Nebo gori

Nebo gori Ivan Albreht

1939; v ponatisu v Glasu naroda 1943 s podnaslovom Roman

Izdano:	Glas naroda 51/67–106; 1943
Viri:	dLib 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Gomilarjeva Tilda je služila nekje v Trstu. Simen je šival v Krivi vrbi, doma pa je ves čas materine bolezni gospodinjila Mojca, Gomilarjeva najmlajša, gospodaril pa je Foltan, njegov sin iz prvega zakona. Gomilar namreč po rodu ni bil niti dninar niti bajtar, ampak Završanov sin.

Mojca se je Foltana že dolgo na tihoma bala, ker se ji je zdel po vnanjosti in po srcu čudak, pol brat pa je bil kljub temu vedno za njo kakor senca. Kjer je le slutil, da je Mojci kako delo pretežavno, je bil koj pri njej, čeprav se je dekle branila krivonogega pusteha in ga odganjala. Foltan je vselej samo po medvedje zagodrnjal, se počehljal po grivastih laseh in črno pogledal deklino, ki je precej utihnila in ga pustila ravnati kakor mu je prijalo. Z nasmehom je napel mišice, dvignil tovor ali porinil voz, karkoli je že bilo treba. Pri tem se mu je koža nabreknila, kite so se napele kakor vrvi in žile so z modrikasto nabuhljenostjo prepletle roke in obraz.

»Kaj se pelušiš, ko vidiš, da nisi za to? Ali mi ne znaš reči?« je bil vselej sproti zadovoljen, ko je opazil, s kakšno bojaznijo dekle občuduje njegovo moč. Včasih jo je še potrepljal po ramenu.

»Veš, dekle, Grivarji nismo trepetlike; smo drenovci in še več. Smo le še Završanovi naj bo še karkoli.«

Bilo je videti, kakor da hoče povedati še kdo ve kaj, a glas mu je nenadoma obtičal v grlu. Kakor da se davi, je zakrilil z rokami in namrščil črne, zračene obrvi. Prav za prav se je čudil sam sebi, čemu Mojci lahko toliko pove, ko z drugimi skoraj ni more spregovoriti niti besed.

»Ne vem, zakaj me nikoli ne pokličeš,« ga je nežno prevzel, ko je gledal sestrino zadrego. »Ene krvi sva, pa vendar bežiš pred menoj kakor pred škonjakom.«

Bilo je sredi vročega poletja in delala sta na vrtu, ki je bil po strmi rebri ob gozda razpet za hišo proti Borovljam. Mojca je zeljniku prebirala glave zgodnjega zelja in jih odkladala na samotežni voziček, da jih jutri odpelje v Celovec na trg. Foltan pa je pravkar prinesel iz gozda svežega vejnika za koze. Zagledal je Mojco, ki je dokončala prebiranje in se nategovala, da bi speljala težki tovor navkreber. Kakor bi trenil, je treščil svoje breme na tla in skočil k vozičku. Dekle je sunkoma lopnila v travo, tako je pred močjo pol brata voziček nenadoma izgubil vso težo. Foltan se je ustrašil, poprijemal z eno roko voziček, da ni zdrknil navzdol, a z drugo je hotel Mojci pomagati pokonci.

»Nikar me no vse ne polomi. Kdo ti bo pa kuhal, zverina!«' si je dekle brisala s čela mah in listje, ki se ji je pri padcu nalepilo na znojno kožo. »Prideš kakor pošast. Ali res ne znaš nikoli biti človeški?«

Kdor bi mu bil sicer rekel kaj podobnega, bi bil že zdavnaj občutil jekleno silo njegovega udarca, pred Mojco pa je čokatec stal kakor otrok in poslušal izbruhe dekletove nejevolje.

»Saj sem ti hotel samo pomagati,« je gledal napol vstran in previdneje pomagal speljati voziček do vrha, kjer je obdajalo hišo nekaj pednjev ravničine. Pravkar se je jel odkašljevati in ugibati, kaj bi še povedal v opravičilo, ko se suho in zamolklo oglasi iz hiše.

»Mati kličejo,« si oddahne in se hkratu prestraši Mojca, čokatec pa nejevoljno zaškriplje z zobmi.

»Živini spodkidaj in nastelji, Foltan, če mi hočeš res kaj pomagati,« grede še naroča pol sestra in izgine v hišo. Fant pa mrko zarenči:

»Saj moram še po vejnik k zeljniku.«

Obotavljaje in sam na se jezen, odhaja po vrtu. Kamor se ozre, povsod sama rast in slast. Grlovec Zingarica, Macen, Žihpolje onkraj Drave, vse se koplje v soncu. Zavtiško tisje je kakor svileno, oljše ob Dravi samo srebro. Mojca ima oči kakor sviščev v planini, le zanj ni sonca na tem čudnem svetu.

V navalu občutja, ki preganja Foltana že izza zgodnjega detinstva se jezno zlekne v razor kraj zeljnika, si pomakne čop vejevja pod glavo in si z rokami zakrije oči in obraz.

»Ali sem res kakor izobčen na tem svetu?« se trpko drami v njem. Misli tvegajo in preskakujejo kakor musice v večernem mraku. Brez moči in odpora se jim prepusti kakor v nenadni utrujenosti. Seveda niti rajna mati, Bog ji daj dobro, ga ni nikoli pobožala. Ali je res zavekal tako grozen in vržen na svet, da se ga je ustrašila in zbežala v grob pred njim!

Za trenutek se mu zahoče, da bi vstal in šel pokukat v bajto, kako se Mojca ljubeče sklanja k bolni materi. Ali je res Gomilarica manj odurna kakor on? Koliko je samo shujšala. Kar šklepečejo ji kosti. Malo bi se je človek dotaknil, pa bi se sesula kakor razsušena posoda. In oči ima vdrte tja nekam v sredo glave.

Ob tem prizoru ne mine Foltana volja, da bi vstal in stopil v bajto. Sama jeza ga prevzame in vse začne rdeče plesati in se mu megliti pred očrni. In čemu je neki bilo treba očetu siliti v beračijo, ko bi bil lahko postal in ostal Završan? Ali ga je sam vrag premotil, da se je zamrežil? Z Bovškega nekje je prišla dekle, Foltan je slišal praviti, da je bila Tinka Lahinja ali Nemka, nekateri so celo jezikali, da se je ciganska kri pretakala po njej. Samo Zala, Foltnova mačeha, je večkrat pravila, kako je bila njegova mati brhka in krotka, kakor cvet je bila in le en greh je nosila s seboj: revna je bila liki koza zadaj, ki ji Bog ni privoščil niti poštenega repa.

Če je res bila mati lepa, Foltan ne more vedeti in ne reči, le zase ve, da ni deležen niti trohice njene lepote. Mati Zala tudi pravi, da se mora človek pokoriti za grehe staršev in dedov do devetega rodu, toda to modrost naj si hudič natakne na roge in naj device plaši z njo, ne pa, da mora Foltan trpeti zavoljo tega. Kaj je on ukazal očetu, naj se kakor gorni mož v žalik ženo zagleda v deklino, ki ne premore nič drugega kakor to, kar je prinesla s seboj na svet in kar so ji dali ljudje, da jih ne mami v svojo goloto.

Nič hudega, če je stari Završan rotil in svaril sina, naj se ne bije s pametjo, če hoče sam sebi dobro. Mož je samo gozda premogel toliko, da za svoj živ dan ni nikoli vsega obhodil, sin Bošt pa je bil za pametno besedo gluh in je bilo, kakor da stari vetru govori. Nazadnje se je mož naveličal in povedal Boštu, naj gre, kamor ga je volja. Z bobovico bodo pokadili za njim, pa mir besedi.

Tako je sin odšel zdoma in ni bil nič več Završanov, veljaškega hribovskega kmeta sin, ampak samo Boštjan Gomilar, siromak in težak, ki se je spričo svoje trdoglave nespameti moral pehati po gozdeh za tuje gospodarje, ki jih ni niti po imenu prav poznal, po obrazu pa sploh nikoli ne videl.

Tinka je še naprej služila za natakarico v Borovljah, ko pa je šel čas h kraju, jo je gospodar odslovil in sta se z Boštom vzela kakor cigani, ki se ženijo pod vrbo. Brez svatov je minilo in brez ženitnine. Zbadljivi kaplan, ki ju je poročal, je menda že koj v zakrstiji dejal nevesti, naj podviže domov, da ne prehiti, kar ji je namenjeno. Čez tri tedne je nato že vekal Foltan na svet, materi Tinki pa se je tisti dan utrnila zadnja solza. Gomilarjev prvi zato ni nikoli mogel občutiti, kako boža materina roka. Ali res radi tega tudi za očeta ni imel nikoli nič kaj dosti srca? Na to vprašanje se niti sam ni znal odgovoriti, čutiti pa je začel kaj kmalu, kako med njima kaplje neviden prepad misel, da bi bil Bošt nemara le še lahko Završan, če bi sina ne bilo vmes. Kadar je bilo doma količkaj narobe, je moral Foltan že kot dete, in še preden se oče drugič oženil, slišati ta očitek, ki se mu je zagrizel v dušo, čeprav še ni mogel razumeti, vse njegove strupene ostrine. Z leti, ko je bil oče že Zalin mož in gospodar na bajti, je tudi Foltan začeli bolj in bolj razumevati, kaj se godi okrog njega, pa so ga očitki tako zaskeleli, da je očeta malone zasovražil. Ne samo očeta; temveč ves rod. Čemu so klicali njega na svet, ko niti sami sebi niso znali urediti življenje!

Tako je bil iz dneva v dan bolj zagrnjen in zakrknjen. Že kot pobič se ni dosti družil z vrstniki, kadar pa je le zašel med nje, je napravil kaj polno zdražbe in razprtije. Vzlic temu si je mačeha Zala vedno obilo prizadevala zanj. Nikoli ne more reči, da bi ga bila ločila od svojih otrok. Rajši mu je še kaj skrivaj privoščila kak priboljšek. Vse to je rad sprejemal, čutiti pa le ne more prav nič hvaležnosti. Ne more in ne more. Kakor vse ljudi, gleda tudi njo le z očmi oguljene divjačine in je s srcem vedno na preži, kdaj ga še s te strani utegne doleteti kaj hudega.

Morebiti mu je le res hotela dobro, ko ga je dala učita k puškarju Petru, ki ji je bil krstni boter in daleč naokrog znan veljak in možak. Morda res, a Foltana le ni držalo v delavnici. Že prvi teden se je skrivaj pomuznil venkaj in se klatil po Rožu, dokler se ni kakor sestradan maček nekega večera privlekel domov. Še vedno se spominja, kako se je potuhnil v drvarnico in ugibal, po kakšnih ovinkih bi se pritihotapil v hišo. Tedaj jo primaha sam puškar Peter po bregu proti bajti. Foltan je slišal, kako vprašuje po njem, kako ga skuša mačeha opravičiti, češ, da je tako mlad, in še brez pameti kakor kozič o veliki noči, in je treba veliko potrpeti ž njim ko sirota nima matere. Slišal je tudi, kako je oče jezno zaškrpal z zobmi in se pridušil, kako bo temu skobcu za vse večne čase navil ušesa. Naj tele spozna, kaj se pravi živeti!

Trdoto očetove pesti je moral že večkrat občutiti in se je ob jezni pretnji kakor brez uma zgrozil. Nenadoma ga je stisnilo v grlu in nikakor ni mogel zadržati kašlja. V tem je oče tudi planil in jel strahovito udrihati po njem. Puškar Peter je skraja kakor brezbrižno gledal divji prizor, potem pa je stopil k Boštu, kakor češ:

»Kaj boste samega sebe pretepali Gomilar. Saj še nikoli noben otrok ni zakrivil svojega rojstva.

Skoraj ni mogel verjeti, da je res konec strahote. Medtem je spričo bolečin, je skozi solze pogledal zajetnega puškarja in skoraj ni mogel verjeti, da je res konec strahote. Medtem je očetu, ki je pravkar zopet hotel otrniti, omahnila roka. Samo besno je še sunil sina od sebe, da se je opotekel in omahnil vprav puškarju Petru med noge.

»Kar potolaži se« ga je obrtnik obzirno prijel za roko, »samo da nisi bolan. Če ne boš puškar, boš pa kaj drugega. Zdrav človek, ki ima glavo nasajeno na pravem koncu, že najde svoj prostor pod soncem.«

Očeta je rdeče skuhalo in ni zinil nobene. Gomilarica se je opravičevala, puškar pa je samo še rekel, da se Foltan lahko vrne k njemu, če bi ga kdaj zamikalo puškarstvo in se je poslovil.

Takrat je bil Foltan zadnjič tepen, a tudi zdoma ga ni poslej silil nihče več. Mati Zala ga je včasih vzela s seboj v Celovec, ko je peljala sadje in zelenjavo na trg medtem ko se oče sploh ni več zmenil zanj. Tilda in Šimen sta ga gledala kakor volka, dokler sta bila doma, le mala Mojca je bila vesela, če ji je kdaj urezal vrbovo piščal, ali prinesel iz gozda borovih češarkov, ki so ji bili najljubša igrača. Mala je bila tudi edina na svetu, ki je Foltan ni sovražil. Čeprav sta bila po starosti celih petnajst let vsaksebi, se je rad igral z njo. Vsak krajcer, ki mu ga je mati Zala v mestu dala za priboljšek, si je pritrgal, domov grede smuknil k branjevki in kupil, kar se mu je zdelo najlepše in najslajše za Mojco.

[nejasno] zdelo, da sliši jok. Glas ga je vzpodbodel in pognal kvišku. [nejasno] razoru ob zeljniku. Nejevolja, ki ga je bila prej obšla, je splahnela in utonila k pozabi. Kakor zraščen je z zemljo in šele pisan metulj, ki mu je sedel na nos, ga je nekoliko predramil. Foltan je zamahnil z roko, hkratu pa se mu je zazdelo, da sliši jok. Glas ga je zpodbodel in pognal kvišku. Res, Mojca joka. Čokatec hlastno pograbi vejnik in stopi navkreber.

»Povsod te že iščem. Lepo te prosim, Foltan, stopi no po gospoda,« ga postreže pred hlevom objokana Mojca.

»Ali je res tako hudo?« se na vsa usta zavzame fant in pokaže krepke bele zobe.

»Hiti, Foltan, če mi hočeš malo ustreči.«

Res je hitel, kakor da mu gori za petami.

»Brž, brž se mudi,« je padel v župnišče in celo pozabil povedati, kam in čemu je taka nuja.

»Gomilarjeva mati Zala –« je nerodno pogledal vstran, ko ga je vprašala kuharica Cila, kaj naj sporoči župniku. »Mojca joka, se mudi – –«

In je že odhacal iz veže.

»Še čudno, da je toliko povedal,« je mrmrala postarna samica, ki je poznala Foltana z Dolan. Kakor k jedi je poklicala župnika, naj gre previdet branjevko Gomilarico.

Zunaj na polju, ki loči vas od trga, se je Foltan domislil, da se mu zdaj prav za prav nikamor več ne mudi. Dan se je že nižal na večer, pripeka pa je bila še vedno moreča. Čez in čez je vse molčalo in mirovalo v dušeči soparici.

»Bo še kaj neurja,« je sedel Gomilarjev na kup gramoza ob cesti in se zagledal proti Macnu in na Zavrh, kjer bi lahko sedaj imel dom, ko bi se ne bilo vse tako peklensko zasukalo. Kakor prej v razoru, je začelo tudi sedaj grebsti v njem, a nazadnje so se vse misli strnile v sliko o Mojci.

»Saj sem res prismojen,« se je zdajci vzdramil v resničnost. »To morebiti dela vreme.«

Spomnil se je, kako nestrpno doma čakata mati in hči, pa se je napotil dalje. Po nekaj korakih si je premislil. Pri mogočnem hrastu, kjer se s ceste odcepi pot na vas, je preskočil živo mejo in se zleknil v travo. Domov ne pojde, dokler ne pozvoni zbogom. Doma je samo jok. Nemara je tudi Cila pozabila povedati gospodom in bo moral še nazaj.

Začel je že robantiti sam zase, ko se končno oglasi zvon. Ljudje, kar jih je še bilo na polju, so se vzravnali in se jeli ozirati, komu je namenjena zadnja popotnica. Foltan pa se je samo pretegnil bliže k hrastu.

»Mi vsaj ne bo mogla Mojca reči, da nisem prav opravil.«

Počakal je toliko, da je prišel župnik s cerkovnikom mimo. Kakor je bil sicer nastrojen, je vendar pokleknil in skozi živo mejo kukal na cesto. Za duhovnikom je nihalo nekaj starih ženic in kopica otrok, ki so z radovednimi očmi čakali, kdo ve česa. V kratkem presledku za temi je Foltan zagledal Kurta Kornbrennerja, mladega kancelarja s sodnije. Šel je sam zase in se poigraval z drobno palčko. Gosposki, ves polizan, s slamnikom na glavi, in z razigranim smehom v očeh je stopical po prašni cesti in si skozi zobe brundal nemško popevko.

Gomilarjevemu je pognalo vso kri v glavo.

»Tak še zmeraj ni kraja,« je že hotel pobrati kamen in spodrepiti gizdalina. Pritepenec se smuče okoli Mojce. Seve, da bi se znorel kakor vsi takile tiči, potlej bi ga pa vzela noč. Če je dekle res tako zamračena, mu bo že on posvetil. Tako bo mlečni plavec bezljal, da se še v Celovcu ne bo utegnil ustaviti.

Kakor ris se je po vseh štirih skozi majico splazil na cesto in se šele pomiril, ko je videl, da Kornbrennov ni zavil na Dole, ampak na spodnjo pot in proti Vesci. Tam naj se le oblizuje, če je katera tako zavržena, da ga mara poslušati. Saj ga nobena ne bo. Glinske so nasukane. Še povodnega moža so speljale, da si je šape pricvrknil.

S to tolažbo je dober lučaj za popotnico počasi tudi Foltan krenil na vas. Gledal je v tla in nihal kakor kos prsti, ki se utrga kje v gorah. Božajoče zvončkljanje ga je spomnilo, kako so pred tremi leti drvarji prinesli na nosilih iz vej očeta domov iz selskih gozdov. Oplazila ga je bila bukev, da se mu je stemnilo in nikoli več posvetilo na tem svetu. Mati Zala je tedaj omedlela, Mojca se je tresla kakor postojna nad poljem. Tilda in Šimen sta ihte goltala, oče pa je ležal s prebito glavo in hropel. Včasih je odprl oči, pa mu jih je koj zavilo in je bilo videti, kakor da hoče vstati. Sinu je še zdaj pred očmi, kako je tedaj vselej zazijala rana na glavi in so izmed las in krvi belo izstopili možgani. Takrat je Foltan v sebi začut brezimen krik. Silna teža, ki jo je dotlej vse življenje nosil v sebi, se je preklala na dvoje in nekaj bridko toplega je šinilo iz razpoke. Kričal bi in rjul pa je samo brez moči goltal in v očeh so se mu zasvetile solze. Z obema rokama je prijel očetovo, že omrzelo roko in si z vsem bitjem zaželel besede, ene same besede iz očetovih ust. Boštjana je že stresal krč, ki se je ponavljal v vedno krajših presledkih. V hiši v veži in še pred hišo je bilo polno ljudi. Vse je kIečalo in molitev je drgetala po vzdušju kakor ječanje rasti v gozdu, kadar preti vihar. Iz šuma je Foltana nenadoma zbodel sikajoč šepet:

»Jejš, še norca smrt presune – –«

To je bilo v trenutku, ko je očeta silovito streslo. Sina je hkratu oplazila trda beseda, ki je merila nanj, in očetova usoda, ki se je dopolnjevala. Vsa teža se je spet zgrnila in stisnila v Foltanu. Videl je še solzo, ki je iz očesnega kota počasi polzela po licu, pa se je sunkoma preril skozi klečeče in planil naravnost v gozd.

Poti klancem kraj vasi se je Foltan zaletel v oslepelo Kranjčičko, ki je s palico tipala proti Gomilarjevi hiši. Starka je zavriščala. Foltan pa je kakor v strahu zarenčal.

»Komu je pa zvonlo?« ga je vprašala starka, ki ga je spoznala po glasu.

»Babjim, jezikom,« se je obregnil in zavil na gozdno pot. Mahoma so mu bili ljudje odveč. Gnalo ga je v samoto, kjer nihče ne vprašuje, v mir visokih borov, ki brez besed pripovedujejo in božajo srce.

Slišal je še, da sta utihnila zvonček in jok. Nemara se je Mojca le prehitro ustrašila in ne bo nič hudega. Z ovinka pred gozdom je videl, kako ženske čakajo pred bajto. Otroci, ki so ga zagledali, so se plaho porazgubili, ko jim je požugal s pestjo. Kaj neki hodi otročad zijala prodajat, ko je za samo nadlego?

Z zapada je potegnil močan veter. Drevje se je upogibalo in ječalo, nebo se je počenjalo naglo temniti in ptiči so hiteli v zavetje. Tu in tam se je iz dalje odbil grom in je blisk obliznil oblake. Mimo Foltana je hušknila srna in bežala v gore.

»Saj res, na živino sem često pozabil,« se zdajci domisli čokatec in se v teku spusti proti domu. Pred bajto za trenutek obstane. Otrok ni več in tudi ženske so se razgubile, okna so zagrnjena, iz veže pa je še slišati govorjenje. Kakor senca se Gomilarjev pomuzne mimo vežnih vrat in zavije v hlev.

Dve kravi in tri koze, to je bogastvo, ki ga premorejo Gomilarjevi. Druge dni se mu je zdelo to beraško malo. Zjutraj je moral misliti na Završana, ki ima štiri pare takih volov, da jim je cesta preozka, kadar se morata po dva para srečati, danes pa se mu tudi to malo zdi dovolj. Zatohli hlevki zrak ga prevzame in omami. S skoraj božajočim pogledom objame koze, ki mu mekečejo naproti, in se ustavi pri kravah, ki se nemirno prestopata.

»Ali ste žejne?« kramla z govedjo in z drobnico, nakrmi vse in napoji ter greblje potlej kakor iz dolgočasja po hlevu.

Zunaj razsaja vihar. Grom se vali bliže in bliže. Bliski sikajo kakor ognjene kače, z gora in gozda zamolklo buči. Strele rezko udarjajo, ostrešje na bajti in hlevu škriplje, a bliska se zdaj že tako zaporedoma, da je videti vse kakor v ognju. Koze stiskajo pod jasli, Foltan pa skozi špranjo v vratih zadovoljno spremlja veličastno divjanje v prirodi.

Slepeč blisk, glušeč tresk in za tem hrušč, kakor da se je odprla zemlja in bobneče golta vase, kar je kdaj živega dala na dan.

»Da bi le hudournika ne zagatilo,« sliši Foltan vriščeči glas poniglave Mihačke, ki je vrgla krilo čez glavo, da bi se ubranila vedno huje naletavajočega dežja.

»Kako to golšči,« se stiska k njej Obinka in vleče vekajočega otroka za roko. »To je moralo treščiti v skalovje.«

»Kako pak,« kima Mihačka, »saj ni nič čudnega, če nas Bog tepe, ko je pa svet tak. Poslušaj no, kako se vali kamenje v dolino. O, Bog jo reši, to ubogo Zalo! Saj ni imela nikoli nič dobrega na svetu.«

»Kaj ne, take križe in težave, na vrh pa še takega mračnika v hiši,« pomaga Obinka. »Kako se le more tako roditi na svet?«

»Misliš Foltana, Lona? No, kaj se boš zavzemala, ko pa drugače ne more biti. Saj pravijo, da je bila rajna Tina z zlodjem zvezana – –«

»Bi kaj verjela. Drugače bi res ne mogla premotiti Bošta. »

»Misliš, da je samo njega? Bog ve, koliko jih je. Še Oven, kjer je služila, se je bil menda zapletel z njo in je samo zato Ovnovka morala tako zgodaj v grob.«

Dež narašča v ploho in ženski se stisneta k sosednji bajti pod napušč vedrit. Z obeh že curlja dežnica, ki pa ju nič ne moti v razgovoru. Mihačka je majhna in zavaljenja kakor danka, Obinka pa trstata in sloka, le spodnji život je grčavo napet kakor da živi ženska v vednem pričakovanju.

Gomilarjev z užitkom posluša ženski. Misel, da je bila njegova mati vzlic vsej siromaščini tako mogočna, mu ugaja. Tega še ni bil nikoli slišal o njej.

»Potlej ni vrag, da bi se tudi jaz kako ne zvezal z hudičem. Tedaj jim že vsem skupaj pokažem, kar jih je,« se prestopi od vrat k malemu oknu, odkoder lahko neovirano gleda venkaj. Obinkino triletno dekletce sesa palce in zdaj pa zdaj z jokom opozori mater, da bi rado šlo domov.

»Pa kar steči, mevža sitna, saj te nimam na povodcu.« 

Otrok hoče zdirjati, ko se mahoma zablisne in preseka ozračje silovit tresk, čegar odjek se dolgo odbija med gorovjem.

»Bag nas varuj, nocoj si bo še kje svetilo,« si prva opomore Mihačka, čeprav je še vsa trda od groze.

»Meni nima kaj pogoreti,« sklene Obinka roke na velih prsih, »strah me je pa vendar.«

»Saj se tudi jaz ne bojim zase,« se pretvarja Mihačka. »le groza je človeka. Uboga Zala, kako mora šele njej biti pri srcu – –«

»Misliš, da še kaj čuti?«

»Vse ve in razloči. Saj je še sama naročila Mojci, naj pošlje po gospoda.«

»Tako se nam počasi vsem steko ure.« 

»Nam, ki smo vajene trpljenja, bo lahko, ona je pa Brnikova. Veš kaj se to pravi Bmikova?«

Čeprav že dolgo živi na Doleh, si Obinki, ki ni domačinka, v Mihačkinem pripovedovanju še zmeraj odkrije kaj novega.

»Ali tudi Zala ni odtod?«

»Kaj še. Iz Zgornjega Roža je. Saj si že kaj slišala o Brniku!«

»Je to tisti, ki se zmeraj vleče za Slovence?«

»Seveda. Njemu se tudi velja, ko mu kar samo leti na kup,« se razvname Mihačka. »Pravijo pa, da tudi pri Brnikovih ni vse po pravem. Ko so pokopavali Zalinega starega očeta, je ves čas tekel pes za pogrebom, ki mu je ogenj puhal iz gobca – –«

»Kaj ne poveš?«

»Sama sicer nisem videla, slišala sem pa že dosti o tem. Še potlej pravijo, da dolgo ni bilo miru v hiši in je šel nazadnje Brnikov brat, ki je duhoven, do samega škofa.«

Foltan je kar srebal vase, kar je slišal. Vsega sicer ni mogel razumeti, ujel pa je le veliko zanimivega in se je v ugodju pačil in kremžil skozi okno, dokler ga ni zagledala Obinka.

»Jejš pomaj, Mihačka, ali ga vidiš? Teciva Metka,« je pograbila otroka za roko, »da ti ne bo urok. Mihačka, kaj še ne greš? Saj se ne bo tako hitro izlilo, zastonj čakamo.«

Zastonj se je tudi Obinka ozirala po govorni tovarišici. Klepetuljo je vrglo, kakor hitro je zagledala Foltanove ogljene oči. Bila je prepričana, da Gomilarjev s hudim pogledom povzroča nesreče, bolezni in celo smrt. Rajši bi samemu vragu botrovala, kakor kje na samem srečala to strašno človeče.

Foltan je videl, kako sta jo ženski ucvrli po vasi, in se je mrko režal za njima. Iz oblakov je še vedno lilo in mrak se je že začenjal gostiti v temo, ko je fant zaslišal pol sestro.

»Ali me res kličeš?« pomoli glavo iz hleva in se že hoče umakniti nazaj. Tedaj spozna Mojco na zadnjih vratih.

»Zakaj ne prideš v hišo? Vsi te čakamo. In na pošto sem mislila, da bi šel.« 

»Pa kar skočim.«

»Pojdeš potlej spotoma. Medtem se še nemara zvedri.«

Tak je res treba v hišo? Kaj neki imajo? Odkar mati Zala leži, že kakih štirinajst dni ni prestopil praga. V skokih sedaj preleti blatno dvorišče in stopi v vežo. Iz sobe sliši glas, dva, tri in še več. Kdo se je neki natepel sem?

Preden se pol brat utegne umakniti, odpre Mojca vrata v izbo. Čeprav brleča petrolejka le medlo osvetljuje prostor, Foltana vendar slepi in ne more razločiti ljudi.

»Kaj bi pa radi?« obstane na pragu.

»Nič hudega, Foltan, nič. Samo dobro zate, ko lepo skrbiš za dom.«

Ali je res župnikov glas? Foltan si mane oči, Mojca pa ga že prime za rokav in šepetaje svari:

»Ne bodi tako oduren pred gospodom, saj nisi pri kozah.« 

Kakor tnalo ga potegne v sobo. Čokatec mežika v zadregi in izpod čela pogleda na posteljo, kjer napol sede leži mati Zala. Ko spozna, da je še živa, se šele ozre za mizo, kjer sedi župnik, v primerni oddaljenosti pa farni cerkovnik, a kraj njega Jošt, domači podružnični mežnar, ki nosljaje nekaj momlja o voljnem potrpljenju in božjem usmiljenju.

Foltan bi jo ubral venkaj, toda za vrati stoji Mojca in mu z očmi še vedno ukazuje pokorščino. Tako se torej prestopi do srede sobe. Župnik govori kakor z lece. Mati Zala se je izročila danes Bogu, če jo v svoji milosti res že pokliče po plačilo za trpljenje, ki ga je zmeraj vdano prenašala, in za dobrote, ki jih je izkazovala, čeprav je sama živela v revščini.

Medla svetloba, resne besede, ki jim zunaj pritrjuje grmenje in bliskanje, mačehino medlo ječanje, vse to zmede in oplaši Foltana, da stoji kakor uklet parobek in gleda nepremično v tla. Podružniški Jošt zdaj pa zdaj pospremi župnikove besede z vdanim:

»O, to pa že nam veljati, to! Lastna mati bi ne mogla bolj skrbeti zanj kakor mati Zala. Takih ženstev je treba iskati.«

Vzduh v sobi je težak. Vonj po zdravilih se meša z ostrim vonjem bolničinega potu in pravkar ugaslih sveč v mamilno soparico. Foltan komaj diha in kakor v dremavici posluša, kako je povedala mati Zala svojo poslednjo voljo. Bajto s svetom, kar ga premore, zapušča Mojci, ker Tilda in Šimen preskrbljena. Tudi Foltana ni pozabila. Izgovorila mu je kot in preužitek ter mu ne bo treba nikamor hoditi po svetu, ko bi se kdaj kaj predrugačilo pri hiši. Samo pameten naj bo, naj nikar nikogar ne zavida in Mojci naj pomaga kakor doslej.

Resno naročanje ga nekoliko vzdrami. Topo, a hkratu iskreno poišče z očmi pol sestro, češ:

»Kaj bi pa rada, Mojca?«

Oba mežnarja si namežikneta in niti duhovni gospod se ne more ubraniti rahlega nasmeška.

»Da se ne boste prerekali. Lepo se imejte med seboj, ko me ne bo več,« se mesto hčerke slabotno oglasi mati Zala. Foltan nato reče:

»Saj vam še ni treba umreti. Kravi sem napojil in kozam sem dal svežega vejnika. Vse je postorjeno, kakor je bilo treba.«

Celo bolnica se je bolestno nasmehnila, češ:

»Ali slišite! O, jaz sem zmeraj vedela, da je Foltan dober človek – –«

Ko so se stranski odpravili, je spremljal Foltan farnega gospoda. Med vrati mu je Mojca še stisnila pismo za Tildo in za Šimena.

»Da ne pozabiš oddati.« 

»Nak nak – –«

Iz neba je še vedno lilo, le vihra je malo pojenjala. Foltan je spoštljivo stopal kraj duhovnega gospoda oziroma nekaj korakov za njim. Danes je slišal in izvedel toliko, kot še nikoli. Vse misli so mu bili polne tega. Skoraj ni niti opazil, kdaj ju je došel Kurt Kornbrenner, ki se je stiskal pod širok kmetski dežnik in z nagajivim poudarkom pozdravil župnika.

»Ali ste spet reševali kako izgubljeno dušo, prečastiti?«

»O, ta je pa zvesta, ko naše gore,« je z enako bodičastim naglasom odvrnil farni gospod.

