Nedolžen
| Nedolžen. Matija Malešič |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
I.
[uredi]Ker je zbolelo nekaj ljudi na griži, je bilo najstrožje prepovedano jesti zeleno, nezrelo sadje. Ali prilike so bile prevabeče in preugodne — vsa soška dolina: kamor si pogledal, pred katerim vrtom se ustavil, veje so se šibile in lomile, piškava jabolka in hruške po tleh so gnile, ker ni bilo gospodarja, ki bi jih pobiral. Gospodarja ni bilo, jabolka so gnila, tečnih hrušk ni nihče pobiral — ali ni to grehota pred Bogom in pred ljudmi, izvzemši častnike seveda? Ker tem edinim ni šlo v glavo, da od tega tečnega sadja moreš postati bolan. Od zelenega, nezrelega sadja, ki je še viselo na vejah, koncem konca morda, ali od tistega, ki je zrelo že odpadalo in bi drugače segnilo na tleh? In kdo je kdaj odtrgal samo eno nezrelo jabolko z veje? Samo tisto so pobirali, kar je ležalo na tleh. In od svojih mladih nog so jedli sadje, da ga niso prej prali in umivali.
Prepoved torej ni pomagala. Zato so začele hoditi vsako noč patrulje okoli vrtov, podnevu tega ni bilo treba, ker se tako in tako ni smel nihče prikazati iz strelskega jarka, če mu je bila zdrava koža draga.
Prvo noč, ko je šla patrulja na lov, je ugrabila mojega Mija. Videl sem, ko sem jim dan na dan razkladal, zakaj ne smejo jesti nezrelega sadja, da me je skoro najbolj pozorno poslušal in — kar stari vojaki nikdar ne store, le taki mladiči, ko je Mijo — večkrat pritrjevalno pomigal z glavo, zato me je res razjezilo.
»A, tak tiček si ti!«
»Nisem! Gospod poročnik nisem!«
»Boš še lagal! Sram te bodi!«
»Ne lažem! Nisem ...«
»Frajtar, kako je bilo?«
»Grem s svojo patruljo mimo tistega vrta čisto pri gozdu čujem, da se nekdo plazi po drevju in lomi veje; stopim bliže in zavpijem: »Kdo je?« Vse tiho, ko veverica se je potuhnil med vejami; pripravim puško za strel in ga vprašam, ali hoče zlesti doli, ali noče? Vse tiho, in jeknil ni; dvignem puško za strel in štejem: »Ena! Če ne zlezeš doli, ko naštejem do tri, streljam! Še enkrat: ena! Misliš, da te ne vidim? Ena, dve ...« »Saj grem, saj grem, gospod frajtar!« je zavpil, zmetal najprvo za polno vrečo jabolk doli, da jih je kar deževalo, in prilezel sam na tla. Pogledam ga, bil je Mijo!«
»Dobro, gospod frajtar, sedaj ste govorili vi, sedaj bom pa jaz! Gospod po poročnik ...« se je hitro vtaknil Mijo vmes in kar ni mogel zakriti nestrpnosti po govorjenju v svojih temnih, vedno nemirnih, vedno živih očeh.
»Ti si še upaš tajiti?!«
»Gospod poročnik, povedal bom vse po pravici, ni ene besedice ne bom izpustil, ni ene pridal!«
»Kaj te čaka, veš! Tam boš povedal! — Frajtar, lahko greste! — Ampak to ti pa povem, da sem se o tebi zelo, želo motil! Žal mi je, da sem te napačno sodil! Pojdi!«
»Lepo vas prosim, pokorno vas prosim, gospod poročnik, samo eno besedico! Boste videli, da sem nedolžen!«
»Sram te bodi, da se človeku v oči lažeš!«
»Gospod poročnik, pokorno prosim, naj rečem besedico!«
Ker je le tako silil, sem bil radoveden, kaj bo povedal. Da je kriv, nisem ni za hip podvomil; po več tedensko prebivanje po strelskih jarkih, kjer smo bili navezani eden na drugega in je ista nevarnost, isti stan, isti način življenja, dejanj in nehanj premostil razliko med častniki in moštvom, je tudi zahtevalo sprememb v monotonem vsakdanjem delu in govorjenju.
