Ne spakujte se

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ne spakujte se!
Govorite naravno, pišite res slovensko!
Ne delajte jeziku sile!
Piše Nestrokovnjak.

Janez Kalan
Popravil France Malešič. Avtor, podpisan z J. K., je naslednje leto izdal 40 strani obsežno knjižico z istim naslovom. (COBISS)
Izdano: 1937
Viri: Slovenec, št. 162 a, torek, 20. julij 1937, str. 3, št. 163, sreda, 21. julij 1937, str. 7, 2. nadalj., št. 164, četrtek, 22. julij 1937, 3. nadalj., št. 166 a, sobota, 24. julij 1937, str. 7, 4. nadalj., št. 168 a, torek, 27. julij 1937, str. 7, 5. nadalj., št. 169 a, sreda, 28. julij 1937, str. 7, 6. nadalj., št. 170 a, četrtek, 29. julij 1937, str. 5, 7. nadalj., št. 171 a, petek, 30. julij 1937, str. 5, 8. nadalj., št. 172 a, sobota, 31. julij 1937, str. 7, 9. nadalj., št. 175 a, sreda, 4. avgust 1937, str. 7, 10. nadalj. in konec. [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Da zdaj, ko že na Kranjskem vsak pisari,
že bukve vsak šušmar dajè med ljudi,
jaz tudi v trop, ki se poti in trudi,
se vriniti želim, se mi ne čudi!

Cela povodenj spakedrane slovenščine je zalila slovensko zemljo, človek že ne ve, kam bi ubežal pred to povodnijo. V sili sme vsakdo pograbiti za rešilno orodje, če se morda vendar dá ta poplava še kako preprečiti, da nas popolnoma ne potopi ... Sila, silna sila mi šiloma sili pero v desno roko – v obrambo, v rešitev poštene slovenščine.

Ideje so tiste, ki gibljejo svet. Lepim idejam je vredno živeti, zanje se žrtvovati! Jezik je le lupina, le posoda, v kateri se ideje hranijo in prenašajo, oziroma izražajo. V primeri z idejami nekaj postranskega. – Toda brez lupine tudi jedra ni. In tudi posoda, v kateri se jed prinaša, mora biti čedna, snažna; sicer se nam gabi.

Za čistost jezika so poklicani skrbeti strokovnjaki. Saj pišejo, pišejo, pišejo mnogo jezikoslovnega. Pri vsem tem je pa jezik le tako spačen, da človeka, ki ljubi pošteno slovensko besedo, ko bere dan na dan te spakarije, tako zbada, da je težko prenašati. Mi drugi za to nimamo poklica in ne časa. In vendar ni več mogoče mirno gledati, kako se naš jezik mrcvari. Poleg učenjakov bodi torej dovoljena kratka beseda tudi praktiku! Tembolj, ker nekateri možje, ki čutijo isto potrebo, žele, da se tole objavi.

Nikdar niso pisali tako spačene slovenščine kakor zdaj. Kako smo mi stari nekdaj pazili na čistost slovenščine! V teku zadnjih desetletij pa so nam pisci, ki jezika ne znajo, slovenščino tako skvarili, da je strah! In ne le piše se tako spakedrano, marveč tudi že govori. Danes že večina izobraženstva ne zna več pravilne slovenščine: ne ve, kaj je pravo, kaj je krivo; kaj domače, kaj tuje.

Iz časnikov in knjig je prišla spačenost tudi že med ljudstvo. Ljudje, ki časnike bero, si seveda mislijo, da tisti, ki pišejo, morajo jezik že znati, in so se polagoma iz časnikov in knjig nabrali in nalezli te spakarije, tako da se danes pači že ne le mestni človek, marveč tudi mnogi po kmetih. Levec je imenoval izgovarjanje končnega »l«-a (»šel«) spakovanje. Potem smemo vsako prisiljeno, izumetničeno govorjenje in pisanje imenovati ravno tako. Ne samó končni »I« bi bilo spakovanje, ampak je še mnogo drugega.

Torej »pisatelji«, v prvi vrsti časnikarji, so nam jezik tako skvarili. Ljudje, ki od peresa žive, ki je pisanje njih poklic, ne znajo jezika! Kakor če bi krojač ne znal sukati šivanke, čevljar ne šila, kosec ne kose, kovač ne kladiva. Najmanj, kar se more zahtevati od vsakega, kdor piše za javnost, je, da ima jezik popolnoma v oblasti.

Enako kakor pisci, so pa krivi spačenosti jezika oni, ki slovenščino poučujejo. Kako je mogoče, da danes ljudje, ki so dovršili gimnazijo, slovensko ne znajo? Kdo je temu kriv!? – Nekoliko jih izgovarja to, ker je pouk slovenščine v soli pomešan s poukom srbo-hrvaščine. »Jugoslovanščina«! Zato je za slovenščino sámo malo časa. – Slišali smo pa iz njih ust samih tudi tožbo, da jim drugi profesorji delo kvarijo, ker govore (gotovo ne vsi) táko slovenščino, da ni za nikamor ... Profesorji! Lepa reč!!

Sploh bi bila dolžnost mož, ki so se jezikoslovju posvetili, skrbeti za to, da se jeziku ne dela krivica, da se vedno in povsod piše pravilna slovenščina. In če se v tem greši, bi bili že davno morali javno nastopiti ter se za čast jezika v bran postaviti, povodenj pačenja zajeziti in onemogočiti.

Svojčas je bil Levstik tisti mož, ki je skrbel za čistost slovenščine. Njegov glas je grmel no listih, da se je kar bliskalo. S tem pa je oblake napak res pregnal, ozračje očistil in napravil lepo vreme v deželi slovenščine.

