Nebeške kočije

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nebeške kočije
Bina Štampe Žmavc
Spisano: Uredila Katja Primožič
Izdano: Štampe Žmavc, Bina (1994). Nebeške kočije. Ljubljana: EPTA Založba najlepših slikanic. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Bina Štampe Žmavc


NEBEŠKE KOČIJE

Nebeške kočije,
nevidne ladje neba,
zlata jadra vesolja,
skrivnostni jambor sveta!

Na oceanih svetlobe,
po veletokih teme,
potujejo v tisočletja,
milijonletja in še dlje...


VESOLJE

Vesolje preseva
nešteto luči,
med planjavami zvezd
nešteto poti.

Nešteto obzorij
se v jutrih zdani,
nešteto prpadov
utripa v temi.

Med neštetimi sonci
brezmejnost zveni,
nešteto je barv
v tišini galaksij.

Vesolje – neštetost,
ki v večnost živi,
vesolje – neštetost
neskončnih dimenzij...


SONCE

Sonce je zvezda,
žareča kot sonce.
Bleščeča savana,
naročje in hrana.

Iz koščka te zvezde
poganjajo veje,
rodijo se trave,
pšenica se seje.

Košček te zvezde
so lokvanj na vodi,
metujev sprevodi
in senc mimohodi.

Košček te zvezde
so školjke in kiti,
ljudje in termiti,
lačni in siti.

Košček te zvezde
je Zemljin obraz.
Košček te zvezde
sva ti in jaz.


SONČNE KOČIJE

Sončne kočije
vozijo v dalje,
prevozijo milje
globoke razdalje.

Razdalje od morja,
do gore obzorja,
čez snežne višine
v prostranost modrine.

Zdrsijo čez polja
v srce vesolja
in med planeti nazaj,
v hladen senčnati gaj.

Hitreje od vetra,
med tropi oblakov,
neslišnih korakov
bleščijo prek etra.

Sončne kočije
vozijo v dalje.
Brezmejne, široke,
svetlobne razdalje...


SONČEVA IZŠTEVANKA

Sonce na nebu
sonce v laseh.

Sonce na travi
sonce v dlaneh.

Sonce v zrcalcih
zajčki v očeh.

Sonce v senci
senca v ljudeh!


KAJ JE SREČA

Sreča je nenavadnih oblik,
barv, vonjav in velikosti.
Sreča je vsemu srečen zapik
od rojstva, pa do starosti.

Sreča je rožnat dežnik
nad sivim dežjem bridkosti
in svilnat klobuček vedrine
nad pustim licem strogosti.

Sreča je šop majhnih srečic
za vse, ki jih znajo ubrati,
škrlaten srček ljubezni,
narisan nad vhodnimi vrati.

Sreča je, ko sonce z neba
raztopi senčne strani duše,
ko mokri oblaki dežja
ohladijo vročico suše.

Sreča je pesem, prijatelj,
kocka in plišast medvedek,
neponovljiv trenutek,
lep, dragocen in redek.

Sreča je najbolj srečnih
velikosti, vonjav in oblik.
In nikoli je ni preveč
za tisti srečenosen dotik.


SREČNO SREČA!

Srečno, za tisto srečo,
ki nekje čaka nate,
za drobno in malo večjo,
ki zaboli, ko trči vate.

Srečno, za tisoč srečic,
srečenosnih svetlih kometov,
za bližnja srečanja z nami
v orbitah srečnih planetov.


DOTIK

Nebo in Zemlja
sta v neskončnem
stiku...
V nebeškozemeljskem
dotiku...
V tem objemu
brez kraja
Zemlja Nebo
in Nebo Zemljo
obdaja...


ZAMUJENI TRENUTEK

Zamujeni trenutek
je vrtnica, ki zveni v samoti,
nikoli podarjena.

Zamujeni trenutek
je beseda, ki utihne vase
nema, neizgovorjena.

Zamujeni trenutek
je smehljaj, ki zleti z ustnic,
še preden razpne peruti.

Zamujeni trenutek
je vse, kar se vase osuje,
ko se komaj rodi in zasluti.


VEČNA POMLAD

Pomladni je zvonček
lastovko pod verando
priklical nazaj.

A vnuku se čudno zdi,
zakaj se ni vrnil
dedka prijazni smehljaj.

In vprašuje: ˝Mama, mama,
je tam, kjer je dedk zdaj,
pomlad mnogo lepša, kot tukaj?

