Ne vdajmo se!
| Ne vdajmo se! Kratkočasnica v jednem dejanju. Josip Vošnjak |
| |||||||||||||
Dogaja se v neki slovenski vasi na Koroškem.
Luka Černič, kmet in župan.
Katra, njegova žena.
Reza, njuna hči.
Jurij Korenjak, mlad kmet.
Muha, občinski pisar.
Zavijač, zakotni pisač.
Soba v županovi hiši. Vzadi dve okni, na strani vrata. Nasproti v kotu klopi ali trije stoli in miza, s prtom pogrnjena.
Prvi prizor.
[uredi]Katra (z molitveno knjigo v rokah) in Reza (obe praznično opravljeni).
Katra: Ali Še nisi gotova? Davno je že odvabilo. Daj, da pojdeva!
Reza (se ogleduje v majhnem zrcalu, katero drži v roki in si pripravlja lase): Poglejte me no! Ta ruta, katero mi je Jurij podaril, se mi pa res lepo prilega.
Katra: Kdo bi se zmeraj ogledaval v zrcalu!
Reza: O, ko ste vi bili mladi, mati, tudi niste v zid gledali.
Katra: Tačas še poznali nismo takih zrcal.
Reza: Takrat pa tudi moški niso bili tako izbirčni. (Ogleduje se zopet v zrcalu.) Jurij zna res dobro izbirati. Pozna se mu, da je bil v šolah, v latinskih, kaj ne?
Katra: Saj veš, da so ga stariši dali študirat v Kranj. Ko pa je starejši brat umrl in je on sam ostal pri hiši, so ga obdržali domá, da je prevzel posestvo.
Reza: Večkrat mi je pravil, da bi zdaj že bil ali duhovnik ali kak dohtar. Pa mu ni žal.
Katra: Zakaj bi mu bilo žal? Bolje se mu godi, kakor marsikomu od gospode, sevéda, če bo pridno gospodaril, in če bo tudi gospodinja kaj prida.
Reza: Kaj mislite, mati, da bi jaz ne znala gospodariti?
Katra: Bomo še le videli. Doslej si se preveč bala za svoje bele roké.
Reza: Pojte, pojte! Če hočete sami vse opravljati, zakaj bi se jaz silila! Kadar bova z Jurijem sama —
Katra: Z Jurijem? Stvar še ni tako gotova.
Reza: Kaj zopet neki?
Katra: Ali ne vidiš in slišiš, da ga oče vsak dan manj marajo?
Reza: E, to je zavoljo teh neumnih volitev. Oče so pa tudi čudni, da ga nočejo poslušati. On gotovo več vé, kakor tista pijana muha.
Katra: Oče pač mislijo, da ga več nočejo izvoliti za župana, ko je vendar že dvajset let pošteno zasedal to častno mesto, kakor ga on imenuje. Koliko pa je v tem času požiral jeze in imel sitnob, to sem jaz reva najbolj čutila.
Reza: Veste, mati, Jurij očeta močno spoštuje, le do tega bi jih rad pripravil, da bi pisali v našem materinem jeziku.
Katra: Do tega jih ne spravi, dokler jim pisari Muha. Jaz se bojim, prav bojim —.
Reza: Naj bo, kar če, jaz Jurija ne pustim.
Drugi prizor.
[uredi]Jurij (je med poslednjimi besedami odprl vrata in hiti k Rezi).
Jurij: Jaz pa tebe ne. Zakaj se pričkata?
Reza: Mati pravijo, da so oče prav hudi na tebe.
Jurij: Vem, pa se bodo že vdali.
Katra: Ne bodo se ne. Pa bi ti odjenjal, ti si mlajši.
Jurij: Jaz? Zakaj ne, ko bi zahteval kaj krivičnega. Da bi pa izdal svoj narod, ali v kot postavil svoj materin jezik, nikdar, nikdar! Naša pesem, saj ste jo že slišali, se glasi: Ne vdajmo se!
Katra: O joj, kaj bo še iz tega!
Jurij: Nič hudega. Ali se tudi ti bojiš, Rezika?
Reza: Prav nič, bodeta se že poravnala z očetom.