A kake nazore imajo sedaj nekateri učeni gospodje! Slišali smo neverjetne izjave, da naj nam bo merilo in vodilo pisave to, kakor govore po ljubljanskih kavarnah in ulicah. Tudi smo že slišali, da na tem ni mnogo ležeče, kako pišemo in govorimo, samo da se razumemo. Tako!? Neverjetno! Torej naj nam bo Frtaučku Gustl za profesorja slovenščine, Kurenčkova Nežka pa učiteljica?... Z druge strani pa smo zopet slišali čudno vprašanje: »Kaj je pravilna slovenščina? Kdo more reči, kaj je pravilno?« Ta je spet lepa! S takimi trditvami se odpirajo vrata vsej poljubnosti in vsem zmedam. Če »strokovnjaki« tako govoré, potem ni čudno, ako je tako, kakor je! Če je vseeno, kako pišemo in govorimo, samo da se razumemo, potem začnimo govoriti nemško! Se bomo že sčasoma privadili, da nam bo šlo vedno bolj gladko in bo prišlo splošno v navado. Postali bomo člani velikega naroda in se ne bo treba več prepirati, kaj je pravilno slovensko, kaj pa ne. Dokler pa hočemo ostati Slovenci, tako dolgo pišimo slovensko – in sicer res slovensko! Slovenščina bodi kolikor mogoče slovenska, to je domača, ne brez potrebe skupaj znesena z vseh vetrov. In to je tisto, proti čemur je treba nastopiti!

(Dalje.)

[Slovenec, št. 163, sreda, 21. julij 1937, 2. nadaljevanje: Koga bomo pa vprašali …]


Ne spakujte se!

Ne delajte jeziku sile!

Govorite naravno, pišite res slovensko!

Piše Nestrokovnjak.

(Nadaljevanje.)

Koga bomo pa vprašali, kako naj pišemo pravilno slovenščino? Kje je vir jezika? Kje ima svoje korenine? Jasno je, da tam, kjer jo vir vsega narodnega življenja: v narodu samem, v ljudstvu. Ne to se ima ravnati po kakih poljubno narejenih pravilih, ampak pravila se imajo prikrojiti po ljudski govorici! To jasno in naravno pravilo jo poudarjal Levstik. po njem so je ravnal Jurčič in drugi pisatelji. Tudi Prešeren se je boril za čisto, pošteno slovenščino. Danes je treba to poudarjati bolj ko kdaj. – Razume se, da znanstveno raziskovanje ta ljudski jezik spopolnjuje; toda ljudski jezik mora biti vir in temelj vsemu.

Če mi torej trdi profesor slovenščine: »Zdaj moč slovenščine ni več v glagolu, ampak v samostalniku; ne več 'umivati se je prepovedano', ampak 'umivanje je prepovedano'« (na ljubljanskem kolodvoru), ga moramo vprašati: »Gospod profesor, kdo vam je dal pravico jezik tako preobračati?« Narodu predpisovati, da naj govori, kakor ni navajen, kakor ni v duhu našega jezika?

Jasno je, da danes ne moremo izhajati z besednim zakladom naših preprostih prednikov. Kultura z vsemi svojimi tisočerimi pridobitvami zahteva obilico novih besedi, tvorb in oblik. A ves ta razvoj mora temeljili na prvotni, domači osnovi. Vsak živ jezik so spreminja in napreduje. Toda vsak jezik se mora razvijati iz sebe, kakor se razvija drevo iz sebe, iz svojih korenin, ne iz tujih. Na hruški poganjajo novi poganjki; nikdar pa na hruški ne bo pognala češminova veja. Seveda se da hruška cepiti s tujimi cepiči. Tako se tudi vsak jezik bolj ali manj bogati z besedami drugih jezikov. A to mora biti le vtoliko, vkolikor je resnično potrebno. Česar pa iz tujih jezikov ni potrebno sprejemati, je pačenje jezika. Kaj boš hodil po grablje k sosedu, če jih imaš sam doma! Kaj na obleko šival zaplato, če je obleka cela! Zdaj pa jo potujčevanje našega jezika toliko, da hoče pravilno slovenščino zadušiti.


Vseh tujk se danes v jeziku kajpada ne moremo ogibati. Dokler je bilo ljudstvo in njega življenje preprosto, so lahko opravili brez besedi, brez katerih danes ne moremo več. Kje pa so poznali naši predniki elektriko, industrijo, bicikel, avtomobil, telefon, gramofon, radio, politiko in krizo? Tudi o idejah, kompromisih, koalicijah, kongresih, kongregacijah, resolucijah, protestih, demonstracijah in manifestacijah niso govorili. Tudi o abstinenci ne. Te in take besede švigajo danes po vsem svetu, so mednarodne, zato jim tudi na Slovensko ne moremo zabraniti pota, če se hočemo razumeti.