Je tam tisti čudežni kraj,
kjer zmeraj žgolijo ptice,
je tam sinje večnosti raj?˝


KORAKI ČASA

Korak pomladi je vihrav,
med slapove rastja vprežen.
Kiti se s cvetovi češenj
in pozvanja kot Ljubezen.

Korak poletja je krepak,
zvrhan sončeve medice.
Med plesom žanje rdeči mak,
vrtnice in vonj pšenice.

Korak jeseni je šušteč,
poln lutnje nostalgije.
Zlato završi med drevjem,
z listjem čas in pot prekrije.

Korak zime ves je bel,
s kastanjetami tišine.
Vtkan v snežno prejo spanja
na sidriščih srebrnine...


VETER V GAJU

Listi gaja so vetrova kitara.
Nanjo v rosnem molku jutra
pesem šelestenja odčara.

Veje gaja so vetrova lutnja.
v njej zavejejo gozdni duhovi
in senčna, skrivnostna slutnja...


GAJI, GAJI

Gaji, čudežni gaji,
z vetrom v krošnji široki,
z mirom v duši globoki,
z dolgimi, senčnimi loki.

Njihove vejnate roke
skrivajo sanje pred dnevom,
sence pred sončnim obsevom
in tišino pred odmevom.

Njihove prostrane krošnje
so mansarde za ptice,
temne globeli skrivalnice
za vile, škrate in rojenice.

Njihove v zemljo vrasle noge
so obute v svileno travo,
na jasah spe blazine mahov,
da nanje položiš glavo.

Gaji, zemeljski raji,
z vetrom v krošnji široki,
z mirom v duši globoki,
z dolgimi, senčnimi loki...


VETROVA KATEDRALA

Vrhovi gaja
so vetrova katedrala
za madrigale
šumenja...


MAVRICA

Mavrica sanjavo spenja
sončno s senčnato stranjo sveta.
Vanjo se nebo usloči,
ko se na robu solz smehlja.

V njej se žametno pretoči
modrina v sinji lesk srebra,
blaga, smaragdna vedrina
v rožnati odblesk zlata.

Tako nebo mehko natke
smehljaj med bisere solza,
v čarobno, mavrično prosojnost
odtenkov sonca in dežja.


PREBUJANJA

Med spanjem in budnostjo
je obala srebra
z odtisi vilinjih stopal
na bokih puhastih skal.

Med spanjem in budnostjo
je nabrežje koral.
Oko se potaplja v slike,
v ris nenavadne oblike.

Med spanjem in budnostjo
je dežela zrcal,
nedoumljivih odbleskov
dobrih in zlih ogledal.

Med spanjem in budnostjo
je labirint duha.
Kraljestvo lebdečih drobcev
neulovljivega sveta.


JUTRO

Jutro se razsvita
kot nežna, ubrana,
čudežna suita!

Rahlo odpira cvetove,
mehko odstira glasove,
kot Orfej privablja k sebi
Sonca svetle duhove.

S ščebetom odčaranih ptic
prebujjenemu svetu odpeva
in ne da bi vedel kdaj,
izzveni v suito Dneva.


KAKO SE ZBUDIJO DREVESA

Drevesa se zbudijo s koreninami.
Pomigajo s prsti in členki
pod travnatimi blazinami.

Drevesa se zbudijo z vejami.
Razvejajo jih v lahnem plesu,
da se duh debla predrami.

Drevesa se zbudijo z listi.
Odprejo se nežno zeleni,
v rosi umiti in čisti.

Drvesea se zbudijo z vrhovi.
Poletijo z vetrom,
da zašumijo v srcu gozdovi.


KAKO ZRASTEJO HRIBI

Hribi –
to so okrogli pregibi
širokega hrbta sveta.

Hribi so,
ko se svet skloni vase
in se več ne vzravna.
Hribi so,
ko Zemlja zrase,
da je bližje svodu neba!


KAKO ZRASTEJO DNEVI

Ko Jutro zraste,
postane Dan.

Ko Dan je zaspan,
 postane Noč.

Ko Noč zaspi,
se novo Jutro zbudi!


DNEVI IN LETA

Dnevi drobencljajo
z nožicami od ena do sedem
in pricapljajo v Teden.

Tedni copatajo
v copatkih do četrte vasi,
prav do vrat, kjer se Mesec
rodi.

Meseci hitijo
v čeveljcih k dvanajsti obali,
da bodo svečko Letu prižgali.
Leta bežijo
na perutnicah časa,
do tam, kjer jih srebrna jasa
tiho čaka, da zaspijo...


KAKO VELIK JE SVET

Svet je nepredstavljive
dolžine in širine,
razlit čez nevidni rob
neznanske prostornine...