Jurij: Kje so pa oče? Ne pojdejo li z nami?
Katra: Bili so pri zgodnjem opravilu. Zdaj so pa v gmajnski kancliji.
Jurij: V občinski pisarni se pravi, mati, ne pa v gmajnski kancliji!
Katra: To je pač vse jedno.
Jurij: Ni ne vse jedno. Mene kar ušesa bolé, kadar slišim, kako ljudje pačijo mili naš jezik. Tudi ti, Rezika, včasi.
Reza: Mene le pusti v miru. Ali te nisem ubogala in ne rečem več gvant, ampak obleka, in tudi ne firtuh, ampak predpasnik? Tudi to vem, da je štala hlev, kelder klet in še več takega[1] Ali ti tudi naš dro, dro ni prav?
Jurij: Prav, prav, iz tvojih ustec. Glej, kaj sem ti prinesel? (Potegne iz žepa petljo, iz belo-modro-rdečega traka narejeno.) Ali niso to najkrasnejše barve?
Reza: Glejte, mati, kako lep trak. Kje si ga naj pripenjam?
Katra: Tu na strani. Čujte, že vkup zvoni, mi pa tu stojimo in se menimo. Brž, brž! (Odpre duri in odide.)
Jurij (v šali ponuja Rezi roko): Prosim, gospodična!
Reza: Burklež! (Hiti skoz duri.) Jurij (za njo).
(Črez nekaj časa vstopita)
Tretji prizor.
[uredi]Župan Černič in Muha.
Muha (kakih 50 let star, z očali nad rdečkastim nosom, v obnošeni obleki): Kaj vam pravim: ta Jurij nam bo vse zmešal. Le se bolj na noge ne postavimo, grdo propademo.
Černič: Jurij, pravite?
Muha: Kdo drug, kakor on. On hujska ljudi proti vam.
Černič: On, proti meni, zakaj?
Muha: Zakaj, zakaj? No to pač vsak slepec vidi. On hoče biti to, kar ste vi zdaj, kar ste bili skoz dvajset let.
Černič: Tega ne verjamem in ne verjamem. Vem, da ima svoje muhe v glavi.
Muha: Pa še kakšne!
Černič: Da bi mi morali pisati, kakor on pravi, v našem materinem jeziku.
Muha: Ali ste že slišali večjo bedarijo? Kaj ne, vi bi ne smeli biti Gemeindevorsteher, ampak župan, in jaz ne Gemeindesekretär, ampak občinski tajnik. Ha, ha! Gemeinderati, pravi, da so občinski svetovalci, Gemeindeausšusi pa občinski odborniki, in vrag ve, kakšne spake si bo še izmislil. Še svojega imena bi ne smeli več pisati s te-es-ce-ha — Tschernitsch, ampak ce predi, ce vzadi in nekake kljuke gori — Černič, ali ni to prismojeno?
Černič: V šolah so mu glavo tako zmešali.
Muha: Jaz sem bil tudi v šolah v Celovcu, pa sem ostal pameten, in vi tudi. In zdaj prihajajo take prismode, ki bi vse rade prekucnile, kakor je ta Jurij.
Černič: Je pač še mlad in neizkušen.
Muha: Zató pa bi moral vas spoštovati.
Černič: No, jaz vem, da me spoštuje.
Muha: On vas? O sancta simplicitas! To je namreč latinsko, da veste — nisem še pozabil, kar smo se tam učili — in pomenja: o sveta preprostost! Še le te dni sem pozvedel, kako grdo so vas napadali v nekih cajtengah, da ste starokopitnež, da niste nič skrbeli za sosesko, in da vas nobeden ne sme več voliti.
Černič: Jaz, da nisem imel nobene skrbi za našo sosesko, ko sem se toliko trudil — kdo si upa kaj takega pisati?
Muha: Kdo neki? Ptiča poznamo po perju, Jurija pa po v pisavi.
Černič: Če je to res!
Muha: Kaj pak! Le vprašajte, kogar čete.
Černič: Potém tudi jaz vem, kaj bom storil.