Toda tujke naj se rabijo samo tiste, za katere slovenskega izraza nimamo! Včasih sicer imamo domačo besedo, pa vendar ne pove popolnoma istega kar tujka. »Konkretno« in »stvarno«. »Stvarno« ni tako izrazito kakor »konkretno«. Pravilo bodi: Rabimo vedno domačo besedo, kadar jo imamo! Le takrat tujko, ko se je ne moremo izogniti, ali vsaj ne moremo z domačo besedo tako določeno povedati. Čemu na primer pisati in govoriti neprestano o »tekstilni« industriji? Kaj bi ne bilo dobro, ko bi rekli: »predilni«. In tako še mnogokrat. Nemci so imeli veliko tujk a jih zdaj pridno trebijo ter nadomeščajo z domačinkami. Telefon je Fernsprecher, peron Bahnsteig, kupé Abteil, avtomobil Krafwagen. Pri nas pa zdaj mrgoli tujk tudi tam, kjer jih ni prav nič treba. V stavku petih besedi lahko dobiš tri tujke! Čemu? Popolnoma nepotrebno pačenje! Politični listi se kajpada ne morejo ogibati vseh tujk. Toda rabijo jih veliko preveč: »Identiteta utopljenca se ni dala dognati«. Kako ljubeznivo nerodno! Kakor bi se to ne dalo lepo slovensko povedati. In takih primerov na kupe! Ker pa danes politične liste bere že vse, že tudi naš preprosti človek govori napol latinsko.


Valentina Vodnika »Lublanske novice« so pisale pred 140 leti: »Te dni je eden rekel, do kranjfkimu jesihu befedi manka, de je vbog; inu je nekatere nemfke besede sa fkufhino postavil, od katerih meni, de ih nemoremo po kranjfko reci: A kranjfki jesik jo fam na febi bogat, le ljudje fo revni na besedah: sato, ker premalo fpomina imajo na to, kar ih je mati uzhila.«


Tudi v govoru lahko opažamo, kako je takozvana »inteligenca« nerazsodna in nerodna, da ne zna s preprostim človekom govoriti tako, da bi ga mogel popolnoma razumeti, ko meša v svoj govor brez potrebe polno neumljivih tujk. Ko bi bil res inteligenten, bi mu morala pamet povedati: tega in tega neuk človek ne more umeti; kaj mu boš torej govoril v jeziku, ki ga ne razume! Saj je jezik zato, da se razumemo, ne da svojo učenost razkazujemo.

Novejši čas pa opažamo, da tudi preprostemu ljudstvu namenjeni, celó nabožni listi te dobre ljudi brez potrebe mučijo z neumljivimi tujkami. Tu velja Prešernova:


Očetov naših jezik potujč[v]avši

si kriv, da kolne kmet molitve bravši.


Ali ni nespametno v takih listih pisati o »problemih«, »avtonomnih organizacijah«, »etičnih vrednotah«, o življenjskem standartu« itd. Kaj pa vendar mislite?! Take besede so kakor pesek med žitom, ki ga ljudje ne morejo uživati. Da tega vsakemu pamet ne pove! Z otrokom govôri otroško, s preprostim preprosto, z učenim pa, če že hočeš, o »etičnih vrednotah« in »življenjskem standardu«! Saj se dá večinoma vse po domače povedati. – samo znati je treba! Kdor piše tako potujčeno, si daje javno spričevalo, da slovensko ne zna. Zato še enkrat: Kdor hočeš javno pisati, nauči se slovensko, potem šele piši; če ne,...! Seveda se tudi v listih za preprosto ljudstvo danes ne moreš več ogibati vsake tujke, tudi v nabožnih ne. »Konvertit«! Slovensko »spreobrnenec«. Pa je malo nerodno in ne tako izrazito. Kakor tudi »zdržnost« ne tako kakor »abstinenca«. To so mednarodne besede, na katere se bo pač tudi naše ljudstvo polagoma moralo privaditi in se seveda tudi že privaja.

Prav lahko pa bi namesto »Karitativna zveza«, »Karitativna organizacija« ali delo rabili domačo besedo »dobrodelno«, dobrodelnost«. – Tudi našo lepo posmrtninsko zavarovalnico so – ne njeni starši, ampak njeni botri – prav brez potrebe nerodno krstili »Karitas«, kar se še sklanjati ne da in jo mnogi poudarjajo na drugem slogu (!), – ko bi bilo najprimernejše reči lepo podomače »Preskrba«! Ime je vzeto iz nemškega »Caritas-Sterbevorsorge«. Namesto prevesti samostavnik, ki izraža jedro, so vzeli pridevnik: lupino. Da je le tuje!

Priskutno pa je, če nam – resnično! – že berači, ki pridejo prosit kruha, prosijo tudi »za en moment« posluha, potem pa na dolgo pripovedujejo, da so »deložirani«, da so »absolutno« brez vsake pomoči, »direktno« obupani, govore o svojih »kolegih«, da so se »informirali«, pa jim ne »konvenira«, da je vse »reducirano«. da naj zanje »interveniramo«, itd. – Seveda je potem vse tudi »deprimirano«,»afektirano«, »deklasirano«, »deplasirano« in »blazirano«. »Faktično res!« – »Ne zamerite, ali ste morda dovršili gimnazijo, ali imate celó univerzo?« »O, ne«, pravi, ker ni imel nobene »intervencije« in subvencije« in potrebne »eksistencije«, ampak se je kar tako mimogrede nalezel take učenosti. Ta se danes pobira kar po cesti. – Ljudje božji, nehajte, nehajte s kolobocijo, če ne, bomo imeli tako babilonščino, da ne bomo več vedeli, ali smo Slovenci ali ne!



[Slovenec, št. 164, četrtek, 22. julij 1937, Ne spakujte se, 3. nadaljevanje: Toda tuje besede ...]



Ne spakujte se!

Ne delajte jeziku sile!

Govorite naravno, pišite res slovensko!

Piše Nestrokovnjak.

(Nadaljevanje.)


Toda tuje besede niso edino, kar pači slovenščino. Tuj je tudi duh, ki ga zanašajo v naš jezik. Tuje so jezikovne tvorbe, ki se slišijo sicer slovensko, pa so nemške ali italijanske. Poleg tujih besedi prihaja pačenje slovenščine večinoma iz nemščine, deloma iz italijanščine. Opažamo tole: Čim manj naši ljudje znajo nemško, tembolj slovenščino natezajo na nemško kopito. Deloma pa so Primorci zanesli k nam italijansko oblike. Strahotno je, kako se slovenščina vedno bolj ponemčuje: nateza na nemško kopito!!