»Vi, gospod poročnik, ste določili, da danes zamaskiramo strelski jarek s svežimi vejami. Gospod četovodja je mene določil, da grem z gospodom korporalom, svojim rojnim poveljnikom, v gozd. Gospod korporal je razdelil svoje ljudi v dva oddelka, z enim je odšel takoj v gozd, da naseka svežih vej, druge je pustil pod poveljstvom gospoda frajtarja, da znosijo najprvo suhe veje izpred strelskega jarka nazaj v gozd in privlečejo potem že nasekane sveže iz gozda k strelskemu jarku. Jaz sem ostal z gospodom frajtarjem. Dvakrat smo zavlekli butare posušenih vej v gozd — gospod frajtar lahko pove, če ni res! Ko£smo drugič prišli v gozd, je odredil gospod korporal, da i mi sekamo veje, da bo prej gotovo — ker mi smo bili že gotovi, oni pa ne — in bomo potem skupno vlekli veje doli do strelskega jarka. Gospod korporal lahko pritrdi, da ne lažem. Razkropili smo se po gozdu, ker v bližini ni bilo več pripravnih vej in mladik. Stisnil sem sekirico v roki in odšel na svoje delo, kakor je zaukazal gospod korporal. Blizu ni bilo pripravnih vej in mladik, gospoda korporala lahko vprašate, če mi ne verjamete! Ko sem prišel do prvega drevesa, na katerem sem videl pripravne veje, sem zlezel nanj. Ko sem pa bil že na drevesu in sem ravno hotel zamahniti s sekirico in odsekati prvo vejo, sem naenkrat zgrabil z levo roko za nekaj okroglega. Utrgam pogledam — bilo je jabolko! Spomnil sem se, da je prepovedano jesti nezrelo sadje in da človek lahko oboli, če je nezrelo sadje — saj ste nam vi sami, gospod poročnik, ravno včeraj tako lepo razložili vse to. Ravno sem mislil splezati z jablane, da ne bi nihče mislil, da sem hotel krasti, sekirico sem že vrgel doli, tudi sem že splezal za dve veji navzdol, kar pride patrulja ...«
»Ravno v tistem trenutku?«
»Ravno v tistem trenutku!«
»Smolo pa imaš, Mijo!«
»Kar se je naprej zgodilo, pa tako veste, ni treba, da vam še enkrat povem!«
»Rekrut!« je rekel četovodja, ki je čul pripovedovanje. Ljudje, ki so kopali v bližini in ujeli par besed pripovedovanja, so prenehali z delom in se ozrli na nas.
»Ubogi Mijo, saj potemtakem ti niti kriv nisi! Jaz sem kriv, ker sem ukazal, da zamaskirate strelski jarek, in gospod četovodja in gospod korporal in gospod frajtar in gospod — kaj vem kdo! Mi vsi smo krivi, samo gospod Mijo ni kriv!« Ljudje so se nasmejali. Mijo je zrl predse.
»Kaj misliš?«
»Povedal sem vam vse, kakor je bilo, sedaj pa naredite, kakor hočete!«
»Vidiš nedolžno jagnje, ki gre v mesnico! « sem si mislil in koračil ob jarku. Mijovo pripovedovanje me je razvedrilo.
Ker niso bili dnevi prehudi, je napovedal nadporočnik po potrebi raport. Za njegovim stanom smo se zbrali zvečer in prisostvovali temu na stotniji najbolj razvpitemu dejanju, katerega se je vsak bal in bil tem veselejši, čim manj opravka je imel z njim.