Muha: No, ni še vse tako, kakor si Jurij domišljuje. Še so pametni možje, ki z nami držé in se ne dajo voditi za nos. Pa čas je, da se brigate tudi vi za to.
Černič: Ali naj nagovarjam ljudi, da me volijo? Kaj še? Ako jim res nisem všeč, pa se rad umaknem, saj sem se dovolj dolgo jezil in imel nepotrebne skrbi. Dobro, pa vse pustim!
Muha: To bi se pač Jurij krohotal.
Černič: Kaj pa naj storim?
Muha: Le meni vse prepustite, samo da smem govoriti v vašem imenu. Ugnali jih bomo v kozji rog, da se jim bo ves svet smejal.
Černič: Pa kako?
Muha: V cajtenge jih bomo dali, oče, v cajtenge, in to v take, katere bere vsa imenitna gospoda, in katere vsak zastopi, kdor je hodil v Šolo. To bodo zijali in se praskali za ušesi, ko jim povemo, da mi v mazincu več pameti imamo, kakor oni z Jurijem vred v celih glavah. O jaz sem dobro znan s tistimi gospodi, ki te cajtenge pišejo. In zdaj čujte! Ker sem videl, kako se vse meša, nisem rok križem držal. Pisal sem v Celovec in povabil gospoda, ki ima prvo besedo pri teh cajtengah. Obljubil mi je, da pride gotovo tu sem, da se do dobra domenimo.
Černič: Iz Celovca? In ta bi bil?
Muha: Gospod doktor Zavijač.
Černič: Doktor Zavijač? Jaz vendar poznam nekaj doktorjev v mestu, tega imena pa še nisem slišal.
Muha: Verjamem. Bil je poprej v Gradcu in se še le pred nekaj meseci preselil v Celovec. Vi, to vam je zvita buča. Vi lahko prehodite devet dežel, pa mu ne najdete para. Poznava se iz šolskih let, no on je naprej študiral, jaz pa sem moral izstopiti. Postal je imeniten gospod. Kar on piše v cajtenge, to je pribito, in nikdo mu ni kos.
Černič: In on, da se bo pripeljal?
Muha: Dà, dà, po železnici.
Černič: Zakaj mi niste tega prej naznanili? S čim mu hočem postreči?
Muha: Dobil sem še le danes zjutraj njegovo pismo, da pride. S čim postreči? Bodite brez skrbi. Njemu ni za jed in pijačo, lahko si jo sam kupi. On hoče vam le pomagati proti vašim in našim protivnikom. No, nekaj se bo že našlo, kaj ne, kak kos svinjetine s kruhom.
Černič: To že, to že; pa ko bi bil vedel, da dobimo takega veljavnega gosta, bi bil kaj boljšega preskrbel.
Muha: Sodček vina, vem, da imate tudi v kleti.
Černič: To že, pa vendar —.
Muha (gleda skozi okno): Aha, že prihaja.
Černič (pogleda tudi skoz okno): Kdo? Ali tisti suhač tam, s črnimi očali na nosu in s pinjo na glavi!
Muha: Dà, dà, on je, moj sošolec doktor Zavijač.
Černič: Hm, obleke pa nima kaj prida; prav oguljena je.
Muha: Veste, da se za potovanje vzame najslabša obleka. Hitim mu naproti. (Odide.)
Černič (sam): ... Videl sem že dosti doktorjev, pa tako preprostega še ne.
Četrti prizor.
[uredi]Černič. Muha in Zavijač (vstopita).
Zavijač: Dober dan, gospod birgermajster (poda Černiču roko).
Černič: Bog daj dober dan.
Zavijač (k Muhi): Si li že povedal gospodu birgermajstru, kdo sem, in zakaj sem prišel?
Muha: Povedal, povedal.
Zavijač: Vidite, mi se brigamo za vse, kar se po celi deželi godi. Ko sem pozvedel od svojega starega znanca in prijatelja, gospoda Muhe, da vam čejo tukaj nekateri negodni prenapetneži zgago delati, brž na noge in sem na pomoč!
Černič: Lepa hvala, da ste se potrudili.
