Nedolžna žrtev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nedolžna žrtev.
Matej Brence
Spisal Nivalis.
Izdano: Slovenski narod 16. julij 1881 (14/159)
Viri: dLib 159
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V jednej najodličnejih kavarn v Pešti sedela sta dva mlada moža. Govorila sta v hrvatskem jeziku, zato so se drugi obiskovalci malo menili za nju.

„Kako dolgo si uže tu in kaj te je pripeljalo tako nenadno sem? Mislil sem, da te ne bodem nikdar več videl, tako si se prijel doma,“ dejal je Mijo Nikić proti svojemu prijatelju Nikoli Pišteliću.

„Da, da, prav praviš, nenadno sem prišel. Povedati ti moram namen tega potovanja, morda mi bodeš mogel kaj pomagati.“

„Srčno rad, če je le v mojej moči, saj veš, kakova prijatelja sva bila, ko sva še kot dečaka letala po parku tvojega očeta.“

„Vedi torej,“ pričel je Nikola Pištelić, „kaj me je pripeljalo sem. Spominal se bodeš morda še, da sem imel sestro Zoro, ki je bila stareji kot jaz; poročila se je kmalu s hrvatskim odličnjakom, vrlim rodoljubom. Leta 18 ... prišli so burni časi nad Avstrijo. Takrat je bivala moja sestra sè svojim soprogom v Pešti. Bili so to burni časi, zelo burni. Takrat je bilo greh biti rodoljub; kar nij bilo madjarsko, je bilo vse sovražnik; mnogo odličnjakov zadela je smrt pod mečem. In jedna teh žrtev je bil tudi soprog moje sestre; kmalu po njegovej smrti je umrla tudi Zora. O njenej smrti so zvedeli sorodniki, a nikomur nij bilo znano, da je zapustila dete, malo Zoro.

Pred kratkim časom seznanim se z ogrskim magnatom in ta mi je pripovedoval, da je zapustila moja sestra hčerko.

Tako je, dragi moj! Takrat so padali odličnjaki, ne da bi se bilo vršilo postavno sodnijsko preiskovanje. Sedaj je tu moj žalostni posel, da poiščem nečakinjo.

Pisal sem po časopisih, pozvedoval pri policiji, a nihče mi ne mere dati natančnega poročila in skoraj sem uže obupal, da jo najdem.“ —

Nikola ostal je še nekaj dnij v Pešti, a ker nij nič mogel zvedeti o svojej nečakinji, vrnil se je žalostnim srcem na svoje posesvo.

Bil je zimski večer, leto pozneje. Nikola Pištelić slonel je v svojej sobi pri oknu in zrl na snežne planine. Včasih pogladil si je čelo z roko, kakor bi hotel prepoditi neprijetne misli.

„Milostni gospod, mlado dekle prosi prenočišča; bleda in vpadena pravi, da ne more dalje,“ poroči gospodu sluga.

„Pripelji jo k meni,“ bil je kratek odgovor gospodov.

Sluga hiti izvrševat ukaz in kmalu privede mlado dekle v gospodovo sobo.

Bila je stara okolo šestnajst let. Mili nje obraz in ljubeznjive oči morale so jo vsakemu priporočati.

Omahujočim korakom se je približala Nikoli.

„Milostni gospod, sprejmite me pod svojo streho; danes ne morem dalje, jutri hočem koj otiti, ko se dan zazori.“ Govorila je z zamolklim glasom, ki je kazal, da je dekle utrujemo.

Nikola jo je pogledal in zopet obrnil od nje oči. Roko si je del na čelo, kakor bi se hotel spomniti prošlih dogodeb. Znan se mu je zdel ta obraz, ta glas mu je tako znano se glasil.

„Kje si doma, drago dete?“ prašal je nemirno Nikola.

„Nikjer in povsod, dragi gospod,“ odgovori dekle. „Sirota sem brez očeta in matere. Bila sem v Pešti pri jetničarjevej soprogi; imela me je zelo rada. A Bog je vzel dobro starko in pred smrtjo mi je razodela, da nijsem njena hči, da so bili moji roditelji doma v Hrvatskej. Dalje nij mogla govoriti, njena duša se je izselila iz telesa. Mir njenej duši!

O, da nijsem prej vedela tega!

Ostati nijsem mogla dalje v družini jetničarjevej; napotila sem se iskat sorodnikov.“

Kdor bi bil opazoval natančneje obraz Nikole, videl bi bil, kako se je menjala na lici njegovem otožnost in radost. Nemiren je ukazal slugi, naj dobro postreže dekletu, sam pa se je zaprl v sobo in dolgo, dolgo je hodil po njej. —

Ko je drugo jutro prišlo zlato solnce izza gora, bil je uže sluga v gospodovej sobi.

„Mrtva je,“ poročil je kratko sluga gospodu.

„Kdo je mrtev, govori, urno, povej, kdo je mrtev!“

„Ona, ona, dekle, ki ste jo včeraj vzeli pod streho. Pri njej dobili smo ta-le medaljon.“

Hlastno zgrabil je Nikola medaljon in ga odprl. Stresel se je po vsem životu in padel mu je medaljon iz rok.

„Da, da, ona je, moja nečakinja! Nedolžna žrtva barbarizma.“

Drugi dan je bil sijajen pogreb, kakeršnega nij videla okolica! Na grobu stoji krasen marmeljnat spomenik!