Razvoj slovenskega jezika se vrši v tej-le smeri: Ljudje hočejo govoriti fino, izbrano »napredno«; pošteni, domači izrazi jim niso všeč, iščejo novih, finejših. Pri tem pa jezik vedno bolj potujčujejo, zlasti ponemčujejo. Zato pa je skrajni čas, da se iz slovenščine odpravi vsa nepotrebna tuja navlaka, ki se je v teku zadnjih desetletij vtepla vanjo. »Jezik očistite peg, opilite gladko mu rijo!«

»Ako se tega ne bo moglo odpraviti, se bo v občinskem uradu prinesitelja preiskalo, prodno se mu bo nakaznico vnovčilo«. Tako je slovesno proglasilo županstvo mestne občine Novo mesto dne 3. marca 1935. – Nekaj strašnega!!! Ljudje božji, ali vam ne prihaja slabo, ko kaj takega berete?! Katera mati vas je pa učila take slovenščine? Ali nimate prav nič slovenskih ušes, da ne čutite, da je to neznosna spačenost? Da je to vse prej kakor slovensko, četudi so posamezne besede slovenske. »Prinesitelj« je seveda vzoren Slovenec! .

Sploh uradna slovenščina! (Kolikor je še je. Saj smo uradno že napol posrbljeni). Že napisi na vratih glasno oznanjajo, da učeni gospodje za tistimi vrati ne znajo slovensko. »Strank se ne sprejema«. O skladnji slovenski nobenega pojma! Inteligenca! »Stranke se ne sprejemajo«!

Kako neki se zdaj dijaki uče drugih jezikov in težjih predmetov, ako se svojega jezika, ki ga v glavnem že itak morajo znati, v osmih letih ne morejo pravilno naučiti! Če bi bili mi svojčas v latinščini in grščini delali take napake, kakor jih zdaj delajo v slovenščini, bi bili dobili dvojko ali trojko in bi v istem razredu sedeli še eno leto. Ali zdaj ni več tako? Če pa je, kako da se v tujih jezikih napake ne smejo delati, v domačem pa se smejo – nekaznovano?! Tako omalovažujete svoj materni jezik?! Čast slovenščine in čast srednjih šol zahteva, da bi nihče ne mogel narediti mature, kdor ne zna pošteno slovensko. Da, to bi se smelo zahtevati že pri mali maturi! Štiri leta so zadosti, da srednja šola nauči Slovenca slovenščine! Saj bi jo morali znati že šolarji po dovršeni osnovni šoli. Seveda najprej jo morajo znati – učitelji in profesorji!

»Ako se tega ne bo moglo odpraviti«. »Se bo prinesitelja preiskalo«. »Preden se mu bo nakaznice vnovčilo«. To je najbolj debela in najbolj ostudna napaka.

Spaka, ki so jo vnesli v slovenščino v zadnjih desetletjih. Nekdaj je nismo poznali. In to je ravno krivda poklicanih mož, da se temu grdemu pačenju niso takoj in nikoli zadostno po robu postavili. Sempatja se je pač kdo oglasil proti temu, kakor dr. Tominšek [Fran Milčinski] s svojo »Uršo Plut«, ki se »jo« išče. A ti glasovi so bili preredki in prešibki, da bi se bilo zlo zatrlo. Da pa odpor proti pačenju vendar nekaj pomaga, priča to, ker opažamo, da se nekateri pisci in listi, ki so prej tudi to napako delali, tega zdaj vendar ogibljejo. Pri vsem tem se je pa ta spakarija vendar tako razpasla, da jo bo mogoče iztrebiti le z največjim naporom. Ljudje se več ne zavedajo, da to ni slovensko. Ta »se ga, se ga, se ga« regljajo že žabe po vseh slovenskih lužah. Ni pa ne slovensko in nikoli ne bo! Ta »se« je nemški »man« »Wen man das nicht abschafft, wirdman den Beibringer untersuchen, bevor man ihm die Anweisungen auszahlt«. »Se ga je obsodilo«, »se ga je zaprlo«, »se ga je obesilo«, te spake švigajo zdaj kar po zraku. Kako je le mogoče slovenskemu človeku tako nerodno govoriti! Lepo domačo obliko kakor nalašč opustiti, pa se tuje grde oprijeti! Slovensko se to reče: »So ga obsodili«, »so ga zaprli«, »so ga obesili«.

Ko smo pisali nemške naloge, nam je rekel profesor, da slovensko mislimo. Zdaj pa je narobe: Slovenci, ko slovensko govoré, mislijo nemško in po nemški skladnji prevračajo slovenščino. Novomeško županstvo bi bilo moralo razglasiti: »Ako se to ne bo moglo odplaviti, bodo v občinskem uradu vsakega preiskali, preden mu nakaznico vnovčijo«. Nemški »man« se v slovenščini izraža s prvo ali tretjo osebo množine, kakor bolj kaže. »Se jo išče«. Napačno! Pravilno: »jo iščejo ali iščemo«. Lepo je tudi z drugo osebo ednine ali množine: »Was man nicht kann, kann man nicht«; slovensko: »Če ne moreš, pa ne moreš«. »Če ne morete, pa ne morete«. Treba je pač poznati duha slovenščine, pa človek ve, kako mora reči: Dobro se »man« slovensko izrazi tudi z besedo »človek«. »Man weiss nicht, was man tun soll«: »Človek ne ve, kaj naj bi storil«. In to se sme in mora od vsakega Slovenca zahtevati, da pozna duha svojega jezika, ne pa, da se navzame duha tujega jezika in po tujem domači jezik obrača.