Zavijač: Kaj bi ne? Vaše ime dobro slovi v mestu in pri gospodi. Še te dni mi je dejal neki gospod pri vladi: Ko bi mi imeli več takih mož, kakoršen je Černič, potém bi povsod bil red in mir.
Černič: Jaz storim, kar se dá.
Zavijač: Več, veliko več.
Muha: Prav imaš. Takih mož ni kar si bodi najti.
Černič: Preveč hvale. Pa prosim, vsedite se! Žal mi je, da vam nimam s čim posebnim postreči.
Zavijač: Mar smo prišli na gostovanje? Za mene se nikar ne potrudite!
Černič: Kaj malega za prigrizek in kupice vina ne boste zavrgli.
Zavijač: Prosim, ne mislite, da sem ošaben; le nadlege vam nočem delati.
Černič: Nobene nadlege. Kar imam, to rad dam. (Odide.)
Peti prizor.
[uredi]Muha. Zavijač.
Zavijač: No, Muhel, kako se ti kaj godi?
Muha: Nič kaj prida.
Zavijač: Oho, kaj pa to pomeni?
Muha: Da ne ostanem več dolgo tukaj. Vse gre narobe. Stari je pa prava mevža. Morda veš ti za kako drugo mesto.
Zavijač: To se najde. Ko bi jaz hotel kam na deželo, bi že zdavna bil našel kako gorko gnezdo. Pa vajen sem na mesto, kakor riba na vodo, če je tudi včasi huda suša. Kaj pa ta stari? Ima kaj cvenka?
Muha: Pa še dosti. Prodal je vole za 500 kron, katere še ima shranjene.
Zavijač: Dajmo deda oplesti za nekaj kron, da nisem zastonj prišel.
Muha: Zakaj ne? Pa kako?
Zavijač: Kako? Kako? (Premišljuje.) Aha, jo že imam!
Muha: Radoveden sem.
Zavijač: Zlatega križca za zasluge še nima?
Muha: Kdo bi mu ga neki dal?
Zavijač: Dobro. Ali nikoli ni godrnjal, da drugi so dobili križce, on pa ne, ki ima ravno toliko, če ne več zaslug?
Muha: To pa to! Prav nevoljen je, da nánj še niso zmislili. Pa kaj hočeš s tem?
Zavijač: Kaj? Natvezel mu bom, da imam pri višji gospodi take zveze, da mu lahko preskrbim odlikovanje.
Muha: In upaš, da mu s tem odpreš mošnjo? Ti se varaš. On jo ima trdo zapeto. Poprej bi vrag dušo izpustil, kakor on vinar.
Zavijač: Ne boj se, to je moja skrb. Ravno si domislim: Ali ni v tem kraju neki rogovilež? Piše se Jurij Korenjak.
Muha: Sevé. On je tisti, ki nam vse zmeša.
Zavijač: Kaj vraga, tukaj je doma? Aj ti šment, da bi se le ne srečala!
Muha: Ali ga poznaš?
Zavijač: Pa še kako? To ti je kričač, pravi divjak. Le pomisli. Jaz sedim v neki mestni krčmi in razlagam dvema kmetoma, kako se naj pravdata, in da jima že jaz pisma naredim, bolje ko vsak doktor. Ta Jurij pri sosednji mizi posluša. Na enkrat priskoči, me psuje za lažnivca in sleparja, ki kmete goljufam. Zgrabi me s svojimi, kakor kremplji trdimi pestmi, da bi me sunil iz hiše. In bi me tudi bil, da ga nisem ustrahoval s tožbo, in da ni krčmar priletel in ga pomiril.
Muha: In ga nisi zatožil?
Zavijač: Zatožil? O, to ti je sitna stvar. Pri sodniji me poznajo in nemara bi še mene obsodili. Doktorji in notarji, vsi prežé na mene, kakor lovci na zajca. Išči si potém pravice. Slabi časi so, da ti pravim, prav slabi za človeka, ki si hoče kruh služiti po poštenem potu. Toda pozor! Dedec s polno mošnjo prihaja. Dajmo jo malo posušiti!
Šesti prizor.
[uredi]Černič (vstopi v jedni roki z lesenim krožnikom, na katerem je narezana svinjetina in na vrh pol hleba kruha in tri kupice, v drugi roki z litrom vina). Muha. Zavijač.