Kanclist je prizadeto potrkal, češ:

»Saj vaši gorečnosti se skoraj ne more izmuzniti.« 

»Kakor ne siromak vašim paragrafom,« je naglo odrezal duhovnik, kar je Foltanu posebno ugajalo. Šment, če bi bila zdaj Mojca tukaj, bi vsaj slišala kako jih dobiva tale plavec za tilnik.

V trgu se ločijo. Kurt Kornbrenner zavije proti gostilni v spodnjem delu, Foltan pa hoče na pošto, da bi oddal pisma.

»Ali nočeš malo z menoj, Foltan?« ga zadrži duhovnik.

»Bom koj nazaj. Veste –« menca Gomilarjev – »zavoljo Mojce.«

Župnik z nasmeškom odide v župnišče, a Foltan zdirja na pošto. Vrača se po ovinku, da naleti na Kornbrennerja, ki se nekomu po nemško baha:

»Kakor breskev, ti pravim. Malo smole imam, pa nič ne de. Stara nekaj hreca, moram potrpeti, a sem si za ta čas že odbral nekaj odličnega v Želovljah. Ni sicer roža – le šipek, ampak pristno, hmmm.« 

»Ti si mojster.«

Po glasu spozna Foltan davčnega uradnika Jerneja Seelinschegga, ki momlja:

»Kakor se obrneš se ti ponuja sreča.« 

»Čemu naj človek sicer živi?« cvileč zanoslja Kornbrenner. »Saj bi me dolgočasje umorilo v takemle gnezdu, ko bi ne bilo vindiških deklet.«

»To je res,« zakašlja Seelinschegg, ki se drži prihuljeno, kakor da vedno česa išče po tleh.

Foltan lisičje stopa za njima. Mika ga, da bi lopnil po tem širokoustnem golobradcu, ki tako slastno govori o breskvah. Ali je mislil Mojco? Mar se mu nič ne sanja, kako so trde Foltanove pesti?

In ta krivenčasti Jernej iz davkarije? Da le ni dedca sram, ko je že ves plešast in škrbast. Rajši naj bi pokveka skrbel za dom, da ne bi njegovi otroci na upanje hodili po solato na Dole. Kake se to slini in liže! Misli, da je vsaka kanclistova kvanta cekin.

Skoraj bi v jezi pozabil iti v župnišče. Šele pred gostilniškim pragom, ko oba uradnika stopita v vežo, se obrne in odide proti župnišču. Kaj res sedi tu mladi Završan? Foltan skoraj ne more verjeti očem. Kakor prikovan stoji v veži in gleda v odprto sobo na desni, dokler ga ne opazi župnik.

»Sem že mislil, da si se mi izneveril« 

»O, ne –« gleda Foltan mimo njega Završanovega Mihana in ugiblje, česa neki išče v župnišču.

»Cila, dajte no Foltanu kaj večerje. Ko noče k nam, bo nemara vsaj v kuhinji bolj zadovoljen.«

Gomilarjev zamrmra nekaj, kakor da ni potreben, a le stopi za Cilo, ko se ozreta iz sobe Završki in mladi kaplan.

Stara kuharica mu postreže kar po gosposko, zato pa tudi hoče izvedeti kaj novic. Kako je z materjo Zalo in kdo zdaj hodi v Celovec, ko ona ne more. Ali kaj piše Tilda iz Trsta, kako se ima Šimen ob jezeru in če se bo Mojca kaj kmalu omožila.

Na trg v Celovec hodi Mojca, toda samo po enkrat ali dvakrat na teden. Še to ni vredno truda, ko lahko sproti proda vse doma. Tilda ne da nič glasu od sebe. Šimen je pa menda sploh pozabil na Dole. Tam je gospod, na nemško vreče in se nosi strašno visoko. Kmalu po božiču je bil mimogrede nekaj dni doma, a nista s Foltanom nič govorila.

Fant pripoveduje s težavo, v pretiranih, razsekanih stavkih, vendar je Cilina radovednost močnejša kakor njegov odpor. Zastran Mojce hoče po vsej sili izvedeti.

Foltan odkimava. Če je pametna, se ji ne bo prav nič mudilo. Zdaj že celo ne, ko je z materjo tako.

»Kaj pa Mihan?« se spomni, ko se že odpravlja domov.

»Nevesto si je izbral.« 

»Katero pa?« 

»Šterjakovo Meto.« 

Gomilarjev se zamolklo zareži:

»Lahko noč. Pa zahvalim za vse skupaj.« 

»Počakaj no. Požirek medice če maraš. Boš moral nocoj nemara še kaj čuti, pa boš laže pokonci.«

»Saj ni treba.« se brani z besedo, vendar hlastno srebne pijačo in še ogleduje trebušasto pletenko. »To pa kar pogreje!«

Cilka mu še nekajkrat nalije ter mu da končno manjšo steklenico pijače s seboj.

»Zdaj sem cel gospod,« se mu razveže jezik, ko se mu polagoma začne vrteti v glavi. »Tamkaj umirajo, tukaj se ženijo. Bom moral še jaz na kako plat. Umreti, mislim, se mi nemara še nič ne mudi.« 

»Se boš oženil«.

»Hm,« mu ugaja, »pa take že ne bi maral, ki se je tisti Nemec s sodnije smukal okoli nje.«

»To si hudega jezika.« se smeje stara Cila, ko začuti fantovo ljubosumnje, a Foltan zaniha proti vratom.

»Ne morem pomagati, ko so mi pa pri rojstvu dali takega s seboj.«

Grede bi kmalu pozabil duhovnim gospodom reči spodobno besedo, tako mu je narobe v glavi, ko ga pa župnik pokliče v sobo, se nič ne brani, češ:

»Sem kar za dva nocoj, če mi gospodje ne zamerijo –« 

Završki se je hotel pravkar posloviti. V zadregi ošvrkne prezrtega bratranca z nejevoljnim pogledom. Foltan pa kakor nalašč:

»Če še nimaš caunarja, Mihej, se lahko zmeniva kar midva. Boš videl, kaj ti vse spravim skupaj. Kmete in škrice, bajtarje in puškarje, paberkov pa nič koliko. Lahko boš prebiral kakor na žegnanju.«

Miha ne ve, kam bi pogledat, ko bušita oba duhovna gospoda v smeh.

»Kri res ni voda, Miha!« podraži župnik. »Vidite, kako se bratranec postavi na vas!«

»Zato sem prišel v Borovlje po nevesto,« se pikro nasmeje še hribovec, »da bo Foltan blizu.«

Gomilarjevega se nič ne prime. Nagajivo pokroviteljsko stopi k njemu, češ:

»Seve, ko bi me bil prej kaj vprašal, bi ti bil že drugače izbral.«

»Kaj ti Meta ni všeč?« ga potreplje kaplan po ramenu.

»Zastran mene je lahko strdena ali prstena, jo bo že Miha preskusil, ko jo pripelje domov.«

»Nocoj si pa res rezen,« se zdaj hahljajo vsi trije in še Foltan z njimi vred, dokler se končno z bratrancem ne poslovi.

»Pravijo, da je bebast,« omeni kaplan, ko Cila zaklene vrata, »pa je presneto nasukan tale Foltan.«

»Meni se zdi, kakor živ kos naše zemlje,« nekam zamišljeno odvrne župnik. »Zavržen je in poteptan, a v srcu zvest. Tale človek, lahko mi verjamete, bi v sili brez pridržka dal življenje za bližnjega. Čudim se le njegovi mačehi, da ga je tako do kraja razumela in poskrbela zanj.«

Medtem ko so se duhovnika zapletla v razgovor o razmerah v fari in po Rožu, vabi zunaj Foltan bratranca:

»Ali ne boš nič pogledal k nam?« 

»Se mi že skoraj mudi domov.«

»Saj imaš čez Dole bliže, kakor okoli po cesti. Zvedrilo se je tudi, če te bo strah, te pa potlej malo spremim.«

Miha, ki je malone dve glavi večji od bratranca, se nasmehne:

»Od kdaj si pa tako korenjaški!«

»O, veš, jaz se nisem še nikoli bal. Preje ni dosti manjkalo. da se nisem lotil tistega sušca s sodnije.«

»Kaj sta pa imela?«

»Nič, kar tako – » pove Foltan, kar je ujel iz razgovora obeh uradnikov. »Mu že pokažem breskev.« stiska pesti in hvali in poveličuje pol sestro, da končno res zvabi bratranca na Dole. Mati in hči bi se prej nadejali, da bo Drava jela teči navkreber, kakor tega obiska. Mojca je zmedena in celo bolnici se zdi, kakor da so se ji za trenutek vrnile moči, ko ji Završki seže v roko:

»Bog vam daj zdravja, teta – –«

»Beg te usliši! Joj, kam si zrastel!« 

Beseda se na lepem razplete, kakor da bi bilo med sorodniki najlepše prijateljstvo. Miha govori o domačih in domu, omeni, kako sta se srečala s Foltanom in kako se zna potegniti za Mojco, le o svojih opravkih molči.

Sestrična zardeva. Ko vidi mater tako osveženo, se ji olajša skrb in se v mislih spet oglasi prizvok sveže mladosti.

»Se boš moral ti tudi še potegniti za Meto,« pomežikne Foltan in ponudi Mojci medico.

»Skoraj bi bil pozabil. Tole sem prinesel zate. Je žegnano, da veš, ko sem dobil tako blizu cerkve.«

Vsem gre na smeh.

»Odkod jih pa jemlješ nocoj!«

»Iz medice, mati, če mi ne boste zamerili. Kakopak, zdaj morate nehati z boleznijo. Završki se ženijo. Čeprav Milan mene ne mara za caumarja, gre pa Mojca lahko Meti za družico; saj zna nemško kakor bi orehe trla.«

Ženski se spogledata, Miha pa se v zadregi udari po kolenih, češ:

»Nocoj mi pa res Foltan zmeraj sproti preje besedo.« 

Po ovinkih pove, kako se je oče vsega naveličal in je mati bolehna, pa kako sestri silita vsaka v svoje gnezdo. Ne kaže drugače, kakor da se Miha res loti gospodarstva. Ko bi bilo po njegovem, bi rajši ostal še nekaj let fant, pa kaj, ko zemlja ne mara odlašanja. Tako je moral danes priti zavoljo oklicev v Borovlje.

»Kaj si v naši fari izbral nevesto!« zvedavo nagne Mojca glavo.

»Saj je Foltan povedal. Šterjakova pride k nam.«

»Potlej boš pa že dihal. Tam so podloženi. Saj ne boš vedel kam z doto!« poudarja Gomilarica, medtem ko Foltan zaniha.

»Eh, kjer nastane kup, se potlej kar samo kopiči.«

Polsestra ga svareče pogleda in ponudi Završkemu medice.

»Da boš prišel bolj sladek v novi stan.«

Pogleda se srečata. Fantu lahno zadrhti roka. Foltan gubanči čelo, a mati utrujena na pol zatisne oči.

Zunaj se je medtem popolnoma zjasnilo. Sonce zahaja kakor v plamenu. Kmalu zažari nebo v škrlatni zarji.

»Poglejte, kako gori nebo,« se vzdrami mati Zala.

Vsi se zagledajo v lepoto poletnega večera.

Pri fari zazvoni in na podružnici prizvanja. Pastir trobi in žene čredo drobnice s paše. Po vasi se razlega vrišč razigranih otrok, ki veselo čofotajo po mlakužah.

Miha se poslovi. Da ga bo veselilo, če bo mogla teta s svojimi na svatbo, ponavlja pred odhodom, in naj mu nikar ne zamerijo, če je bilo kdaj kaj narobe.

Mojca in Foltan ga spremita na plano.

»Pa res gori!« zamiži zunaj polbrat, ko spozna, s kako dolgim pogledom se Miha poslavlja od Mojce. »Bo treba dati za maše, da ne bo večnega ognja – –«

»Čeljustalo, kaj ti pa roji nocoj po glavi,« izpusti dekle bratrančevo roko in jezno bliska proti pol bratu, ta pa kakor mimogrede:

»Dež me je opral, pa imam bolj oster pogled.«

»Saj mu ne prideš na kraj,« se zasmeje Miha in zavije počasi nizdol po vasi. »Mater kmalu pozdravita,« se spodaj ozre nazaj in še z roko zamahne v pozdrav, preden se izgubi med hiše.

Na nebu ugasne zarja. Z gora veje hlad. Mojco zmrazi. V popolni tišini je čuti iz hiše škripavo tiktikanje stare ure.

– – –

Pri Kleberju v trgu je v posebni sobi zbrana nemška družba že pričakovala Kornbrennerja in Seelinschegga ter ju je sprejela s hrupno nagajivim pozdravljanjem. Nadlogar Haberman si je takoj zadovoljno pogladil kozjo brado in izza mize stopi kanclistu naproti, češ:

»Se je zanka utrgala, dragi Kurt! Oh, moje sožalje. Tako lepa mucka ti uide – –«

»Kam? Katera?« je zanihalo rdečelasega zdravnika doktorja Leekerja, ki je bil na glasu, da imajo hujši strah pred njim ženske kakor bolezni. »Nemara še ni zamujeno, gospod Kornbrenner. Takole s pametnim receptom – –«

»Beži, beži, doktor,« ga potreplja po ramenu sodnik Binder. »Ob tvojih receptih bi sam zlodej crknil.«

Vsa družba buši v smeh, le davkar Seelinschegg se uslužno priklanja:

»Sama hudobija jih drži skupaj, ali ne, gospod doktor?«

»Zato pa imamo davkarja v sredi, » naglo vrne Haberman.

»Pa sem res padel med vas kot devica v pekel,« se v navidezni zadregi muza Kornbrenner, ko pozdravlja razigrano družbo. »Še dobro, da imam tako zvestega varuha s seboj – z zasmehljivim pogledom ošvrkne davkarja – sicer bi me bilo kar strah.«

»Zato sedaj prosim, gospodje, ne pohujšajte te nedolžne ovčice,« razprostre sodnik roke, »kajti sicer bom moral poklicati postavo na pomoč.«

»To je nasilje,« posadi Haberman Kornbrennerja kraj sebe, medtem ko Seelinschegg sede med zdravnika in sodnika. »Predlagam, da skupno kaznujemo sodnika. Kot dober pravnik naj nam v kratkem in jedrnatem predavanju razloži in utemelji, čemu pred veliko nočjo ni po postavi zgrabil tistega, ki mu je odnesel površnik, ko se je okrog Resnika nekje priporočal za pirhe.«

Dr. Binder komaj pogoltne jezo.

»Malo obzirnosti bo menda tudi pri šalah ne škodovalo,« za davkarjevim hrbtom polglasno zamrmra zdravnik, ta pa v strahu za dobro voljo namenom glasno nazaj.

»No, no, saj smo vendar sami domači med seboj.« 

Habermana opomba vendar ne vrne. Rajši se loti čokatega oštirja Kloberja, ki pride pogledat h gostom.

»Kakšno vino pa nocoj pije gospod sodnik?«

»Ljutomerčana, gospod inženir – –«

»Kako neki! Ali ste mu tirolca pricucnili vmes!«

»No, veste kaj, gospod nadlogar, da rečete meni kaj takega,« se brani oštir in dvigne do polovice natočeni kozarec proti hiši. »Po vsem Koroškem ne dobite več takega vina.«

»Kaj se mu res pustite, gospod Kleber?« ga prekine sodnik. »Saj veste, kakšen je inženir Haberman, kadar v štoru voha divjega lovca.'»

»Se mi je kar zdelo, do morajo gospodje spet imeti besedne strelske vaje,« si oštir zadovoljno poravna čepico, ko spozna, da je nasedel medsebojni zafrkljivosti gospodskih pivcev. Pri tem z lokavim pogledom ošvrkne davkarja, o katerem vsi vedo, da mu je največji ponos strelska zabava in parada, čeprav se sicer boji puške kakor vrana strašila v koruzi.

»No, zdaj smo dobili vsak svoj del –« se ozre Kornbrenner po družbi – »in upam, da bojmo radi tega imeli lahko nocoj še prav lep večer«.

»Kod pa hodite, Luči?« se zazdi Kleberju trenutek ugoden, da pokaže novo natakarico. »Gospodom se že vsem grlo suši in tudi prigriznili bi radi.«

Potlej za dekletovim hrbtom in s pogledom veščaka:

»Pri nas je vse vedno sveže in prvovrstno.« 

Preden se utegne kdo oglasiti, se mož spretno umakne med pivce v prvo sobo, kjer sede delavci in obrtniki, nekaj kmetov in grobar Luka, ki je ponosen, ker je občinski nastavljenec in tako rekoč pomembna osebnost v trškem občestvu. Čeprav je Slovenec, govori po domače le s kmeti, drugače jo rabi po nemško.

»Odkod imate pa ta cvet?« pokima gospodarju, ko izgine natakarica v posebno sobo. . »Ali ti je všeč?« se pogladi Herman Kleber po oblem trebuhu. »Ta bi te kar zravnala, kaj?«

Skupina delavcev se zagrohoče, grobarju pa zazdi, da ta hip s prezirom ogleduje samo njegovo grbo.

»Kaj ste jo že preskusili, gospod Kleber?« sikne v premagovani jezi.

Smeh, ki je prej veljal grobarju, preganja zdaj krčmarja, ki se pomakne v kuhinjo, da bi ne slišal, kakor, češ:

»Dobro ga je potipal.«

»Ta ne ostaja dolžan. Če drugega ne more, izkoplje človeku jamo.«

»Ali je res prejšnja natakarica zaradi zibelke morala odtod?«

»Svetinova Pavla? Kako pak, saj izpod Hermanove strehe nobena ne odide brez znamenja.«

Luka ima ušesa kakor maček. Ko spozna, kako je vsem ustregel, prisede k delavcem, češ:

»Ko bi jaz imel hčer, bi še njene podobe ne dal v tale brlog. Fej, dedec nemarni, prvo ženo, ki mu je toliko dala, je kmalu pokopal in si izbral drugo, ki ima pekel in vice hkratu pri njem. Kljub temu stari mrkač še zmeraj ne sme videti predpasnika. Nikoli bi ne prestopil tega praga, ko bi ne bilo tako, kakor je.« »Se bosta že pobotala,« se nasmehne puškar Joza, ki ve, da je Herman Kleber občinski odbornik in veljaven mož, tako rekoč županova senca in včasih več kakor sam župan. »Saj sta oba z občine.«

»Vrana vrani ne izključe oči,« med nagajivim mežikanjem pritrjujejo delavci.

»Kar počasi, mojster Joza,« skuša grobar z vedrino, »rajši bi mi naročili mošta, ko že komaj usta odpiram od žeje.«

»Nikar ne pij, Luka. Še jame ne boš mogel izkopati, če si kdo zaželi na oni svet,« se počohlja puškar. Luka pa odvrne ujedljivo:

»Saj je za stiskače tudi škoda takega dela. No, Gomilarici, dolanski branjevki Zali, bom pa že lepo postlal.«

»Ali ste res gluhi, Luka?« ga zdaj potegne za rokav natakarica Cila. »Gospodje vas kličejo.«

»Saj sem kar vedel, da brez mene niti kihniti ne znajo,« je grobarja zdaj mahoma sama uslužnost. Pod težo bojazni, da je nemara gospodar slišal kaj preveč, se kar prihuli.

»Ali so me gospodje res klicali?« se mu počasi vrača pogum, ko spozna, kako je gospoda v posebni sobi dobre volje.

»Na postajo pojdeš,« ga s posebnim pogledom premeri gospodar, »pa čvrsto se usukni.«

»Saj že grem, prosim,« drži Luka za kljuko. Kleber pa v smeh:

»Počakaj, no, neroda. Kam boš vihral, dokler ne veš kam in po kaj pojdeš?

Na postajo naj gre po gospo, ki se zdajle pripeljejo iz Celovca. Pove naj gospe sodnikovi in drugim, da jih gospoda pričakuje pri Kleberju.

»Ali veste, kje je Šterjakovo?«

Grobar prikima. Tudi tja lahko stopi grede, se razume.

»Tole pismo boste dali Meti. Med štirimi očmi. Važno. Gre za stavo,« naroča kanclist.

»Je treba kaj odgovora?«

»Na; vam morda Meta kar pove. Da ali ne, to zadostuje,« mu da kanclist nekaj drobiža.

»Kakor blisk, gospod avskurant!«

»Sluga, pokorno se priporočam. Na svidenje,« hiti Luka in skuša z odločnim poudarkom naglasiti svojega poslanstva, ko odhaja skozi prednjo sobo.

»Torej, gospod Kornbrenner, stava velja: deset sodčkov piva,« se hahlja zdravnik, ko so spet sami v posebni sobi. »Pomislite, dokler je čas. Zdaj lahko grobarja še pokličemo nazaj«.

»Brez skrbi, dragi doktor, tudi dvajset rad stavim, ker mi jih nikakor ne bo treba plačati,« objestno vztraja sodni uradnik, vsevprek pa družba v smeh:

»Ste slišali. Dvajset sodčkov, če dobi Meto v past.«

»Prav. Če se mu spakedra in ne bo ostal v besedi, bomo rabili.«

»Ali pa jaz vas,« se kakor v dolgočasju pretegne Kornbrenner in sede h klavirju. Medtem ko tipaje poskuševaje začne igrati, se nagne davkar k zdravniku:

»Če se še nikoli ni urezal, se je nocoj. Sicer so ženske res pičene nanj kakor kače na mleko, tega pa le ne verjamem, da bi omrežil Šterjakovo, ki ima takega ženina.«

»Naj se opeče,« ugaja zdravniku, ki še ne more pozabiti namigavanja o receptu – »saj se ne bo prvič in ne zadnjič. Fanta je precej hvale, ali ne?«

Kornbrenner igra odlomke iz operet, lahkotne dnevne popevke in plese. Tu pa tam tudi zapoje, a družba še ni toliko razgreta, da bi koj poprijela. Beseda se suče venomer bolj živahno okrog stave in oče Herman še razvnema:

»Na konje lahko stavi vsak okostnjak, kdor pa stavi na dekleta, mora biti res fant.«

»Tak nam še porečete, da vsi skupaj nismo niti za enega slamnatega moža?« se upira logar.

Kakor bi razpihal žerjavico, je vsa družba mahoma pokonci. Konrbrenner poje spo[nejasno]sko kvanto, prirejeno na napev slovenske pesmi, a Kleber ukaže postaviti na mizo štefan najboljšega, češ:

»Samo iz veselja, ker imamo v svoji sredi takega fanta.« 

Trenutna osuplost se umakne valu navdušenja. Kozarci zazvene, tudi Kornbrenner vstane izza klavirja, pije in trka ter začne zopet igrati. Zdaj je melodija že divja in beseda drzna. Krik polti se predrami. Kolikor bolj se iskri Kleberjevo vino, toliko manj je družabnih ozirov in napetosti. Ljudje so vzlic oblekam bolj in bolj goli in živalsko odkriti, v vsem početju. Kadarkoli mora Cija stopiti v sobo, hlastne po njej hkratu toliko rok, da ne ve, kam bi se umaknila. Če tudi vsem umakne, jo končno prestreže gospodar, ki nikoli ne zgreši.

Med hrupom, smehom in napitnicami govori Herman Kleber o svojem življenju, delu in zmagah. V omami sladostrastnega nasilja žari kakor zver, ki se je napila krvi. Vodeno sive in krvavo zalite oči se pod osivelimi obrvmi svetlikajo kakor mlaka, kadar jo obsije mesec.

Tale vindiški rod na Koroškem je madež vsega nemštva in sramota nemške kulture. Kleberja je sram, kadarkoli se misli na to.

Dražba kakor na vrvici prikimuje. Sodnik, zdravnik in nadlogar zaporedoma izmenjaje vzklikajo »heil« – davkar Seelinschegg pa leze v gube in naglo zvrača kozarec za kozarcem.

Da, ko je Herman Kleber pred štiridesetimi leti, kot pobič prišel v te kraje, ga je bilo res sram, da je Nemec. V Brežah, odkoder je doma, so se v šoli učili o lepoti koroške domovine, ki jo je – kakor ženin nevesti poročni šopek – Bog sam poklonil nemškemu narodu. Doma je kraljevala revščina, Hermana je mikalo v svet, pa jo je mahnil sem doli. Hodi in tava, do Celovca je še nekako šlo, odondod pa ni nič več pomagalo. Če je hotel živeti, se je moral naučiti vindiške govorice.

»A danes, vendar ni več tako hudo,« se iz navdušenja vzdrami nadlogar Haberman.

»Danes? zajadra oče Herman z rokami. »Ali pa kaj pomislite, da je medtem minilo štirideset let!«

Vnema narašča. Ej, ko je prišel on semkaj, v trgu skoraj ni bilo najti pravega Nemca, po okolici pa že celo ne. Nekaj uradnikov, kak učitelj ali priseljen podjetnik, vse drugo pa je bilo vindiško. Šele polagoma so se gospodje zgoraj predramili. V primeri s tistim čas je danes res igrača. Vlada razume svojo nalogo, kapital se je zavedel poslanstva in društva se gibljejo. To vse spremeni sliko. Ta dolgi čas pa se je Kleber vendar prepričal, da sta zanesljivi samo dve sredstvi za utrditev nemških postojank: zemlja in kri.

»Vi ste res zlata duša,« majavo vstane sodnik Binder. »Človek bi vas naprej in naprej poslušal, tako pristna je večina nemškega duha, ki vejo iz vas.«

In napije oštirju kot zidarju najveličastnejše nemške zgradbe: mostu do Adrije. Beseda utone v strastnih vzklikih, ki se strnejo v hropeč in rjoveč izraz volje po sili, moči in oblasti. Med ploskanjem, trkanjem in cepetanjem, skoči Kornbrenner kakor ris h klavirju in izpod nemirno se tresočih prstov privihra – Die Wacht am Rhein – Vsi stoje in pojo.

– Zum Rhein, zum Rhein, zum deutschen Rhein.
wir alle wollen Sieger sein – –

(K Reni, k Reni, k nemški Reni, vsi hočemo biti zmagovalci.)

Šipe v oknih zvenče. Tudi davjtar Seelinschegg poje, čeprav ga globoko v duši zbada in mu strupeno očita:

»Kajn!«

Kakor hitro se hrup nekoliko umiri, se zopet razpleta oštirjeva bahata beseda. Polastiti se zemlje in krvi, da, to ni lahka naloga. Vindiški kmet je odporen. Človek marsikdaj misli, da ga ima že na povodcu, pa nenadoma hrupne njegova trda življenjskost na dan. Ob žegnanjih in na semanje dni se gospoda na lastne oči lahko prepriča, da ima Kleber prav. Kakor žerjavica ob vetru, tako se tedaj razneti vindiška duša. Nič ne kaže drugače, le z žalostjo si je treba priznati, da nemško delo še ni opravljeno.

Zdravniku se upira, da bi takle vinski kramar učil njega. Kje pa si je stari grabež pridobil doktorat?

»Saj gledate prečrno, gospod Kleber,« se omalovažujoče zasmeje dr. Walter Lecker, in hoče začeti o svojih zaslugah toda druščina ga kakor na ukaz zakroti s pogledi. Oče Herman je namreč zopet postavil štefan vina na mizo, češ:

»Človeku ni vsak dan dano, da bi si tako olajšal srce. – Heil!«

In že zopet je govoril. Doktor naj kar preračuna, koliko dohodkov ima od vindiških bolnikov. Čez hribe in doline gre rajši tak kmet h kdo ve kakšnemu padarju ali padarci kakor k nemškemu zdravniku.

»Seve,« pikro vskoči Haberman, ki je komaj čakal, kdaj bo mogel komurkoli vrniti prejšnje zbadanje, če naš Walter povsod zdravi tako, kakor na Žihpoljah, ni nič čudnega. Saj se še spominjate, gospoda! Dekle, gruntarska nevesta, je malo pred poroko zbolela. V smrtnem strahu so ljudje poklicali našega Walterja na pomoč. Saj veste kako jih je potolažil. Da ima dekle legar. Nič hudega, samo legar, če ni morda kolera. Tam jok in stok, on pa s svojo učenostjo kakor nibelunško božanstvo. No, in natanko ta dan so jo položili na mrtvaški oder.«

Zdravnik škriplje z zobmi, oštir roti Habermana, naj neha toda nadlogarja ni mogoče nič več zajeziti.

»Veste, kaj je bilo dekletu? Glistava je bila. Od povsod so iz nje prilezle gliste, ko je izdihnila. Pa mislite, da je vindišar res tako brez pameti? Kdor ga je ogulil, tega se bo drugič ognil.«

»Kaj takega se vsakomur lahko pripeti,« niha brljavi davkar, »saj smo ljudje.«

Kornbrenner zapoje, da bo zakril razpoko, ki jo je zasekalo Habermanovo roganje. Herman Kleber pa pograbi natakarico, ki ta trenutek pogleda v sobo, in jo posadi kraj nadlogarja, češ:

»Srce in kri, gospoda, ne pa neumnega strupenjaštva.« 

Haberman objestno objame Cijo in jo stisne k sebi:

»Nič se ne boj, moj mili deklič, zdaj nama še padar ne more nič.«

Dekle se vrišče oteplje nadlogarjeve pregoreče prijaznosti, grize in praska in se kmalu že duši v zadrževanem joku.

»Pustite me, no, da vsaj povem. Zunaj čaka – –«

»Fant te čaka?« jo vščipne Kornbrenner, ki ga klavir zdaj nič več ne zanima. »Naj kar čaka. Se bo že naveličal.«

»Gospod doktor,« skozi solze Cija s pogledom zaprosi zdravnika, »prosim lepo – –«

Doktor Lecker se zgane. Kakor nalašč mu prihaja priložnost. da bo lahko izplačal Habermana. Le čakaj, gozdni štorač.

»Ta se je zatekla k meni,« zaniha okrog mize pred nadlogarja, »zato roke proč!«

»Kaj mu zaupaš, Cija? med smehom hrope Harberman. »Nikar dekle, ta te z recepti koj spravi na oni svet.«

»Saj ne bo – vas bolelo,« odskoči natakarica in si poravnava obleko, pri čemer ji zdravnik s pretirano prijaznostjo in obzirnostjo pomaga, češ:

»Tako gozdni medvedje sploh ne spadajo med ljudi, ali ne, Cija? Midva seveda – –«

Dekle se umakne tudi njegovi roki in hlastno pove, da kličejo gospoda doktorja k bolniku.

»Zdaj k bolniku?« jezi zdravnika. »Koga je neki zmotil zlodej, da se je zdajle spomnil name.«

Družba je z njim vred poparjena. Tako izvrstna zabava je obetala. Vsak trenutek morajo priti dame in ostala druščina, pa plane takale nerodnost vmes. No, nemara sploh ni tako hudo. Če ni kaj posebno nevarnega bo bolnik že počakal do jutra, komur se pa na vsak način mudi umreti, lahko opravi tudi brez zdravnika, ali ne!

Cija še sama ne more povedati, kdo je bolan in kam je treba iti. Zunaj nekdo čaka in jo je prosil, naj pokliče gospoda doktorja.

»Naj pride noter, da ga bomo vsaj videli,« odločijo vsi hkratu in Cija veselo smukne v vežo. Ne da bi pogledala, stopi mimo njega in se oglasi šele pred hišo:

»Kar noter stopite. Gospodje so v posebni sobi. Ne vem, če boste nocoj sploh mogli pregovoriti zdravnika na pot.«

Cija se počuti v večernem hladu kakor mlada srna, ki so jo pregnali iz gnezda. Ozira se proti Šmarjeti in hrepenenje po domu jo popolnoma prevzame.

– Tam so me zibali – mamica moja – –

Nežen dekliški glas toži v tišino, toda noč je brez srca. Kakor nagajiv fant kuštra veter dekletu lase in ji poljublja razgreta lica, medtem ko se v gosposki sobi vnovič vzdramil velik hrup.

»Ho, ho, dolanski Foltan!« razloči Cija Kleberjev glas.

Cija se zgane, ko zasliši ime. Ali je tisti, ki ima brata v Krivi vrbi? Škoda, da se poprej v veži ni tako nič zmenila zanj. Ko bi prišel brez zdravnika ven, ki ga zdaj kar vprašala. Iz misli jo vzdrami korak in robantanje:

»To so gospodje, fej! Človek lahko pogine, ti pa lokajo in se reže, praseta zavržena! Saj sem rekel Mojci, kako bo, čisto natanko, hudiču se bo kolcalo, ko bo moral požirati te pitane mrkače.«

»Kdo pa je bolan?« s smehom prestreže Cija jeznega Foltana na pragu.