Mijo je bil nemiren — kakor vedno — venomer je prestopal z noge na nogo, obračal glavo in vrtel svoje nemirne oči S in jim iskal cilja ali opore, kamor bi zapičil in ustalil svoj pogled. Narednik je moral trikrat radi njega poveljevati pozor in desno se ravnati, tretjič je moral pristopiti in mu dejansko naravnati roke in noge in prsa in glavo in mu z groznim pogledom in nemehko besedo razodeti, da se ne bosta za vse večne čase dobro gledala, če se samo za las premakne z mesta in gane samo z eno mišico. Mijo se je trudil, videti je bilo na pordečelem obrazu, kako se trudi, vseeno je bil v vrsti zopet nered in ni bila zravnana ko na vrvici, ko je prevzel praporščak povelje in hotel predstaviti nadporočniku ko na vrvici zravnano vrsto. Še enkrat je moral poveljevati pozor in desno se ravnati in potem je moral trikrat, štirikrat ponoviti: »Predzadnji mož malo naprej! — Predzadnji mož glavo pokonci! — Predzadnji mož prsa vun! — Predzadnji mož glavo bolj na desno! — Predzadnji mož konca čevljev bolj narazen!« Predzadnji mož je bil Mijo. Videl sem, kako ga je mučilo. Nadporočnik je bil šele pri drugem možu, ki je naznanil, da odlaga dnevno službo, ko je stal Mijo že skoro pol koraka iz vrste in metal svoje poglede na vse strani, najbolj na nadporočnika. Ko ga je začel opozarjati narednik z očmi, iz katerih so švigale strele in zaradi katere bom še jaz dobil dolg nos, ker je od mojega voda. Pomagal mu je desni sosed, ki ga je ob ugodni priliki potegnil nazaj in držal, da ni znova zlezel iz vrste. Ko je slednjič prišla vrsta nanj, je bil tako zmeden in nemiren, da je začel govoriti, preden je salutiral; ko ga je nadporočnik opozoril na to veliko napako, je dvignil desnico samo do obraza, jo spustil in hotel zopet začeti govoriti, a se naenkrat spomnil, da ni v redu pozdravil, hitro zopet dvignil desnico in jo naglo prinesel v višino kape, ki se je pa ni dotaknil. Roka se mu je tresla ko od silnega mraza. In roko v zraku v višini kape je zajecljal: »Gospod nadporočnik, po-po-pokorno — — —«
»Mož se ne zna vesti pri raportu! Kateremu vodu pripada?« se je obrnil nadporočnik na nas.
»Mojemu!« sem se oglasil.
»Odslej se mora mož vsak dan v prostem času pol ure vaditi, kako se ima obnašati pri raportu!«
»Da, gospod nadporočnik!«
Mirnodušno sem spravil dolg nos v žep, ker sem videl, kako zmeden je Mijo.
»Ti si mi zares pravi rekrut! Niti tega ne veš, kako se imaš pri raportu vesti!« je rekel nadporočnik.
»Prvič sem danes!« je izbruhnil Mijo in ga pogledal nedolžno in proseče.
»Nisem te vprašal o tem! Samo na to odgovori, kar te vprašam!«
»Vse bom povedal, gosp ...«
»Molči! Ali sem te kaj vprašal? Naznani še enkrat, zakaj si prišel na raport, ali v redu?«
»Gospod nadporočnik ...«
»Najprvo salutiraj!«
Salutiral je.
»Vsak dan druge pol ure v prostem času vaje v salutiranju! Niti tega našega očenaša ne zna!« se je obrnil nadporočnik name.
»Da!« udaril sem s petami in salutiral. Za mojim hrbtom je siknil narednik: »Rekrutska ...« — drugega nisem razumel.
»Torej povej, zakaj si prišel na raport!« je rekel nadporočnik že nestrpno.