V zvezi s to napako je druga debela napaka: Ljudje ne znajo rabiti nikavnice. »Ako se tega ne bo moglo odpraviti«. Ostudna napaka! Slišali so, da slovenščina zahteva v nikavnem stavku namesto četrtega drugi sklon. Namesto »knjigo nisem kupil«: »knjige nisem kupil«. Prav! zdaj pa s tem drugim sklonom skačejo okoli brez premisleka in ga rabijo tam, kjer ni nikakor na mestu. Ne vedo, da je drug sklon samo namesto četrtega, ne pa namesto prvega! Kjer je na mestu prvi, tam se v nikavnem stavku ne spreminja v drugega. Namesto: »ako se tega ne bo moglo odpraviti«. se mora reči: »ako se to ne bo moglo odpraviti«. Če se trdivni stavek glasi: »Hiša se je kupila«, – potem v nikavnem stavku ne: »Hiše se ni kupilo«, ampak. »Hiša se ni kupila«. Kje imate pa slovenska ušesa, da ne čutite, kako je to grdo?! Človek, ki ima slovensko uho ali čut za pravilno slovenščino, je, kakor bi ga s takimi spakami bil po ušesih. To je nemška slovenščina. In vendar tako govore danes že učitelji in profesorji!

Prav je tudi: »Urša se išče«. Nekateri pa spet menijo, da se stavki s »se« sploh ne smejo rabiti. Kdor to trdi, tudi ne zna slovensko. Trdijo, da »hiša se ni zidala« ni pravilno. Pa je pravilno, kakor je pravilno: »pot se je popravila«, »vrata so se odprla«. Napačno pa: »pot se je popravilo«, »vrata se je odprlo«. – Napačno tudi: »Se jo išče«. Ta »jo« je nemški »sie«, ki se v slov. ne prevaja. »Sliši se ga daleč«. Napačno! »Ga« je nemški »ihn«, ki pa zahteva »man«. A mi pa ne, ne potrebujemo. »Sliši se daleč«. Kdo? Zvon. Ne »se ga«! Se jih sprejema«. Napak! Prav: »Se sprejemajo«. In ta »se ga«, »se jo«, »se jih« slišiš zdaj vedno.

Vtikajo jih vmes brez vse potrebe, samô da slovenščino pačijo. Da je treba Slovence šele slovenski abc naučiti!

Še enkrat: »Išče se Uršo Plut«. Napačno! Pravilno »Išče se Urša«, ali »Iščejo Uršo«, ali »Iščemo Uršo«.

»Tega se socijalistom ne more očitati«. Pravilno: »To se socialistom ne more očitati«.

»Človeka se ne more primerjati z živaljo«. Pravilno: »človek se ne more primerjati z živaljo«. Ali: »človeka ne moremo« ali »ne morete primerjati z živaljo«.

»Novih zavarovanj se več ne sprejema«. Pravilno: »Nova zavarovanja se več ne sprejemajo«. Ali: »Novih zavarovanj več ne sprejemamo«.

»Izjava ne pomenja, da se ga tolerira«. Prav: »da se tolerira«. Ali: »da ga toleriramo« ali »tolerirajo«.

»S katerimi se mora primerjati samo divjake«. Pravilno: »...se morejo primerjati samo divjaki«.

»Da se jih premesti«. Prav: »Da se premeste«, ali »da jih premestijo ali premestimo«.

V zadnji Vzajemnosti piše neki doktor: »Da se otroka družini odtegne«!!

»Da bi se pa razumelo«. Dobesedno prevedeno: >Dass dan ihn versteht«. Kako je le mogoče tako nerodno govoriti, ko se vendar dá reči tako preprosto: »Da bi ga razumeli«!!

Na cesti nekje sem slišal, ko je oče svaril otroka: »Na sprehodu se ne hodi po travi, ampak se gre tam, kjer se je!« Seveda: »Wo man ist«! Za slovenska ušesa nekaj strašnega!! Takih kozlov pa kar mrgoli. Ta »se« n – nemški »man« – se je zajedel v slovenščino kakor molj v kožuh, da bo treba ta kožuh pošteno pretepsti, da molja uničimo če ne, nam bo naš slovenski kožuh prejedel. Po tem, kar je bilo spredaj rečeno, jo v zgornjem stavku pravilno: »na sprehodu se ne hodi po travi«; kričeče napačen je le konec. »Se gre (bolje: se hodi) tam«, je tudi še pravilno; vendar lepše: »je treba hoditi tam«, ali: »moraš hoditi tam«, kjer si!«

Ker se že moramo učiti slovenščine po nemščini, zato bodi povedano: nemški »sich« jo pravilno slovenski »se«. Nemški »man« pa nikakor. Treba je povedati drugače. Treba pač misliti in znati slovensko, pa človeku ni treba nič preudarjati, kako bo nemški »man« izrazil.



[Slovenec, št. 166 a, sobota, 24. julij 1937, str. 7, 4. nadaljevanje: Nemškutarijo ...]



Ne spakujte se!

Ne delajte jeziku sile!

Govorile naravno, pišite res slovensko!

Piše Nestrokovnjak.

(Nadaljevanje.)


Nemškutárijo pa naši ljubi Slovenci tudi še na druge načine, ne da bi se tega zavedali. In sicer je tega nemškutarjenja vedno več. Kakor rečeno: čim manj nemško znajo, tem bolj slovenščino na nemško kopito natezajo.