Gomilarjev jo že hoče odriniti s poti, ko pa se sreča z njenimi očmi, ki se jim še poznajo solze, se jeza umakne sočutju.

»Veste, tak sem, da bi se kar raztrgal. Pri nas na Doleh. – No, Gomilarjev sem.«

»Šimnov brat?« uide dekletu.

»Ali poznate Šimna? Prejle sem oddal pismo zanj.« 

»Še zmeraj dela v Krivi vrbi,« se nasmehne dekle Foltanovi osuplosti. »Kaj mene nič ne poznate? Saj sem iz šmarješke fare.«

»Tako, tako –« se zdi Cija Foltanu skoraj podobna Mojci, pa ji pripoveduje o bolezni matere Zale in o vsem, kar se je zgodilo to popoldne. Tudi bratranca omeni, ki se bo v kratkem oženil, češ:

»Samo škoda, da si je izbral nevesto, ki tako vleče na nemško plat«.

In omeni Šterjakovo. Ko Cija zasliši Metino ime, prestrašeno sklene roke:

»Kam pa misli Završanov? Ali je res slep in gluh?«

V kratkih besedah Foltan izve, kakšno stavo je pravkar sklenila nemška gospoda pri Kleberju. Kakor ranjena žival se fant skloni in stisne pesti:

»Tak so se res vsi hudiči zanetili zoper nas? Nak, doktor, le še jaz diham, ne bo Gomilarjev rod deležen take sramote tudi Završanje ne, nak!«

Ciji je žal besede, ko spozna, kako je fanta prevzelo. »Saj je bilo nemara vse samo pivčevska norčija –« bi rada potolažila, toda Foltan že ne sliši več. Njegov okorni a nagli korak odmeva kakor mrka pretnja iz noči.

»Da bi se le kaj ne prenaglil,« mrmra dekle sama vase in se strese po vsem životu, ko se vrača h gostom.

»Torej res greste, gospod doktor?« je davkar ginjen pričo zdravnikove požrtvovalnosti. »Nak, tega stanu vam pa ne zavidam! Nikoli nobenega pokoja, še požirka vina si človek ne more privoščiti v miru.«

»Dolžnost je prvi ukaz,« se čuti zdravnik počaščenega in se samoljubno vzravna. »Ali fant še čaka?« zviška pogleda Cijo. »Recite mu, da takoj pridem.« 

»Je že odšel – –«

»Saj sem dejal, da ni res take sile,« zamahne sodnik z roko. »Ljudje so samo razvajeni. Preveč skrbimo za to drhal. Kolikokiat mene kaj boli! Če bi hotel vselej misliti na smrt, bi še živeti ne utegnil.«

Haberman se topo smeje.

»Saj pravim – mu je žal, da je prej spravil zdravnika v slabo voljo. In sploh –« se mu zapletajo misli in je nejevoljen na ves svet. »Takole modrovanje, fej, kakor če ti baba ali mačka prekriža pot, ko greš na lov. Ne le privežeš, celo pribiješ si lahko zverjad na cilj, pa ne boš nič zadel.«

»Saj se gospod doktor kmalu vrne, ali ne?« poseže Kleber vmes. »Bomo kar počakali – in dame tudi, ko pridejo. Gospod Kornbrenner bo že skrbel za zabavo.«

»Sem pravkar hotel reči, da bi šel z gospodom doktorjem, če mu seveda ne bom v nadlego.«

»Pa stava?« hlastne sodnik po kanclistovi roki, a zdravnik je že pri vratih in s pogledom na Kornbrennerja pomaha doktorju Binderju.

»Če ne pride kaj posebnega vmes, sva v dobri poldrugi uri nazaj.«

»Grem v smislu vaših nasvetov,« potreplja Kurt Kornbrenner oštirja po ramenu. »Z vami se namreč popolnoma strinjam in sem ves v plamenu, kadar slišim vašo izkušeno besedo.«

Hermanu Kleberju ugaja priznanje a tudi zdravnikova odsotnost ga navdaja z zadovoljstvom. Zdaj mu vsaj ne bo nihče ugovarjal. Od kraja do konca lahko pove, kako se je priženil semkaj in kako je bila hiša tedaj še prava slovenska trdnjava. Omrežil je bil edino hčer kakor pajek muho in zagospodaril po svoje. Vsi otroci so trdi Nemci in premoženje zdaj v pravih rokah. Slovenka je tudi druga žena, pa še iz kakšne trde hiše. Kleber vselej poišče kaj takega, da je vredno besede. Zdaj ima v treh občinah lastno zemljo, rodovitno zemljo v trdnih nemških rokah. Vsak Nemec, ki pride med vindiški tod, bi moral ravnati tako.

»Heil und Sieg!« dvigne sodnik kozarec. »Upam, da vas bo naš Kornbrenner zvesto posnemal gospod Kleber.«

»Več ko nas bo, prej bomo res na svojem. –« se oštirju v zadovoljstvu razleze obraz.

Cija posluša in niti ne trene z očmi. Stotero misli jo muči.

»Saj ta je tudi Slovenka,« se namuzne gospodar proti njej, »pa bo vendar nekoč še dobra nemška mati.«–

Dekleta oblije rdečica. Le kaj si domišlja ta stari govnač? Koj prvo soboto bo mu Cija odpovedala. Če so ji Šimna res zmotile tiste golšave koklje s Tirolskega, pojde domov ali pa rajši kamorkoli po svetu, kakor da bi takle preperel otep mlastal po njej.

V prednji sobi, ki se je že domala izpraznila, kličejo zadnji pivci k računu.

»Presneta deklina, kaj se držiš tako naperjeno?« skuša puškar Joza posnemati gospodo, pa že ploskne po njegovem licu dekletova dlan.

»Ali ste jo videli? Nak„ kaj takega pa še ne. Ko svoje nimam, da bi me klestila, me pa tale. To smo dedci neumni!« se maje mojster Joza in žuga dekletu: »'Čakaj, deklič, to je čisto nemška politika. Prej sem bil že vrgel oko nate in se mi je zdelo, da boš čisto prava zame, če boš pa takole bodeča, ne bo nič.«

Ciji je Joža všeč. Ko bi res še ne bil oddan, hm, bi kar nič preveč ne žalovala za Šimnom.

»Saj sem vas hotela samo pobožati.« 

»Pa znaš slabo, dekle.« 

»Me boste morali pač naučiti, ali ne?« ga Cija v hipni razigranosti pogleda s takim žarom, da puškar nalik v omotici zakrili proti njej.

»No, no, pa ne še nocoj,« se mu dekle umakne in se Joza komaj še ujame za mizo, ko se zunaj zasliši živahno govorjenje in ženski smeh.

»»Zdaj pa le pamet, mojster Joza, gospe so že tu.« 

»Mar je meni zanje. Hej, deklina, boš videla kakšna gospa boš še ti, če se midva domeniva. Hišo si postaviva, razumeš, Cija, svoj dom.«

»Le tiho, Joza, da nama kdo vsega ne podre,« ga poredno podžiga dekle in mu celo prijazno seže v roko za slovo ter ga tako ovije, da začne Joza peti pred hišo:

»Godci le godite – štajerske viže,
moja dekla je mlada – 'ma vse voljne glide.«

Posebna soba se medtem polni. Pozdravljanje, priklanjanje, vpraševanje in smeh. Nekdo prestavlja stole, nekdo premika mize, z ženskami vse oživi in je hkratu vse narobe.

»Cija,« zateguje dštir. »kam te je pa zopet zaneslo?« 

Dekle hiti. Gospe imajo želja kakor češminovje trnja. Sproti, ko naročajo, si bliskoma premišljajo, a nazadnje, ko Cija že nese naročeno na mizo, jih piči druga muha, češ:

»Ah, bi pa skoraj rajši – –«

In na pol pota nazaj že zopet:

»Ah, naj pa bo. Le kar prinesite, Cija, bom pa potem kaj drugega.«

Pet, šest jih je, pa vendar Cija rajši streže tridesetim moškim, dokler so trezni, kakor takile peščici.

»A kje je gospod Kornbrenner?« prva pogreši kanclista sodnikova žena, obilna, pegasta plavolaska z ribjimi očmi in porumenelimi zobmi.

»Veš kaj, Irena?« skuša sodnik kazati užaljenega, »meni še niti pozdrava nisi privoščila ko že vprašuješ po drugem.«

»Kaj pa hočem s teboj, ko si že –« mu žena zakroži s kazalcem po čelu. »Ali ni res, Hermina?«

Visoka, koščena in golšava Hermina je nadlogarjeva žena. Medlo kostanjevi lasje ji v umetnih kodrih do polovice zakrivajo čelo, ki je starikavo in že predeljeno z gubami.

»Mislim, da smo jim padle semle kakor muhe v juho.« prikima gospe Ireni. »Kar poglej našega Erika! Kakor prepotena nogavica. Le kaj ste počeli s temi našimi panji, gospod Kleber?«

»O, velecenjene dame,« se drži oštir za trebuh, »kaj naj počnem jaz, siromak, ko nimam nobene pravice do njih.« In z lokavim pogledom: »Niti toliko mi ni usoda naklonila, da bi smel nositi – krilo – –«

»Kaj bo z vami, gospod Kleber, ko vte tak nepoboljšljiv grešnik,« mu požuga drobcena zdravnikova Irma. Herman Kleber pa se prikloni kakor pred samim deželnim glavarjem.

»Duh je voljan za greh, milostljiva, toda –« 

»Pst, nič več,« zaploska sodnikova, »sicer nas spravite še v pogubo.«

»Ali pa v židano voljo.« tleskne Kleber z jezikom in nato ponuja zapored vse, kar najboljšega premorejo njegove shrambe in kleti. S tako spretnostjo je trenutna ženska nejevolja kmalu pregnana. Celo vedno tiha davkarjeva žena se razživi.

»Ali ni kakor na žegnanju?« se ji dvorljivo priklanja Seelinschegg. »Ves sveč er mož kot angelci in samo tebe nam je še manjkalo, Mija.«

»Ta pa le še ne more zatajiti v sebi slovenske krvi,« skrivaj pošepeče Irma sodnikovi.

»Po čem sklepaš?«

»Ne vem, kaj bi dejala. Nekaj čudnega imajo v sebi ti ljudje. Včasih se mi zdi, da bi jih zmastila kakor grozdje, potem pa spet – –Ah, samo poglej, Irena, tega brljavega Toneta, kako je božansko neroden. Bes, kakor stari bogovi, ko so se ga po grehu navlekli.«

Obe se hihitata in jima silijo solze v oči.

»Menda te je slišal,« zardi Irena in si hitro pomaga iz zagate, češ:

»Tale naša Irma ima res domisleke. Vse me že boli, tako se ji moram smejati. Le pomislite, na vso moč mi pripoveduje, kako bi se držali naši dostojanstveni možje, če bi kdaj me za poskušaj prevzele njihove vloge. Da bi se ga takole natreskale, potlej pa, uh, ljubezen in sodni dan.«

Vse prasne v smeh in se tolče po kolenih, ko gospa sodnikova vedno bolj podrobno opisuje vse posledice take zamene. Še Irma sama se hihita z ostalimi in z razposajenostjo nagajivega otroka šepetaje nadaljuje Irmi.

»Samo poglej ga, tega davkarskega Antona. In tudi njo. Kitajsko lahko govorita, pa mora človek spoznati, da sta Slovana. Nekaj neverjetno zagonetnega je v teh slovanskih ljudeh. Ker jih brez jeze ogledujem, se mi zdi, kakor da hodim po planinah in gledam strmine in prepade, cvetoče brežine in sončne višine ter osojne globine, kjer pod molkom večnega ledu čakajo kaj vem kakšne skrivnosti svojega rojstva.«

Prvi si opomore z grohota oštir, ki se kakor okleščen trš prikloni županovi hčerki:

»No, gospodična Hilda, ali ne bomo nocoj nič plesali?« 

Županova je skoraj nerazložljiva družabnica gospe Irme in jo je po malem že jelo gristi ljubosumnje, ker je zdravnikova žena tako dolgo govorila z gospo Irmo.

»Nocoj sem že tako trudna,« skuša biti koketna, lica in oči pa izdajalsko pričajo o svežini in razigranosti.

»Trudna, gospodična Hilda?« jo zato davkarjeva z dišečim nageljnom poščegeta pod brado. »Če le ni srce obviselo kje ob jezeru?«

»Čujmo, čujmo,« se vzdrami sodnik. »Tak nam bo vse odfrlelo. Kdo pa je tako srečen, gospodična Hilda?«

»Jaz,« plane tedaj v sobo grbasti grobar in takoj onemi, ko zagleda zbrani cvet trških gospa, družba pa v smeh.

»Hura, Luka, heil!« vrišče ženske a moški vsi vprek.

»Čestitamo, gospodična Hilda. Na mnoga leta!« 

»Ali že vsi veste?« je Luka zmeden in poparjen, družba pa ga vnovič obsuje z glušečim smehom in krohotom. Vse se zvija kakor v krčih. Iz kuhinje kukajo dekleta, pred okni postajajo ljudje, ki jih je po naključju pot pripeljala mimo, še Cija za trenutek pozabi vse stiske in togote ter se med vriščem tolče po kolenih. Končno se začne režati tudi Luka sam. Izpod visečih, umazano sivih brk zaštrle tri dolge, sivo rumene škrbine, edini ostanek grobarjevih zob.

»Ali se bomo tudi smejali za stavo?« mu raste pogum, ko začuti, v kakšno dobro voljo je spravil gospodo s svojim prihodom. »Če je res treba, no, zadnji ne bom.«

»Izvrstno, Luka, ti si korenina!« mu ukaže gospodar prinesti vrček piva. »Kar zvrni ga, da si jezik omočiš in grlo pomakneš.«

Grobar kar belo gleda, tako hiti zlivati pijačo vase, a izza mize mu že moli davkar svoj polni kozarec vina.

»Pij, Luka, da mi prehitro ne izkoplješ jame. Pij, stari fant, zase in za nevesto pij nocoj, da ti zagori po žilah«.

»Ga slišiš, kako se je razmahnil?« se stisne Irma h gospe Ireni, a županova Hilda kujavo preti:

»Vse skupaj vas bom za ušesa!«

Kljub temu sede h klavirju in začne s prijetnim glasom:

»Toda moja ljubezen ne!«

»O, ti toporišče izsušeno.« ga frene gospa Hermina s prtjačo po ustih. »kaj mu ne roji po glavi.« 

»Trava in listje more oveneti – –«

Medtem ko se nekateri smejejo krepostni varuhinji domačega ognjišča, in v vzgledni neubranosti vsak po svoje vlečejo začeto pesem, se izmota Anton Seelinschegg izza mize. Na vso moč se trudi, da bi bil kar najbolj dostojanstven. Vzlic temu se mu noge uporno zapletajo, glava sili zdaj na levo, zdaj na desno, in jezik se mu kakor otekel valja po ustih.

»Malo črne kave bo pokosil,« sočustvuje ž njim žena, davkar pa jo pogleda kakor kmet v pisarni.

»Zdaj gremo na rej. Ali znate, gospodična Hilda, katero po ziljansko.«

Ne da bi čakal odgovora, se oglato prikloni gospe nadlogarjevi.

»Na rej gospa, na prvi rej. Kaj bomo s slabo voljo in hudimi pogledi, ko smo vendar za samo ljubezen na svetu.«

Hermina Habermanova se drži resno, skoraj malo užaljeno – nadlogar pa gleda davkarja liki pohabljenega srnjaka.

»Vi ste junak, prijatelj,« mu končno med hahljanjem napravi prostor kraj žene. »Kar prosim izvolite. Za vse grehe vam dam odvezo in še dva dni po smrti vam bom hvaležen.«

Preden utegne gospa Hemina ugovarjati, že sedi njen Erik pri Miji in kruleče brunda:

»Le izprememba – krajša nam čast – –«

Hilda naglo poprime in začne skraja igrati arijo. Vsi pojo, le davkar se upira:

»Kdo pravi, da nas ženska vara? To je laž. Za ljubezen je ustvarjena, če pa ne ljubi, ni ženska. Jaz, gospa Hermina, bi jih sto zajel v srce in bi vsem ostal zvest.«

To premaga celo Herminino resnobo.

»Ali ste slišali?« pomežikne Miji, ki se dobrodušno smehlja.

»Saj ni res tako nevarno. Besede, same besede. In še to le ob takih priložnostih.«

»Da, beseda, gospa Hermana,« ovije davkar svoji sosedi roko okrog pasu, »to je čudoviti božji dar. Oko in srce, zoreče polje in večno šumeče gozdove, nebo in zemljo, vse človek zajame z besedo. – Mi pa gospa Hermina. – Nak, vi ne, oprostite ampak jaz. Jaz, gospa Hermina, sem to besedo izdal in zavrgel in sem zdaj nem –«

Družba še poje, melodija boža, davkar pa kakor brez zavesti zdrkne na kolena in skoraj jokaje hrope.

»Udari me, gospa, da bom čutil vse svoje peklensko, ponižanje. Pljuni mi v obraz, da se vzdramim in prekolnem sam sebe in svoje izdajstvo, suni me kakor psa zpred svojega praga.«

»Gospod davkar, ali vam je slabo?« ga prime Hermina za roko. »Joj, kako ste me prestrašili. Poglejte, žena bo mislila – »

Anton Seelinschegg sunkoma plane kvišku.

»Ali res! Sem še – gospod? O, potem pa, gospodična Hilda, zaigrajte po naše. Gospa Hermina na rej, na prvi rej. Saj je vseeno, na Zili ali v Rožu, na rej!«

Kakor kmečki fant svoje dekle, burno potegne gospo Habermanovo izza mize in že poje:

»Bog nam daj ti 'n dober čas – ta prvi rej začeti,
še kaj da smo začeli – Hermino smo ujeli – –«

Hilda igra, pari sprimejo, pojo in zaplešejo, nadlogar z Mijo, sodnik z Irmo, oštir z Ireno, Seelinschegg pa s sloko Hermino. Po prvem plesu z davkarjem vred pojo vsi, kolikor kdo zna.

»Kdor je z Bogom – Bog je ž njim,
sam Jezus je – Marijin sin.«

»Kaj je obsedlo nocoj tega človeka?« se čudi gospa Irena, ki ta večer prvič vidi Seelinschegga takega in ne razume nobene besede.

»Ziljanska vindišarska šega –« pojasnjuje Kleber navade ob ziljanskem proščenju. Davkar da je sicer dobričina in zanesljivejši in bolj nemški mimo trdega Nemca, le zdaj pa zdaj še prigori vindišar iz znjega. Zato mu višji ne morejo popolnoma zaupati, čeprav poznajo njegove sposobnosti. Ko bi mož ne imel te napake, bi že zdavnaj sedel lahko na Dunaju in mu ne bi bilo treba plesneti v takemle gnezdu.«

»'Zanimivo,« strmi Irena Binderjeva, »vi ste res živ leksikon, gospod Kleber. Kar kdo želi, lahko izve od vas.«

Oštir nagne glavo, kakor golob, kadar gruli:

»Usmiljenje, milostljiva, in nikar mi ne recite, da sem star.«

»Nikakor nisem mislila tako, le srečni smo lahko, da vas imamo v tem gnezdu –« ga gospa dobrohotno poboža po licu, medtem ko se pari pavaje sprehajajo po sobi kakor po prvem plesu pod lipo. Pohvala Klebarja pomladi. Ognjevito začne zopet o nemškem delu in uspehih. Njemu samemu bo nekoč v največje veselje, če si bo smel reči, da ima tudi sam majhen delež pri tem velikem plodu. To bo najlepša zarja njegove življenjske jeseni.

»Nikar ne govoriti o jeseni, ko vam zori še najlepše poletje, ga toplo pogleda gospa Irena in se za znanje močneje nasloni nanj.

Skozi steklena vrata kukajo v sobo dekle in se hihitajo, gospodi, zlasti grobarju, ki mu zdaj ta, zdaj oni plesalec s pogledom namigne, da si natoči in pije. Luka se ne da nikoli dvakrat ukazati in zvrača vino vse kakor v brezdno.

Cija stoji pri vratih v prednjo sobo, kamor so pred plesom potisnili nekaj miz, ki so jim bile odveč, in molče gleda v vrvenje. Podobnih prizorov je vajena s službovanja ob jezeru. Samo gospodarju se čudi, ko se tako vneto trudi okrog sodnikove žene. Z nasmeškom se domisli petelina z domačega dvorišča. Od starosti je nosil že ves zmršen rep, pa je le še hotel veljati za petelina in ni miroval, dokler ga ni mlajši tekmec skoraj do smrti skljuval in so ga morali zaklati. Da je Cija fant, bi se trebušastemu oštirju ne godilo dosti drugače.

Misel nenadoma zastane, ko se dekle spomni Kornbrennerja, stave in vsega, kar jo je do bolečin navdalo z gnusom do teh ljudi. Pari so že odpeli in zdaj spet plešejo. Cija pa pomiga grobarju, češ:

»Saj boste še utonili nocoj. Ali ste bili kaj pri Štetjakovih?«

»Hej, dekle,« zavije Luka oči in se nasloni na podboje, »česar se jaz lotim, je zanesljivo kakor grob, ki nikomur ne uide.«

»Ste govoriti z Meto?«

»Kakor mladi gazeli so se ji svetile oči, ko je brala avskulantovo pismo,« se reži Luka in mlaska z jezikom. Vse iz sebe je bila Meta, presedala se je kakor na žerjavici, cel četrt strdenega je naročila Luki in še nekaj drobiža mu je kanilo za trud. Zato je grobar tako prihitel sem. No, zdaj vraga pa ni tega gosaka nikjer, da bi mu mogel povedati. Noč ima svojo moč: če ga kmalu ne bo, se utegne dekle ohladiti. Potlej naj Kurt pripiše sam sebi. Luka je opravil kakor se spodobi, če pa mladič ni za nič, ni tega kriv grobar in naj se gospodek nikar tako ne usti!«

Klavir utihne, pari se razklenejo, oče Herman si otira znoj, nadlogar prisega Miji, da ni videl talko izvrstne plesalke, županova Hilda pa se zasmeje proti vratom.

»Tak, končno vendarle? Točnost pač ni vajina odlika, gospoda.«

Zdravnik in avskulant sta se vrnila in se na vse strani priklanjata. Dame naj oprostijo. Zdaj se jima spet lahko popolnoma posvetita.

»Dolžnost je nad vse, saj razumeš, Irma?« 

Žena možu koketno prikima, češ:

»Kako se pa počuti tvoja bolnica, ko si se tako dolgo zamudil?«

»Izborno, milostljiva,« mesto njega odgovori avskulant, »ta ne bo nikoli več potrebovala nobenega zdravnika.«

Za trenutek spreleti družbo neprijeten občutek. Hilda nehote odpre okno in hlasno vdihava sveži zrak. V sobo zaveje hlad kakor dih smrti.

»Saj sem dejal,« zamahne sodnik, »da bi bila tista branjevka lahko opravila soma. Če ni pomoči, je pač ni.«

»Jetika,« skomigne doktor Lecker z rameni. »Zadnji stadij. Vsako zdravljenje je samo nesmiselno podaljšanje trpljenja. In končno je tudi ta vindiška branjevka vendarle človek.«

»Najmo, najmo,« zaskrbi Kleberja, da bi se stegnila družba spakedrati in zato hiti natakati, »zdaj bosta imela besedo fajmošter in Luka. Mi pa ostanemo –« zategne kakor počen meh – »kakor smo bili.«

Kozarci zazvene, smrt se umakne in v očeh zopet vnema slast. Iz teme odmeva ritem dela; v jeklarni rohne stroji. Po humperškem klancu uporno sopiha tovorni vlak, tu pri Kleberju pa je vse križem v objemu. Erik Haberman poljubi gospo Mijo, si zatakne njen nagelj in zapoje neko nemško Ijubavno pesem.

Hilda hrepeneče boža avskulanta s pogledi, toda ta je kakor kamen. Niti sesti noče, ampak stopi z grobarjem v kot. Županova napenja ušesa, a zavoljo petja ne more ujeti nobene besede iz njunega razgovora, le to čuti, da mora biti nekaj izrednega, kar gubasti grobar pripoveduje Kurtu. Dedec poskakuje kakor stope, a Kornbrennerju se bliska v očeh.

»Pa ste res mož besede,« ošvrkne Leckerjeva razvnetega Kurta, ko utihne pesem. »Čuj Valtr, kaj si pa počel ž njim, da niti ne zmeni več za nas?«

»Jetika,« skuša s nasmehom potegniti sodnik, »saj vidite„ da se priporoča grobarju.«

»Ta nam bo res spravil vse na oni svet,« pomaga tudi nadlogar, a proti Kurtu s spolzkim nasmeškom: »Kaj so vam že obljubljena nebesa?«

»Skoraj bo nekaj podobnega,« pomežikne ta. »Mi boste morali zopet oprostiti, gospoda. Dolžnost – –«

Moški se reže, ženske se spogledujejo, avskulant pa se obrača kakor jagnje na ražnju; v Hildinih očeh se bliska obupna jeza, kar ne uide pazljivemu gospodarju, ki bi rad pomagal Kurtu iz zagate, češ:

»Gospod Kornbrenner ima nocoj važno poslanstvo. Kakor mi je žal, mu res ne smem prigovarjati, da bi ostal med nami.«

»Le kakišno juho ste nam spet pripravili moški zarotniki?« zasluti Leckerjeva spletko. »Čakajte tički, tega vam ne ostanemo na dolgu.«

Hildi gre na jok, ko vidi avskulanta odhajati. Naj je doslej še toliko slišala o njem, je vendar skrivaj neprenehoma upala vanj. Čakala je samo besede, ki naj bi sanje prelila v resnico.

»Valter, kaj imate med seboj?« hoče gospa Irma z odločnostjo presekati skrivnostni vozel, toda mož je neupogljiv.

»Nocoj še nič,« se smeje, »jutri pa, ljuba moja, bomo bržkone vsi skupaj zdravili mačka.«

Na tak odgovor mu žena sunkoma obrne hrbet in se oklene Hilde:

»Le mirno, dušica, bova videli, kdo se bo zadnji smejal.« 

Kurt Kornbrenner se kakor maček premuzne na plano, Herman Kleber pa natoči grobarju kozarec žganja.

»Tole še zvrni in stopi za gospodom, samo glej, da bo zrak čist, razumeš?«

Luki se zdi, da so mu noge iz svinca, ko se opoteče za mladim Nemcem, a Kleber medtem zagotavlja sodniku:

»Vindišarju nikoli ne zaupam. Ko si človek najmanj misli, jo lahko izkupi, a Kurta bi bilo v resnici škoda.«

Vzlic vsemu prizadevanju se očetu Hermanu nikakor več ne posreči obuditi v družbi prejšnje živahnosti. Davkar dremlje, Haberman drži Mijo v objemu, gospa Hermina mežika sodniku, Irena pa bi za vsako ceno iz zdravnika rada izvabila skrivnost. Ker ne ogrejejo pogledi, sede k njemu in se ga oklene okrog vratu, češ:

»Zdaj pa kar z besedo na dan, dragi doktor, drugače –« 

Doktor Lecker se skloni k njej in šepeče, čez malo pa:

»No, ali je zdaj domovina rešena?« 

Binderjeva se prezirljivo zasmeje, češ:

»In za to je bilo treba take skrivnosti? Kako ste vi moški smešni! Otroci – me vas vodimo za nos brez hrupa in stav, pa ste nam še hvaležni za to.«

Polagoma zavlada mučen molk, ki ga preseka davkar, ko zarenči iz spanja:

»Pa če se ves svet pogrezne, kaj meni mar!«

Ob lastnem glasu se predrami in tuje bulji okrog sebe. Dvakrat, trikrat mora pogledati preden spozna zdravnika. Potem pa – kakor da se mu je nenadoma posvetilo:

»Oho, že nazaj, doktor! A kje je Kurt! In kaj je s stavo? Ali bomo pili ali ne!«

Zdaj so ženske mahoma pokoncu. Celo krepostna Hermina objame Seelinschegga, čeprav je še ves slinast, Hilda se stiska k njemu in Mija uide nadlogarju iz objema.

»Kakšna stava, gospod davkar?« hiti vse hkratu. »Kdo je stavil! Povej Anton, srček moj, kaj ste spredli?«

Moški odkimavajo, gospodar škriplje z zobmi in Haberman celo žuga s pestjo, toda ženske so kakor zid okrog davkarja, ki se drži v pijani blaženosti.

»S Kurtom smo stavili. Meto bo speljal, pravi. – Šterjakovo, ki se moži. – Deset sodčkov piva. On ali pa mi.«

»Prekleta žlobudra,« krepko spusti nadlogar pest na mizo. »Cucelj mu dajte – –«

Iz vrišča smeha in zgražanja stopi Irma pred moža. Poldrugo glavo je manjša od njega, vendar zdravnik zardi, ko se črno zabliska v ženinih očeh.

»Čedna bratovščina, Valter! Fej!«

Družba se je razhajala.

»Prokleto gnezdo!« robanti sam vase sodnik. »Kaj je treba vsega tega! Zlodej naj me vzame, če še letos ne zaprosim kam drugam. Naj se le pride kako drugo teslo nekaj časa pokorit semkaj. Hans Binder je rojen za višje naloge.«

Jezno stopi pred veliko zrcalo in ogleduje skrokani obraz. Čemu je neki treba toliko vrišča za prazen nič? Zakaj pa so Nemci in čemu jim je dana oblast, ko takole slepomišijo, mesto da bi enkrat za vselej s kratkim dekretom uredili zadevo! Nak, doktor Binder se sploh ne bo mešal več v take otročarije. Izdelal bo načrt in ga poslal naravnost notranjemu ministru. Nemška šola, nemški uradi in nemška cerkev! Da, cerkev, to je poglavitno! Dokler bo vindišar tam dobival potuho, ga ne bo zIodej vzel, kakor hitro mu pa v cerkvi oblečejo nemško srajco, bo Nemec. Avstrijska politika ni vredna pečene lupine.

»Ali vas je tako potrlo, ko smo vas razkrinkale?« poredno stopi k njemu gospa Leckerjeva. »Meni se je že dolgo zdelo, kakšno je vaše – narodno delo – –«

»Sehmarn!« strese sodnik z glavo. »Pravkar prekinjam vse te neslanosti. Sploh pa pojdem odtod.«

»Aha,« šepne sodnikova Irma, »naš očka že dobiva mačka. Tedaj ga vselej popadejo moralni krči in visoki načrti. Smili se mi le tisti, kogar bo danes naš Hans sukal s svojimi paragrafi«.

Pri fari je pravkar odzvonilo dan. Po vrteh žvrgole ptiči in nad Dravo se kakor tančica lahno vije komaj vidna megla. Hiše še dremljejo v jutranji sivini, ko zapušča gospoda Klebrov krov. Samo Haberman še posedi z ženo in oče KIeber modruje. –

»S temi ljudmi je križ. Vsak se brž naveliča. Sodnik bi hotel čez noč postati višji sodni svetnik. Za trenutek res zagori kakor slama. Potem ga pa že piči draga muha in začne z malodušnostjo podirati, kar je prej z vnemo gradil.«

»Kaj se jezite, gospod Kleber,« srka Haberman konjak kakor da že celo večnost ni pokusil nobene pijače, »gospodje smo vendar mi in raja nam mora biti pokorna.«

»Gospod je tale,« pomane gospodar desni palec ob kazalec, »in kjer je kaj prilike, bi jo morali vselej izkoristiti. Da vam povem prav zaupno. Šterjaka sem jaz nagovoril, da bo dal Meto Završkemu. Seve, dekletu nič kaj ne diši v hribe, toda pomislite. kakšno novo trdnjavo si s tem postavimo!«

»Čemu se potem Kornbrenner meša vmes?«

»Čisto po mojem načrtu in samo zato, ker vindišarjem ne zaupam –« se zakrohoče tolsti hotnik in razlaga svojo zamisel. Šterjaki so se sicer res navzeli nemškega duha, po krvi so pa le vindiški, in tudi doma govore še zmeraj vindiško. No, Završani so pa zelo zagrizeni. Stari je imel svoj nos pri vseh vindiških društvih in zavodih, a mladi ne bo dosti drugačen od njega. Tam bi zato Mojca morala vzeti vajeti v roke in speljati na pravi tir. Kaj lahko bi se tudi zgodilo, da bi Završani mlado pretentali in jo spravili podse. Za tak primer in da Meta sploh ne bi smela in mogla kloniti, bi prišel kakor nalašč madež, ki bi ga nevesti Kornbrenner pripravil za poročni dar.

