Neapolitanske zadeve

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
NEAPOLITANSKE ZADEVE
Janez Trdina
Spisano: Selma Brdar
Viri: Po Zbranem delu Janeza Trdine.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zelo nas je Avstrijance veselilo in gotovo tudi na našem Laškem brez uspeha ne bo ostalo, da je knez Schwarzenberg tako malo pogodu neapolitanskega ministerija govoril. Ta ministerij vidi, da sužnost v sedanjih časih malo podpornikov najde in da ima tisti malo pomagačev, kdor kolo časa zavreti in njegovo napredovanje ustaviti hoče. Že to je velik napredek časa, da razen neapolitanske vlade nobena druga, in celo turška ne, napredka časa ne zadržuje. Kaj da pa neapolitanska s svojim počenjanjem doseči misli, ne moremo zapopasti. Nam vsaj se nikakor prijetno ne zdi, vedna povelja žolnirjem dajati, da naj o miru in pokoju čujejo, državljane lové in trpinčeno ljudstvo kroté. Postavna svoboda, zaupanje in ljubezen so stebri, na katerih države trdno stoje, na katere stebre v sedanjem času razen neapolitanskega vsi drugi ministeriji manj ali bolj nova državna poslopja zidajo. Če ravnanje neapolitanske vlade pretehtamo, se nam ravno tako nezgodovinsko kakor tudi nevarno za pokoj in red neapolitanskega kraljestva in vsega Laškega zdi. Nikdar ne pove zgodovina, da bi bilo tako ravnanje dober sad prineslo. Zdaj ustavo dati, potem jo pa zopet nazaj vzeti, je slabeje, kakor jo nikdar podeliti, in je še vselej strašne prekucije napravilo. Razdrto upanje in odvzeta sreča obudi nezaupnost, nepovoljnost, črt, punt in morije. Strašno se je ta resnica španjolskemu Ferdinandu razodela. Narod ga je z veseljem sprejel in nasproti je on z veseljem ustavo potrdil. Šlo mu je tako dolgo vse po sreči, dokler ga niso od terjanj zbora ušesa boleti jela. Ta nevarna bolezen mu je misel vdihnila, nadležen zbor s poti spraviti. Ogenj je bil v strehi, boj se je pričel, goreče je potem Ferdinand svojo bolezen objokoval. Še veliko hujšo usodo je doživel francoski Karel X., kateremu je tako zelo prilizovanje Polignaca mimo kričanja nesrečnega ljudstva dopadlo. To prilizovanje je poslušal, pa poslušal ga je v svojo nesrečo. Še dopuščeno mu ni bilo v svoji domovini umreti. Misli mar neapolitanski ministerij več opraviti kakor Ferdinand, katerega so Francozje, kakor Karl X., katerega je 500.000 vojščakov podpiralo? Se sme pri svojih namenih le na en stan zanesti? Drugega odgovora ni, kakor da na nobenega in celo na vojaškega ne. Kdor se želi od tega bolj prepričati, naj pogleda na pogoste neapolitanske punte in na izvir teh puntov. Na koga hoče tedaj ministerij zaupati? Morebiti na odvezo kardinalov, ki še celo nikakor gotova ni? Drugič, smo rekli, je to ravnanje nevarno za pokoj neapolitanskega kraljestva. Jasno je, da sami tudi zvesti vojaki pokoja nikdar ne obdrže, če jih navisnost ljudstva ne podpira. Pa kaj bi ljudstvo k vzdignjenju neapolitanske ustave reklo? Odgovora treba ni. V tem poglavnem mestu ni, kakor večidel povsod drugod, cvet naroda. Ta se znajde na apulskih in kalabreških svobodo dihajočih planinah in v poslopjih mesta Païenne. Sicilijanski vstajniki niso bili ravno z orožjem podvrženi, ampak podali so se zato, ker se jim je abotno zdelo, proti sorodnemu ustavnemu ljudstvu se postavljati. Pa kakor naglo bo to ljudstvo nehalo ustavno biti, se vnetilo po Siciliji vnovič pokaže in potem bi bilo teže ga pogasiti. Drugi zleg bi bil hujši od prvega. Topovi Nunzianteja bi se proti Nunzianteju samemu obrnili, Sicilija bi odpadla in Neapolitansko bi se mesarilo, dokler bi neizmerna nesreča ljudstva prisiljenega, pa ravno tako nesrečnega pokoja ne ustanovila. Pa počenjanje neapolitanskega ministerija je nevarno tudi za red cele in tedaj tudi avstrijske Italije. Kdor laško govoreče Indstvo pozna, ve, da ena iskra, naj se bo še tako daleč zanetila, kmalu silno okoli sega in strašen žar od Taranta do Peschiere in Chambervja napravi. Leta 1815, 1830 in 1848 smo se tega prepričali. Neapolitanski karbonarji so tudi Rim, Modeno in Piemont na noge spravili. Rimska zdraženost je hitro kot blisk Neapel, Sardinijo, Toskano, Milano in Benetke prešinila. Punt, ki bi ga brez dvombe vzdignjenje neapolitanske ustave v Neaplju napravilo, bi ne imel zapahov in vrat, la bi se dalje ne stegnil. Boj bi se na Laškem ponovil in zopet bi bila Avstrija vanj zapletena. V tej deželi se zamore le pokoj in red utrditi, če se vse vlade za to prizadevajo in zedinijo, pa ne z vzdigo ustave, ampak s prav svobodnimi uravnavami in postavami. Slava avstrijanskemu ministeriju, da se skoz in skoz tega vodila drži in da se nasprotnim, neapolitanskim okusom tako krepko upre.