Brali smo že: »To ni slučaj«: »Das ist nicht der Fall«. O jej!

Kdo je kdaj prej slišal: »gre« v gimnazijo«: »geht ins Gymnasium«? – namesto: »hodi!« Danes pa »gre« že kar splošno slišite!

Ali »svinjski hlev«, kar zadnja leta večkrat slišimo, ko imamo vendar »lepo« besedo »svinjak«!

Enako »majniška pobožnost«: »Maiandacht«. Na kmetih tega nikdo ne bo rekel, ko imamo vendar lepe »šmarnice«!

Ali ne čutite, kako je to nedomače, neslovensko?

Lepa domača beseda je »šolar«. Slomšek je vedno pisal o šolarjih. Danes »šolarja« ne slišiš zlepa več. »Šolski otroci«. Seveda: Schullkinder!

Nemški »entsprechen« v prenesenem pomenu pridni Slovenci izražajo tudi dobesedno: »odgovarja«. Pravilno slovensko: »ustrezati«. »Ustreženi zvonovi«.

»Sigurno« je seveda veliko imenitnejše kor »gotovo«, ker je – italijansko! Danes je vse »sigurno«. Pa mislijo, kako izbrano slovensko govore.

Beseda »izkoristiti« igra zdaj silno veliko vlogo. Vedno se kaj »izkorišča«. Nekdaj te besede nismo poznali. Slovensko je »izrabljati«. Pa mora bili seveda strogo po nemškem: »ausnützen«.

Istotako »izvlečka« nekdaj nismo poznali. Diši po nemškem, da je grdo! »Auszüg«. Slovensko: »posnetek«, Čisto naravno! Na skisanem mleku se nabere smetana. Ta se mora posneti in ta posnetek je prav tisto, kar Nemci imenujejo »Auszug« (kvintesenca).

Beseda »manjkati« sicer ni slovenskega izvora, toda udomačena je tako, da je ne moremo pogrešati. »Nedostajati« je še neudomačena in nekoliko nerodna. Toda to italijanko smo naučili, da se slovensko vede. Govorili smo edino: manjka mi kruha, denarja, obleke, tega in onega. Danes ne več tako. Da je natančno po nemškem, so začeli pisati in zdaj pišejo in govorijo: manjka mi denar, kruh, obleka. – »Manjkajo mi knjige«. Nápak! Prav: »manjka mi knjig«.

Nanovo nam slovenščino zasukavajo po nemško. Stare udomačene besede, ki so morda stvorjene malo po nemščini, pa odklanjajo. Taka beseda je »postava«. Udomačena, ponarodeIa beseda, – pa se ne sme več rabiti! Zakaj ne? »Prekmečka«! Mora biti kaj novega, tujega. Ljudje hočejo govoriti fino, »izbrano«; zato si volijo »izbrane« besede, – zraven pa delajo debele kozle! Narobe bi bilo prav: preprosto, domače, pa pravilno! Mesto »postave« imamo »zakon«. Toda ta »zakon« ni naš, ni domač, marveč izposojen. Uvajati pa v jezik novo besedo, ki ima v istem jeziku že drug pomen, je vse prej kot modro. Ako ima kak slovanski jezik za »postavo« »zakon«, ima pa za naš pošteni »zakon« drugo besedo (brak). Vi, ki vam ni všeč »postava«, poslovenite nam »Ehegesetz«! »Zakonski zakon«, ali »zakon o zakonu«? Kako je bolj prav?! Ali je jezik zato, da se mešamo, ali zato, da se razumemo? Če ste skovali »predstavo«, zakaj ste zavrgli »postavo«? In »razpolago«, ki je skovana natančno po latinskem »disponere«. »Podleči«, »nasesti« pa natančno po nemškem (unterliegen, aufsitzen). Starodavna »postava« se slovenskemu ušesu desetkrat lepše sliši kakor novopečeni »izvleček«. Sam dr. Breznik mi je rekel, da je »postava« čisto dobra beseda. Prešeren je pel: si prosto vol'jo vero in postave«. Tudi v novi izdaji sv. pisma imamo postavo: »Mi imamo postavo in po tej postavi mora biti obsojen«. In tako še na več mestih. Če je pa »postava« dobra včasih, zakaj bi ne bila zmirom dobra? Če hočete prevesti »Echesetz«, morate rabiti in boste gotovo rabili »postavo«. Če takrat v sili, zakaj ne vedno? Postava je tudi krepkejša beseda od »zakona«, kakor se postavi tudi spodobi!

Sploh naj bi se besede, ki imajo dvojen pomen, ne rabile brez potrebe, ker lahko motijo – vsaj če nimajo na sebi naglasa. Taka beseda je »bolnica«, taka tudi »svetnik.« V Zagrebu so igrali igro »Trije vaški svetniki«. Človek ne ve, ali so ti svetniki zemeljski ali nebeški. »Minister je imenoval nove občinske svetnike v Ljubljani«. Časih je imenoval nove svetnike samo papež, zdaj tudi minister. Če se ta beseda v pomenu »svetovalec« že rabi, ji je naglas na prvem zlogu nujno potreben. Da, ko hi bili vsi svétniki tudi svetníki! Dokler pa niso, jih je treba v pisavi ločiti z naglasom. – Isto je z »laže«. Ali res laže, ali je le laže? Zato je mesto zadnjega bolj pametno pisati »lažje«; saj tudi ne pišete »laži«, ampak »lažji«. – Tudi »radi« ima dvojen pomen. Enkrat bolje »zaradi«.