»Zdaj nam je nemara ta nesrečni davkar vse podrl,« se praska oštir po temenu. »Če bi tudi ostali molčali, bo Hildo brez dvoma zasrbel jeziček. To je vrag, ko se moramo zadovoljiti celo z županom vindiške krvi! Avstrijska zakonodaja spada s svojo liberalno širokogrudnostjo že zdavnaj v ropotalnico! V takih razmerah ni čudno, če že vsaka smet sanja o nekih pravicah.«

»Škoda, ko nam niste okraja bolj pokazali mreže,« zazeha Haberman; žena si dolgočasno mene oči, nakar gospodar spremi odhajajoča do praga, kjer jim priniha Luka naproti.

»Kaj tudi ti še ne spiš?« se zavzame Kleber. »Si spremljal gospoda?«

Grobar z dvomljivim pogledom na Habermanova prikima.

»Kaj pa je?« se loti Kleberja nemir. –

»Nemara ne bo nič hudega,« se obotavlja Luka in počasi pove, da je blizu Šterjakove hiše nekdo iz zasede napadel avskulanta ter ga z nečim lopnil in podrl na tla, še predno je mogel Luka priskočiti na pomoč. V senci pod tepko je moral biti skrit. Kakor duh se je vzel iz teme, samo lopnilo je in ga že ni bilo več. Kornbrenner je zastokal in omahnil. Luka se je potlej dolgo mučil ž njim, preden ga je spravil toliko k zavesti, da sta mogla domov. Grede je avskulant vso pot omedleval in tudi kri mu je močno tekla.

»Zakaj pa nisi prišel po zdravnika?«

»Je že pri njem. Sem grede sem ga srečal.«

»Slišite, gospod nadlogar, kakšni gospodje smo med to vindiško drhaljo? Kakor razbojnike nas pobijajo!« se v strastni jezi trese Herman Kleber; gospa Hermina pa se ozre proti Macnu. Izza gore se je pravkar v žarečem sijaju dvignilo sončno teme.

»Poglej, Erik, kako danes žari nebo!«

Erik Herman nemo prikima. Kleber pa prekriža roke za hrbtom, češ:

»Če pojde tako dalje, bo kmalu tudi gorelo – Hiel!«

»Heil!« zamrmra Haberman in odide z ženo, medtem ko gospodar zaklene vrata.

Luka nekaj časa krmižljavo bulji tja, se končno obrne in mastno zakolne, češ:

»Kar zaklepaj odrtnik, saj imam tudi jaz svoj dom.«

In zavije na pokopališče, se zlekne v travo med grobove in globoko zasmrči.

Foltan je objokan. Ob tej smrti mu je hujše, kakor takrat, ko mu je umrl oče. Tako mu je, da se zdi še sam sebi kakor mrlič.

Že zvečer, ko je materi Zali nenadno odleglo, je slutil, da nekaj ne bo prav. Kar v srcu mu je reklo tako, in potlej ko je šel po zdravnika, je vedel, da bo pot brez haska. Šel je zavoljo Mojce.

Zdaj je vse že tako strašno daleč, čeprav je vmes samo kratka noč. Do kosti izsušeno truplo matere Zale počiva na belem odru med cvetjem in svečami. Obraz je miren. Napol priprte oči gledajo strmo proti vratom, kakor da venomer koga pričakujejo.

Mirno, resno in šepetaje se gneto v bajto ljudje, ki prihajajo kropit. Vsak kleče pomoli za rajno in se potlej odmakne, da da prostora drugim. Okna so zagrnjena, vzduh v nizki sobi je težak in poln smrti. Otrokom, ki prihajajo z odraslimi, zastaja smeh na ustih. Začudene oči se plaho ozirajo, kje bi uzrle pramen sončne luči.

Mojca tava kakor senca. Nabrekle oči so rdeče premrežene od prečutih noči in prelitih solza.

»Nič nikar preveč ne žaluj,« jo tolaži debelušna Mihačka, »saj nam je vsem sojeno tako. Mati so prestali, nas pa še čaka.«

Dekle sliši besede, a v srce ji ne gredo. Samo tako pokima, da bi imela mir, in gleda mater. Sinoči je bila še tako sveža – –

»Kar leži Mojca,« se ji je nasmehnila, ko je Miha odšel, »nocoj mi ni prav nič hudega.«

Glas, čeprav suh, je bil vendar živahen, ko je pravila, kako se je zveselila Završanovega Mihe. Že vsa leta ji je bilo hudo, ko so se držali tako nabreknjeno. Seve, ko bi se bil Bošt po smrti Foltanove matere ponižal pred očetom, bi bilo nemara drugače, a Bošt, Bog mu daj dobro, ni bil iz takega testa. Tudi Foltan je po njem. Kamen odjenja, ta rod nikoli. No – in zdaj so se tako na lepem pobotali. Kako so pota včasih neskončno čudna. Se šteje, da je bil Foltan Završanom v spotiko, čeprav sirotle vendar ni bilo krivo svojega rojstva, glej, pa je zdaj kakor nalašč po Foltanu kri h krvi spet našla pot.

Bolj ko je Mojca materi prigovarjala, naj se ne muči z govorjenjem, bolj je bila bolnica zgovorna. Posebno zastran Foltana. Naj bo Mojca lepo ž njim. Ni res neumen, čeprav ga imajo za takega, in tudi hudoben ni. Nekaj je v njem, kar ga dela tako zaprtega, srce pa ima zlato. Dušo bi dal iz sebe za tistega, kogar oklene. Nemara je bil oče ž njim pretrd, mogoče je v rodu, a Mojca naj mu nikar ne zameri. Nikoli ji mož ne bo tako v vdan, če se bo kdaj omožila, kakor ji je ta polbrat. Oj, toliko neznatnosti se je mati domislila, ko je slonela Mojca pri njeni postelji. Ves čas bolezni ni toliko govorila, nazadnje pa jo je na lepem streslo. Glas ji je vzelo, oči je zavila in pojemajoče izrekla še:

»Mojca – –«

Tedaj je presunilo hčer in jo z ledeno roko zgrabilo za srce.

»Smrt – –«

Od povsod je vpilo proti njej, strop se je nižal, stene so se stiskale, a Mojca bi bila dala življenje, ko bi mogla le vsaj za nekaj časa odmakniti tisti strašni trenutek. Ko je zdirjal Foltan po zdravnika, je klečala pri materi in spremljala sleherni njen utrip.

»Bo kmalu odleglo –« je dejal zdravnik.

Zdaj je končano in ne bo nikoli več besede iz materinih ust. Šimna še ni domov. Tilda bo prišla kdo ve kdaj – čisto sama je ostala Mojca na svetu in le Foltana ji je mati izročila kakor za spomin. Vsa pota, kar jih je treba, obrede on. V bližnjavo gre sam, za dalj si dobi ljudi.

Dan je jasen, kakor otrokov obraz, po Dolah pa že gre glas, kako je nekdo to noč napadel Kurta Kornbrennerja. Zdaj tu, zdaj tam se zabliska bajonet pred bajto, ko iščejo orožniki sled.

Ljudem preseda nadlegovanje.

»Kaj neki mlečnik stika ponoči okrog!« privošči Mihačka avskulantu, ko potoži Obinki, kako so prisili orožniki sitnarit v hišo. Najprej dva, čez malo spet dva, kakor da so odkrili razbojniško gnezdo. Po vsej sili so hoteli vedeti, kje je bil ponoči Mihačev Cene. Zlodja, naj bi pregarali noč v jeklarni, kakor jih mora toliko njen sin, pa bi se jim ljubilo takole po praznem tavati okrog.

»Rajši naj bi kam drugam pogledali,« je huda tudi Obinka. Ko je opoldne nesla kosilo možu v puškarno, je že grede slišala„ kako so vso noč počeli vampani pri Kleberju. Še več je v puškami povedal puškar Joza. Cela Sodoma in Gomora. Da še ne ve kaj takega, je dejal. Vse se je parilo križem kakor vrabci spomladi. Doktor, dva s sodnije, tudi kosmati nadlogar, ki bi za preperelo vejo človeku dušo potegnil iz telesa pa drugi in polno žensk. Podnevi so šle noret k jezeru, ponoči so razgetale pri Kleberju. Fej, če so že one take, ki so osmukane, naj bi bilo, saj se niti sam zlodej več ne omrsne ob nje. Da pa gre Hilda v tako mlako in župan Podjed to pusti, nak, to že ni več za ta svet! Ženske so neki počele tako, da nazadnje že nobena ni več vedela, kateri dedec je njen. Ali je potlej kaj čudnega, če je morala Gomilarica umreti! Lecker je videl že vse po troje, ko je prišel Foltan ponj. Kdo ve, kakšnega zlodja je dal ubogi Zali! Mišnice prej ko ne, drugače bi ne bila tako naglo opravila. In kaj je neki tista dolga sled s sodnije imela opraviti z njim! Lahko da sta se ta dva kaj sporekla, ko jo je potlej Kornbrenner tako naglo popihal od Kleberja. Čisto prav mu je. Kar je iskal okrog Šterjakovih, ko ve, kako je. Nemara ga je kresnil celo Miha.

Vse, kar je vedel povedati puškar Joza, so ženske naglo širile. Med kroženjem je novica večala kakor senca pod večer in nenadoma trg in okolico razdelila v dva tabora.

»Hudič naj vzame tako postavo, ki pozna pravico za vsakega pritepenca, samo za nas ni nobene,« so škripaje godrnjali delavci po bajtah in kmetje po okolici. Če taka glista le smrkne po nemško, je že gospod in mu je vse dovoljeno.

»To je vindiško delo,« je bil klic trških veljakov in so bili vsi enih misli, od občinskega tajnika do prvega inženjerja v jeklarni. »Sami smo krivi, ker golazni ne stopimo na vrat.«

Nemir se je širil kakor gozdni požar. Uradi so imeli polne roke dela; na občini, na orožniki postaji, na sodišču, povsod. Niti grobar Luka ni imel miru. Že itak mu je bila glava kakor reber, ko je kopal jamo za Gomilarjevo, pa ti pridejo še bajoneti na božji vrt. Ali je bil velik ali majhen tisti, ki se je lotil avskulanta, in sam ali v druščini ? – Kakopak, kakor da pride, kdor ponoči s takim namenom koga pričaka, in lepo pove: Sem ta in ta, tak in tak, pa bom zdajle otrnil Kurta Kornbrennerja, da ga popuste skomine po naših dekletih!

»Sploh pa,« se je oprl Luka na lopato, ko mu je bilo vsega preveč, »če hočem reči čisto po pravici –« 

Orožnik je že nestrpno vrtil svinčnik med prsti.

»Kar povejte, Luka! Ste lahko čisto brez skrbi.« 

»Sam je kriv, ko t-e je spustil v tako neumno stavo.«

Orožnika se držita kakor pri raportu, ko jima grobar od konca do kraja pripoveduje zgodbo, potem pa:

»To se vam je sanjalo, Luka. Ste se ga že spet nacukali.«

Luka pljune v roke in začne jezno kopati dalje. Kaj ga hodijo motit, če mu ne gre vera! Ali mar ni on neel avskulantovega pisma Šterjakovi Meti in kdo je prinesel Kornbrennerju odgovor, če ne Luka?

Orožnika odideta, proti večeru pa mora grobar v občinsko pisarno. Vsi trški glavani so tam, tudi župan, a Kleber se takoj polasti Luke in gre ž njim v zadnjo sobo, kjer se ga loti med štirimi očmi. Tako ali tako: Če ne zna molčati, pojde Luka v luknjo. Tam bo lahko gobezdal štirim golim stenam svoje neslanosti. Tako. Zdaj menda ve, koliko je bila ura, če ga kdo še kaj vpraša. Ako pa hoče na vsak način v svojo nesrečo, naj le brusi jezik. Še tiste tri škrbine, ki jih ima, si bo polomil.

Luka se upogne. Kakor da mu je postala grba svinčena, se nagne in ne zine nobene besede več o tem, novica pa vendar ne zamre. Do večera najde pot celo v sobo, kjer leži na mrtvaškem odru Gomilarica.

Foltan je komaj pregovoril Mojco, da je legla v čumnato. Bila je že sama kakor mrlič, tako jo je vzelo to noč in ta dan.

V veži sedi Kranjčička in na glas moli. Iz slepih oči polze neprenehoma solze. Suhi, zamolkli glas kakor odmev iz groba drhti po vsej bajti.

»Marija je rekla: Duša, odkod si pritekla? Skozi devet visokih gora, skozi devet globokih voda, skozi devet teh mlinskih kamnov – –«

Foltan sloni na zadnjih vratih in posluša zateglo pripovedovanje o trpljenju tavajoče duše. Bog ve, ali zdaj tudi Zalina duša tako išče poti v večni mir?

Šimna še ni. Tako malo mu je torej za mater? Nemara ga sploh ne bo – in vendar mati še v smrti strmo gleda proti vratom in pričakuje, da se zberejo otroci okrog njene krste; ali bo res pozabljena še preden jo odneso iz hiše?

Med vrati se zgane senca. Foltan se ozre. Cija je prišla. Nekam zbegana je in prečuta noč ji je dahnila višnjeve kolobarje pod oči. Dve Kleberjevi dekli sta prišli z njo in še Foltan nehote stopi v sobo za temi tremi.

»Slšite, Cija, kako pa je vendar res bilo?« se ne more premagati Mihačka, ko natakarica sede.

Cija skomigne z ranjeni. Kako more ona vedeti, bo streže zdaj tukaj, zdaj tam. Sploh je v gostilni tako navajena, da niti ne sliši, kaj imajo ljudje med seboj.

»Ali Šimna še ni?« stopi čez malo k Foltanu, da bi se umaknila radovednosti in šepetaje pravi, kako miren obraz je ohranila pokojna celo v smrti.

Foltan samo prikima. Šimen morebiti pride nocoj, nemara šele jutri, morda ga pa sploh ne bo. V Krivi vrbi je precej pozabil na dom.

Kramljaje stopita v vežo in gresta pred hišo. Cija se ozre na vse strani in šepne.

»Pazite, Foltan, da vam ne pridejo na sled.«

Foltan je bil z mislijo čisto drugje in se čudi:

»Čemu? Kako?«

No, pred Cijo ni treba skrivati. Spoznala je že sinoči, kako je, a ni več mogla umakniti, kar je zinila. Saj ima Foltan prav, samo škoda bi bilo, če bi jim prišlo na nos.

Dekletov pogled je tako iskren, da fant ne more tajiti. Mojcin jok je sinoči priklical sosede, ki so prišle tolažit in pomagat, ko se je materi utrnila zadnja solza, njega pa je gnalo ven. Kar sama ga je zanesla noga tja. Od jeze je videl vse rdeče pred seboj, ko je čez malo spoznal Kornbrennerjev korak. Ta slina zavržena si torej res upa? Pa ga je pritegnil, da se je kar zasukal. Prav za prav nič hudega, le toliko, da bo vedel nemški kanclist, kakšen dren raste v Rožu.

»Čisto drugačen je kakor Šimen –« natihoma primerja Cija in pove, kar je slišala čez dan. Tri fante so že zaprli, sume brate deklet, okrog katerih se je kdaj sukal tisti Kurt.

»Sam pojdem tja in jim povem – –«

»Ne, ne, se bodo že izmazali. Saj imajo priče,« brani Cija, ko se izmed hiš oglasi korak. Dekle se zdrzne in tudi Foltan prisluhne. Da, to je Šimen.

Polbrata se pozdravita kakor tujca. Šimen je velik in vitek. V novi obleki in s trdim klobukom na glavi, ves gosposki in visok se niti ne ozre na Cijo. Tudi bratu ne seže v roko. Samo kakor človek, ki je nerad prišel na nevšečno prireditev, a bi vendar ne hotel biti zadnji, vprašal:

»Ali je Tilda že doma?«

Seve, kakor da je Trst koj pri Žihpoljah. Kriva vrba pa za morjem.

»Še ne,« odseka Foltan, »saj ne more biti.« 

Ob Šimnovem prihodu se ljudje spogledajo, obmolknejo in čakajo. Nekaj ženskam se oči vlažno zasvetijo. Šimnu pa nič. Komaj se dotakne brinjeve vejice, niti klobuka ne dene iz rok. Tudi k odru ne stopi da bi odgrnil črni pajčolan in pogledal mrtvo mater od blizu.

»Ali ne ve, da leži pred njim mati?« se z očmi vprašujejo ljudje. Tega in onega stisne v grlu, da ne more več vzdržati. Kakor čmrlji, ki jim je brezčutna roka razdrla gnezdo, kapljajo ljudje iz bajte in se razgubljajo po vasi.

»Kamen ima v prsih, ne srca,« sliši Cija zagodrnjati starega delavca in ji je težko. Prav do tega trenutka je imela Šimna rada, čeprav si je včasih skušala dopovedati drugače, ker je poznala njegova pota. Zdaj je ogenj ugasnil in je zavladala skeleča tema. Kakor bi se bala nenadne omotice, prime Foltana za roko in se skoraj nasloni nanj.

»Ali niste sinoči rekli, da poznate našega Šimna?« se prestopi fant, kakor na majavi skali. »Veste, midva sva samo po poli brata,« doda kakor v opravičilo, »in Zala je bila Šimnova mati. Moja je že zdavnaj rajna.«

»Pa pride kar tako?« ne more Cija verjeti. Sem grede je upala, da ga zagleda in mu reče besedo tolažbo, pa si bosta zopet bližnja. Zdaj se skoraj sramuje upanja, ki je bilo tako neusmiljeno, goljufano.

»Bom morala iti,« še vedno drži Foltana za roko in se niti ne zaveda tega. Gomilarjev stopa kakor varuh z njo. Iz drhtenja njene roke razbere vse, kar se godi v dekletovem srcu, in mu je hudo.

Pod klancem obstaneta. Da bi prišla k pogrebu, pravi Cija, ko bi vedela, kdaj bo.

»V soboto popoldne ob štirih.«

»To je jutri, ali ne?«

»Saj res – že jutri,« se vrača Foltan domov kjer sedita pri mrliču samo še stara svetarnica in Šimen. Ženska dremlje in tudi Kranjčička v veži je zaspala.

Kako je bilo vpraša Šimen in če je mati napravila kaj oporoke. Kaj, Mojci je zapustila vse? Kje pa je sploh Mojca nocoj?

»Spi. Koj naj jo, ko sem jo komaj pregovoril, da je legla. Še nekaj dni naj bi trajalo, pa bi imeli dva mrliča.«

Šimen skomigne z rameni. Čemu mu prej ni hotel nihče pisati, da bi prišel domov in se pogovoril z materjo? Lepa priložnost se mu ponuja, oženil bi se in začel na svoje. Dekle ima nekaj denarja.

»Cija,« tjavendan prekine Foltan.

»Kakšna Cija! Ella, s Tirolskega je doma in pridno dekle. Čez leta, ko bi se utrdil; bi tukaj lahko prezidali. Iz bajte bi zrasla vila in poleti bi oddajali sobe tujcem. To vrže več, kakor devet branjarij. Samo zdaj, seveda, bi bilo treba nekaj najeti. Govoril je že v Celovcu zastran tega in na bajto bi koj dobil. Mati bi mu bila gotovo pomagala, Mojco bi moral pa šele vprašati, če je res tako.«

V Foltanu se kuha kakor v plavžu. Oči mu plešejo kakor v božjastnem krču, roke se mu tresejo in pesti se stiskajo, da mu nohti razrežejo kožo na dlaneh. Bolj ko Šimen hladno pripoveduje in računa, bolj vidi Foltan, kako se na odru giblje truplo. Roki lezeta vsaksebi in oči se bolj in bolj odpirajo. Zdajle bo mati Zala vstala in zajokala.

Pastorku se orosi čelo. Z roko si otare znoj a Šimen ga prestrašeno pogleda.

»Kakšen pa si?«

Polbrat strmi in molči. Znoj se mu v debelih kapljah nabira na obrveh. Ko si ga Foltan otare še z drugo roko, je njegov obraz še pošastno grozen.

»Daj, no, Foltan, kaj pa počneš, da si ves krvav?« se Šimnu trese glas.

»Moram točiti kri za mačeho, ko ti nimaš niti solze za mater!« se utrga iz pastorka in glas je kakor trušč padajočega skalovja v prepadu.

»Ali ne bosta nič legla?« se predrami stara svetarnica za vrati. »Saj bom jaz čula pri materi, Bog ji daj dobro.«

Šimen vstane. Da itak ni prostora, pravi in počasi odide v noč. Foltan škripaje sklene roke in se niti ne ozre za njim. Truplo pod črnim pajčolanom se je umirilo. Roke se vdano oklepajo križa, le oči so ostale nekoliko bolj odprte. Pastorek se približa in privzdigne črni pajčolan. Šele ob mrtvaških svečah opazi, da mu iz obeh dlani polzi kri. Tudi na mrtvaški prt je kanila rdeča kaplja.

»Bom lepo z Mojco, mati, in jo bom varoval. Le počivajte,« bolj v srcu kakor z besedo govori rajni in čuti v srcu blagodejen mir. ,

Šimnu nikakor ni hotelo v glavo, zakaj ga je mati v oporoki prezrla. Če je res tako narejeno, je mater premotil samo Foltan. Čokatec je menda celo zateleban v Mojco.

Raz vas je zavil proti trgu in tehtal sem in tja. Da bi se zdaj umaknil, ko sta že bila z Elo v Celovcu in je slišala, kaj je govoril v posojilnici? Do tisoč goldinarjev in še kaj čez bi dobil, so rekli, če mati dovoli vknjižbo. Ella je že celo pisala svojim domov, on pa naj se kakor berač obrne na pol pota?

»Ni zlodej, da bi nemški ne vedeli pomoči,« zavije h Kleberju, kjer v prednji sobi kvarta samo nekaj delavcev. Vsi hkratu dvignejo glave, kakor češ:

»Oho, ta je pa se pred pogrebom prišel na sedmino.«

Šimna obilje rdečica in trdo stopi kar naprej v posebno sobo. Tudi gosposki ga gledajo neprijazno in obmolknejo. Gospodar sedi s hrbtom obrnjen proti vratom, se le napol ozre in komaj pokima z glavo na njegov pozdrav.

»Želite?« pride Cija na Kleberjev klic, zagleda Šimna in prebledi. Tudi on odreveni in molči. Končno se zave, da mora presekati smešni molk; naroči pivo in vpraša zastran sobe.

Zdaj se gospodar zgane. Ploha vprašanj, pritrjevanj in hvale. Tako, iz Krive vrbe? Tam je zdaj živahno, o, seveda, semkaj je pa tudi lep izlet, ali ne?

Kleber kakor tujcu našteva vse trške znamenitosti in posebnosti, hvali okolico in zrak in govori kar naprej, dokler ne postavi natakarica vrčka pred gosta.

»Moje sožalje, Šimen,« pravi dekle z glasom, ki kakor meč preseka gospodarjevo zgovornost. »Kaj poznate gospoda, Cija!«

»Sij sem vendar služila v Krivi vrbi, kjer je Šimen Gomilar krojač. Za materin pogreb je prišel, čeprav vem –« 

»Tako!« je Kleberjev glas zdaj nenadoma zasenčen. Tudi oštir izrazi sožalje, vendar ne more prikriti nejevolje. Gospoda se komaj vidno muza, a Cija se umakne v prednjo sobo, tako jo boli Šimnov prihod in njegovo vedenje.

Polagoma krojač premaga zadrego. Da je doma tesno in zdaj ob smrti že celo vse narobe, pa noče delati nadloge. Tudi s polbratom se ne razumeta. Foltan se je pač vrgel po svoji materi, je zagrizen in samogolten.

Zdaj se Kleberju šele posveti. Torej Gomilarjev raz Dole! O, tam je oštirju seveda vse znano. Foltan je sin rajne Tine z Bovškega. Ej, tista je bila prepredena!

To poživi besedo. Kleber se domisli tega in onega dogodka, a Šimen napeljuje zastran polbrata in doma.

»Strašen človek. Midva se že v otroških letih nisva mogla. Mislim, da mi jo je tudi zdaj zagodel. Zato sem prišel sem. Tukaj, sem dejal, se shajajo ljudje, ki kaj vedo. In nekaj pravice bo vendar tudi za poštenega obrtnika.

Kleberju se zasvetijo oči. Z nagonskim čutom zveri, ki vedno preži na plen, se ozre po gospodi in spet na Šimna, češ: »Potlej pa le bliže in kar z besedo na dan. Ni zlodja, saj imamo tukaj gospoda, ki je zato postavljen, da brani in varuje pravico«.

In že prenese Šimnov vrček na gosposko mizo.

»Saj gospoda menda poznate, dragi naš Gomilar.«

Šimen se uslužni priklanja zdravniku, nadlogarju in sodniku. Kaj jih ne bi poznal! Tudi nadučitelja Rueppnigga pozna.

Nadučitelj mežika. Majhen, črnikast, z bakreno hruškastim nosom in veliko bradavico pod levim očesom, je še vedno tak, kakor se ga Šimen spominja izza šolskih let. Samo lasje so se mu zadnji čas močno pobelili.

»Zrastel si pa tako, da bi te ne spoznal,« se smehlja nadučitelj. »In gosposki si, salabolt, da bi te najrajši kar vikal.«

»Ni treba, gospod nedučitelj,« nekoliko zardi Šimen. »Je že preveč, ko me tako pohvalite vpričo gospodov.«

Beseda se suče sem in tja in Šimen pripoveduje tudi o nameravani osamosvojitvi. Delavnico bo uredil prav posebej za uniforme, društvene kroje in fino moško garderobo. Šival je že v Gradcu, Lincu in na Dunaju. Brez hvale lahko reče, da ni hodil svetu z zavezanimi očmi. Povsod so ga imeli mojstri radi in je tudi lepo zaslužil, a gnalo ga je le zmeraj domov na Koroško.

»Da, da, ljuba domovina,« ga potreplja po ramenu nadučiteij, ki se je pred tridesetimi leti, ko je prišel semkaj, pisal še za Rupnika in govoril rajši slovenski kakor nemški. »To so sadovi moje vzgoje, Šimen.«

Zdravnik in sodnik malo zehata. Prekrokana noč se obema tiči v udih. Nadlogar Haberman venomer prižiga pipo, vleče in cmoka ter pije kislo vodo. Pravi, da ga muči revmatizem. Nadučitelj mežika in se smehlja.

Rueppnigg omeni, da se tudi Foltana še spominja iz šole. Zakrknjen pobič je bil, uporen in predrzen. Nobena lepa beseda ga ni omehčala, nobena kazen oplašila.

»Tak je še danes,« namrši Šimen obrvi. Že ko je bil spomladi zadnjič doma, se mu je zdelo čudno. Za Mojco je lazil Foltan kakor senca, vse mu je lahko rekla, pa se ji ni nikoli uprl, a njega skoraj niti videti hotel. Še tisto malo kar sta spregovorila, je bilo samo renčanje. Materi tedaj sploh še ni bilo nič videti, da bi bila kaj bolna.

»Tako pač pride,« meni Kleber, »ure se stečejo in je treba vzeti slovo.«

Zdravnik prikima. Te vrste bolezen je potuhnjena. Tli in tli, človek je niti ne opazi, ko pa plamen pregori, je že tudi konec. On je takoj vedel, kako se bo izteklo.

Pogovor se plete mirno, skoraj tiho, kakor da ves čas visi nad prisotnimi skrivnostno svarilo.

»Kako pa je z gospodom Kornbrennerjem?« blekne nadučitelj in je zato deležen karajočih pogledov, vendar se zdi tedaj gospodarju najbolj pametno, da tudi Šimnu po svoje pojasni, kaj je na tem.

»Nezaslišano, taka propalost!« zatakne gospodar desni palec za telovnik. Ponoči je nekdo iz zasede napadel mladega sodnega avskulanta, ki se je vračal z izleta. Ali Šimen pozna Kurta Kornebrennerja? Ne – škoda. To bo nekoč najbolj priljuden sodnik na Koroškem. Pošten, pravičen, nepristranski in velik prijatelj narave. Kadar le količkaj utegne, pohiti v okolico. In preprost je, res, da bi mu nihče ne prisodil po vedenju, kako visoke šole ima za seboj.

»Ali smo vsi tako dobro zapisani pri vas, gospod Kleber!« se ne more več premagati dr. Binder ko hvale le noče biti konec.

»Vsak po svojem zasluženju,« ga s pogledom zavrne oštir in razpleta strahovito zgodbo o nočnem napadu.

»Ali je gospod hudo poškodovan?«

»Sreča v nesreči,« se oglasi doktor Lecker. »Menda ne bo hudega. Zadaj od strani jo je dobil po temenu. Da je lopnil razbojnik na sence, bi Konrbrenner bržkone nikoli več videl sonca.« 

»In se kaj ve, kdo ga je?«

»Ah, to mora biti cela zarota,« vzdihne oštir. Seve, orožniki lazijo za dekleti, a takile tolovaji in razbojniki so jim deveta briga, ljudje so pa tudi kakor veriga med seboj.«

To je čisto, kakor na njegovem domu, meni Šimen. Živ krst se ni zmenil zanj, ko je stopil v hišo. Polbrat je stal pred bajto z neko deklino, sestre pa krojač niti videl ni. Če je hotel kaj izvedeti, je moral vleči iz Foltana kakor iz grajskega vodnjaka. Seveda ga je zaskelelo, ko je slišal, kako je z oporoko. Čisto kakor tujec ga je mati odpravila. Kaj bo to obveljalo?

Sodnik, zdravnik, Haberman in Kleber se vpraševaje posvetujejo in končno namignejo, da bi se dalo nemara ovreči, ko ni nič pisanega.

»Tudi primerne razsodnosti bolnica takrat m mogla več imeti,« bodri zdravnik, »čeprav je deloma bila pri zavesti.«

V Šimnu se utrinja upanje kakor zvezda sredi noči. Za trenutek se sicer oglasi dvom, nekaj bojazni in kesanju podobnega se hoče predramiti v srcu, toda Gomilar je kakor gluh in slepo drvi dalje. Saj bi bil ostal doma, da bi se pomenil kakor svojci med seboj, toda polbrat je bil preveč strupen. Niti k sestri ga ni pustil.

Gospodje se zgražajo. Šimen pa vedno bolj naglo, kakor da drči po strmini.

»Pa bi bil še vse nekako potrpel in pogoltnil, a kar je preveč, je le preveč«.

»Neverjetno!« ostrini nadučitelj, ko Šimen pove, kako je zagledal na Foltanovem obrazu kri, –zares kri.

Gospodje se spogledalo. Doktor Lecker pokašljevaje odide na vrt. Čez malo stopi gospodar za njim. »Kako na lepem nam je prignal jazbeca v past ali ne, gospod doktor?«

»Sem čisto vaših misli, gospod Kleber, samo noče mi v glavo, kaj naj bi bilo dalo čudaku povod za tako dejanje.«

»Seveda, ko vindiških ljudi še ne poznate dovolj. To so vam kakor zemlja, kakor prasila prirode. Tisočkrat jo lahko proučite, tisočkrat vam pokaže nov obraz. Sinoči vem, da ste mi nekajkrat zamerili, ko sem vam toliko govoril o tem, toda ne pomaga nič gospod doktor; tako je! Kar govorim, govorim iz skušnje.«

»Boste menda imeli prav. Nemara bi bilo najbolj pametno, da damo še nocoj to človeče, ali ne?«

Da naglica ni vselej dobra, pravi Herman Kleber. Fant se itak ne bo nikamor ganil, ker je brez dvoma prepričan, da ga je noč dovolj zakrivala. Dokler je mrlič v hiši, če celo ne kaže razburjati ljudi. Lahko bi se nateplo prič, da noben paragraf ne bi mogel čez nje. Tudi Završan mora biti poprej sklican z Meto.

»Utegnete imeti prav,« je zdravnik zamišljen rekel in iz njegovega glasu odmeva prizvok nekega tihega dvoma, ki Hermana Klebra malone žali.

