Nedeljska bratovščina
| Ata Žužamaža Nedeljska bratovščina Rado Murnik |
| |||||||||||
V prijaznern slovenskem kraju, v Zali skali, se je zbrala devetorica podjetnih in požrtvovalnih mož v častitljivo družbo nedeljskih lovcev - je jel pripovedovati ljubeznivi doktor Pavliha, ki se nikdar ne laže.
Nikarte ne mislite, ljubi poslušalci, da bom ob tej veleugodni priliki jel zbirati neslane dovtipe in prodajal žaljivo zafrkazen! Vsak ni tako srečen, da bi mogel in smel loviti, kadar bi se mu poljubilo. Tudi jaz sem fanatičen nedeljski lovec od kučme do podplatov in obsojam brez pardona vse hudobne jezike, ki zaničljivo in posmehljivo omalovažujejo nas prekoristne ude lovečega človeštva.
Pogumna in nesebična devetorica je po dolgem in temeljitem premišljevanju ustanovila lovsko družbo, jo krstila »Nedeljsko bratovščino« in kupila zaloskalski lov za nekaj sto kron.
Pravi člani te ugledne bratovščine so bili po abecedi gospodje oziroma bratje: veleposestnik Bibolaz, pekovski mojster Hahalin, gostilničar Kašoliznik, mesar Klobasar, čevljar Migomig, trgovec Pipopuh, upokojeni profesor Plešoprask, brivec Pušoljub, krojaček Zgaga. Častnih, podpornih, dopisujočih ah tudi drugačnih članov pa ni imela »Nedeljska bratovščina« nobenih.
Načeloval ji je dični brat Bibolaz, jako zastaven in častitljiv mož. K sejam je hodil vedno v črni salonski obleki in z veličastnim cilindrom (kalibra 69). Podedoval je oboje od rajnega bratranca, ki je bil svoje dni višji uradnik in svetnik na Dunaju. Veselilo je Bibolaza vselej, kadar je mogel podedovano opravo zračiti, zlasti na sejah odlične »Nedeljske hratovščine«. Čemu pa bi mu bila ta elegantna praznično črna oprava tukaj na kmetih, v Zali skali, kjer po več let zaporedoma ni bilo nobenega pogreba ali druge veselice in zabave? Oblagodarjen pa je bil gospod Bibolaz, tudi sicer dokaj čeden gospod, z eno najlepših kulturnih pleš jugoslovanskih dežela; po mnenju zaloskalskih lovcev bi bil z njo zadovoljen vsak ministrski predsednik. Bila je celo večja od Plešopraskove, dasi je bil ta mož hudo učen. Bibolazov golovec je delal čast ne le Bibolazu samemu in njegovi žlahti, ampak tudi vsem Zaloskalcem, zlasti ob procesijah.
Načelnikov namestnik je bil dolgi in suhi trgovec Pipopuh. Služil je bil tri leta pri vojakih; posloval je bil sicer večinoma v bataljonski pisarnici, vendar je znal dobro streljati. Na lov je hodil previdni mož kar z dvema puškama kakor svoje dni Daudetov slavni Tartarin de Tarascon, eden največjih lovcev vseh časov in narodov.
Tajnikoval je upokojeni profesor Plešoprask, ki je zastopal v »Nedeljski bratovščini« sivo teorijo in lovsko slovstvo. Kadar se je izprehajal z dežnikom na rami po obširnem praznem lovišču »Nedeljske bratovščine«, tedaj je skoraj neprenehoma mrmral citate iz najboljših lovskih spisov ali pa vsaj polglasno ponavljal latinska imena zverjadi. Bil je res sila učen. Obelodanil je obširno in temeljito monografijo o bastardiranju divjih zajkelj s fazani. Žalibog ni niti en lovski list priobčil primerne, resne ocene; zdelo se je, kakor bi hoteli zavidni hinavci s hudobnim molkom ubiti pisatelju veselje do plodonosnega znanstvenega dela. Ali modri gospod profesor Plešoprask se je tolažil z imenitnim pregovorom: nehvaležna domovina piha na vsakega preroka, ki ni pritepenec. Tešila ga je pa tudi druga, nič manj tolažilna prislovica: Invidia gloriae comes - zavist spremlja slavo! Zato je izza svojih velikih temnovišnjevih naočnikov zaupljivo in bistro gledal v prihodnost.
Blagajnik je bil pa krojaček Zgaga, jako nemiren in siten duhek. V vsaki stranki, v vsakem poklicu, v vsakem društvu je nemarna garjeva ovca, ki dela zgolj zgago; ovca, ki nima pravih zmožnosti; ovca, ki ne zida, ampak le podira; cokla, ki ovira napredek in se satansko raduje, ako more koga žaliti in jeziti. Taka žalostna cokla je bil tudi krojaček Zgaga, veleposestnik kocinastih bradavic. Ugovarjal in zanikaval in nagajal je zgollj iz gnusne navade, pikal in ubadal je iz prirojene zlobnosti. Bil je tako droban in kratek, da ni vreden nobenega daljšega opisa.
Najprvo so nedeljkarji sestavljali, popravljali, pilili in hektografirali pravila vzorne »Nedeljske bratovščine«. Posvetovali so se o vsaki malenkosti tako temeljito in natančno, da so spravili nad sto hudih paragrafkov na papir. Seje so bile v zadnji sobi Kašoliznikove gostilnice.
Stvar pa ni bila tako enostavna in lahka, kakor bi si nemara kdo mislil, ampak narobe.