Černič (postavi vse na mizo): Vsedimo se, vsedimo! Rad bi vam bolj postregel, pa sem sam domá.
Zavijač (se vsede, si odreže kos kruha in vzame od svinjetine): Veste, oče, boljšega kruha ne poznam, ko je naš koroški, in svinjetina, dà, dà, ta je prava, ne pa ona, ki jo dobivamo v krčmah.
Černič (natoči kupice): Na vaše zdravje!
Zavijač (trči): In na vaše, gospod Černič. Kar smo se poprej domenili, nató se zanašajte! Čudim se le, da se najdejo nehvaležni ljudje, ki si upajo nagajati takemu zaslužnemu možu. No vi ste sami krivi. Da vam rečem, prepohlevni ste, preskromni!
Muha: Gola resnica.
Černič: Sam se ne bom hvalil.
Zavijač: Kdor se sam v kot postavlja, ostane v kotu. Takšen mož, kakor vi, to je več ko čudno, da vas še niso odlikovali z zlatim križcem.
Muha: Ker se sam ne sili naprej.
Černič (vzdihuje): Včasi sem rés pričakoval —.
Zavijač: In po pravici! Pa se vas niso spomnili? O jaz vem, kako se godi pri takih rečéh. Že trem sem priskrbel zlati križec.
Černič (začuden): Kaj pravite? Vi da ste v stanu —?
Zavijač: Ne gre lahko. Toda če jaz koga v svojih cajtengah priporočam, in če še posebej mažem kolesa, potém teče voz gladko, da je joj!
Černič: Kolesa mazati, pravite?
Zavijač: Ej, ljuba duša, da vi tako malo poznate svet! Tisti birgermajster, ki je lani bil odlikovan, je potrosil tri sto kron, da smo to dosegli. Tebi, Muha, sem to že pravil.
Muha (ki med tem zmeraj jé in pije): Vem, vem.
Černič: Tri sto kron? Bodite pametni, kdo pa bi toliko dal za tak križec?
Zavijač: Kdo? Vsak bi rad dal. Le pomislite, kako vas bodo gledali, kako se vam klanjali, ko boste v nedeljo z zlatim križcem na rdečem traku, pripetem tú-le na vaših prsih (ga potipa na levi strani po prsih), stopili iz hiše! V cerkvi bodo gledali vsi na vas namesto na oltar. In kdo si bo še upal vam, kakor zdaj, metati polena pod noge?
Černič: Vse prav, pa tri sto kron tudi niso pasje dlake. Za tri sto kron si lahko kupim dve kravi.
Zavijač: Ali si boste kravo tu za gumb obesili? No jaz vas ne silim, jaz od vseh treh sto kron záse ne vzamem niti vinarja. Vse gre le za stroške.
Černič: Za kakšne stroške?
Zavijač: Mislite li, da cajtenge kaj zastonj natisnejo? Potém štemplji, in kakor sem že rekel, mazati treba pri gospodi, mazati!
Muha: Ali hočete doživeti to sramoto, da vas odstavijo? Hej, kako bi se smejali Jurij in njegova kompanija!
Černič: Hm, kar je preveč, je preveč. Rajši vse pustim.
Zavijač: Saj ne rečem, da vas bo ravno toliko stalo. Za vas bo morda šlo ceneje, ker ste res zaslužen mož. Zastonj pa nobena stvar ni na svetu, še smrt ne.
Černič: No, kakih petdeset kron bi že tvegal.
Zavijač: S tem še štemplji niso plačani. Pa da se dolgo ne razgovarjamo, dajte sto kron! Ko se vam izroči križec, boste pa poravnali, kar bi več stalo.
Muha: To je poštena beseda. Zdaj pa pijmo na zdravje — (hoče natočiti, pa vidi, da je liter že prazen). Gospod Černič, mislil sem trčiti na vaše zdravje, pa — (kaže na prazen liter).
Černič: Saj sodec še ni prazen (vzame liter).
Muha: Ne vem, da mi je danes grlo tako suho.
Černič: Ali samo danes? (Odide, smehljaje se.)