»Sploh se mi zdi,« se nato razkorači oštir in potisne obe reki v hlačne žepe, »da nam voda sama teče na mlin. Treba je samo, da Anton Gomilar toži za razveljavljanje materine oporoke.«

Seveda, tedaj bo kakor nalašč prilika za vse skupaj. Če bo sodnik prav razumel svojo nalogo, lahko zavleče razpravo čez Završanovo svatbo. Potlej je vsa divjad v kletkah in bo lov le še zabavna igrača.

»Glede krvi bi pa vendar bilo dobro imeti zanesljive dokaze.«

»Saj jih imamo, dragi moj doktor. Brat bo prisegel, kadar bo kdo hotel. Grobarja imamo in lahko tudi še nekaj drugih. Kropit gredo, si vse ogledajo in potlej prisežejo, kadar bo treba. Sploh pa, ljubi doktor, ali smo zato tu, da javkamo, ali zato, da gradimo. Hočemo, to je naše geslo.«

»'Tako no, tako«, se vrne gospodar v sobo, »človek ima zmeraj polne roke dela, pa se nikjer nič ne pozna. Tak so vas tako sprejeli doma, gospod Gomilar? Kdo bi si mogel misliti kaj takega, gospod sodnik!«

Dr Binder razume pogum in se tovariško napne k Šimnu:

»Saj ste nespametni, če kar tako pustite. Oni so uživali dom, medtem ko ste se morali vi pehati po svetu, ali ne? In mati bi vas gotovo ne prezrla, ko bi ne bila pod takimi vplivi. To vprašanje je čisto jasno. Treba ga je samo sprožiti. Seve če boste molčali, vam ni pomoči, ker pač lahko veste, da brez tožnika ni sodnika.«

O, zdaj, ko ve, kako je, Šimen ne bo molčal in ostane vse žive dni hvaležen gospodom za nasvet in pomoč. Križana vera, saj ima Foltana tako v želodcu, da bi ga najrajši zmečkal kakor gosenico. Ne samo Foltana, ampak ves Gomilarjev rod, čeprav nosi sami to ime. Kaj so mu sploh dali Završani? Očeta so kakor prosjaka pregnali iz hiše. Kjer bi se kdaj imeli srečati, so se ogibali bavarske revščine. Sam se je moral Šimen pretolči skozi vse težave, a zdaj naj bo prevzetiji na ljubo še ob materin delež. Nak ne bo molčal, pa če bi moral tudi z ognjem posvetiti, kje je pravica.

»Pst – tega pa ne boš smel reči pred sodnikom,« ga zadrži nadučitelj, »sicer si vse skupaj pokvaril.«

»Ni spak,« se namuzne Šimen, »če so mi gospodje že tako svetovali, mi bodo že še povedali, kar bo treba.«

»Brez skrbi,« pravi Kleber in Šimen je tako vesel, da bi zaukal. V mučnem premolku, ki nastane za tem, pa se nenadoma utrne v njem: mati, Mojca, Tilda – –

»Prav za prav –« se lomi iz njega, »sestrama nočem nič hudega, ne tej doma, in ne oni v Trstu.«

»Saj ne boste nikomer storili nič hudega,« podpira zdravnik, »ampak boste pravici vrnili veljavo«.

»In sestro celo rešite,« doda sodnik, »če je vaš polbrat tak. Saj bi lahko prišlo do krvoskrunstva, če ne posežete vmes.«

»Ne mara res,« je Šimen premagan. Čeprav ni skoraj nič pil, se mu vrti v glavi. Zdi se mu, da sedi na vozu, ki skozi me[nejasno] drvi v neznano, strupeno močvirje. Od nekod kliče mati.

»Za to pregreho je kazen huda.«

Gomilarjev si pomane oči. Saj vendar sedi med gospodo za mizo in ga je s pritajenim glasom opozoril na kazen za Foltana Herman Kleber.

»Dobro, da si se kar odločil,«ga z druge strani hvali nadučitelj, ko pa se srečata s pogledi, Gomilarjev nevede zardi. Kakor se trudi, ne najde nobene primerne besede več. Nalik v vročičnem prividu uzre mrtvaški oder in na njem mater, ki [nejasno] vareče gleda skozi senco dolgih trepalnic.

Naj mu gospodje oproste, se mahoma zdrzne in potoži, da ga zmaguje utrujenost.

»Pokažite Šimnu sobo, Cija,« zategne gospodar in dekle že kakor senca obstane med vrati.

Šimnova soba je v prvem nadstropju, na koncu hodnika in z razgledom na vrt.

»Tale je,« odpre Cija vrata. »Lahko noč!«

»Cija – –«

Dekle zardi, stopi korak nazaj in molči.

»Slišiš Cija, ali si zelo huda name?« 

»Čemu? Nimam vzroka. Še hvaležna sem ti, da si se tako zgodaj pokazal, kakšen si.«

»Nikar ne govori tako, Cija. Ne veš, kako sem zdajle nesrečen.«

»Ali so te spodaj naučili? Ej, ne bo nič, fant! Meni ne boš več brenkal. Prejle, na Doleh, je počila zadnja struna, ko si šel mimo mene.«

»Kaj si bila na Doleh? Verjemi, da te nisem videl.« 

»Nikar ne laži sam sebi. Zame je itak brez pomena, ko veš, da ti ne verjamem in ti ne bi mogla nikoli več verjeti.« 

»Ali je to res vse, kar lahko govoriš z menoj, Cija?« 

»Kakor si želel sam. Si mar pozabil, kaj si mi dejal, ko si začel z drugo. Naj bom pametna in naj pozabim, ker bo za oba najbolj prav. Da bi ti bila samo v nesrečo, ker nimam dote,« se v bolečini lomi dekletov glas. »Kaj torej hočeš še od mene, ko sem se ti vendar umaknila?«

»Ko bi vedela, Cija, kako sem sam – –«

»Čemu ni prišla Ela s teboj!« mrzlo preseka dekle. »Spodobilo bi se, da bi ji pokazal vsaj mrtvo mater, ko ji nisi hotel žive.«

»Zakaj me biješ, Cija, kakor psa? Domov sem prišel, a nimam doma, nimam nobene žive duše.« 

»Ali sem ti jaz podrla dom?«

»Ne ti ne, Cija, – saj nisem tega rekel. Sam sem si porušil, a ti bi mi lahko pomagala.«

»Jaz?« omahuje dekle in se s silo premaguje. Šele v zadnjem trenutku se zave, češ: »'Kje imaš pamet Šimen, in vest? Nič ti ne očitam za darovano mladost in ničesar ne zahtevam od tebe.«

»Cija, ko bi vedela, kam sem zagazil in kako strašno breme je padlo name,« jo prime Šimen za roko in jo hoče poljubiti, a dekle se mu iztrga.

»Če si preveč pil, se prespi in pomisli, koga boš jutri spremljal na zadnji poti.«

Šimnu se stemni pred očmi, ko pa se zopet zave, ni Cije nikjer več videti. Samo iz veže odmeva Šimnov glas.

»Kakor smo rekli gospodje – lahko noč.«

Šimen omahne v sobo.

»Komu bo lahka ta noč?« se mu reži v duši. Oblečen se vrže na posteljo in bulji v temo.

Na vrtu se veter poigrava z listjem. Iz tišine se roga Šimnu: »Lahko noč – Judež!«

Mojca stoka v sanjah. Oče je prišel in kar nič se ji ne zdi čudno, ko tako nenadoma obstoji pri njej.

Zdaj ji pravi, bo kmalu vse dobro, samo ti ne smeš omagati. Šele nato se zavzame, ko jo oče prime za roko. Moj Bog, kakor njiva je njegova dlan in ves je tako velikanski, da niti ne more v bajto. Spodaj na poti ob zelniku stoji, pa moli čez breg in bajto in čez vso vas in njegova senca je kakor senca visoke gore. Hči vidi samo še očetovo roko, obraz pa je visoko nekje pod oblaki. Ko to vidi, prevzame Mojco neznanska bojazen. Vsa se strese in drhti, nepojmljivo ji je pri srcu, pa se ne more niti ganiti, niti spregovoriti, ko ji naroča očetov glas:

Od vekomaj Mojca, je določeno tako. Sprejela boš breme in ga nosila in boš kakor žito na polju, ki kali in raste, obrodi in umre za našo rast. Rosa ti bo pojila žulje, veter ti bo sušil solze a nikar se ne boj, Mojca in pozdravi Završane.

Ali je res oče? Skoraj bi bil Foltan, tako je zdaj že spet majhen, ko se smeje njeni bojazni.

Čemu se me bojiš, ko ti nočem nič hudega? Mar ne veš, da sem na zemlji in v zemlji mislil samo nate in na rod? Završane pozdravi, pravim, in glej, da se kaj ne odkrhne.

Na hrbet in na glavo ji naloži velikansko skalo. Ali je skala ali le sitna gruda prsti? Mojci se zdi, da šumi v njej žito in diše zelene trate in gozdovi.

Saj boš nosila, pravi oče, če nemara le ni to Foltan ali celo Miha?

Dro! – zastoka Mojca. – je vsa upognjena pod težo in ne more nikamor. Kakor da bi hodila, se ji zdi, in spet tako, kakor da se ni še nikamor premaknila, čeprav se prestopa in čuti silno utrujenost v nogah. Okrog nje sika, golči, šumota in migeta. In glej, kamor se ozre po tleh, se vije gad.

Mojca bi se rada branila, toda roke so kakor uklenjene pod tovorom, noge so okorne in težke, gadje pa pošastno plešejo pred njo. Cel kolobar jih je že, samih gadov modrasov, ti se vedno bolj urno prepletajo in jezno dvigajo glave. Med strupenim sikanjem ji pojema dih, ko se ji bolj in bolj bliža hladni žar gadjih oči. Pisan modras jo je že z repom oglazil po členkih. Po vsem životu jo spreleti mraz. Joj, to so vendar Šimnove, so rodnega brata oči!

Ti! – stoka Mojca, ko se vali proti njej cela tropa gadov – ljudi. Vse jih spozna po očeh, sami ljudje iz trga so in rudi Kornbrenner je vmes.

Mati! – krikne dekle v smrtni grozi in začuti dlan na licu. Da, to je materina roka in materin glas tolaži:

»Saj pride Foltan.«

In že se res Foltan požene med gade in modrase. Čisto sam in z golimi rokami bije po sikajočih glavah. Gomazeča golazen se mu opleta okrog nog, vedno više in više, do života mu že sega in še ni kraja.

Mojci od studa in groze ledeni kri. Šimen – modras se je vrgel proti Foltanu, v bliskovitem loku se je pognal čez vse gade in ga bo zdajle pičil naravnost na usta!

O – o – o! davi se dekle v smrtnem obupu. Vse sile napne, plane, se opoteče in se ujame za Foltanovo roko. Tedaj široko zastrmi, obraz je krčevito spačen in oči so polne groze.

»Foltan – ali si – ali si – res ti?«

Šele polbratov sočutni pogled jo docela spet obudi v suho resničnost.

»Kaj misliš, kaj naj to pomeni?« še vsa polna skrbi in drgeta pove svoje sanje. »Še nikoli se mi ni sanjalo o očetu.«

»Preveč trudna si in žalostna,« se polbrat umika z očmi, »To je kar tako. In nemara se ti je tudi zato pritaknilo ker je bil predsinočnjim Miha pri nas.«

Skazi okno boža prvi jutranji svit, ko se fant domisli:

»Šimen je že prišel.« 

»Zakaj ga pa ni nič sem?« 

»Bo prišel, počakaj ko se vrne.« 

Dekle se češe. Toda glavnik ji zdrkne na tla in roke omahnejo ob životu, ko izve, kaj sta govorila Šimen in Foltan. Nobene besede ne more reči, tako jo presune brezimna bolečina. Polbrat in slepa Kranjčička odideta k rani maši in Mojca ostane sama pod streho z mrtvo materjo, spečo svetarnico in s svojo grenko žalostjo.

Grede sreča Foltan davkarja Seelinschegga, ki ga celo ogovori, kar se Foltanu še ni zgodilo, odkar je na svetu.

»Že tako zgodaj na nogah?« kima davčni gospod in zastopi Gomilarjevemu pot. »Kam pa kam?«

»Žebrat, gospod,« ga Foltan pogleda po strani, »žebrat, ko je prišla k nam smrt vasovat.«

Jernej Seelinschegg čuti ob nehlinjeni preprostosti skoraj resnično sočutje in toliko, da se ne obrne in ne odide s tem trkljatim človekom v cerkev, toda greha je že bilo dovolj in preveč; zdaj je treba pokore. Davkar si zato poravna naočnike, in se skuša kolikor mogoče vzravnati.

»Pa kar sami greste?«

»Čudno,« misli Foltan, »kaj ga je danes prijelo, da se mu zdim tako važen,« naglas pa:

»Kaj hočemo; moramo vsak zase, da bo Bog za vse.« 

»Tako je pametno, res,« pokima Seelinschegg in seže Foltanu v roko. »Srečno!«

Fant ostrmi. Tak gospod, ki ga prej še pogledal ni. Pa kar tako na lepem, sredi ceste; zgodaj zjutraj – meni nič, tebi nič, kakor da sta izpod istega klobuka.

»Kako sem kratke pameti,« se domisli šele čez čas; »zavoljo bratranca je ta prijaznost. Završan, kakopak, plača davka nič koliko, in Šterjak tudi. Zdaj je to vse ena vez. – Kako so naglo zavohali, da se završki in dolanski Gomilarji ne gledajo več križem! Ko bi mati Zala mogla tole videti, bi lastnim očem ne verjela« – razpreda Foltan in srce mu je tako polno te misli, da je ne more zamolčati. Ker ni nikogar drugega blizu, jo pove Kranjčički, ki s palico tipaje štorklja kraj njega.

»Mmmm,« zateguje starka, »to pa nam velja. Kjer je kup, je koj vse ena dreta!«

Oba molče zavijeta k cerkvi. Jernej Seelinschegg pa se še dolgo ozira nazaj, češ:

»In ima res opraskane dlani. Kdo bi si bil mislil.« 

Sinoči, že pozno, sta prišla k njemu dr. Lecker in nadučitelj. »Samo na kratek skok,« sta dejala in se skraja vedla tako tajinstveno, da je davkarja že zaskrbelo. Podoba je bila kakor za dvoboj, v resnici pa je šlo le za bunke, ki jih prejšnjo noč dobil Kornbrenner. Jernej Seelinschegg mu jih je prav za prav iz dna srca privoščil, bolj kakor sebi povišanje plače, vendar Rueppneggu in zdravniku ni mogel odreči, ko sta mu po kratkem pojasnilu, kako je pravo sled brž čas nevede odkril in nehote izdal napadalčev polbrat Šimen, dejala, naj bi kakor danes dopoldne malo pogledal.

»Samo toliko, če ima fant res opraskane roke.« 

Davkar je čutil ponižujočo ost, toda dogodki prejšnje noči pri Kleberju so bili preveč črna pika zanj in jo je bilo treba vsaj zabrisati, ko se že ne da popolnoma izprati. Zato je obljubil svojo pomoč.

Po slabo prespani noči je že z dnem vred vstal in hodil po sobi kakor jetnik. Oprava, zavese na oknih, medlo sivi svit dramečega se jutra, lastne misli, in Mijina nežna zaskrbljenost, vse ga je davilo.

»Nič,« je nahrulil ženo, ki mu je ponujala zajtrk, »človek je kakor pes.«

Šele zunaj mu je odleglo, ko je noga kakor sama krenila proti Dolem. No – in zdaj že ve, kako in kaj.

»Kako so ti ljudje enaki, drug drugemu!« ga obhaja, ko grede srečuje delavce, ki hite na delo in ga pozdravljajo vsi z istim značilnim pozdravom ustrahovanega in napol ponemčenega slovenskega življa.

»Pozdravljen!«

»Kakor jaz,« si topo priznava. »Po obrazu se razpoznavamo, po srcu smo enaki vsi, kar nas je ponižanih.«

Ne, ne vsi – ga zaskeli v duši. Žive še Brniki, Završani, Gomilarji, na Doleh. Nič ne reko, nihče jih ne krepi, nihče jih ne vodi, a so vendar hrasti, ki koreninijo globoko v zemlji kakor Macen ali Obir, če ne še globlje.

»Smešno,« si pravi, »kakšna sentimentalnost me obhaja! Že vidim, da je krokanje res škodljivo. Bom moral čisto spustiti to reč.«

Kakor hitro nato pogled spet poboža pokrajino, ki je razprta ob vznožju molčečih gora, se siloma presekane misli same pleto dalje. Vsa v zelenje skrita vasica s svojimi puškarji in jeklarji je žalostna priča umiranja. Kakor mravlje so se stisnili delavci, ki so zdoma, s hribov, s Hur, izpod Celovca, in od koderkoli prinesli s seboj kot edino doto prirojeno hrepenenje po svoji strehi in vsaj krpici lastne zemlje. Vsak si skuša pritrgati toliko, da si kupi zaplato zemlje in postavi bajto. Potlej moški dalje hodijo v tovarno, doma pa modrujejo in zabavljajo, a žene jim gospodinjijo in garajo zanje, zase in za družino; kajti zaslužek je pičel. Možu vedno zmanjka za drva in še za nekatero drobnjavo. To mora prislužili žena.

Jernej Seelinschegg se ustavi in si zažge cigareto. Da, te žene in te delavske družine! Opoldne se ženske kakor v procesiji potikajo proti jeklarni, puškarni in delavnicam po trgu s kosilom za može in sinove, popoldne pa z otroki vred v gozd – in naj bo ta občinski, grajski ali čegarkoli. Iz gozda potlej kapljajo vse popoldne posamič domov. Kakor tovorne živali se opotekajo pod butarami vejevja in suhljadi.

Davkar rad hodi tod skozi na sprehod in ogleduje in motri to življenje. Za moža ali sina se začne čas počitka, ko pride iz tovarne. Obiskujejo se, posedajo pred bajtami in po vrteh, možujejo o delu in politiki ter rešetajo norice in male vaške zgodbe. Žene medtem pripravljajo večerjo, otročad pa vrišči po vasi, se pretepa in se po svoje igra. To pač po svoje; kajti nobena bajta ni brez orožja in mladi zemljani imajo največje veselje z njim. Pridno streljajo veverice in vrabce in vrane, cunjasta strašila na vrtnih lehah, in sadje z drevja. Kdor odstreli jabolko ali hruško z veje, je že korenjak, kdor pa celo oreh, je vsaj za nekaj časa poglavar mlade trope. Po vseh bajtah govore o njem kakor o junaku, ki ga bo nekoč občudoval svet.

Starih to početje ne moti. »Vampovje in frocovje« se mora znoreti, pravijo, in se smejejo nerodnežem, ki večkrat zgreše cilj. Tak pobič ni za rabo in ne bi nikoli nič iz njega. Koze bo pasel ali dreto vlekel, pa še tam bo zadremal zraven.

Pred vasjo si Seelinschegg premisli. Kar je hotel izvedeti, je itak že vedel. S trpkim nasmehom mrmra sam vase in zavije po poljski poti nazaj v trg. Spotoma ga že prehitevajo ženske, ki se žurijo h kmetom v dnino.

»Tak niti spati ni maral doma?« sliši davkar njih pomenke. »Da ga ni sram. Kakšen delež Šimen neki hoče s take bajte? Vesel naj bo, ko ga je rajna dala učit. Dober kruli ima in lahek, lažji je kakor naš.«

» Ej, je tako, da bi so najrajši polakomnil cele krave, kdor prime za rep.«

»Menda se fant ženi, pa bi si rad gnezdo mehko postlal.«

Druga gruča spet:

»Prav nikakor ni, da je Zala Šimna tako odrinila Foltanu, ki niti njen ni, je izgovorila kot in užitek, lastnemu pa nič.«

»Oh, fajmošter je bil pri testamentu! Kakopak, njemu je Šimen preveč na nemško plat«.

»Misliš, da bi Mojca nemškega nagnala, če se oglasi?«

»Ali ima fanta?«

»Ne vem, huda pa le ni, če jo kdo prijazno pogleda, naj bo tudi devetkrat Nemec. Tisti kanclist s sodnije se včasih na trgu suče za njo kakor cvet za soncem.«

»Ta je pa res povsod pričujoč!« se zahahlja Seelinschegg in se komaj premaga, da ne zine tega na glas. Medtem že hiti nova gruča žensk mimo njega, razgovor pa je isti.

»Ne vem, da bi se kdaj Mojca s takim zmotila. – Deklina ni neumna.«

»Zdaj že celo ne, ko so se z Završani uravnali. Ti so na Nemce pičeni kakor mačke na miši.«

»Kako pa potlej, ko bo Miha vzet Šterjakovo, ki je tako na nemško stran?«

»Bo, bo. Čakaj, dokler sta vsak na svojem, ne verjamem nič.«

»Beži, beži, seveda jo bo vzel! Tam je denar. Kup zmeraj najde h kupu pot, le zapomni si! Nas katera ima lahko kaj velikakšno hčer, kakor jutranja zarja ali ko zgodnja danica, pa naj bo še taka Slovenka, ne bo prišel Završanov po njo, a tudi ne Kleberjev, ali županov, če je še ne vem kakšna Nemka! Glavani potegnejo skupaj in mi smo jim le za podnožnika.«

»Tale o podnožnikih ni slaba,« se razvedri davkar, »nemara je celo košček resnice v njej.«

Pomirjen in skoraj sam s seboj zadovoljen pospeši korak proti trgu.

»H Kleberju zavijem, pa bom koj videl, kakšen veter vleče.«

Natakarica Cija stoji na pragu.

»Ste pa vasovali, gospod davkar, da ste danes tako zgodnji?«

»Mar že misliš, da nisem več za vasovanje? Za dva fanta še zmeraj,« jo hoče ujeti za roko, a Cija se mu umakne, češ:

»Za dva že, samo za kakšna!«

»No, no,« ju zasliši gospodar, »že vidim, da bo treba gospo Mijo opozoriti na preteče nemarnosti!« potreplje davkarja pokroviteljsko po ramenu in odide z njim na vrt. »So vam morebiti že povedali.«

»In sem tudi pogledal. Prav z nohti razpraskano, da – sta se morala precej spoprijeti.«

Oštir zadovoljno mežika, češ:

»Zdaj pa res komaj čakam, kdaj bo zlezel šivankar iz postelje. Je videti, da se mu nikamor nič preveč ne mudi. Bo treba paziti, da se nam ne skisa.«

Med govorjenjem se ozre proti hiši in koj spremeni glas:

»Dobro jutro! Ste dobro spali, gospod Gomilar?« 

Čez malo, ko je stopil Šimen na vrt, je hitel gospodar:

»No, kaj se vam je sanjalo pri nas? Prve sanje so pomenljive pravijo. Saj doslej še niste nikoli spali pri nas.«

Krojač se je skušal smehljati, toda v smehu mu je bil obraz nekam trudno resen.

»Ej, no,« je zato zasukal Kleber, »če hočejo človeka takole odriniti –«

Šimnova resnoba mu zavre besedo, Gomilarjev je pa sam zase nejevoljen in mu je žal, da se je sinoči tako naglo zaupal, ko vendar ni z Mojco še niti govoril.

»Bom še skušal vprašati sestro,« pravi, kakor sam zase, »nemara se pomeniva zlepa.«

»Tega vam pa skoraj ne bi mogel priporočati,« se Kleberju zmrači čelo, a Šimnov pogled je kakor pogreznjen vase, ko začne počasi, tiho in kakor v sanjah:

»Tako je človeku težko, tako mehko, ko zagleda domači kraj, da vam ne morem povedati. Drevje, grmovje, hiše ob cesti, bajte ob poti, še trn v živi meji, vse je kakor roka, ki me nežno boža in vabi. Včeraj tega še nisem tako občutil. Bil sem pretruden, pregluh za te tihe glasove, nejevoljen in kaj vem kakšen. Davi pa, ko sem zaslišal zvon, me je stisnilo v prsih. Saj mi res ni bilo še nikjer nič hudega po svetu, toda danes vendar čutim, kako je dom samo eden edini.«

»Vraga, gospod Gomilar,« se razkriči gospodar in se z obilnostjo nasloni vznak, »zdaj ste pa pesnik!« 

Šimen zardi. Cija je pravkar stopila na vrt. Ali je slišala njegove besede? Misel, da bi ga bila dekle utegnila slišati, ga ob spominu na sinočnji poraz skoraj jezi.

»Se tudi meni zdi,« skuša Seelinsobegg, medtem, ko natakarica pogrinja mizo. »Pravijo, da je bil na Doleh fajmošter vmes,« nadaljuje, kakor hitro so spet sami. »Nemara tudi Završki –«

»Završanovi nas niti ne pogledajo –« kljubuje Šimen, oštir in davkar pa oba hkratu:

»No, saj je bil Miha še zdaj v četrtek na Doleh.« 

Kakor v tekmi hitita pripovedovati, kako so se oboji Gomilarji uravnali. Šimen pa samo strmi in skoraj neslišno mrmra:

»Zato se mi je torej tako čudno sanjalo to noč. Z materjo sva hodila doma po vrtu, a kakor sem stopil, sem zadel ob skobec. Polno ljudi je bilo okrog in vse se mi je rogalo.«

»Saj se vam lahko smejejo, če se boste dali odpraviti s praznimi obljubami,« hitita drug čez drugega Kleber in davkar. »Pravica se nikomur ne ponuja. To je trmoglavka, ki so jo mora človek priboriti.« 

»Kako torej, mislite?«

»Počakajte, da odrno testament in potlej uveljavite svoje pravice po zakonu.«

»Saj menda ni nič pisanega.«

»Se motite,« važno naglasa oštir, »saj sta bila oba mežnarja tam, dolanski in farni, ko je fajmošter pisal. – Da v četrtek popoldne je bilo. Oba sta podpisana kot priči. Luka mi je pravil, a njemu je povedal farni mežnar.«

Šimen je zbegan, notranje strt in kakor v temelju izpodkopan, zato ga poboža Kleber.

»Seve, materi ne morete niti zameriti. Kaj more človek takole na koncu sploh vedeti, kaj počne? Tudi sestra sama ni toliko kriva, ampak le tisti, ki so pripravljali zadrgo.«

V Šimnu se nenadoma upre vsa njegova človeškost. Ne miselno, ne razumsko, ampak prirojeno – nagonsko zasluti, da nekdo grabi po njem in ga peha v globino. Govorjenje sliši le kakor daljne nejasne odmore. Vse se mu zazdi bolesten sen. Skuša si dopovedati, da je resničnost čisto drugačna, čisto preprosta in jasna. Vse v teh mislih odtava, da sam ne ve kdaj in kako, proti domu. Grede srečuje ljudi, a jih ne spozna in niti ne opazi. Živo je v njem samo občutje brezmejne osamelosti. Vsa ravan med trgom in vasjo je s soncem pregrnjena, planine žare v razkošju barv in lepote. Šimnu pa se zdi, da čisto sam tava po brezkončni pustinji.

Tu in tam se ozre za njim ženska.

»Ali ni Gomilarjev? Uh, kako se nese!«

Krojača zbode. Skoraj bi se ozrl na žensko in ji rekel kaj prijaznega, toda volja mu sproti uplahne.

»Tak si je le premislil,« sliši z vrta ob poti, ko pride do prvih hiš na Doleh. Ali res vidijo ljudje danes samo njega, da se tako pasejo po njegovi stiski?

Kakor da se je nenadoma zavedel ves nag in ubog med tujo, radovedno in škodoželjno drhaljo, ga prevzame občutje sramu in nepojmljive tesnobe. Nikamor se ne upa ozreti. Po vseh oknih, vrtcih in vežah je polno oči. Vsaka beseda, ki se kje vzdrami, se mu zdi roganje. Nenadoma se začuti med temi tesnimi bajtami in ogorelimi, v topo vsakdanjost zažrtimi ljudmi tako neskončno bornega v svoji zlikani gospoščini, da bi najrajši sedel pod lipo pred cerkvico in se razjokal sam nad seboj.

Po vasi se preganjajo otroci, ob koritu vaškega vodovoda se gneto ženske, po bljižnici pa se iz gmajne izmota gruča gorjanskih ljudi, ki se pomenkujejo o letini.

»Z Zavrha gredo,« jih spozna Šimen po naglasu, čeprv se niti ne ozre tja. Rad bi bil pred njimi v bajti, zato pospeši korak, toda od korita se že odloči Mihačka in stopi predenj.

»Tak si prišel? Mojca je bila v skrbeh.« 

Čeprv jo Šimen samo tuje gleda in molči, mu ženska sočutno seže v roko, češ:

»Bog pomagaj, kaj hočemo, ko pa smrt nič ne izbira. Še sreča, da ste že vsi tako odrasli.«

Šimen prikima. Zdi se mu, da mora zavoljo spodobnosti kaj spregovoriti, pa vpraša, kakor sinoči Foltana:

»Ali je Tilda že doma?«

Preden izreče do kraja, že čuti nesmisel tega vprašanja. Mihačka pa jokaje zategne:

»Oh, revica ne bo nikoli več videla matere, ko je morala tako daleč po svetu za kruhom.«

»Kako ljudje lahko hitro jokajo!« z jezo občuti Šimen in ugiblje, kaj naj reče, da se prej znebi sosede, a medtem so oni z Zavrha že pred bajto.

»Bog bodi zahvaljen,« jih opazi Mihačka, »da so se vsaj Završanje podali. Oh, koliko je rajni Bošt, tvoj oče, prestal zastran tega.«

Šimen vnovič prikima, toda v očeh se mu tako mrko zabliska, da Mihačko brž mine veselje do kramljanja.

»Pomagaj Bog, ta pa gleda kakor bi hotel z očmi vse požgati,« potoži Mihačka ženskam pri koritu, medtem ko Šimen naglo stopi po klancu in ga izpred hiše prvo pozdravi s hladnim bleskom pokrov črne krste. Gomilarjevemu zastane korak, tedaj pa ga že zagleda sestra in se jokaje opoteče k njemu.

»Šimen, Šimen, moj brat!«

Šimna je bilo prvi trenutek malone sram obzirnosti, s kakršno so ga domači sprejeli. Niti s pogledom mu nihče ni izdal nejevolje spričo njegovega sinočnjega vedenja. Zapored so mu segali v roko Foltan, Miha, Hana in Nana z Zavrha, ter cela vrsta bližnjih in daljnih sorodnikov, ki jih ni niti poznal. Roke so bile žuljave, besede sožalja kratke, in grčave, pri tem pa toliko bolj polne iskrene toplote. Kakor skozi meglo je Šimen čutil, kako je izruvan iz tega osrčja, a hkrati tudi, kako je v bistvu še vendar njegov. Tista trda, v sam prah zajedena vsakdanjost, ki je še sinoči popolnoma zmagovala, se je zdaj docela umaknila iz njega. Kakor skesan otrok je stopil k materi in se dotaknil hladnega lica.

»Kakor bi spali, ali ne?« je slišal nekje za seboj in srce je kliknilo v bolečini: »Mati!«

Samo to, potem je moral ven – na vrt, na zrak. Še tu je njegov pogled iskal po lehah, odkod se bo vzravnala mati kakor nekdaj.

»Bog te sprimi, Šimen! Tak si vendar spet doma!«

Nikoli več. Po vrtu prihaja sem navkreber le Obinka s pušljem detelje v naročju.

»Bog daj, Šimen. Moram malo pomagati. Danes je še Foltan čisto pozabil na živino.«

Pod orehom na vrtu sameva miza in krog in krog debla je postavljena kamenita klop s hrastovo oblogo. Tu je poskušal Šimen prve korake, na tej klopi se je kdo ve kolikokrat stiskal k materi in poslušal pravljice, za to mizo sta sedevala, kadar je zadnja leta prišel kdaj domov. Kakor da bo tu deležen tolažbe, sede tudi zdaj na klop.

»Še zmeraj ne morem verjeti, da je res,« vzdihne Mojca za njim. Tako je videti šibka in drobna in že oster pogled bi jo stri, se zdi Šimnu.

»Strašno te je vzelo,« ji pravi. »Ali si tudi ti bolna!«

»O, bolna ni.« odgovarja zanjo Foltan, »le noči in žalost so jo tako stisnile. Saj ne je in ne spi in sam Bog ve, od česa živi.«

»Ne smeš tako,« prisede Miha in poboža sestrično z nežnim pogledom, ki Šimna malone zbode.

Nana in Hana sedeta k Šimnu. Nana je skoraj Foltanove lasti. Hana pa visoka in vitka.

»Ali ostaneš dolgo doma?« začne Kana.