Nekaj čisto drugega so stare, udomačene, četudi nekoliko po tujem posnete besede, kakor pa nove tuje skovanke. Te udomačene tujke so dobile pri nas domovinsko pravico, se slišijo domače, skoraj bi rekel pristno slovensko. Zato jih je tako nespametno izganjati, kakor bi bilo nespametno izganjati iz Slovenije človeka, ki je danes pristen Slovenec, četudi so piše Klein, Gross, Schwarz, Teuerschuh ali Treo, Dereani, Accetto. Četudi so njih predniki prišli iz tujine, so se ti ljudje v teku časa popolnoma udomačili. Podobno bi smelo biti tudi s takimi besedami, kakor je »postava«.

Enako je z besedo »ravno«. Recimo, da je posneta po nemškem »eben«. Zato mesto tega uvajajo in pišejo »prav« in »uprav«. Toda kako boste rekli »ravno prav?« »Prav prav« ali »uprav prav«? Ali vidite, da brez »ravno« ne moremo izhajati? Kaj bi se neki pačili!

S tem pa ni rečeno, da bi ne smeli vzeti iz kakega slovanskega jezika, zlasti iz najbližje nam hrvaščine, kake besede, ki nam je res manjka. Recimo »ukiniti«, ki je že splošno v navadi. Poleg vse čistosti jezika, ki jo [ga] ljubimo, mora odločati tudi pamet in potreba. Tudi veliki jeziki se ne branijo vsake tujke, ako je potrebujejo. Ako imajo Čehi za »državo« »stat«, za »morati« »musiti«, Poljaki za »tisk« »prasija« in »druk«, se smemo tudi Slovenci zadovoljiti s »postavo« in z »ravno«.

Glede čiščenja jezika veljaj torej pravilo: Kar je udomačeno, je domače: zato naj se pusti! Novo nemškovanje in vsako nepotrebno potujčevanje jezika naj se odločno odklanja! Purizem. čiščenje jezika je potrebno, drugače se naberejo v njem vse mogoče smeti. Toda purizem mora biti pameten, zmeren, ne pretiran! Udomačene tujke rabiti, je naravno: nove skovanke po tujem brez potrebe uvajati, prisiljeno.



[Slovenec, št. 168 a, torek, 27. julij 1937, str. 7, 5. nadaljevanje: A ne samo …]



Ne spakujte se!

Ne delajte jeziku sile!

Govorite naravno, pišite res slovensko!

Piše Nestrokovnjak.

(Nadaljevanje.)


A ne samo na nemško kopito ne gre slovenščine natezati, tudi na nobeno drugo tuje ne! Tudi ne na latinsko! In na latinsko kopito natezaš slovenščino, če pišeš: Luko sem videl, Jaki sem dal, Matije ni tukaj. Spakovanje! Kdo pa tako govori. Nihče! Ker se vsakemu zdi nenaravno, prisiljeno. Če pa nihče tako ne govori, zakaj bi pisali? To je latinska sklanjava, a ne slovenska. Popolnoma tuja slovenskemu duhu. Pošten Slovenec vam ne bo nikdar tako govoril. Jako. Luko, Matijo, Barago, Bonaventuro so nam skovali in predpisali ljudje, ki so se učili ali učijo, da se ne sme reči: Caligulo. Caligulum, ampak Caligulae, Caligulam. Tako je pač prav v latinščini, a vsak jezik ima svoje lastnosti. Ako pišete »Jako, Luko, Bonaventuro«, ima človek skoro skušnjavo, da bi vprašal: Katero Jako pa? V pravi in pristni slovenščini je za sklanjavo merodajna oseba, ne oblika. Nekje se pravi »pri Slugu«. Nihče ne bo rekel »pri Slugi«, ali »Slugo« sem videl, s »Slugo« sem šel; marveč Sluga« sem videl, »Slugu« sem dal, s »Slugom« sem šel. In kakor govori narod, tako je naravno, tako res pravilno; drugo je nenaravno, prisiljeno, Na Črnučah lahko vidite napis na gostilni »Pri Rogovilcu«. Če torej ljudje celo besede, ki so ženskega spola. sklanjajo po moški sklanjatvi, ako pomenijo moškega, potem je jasno, da duh slovenskega jezika zahteva moško sklanjatev. Kako da tudi »inteligenca« nič ne misli, vidimo iz tega, ker redno pišejo »Barago«, a takoj nato Baragova slika«. Kričeča nedoslednost! Če je Barago« prav, potem pišite in govorite tudi »Baragina« slika, »Lukina« suknja, »Jakin« klobuk. »Matijina« hiša, »Opekine« pridige, »Slugina« dolžnost. »kolegina« knjiga! Prosim vas, kdo pa tako govori? In tudi piše nihče ne, ker bi se smešili. Dr. Opeka, ki je tudi mojster v besedi, mi je nekoč pisal: Zahvalim Te, da si me rešil »Opeke«!

Ljubimo lepoto jeziku! A kdaj je jezik najlepši? Kadar je naraven, nepopačen, na tudi neprisiljen, neizumetničen. Umetničenje se mu tako poda, kakor če si ženska namaže ustnice. Sama sebi se zdi lepa, človeku zdravega okusa pa se zdi prismojena. Ali če si kdo tetovira lice, ali naveže šop perja vrh glave, se divjakom zdi to strašno imenitno, nam smešno in neokusno.