Sedmi prizor.
[uredi]Zavijač. Muha.
Muha: Ha, ha. Dobro si ga navil.
Zavijač: Kaj ne. Takega neumnega kmetavzarja jaz desetkrat ovijem okoli prsta. Koliko sem jih že in jih še bom. Ali meniš, da bo dal sto kron?
Muha: Toliko že ne, pa nekaj boš iztisnil iz njega. Sevé polovica bo moja.
Zavijač: Bodeva že napravila po poštenosti.
Muha: Pa ne po tvoji.
Zavijač: Mar pa po tvoji? Muha, Muha, ne bodi muhast. Saj še nič nimava, da bi si delila.
Muha: Jaz sem le tako dejal. Pa kaj, če da denar, in potém vendar ne dobi križca?
Zavijač: Mar mi je za to.
Muha: A če te zatoži!
Zavijač: Zatoži? Tega pač ne bo storil, da bi se ves svet smejal njegovi neumnosti.
Osmi prizor.
[uredi]Černič (z vinom vstopi). Muha. Zavijač.
Muha: Zdaj pa le pijmo!
Černič: Premislil sem vso stvar. Sto kron je le še preveč.
Zavijač: Kakor čete, meni nič mari. Saj bi drugega ne imel, kakor dolge pisarije in sitne pote. Pa brez zamere. Čas je, da se odpravim. (Vstane.)
Černič: Kam? Prav nič se ne mudi ne.
Muha: Gospod Černič, vendar pomislite. Zlati križec, daleč okoli ni nikogar, ki bi se mogel z njim, pobahati.
Černič: To je že res, pa sto kron!
Muha: Vam je za sto kron toliko, kolikor meni za deset vinarjev.
Zavijač (poprime kupico): Torej z Bogom!
Černič (potegne listnico iz žepa v suknji): Bom videl, če imam toliko. Naj pač bo v božjem imenu! (Šteje papirje, narezane v velikosti petakov:) Deset, dvajset, trideset, štirideset, petdeset, vidite, da nimam več.
Zavijač: Vaša listnica je še napeta, kakor breja krava, le naprej!
Černič: Dajte se pregovoriti!
Zavijač: Ljubše mi je, da zopet spravite te denarje; čemu bi si jaz nalagal to skrb?
Černič (se čoha za ušesi): Ta je pa huda. (Vzame zopet nekaj papirjev iz listnice:) Šestdeset, sedemdeset, osemdeset — ali še ni zadosti?
Zavijač: Ne.
Černič: Devetdeset, sto. Oh, škoda lepih denarcev, kako težko sem jih pridobil!
Muha: Težko? To še ni toliko, kolikor ste imeli dobička pri volih.
Zavijač (šteje): Deset, dvajset (mrmra), ... sto. Pošteno. Zdaj pa začne moje delo, in v par mesecih se vam bo svetil tú-le (tipa na prsi) zlati križec! Živio! (Vsi trije trčijo.)
Deveti prizor.
[uredi]Katra, Reza in Jurij (vstopijo). Prejšnji.
Jurij: Hvaljen bodi Jezus Kristus! Nobenega odgovora? Tu so pa dobre volje (k ženskam). Kdo pa je tam tista šema s črnimi očali na nosu? Tako nekako znan se mi zdi. (Stopi k Černiču) Dober dan, gospod župan! (Ponuja mu roko, a ta se obrne proč.)
Černič: Že dobro, že dobro. Že vemo, vse vemo.
Jurij: Kaj pa to pomeni? Kaj veste?
Katra (k Rezi): Zdaj pa vidiš, kako so oče navihani.
Reza: Naj bodo, jaz se ne vdam.
Jurij (stopa proti Zavijaču, ki se izkuša za Muho potuhnili): S kom pa imam čast?
Černič: Pusti moje goste v miru. To je gospod doktor Zavijač iz Celovca. Zdaj pa veš.
Zavijač (k Muhi): No zdaj bo vrag. Jaz osel, da je nisem poprej popihal.