Šimen skomigne z rameni. Da ima dosti dela, pravi, in še sam ne ve, kako bo. Polagoma pogovor oživi. Trda resničnost smrti se nekoliko oddalji, ljudje začutijo življenje in sonce, ki se bliža poldnevu.

»Kako je kaj ob jezeru?« želita vedeti Nana in Hana. Da sta na Otoku že bili, a na severni strani še ne, pravita. Tam pa je menda še lepše, kakor na južni.

»Hana se nekaj tako ravna,« doda Miha, »da pojde tja.«

»Sem pa že rajši na Doleh. Tam spodaj je kakor v panju, cel Babilon,« opovrne Foltan in se strmo zagleda na zvrhnjo pot, držečo mimo bajte in vrta v gozd. Kakor bi ga uščenilo, stopi po trati do plota in se zagleda navzdol po vasi.

»Sem koj vedel,« kima kakor sam zase, ko se vrne pod oreh. Zbegano se dotakne s pogledom zdaj tega, zdaj onega, stopi k Mojci, kakor da ji hoče kaj povedati, pa že položi Mihi roko na ramo, se strese in naglo odide.

Nana in Hana se skoraj plaho spogledujeta in tudi Miha je nekam iznenaden, češ:

»Ali je kaj narobe?«

»Nič nič,« zatrjuje Mojca. »Foltanu večkrat pride tako.«

»Ima torej še zmeraj stare muhe?« se kakor vznemirjeno presede Šimen, ko se zdajci oglasi Hana:

»Ali nič ne vidiš, Miha? Mela je prišla.«

Na poti stoji Šterjakova in v zadregi gleda na vrt.

»Kako si neki drven!« Nana z očmi kara brata. »Bi ji pa vendar stopil naproti.«

»Ej, no, saj bi sama menda tudi našla v hišo,« se počasi vzdigne mladi Završan.

»To je Mihova nevesta,« pove Hana bratrancu, ko brat odide. »V četrtek, če se ne motim.«

»V četrtek,« pomaga Mojca.

»No, takrat je še te povabil na svatbo.«

»Ali je tako za res?« si Šimen nažge cigareto.

»Kakopak, saj bosta jutri že prvič oklicana. Zato pa morava z Nano gledati, da se spraviva v kraj. Toliko žensk v eni kuhinji ni nikoli nič prida.«

»A dela bi pri vas vsem skupaj ne zmanjkalo,« se Mojca nevede ozre proti plotu. Tam stoji Kurt Kornbrenner z obvezano glavo in se priklanja proti orehu, nekaj korakov za njim pa straži Foltan kakor ris na preži.

Hana se skrije za bratranca.

»Kdo je to tam zgoraj?«

Mojca, ki je pravkar odzdravila, se zdrzne in zardi.

»Za Kornbrennerja se piše.«

»A, to je potlej tisti s sodnije, ki ga je v četrtek ponoči nekdo nekaj prerahljal?« se domisli Šimen. »Kako ga Foltan gleda!«

»Kaj neki stika tod na tak dan,« spreletava Mojco. Ko pa vidi, da se je avskulantu pridružila zdravnikova žena in da gre koj za njima še Podjedova Hilda z nekaj gospodi, se potolaži, češ:

»Ti še vsi skupaj ne vedo, kaj je hudo na svetu, in ne kako bi si preganjali čas.«

V mali razdalji kakor potuhnjen lisjak za plenom, stopa navidez brezbrižno Foltan za njimi, a iz bajte prideta na vrt Meta in Miha.

Šimen ostrmi. Meta se mu zdi kakor bajna prikazen, ko je visoka in stasita. Kostanjevi lasje se na soncu prelivajo v bakreno in v zelenkasto rjavih očeh drgeta nemir. Ali ne uhajajo pogledi čez vrt tja proti gozdu?

Završanovi sta vpričo bodoče svakinje oglati in kakor v zadregi. Mojca pa je pred to krepko stasitostjo še skoraj otrok.

»Ali nisva midve skupaj hodili v šolo?« pokroviteljsko začne Šterjakova, ki sama čuti, da je v družbo prinesla zastoj.

Gomilarjeva prikima, medtem ko se Šimen čuti prezrtega.

»So menda res domenjeni!« se jezno začne dramiti misel, če bi ne kazalo spregovoriti odkrite besede.

»Brata pa skoraj ne bi poznala,« se Meta medtem prilagodi z naglico preračunane ženske in seže tudi Šimnu v roko.

»Seve,« je ta koj premagan, »jaz prihajam le poredkoma domov.«

»Saj je po svetu lepše, ali ne!« skuša Šterjakova z živahnostjo. »Jaz bi rada zmeraj popotovala.«

Miha molče stoji ob strani. Čemu ga je neki Foltan prej tako čudno pogledal? Kaj kuha, ko jo je kar na lepem odkuril?

Hkratu s tem primerja Meto in Mojco. Smešno, kako mu buši kaj takega v glavo, pa vendar. – Ali ima Meto res rad? Ko bi oče tako ne prigovarjal – prav za prav bi še ni nikoli razmišljal o tem: rad ali nerad! Dom potrebuje gospodinjo in oče je dejal, da bi bila Meta kakor nalašč.

Bog ve, kako je z Mojco! Danes je njen obraz še lepši ko zadnjič. Lice je kakor prosojno in oči so ko svišč na planini. Res sta si v rodu, a Miha je že sam bil na ženitnini, ki sta jo obhajala bratranec in sestrična. Kdo ve, nemara niti doma ne bi bilo križev. Odkar je umrl ded, ni padla Zavrhom več niti žal beseda proti stricu Boštu in njegovim. – Samo Mojca: kdo ve, komu je že darovala svoje srce?

»Kam si se pa zamaknil?« občuti Meta kakor breme ženinov molk. »Ko bi ne bil tako velik, bi skoraj ne vedela, da si še tukaj.«

Preden Miha odgovori, prihaca s spodnje poti Foltan po vrtu. Sopihajoč in poten sede k Nani in piha in prha in se škripaje reži.

»Pa si tak, kakor da bi hoje ruval;« se v šali odmakne dekle.

»Nak, nak, samo tako sem stopil, če bi bilo treba kam nesti pismo,« s prezirljivim pogledom ošvrkne Meto, »pa se mi zdi, da se je tokrat rajši kar pomenil.«

»Kdo?« zamika vse hkratu, a Foltan kakor budalo gleda v oreh:

»Tisti, ki mu je bil zadnjič grobar za postilijona in so mu potlej s kolom posvetili domov. Fej ga bodi!«

Vsi se presenečeno spogledujejo, le Meta zardi in se drgetaje nasmehne:

»Govoriš kakor fajmošter pred oltarjem.« 

»Ali naj bi rajši kakor vrag pod oknom?« 

»Bog se usmili vernih duš v vicah, Foltan, bodi no pameten!« se inako stori Mojci, Meta pa kakor v grozničavem prividu izbulji oči in v Mihi se drami sum.

»Kaj si prav za prav hotel reči?«

»Nič,« trudno otrese Foltan z rokami, »čisto nič, Miha. Danes prav res ne. Dokler molče noči, tudi jaz ne bom govoril.«

In odide proti bajti. Čokato truplo se sunkovito stresa v zadrževanem ihtenju.

»Tako se bojim,« nehote prime Mojca bratranca za roko in začne pripovedovati o svojih sanjah.

»Nič ne maraj, Mojca, nič,« skuša Miha s prežečim pogledom na Meto. »Saj se nima kaj zgoditi.«

»Sama ne vem, odkod to pride, vendar me je neprenehoma groza. Ne veš, kako so mi mati naročali zadnji večer. Tebe takrat še ni bilo.«

Mučno tišino, ki se v njej davi samo jok preplašene Mojce, prekine glas zvonov. Nana in Hana tiho molita, Šimen sklene roke, in gleda nekam v daljo. Miha pa še vedno išče odgovora v Metinih očeh.

»Me hočeš malo spremiti?« se vzravna dekle, ko utihnejo zvonovi, Miha pa Mojci kakor v opravičilo.

»Nič se toliko ne ženi, Mojca, saj bom kmalu nazaj.« 

Ta trenutek se Šimnu zazdi, da se je okrog Metinih ust zazibal porogljiv nasmeh.

Obinka, ki je ta dva dni za gospodinjo, prinese kosilo na vrt, a jed ne gre nikomur v slast. Tudi beseda zastaja. Foltan izpod čela pogleduje polbrata, mu nazadnje napol pokaže hrbet in pravi Nani:

'»Kar vesela bodi, da si tako spravljena Zavrhom. Mene bi z devetimi pari konj nihče ne zvlekel v dolino, ko bi bil na tvojem.«

»Kaj se ti je pa tako zamerilo?«

»H Kleberju bi morala stopiti, eno samo noč magari, pa ne bi nikoli več vprašala.«

»No, no!«

»Saj ni, da bi govorili,« stisne Foltan pesti in tolaži pol sestro, ki ga z očmi prosi, naj molči.

»Bom molčal, Mojca, bom, dokler bo treba, ko pa pride bom spregovoril. Tako bom govoril, da se bo treslo! Kakor na živali – stavijo te pokveke na ljudi, pa jih še vendar ni sram belega dne! Vse vem,« se s pogledom kakor nehote dotakne Šimna, »in vem tudi, da jim žito ne pojde v klas. Nič se ne boj hudih sanj, Mojca. Materi tvoji, ki je bila tudi moja mati, čeprav me ni rodila, sem obljubil in ne bom nikoli pogoltnil besede. Jaz ne hodim ponoči kovarit, ne bojim se ne biča, ne dneva.«

»Kam pa to meri?« prebledi Šimen.

»Kamor zadene!« vstane Foitan izza mize in meni nič, tebi nič spet odide v bajto, kjer se zbira zmeraj več in več ljudi.

Ko prideta z ženinom raz vrt na travnik, postane Meta vščeneča:

»Od kdaj so ti pa sorodniki na Doleh tako pri srcu?« 

»Kdo Boštovi? Saj je bil vendar Zalin mož moj stric!« 

»Doslej tega nikoli nisi tako naglašal.«

»Mar misliš, Meta, da bom hodil tebe vpraševat, koga naj štejem k sorodnikom in koga ne!«

»Tega nisem rekla, le čudno se mi zdi«.

»Koliko se marsikomu zdi čudnega. Tudi meni.«

»Sem res radovedna.«

»Za radovednost bi imel menda več vzroka – jaz.«

»Kar prosim.«

»No, recimo, o kakšnem pismu je prejle govoril Foitan?«

Meta se prezirljivo namrdne.

»Kar vprašaj ga, saj je tvoj bratranec! Jaz doslej nisem še nikoli čutila potrebe, da bi se ukvarjala z norci.«

Završanovega jedki odgovor zaskeli, vendar se obvlada, češ: »A če mi – pove?«

»Potem vsaj pričakujem, da boš tudi meni zaupal to veliko skrivnost.«

»Velja, Meta!« stisne fant zobe. »Jaz – tebi, ti – meni.«

»Doslej še nisem imela niti prilike niti nisem čutila potrebe, da bi ti karkoli prikrivala.«

»Ti tudi ne očitam,« je Mihov glas preteče trd, »in vsaj upam, da ti ne bo treba nikoli očitati.«

»Po moji krivdi nikakor ne.«

»Je že prav. Kar pustiva to. Saj prideš k pogrebu. Potlej bo več časa.«

»Po pravici rečeno – me nič kaj ne mika. Cvilim in javkam lahko sama doma.«

»Če ti je ta pot toliko za preveč, te seveda ne silim.«

»Prav res ne vem. Če ne grem, me bodo spet vlačili skozi zobe, kako sem visoka,« okleva dekle, a se končno le odloči, da pride.

»Potem se itak vidiva,« ji seže Hana v roko. Meta pa strupeno.

»In Mojco pozdravi ta čas!«

Završanov jo osorno pogleda, ne reče nič in se z zajetnimi koraki vrača na Dole. Meta stoji in dolgo gleda za njim. V očeh se ji zmagovito bliska.

»Ej dečko, preden boš mene obuzdal,« se zahihita in zavije po stezi na levo, kjer ravan vzkipi v oblo grčevje, polno grmičevja, košatih hrastov in senčnih kotanj, ki so kakor šotori razsajene med holmi. V taki zasenčeni kotanji se ji prismeje Kornbrenner naproti.

»Joj, to je dolgo trajalo! Sem mislil, da boš pričakala že kar tudi vstajenja, ne samo pogreba.«

»Nikar me ne zasmehuj, Kurt,« pojema dekletu moč, »ko se že vse vrti pred menoj. Pravkar sem mislila, da se moram pogrezniti, v taki stiski sem bila.«

»Zakaj pa nisi poklicala na pomoč?« jo avskulant privije k sebi.

»Nikar, nikar,« se brani Meta njegovih poljubov, »ko niti ne slutiš, kako je strašno! Vse so vragi izvohali. Tisti krivogledi Foltan, ta bebec, ve – vse.«

»Kaj naj bi pa vedel,« se dela Kurt hladnokrvnega.

»Vse, ti pravim! Ali ni dovolj, če mi zpričo ljudi oponaša tvoje pismo, ki mi ga je predsinočnim prinesel Luka? Le kaj bo z mano, Kurt?«

»Tak je vendar res bil ta izrodek?« se z naslado zasmeje Kornbrenner. »O, naj le čaka, pasje seme, mu bomo kmalu polomili zobe.«

»Pomisli, kakšna sramota mi preti!« drhti Meta. Kurt pa kakor otroku:

»Sramota? Čemu? Bodi no pametna, ljubica, in ne išči strahov, kjer jih ni. Preden se bo nocoj stemnilo, bo imel ta čok jezik že zavezan. Saj veš, dušica, da Kurt ne pozna šale. Ali veš to!« sede pod grm in jo hlastno pritegne k sebi. Pogleda se ujameta. Meta je še objokana, poljubov pa se ne brani več. Ves svet se ji pogreza v plešoči, omamni svetlobi. Kakor v razgretem vrtincu se potaplja v valujoče razkošje in le nekje daleč se medlo oglaša bojazen.

»In če se razve?«

Ko si začne poravnati obleko, se Meta šele domisli.

»Kje so pa ostale?«

»Skrbne ženice so odele možičkom streči,« se sladka Kurt, z vrh holma pa ženski glas:

»A ne vse.«

Meta bliskoma šine pokonci in se zbegano ozre.

»O, gospa doktorjeva, kako ste me grdo prestrašili!« jo kuha taka rdečica, da ji silijo solze v oči. Kar hoče pobrati, vse ji sproti leti iz rok, in kakor se prestopi, se spotakne ob vejo ali korenino, da se liki pijana opoteka, ko se žuri navkreber.

»Nikar toliko razburjenja, gospodična Šterjakova,« se roga gospa Irma. »Meni to, žal, itak ni nič novega. Hotela sem le pokazati Hildi, koliko je vredna – Kornbrennerjeva ljubezen.«

»Kakor vidim, diskretnost ni vaša vrlina, milostljiva,« skuša Kornbrenner obvladati kočljivi položaj, gospa Irma pa se mu rezko zasmeje:

»Diskretnost, gospod avskulant! Pa si celo drznete izreči to besedo?«

Proti Meti:

»Oprostite mi, gospodična če moram žaliti vašo ženskost, toda res ne morem drugače. Žal mi je le, da že prej nisem storila tega. Sem Nemka, toda hčerka svobodne Švice, kjer ne poznamo takega kulturnega delovanja, kakor ga opravlja nemštvo v teh krajih. Zato si sploh nisem mogla misliti, nisem mogla verjeti kaj se tu vse lahko primeri.«

In zopet Kornbrennerju, ki stopica kakor na žerjavici.

»Diskretnost, gospod avskulant! Vas res ni čisto nič ni sram!«

»Milostljiva, zavedam se, da govorim z damo, toda če me prisilite, naj to pozabim – –«

Gospa Irma stopi tik predenj:

»In tudi to si še upate? O, vi in vaš mesarski Kleber, fej! Najpej stavite, da boste poštenemu dekletu vzeli čast, potem pa – ha, dragi kavalir, vitez kulture, kam vam je ušla beseda? Zato tu sem bila prepozna, mislim pa; da sem vsaj Hildi odprla oči.«

Meta od sramu in ponižanja ne more nikamor. Kurt Kornbrenner jeclja nekaj o zadoščenju, gospa Irma pa še vedno v strupenem smehu:

»Kako ste vendar izvirni, gospod avskulant! Zamrežiti dekle, o katerem veste, da se ne moži po klicu srca, ampak po ukazu očeta, to je zasluga, kaj ne? Res vzvišeni so vaši pojmi o časti in zadnji čas bi že bil, da si osvojite tudi besedo zadoščenje, a ne le po zvoku temveč po vsebini, gospod Kornbrenner.«

Potlej pa, kakor da se ni zgodilo nič.

»Če hočete k pogrebu, gospodična Šterjakeva, se boste morali podvizati. Jaz, se razume, nisem nič videla in nič slišala, če mislite, da bo tako bolj prav za vas.«

Meta ihte stoka in jeclja nerazumljive besede ter se končno v dir spusti proti domu.

»Takega prizora ne bi bil pričakoval od žene na vaši duševni višini,« bi Kornbrenner po vsej sili še rad splaval na vrh, toda gospa Irma ima zanj samo pomilovalen nasmeh:

»Kakor vidim, ste celo v poklonih plehki, gospod avskulant! Mi je prav žal, da sem se celo sama motila o vas.«

Kakor poredna srna odskaklja nato k Hildi, ki vsa poparjena čaka na sosedni brežini.

»Bo zdaj srce zdravo, drago dete?« 

Hilda povesi oči in zardeva, češ:

»Če bi smela, bi kar zdajle izginila v samostan.« 

»Čemu neki? Takle Kornbrenner ni vreden dekliškega vzdihljaja, kaj šele življenja! Glavo pokonci, dekle, dokler sije sonce in žari poletje v deželi!«

Kurt Kornbrenner gleda za odhajajočima, prostaško zakolne in naglo odide proti trgu.

– – –

Vsa vas se je zbrala, navzgor in navzdol ob poti je polno ljudi in še pod lipo pri cerkvi je glava pri glavi, ko se počasi zaziblje krsta na moških ramah. Žalostno pojo zvonovi, resno odmeva po polju duhovnikov glas, otožno molitev pogrebcev, ki s prižganimi svečami spremljajo rajno k večnemu počitku.

Na pokopališče se prignete tudi nekaj trških ljudi, ki pridejo gledat »vindiško revijo«. Mrmraje ugotavljajo, da je še dosti tega rodu po Rožu.

»Več ko preveč,« pravi dr. Binder gospe Hermini, ki je prišla zaradi Šimna.

»Ta pač ni videti posebno bojevit,« šepne sodniku, ko zagleda krojača sklonjenega stati pred grobom.

»Tudi Cija je poleg,« so zavzame gospa Irena; mož pa malomarno:

»Se razume, saj je tega rodu. Kaj veš, nemara je celo sorodnica, ko se ti ljudje čez in čez križem žlahtujejo.«

Grude bobne na krsto, ozračje pretresa bolesten jok in gospa Irma išče z očmi Meto. Da, tamle stoji. V črnini med najožjimi sorodniki.

»Ali je ta velikan njen ženin?«

Hilda, Irmina zvesta senca, prikima.

»Čudovite živce ima to dekle! Vredna bi bila pač boljše usode,« sama vase priznava zdravnikova žena.

Duhovnik moli, množica kleči za njim, le tisti stoje, ki so prišli brez sveč in samo oči past na božjo njivo.

»Ali Kornbrennerja ni?«» se čuti gospa Irma. »No, to je res junak.«

Zdajle bi mu brez odlašanja priselila zaušnico, tako se ji studi. Kod se neki plazi s svojim zadoščenjem?

Pogrebci so svoje delo opravili. Po stari šegi se obrne duhovnik k množici in se zahvali vsem, ki so pokojno spremili na tej poti.

»Molili bomo za njeno dušo in jo ohranili v spominu kot svetel vzor slovenske žene in matere. Bog ji bodi milostljiv!«

»Na vekomaj, amen!« zamolklo potrdi množica. Samo tega je čakala in zdaj se tiho razhaja.

Slepa Kranjčička, ki je ves čas med pogrebom na glas molila v cerkvi, se pritiplje na pokopališče in vrže kopico prsti na grob, da bo pokojni zemlja bolj lahka.

»Kako drže skupaj,« se zdi gospe Ireni za malo. »Še slepa starka je našla semkaj pot.«

»Čudovito ljudstvo,« čuti gospa Irma. »Da nisem Nemka, bi hotela imeti v svojih žilah tole kri.«

– – –

Šterjakovi Meti se je v bližini Završanovega in njegovih sestra ves čas na pokopališču zdelo, kakor da se nad njo samo zagrinja grob. Kakor bilka, za katero se boji, da utegne vsak trenutek pogoreti, se je oklepala edine rešilne misli: Leckerjeva bo molčala.

Da, Irma bo molčala, o tem je bila Meta prepričana, toda Foltan? Ta sama vase zaprta gmota ji je uganka in glodajoča vest. Če bi se mogla vsaj približati temu človeku in ga prikleniti nase – ali pa ga streti kakor smet sredi pota? V prah bi ga zmendrala, da ne bi nikdar več nikomur križal pota s svojo strahotno nasilnostjo! Le kaj mu je storila žalega, da zalezuje njen korak in misli, in odkod si lasti pravico nadzirati njeno srce?

V takih mislih Šterjakova niti ni opazila, kdaj jo je tok odtrgal od druščine. Ko se je ozrla, je zagledala zdravnikovo ženo kraj sebe.

»Zastaven fant je vaš ženin,« šepne gospa Irma. »Skoraj bi vam ga zavidala.«

Meta skloni glavo. Pohvala se ji zdi bič, a gospa zdravnikova se grede vzpenja na prste, češ:

»Le pokonci gospodična Meta. Življenje ni lokev, ampak morje – in pogum je prva dota, le verujte«.

Meta zardeva in išče z očmi Gomilarjevih.

»Pridite še kaj k nam, te dni,« jo gospa Irma poboža s tako materinsko razumevajočim pogledom, da dekle v resnici začuti olajšanje, ko se podviže za svojo druščino. Tedaj stopi izza skupine visokih dreves kakor iz tal pred njo Foltan in bulji proti njej s pošastnim, do mozga predirajočim pogledam. Meta se mu drgetaje umakne, Foltan pa kakor nalašč stopi k njej in jo prime za roko.

»Bog ti povrni, Meta.«

Samo to, potlej kratko in mirno stopa ob njeni strani in tudi črni žar mu ugasne v očeh.

Šele tik pred izhodom opazi dekle Cijo. Ali sta se res ona in Foltan pozdravila z očmi? V nenadni grozi se ji zasvita. Kleber – Kurt – Luka – Cija – Foltan. Kakor pod ledenim valom zadrgeče po vsem životu.

»Ali te zebe?« jo z lokavim pogledom ošine fant. »Nemara premalo spiš.«

Meta molče pospeši korak, da bi dohitela Miho, Šimna in dekleta. Kakor bi se hotela skriti, prime Mojco za roko.

»Ali smem tudi jaz k vam?«

»Če se ti ne bo zdelo za malo – –«

»Meni? Kaj pa misliš? Saj smo vendar vsi ti svoji, ali ne?«

Ob Mojcini strani se ji zdi, da je na varnem. Kakor da se dekletova otožna razneženost preliva vanjo, in se nekam v neznano brezbrižnost izgublja vsa grenkoba, ki jo je bila dohitela. S priprtimi očmi se zagleda proti soncu. Vse krog in krog je sama žarka svetloba in sinjina in kakor bi jo vabilo in klicalo k sebi, se žareče sklanja k njej nebo.

»Težko bo zdaj na Doleh,« se ozira Miha po pokrajini, »povsod bo manjkalo gospodinje.«

»Ali s tem meni nastavlja past?« spreleti Šimna, ki zato samo izmikovaje se tiplje, češ:

»Se ve, toda če bo sestra pametna – »

»Mojca je kakor čebela,« ga prekine Foltan in mu čisto preseka misel. »Toda med takimi volkovi – –«

Nenadoma se strese in obmolkne.

»Name cika,« jezi Šimna. »Zmenila sta se.« 

»Ti zmeraj misliš kaj takega, kakor nobeden!« se obrne in vprašujoče pogleda Završan. »Ali ni res, Miha? Foltan je skozi in skozi čudak.«

»No, no,« hoče Miha v kali zatreti prepir, ko vidi, kako čokati bratranec gubanči čelo.

»Kaj bi nekaj dejal«, vrže Foltan glavo vznak, »nemara boljše, če molčim«.

»Kako se dekletom mudi,« skuša Završki speljati pogovor drugam. Šimen pa kakor gosenica.

»Kar povej, Foltan! Toliko smo menda vendar še ljudje, da se lahko pogovorimo.«

»Sinoči si spal pri Kleberju, če že res po vsej sili moram govoriti,« ga z jeznim pogledom premeri Foltan in glas se mu trese. »Hočeš še kaj?«

»Kaj pa misliš, človeče!« prekriža polbrat roke na hrbtu. »Ali si nemara moj jerob in bi te moral vprašati, kje smem prenočevati? Če si imel mojo mater za cunjo – mene ne boš.«

»Danes se pa vsaj ne boste prerekala!« miri Miha, a Foltan se trpko goltaje zasmeje:

»Jaz se ne bom, ker – – sploh nič.«

In zamahne z roko, da se hoče otresti nadležnosti mrčesa.

»Kaj neki tako skriva?« ugiblje bratranec z Zavrha, medtem ko se spredaj ustavi Nana, češ:

»S čim smo se vam pa zamerili, da moramo hoditi tako vsaksebi?«

Šimen čuti kakor olajšanje. »Saj res,« stopi naglo k sestrični, »jaz bi se ti bil že ponudil, pa sem se bal zamere.«

»Kako znaš govoriti,« se zasmeje Nana. »Se ti pozna, da ti veliko hodil po svetu.«

»Kako je zdrava,« čuti Šimen, »kakor bukev v gori,« in se nasmehne.

»Ni nič po svetu, Nana, ko je človek takole sam.«

»O, tebi že ne manjka druščine,« ga nagajivo pogleda dekle in naglo povesi oči.

Mojca sliši smeh in jo boli.

»Tam se še zemlja ni sesedla nad materino krsto, pa se Šimen že lahko smeje. Le kako se je mogel tako odtrgati?«

Meta na Mojcini desni in Hana na levi bi radi kramljali.

»Ali pri vas tudi redite kaj ovac?« začne Hana.

Meta, ki je kdove kje tavala z mislimi, odkima.

»Do pred nekaj leti, so jih še imeli, a zdaj ne več. Pravijo, da se jim ne izplača.«

»Pri nas v hribih pa ne bi znali shajati brez ovac,« si Hana poravna črno šerpo. Rada bi povedala, kaj vse izdelujejo iz domače volne, a Metine oči gledajo tuje in brez zanimanja.

»Kako bo ta kdaj Završanka, ko je taka gospodična!«' sama v sebi vzdihne sloka gorjanka in obmolkne.

Miha in Foltan grede molčita, dokler se zadnji ne zmaje:

»Železen bi moral biti, pa še ne vem, če me ne bi razneslo.«

Miha, ki je prej poznal Foltana le po obrazu in po tem, kar je tu in tam slišal od ljudi, je že ob prvem bližjem srečanju z njim začutil neko povezanost s čudaškim bratrancem. Vsa njegova neokretnost, tudi miselna okornost in teža v besedi, skratka vse, radi česar so ljudje namigavali, da Foltan ni posebno jasne pameti, je zdelo bratrancu tako naravno, kakor grče na deblu, ki je bilo večkrat ranjeno in razpostavljeno viharju. Od četrtka do danes je pogosto mislil na doIanskega sorodnika, a bolj ko je mislil, bolj mu je ugajal. Foltanova zaskrbljenost za sestro, njegova nevsiljiva čuječnost nad vsem, kar je bilo količkaj v zvezi z Gomilarjevo borno domačijo, pozornost do vseh, ki so prihajali kropit, mir in treznost, s kakršno je premagoval lastno potrtost, vse je je čudaškega bratranca neverjetno približalo mlademu Završanu.

Od trenutka do trenutka je venomer bolj živo občutil, kako je družbi topla vez iste enake krvi. Iskreno si je želel, pridobiti Foltanovo zaupanje in je bil tudi sam pripravljen, da mu odgrne vsa okna svojega srca. Prej je iskal priložnosti, da bi se na samem malo pomenil z njim, zdaj pa, ko gresta čisto sama za domačini, ne ve reči drugega, kakor:

»Zdi se mi, Foltan, da mi nekaj prikrivaš.« 

»Se motiš,« se kakor pod težo morečega dvoma skloni bratranec, »le žaliti te nočem in nadlegovati z rečmi, ki bi se jim ti nemara smejal, a se zde meni važne«.

»Ali je nemara kaj dolga na bajti, da te tako tare?« 

Foltan odkima, češ:

»In ko bi ga tudi bilo, bi me to ne spodneslo. So druge reči po sredi, take – –«

Nenadoma se škripaje prekine, za tem pa koj hlastno: »Ti, ali si že kdaj slišal, da je bila moja mati s hudičem v zvezi?«

»Kako ti le pridejo take čenče na misel?« 

»Kar tako. Tudi sam bi rad sklenil zvezo s tem gospodom!« se Foltanu pošastno zabliska v očeh.

»Čudno,« misli bratranec z Zavrha, »kako je mogla materina smrt tako presuniti tega človeka, da se mu mrači um.«

»Pa ne misli, da sem znorel,« zamrmra Foltan, kakor da je čital Mihove misli. »Prav ta dva dni se mi je posvetilo in vidim, kakor še nikoli. Vse je pa tako peklensko, razumeš, da bi moral imeti silo kakor plaz v gorah – drugače res ne vem, kako bo.«

»Mislim,« ponudi Miha z iskrenostjo, ki je doma pri gorjanskih kmetih, »da bi bilo dobro, če bi oba z Mojco prišla nekaj časa k nam. Ne njej ne tebi ne hasne nič, če se doma razjedata v žalosti.«

Foltan gleda na pol v stran. Mimo pride dvoje, troje ljudi, nekaj žensk, koj za njimi gruča moških in vmes čebrljavi otroci.

»Kako misliš?« pravi Miha, ko se pot okrog njiju zopet izprazni.

Za Mojco bi bilo skoraj treba kaj takega in bi te prosil, če boš res tako prijazen,« presekano govori in skoraj stoka Foltan, »zame pa mislim, da nima pomena.« 

»Čemu nočeš k nam?«

»Brat mi je preskrbel – Šimen – pri Kleberju –« se trga iz Foltana in prsi se mu hrope in ože.

»Pa bi bilo pri nas vendar bolj pripravno, ali ne?« 

»Vprašaj Šimna.«

»Imate res mene v mislih?« ju počaka krojač, ki se je nekaj časa kakor v mrki slutnji oziral nazaj. Ko izve, o čem sta se bratranec in polbrat menita, prebledi kakor stena.

»Tebe se res vsaka šleva privošči, Foltan. Le kje si spet pobral kakšne marnje?«

Foltan pripre oči in se skloni.

»Se še spominjas neke Cije iz Šmarjete, Šimen? Do pred kratkim je služila v Krivi vrbi.«

»Otročaj!« zamahne krojač z roko, a lica mu spreleti temna rdečica.

»Zlodej topoglavi torej vse ve!« mu kljuje v glavi, ko s strupeno jezo v srcu preklinja Cijo.

»Čemu tako molčiš, Šimen?« vrta Foltan. »Ali naj rajši jaz govorim?«

»Čeljustaj, kar hočeš, če je kdo tako nespameten, da te bo maral poslušati,« se namrdne krojač, ki ga medtem že Nana prime za roko.

»Kakšna sta, kakor dva petelina! Vsaj toliko bi počakala, da se doma pomenita, kar vama hodi navzkriž.«

Hana in obe dekleti z njo se ustavijo. Završki se spogledujejo med seboj, medtem ko Šimen preplašen bega s pogledi križem. Miha se ozre na Foltana in potlej na Meto, ki vsa zardela poveša oči.