»Gospod poročnik, pokorno naznanjam ...« Do tu je govoril mukoma in deloma jecljaje, od tu se je pa vsulo, ko da bi molil očenaš; čisto v svojem naglasu in širokorazpredenosti in dolgoveznosti do vsake podrobnosti je začel in po domače zdajinzdaj iztegnil roko in hotel še z njo podkrepiti svoje pripovedovanje; nemirne oči so plaho begale od nadporočnika do mene in nazaj. »Vse bom povedal, gospod nadporočnik, tako povedal, kakor je bilo v resnici ...«
»Zakaj si prišel na raport?«
»Gospod poročnik je zaukazal, da zamaskiramo strelski jarek ...«
»Zato si prišel na raport?«
»Gospod četovodja je odredil, da gre ...«
»Ali si prišel zato na raport, ker je gospod poročnik zaukazal in gospod četovodja odredil?«
»Gospod korporal me je določil ...«
»Ali misliš, da govoriš s svojo staro materjo?! Zakaj je prišel na raport?« je jezno vprašal nadporočnik frajtarja, ki je stal na desno od Mija.
»Ker je jabolka kradel!«
»Vidiš ti rekrut, zato si na raportu, ker si kradel ...«
»Nisem!« je izbleknil naglo.
»Molči! ker si kradel, ne ker je gospod poročnik zaukazal in gospod četovodja odredil in gospod korporal določil ...«
»Poslušajte me, go ...«
»Ali boš držal jezik za zobmi!? Navezan bi bil samo dve uri, ker lažeš, boš navezan štiri ure! Narednik, pišite! Jutri dve, pojutrišnjem dve!«
Nadporočnik je naglo stopil k zadnjemu možu, ki je že naznanjal svojo zadevo, narednik je s slastjo in zadoščenjem zapisoval Mija v svojo bilježnico.
»Gospod nadporočnik, samo eno besedo ...« je spregovoril Mijo z glasom človeka, ki se potaplja in izpušča zadnje klice po pomoči. Preden se je nadporočnik obregnil vanj in ustavil tok besedi, je hipoma umolknil. Čisto pred njim je stal narednik ...
Ko je raport odstopil, smo stopili v nadporočnikovo stanovanje in prižgali cigarete.
»Moj ljubi, kaj si storil! Nedolžnega moža si pahnil v kazen, ker si ukazal, da zamaskirajo strelski jarek!« mi je rekel smeje se nadporočnik.
Povedal sem vso zgodbo, kakor mi jo je pripovedoval Mijo, Pristavil na koncu še o Mijovem značaju: ni napačen fant, samo silno živahen in nemiren, pred kaznijo ima strah ko pred živim vragom, pa kriv ni nikdar in nikoli.
»Ta ne pride tako zlepa na raport!« je zaključil nadporočnik debato, ki se je vnela o čudnem pojavu, da niso nekateri ljudje nikdar in pod nobenim pogojem in v nobenih okoliščinah krivi.
II.
[uredi]Pa je vseeno prišel kmalu zopet na raport, V strelskih jarkih se ni vršil raport vsak dan, ampak po potrebi in če je sovražnik dopustil seveda. Neverjetno in nerazumljivo, vendar resnično! Mijo je bil pri prvem zopet določen in se je moral postaviti v red med tiste, ki so v dnevnem raportu določeni in zapisani pod rubriko »k raportu zapovedani« — z drugimi besedami: med tiste, ki imajo res vzrok, da se jim hlače tresejo pred raportom, ker jim je kazen neizogibna.
Narednik je prilezel v moje podzemsko bivališče in mi naznanil, da se vrši zvečer raport in da mora Mijo zopet priti.
»Kaj pa je zopet naredil? Ali ga ni dovolj izučilo?«
»Ne vem! Gospod stotnik šestnajste ga je določil!«
To me je pogrelo, da se je raznesel kak greh naše stotnije na sosednjo in je moral poseči stotnik šestnajste vmes. In zopet ta nesrečni, ta nedolžni Mijo.
Poklical sem ga.
Obotavljaje se, nemiren do skrajnosti, vendar s tako nedolžnimi očmi, da sem se natihem skoraj nasmejal, se je priplazil k meni.
»Kaj si zopet napravil, nesreča nedolžna?«
»Povedal vam bom!«
»Ali veš, da moraš nocoj zopet na raport?«
»Vem!« je rekel skoro brezslišno in žalostno gledal v tla.