Jurij (potisne Muho na stran): Dovolite! (Ogleda si Zavijača od glave do nog, potem se začne silno krohotati): Ha, ha, doktor Zavijač, pravite? Kak veter pa je tebe sem zanesel, ti kvedrasta spaka ti? Kaj stikaš tu?
Zavijač (se ohrabri): Ali se vam blodi? Koga pa mislite, da imate pred seboj. Jaz sem doktor. Še jedna beseda, in tožil vas bom.
Jurij: Glejte ga no, kako se ta žaba napihuje. Ti doktor? Ko bodo sleparje doktorje imenovali, boš ti prvi.
Černič: Ali se poznata?
Jurij: Pa še kako. Le vprašajte ga!
Černič: Ali ni doktor?
Jurij: Toliko, kakor vi ali jaz; le da smo mi pošteni, on pa je prebrisan slepar.
Zavijač: Zdaj pa mi je zadosti vaših psovk. Odidem, pa varujte se! Zatožil vas bom.
Jurij: Le kar brž ven iz hiše. Tam so vrata. (Zavijač naglo gre proti vratom. Ko jih odpre, zakriči)
Černič: Drži ga, drži ga!
Jurij: Koga?
Černič: Tega doktorja. Moj denar nazaj, moj denar!
Jurij (skoči za Zavijačem in ga vleče za roko nazaj v hišo): A tako! Oj ti cigan, ti! (K Černiču:) Za koliko vas je pa obril?
Černič: Za sto kron.
Jurij: Sto kron! Glejte ga navihanca! Zdaj pa le nazaj te krone, če ne —.
Zavijač: Ali me hočete oropati? Denar je moj po ustni pogodbi, (k Černiču) pa tajite, če vas ni sram!
Jurij: Ne kvantaj! Denar nazaj, če ne, te zvežem in peljem k sodniji.
Zavijač: Če ste pa taki divjaki, tu ga imatel (Potegne listnico iz žepa, jo odpre, pri čemer pade neko pismo na tla, in daje Juriju nekaj bankovcev.)
Jurij (jih prešteje): To je še le petdeset kron.
Zavijač: Več pa nisem prejel.
Černič: O ti lažnivi kljukec ti! Ali nisem naštel sto kron? Muha, vi ste priča.
Muha (v zadregi): Jaz ... jaz ... pač ne vem prav.
Jurij: Aha, vrana vrani ne izkljuje očij. Le sem še petdeset kron (prime ga za ramo)!
Zavijač: Mi boš še kosti polomil. No to jih imate! Zdaj vas pa naj vrag vzame, neumne kmetske buče! (Odhiti skoz vrata.)
Jurij (k Rezi): Jednega smo se iznebili, drugega pa se še bomo.
Reza: Da bi le!
Jurij (k Muhi): Lepega prijatelja imate, gospod Muha!
Muha: Jaz, jaz, zares nisem vedel, da je takšen.
Jurij: Slepar, le izrecite! (Vidi na tleh pismo, katero je padlo Zavijaču iz listnice.) Kaj pa je izgubil ta doktor? (Pobere pismo, ga odpre in čita, potém se glasno nasmeje.) Ta je pa dobra. Čitajte vendar, gospod župan!
Černič: Nimam očal pri sebi. Pa ti prečitaj!
Jurij (čita): Moj dragi! Pridi v nedeljo. — Stari osel je vole prodal. Ima bece. Tvoj Muhel.
Černič: Kaj, kaj? Kdo je to pisal? Jaz, da sem stari osel! O ti spaka ti, nesramna! (Preti s pestjo.) Kdo je to pisal, kdo?
Jurij: Podpis menda poznate.
Černič: Kaj? Vi Muha? Vi se predrznete?
Muha: To ni moja pisava.
Jurij: Čigava pa?
Muha: Kaj jaz vem.
Jurij: Veste, Muha, tam so vrata, le kar poberite se za svojim doktorjem! Gliha vkup štriha! Ali še ne greste? (Ga prime za roko.)
Muha (razjarjen): Pustite me! Sam grem. (K Černiču:) Vi pa da veste, res ste stari osel in mevža. (Hiti proti vratom.)