»Nikar se ne prerekaj s Šimnom, Foltan, ko veš, kakšen je,« stopi Mojca k polbratu, ta pa se zdrzne:

»Prej nisem vedel, Mojca, a zdaj, odkar vem, mi je tako neizrekljivo hudo, da bi rad ne vem kaj – –«

Dekletove oči se orose in polbrat je takoj otroško nežen:

»Saj mi ne boš zamerila! Rad bi se pogovoril in posvetoval z Miho. Malo pojdeva proti gozdu.« 

»Ne greš z nami?«

»Naj ga, Mojca, naj, saj bova kmalu za vami,« pomaga Miha. »Tudi jaz bi rad govoril ž njim.«

»Ali bomo res stali sredi ceste na ogled?« stopi Šimen k Šterjakovi. »Dajva vsaj midva dober vzgled.«

Meta brez volje odide ž njim, Mojca počasi stoka s sestričnama za njima. Foltan pa zavije z Miho po travniku, češ:

»Tadva sta že dala vzgled, vsak po svoje.«

»Kaj praviš, Foltan?« se skloni Miha k njemu.

»Meta joka,« pokaže ta na pot in skomigne z rameni. Potlej se skrijeta v eno takih kotanj, kakor opoldne Šterjakova Meta, ko jo je pričakoval Kurt Kornbrenner.

– – –

»Ali misliš da res ne delaš Šimnu nobene krivice?« se Miha nasloni na hrast, ko mu Foltan omeni, kaj mu je v naglici zaupala Cija na pokopališču.

Foltan se čez prst navzkriž prime za nadlakti in odkima. Šimen je izza otroških let tak. Kar je videl tujega, vse je občudoval in se mu je zdelo imenitno. Že v igri je bil rad gospod, ko pa je pričel hoditi v šolo, se je tudi doma najrajši pačil po nemško. Po vasi so ga občudovali, kako je odprte glave, mati Zala pa ni bila tega nikoli posebno vesela. Ko je prvič odhajal po svetu, mu je posebej naročila, naj nikjer in nikdar ne pozabi, odkod je doma. In to naročilo je ponavljala ob vsakem slovesu. Zavoljo te njegove lastnosti se s Foltanom nikoli nista mogla. Tudi Mojca in Šimen si nista kdo ve kaj pri srcu. Ona je drugačna, popolnoma materina, krotka in vendar ne cunjasta, vljudna, a hkratu do čuda odporna.

Prej Foltan ni tako natanko razločil, ampak je le čutil, čeprav se ni vsega zavedal. Že očetova zagrenjenost ga je morila. K tej se je kasneje pridružilo zapostavljanje v šoli in polno malih bridkosti, ki jih je sproti doživljal. Vse to g je obesenlo, da ni nikomur zaupal, le proti Zavrhu se je hrepeneče oziral, kadar mu je bilo najbolj hudo, in sanjal o končnem življenju na zemlji svojih dedov, na zemlji, odkoder je bil izgnan, preden je zajokal na svet.

Tilda je bila pač drugačna, vendar za Foltana prevesela. Koder je hodila, je prepevala. Š pesmijo se je postavljala, ko se je prvič odpravljala služit, s pesmijo se je od povsod vračala domov. Prav za prav ji mora Foltan priznati, da je dobro dekle, toda njena vedrina je le previhrava. Kakor metulj je, ki menda nič ne pomisli in je nikoli nič ne skrbi in nič ne boli. Foltan ne bi rekel dvakrat, da se še zdaj ne bi prismejala in prispela v bajto, ko pride pogledat na materin grob. Koj bi utegnila zapeti kako okroglo domačo, nemško ali pa laško, taka je Tilda. Glavo bi stavil, da se bo prej ali slej sredi smeha osmodila in nekoč prišla tiha in potrta domov, kakor jih prihaja toliko, ki so veselo hitele v svet. Prišla bo nemara celo ponoči in počakala, kdaj prijoka iz nje spomin na veselo, brezskrbno in – ogoljufano mladost.

Prav radi teh dveh se je Foltan toliko bolj oklenil Mojce. Matere ni poznal, očeta mu je iztrgala smrt, preden je toliko dorastel, da bi se bila mogla zbližati in razumeti, zato pa je v Mojci iskal utehe svoji žalosti in podobe svoji sanj.

»Ne vem, Miha, če ti bom znal to tako popolnoma povedati in če me boš mogel razumeti.«

Miha posluša in sam se zasanja. Kakor v zarji oživi slika zale sestrične pred njim. V črnino odeti stas podrhteva kakor mlada breza v objemu vigredi, lica so še bleda, v očeh pa, ki jih je žalost še polepšala, se že utrinjajo iskre. Pod črno šerpo sta se iz bujne kite izmuznila dva poredna kodra in kukala na belo, visoko čelo.

»In glej, ko sem sanjal o Zavrhu, o zemlji in domu, sem začutil, da je Mojca edino, kar bo ostalo brniškega za materjo Zalo – tu na Doleh!«

Foltan govori, kakor v razkošnem prividu. Domovi, da, domovi na kmetijah so trdni. Tja ne seže posmeh načičkane tujke. Tudi če mimogrede gospod sodnik, gospod inženjer, gospod notar ali gospod nemški kdorkoli zviška noslja, godrnja in zabavlja, to ne boli in vsaj do jedra, do mozga ne seže. Po teh domovih ljudje vedo. Ta streha je naša, ta zemlja rodi nam, tu nam je bilo v zibelki mehko postlano, tu nam bo po delu večni mir in počitek. Sin bo kakor oče in vnuk bo imel dedovo rast in čast, kri in srce, ki se ne izneveri.

Tu doli, tu med bajtami ob trgu, tu ni miru, ni korenin, ki bi segale iz osrčja v osrčje. Kakor iveri so hišice in ljudje, ki se gnetejo v njih. Tam poboža k delu jutranja zarja, tuleče ukazuje sirena. Tam je doma Bog s soncem in rastjo, tu pašuje Satan, ki pije kri, žre življenje in bruha smrt.

Bog pravi: Moli in delaj! In da soncu sijati in žitu zoreti, travnike pregrinja s cvetjem in gozdove odeva v zelenje, srcu daje ljubezen in duši radost.

Satan hrope: Garaj pes, in goltaj pod mojo peto ostanke, ki jih mečem v prah! Garaj in vedi, da sem jaz edini gospod in imam oblast nad teboj in nad tvojo krvjo! Meni gre cvet tvojih hčera in sad tvojih žena, ti pa garaj, pes, da bo meso tvojega telesa gnoj mojim vrtovom in bom gradil temelje svoje oblasti na tvojih belih kosteh!

Tako govori Satan, pa naj mu je ime Herman Kleber ali Kurt Kornbrenner, Erik Haberman ali Hans Binder. Zemljo hoče, človeka in kri, zato je Foltan bolj varoval Mojco kakor svoje lastne oči, kajti po očetovi in materini strani je bila zanj zemlja in kri.

Odkar je prešel na sodnijo Kurt Kornbrenner, je Foltan svojo čuječnost še podesetoril. Še s Kornbrennerjevim divjanjem se je Foltanu zasvitalo o Bogu in Satanu in je spoznal, da pohotnemu tujcu ne gre samo za dekleta, ampak v prvi vrsti za to, da onečasti, poniža in osramoti slovensko kri. Slišal je nekaterikrat, kako se je kanclist hotljivo ustil, kod vse je že strl dekletom čast in kje jo še hoče pogaziti. Posihmal je bil kakor ris na preži. Ko je polsestra najbolj sladko spala, se je Foltan ob vsakem sumljivem stanu dvignil in šel pogledat okrog hiše. Gorje kanclistu, če bi ga zalotil v bližini.

Miha občuduje Foltana in njegovo gorečnost. Mojcina slika živi vedno bolj poveličana pred njim, hkratu pa se trpko dviga vprašanje:

»In na Meto, praviš, so stavili?« 

»Zato sem šel in otrnil kanclista.« 

»Ali misliš, da je Meta tega vredna?«

»O tem ne gre meni sodba, Miha. Ti si jo izbral, sam boš tudi najbolj vedel.«

»I danes jo je spet spremljal Kornbrenner praviš?« 

»Vsem na očeh sta prišla.«

»Ta potlej ni vredna tvoje žrtve, Foltan a jaz ti vendar tega nikoli ne pozabim,« seže bratranec bratrancu v roko, nato pa po kratkem premolku:

»'Nikomur ne povej, Foltan, vedi pa, da si Meto nisem izbral jaz.«

»Ne – ti?«

»Ne, ampak Kleber je nagovoril očeta.«

»Torej je Satan že segel na Zavrh!«

»Da, tako je prišlo. Dekle se mi je videla mikavna, pa se nisem upiral. Šele zadnjič, ko sva se srečala v župnišču in sem prišel s teboj na Dole – –«

»Kaj je bilo takrat,'» se Foltanu zasveti v očeh.

»Veš kaj«, presliši Miha, »ali bi hotel stopiti z menoj h Kleberju? Samo za nekaj minut.« 

»Bi rad govoril s Cijo?«

Miha prikima.

»Toda nikar ne misli, da ti ne verjamem, ampak,« strese z rokavi, kakor da hoče izruvati hrast iz tal, »če grem zdajle na Dole, bo nesreča. Meta po svoje, Šimen po svoje.«

»Samo nikar ne takih misli, Miha. Kaj hočeš dekletu? Kdo jo je varoval?«

»Greva?« strese Miha z glavo in gresta. Cija skoraj ne more verjeti očem, ko ju zagleda. Ko jima postreže, se previdno ozre na vse strani, preden prisede.

»Danes je naš stari kakor veter. Brez prestanka je na poti.«

Miha posluša in vedno bolj mu gine rahlo upanje, ki ga je nevede še prinesel s seboj. Da se je namreč Kurt pri Meti urezal. Tedaj pravi Cija:

»Še dobro, da vas niso že prijeli. Malo pred pogrebom bil tu Kornbrenner z orožnikom. Bil je razkačen ali pa pijan, ko pa sta se s Kleberjem vse domenila, se je razkoračil in – –«

»Kaj je rekel?« hlastneta Foltan in Miha hkratu.

»Še bomo pili, gospod Kleber,« zardi Cija in se zdrzne. »Joj, tega vama ne bi bila smela povedati.«

»Saj to sva hotela slišati,« trdo spusti Miha pest na mizo.

»Morda želita gospoda kaj prigrizka?« naglo vstane Cija in z osladkanim glasom našteva dobrote Kleberjeve kuhinje; kajti v veži se je vzdramil znan korak.

»Pa drugič,« vstaneta Foltan in Miha in njuni koraki odmevajo, ko odhajata, kakor udarci težkih kladiv.

»Sto vragov,« piha oštir, ki prihaja s Habermanom na vrt, »rogovilasti avskulant je vse pokvaril. In kaj delajo žandarji, da niso tega razbojniškega tepca še vtaknili v luknjo? Vse skupaj je drhal, ki bi samo žrla in si nadevala lovorike, a kadar je treba delati, vse zmedli.«

»Ali niste zadnjič rekli, kako odličen človek je avskulant,« se zlobno nasmeje nadlogar.

»Nikar me še vi ne jezite! Kje sem si pa mogel misliti, da bo zlodej tako neroden in se bo dal pretepati od take smeti? Skoraj zasluži, da bi mu jih človek naštel na zadnjo plat.«

»Da, da, smeti so včasih vražje! Če se jih nabere preveč, lahko začne človeku pohajati sapa v njih.«

Kleber jezno zamahne z roko.

»'Cija, ali še ni bilo nič tistega vašega šivankarja«?

»Jaz nimam nobenega,« se jezno vzravna dekle.

»No, lepa je ta. Že takimle raste greben,« se obrne gospodar proti nadlogarju in ukaže dekli, naj takoj stopi na Dole.

»Da je važno, reci, razumeš! In neutegoma naj pride!« 

»Vsaj pooblastilo za notarja mi mora podpirati,« si oštir otira znoj. »Ves dan se peham zavoljo te neumnosti.«

– – –

»Tako torej gospodari Satan,« se vzravna Miha. »Šimen in Meta sta brez duše.«

»Da, zdaj čisto razumem!«' skuša Foltan ostati miren, »Kleber se je zaklel, da nas vse pogazi. Šimen pa se je odtrgal od nas. Sebi hoče pomagati, pa se je onim vrgel pod noge.«

»Kleberja razumem. To je volk, ki je prišel po plen! Toda Šimen in Meta – nevesta?«

»Tako je!« stiska Foltan pesti. »Oni imajo moč, oblast in denar. Peklenska vojska v napadu. Mi imamo samo svoj bore košček zemlje in ljubezni do nje. Svojo vročo kri imamo, ki nas vodi. Kdor ogluši in ne sliši več, kako kličejo zemlja, ljubezen in kri, je po njem. Gnilo jabolko je, ki okuži še drugo sadje, če ga veter dovolj zgodaj ne odtrga in ne vrže v kraj«.

Ko prideta z bratrancem v gornji del trga, se Miha domisli.

»Bi me hotel malo počakati?«

In zavije v župnišče.

»Tako«, se naglo vrne, »zdaj naj kanclist naroča oklice.«

»Ali je gospod Šimen še doma? ju dohiti Kleberjeva dekla. »Naš gospod so rekli, da mora takoj priti, ker je strašansko važno. Štantipe so rekli, če je le doma.«

»Kar požuri se in mu povej,« zagodrnja Foltan.

»Čemu nisi rajši rekel, da ga ni doma,« ga pokara bratranec, ko dekla odhiti dalje.

»Ker bi ne imelo pomena. Kar se mora zgoditi, naj se zgodi. Boljše danes, kakor jutri. Samo tebe prosim, da popaziš na Mojco in domačijo. Reva bo čisto iz uma, ko izve.

Molče zavijeta s ceste po bljižnici na vas in malo pred prvo bajto že srečata Šimna.

»Kod tako dolgo hodiš, Miha? Meta te že nestrpno pričakuje.«

»Prav, prav, Šimen. Samo tebi sem šel izgladit pot.«

»Si pa res skrben,« prebledi Šimen, medtem ko Foltan že navrže:

»Kar požuri se! Tvoji te željno pričakujejo!«

In gredo vsaksebi. Šimen majavo proti trgu, Foltan liki dva tršata stebra na vas, kot da je udaril med nje turiški meč.

– – –

Gomilarjeva bajta je polna negotovosti. Vsi sledovi smrtnega obiska so že izginili in skozi odprta okna diha v sobo poletno zdravje, vendar čutijo dekleta, kakor da niha izpod stropa težak kamen nad njimi.

»Ako izve?« se kakor ognjena kača neprestano vrtinči pred Meto. Z eno samo besedo bi presekala mrežo. Kaj ji hoče gorjanski Miha Gomilar, ko ve, da Meta ne mara postati hribovska kmetica?

»Kod neki hodita?« je Hani že dolgčas.

»Pa je res čudno,« se ozre Meta na vrt. In vase: »Tale doktorjeva – da je le ni sram! Žena, pa še oprezuje za fanti. Lisica nevoščljiva še zrasti ni utegnila, prav toliko je zavisti v njej. In županovo HiIdo vlači s seboj, da bi se zakrila. Mar je Kurtu Hilde in doktorjevih sledi!«

»Hvala Bogu,« jo v mislih zmoti Mojca, »končno sta se le spomnila, kod pelje pot domov«.

Spredaj za mizo se olajšano pretegne Nana:

»Vidva pač res hodita! Kakor grešnik na Višarje.«

»Ko se pa brž nabere toliko opravkov in novic,« trdo odvrne Miha s pogledom na Meto, ki sloni kraj srednjega okna in vneto svaljka med prsti roženkravtov list.

»Ali je kdo kaj vprašal po meni?« stopi Foltan medtem k polsestri, ki spredaj v kotu nekaj brska po predalih nizke omare.

»Kdo naj bi bil vpraševal?« dvigne Mojca glavo in se skoraj prestraši. »Kaj ti je, Foltan, da si šel pit?«

»Samo mimogrede,« stopi Miha k sestrični in se polbrat umakne za vrata, »pa ne smeš biti huda zavoljo tega. Prav res ne smeš, Mojca«.

»Tako sem bila v skrbeh.«

»Kaj si boš delala skrbi, Mojca! Poglej, saj Mete tudi nič ne skrbi.«

»Kaj bi me ne moralo skrbeti?« se oglasi Šterjakova in v očeh ji zaplapola ogenj.

»Ali ni res?« presliši Miha, in stopi k sestrama. »Čemu je Mojca tako zaskrbljena, in hoče skoprneti, če dobro uro ne vidi svojih ljudi? Meta že domala vse popoldne ni več videla svojega Kurta, pa vendar prestane.«

Po vojaško vzravnan se nato obrne proti njej, češ:

»Mar ni res tako, Meta?«

Obe sestri in Mojca zastrme. Šterjakova pa drgetaje in kakor v obrambo stegne roke predse. Oči se ji širijo, bolečina in sovraštvo se vžigata v njih in solze polze iz njih. Kakor v omedlevici se opoteče, sunkoma obstane in se sredi sobe zopet vzravna:

»Tako torej? Kdo sploh misliš da sem – jaz!« 

Obe sestri planeta k bratu, ki se mu žile na sencih napenjajo kakor vrvice. Radi bi kaj rekli, toda glas obema kakor uklonjen obtiči v grlu.

Miha se nasmehne in njegova beseda je mirna kakor smrt.

»Nič ne mislim, Meta, ker ni vredno. Drugi naj mislijo.« 

Mojca se je s komolcem naslonila na nizko omaro in je bleda kakor stena. Šterjakova pa z jeznimi očmi poišče Foltana, ki molče mežika za vrati.

»To si storil ti kaj ne, hudobec bebasti! Le čakaj, tudi tebi bo še bila ura.«

Mojca je skrivaj kriknila, Foltan pa se zasmeje. Z golim ponižujočim smehom se zareži Meti naravnost v obraz. Najraje bi planila nadenj in ga zdrobila, a noga obstane in le s pestjo žuga Meta.

»Ti in samo ti! Sram te bodi takega strupenega jezika! Nase bi rajši pomislil in pustil ljudi v miru.«

Šterjakova skoraj cvili, tako ji jeza stiska glas. Foltan pa se še zmeraj drži na smeh, skomigne z glavo in prekriža roke na hrbtu, češ:

»Nikar ne misli, da sem gluh. – Bodita no tako prijazni,« se nato obrne k sestričnama, »in zaprita okna. Saj nikogar ne briga, kaj kdo govori pri nas.«

Pod tem silnim mirom se Meta za trenutek zruši vase. Roke ji omahujejo ob životu in kolena se ji zašibe. »Zdajle je konec,« jo skeli v srcu. Šele s skrajnim vzgonom svojih sil se nekoliko dvigne in stopi z obupno odločnostjo pred Završanovega, češ:

»Kar povej, ti, le brez ovinkov povej, kar si hotel reči za stran Kurta.«

»Kako zvonko je vajena izgovarjati to ime!« zbode Miha, ki je zato še bolj resen:

»Kar ima danes ves trg na jeziku, ali ne? Kako se bo postavil Završanov sin z nevesto, ki jo bodo pri Kleberju zapili, haha! Dvajset sodčkov piva za novico. Saj veš, kaj si naročila grbcu, tistemu Luki, ki ti je prinesel ponoči Kurtovo pismo! In kakor nalašč – v četrtek, da, v četrtek. In danes – –«

Zdaj mu Meta s krikom presekne besedo in skrije obraz v dlani. Nana in Hana jo komaj prestrežeta, da se ne zgrudi na tla. Mojca pa proseče stopi k bratrancu:

»Nikar je ne žali, Miha.« 

»Sama je hotela tako.«

Završki spremita Meto za mizo. Polagoma si opomore in z zmedenim pogledom začne iskati po sobi. Ko zagleda Foltana, se šele docela zave in občutek ponižanja ji nalik udarcu vrne moč.

»Tako!« plane pokonci. »Če že mora biti, vedi še to, da nisem nikoli želela postati tvoja dekla. Razumeš, Miha! Nikoli! Kaj sploh tebe briga, koga imam jaz rada? Tebe ne bi nikoli ljubila, pa da mi je devetkrat biti tvoja žena.«

»Ta nesreča te ne doleti, Meta, le nič si zato ne beli glave« začne Miha z dolgimi koraki hoditi po sobi. Nana, Hana in Mojca se strme spogledajo, a Meta zopet onemoglo sede. Z levico si podpira glavo, z desnico sproti briše solze, ki kapljajo na mizo.

»Kaj pa imata danes z Miho?« jo Hana obzirno prime za roko.

Meta strese z glavo. »Zdaj je konec,« jo ledeno prešine. »Če je Kurt res tak, – kakor je rekla gospa Irma – potem ostane le še sramota.«

Bridkost te misli zatre celo solze. Saj ne more biti tak! Ko mu pove, kako so jo hoteli vsi ti ljudje ponižati, jim stopi vsem hkratu na vrat.

Semkaj s poti udarja trd moški korak. Foltan stopi pred bajto in se takoj vrne.

»Šimnova setev kali,« stopi k bratrancu, ko se na pragu zabliska bajonet. Nana in Hana sta kakor odreveneli. Mojca od drugega do drugega s trpečim pogledom išče odgovora. Foltan pa jo samo gleda, kakor da jo mora prositi odpuščanja.

»Nič se ne boj Mojca,« ji z desnico seže v roko in ji levo dlan nežno položi na ramo, »ta čas, ko me ne bo, bo Miha skrbel za vse, kar bo treba.«

»Foltan, za božjo voljo, kaj se je zgodilo?« sklepa dekle roke. »Vsaj ti mi povej, Miha!«

Završki zaškriplje z zobmi in stopi k mizi. Sama se skrči pest, sama se dvigne roka, toda pest brez zamaha le trdo udari pred Meto ob mizo.

»Nak, nisi je vredna, Meta!« zahropi fant. »Niti moje pesti nisi vredna.«

Šterjakova prebledeva, obe sestri hkratu planeta k bratu in ga trepetaje mirita, medtem ko oba orožnika že stojita pri Foltanu in se prvi oglasi:

»Vi ste Valentin Gomilar, kaj ne?« 

»Tako mi pravijo, da. Saj me poznate. Menda vama je dolgčas po meni, gospoda«.

»V imenu zakona.«

»Kakopak, saj je dobro, kar na kratko opravimo. Pa srečno, Mojca, in zdrava ostani ta čas.«

»Foltan, moj brat!« mu sestra kakor mrtva pade okrog vratu.

Hana in Nana si otirata solze, a Meta se ponosno dvigne.

»V kakšno tolovajsko luknjo sem pa zašla? Dobro zabavo, Miha Gomilar, s takole žlahto!«

Vsa soba je polna njenega rezkega smeha, ko dekle izzivajoče odhaja. Celo orožnika pozabita svoje dolžnosti.

»Ali gremo?« ju opomni končno Foltan sam, ki ga Mojcin jok le prejedko reže v srce.

Tisti, ki je pripravljal verigo, da bi ga vklenil, jo spusti nazaj v torbo in kakor v opravičilo zamrmra proti Završanovemu in dekletom:

»Služba je služba, saj veste.«

»Ježeš,« krikne Mojca in Miha komaj še za časa plane da ujame onesveščeno sestrično v naročje. Kakor ljubkega otroka jo odnese v čumnato in položi na posteljo. Vsi, Nana, Miha in Hana se dolgo trudijo, preden jo spet obude, ko pa se končno Mojci veke razmaknejo, vidi Miha odprto nebo.

»Le čemu so prišli po Foltana, Miha? Kaj je zagrešil Foltan?«

»Nikar tega ne premišljaj nocoj, Mojca, da ne zboliš! Čisto nič ni zagrešil. Kmalu se bo vse izkazalo in izpričalo, boš videla, pa se bomo smejali tistim, ki se nam danes rogajo.«

»Saj te ne morem razumeti, Miha, in tako me je groza, da ti ne morem povedati. Kako naj bom zdaj sama pod vso streho!«

»Ne, ne boš sama Mojca. Nocoj ostanemo pri tebi, potlej pa pojdeš z nami, če boš hotela.«

Dekle odkima. Doma vendar ne more pustiti. In kaj bi tudi rekla Meta?

»Samo tega imena mi nikar več ne imenuj,« se stemni Mihov glas. »Nikoli več.«

»Še ob pamet bom nocoj,« se dekle prime za glavo. »Že v četrtek se je začelo. Tak strah je planil vame – kamor sem se ozrla, sem se zgrozila – in lastnega koraka sem se bala. Zdaj vidim.«

»– – da je bil ves strah čisto brez potrebe, Mojca! To je le kakor oblak, ki včasih zakrije sonce.«

»Ali Šimna še ni domov? Nemara bi on kaj vedel.«

»Šimna morebiti nocoj ne bo in tudi jutri ne. No, nič se tako ne ustraši. On je gospod, ki mu je bajta prenizka, ker je tvoja.«

»Prenizka, ker je moja? Kako to misliš, Miha? – Oče, mati, Foltan, Šimen in midve s sestro, šest nas je imelo dosti prostora v njej. Povej Miha, kako vendar misliš?«

»Takrat ste bili še majhni, Mojca, zdaj pa ste odrasli in je vse čisto drugače«.

»Res je drugače, a prej je bilo lepše. Ne veš, Miha, kako je bilo včasih pri nas lepo. Škoda, ko takrat nisi nikoli prišel k nam.«

»Nekoč bo še lepše, Mojca, boš videla. Če boš le hotela.« 

»Če bom jaz hotela?«

»Da, ti!« ji kakor v prisegi goreče pričajo bratrančeve oči.

– – –

»Ali ni bilo rečeno, da bosta danes Šterjakova in Završanov oklicana?« se je v nedeljo stisnila Mihačka v cerkvi k Obinki, ko je duhovnik odšel s prižnice.

»Kaj res še nič ne veš?« je Obinka zavila oči.

Da tega ne ve, ni dalo Mihački vso mašo miru. Preden sta iz cerkve stopili na plano, je zato že hitela:

»Sta se torej razdejala?« 

»In še kako – hm – čisto do kraja«.

Okrog njiju se zgrne gruča žensk in se širi kakor prenaglo vzhajano testo.

»Ali jo je res udaril?« steguje mršava delavka vrat.

»Nak, nak, a dosti res ni manjkalo,« komaj diha Obinka v gneči. »Ko so prišli žandarji po Foltana – –«

»Žandarji! Kaj pa je naredil?«

»Kaj jaz vem? Zastonj ga niso prišli. Ko so prišli ponj, je Miha zarjul, da se je kar bajta tresla, dekleta so se vekale, oh, dosti bolj kakor pri pogrebu«.

»Ali je bil Miha tam?«

»Kakopak, odkar se spet lahtujejo. Tudi Meta je bila. Saj sta se tam sporekla.«

Novice brze od ust do ust. Završanov je pretepel Meto, svojo nefvesto. Res, saj je Obinka videla! To mu je moral narediti Foltan in nihče drugi. On ima hud pogled in je k vsemi mažami namazan.

»No, no, bebast je, ali ne?«

»Bebast? Seveda, kadar in kolikor hoče. Nasukan, kakor sam zlodej.«

Gruča valovi, raste in se krči, a Obinka razlaga.

»Zavoljo kanclista sta šla vsaksebi. Kar dva je hotela imeti hkratu.«

Tudi moške zajame nemir. Gneto se okrog puškarja Joze, ki ve povedati:

»Nak, kaj takega pa še ne. Popoldne je Šimen mater pokopal, zvečer se ga je pa navlekel pri Kleberju kakor čep«.

Kakopak. Po očetu se je vrgel! Saj je Bošt tudi hotel nekoč z glavo skozi zid.

»Da se mu le zdi vredno tožariti zavoljo bajte?« 

»Opojili so ga, opojili!« meni Obin. »Kogar se Kleber loti, je hudiču zapisan.«

In novice brze od ust do ust, rasto in se prepletajo ter ne dado ljudem miru.

»'Ali se je Foltanu čisto zmračilo, da se gre s konclistom bost? Prav je pa le, da ga je kresnil. Še premalo ga je.

In Šimen – da ga je izdal? Brat brata? Na sodni dan bo lizal mačjo kri, če je še kje kaj pravice! Kakor je Bog v nebesih, jo bo moral lizati.

In Cijo je Kleber, stari mrkač, nagnal! Dedec je mislil, da se mu mora res vse valjati pod nogami, pa se je zdaj tako opekel pri njej, pri natakarici.

Kako pa, kako?

Po vino jo je sinoči poslal v klet in prihacal za njo. Seveda je mislil, da bo kar tako, kjer in kadar se mu bo ljubilo, dekle pa se mu je izmuznila in ga sunila po stopnicah. – Ves se je potolkel.

»Pametno si je omislila. Da le ni dedca sram!« 

Njega sram, pa zlodja strah! Še na pomoč je za vpil da je vse pridrlo v klet.

Medtem ko so bila po trgu in vasi vsa usta polna govoric, je domovala v Gomilarjevi bajti na Doleh le grenka bolečina. Mojca je šele sedaj, ko se odgnali Foltana in se je Šimen odtrgal sam, začutila vso strahoto smrtnega razdejanja. Vso noč ni zatisnila oči. Završki so vsi trije čuli pri njej. Sosedje in sosedi, ki so zvečer prišli, da bi v hiši po stari šegi molili za rajno, so kakor okameneli obmolknili, ko so slišali, kaj vse se podira na šibka Mojcina ramena. Komaj so zjecIjali po nekaj tolažilnih besedi, pa so že gledali, kako bi skoraj prišli na plano.

»Le kaj sem zagrešila, da moram biti tako tepena,« je ponavljala Mojca venomer isti obupni klic nesrečnih ljudi, toda nihče ji ni vedel odgovora. Završki dekleti sta ji božajoče govorili o pravici, ki se mora izkazati, čeprav sami nista verjeli vanjo in o »kazni,« ki mora doleteti odpadnike in skrunitelje.

Miha je skraja še tršato vzdržal, potem pa je tudi sam skoraj klonil in je bil kakor mrlič. V teh nekaj dneh mu je življenje v brezkončni pošastnosti pokazalo svoj strašni obraz. Kamor je potipal z mislijo, povsod je butnil ob jekleni plot tuje moči. Čutil se je kakor jetnik v nezlomljivem omrežju. Bolj ko je butala misel, globlje so rezali okovi. Šele polagoma je dopovedal sestrični, s kakšno silo se je vrglo trško nemštvo na Gomilarjevo kri. Dekle, ki v svoji neizkušenosti in preprosti nedotakljivosti ni nikoli niti sanjala, kaj se godi okoli nje, ni mogla ne verjeti ne razumeti, češ:

»Pa komu sva z materjo kdaj storili kaj žalega? Živi duši pod soncem še nisem nikoli skrivila lasu.«

»Pogaziti so hoteli tebe in vse nas, ker smo jim potrebni za tlak na poti.«

»A kam vendar hočejo?«

»Kaj jaz vem, Mojca! Odveč smo jim, samo to vem.«

»Toda živeti vendar smemo?« strmijo dekletove plašne oči.

»Smemo, moremo in hočemo,« se ogreje Miha. »Prav zato je tako strašno, človek bi se uprl in zagnal, da bi kakor plaz v divjem zaletu pokončal vse pred seboj«.

Nana in Hana drgečeta. Polnoč je blizu in iz gozda se oglaša sova.

»Slišiš, Miha, nikar tako – Mete je groza,« se prekriža Nana in molk, ki se nato pogreznejo vanj, je hujši mimo jeznih besedi. Rahel dih vetra, ki se dotakne okna, ptica, ki v upanju vzplahuta na vrhu, vse je razbeljenim dušam samo preteč odmev gorja, ki od nekod sega z nevidno roko v bajto. Mojca trpko premišljuje.

»Kornbrenner je velik in čeden človek, ima zvito prijazne oči in mikaven glas. Kdaj pa kdaj me ogovori in mi reče kaj porednega, nadležen pa še ni bil nikoli proti meni. Koliko je drugih, ki ne znajo z mladim dekletom govoriti brez spolzkega namigavanja! Zadnjič mi je celo izrekel sožalje, češ da mi rad pomaga, če bom potrebna sveta. In on, da bi z Meto tako?

Misel se upira in plane drugam, češ:

»'Miha, čemu je Šimnu treba tako ravnati? Moj Bog, saj se mu rada umaknem, če bi moralo biti. Zdrave roke imam, delati sem vajena – Tilda živi v Trstu – –«

»Nikamor se ne boš umikala, Mojca,« jo nežno zavrne Miha. »Ta dom in to zemljo boš branila, dokler bo treba, Šimen, ki je bil poklican, se je sam izločil«.

