubrovnika. Že rano v jutru je vse pokoncu. Dan je lep in veder kakor malokdaj. Kajti v zimi smo. Z Bosanke, s Pil in Ploč se čuje pokanje iz starinskih pušk. Že prihajajo kmetje z zastavami. Ustavljajo se na Pilah in čakajo na meščane. Streljajo iz tako imenovanih trombunov, da so vsi okoli ob sluh. Vsak hoče namreč trombunov čim bolj nabiti. Ko prihajajo meščani v svečani starinski noši in z zastavo na čelu je grmenje vseh vrst pištol urnobesno. Reditelji svečanosti, ki se imenujejo feštanjuli in nosijo svečano črno obleko, dajo znamenje za pohod v mesto. Sprevod gre po določenem redu. Na Stradunu je zbrano vse prebivalstvo. Vsi bi radi videli pozdrav zastav. V procesiji nosi vsak duhovnik in redovnik, in teh je v Dubrovniku mnogo, kake relikvije, in narod čaka, pristopa in jih poljublja. Škof pod svilenimi nebom nosi glavo snetega mučenika Blaža v jako umetniško izdelanem srebrnem in zlatem, z dragulji posejanem omotu.

Popoldne je tombola na terasi carinarnice in že davno pred začetkom čaka ljudstvo z listki na svojo srečo. Te prireditve so menda povsod enake. Isto veselje in isto razočaranje. Samo to se menda redko kje godi, da bi, kakor v Dubrovniku, nameščali listke na hrbet spredaj stoječih neznanih ljudi in prebadali izklicano številke s kako iglo, ako slučajno ni svinčniku pri roki. Če torej oni spredaj ni sam nič pogodil, ima vsaj to zadovoljstvo, da moro biti deležen veselja tistega, ki ga je zbadal v hrbet. Tombola traja po tri lire. Nas to ne zanima in tudi traja predolgo. Obrnimo se drugam!

Na Pile sta se pripeljali od cerkve Gospe usmiljene v lepi kočiji dve gosposki ženski v nepopolni črnini. Starejša jo bila dokaj lepa in zanimiva, ali občutno vela, mlada so je pa ravno razvila in razcvela. To je bila krasotica! Na tem lepem sprehajališču je bilo v času tombole mnogo ljudi. Toliko, da si neznanki, ki sta bili vajeni skromne osamelosti, tega nista želeli. Vsi so pa željno gledali, dasi je vsakdo v Dubrovniku vedel, da živita tu že kakih deset let. Vsakdo je skoraj drugačo govoril o njiju, vsakdo ju je meril po svojem laktu. Ljudje so ugibali sem in tja.

»Vidiš, Marica, ono kočijo, ki prihaja od Gospe usmiljene?« opozarja suhljava, koščena, visoka ženska s podolgovatim licem in kljukastim dolgim nosom svojo manjšo, dobročudno in debelušno sosedo.

»Vidim, vidim, gospa Vera. To je ona bolehna gospa s tistim lepim dekletcem. Kaj vem jaz, kaj so!«

»Natančno ne vem. Pravijo, da je neka kontesa. Ali lahko je govoriti da si kontesa, če te nikdo ne pozna. Meni se zdi, da ta ženska ni tako zlato kakor se sveti.«

»Pa zakaj jo tako sodite, če je ne poznate?«

»Pojdi, pojdi! če bi ona bila res to, zakaj se pa skriva? Zakaj nima nobene prijateljice? No, take kontese že niso za me.«

»So že tu. Joj, gospa je lepa in kar podaja se ji bolezen in trpljenje. Pa mala šele!«

»Ha, ne vidiš, da ima ta tvojo »gospa« hčer, pa je brez moža in ni vdova?! A?«

»Meni se pač zdi, da je tako dobra. Samo da jo pogledam.«

»Lahko je hoditi h Gospe usmiljeni! Koliko jih je. ki vsak dan lazijo tam okoli in ližejo oltarje ... Ali, draga znoja, ti moraš svet poznati ... Take kontese, prav zares, kontese ... S tem se samo zakrivajo, da jih svet ne bi prepoznal.«