»Pa kako si le prišel v dotiko z gospodom stotnikom šestnajste? Da te ni sram! Ni dosti, da vemo mi za tvoje prestopke, še drugod moraš blatiti čast stotnije! Ali ne veš, da bo odslej vsega, kar se bo zgodilo, kriva naša stotnija, ker vedo, da imamo mi take ljudi, kot si ti?«
»Nedolžen sem!« je rekel ves potrt in me ni pogledal.
»Seveda si nedolžen, o tem ne dvomim! Kako bi le mogel biti kriv?«
In ker se mi je zahotelo dobre volje in smeha, malo tudi zato, ker sem ga videl tako potrtega, vendar v nemiru dregetajočega, da bi izbruhal, kar si je zamislil v svoj zagovor, sem mu dovolil, da pove po svoje na dolgo in podrobno, kako je bilo.
Ves je oživel in govoril hitro in kakor v strahu, da bi ga prekinil in mu ne pustil izgovoriti do konca.
»Gospod narednik je poslal na vod glas, da mora priti eden pod večer h kuhinji nacepit drv in pomagat čistiti okoli kuhinje in pri kuhinji. To se je zgodilo včeraj. Gospod četovodja je določil, da gre eden od našega roja. Gospod korporal je določil mene. V mraku sem, kakor treba in gre, naznanil gospodu korporalu svoj odhod ...«
»Ali to pot ni imel gospod frajtar nobene vloge?«
»Nobene! Naznanil sem se torej gospodu korporalu in šel v vas h kuhinji. Prijavil sem se gospodu računskemu podčastniku — kakor je predpisano — in povedal, zakaj sem prišel. Gospod računski podčastnik je odredil, da pomagam najprvo kuharjem pri umivanju. Storil sem z veseljem, v par trenutkih je bilo vse pomito. Vprašal sem gospoda računskega podčastnika, kaj naj sedaj delam? »Dvorišče pometi!« mi je rekel. In kot bi z mezincem mignil, je bilo dvorišče pometeno, pa kako pometeno! Ni najmanjše slamice bi ne zapazil, da si z laterno iskal! Sam gospod računski podčastnik me je pohvalil in rekel, da tako dobrega delavca še ni tako kmalu imel, »Še drv nacepi,« mi je rekel, »potem lahko greš!« In nacepil sem v kratkem času tak kup drv, da so rekli kuharji, da jih bodo imeli za ves teden dovolj. Ker sem tako dobro in hitro vse naredil, so mi dali za priboljšek še eno polno skledico menaže. Le pomislite: preden sem šel h kuhinji, sem menažiral: polno skledico menaže, in preden sem odšel od kuhinje, zopet polna skledica menaže. Pa naj bi bil še lačen, da bi jedel zelena in nezrela jabolka? Nikdar in nikoli! Ali po vrsti! Pojedel sem polno skledico menaže, se lepo zahvalil kuharjem, naznanil gospodu računskemu podčastniku odhod in šel. Bilo je že temno, zato mi ni bilo treba iti po jarku, ampak sem prosto koračil po poti. Le pomislite: sit sem bil, dve polni skledici sem snedel! Ko tako grem po temi, se naenkrat ob nekaj spotaknem. Obstanem in se sklonim, da pogledam, ob kaj sem zadel? Ni bil kamen, ne, ko dvigneje in natančnem pogledam, da se prepričam - eto, bila je jabuka! Zagriznem ...«
»In ravno v tistem hipu je stal stotnik šestnajste, kot da bi padel z neba, pred teboj in te zasačil, ko si jedel nezrela jabolka?!«
Začudeno me je za hip pogledal, ko da bi hotel reči: Kako pa veš ? Ali potem je le zapazil naglas mojega vprašanja — in je molčal.
»Ali ni bilo tako?«
Molčal je.
»Ti imaš pa res neizrečeno smolo! Vedno in povsod te doleti ravno v tistem hipu nesreča, ko se zaveš, da si na krivem potu! Smiliš se mi!«
Molčal je. Povedal je, kar je moral povedati, da je mogel zadobiti tiho zavest: Povedal sem, kakor je bilo— storite sedaj z menoj, kar hočete! —
Pri raportu je z največjo muko zatrl svoj nemir in se obnašal kakor vojak, kateremu ni raport več nič novega, le tega ni mogel zatreti, da bi tako rad, tako zelo rad povedal vse, kakor je v resnici bilo.