Le naš pogled ne seže
onstran obal daljine,
zato se počasi utrudi
in v stepah časa izgine...


ZAKAJ JE NEBO

Nebo je zato,
da po njem jadrajo oblaki,
da skozenj pobliskujejo
sonca bleščeči koraki.

Nebo je zato,
da po njem letajo ptice,
da oko si v daljavah
pripne sinje perutnice.

Nebo je zato,
da imajo misli krila,
da poletijo v breztežnost
brez strahu, da bi se jim zlomila!


KAJ JE KAJ

Smehljaj je
sončnica lica.

Ljubezen je
iz srca ptica.

Sanje so
spanja meglica.

Nebo je
zemljina perutnica!


LUNA IN TI

Zakaj luna bedi,
ko ti spiš?

Zato, da bod tvoje veke
v spanje natrosi
sanjski drobiž!


NOČ

Noč je vsa iz temnega tkanja,
čarobnih las in oči,
gostega, nepredirnega
sna in molčanja.

Noč čarobnih oči
ljubi zvezd lesektanja.
Pred poljubom jutra zbeži-
sramežljiva princesa spanja.


DEČEK IN ZVEZDE

Deček gleda v vesolje.
Rad bi prejadral
to zvezdnato morje.

Ko bi našel zvezdo,
ki od sreče žari,
bi jo stisnil k sebi,
da se ne bi zgubila v temi!


ONA IN ON

Mesec je On.
Luna je Ona.
Mesec vilinček neba,
luna vila zvezdnega zaslona.
Mesec kralj,
luna kraljica.
Mesec z Zemljo zastrta
lunina polovica.
Brez pajčolana Ona,
luna krasotica.
S pajčolanom On, mesec,
nje bajnega pol lica!


MESEČNA PESEM

Ko pade ti
mesečev zlati las v oči,
se v hipu zgodijo
čudne , prečudne reči:

pojejo, pojejo pesmi
čarobne in daljne,
plešejo, plešejo iskre
bleščeče, kristalne.

Tudi tedaj,
ko čarobni sij zbledi,
ostaneji skrite iskre
kot lučke v temi:

svetijo, svetijo vate
v zrenje globoko,
vodijo, vodijo
tihe skrivnosti za roko.


SVETOVJA

Na vrhu sveta
je še en svet:
neskončno obzorje
razpeto v vesolje.

Svet bogov in planetov
rimskih cest in kometov.
Zvezdnih jas in poti,
padlih sonc in sledi.

Pod vznožjem sveta
je še en svet:
globoko v morje
potopljeno obzorje.

Svet podvodnih bogov,
morskih nimf in cvetov.
Bajnih školjk in koral,
nemih rib in obal.

Za vsakim čelom
je še en svet.
Pritajen in neznan,
svet in skrivnosti in sanj.


KAKO ČAS TEČE

Ko si majhen čas prav nalašč zaostaja.
Ne pusti ti biti velik,
 je kot počasen val brez kraja...

Ko odrasteš,
čas vsako uro prehiteva-
droben pesek, ki uhaja
skoz jutro v predvečerje dneva.


PEŠČENI ČAROVNIK ČASA

Zakaj v peskovniku dež
spira peščene gradove
in listje jesensko z vrtov
briše poletja sledove?

Zakaj tako hitro minejo
babice ljube in dedki
in v solzah iz žagovine
odhajajo stari medvedki?

Zakaj v tisti sončni sobi,
 prej polni bajk in igrač,
naenkrat v tišini miruje
prazen dedkov naslanjač?

Zakaj Nekoč je bilo
ne more biti več Zdaj,
mar peščeni čarovnik časa
ničesar ne vrne nazaj?


VESOLJE

Vesolje je zvezdnat vrt.
V njem zvezdni prah prši
iz zlatih fontan kometov,
ko tema zvezde sadi.

Vesolje je čudežen vrt.
V njem rastemo vsi:
drevesa, planeti, metulji,
otroci, črički in psi.

Vesolje se tiho dotika
naših src in naših oči.
Ko ugasnemo in dogorimo,
nas v svetle zvezde spremeni.


ODKOD

Odkod prihajajo
pesmi in rime,
te biserne školjke
zasanjane plime?

Odkod so oblaki
v očesu sinjine,
odkod hrepenenje
po rekah daljine?

Odkod galaksije,
palače vesolja,
odkod pesem kitov
med strunami morja?

Odkod svet poganja
svoje korenine
in kaj, če nekoč
kar naenkrat izgine?

Četudi ves svet
razprši se in mine,
za zmeraj ostane
rima tišine...