Jurij (za njim): Čakaj no, čakaj, da ti nategnem ušesa (ga sune pri vratih iz hiše). No, hvala Bogu, zdaj je zopet čist zrak v hiši. Kaj pa vi, oče, nikar se ne jezite!
Černič: O ti grdoba ti! In kako se mi je dobrikal in me vodil za nos!
Jurij: Čudno je pa res, da sta vas tako hitro oskubla za sto kron, ko vendar, ne zamerite, oče, peneze trdo držite pod palcem.
Černič: Pustiva to! Od same jeze bi počil, zdaj mi pa že vse preseda. Le bodi ti župan, saj hočeš biti.
Jurij: Jaz? Kdo vam pa je to zopet natvezel? Aha, Muha, da bi vas razdražil proti meni. Ravno narobe. V vsej občini smo se dogovorili, da vas zopet volimo za župana.
Černič: Mene? Ali res?
Jurij: Koga pa? Dvajset let ste že na tem mestu in ste se v zmeraj pošteno potrudili za našo občino.
Černič: Kolikor sem mogel. Pa zdaj sem se vsega naveličal. Le drugega si izberite!
Jurij: Vsa občina hoče le vas imeti za župana, in vi ne boste odrekli.
Černič: Če je res tako — pa prestar sem že, prestar.
Jurij: Kaj še. Saj še šest križev ne nosite na hrbtu. To smo se pač tudi zmenili, da ta Muha, ki dela le prepire, mora proč odtod.
Černič: To se vé.
Jurij: In dokler ne dobimo pisača, ki zna pisati v našem jeziku, bom pač jaz pisarjenje prevzel, vi pa bodete podpisovali. Torej vi ostanete naš župan.
Černič: Če ni drugače, bom pač moral še dalje nositi to breme.
Jurij: To je zdaj v redu, hvala Bogu. Zdaj pa imam še nekaj na srcu.
Reza (h Katri napol tiho): Čujte, mama!
Černič: To bi bilo.
Jurij: Jaz in vaša Rezika, to tak veste, sva si dobra, in če vam je prav, bi se danes zaročila. (Prime Rezo za roko.) Tu že imam prstan za tebe. Kaj pravite, oče?
Černič: No, no! Bog vaju blagoslovi!
Jurij: In vi, mati? (Katra si briše solze.) Solzni? Pojte, pojte, saj je vam ne odpeljem v Ameriko.
Katra: Od hiše bo le šla, in jaz ostanem sama. Bog vama daj srečo!
Jurij: In tako smo danes vse srečno opravili. Vi, oče, ostanete župan in se iznebite hinavskega pisača, jaz pa dobim k hiši pridno gospodinjo.
Reza: To boš še le videl. Mama me nič ne hvalijo.
Jurij: Se boš že privadila. Ali vama (h Katri in Rezi) nisem danes zjutraj že pravil, da vse gre, le da ‚ne vdajmo se!‘
Dodatek. Ko bi se igra predstavljala v kraju, kjer imajo pevski zbor, bodisi samo moški ali mešani, se igra lahko tako nadaljuje:
Jurij (se ozre skoz okno): Glejte, tam gredó naši pevci (in pevke), ki so danes tako krasno peli pri svetem opravilu. Pokličem jih, da se z nami veselé pri veseli zaroki.
Katra: Nikar. S čim jim hočem postreči, ko nimam ničesar pripravljenega?
Jurij: Saj gori na ognjišču, vaša shramba pa tudi ni prazna, in oče, saj vidim na mizi, imajo še kako kapljico v kleti. (Hiti pri vratih ven.)
Katra: Kaj naj skuham, kaj denem na mizo?
Reza: So že tu.
Deseti prizor.
[uredi]Prejšnji. Jurij (vstopi s pevci in pevkami).
Jurij: Jaz sem danes tako srečen, da bom dobil pridno ženko. Veselite se z menoj, prijatelji, in kakor vselej naj bo tudi danes naša prva pesem:
(Ko zbor odpoje pesem, kličejo pevci: Živela zaročenca! Živela! (in zavesa pade).
- ↑ Tu se lahko uvrsté še druge tuje besede, ki so navadne v kraju, kjer bi predstavljali to igro.