»Ti si že zopet tu, ti nesreča!« mu je rekel nadporočnik dobrovoljno.
»Gospod nadporočnik, pokorno naznanjam, šel sem h kuhinji, ker je gospod narednik poslal glas ...«
»Kdo je torej danes kriv? Gospod narednik ali gospod stotnik šestnajste?«
»Gospod nadporočnik pokorno prosim, naj po ...«
»Ali priznaš?«
»Nedolžen ...«
»Vidiš, šest ur boš navezan! Dve uri, ker si kradel, dve uri, ker si ponovno kradel, dve uri, ker lažeš. Ali to si zapomni, ako mi prideš še enkrat na raport radi tatvine ...«
»Nikdar več, nikdar več, gospod nadporočnik! O, in če bi jabolko ...«
»Molči! Ne bo se ti izšlo samo z navezanjem, to si zapomni!«
»O, saj je že to ...«
»Ali boš molčal, raglja?«
Vgriznil se je v spodnjo ustnico in se uporno zazrl na drevo pred seboj.
III.
[uredi]Ko so jabolka že zorela, so bili določeni ljudje od stotnije, ki so vsak dan nabrali določeno množino sadja. Pri kuhinji so umili jabolka in hruške in jih kot priboljšek razdelili med moštvo. Na svojo roko trgati sadje je bilo strogo prepovedano.
Ker so bili dnevi precej mirni, je vzel naš nadporočnik vsak večer lovsko puško, požvižgal zvestemu psu, ki mu je sledil i v prve vrste in se ni nikdar ločil od njega, in stopil po bližnjih vrtovih, poljih in košenicah, da iztakne zajca, ki je vkljub streljanju sklenil ostati na domačih poljanah. Sam je hodil previdno ob grmovju in drevju, da ne vzbudi nepotrebne pozornosti na sovražni strani, pes je pa letal in vohal in zasledoval prosto in neovirano, koder in kjer in kakor je hotel.
Nekega večera se je dogodil nadporočniku čuden slučaj. Izvrsten lovski pes ni na lovu nikdar zalajal drugače ko v trenutku, ko se je žival, ki jo je izsledil, dvignila in hotela uteči Gospodar je dobro poznal svojega psa, ko je zalajal, je vedel, pri čem je. Naglo je skočil na svoje mesto in pritisnil puško k licu, zvesti pes — bosansko ime je imel: Brnja — ga ni nikdar motil, ni nikdar brez vzroka in namena na lovu zalajal.
Samo tisti večer je to storil. Ko je zalajal, je skočil nadporočnik na mesto, odkoder bi mogel najbolje streljati — imel je izboren lovski čut — in hitro dvignil puško. Ali divjačine in Brnje ni bilo od nikoder, slednji je tudi naenkrat prenehal lajati. Nadporočnik je čakal, čakal in se čudil. Kaj takega zvesti Brnja dosedaj še ni storil.
Ali kje tiči sedaj? Zakaj je zalajal, če ni dvignil divjačine? Zakaj ga ni od nikoder?
Poklical ga je, požvižgal mu je parkrat zaporedoma — ali Brnja ni dal glasu od sebe. Radoveden ga je začel iskati, ga neprestano klicati in mu žvižgati.
Po dolgem iskanju ga je zagledal na mali ravnici: kakor pripravljen na skok je stal pred košatim grmom in gledal nepremično v grm.
»Brnja!« ga je poklical in začuden obstal.
Brnja je zarenčal, ali obrnil se ni, da bi pogledal svojega gospodarja, samo nemirneje je zamahal z repom.
Nadporočnik se je trudil, da ga spodi od grma, da bi lahko neovirano ustrelil — zakaj da tiči nekaj nenavadnega v grmu, mu je bilo jasno — pa je bilo vse zastonj, Brnja se ni ganil.