»Morda pa gospo grize kaka žalost, da išče tolažbe.«

»Ne bodi vendar neumna! Taka pobožnost ... Limanice so to, da bi se kdo na nje usedel. In za malo bo tudi treba skoraj koga uloviti. Pa tisti stari strah, ki jo vozi. Ves pisan in lakiran stoji v cerkvi kakor malik. Stari grešnik hinavski. Sicer pa ne vemo, kako službo ima on prav za prav pri njej. Čudno je vse, jako čudno. Sem že ustavljala njihovo žensko na Poljani, pa tudi ona ne zine prave besede. Lepo so zmenjeni vsi. Nekaj ni v redu, pa ni.«

Marici se je gabil grdi Verin jezik in se je poslovila. Ni mogla razumeti kako more tako govoriti. Saj ona ne pozna tujcev, ki jih objedal grofice Amatijeve, hčerke Lavre, sluge Jakoba in služabnice Lucije. Vsi so dobri, mirno živijo na lepem Boninovem v svojem gosposkem domu, dobri so z vsakim in se ne brigajo za svet.

Grofica Amati se ni kazala v družbi. Ob lepem vremenu je šla z Lavro v kočiji do Gruža, do Batahovine, kjer je dvorec grofov Caboga, ali celo do izvira reke Omble. Včasi pa zopet na Ploče do sv. Uršule, do Mandaljene, ali pa tudi do Mlinov. Ker je bila pobožna, se je rada zatekala h Gospe usmiljeni, kjer so pomorščaki po svojih zaobljubi prekrili stene s slikami za spomin na nevarnost, ki so jih srečno preživeli.

Grofica Marija je venela in propadala. Tiho trpljenje jo je uničevalo. Živela je še samo za to, da bi hčerko lepo vzgojila in jo spravila do sreče in zadovoljstva. In čisto na dnu srca ji je še tlela nada, da se njena nedolžnost še kdaj izkaže in da izve za to Egon, ali pa vsaj sinova. Za ta namen je že v Zadru popisala potek svojega življenja, vse veselje in vso žalost, križe in težave, svoje nade in bojazen, ter je zbrala tudi vse dokaze za svojo nedolžnost, kolikor jih pač mogla doseči v svoji samoti. Zaključila je svojo izpoved z besedami: »A sedaj čakam samo še smrti. In potem me bo sodil večni Sodnik.«

V avstrijskem Zadru je grofica Marija živela osem let, pa se je umaknila v Dubrovnik, ker je hotela imeti popoln mir pred obiski novih znancev. V Dubrovniku ga je našla.

V Zadru je imela Lavra dobro učiteljico, ki jo je vsak dan poučevala o temeljnem znanju. Takrat že se je otrok lotil glasovirja in ročnih del. Oboje jo je jako zanimalo. Napredovala je tako dobro, da je v Dubrovniku že s šestnajstim letom kazala lepo izobrazbo. Zlasti je tudi dobro govorila hrvatski.

Opisani dan sv. Vlaha je bil leta 1908. Tisto jutro je bila šla Lavra v cerkev, vračala so je pa z Jakobom po rimskih stopnicah mimo krpa nesmrtnega pesnika Gundulića prek Poljane, kjer ni bilo zavoljo praznika nobene branjevke. Zamišljena je hodila, skoraj da ni čula streljanja in trušča, tako so jo zaposlile odločne misli. Velikokrat so ji že rojile po glavi, pa nikoli ni imela poguma, da bi jih izrazila z besedo. Danes pa mora biti. Sklenila je, da mora zvedeti od matere, kako je z njeno rodbino in s poreklom. Doma je našla oslabelo mater v postelji. Srčno jo je objela in začela:

»V cerkvi sem bila.«

»Vem, draga moja.«

»In danes sem se prav posebno priporočila Bogu.«

»Zakaj pa na poseben način?«

»Da bi izvedela od tebe veliko skrivnost, ki me strašno muči.«

»Pusti to, otrok. Pride čas, pa boš vedela.«

»Ne, mama, ne čakam več! Sedaj sem dorasla in smem vedeti za vse tvoje muke. Kaj je z očetom? Kje je? Zakaj trpiš ti toliko in od česa? Nunu, mamica, odkrij mi svojo dušo, da ti bo laže.«

(se nadaljuje)