Tako je bila neskončno dolga noč do zore. Kakor muhe pod steklenim pokrovom so se zaletavale misli križem in so padale venomer nazaj v isti brezupni klic:

»Le kaj sem zagrešila, da moram biti tako teptana?« 

Zgodaj zjutraj se je potem oglasila Cija. Da ni vedela, kam bi se naj bila obrnila, ko je morala tako zgodaj od Kleberja.

»Ali je Šimen odpeljal?« je zaskrbelo Mojco.

»Seveda, koj sinoči. Opojili so ga, da je bil kakor cunja, in po njegovem odhodu se je šele začelo.«

Cija pripoveduje, kako se je bil Kleber spravil nad Kornbrennerja in grmel kakor hudournik po tesneh.

»A kaj so imeli?«

»Mislim, da hočejo vsi skupaj utajiti.« 

»Zastran Mete, kaj ne?« nateguje Miha prste v členkih.

»Tako se mi zdi«.

Cija pripoveduje, dekleta strme, a Miha odide na vrt, kjer se v rosi sprehaja poletno jutro. V globini srca kljuje še misel na Meto. Kakor v zarji nenadoma zagleda pred seboj njen obraz in oči jokaje pričajo o nedolžnosti. In Miha občuti, da bi bil srečen, ko bi smel in mogel verjeti tem očem.

Mojca stopi k živini. Tri dni je ni bilo nič v hlev, a danes se ji zdi, kakor da je šele po dolgem času spet prišla domov. Živinčetove oči jo gledajo prijazno, tako sočutno domače, kakor češ:

»Nič ne maraj, Mojca, vsak dan prinese svoj del. Če je danes pelin, bo jutri nemara strden kolač.«

Med molžo ji roka zastaja. Nenadoma je vse kakor sama sončna luč. V svetlobi se kopljejo polja in travniki, v svetlobi pošumevajo gozdovi in se košati Zavrh. Završanov dom je široko odprt in Miha prigovarja:

»Kar stopi, Mojca, saj sva doma.«

In topli glasovi jo pozdravljajo in iskreni pogledi božajo njo, mlado Završanko, toda sredi zanosa ugasne svetloba in Mojca je spet doma na Doleh, a Miha in Nana in Hana se poslavljajo.

»Cija ostane pri tebi, dokler se ne vrne Foltan,« tolaži Miha. »Le brez skrbi bodi. Tudi mi pridemo večkrat pogledat.«

Mojca ne more nič, niti besede ne more reči. Samo solze govore, ki kapljajo na bratrančevo roko, ki se je dekle oklepa kakor rešilnega debla. Kakor da je šele zdaj prav od vrha do tal smrt pregrnila hišo, se ji zdi, ko gleda za Završkimi, ki odhajajo raz vas.

– – –

Žalost ljudi hitreje poveže in zbliža, kakor katerokoli drugo čustvo, zato sta se tudi Mojca in Cija kmalu počutili kot dvojčici. Po cele ure se nista ganili iz hiše. Cija je komaj toliko prišla venkaj, da je opravila žival. Mojca je pa sploh najrajši tičala kar v sobi. Niti na vrt je ni zamikalo.

Pogovori obeh deklet so se sukali največ okrog Foltana in govoric, ki so z njim zvezi krožile med ljudmi in našle naglo tudi pot v Gomilarjevo bajto.

»Za Šimna si nisem mogla nikoli misliti kaj takega,« je na večer nekaj dni po nedelji rakla Cija, ki ni imela pred Mojco nobene skrivnosti in ji je razložila vse, kar je vedela o kovarstvu in spletkarstvu pri Kleberju. Niti Šimnove vsiljivosti ni zamolčala, nakar se je šele Gomilarjeva zdrznila češ:

»Tak je podedoval po očetu le slabšo polovico krvi. Potem res ne zasluži, da bi se mu umikala.«

Mojca se skraja ni mogla tako brez pridržka razodeti. V večernem somraku pa je Cijina topla preprostost tudi njej sprostila besedo.

»Zmeraj bolj se mi zdi, kakor da nas preganjajo strašni uroki,« je počasi začela o bojazni, ki ji že marsikdaj vstajala v duši, a je ni bila razodela niti pokojni materi.

Foltana se je dolgo natihoma bala, čeprav mu ni tega nikoli pokazala. S svojo nenaravno vdanostjo jo je skoraj odbijal; njegove uslužnosti je je bilo strah, najbolj pa jo je pretreslo, ko je spoznala, s kakšno čuječnostjo spreminja njena pota in kako živalsko pazi na vsakogar, kdor le besedo spregovori ž njo.

»Niti misliti si ne moreš, kako je ljubosumen. Nič ne reče; zgovornost sploh ni njegova napaka, oči pa se mu tako strahovito stemne, da človeka mora spreleteti mraz.« 

»Potlej je res zaljubljen vate!«

»Skoraj bi rekla,« je zardela Mojca, »čeprav z besedo ni še nikoli tega niti namignil.«

»Le kako se bosta pogledala z Miho?« 

»Zakaj?« v prisiljenem nasmehu Gomilarjeva sklone glavo. »Saj sta prijatelja.«

»Seveda, dokler sta. Pa vendar ne misliš, da bo Foltan dolgo ostal slep?«

»Kakšne neumnosti sva jeli klepetati!« se zasmeje Mojca. »Miha je vendar moj bratranec in Foltan polbrat. Ali ni res nespametno, ko govoriva o tem? Kaj se meni Miha zame! Završanka bi bila rada marsikatera, ki lahko kaj prinese v hišo.«

»Kakor Meta! – Pa je videti, da Završki niso preveč vneti za tako doto.«

»Kaj bo res z Meto?« ugiblje Mojca. »Kar misliti si ne morem, da bi prišla z Miho tako naglo vsaksebi.«

»Ali res ne?« se zavzame Cija. »Nasprotno si jaz ne morem misliti fanta, ki bi pogoltnil kaj takega.«

»Ne vem – In če je vse skupaj samo besedičenje? Ako je Foltan iz ljubosumnja – –«

»Ali je na vsa dekleta ljubosumen?« 

»Skoraj je res nekaj takega pri njem,« začne Mojca resnobno pripovedovati o pol bratovih čudaštvih. Tisti, ki sodijo o njem, da je omejen, imajo manj pameti v glavi kakor on v petah. Samo nekaj je zemlje, ki se ji je bil oče odrekel zavoljo svojega dekleta, ne more Foltan nikoli pozabiti. Kolikokrat ga je Mojca zalotila, ko je mislil, da ga nihče ne vidi, kako se je hrepeneče oziral proti Zavrhu! Da ni mladi Završan, tega ne more preboleti. V tem občutku prikrajšanosti je zase raztegnil Zavrh, čez in čez, koder je po Koroškem še topla slovenska kri. Zavoljo tega tudi tako skrbi za dom na Doleh, čeprav je samo ponižna bajta in zato občuti vse, kar je slovenskega, kot del samega sebe.«

»O takih rečeh nisem še nikoli razmejevala,« prizna Cija, Mojca pa kakor v opravičilo:

»Saj jaz tudi ne bi. Po materi imam, kar vem kot mlado dekle so dve leti preživeli pri stricu, ki je tedaj župnikoval nekje na Ziljanskem in je bil vnet Slovenec. Z njo sva se včasih kaj pomenkovali, pa sem potlej razmišljala – –«

»Tak hočeta res k nunam, ko vaju ni nikamor več na spregled?« se s poti oglasi Obinka. »Človeku je kar pusto priti blizu, ko je zmeraj vse tako tiho okrog hiše.«

»Bog daj, soseda!« jo povabi Mojca noter. »Ali imate kaj novic?«

»Zmeraj je polno novega,« stopi ženska v sobo, »pa kaj, ko človek nikoli ne ve, kaj je resnica. Ali ni Foltana še nič domov?«

Obe dekleti odkimata.

»Saj je imel prav, ko je malo pretipal tistega ometača s sodnije, imajo vsaj dekleta malo več miru. Meta, prismoda pa menda kar naprej in naprej joka,« hiti Obinka jemat iz zakladnice svoje zgovornosti.

»Joka!« se zavzame Cija. »Ali ji je tako hudo za Kurta?« 

»Mislim, da so to solze iz drugega studenca,« se škodoželjno utrne v Obinkinih očeh. »Obsedela bo, če kaj vem. Miha nič, Kornbrenner nič.«

»Kako to?« se zavzameta dekleta.

»Ali res še nič ne vesta, da se je v nemški bratovščini vnelo? To šumi kakor v panju,« sede Obinka k njima. – »Zdravnik celo pojde odtod. Je rekel, da ne bo Kleberju za podnožnik.«

»Dr Lecker?«

»Kakopak! Njemu bi se nemara niti ne bilo posvetilo, pa ga je žena nasukala. Tam nosi ona hlače. Je sicer drobina, huda pa kakor ruška!«

»Kaj je Meta cikala na zdravnika?« se Ciji novice ne zde preveč verjetne. Obinka pa:

»Le čakaj, tebe bom pa zatožila. Če veš, kako bi kaj Kalvač Joza me venomer sprašuje, kako je s teboj, pa mu kar povem, da si prestrupena zanj.«

»O, Cija, o tem mi pa še nisi nič omenila,« draži Mojca.

»Ta skrivnost je pa le prevelika,« pove Cija, kako ji je stari fant dvoril pri Kleberju. »Imel ga je pa zvrhano mero,« vstane končno izza mize, »da ne boš zato res kaj mislila, Mojca. Ali ne bi šle rajši malo na vrt?«

»Saj se mi je zdelo, da ti bo toplo, če omenim,« se smeje Obinka. Zunaj, ko že sede za vrtno mizo, pa Mojci:

»Veš, v ponedeljek je bil Joza v puškarni strašno hud na Kleberja, češ, da mrkač niti ne zasluži, da bi smel pogledati tja, kamor Cija stopi.«

»Potlej bom morala biti prevzetna,« se poigrava Cija s travo. Obinka pa pomoli Mojci pismo.

»Že popoldne mi je dal pismonoša, pa bi bila kmalu tudi zdaj čisto pozabila na to.«

»Tilda je pisala,« že po ovitku spozna Gomilarjeva, Obinka bi na moč rada izvedela, kakšne skrivnosti hrani pismo, toda Mojca čita sama zase, prebledeva vmes in molči. Ustnice ji tu in tam zadrhte kakor ob zaduševanem joku, končno pa pismo zopet zgane, češ:

»Tilda je zbolela, zato ni mogla domov.« 

Obinka skuša sem in tja, ko pa spozna, kako se dekle v odgovorih previdno izmika, tudi sama obmolkne.

»Misli, visokost bajtarska, da je že Završanka,« ošvrkne Mojco z jeznim pogledom, z besedo pa prijazno.

»Oh, vsak človek ima svoje križe in težave. Pa srečno!« 

»Ali ti nisem rekla, da nas preganjajo uroki?« se stisne Gomilarjeva k Ciji, kakor hitro sta zopet sami. »Najrajši bi umrla.«

»Oh, ne zareci se tako!« jo prijateljica v mehkem ganotju stisne k sebi. Gomilarjeva pa ne more več zadržati solz, ko vnovič začneta skupaj čitati Tildino žalostno pismo. Obe sta zaverovani in niti ne opazita Gomilarjevega, ki ju motri s poti in končno preskoči plot.

»Joj!« se vsa strese Cija. Mojca pa bi rada prikrila pismo in solze, ko zasliši bratranca.

»Ali še kar naprej jokata?«

Mesto odgovora ga sestrična proseče otožno pogleda in mu stisne v roke Tildin list. Miha čita.

Ne morem ti popisati, ljuba sestra, kako me je presunilo sporočilo o materini smrti. Zdaj tudi nima nobenega smisla več, da bi ti prikrivala, kako je z menoj.

Srečno se lahko šteješ, Mojca, ko si smela in mogla ostati doma. Ne veš, kako strašno je dekletu iz naših krajev v takem velikem mestu. Ko misli, da je doseglo svoj žarek sonca in je še vse omamljeno od sreče, se nenadoma zave v temi in bolečini sredi cestnega prahu. Zastonj si mane oči in joka in kliče. Nikjer ni sonca ne cvetja, nikjer prijazne besede ne toplega pogleda. Samo tuji ljudje hodijo mimo, gazijo po revi in se rogajo njeni bolečini.

Med tisočerimi, ki se jim zgodi tako, sem sedaj tudi jaz. Mislila sem, da je vsak moški tak, kakor je bil najin oče, in sem verjela nevrednemu človeku. Ah, Mojca, kako sem bila otroško srečna ob njegovih lažnjivih besedah, ko pa se je začel približevati moj čas, ga je vzela noč. Niti besede, niti pogleda v slovo. Bila sva domenjena, da se skupaj odpeljeva domov in se vrneva potem kot mož in žena v Trst.

Lahko si misliš, kako mi je bilo, ko sem ga nekega dne zastonj čakala in potem vse dni tako. Gospoda, kjer sem služila, je spoznala, kako je z menoj, in me je odslovila. Strupeni golazni bi ne privoščila tega, kar sem morala tedaj pretrpeti, dokler se končno nisem sesedla na ulici. Predramili so me zopet šele v porodnišnici, kjer so mi pokazali dete, mojo hčerko.

Kaj bi ti vse popisovala, ko vem, da je brez mene dovolj žalosti doma. Vse sem premagala, otroka sem dala v oskrbo stari vdovi v predmestju, nazadnje pa sem vendar jela slabeti. Ali je bil kriv napor, ali bolečina v srcu, kri se ni mogla umiriti, ali oboje, kaj jaz vem! Iz dneva v dan sem čutila, kako mi ginejo moči. V nekaj tednih sem se tako postarala, da me prav gotovo ne bi več spoznala, ko bi se kje srečali. Nazadnje sem zopet morala v bolnico, kjer mi nič ne prikrivajo usode. Sestra Dolorosa, še čisto mlada usmiljenka; mi je prva zaupala, kako je z mojim zdravjem, komaj nekaj dni pred žalostno novico z doma. Takrat sem jokala, odkar pa vem, da matere ni več, sem se vdala v usodo. Samo tebe še prosim, Mojca, usmili se mojega otroka, da sirote ne bodo tuji ljudje pehali križem! Za Zalko smo jo krstili. Ne veš, kako je ljubka. Ko sem jo zadnjič videla, se je že smehljala. Ne veš, kako ima lepe oči. Tako se ji svetijo, kakor srnici, ko v jutrnjem soncu nedolžno pokuka iz gozda.

Saj jo boš sprejela domov, Mojca, če umrem? Mislila sem pisati tudi Šimnu, pa vem, da me ne bo razumel.

Pozdravi Foltana in naj mi nikar ne zameri, če nisem bila vselej prijazna z njim. On ti menda ne bo branil, ker vem, kako ti je bil še kot otroku vdan. Ali mi ne boš odrekla, draga sestra, te edine in poslednje prošnje.

»Si ji že kaj odpisala?« prekine Miha čitanje. »Dekle se po nepotrebnem ujeda, doma bi pa nemara še ozdravela.« .

»Saj nič ne vem, kaj mi je početi,« brez volje odkima Mojca. »Mati v grob, Foltan v ječo, sestra v sramoto, moj Bog!«

»Kar naj, Mojca? Nič nikar ne obupaj! Zastran Tilde še celo ne,« bodri bratranec. »K Svetinovi Pavli bom stopil, ona je vajena po svetu in pojde po Tildo in otroka. Zavoljo takega črviča se Drava še ne bo obrnila navkreber.«

»Če boš res tako dober,« si Mojca otre solze, medtem ko je za bratranca to že kakor opravljeno.

»Saj smo vendar ti svoji, ali ne?« zamahne z roko. »Vesta, kaj me je danes prignalo sem dol?«

Dekleti ga pričakovaje pogledata. Miha pa:

»Šterjak je sporočil, da bi rad govoril z našim očetom.« 

»Šterjak?«

»Seveda. Kleber je poslal grbastega Luko na Zavrh, češ da je treba spregovoriti končno pametno besedo. No, pa je grbec slabo naletel. Kar povej svojim gospodarjem, naj sami možujejo, če se jim zdi, da je bilo nespametno, kar smo doslej govorili, se je odrezal naš stari in ni postregel Luki niti s požirkom mošta.«

»Kakor midve tebi,« se šele zdaj domisli Cija, a Mojca že stopi in prinese nekaj okrepčila.

»Pa si zdaj že bil tam?«

»Se mi nič ne mudi. Oče so mi rekli, naj stopim za kratek čas pogledat, kaj spet kuha Kleber v svojem umazanem kotlu, pa sem prej stopil sem, da kaj izvem.«

»Ali nisi nič srečal Obinke?«

»Nak, prišel sem po gozdu in ne skozi vas.« 

Ko nato Miha izve, kaj govore ljudje, se nasmehne, češ:

»Se mi je zdelo, da bo šlo zastran Mete, toda če mislijo, da me bodo izdaj podkovali, zastonj kujejo podkve.«

»Pa če delaš dekletu krivico, Miha?« ga toplo pogleda Mojca.

»No, no, zato pa grem pogledat, kakšne odpustke si je omislil Kleber.«

Potlej, grede in že raz poti:

»Saj ne bosta tako trdno spali da bi vaju ne priklical, čel izvem kaj besede vrednega.«

»Brez skrbi,« mu pomaha Cija z obema rokama. »Dosti sreči želim kar jaz za obe«.

»Če je bo le preveč, lahko še vama kaj odstopim,« odmeva s klanca Mihov polni glas.

»K živini bom še pogledala,« pravi Cija in odide proti hlevu, medtem ko Mojca v snu obsedi na vrtu, dokler je ne vzdrami škrtanje v gozdu. Kakor pod oprtanim korakom poka dračje. Dekle se zdrzne. Ne da bi se ozrla, se umakne v hišo. Čeprav ni pogledala, ve kdo bi utegnil oprezovati tod. Res se iz gozda na spodnjo pot kmalu izmota Kurt Kornbrenner – Mojca vidi skozi okno, kako se zadovoljno poigrava s palčico, ko stopa počasi proti trgu.

Herman Kleber je že od daleč zagledal Završanovega sina in mu prišel kakor najljubšemu gostu do praga naproti, spremil ga ni v posebno sobo, ampak v svojo pisarno, majhen prostor z enim samim oknom, kraj, ki je bil namenjen le zaupnim in važnim kupijskim razgovorom.

»Ali se hoče oče kar zakopati v denar, ko ga ni nič več mogoče priklicati v dolino?« je postavil pred Miho steklenico konjaka, češ: »Kar po domače si naredite! Človek potlej dosti lažje govori.«

Vzlic temu ni šlo lahko in sta dolgo govorila ter je Kleber pridno natakal, dokler se mu ni končno zazdelo, da so tla primerno razmehčana.

»Na Dolini se je kar narobe zasukalo s tole smrtjo,« je nato previdno zasukal. »Kdo bi si bil mislil, da bo mater Zalo tako naglo pobralo«.

»Kam neki meri ta ovinek?« je razmišljal Miha in pripomnil kar tjavendan:

»Smrt nič ne vpraša.«

»Kaj sem res še prezgodnji?« je spreletelo Kleberju, ki je pokašljal in spet natočil češ:

»Sodnija me nekaj kliče in sem zastran tega hotel govoriti z vašim očetom, nemara pa se bova midva še laže pomenila.«

»Ali gre za Foltana?« je skušal Miha ubrati kar navprek, toda oštir se ni dal odmakniti, češ:

»Se je menda nabralo več tega, mislim pa v prvi vrsti na vdovino oporoko. Dekle – –«

»Mojca?«

»Da, ona še ni polnoletna. Sodnija hoče varuha. To se pravi, hoče mene za varuha! Prav nerodno res. Razen tega nekaj govore, da sta starejša dva ostala brez deleža.«

»Ne morem si prav misliti, kakšen naj bi bil delež s take bajte.«

»Boste imeli skoraj prav, Miha, toda zakon vendar določa. Če ste nemara že kdaj imeli kaj opravka s podobnimi sitnostmi – –«

Miha zasluti mrežo, ki doslej še ni bil pomislil nanjo. Misel, da hi utegnil lisjaški Kleber postati Mojci varuh, ga presune in malone zmede, oštir pa z lokavim zadovoljstvom uživa njegovo zadrego in govori kakor najet. Da bi bilo najbolj pametno Šimna zlepa pomiriti. Če toži, utegne biti Zalina poroka razveljavljena, stroškov pa pride nič toliko.

»Naj kar poskusi svojo srečo,« se upira Miha. »Če ste, ali če boste Mojcin varuh, gospod Kleber, boste že znali braniti pravice svoje varovanke. Saj imate dosti znancev med gospodi.«

»Torej – hm – jaz bom že storil, kar bo mogoče. Pa bi bilo treba sloge, a ne še take nerodnosti.« 

»Ne vem, kaj mislite, gospod Kleber.«

»Saj ste prej sami omenili Foltana, Miha. Ko bi ne bil z vami Završani v rodu, bi mi ne bilo nič mar, tako pa res ne bi rad, da bi se mazalo Gomilarjevo ime.«

»To je zelo lepo z vaše strani, gospod Kleber,« je fantov glas rezek in trd.

»Kakor rečeno,« se pretegne oštir, »bi bilo najbolj pametno, tole reč pametno spraviti s sveta, ali ne?«

»Mislite?«

»Dejal bi celo, da bi bilo precej upanja,« pobobna Kleber s prsti po mizi. »Seveda so neki pogoji.« 

»Namreč?«

»Morda, že poznate govorice, ki so se razpasle po trgu?« 

»K nam menda še niso segle.«

»O zastran vaše neveste, Miha. Saj veste? Kdor hoče niti opran, naj umre, kdor se hoče umazati, naj se gre ženit. Prepričan sem pa, da se ne zmenite za to, kar godljajo vin – sem hotel reči, kar čveka drhal.«

»Čisto nič, če hočem po pravici povedati.«

Oštirju se zaiskre oči. Kakor mladenič šine kvišku in pomoli mlademu Završanu obe roki, češ:

»To je beseda, vredna Gomilarja! Tudi jaz sem koj rekel, da je vse skupaj neumnost, pa vendar – Sicer pa mora vsak čas biti Šterjak sam tukaj.«

Ne da bi čakali Mihovega odgovora, stopi Kleber venkaj in se čez malo vrne, češ:

»Zdaj se bo mož sam lahko prepričal, da ženin ni vešča, ampak fant!«

»Mu je treba kar čestitati!« In zdaj se Miha ne brani več konjaka, ki mu ga Kleber zmeraj bolj pridno nataka.

»No, Miha, kar roko na srce in priznajte, da tudi vi nisle naleteli slabo!« ga oštir zadovoljno potreplja po ramenu. »To vam rad priznani,« se muza Miha Gomilar in misli Mojco, ko Kleber kakor pijan v zavesti lastne zmage, hiti proti cilju:

»Taka dekle! Vsak gospod bi je bil vesel! Tistega pol Foltana naj pa izpuste domov! Kaj bi se človek razburjal zavoljo vsake bunke! In norec vendar ne more, če ni človek čisto jasen v glavi, vendar ne more odgovarjati za svoje početje! Drugič naj Kornbrenner čez dan ogleduje naravo, ponoči naj bo pa doma, ali ne?«

»Kakor meni iz srca so vaše besede,« je mladega Završana mahoma sam smeh. »Škoda, ko nimam več časa.«

»Če imate opravka, vas seveda ne morem zadrževati, sicer pa mislim, da sva prav za prav domenjena. Vsakemu svoje, pa bo vsem prav!« mu seže Kleber v roko. »Šimnu odrinemo nekaj stotakov, več bi mu tudi pravda ne mogla priboriti, dekletu naj pa sodnija tvojega očeta postavi za varuha.«

Miha komaj zadržuje smeh. Kakor v žarečem okviru se nasmehne pred njim Mojcin obraz in vdane oči govore o zvestobi, ko zapusti fant Kleberjevo hišo in gospodarja, ki ves žari v namišljenem zmagoslavju.

»No, vse gre kakor po niti,« potolaži oštir avskulanta, ki je v posebni sobi nestrpno čakal, kaj bo dosegel Kleber s svojo spretnostjo.

»Kakor cunjo sem ga ovil, kakor cunjo, vam pravim,« vrešči oštir.

Kornbrenner ves mezdi, ko sliši o oštirjevi zmagi. Seveda, Foltan naj gre, kamor hoče! Koj jutri ga bodo spodili domov, samo da je vse šlo tako gladko.

In družba, ki se počasi zbira in izve, kako zmagovito je Herman Kleber rešil svojo nalogo, mu hrupno čestita.

»Vi ste vzor pristnega nemškega diplomata, gospod Kleber!«

Pozno v noč odmeva iz Kleberjeve gostilne petje. Pijani, hreščeči in vriščeči glasovi se rogajo slovenski zemlji, krvi in besedi, medtem ko Mojca doma moli:

»Mati, nikar mi ne zamerite,« ko sem tako nepopisno srečna.

Cija se predrami. »Kaj ne spiš, Mojca?«

»Ne morem. Vse se vrti okrog mene in sama ne vem, kako je vse to mogoče.«

»Ali ti nisem rekla, da nikar ne obupaj?« na pol sede Cija, nakar začneta dekleti iznova govoriti o Mojcini sreči.

»Le kako je mogel tako premamiti Kleberja?« se čudi Gomilarjeva, tovarišica pa že četrtič ponavlja:

»Saj je povedal, kako je bilo. Ko sta govorila o nevesti, je Kleber mislil na Meto, Miha pa nate. Imenitno, ali ne? To jih bo razneslo, ko bodo spoznali, kako »o sami sebe ogoljufali! Jaz že komaj čakam dne, da bi prišel Foltan. Ta se bo šele smejal, ko mu poveva! Še verjeti nama ne bo hotel.« Foltan je zdaj doma, malo Zalko je Svetinova že pripeljala iz Trsta, kjer upajo, da bodo Tildi še vrnili zdravje.

Na Doleh je sedaj kakor v panju. Po vseh bajtah govore samo o sreči branjkevine hčere in o sramoti, ki je doletela Kleberja in vse nemško gnezdo, kar ga je zbranega pri njem.

»Tako jim pa privoščim, da ne morem povedati,« se smeje debela Mihačka. »So mislili da so res na konju, pa so telebnili v tako mlako, joj!«

»Presnet Miha, ta jih je nasukal! Šterjak je že mislil, da pojdejo delat pismo k notarju, pa jo primahata stari in mladi Završan k župniku, da bi pisal škofu za stran spregleda.

»Tak jo bo prav res vzel?«

»Kakopak! Je že prišlo s škofije dovoljenje za poroko, čeprav sta si tako blizu v rodu.«

»Seve, kjer je denar.«

»Naj bo že kakorkoli,« se smeje puškar Joza, »vesel sem pa le, da je Kleberju spodletelo. Ta zlodej misli, da mu mora biti res ves svet pod nogami. Učeni gospodje se kakor šibe priklanjajo pred njim, pa pride en sam hribovec in ga tako nasuče! Naj reče kdo kar hoče, Miha je korenina.«

Medtem ko čez in čez govore o njej, živi Mojca kakor v sanjah. Tri tedne je že, odkar je Foltan doma, njej pa se zdi, kakor da je šele zdaj prišel in se mora posvetovati z njim.

»Misliš, da si Miha ne bo premislil?« 

»Saj je premislil. Jaz sem kar vedel,« se po svoje muza Foltan in ugiblje, kako je Cija v marsičem do čuda podobna Mojci. »Dolg čas bo, ko pojdeš. Da bi vsaj Tilda kmalu prišla domov.«

»Pa ne misliš ostati zmeraj sam?« ga nagajivo pogleda pol sestra, Cija pa zardi in odide iz sobe.

»Kar nerodno bo, hm – –«

»Mislim –«

»Kaj pa misliš, Mojca?«

»Tako, no, zastran gospodinje. Brez ženske roke ni reda v hiši.«

»Seveda. Tudi meni se zdi –«

»Jaz bi že vedela – –«

»Kaj pa veš, Mojca? Nemara bi mi svetovala hm –« 

»Ali ti Cija čisto nič ni všeč?« 

»Cija?« se prestopi Foltan. »Mar je Ciji zame.

»Pa če bi ji bilo?« ne odmakne pogleda z njega.

»Hm, kako naj vem, ko ne znam govoriti o takih rečeh,« poveša Foltan glavo, a Mojca pokliče Cijo.

»Foltan pravi, če bi hotela ostati pri nas. Sam ne more vsemu kaj, Šimnove vrste pa tudi ni – –«

Cija zardi in začne s prsti meti predpasnikov rob. Popoldne je, tako zgodnje jesensko popoldne, ko vise na nebu sivi oblaki in narahlo prši dež. Foltanu pa se zdi, da je krog njega vse polno solnca in žareče toplote. Kakor v vročici seže dekleta v roko, češ:

»Bomo pa kar hkrat uopravili, ali ne?« 

Cija povesi oči in njen mehki »da« zveni Foltanu kakor božajoča pesem.

V sanjavo srečo tedaj nenadoma odjekne glas zvona. Presekano, obupano, strto zadrhte Mici v mrki dan in vas nenadoma zavaluje:

»Plat zvona! Gori, gori!« 

V tovarnah zatulijo sirene. Vse beži, drvi, vprašuje in hiti.

»Gori, gori!« 

»Kje?«

»Pri Šterjakovih!« 

Gasilski rog za kliče na pomoč. Ponosna domačija, polna bogastva, kar ga ji je dala zemlja vse leto, žari v plamenih. Živina muka v hlevu, ljudje vrišče in pomagajo reševati in gasiti. Jok, rezka povelja, zmeda in stok, a plamen je vse večji in višji.

Stari Šterjak bega gologlav in golorok med ljudmi. Mete ni nikjer. Kje je Meta? Od ust do ust se trepeče krik:

»Kje je Meta?«

Sikaje se roga ogenj vodnim curkom. Tri, štiri brizgalne že mečejo vodo na hišo, na hleve, na dupe, toda plameni jo vso pogoltnejo sproti. Dan se je nagnil k večeru, a plamen liže više in više in meče žar v šir in dalj.

»Kje je Meta?«

Večer se gosti v noč. Šterjakovina gori in nebo nad njo še samo žari kakor v plamenu, dokler se ne sesujejo ponosna ostrešja in s hruščem ne padejo na tla. Celi stebri isker švignejo kvišku, poslednji vzdih ponosne domačije.

»Kje je Meta?« 

Ogenj pojenjuje. Polagoma popusti vročina. Zdaj začno grebsti po pogorišču. Beži, Šterjak, da ne boš videl, kako je tvoja hči izžgala sramoto s hiše in s sebe. Beži, da ne zagledaš zoglenelih kosti!

Mrko se drže gasilci in med ljudmi zavaluje kakor v gozdu.

»Meta je. – Pravijo, da je sama zažgala. – Zaradi sramote – –«

»Njega naj bi spatili, Kornbrennerja! Kje se zdaj tišči, satan?«

O, njega ne bodo več dosegle te pesti! Vlak, ki je pravkar po klancu sopihal mimo Humperka in zavriskal proti Celovcu, je odnesel avskulanta.

»Škoda, da nisem nekaj dni prej nastopil dopusta,« se je smehljal mladi Kurt.

Kleber škriplje z zobmi.

»S podganjim strupom bi bilo treba spraviti to vindiško zalego s sveta! Človek se ubija in peha, nazadnje pride pa takole! Da se mi je prekleti hribovec tako izmuznil!«

Novica gre od ust do ust. Preden se drugi dan nagne k večeru, seže tudi na Zavrh, a na večer je Miha že na Doleh.

»Ali je res?« presunjeno vpraša Mojco.

Dekle zaihti:

»Tega ji pač nisem voščila.«

»Ne, Mojca, tukaj te pač ne zadene noben očitek. Sami so spletli, sami naj nosijo breme.«

In stopita na vrt. Kakor v zasmeh žalosti, ki je legla na dolino, je nocoj nebo jasno in se preliva zarja kakor škrlat.

»Glej, Mojca, kako nama gori nebo! Za naju, za nas in za našo kri gori, da bodo vedeli visi Kleberji in Kornbrennerji in vsi, ki hodejo gaziti tod, da stoje na naših tleh!«

In jo objame, prvič v življenju.

»Kakor nocoj nama bo gorelo nebo vse življenje, ali ne, Mojca?«

»Vse življenje s teboj!« se zaiskre njene oči.

Nebo gori, in zarja se poigrava, žari v odsvitu po planinah, po ravani in celo na dekletovih svilenih laseh.