Nadporočnik je pripravil puško za strel in se previdno bližal- Par korakov pred grmom je obstal in napeto pogledal, kaj vidi pes. Zapazil je v grmovju med kraškim kamenjem malo votlino — kaj res nenavadnega v prvih hipih ni opazil. Stopil je bliže in natančneje pogledal — tedaj je naenkrat stisnil puško trdneje in ni trenil z očmi. Iz grmovja in kamenja mu je sevalo nasproti dvoje temnih, v drgetajočem ognju pričakovanja kot od vročine razpaljenih oči. Široko odprte oči so nepremično in kot začudeno strmele vanj. Pogledal je natančneje in stopil bliže — šele tedaj je zapazil vojaka, ki je ležal v votlini in ga tako gledal, njegova obleka je bila tako podobna kamenju, da ga v prvih hipih ni mogel razločiti.
»Kaj pa delaš tukaj?« ga je vprašal osuplo.
Vojak se je zganil, ali ven ni prilezel, tudi odgovoril ni, niti obrnil pogleda od njega.
»Kaj delal tukaj?! Li ne veš, kje je tvoje mesto?«
»Gospod nadporočnik, pokorno naznanjam, danes zjutraj me je zalotil beli dan tu zgoraj, ko sem se vračal iz gozda, kjer sem posekal eno drevo za v strelni jarek! Gospod korporal je bil z nami! Ali vsi drugi so pravočasno odšli nazaj, le jaz nesrečnež sem zamudil. Kaj sem hotel, revež, ko ostati tukaj čez dan?! Če bi šel pri belem dnevu do strelskega jarka, bi me lahko zapazil sovražnik!«. Tako je govoril, ganil se pa ni.
Nadporočnik je široko odprl oči. Spoznal ga je. Bil je Mijo.
»O ti tiček! Ti si zopet! Zlezi vun!«
»Vašega psa se bojim!«
»Ničesar ti ne bo napravil! Alo vun!«
»Bojim se!«
»Pri priči se dvigni!«
Obupen pogled je še poslal nadporočniku in za hipe omahoval, potem se je pa le ganil in se začel počasi in previdno dvigati. V tistem hipu, ko se je začel dvigati, je obrnil pogled od nadporočnika na psa in ga ni več prenesel na nadporočnika.
Brnja je zalajal, ali gospodar ga je pomiril. Mijo je padel nazaj v votlino in obležal.
»Takoj vun!«
Ker se je začel Brnja — pomirjen po gospodarju in ker je videl, da je to eden naše stotnije — vesti dostojneje in ni več kazal sovražnih namenov, ni preostajalo ubogemu Miju drugega, ko prilesti vun.
In nadporočnik je videl, da leži v votlini vse polno jabolk in hrušk. Ko koklja na jajcih je čepel Mijo dosedaj na njih in jih zakrival.
»Tak nepoboljšljivec si torej?!«
»Pa vas uboga, gospod nadporočnik, vaš pes. Tako sem se ga bal, dokler niste prišli in me rešili!« je rekel Mijo, ko je prilezel ven in ga pes ni zgrabil. Na jabolka se ni ozrl, nadporočniku pa tudi ni upal pogledati v oči.
Nadporočnik mi je pozneje povedal, da je rekel to s takim glasom in tako mirno in nedolžno in domače, da se mu je moral nasmejati.
IV.
[uredi]Teden pozneje se je pri napadu razpočil šrapnel. Zabrnelo nam je po glavi in ušesih tako silno, da so za hip izginili vsi čuti, da bi morda niti ne čutili in ne zapazili, če bi bili zadeti.
Kakor skozi meglo in v nezavesti sem videl, kako se je zgrudil tik ob meni Mijo. Klecnila so mu kolena, sesedel se je na kup, padel na obraz in mirno obležal par hipov. Nato se je naenkrat stresel, se sunkoma malo dvignil in odprl usta.
Hotel je nekaj reči, menda besedo: Nedolžen!