Zakaj niti v zaloskalskem revirju niti v sosednjih loviščih ni bilo že več let ne duha ne sluha o divjačini. Nikjer nobene jerebice, nobenega zajčka, nobene veverice! Prejšnji zakupniki teh lovov so bili taki strastni »lovci«, da so postreljali, pobili, pomendrali, pomečkali, porazmesarili, podavili, poiztrebili vse, kar leze ino grede po zemlji ino leta po zraku.
Že zdaj vidimo, s kakšnimi zaprekami se je morala boriti občudovanja vredna »Nedeljska bratovščina«.
Ako brat Kašoliznik ne bi bil točil tako izbornega cvička in prodajal tako tečnih krač, bi bili junaški nedeljski bratje omagali gotovo že prvi teden svojega zakonoizdajalskega poslovanja. Izvrstna pijača in hrana pa jim je pomagala tako uspešno, da so z združenimi močmi že v osmih sejah sijajno premagali vse težave.
In posrečilo se jim je bolje, nego so bili pričakovali najbolj trdovratni optimisti. Takoj v petem paragrafu so določili, da plača devet litrov globe v občno korist »Nedeljske bratovščine« vsak, kdor bi se izpozabil in šel lovit tudi na delavnik. Za društveno geslo so si izbrali ponosne besede pevca slovenskega:
P r a z n i k a ni se bal,
Niti n e d e l j e!
Med drugim so seveda strogo določili v posebno dolgem paragrafu, da ni nikomur dovoljeno, streljati na svojega bližnjega niti s kroglo niti s šibrami. Natanko pa so odmerili strelnino za vse živali, tudi za one, katerih ni bilo v lovišču.
Kakor ima vsaka dobra stvar svoje nasprotnike in zlobne sovražnike, tako jih je imela tudi prekoristna »Nedeljska bratovščina«. Že prelepo ime samo ob sebi je bilo nekaterim podlim in zavidnim dušam oster trn v peti. Nevoščljivci so zabavljali, naj bi si bili nedeljski bratci izbrali rajši ime: »Prostovoljno žejogasilno društvo«.
Idealni nedeljski bratje pa se, hvala Bogu, niso brigali za tako in enako infamno zafrkazen ter so hodili pridno vsako nedeljo in vsak zapovedani praznik na lov.
Da ni bilo nohene divjačine, to jim ni kalilo veselja do lova. Prvi se je nesmrtno oslavil suhi in dolgi brat Pipopuh.
Dokazal je s popolnoma zanesljivimi pričami, da je sam ustrelil kapitalnega živega močerada.
Še tisto nedeljo je imela »Nedeljska bratovščina« v praznično okrašeni gostilnici Kašoliznikovi slavnostno sejo. Veselo presenečeni bratje so čestitali srečnemu strelcu v dolgih in vendar jedrnatih govorancah, mu poklonili dragocen, handžarju podoben nož za lov na močerade in kronali Pipopuha za kralja vseh pravih nedeljskih lovcev z dostavkom, da hodi ta visoka in redka čast dedna v njegovi velecenjeni rodovini, dokler ne umre zadnji Pipopuh. Slavljenec jih je ginjen zahvalil im plačal prijetno navdušenim tovarišem več velikih posod cvička. Od Pipopuha je velo nekaj tajnovitega, nekaj velikega. Obseval ga je mistični nimbus nedeljskega lovca, ki je res nekaj ustrelil. Profesor Plešoprask je določil latinsko ime ustreljene zverine in obljubil lahkoumevno predavanje.
Tako so se nedeljski bratje izvrstno zabavali in vsako nedeljo uživali nedolžno veselje. Ustreljenega močerada so dali lepo napažiti in ga namestili takoj pod kaligrafirano geslo. Njih veselje je prikipelo do vrhunca, ko je kmalu potem Bibolazov pes Putifar izvohal, izkopal in ujel krasnega krta na brakadi. Tudi umrjoče ostanke krtove so poslali spretnemu dermoplastu in postavili mično živalco kraj močerada. Imeli so torej že kar dve zares jako redki lovski trofeji. Malone vsak večer so imeli slavnostne seje v izborni gostilnici brata Kašoliznika in občudovali krta zdaj močerada.
Tedaj pa je šinil nečisti duh v brata Zgago, da je vstal in odprl svoja usta in začel verižiti in klobasati menda takole:
»Slavni ljudje božji! Kaj pa, če bi nakupila naša »Nedeljska bratovščina« zajcev, srn, jerebic in fazanov in jih zaredila v našem docela ogoljenem lovišču, kaj?«
Vseh drugih osem bratov je zazijalo obenem kakor na vojaško povelje. Vnela se je srdita debata.
Vsi so napadali brata Zgago in ga zmerjali z megalomanco, ki hoče sejati seme razpora v mirno bratovščino. Poudarjali so, da bi zagrešili največjo neumnost tega stoletja, ako bi sprejeli Zgagov nujni predlog. Naglašali so, da bi nakupljena divjačina gotovo ušla v sosednja prazna lovišča; da bi se jim sosedje lahko smejali po pravici in hrustali njih zajce in jerebice pa tako dalje. In oglasil se je »Nedeljske bratovščine« modri načelnik Bibolaz, rekoč:
»Počakajmo rajši, da nakupijo in zarede divjačino - sosedje!«
Z veliko vnemo so sprejeli ta pametni predlog. Sitni Zgaga pa je moral plačati tri litre vina, da ga niso vposlali v pregnanstvo.