Taka prisiljenost in umetničenje je tudi »poizkusiti« in »preizkusiti«, »poizkušnja« in »preizkušnja«, Tudi tega nekdaj nismo poznali. Kdo izgovarja »poizkušnja«? Le kdor se sili. Naravno to ni. Primerjajte besedi »poizkusiti« in »poiskati«, pa vidite, kje je »i« res potreben, kje pa brez potrebe vrinjen. V besedi »poiskati« »i« ne morete pogrešati, drugače tu beseda ni več ta beseda. V »poizkusiti« ga kaj lahko pogrešamo, ga prav nič ne potrebujemo. Čemu ta »i« brez potrebe vtikati v besedo ali ga pritikati na začetek besede? Čemu jezik »špičiti«, ko se drugi jeziki le vedno bolj uglajajo, robove odbijajo! Hrvaščina ima fonetično pisavo: vsi robovi, trdote in ostrina so odbite in zglajene. Kako zglajena je italijanščina! Pri nas pa ostrino nanovo uvajajo. Izkopal je ta nepotrebni »i« Levec, dasi je rekel, da se je obrusil. Če je obrusil, je pač obrušen in ni treba mrtvega več nazaj klicati. Primerjajte besedi »izpregovoriti« in »izgovoriti«! Pri drugi besedi »i« res izgovarjamo, zalo ga moramo tudi pisati: pri prvi ga nihče ne izgovarja, razen če se sili. Zalo ni vzroka, do bi ga pisali. –

»Novi pravopis« pripušča obe obliki. Posledica tega bo: mešanica, zmeda, kakor je bila sicer že zdaj. Isti pisatelj piše včasih poizkušnja«, drugič »poskušnja«. Zakaj? Prvič se je spomnil, da se mora siliti; drugič je na to pozabil in je zapisal, kakor mu narekuje pamet. Neki nabožen pisatelj redno piše »poizkušnja« in redno »skušnjava«. nedavno smo brali: »Kraljica se pelje na izprehod; na sprehodu pa« itd. Čemu ta zmeda, ki je prej nismo poznali! Drugod pa beremo tudi takele smešne spake: Nisem ga »izpoznal«, skupaj sta se »izrasla«, dobro je nasprotnika »izdelal«. -grdo sc je »izlagal«. Ljudje pač hočejo govoriti »napredno«! ln »izlagati se« je seveda strašno »napredno«, »zlagati« preveč domače, preprosto!! – Prosim vas, ne mešajte nam jezika in ne smešite se! Nekaj drugega je »izpoznati«, nekaj drugega »spoznati«: nekaj drugega »zdelati«, nekaj drugega »izdelati«; nekaj drugega »zliti«, »zgovoriti«. nekaj drugega »izliti«, »izgovoriti«. Pomet nam veleva: »I« naj se piše tam, kjer pomeni res »iz« ali »ven«, drugod pa ne! »Iztresti« iz mavhe, »stresti« pa za rame!

Važno pravilo, ki naj bi se ga držali, če hočemo priti do kake stalnosti, je: Kar je ustaIjenega, naj se ne spreminja! Če se brez potrebe spreminja, nastaja samo zmešnjava in ne pridemo do edinosti in do stalnosti.


Pravda se suče o tem, ali naj pišemo »socijalen« ali »socialen«. – Vsa čast dr. Brezniku in njegovemu velikemu znanju! Toda do Levčevega pravopisa smo pisali vedno in dosledno »socijalen«. Dr. Krek, oče socijologije in največji socijalni delavec, ki je to besedo zapisal več tisočkrat, ni niti enkrat zapisal »socialen«. Tudi naš drugi socijolog, dr. Aleš Ušeničnik do Levčevega pravopisa ne. Tu je grešil Levec zoper zgornje pravilo: kar je ustaljeno, naj se ne spreminja! Ni jasno, zakaj je čutil potrebo to popolnoma ustaljeno pisavo spreminjati, v nasprotju z dotedanjo ta slovenski »j« izriniti. Kakor ni jasno, zakaj je čutil potrebo, k do tedaj navadni »skušnji« pritikati na začetek nepotrebni »i«. Vdali smo se deloma Levčevemu »socializmu«, a le prisiljeni. Zakaj? Ne le zato, ker smo prej vedno pisali drugače, marveč tudi zato, ker se nam vidi to tako neslovensko nedomače. Slovenščina ne ljubi zevi Dokaz: Zakaj pa »j« v končnicah pišemo tam, kjer ga drugi ne? Latinsko, nemško »Maria«, slovensko »Marija«. Pa tudi sredi besedi »j« razločno izgovarjamo. Zakaj bi ga torej ne smeli pisati? Kako tuje se bere beseda »laik«, »pasion«! Dosledno po tem bi morali pisati »mision« in »misionar«. Če pa ne »misionar«, zakaj ne tudi »mision«? Kakor ni razumljivo, če pišemo »materija«, zakaj ne tudi »material«? Pa naj je ta ali ona beseda izvedena iz katerekoli slovenske ali latinske »osnove«! Mi teh osnov ne moremo preiskovati. Kakor tudi ni umljivo, zakaj se sme pisati »hijena«, a ne »higijena«; »legija«, a ne »legijonar«; »sankcija«, a ne »sankcijonirati«. To je taka nejasnost, da se nikakor ne spoznamo. Vedno smo pisali »novicijat«, »vikarijat«, »ordinarijat«, »provincijal«, »patrijarh«, »Hadrijan«, »Florijan«. Ali naj pišemo naenkrat »sv. Florian«? Ali čutite, da to ni slovensko? Breznik pravi: »V besedah, ki čutijo kot ljudske, pišemo »j«; v tujkah, ki jih čutimo kot take, pišemo brez »j«; kje pa je meja, je težko določiti; zalo pa je potreben nekdo, ki to odreja, in to je oni. ki sestavlja »Pravopis«. Da imajo sestavlavci pravopisa pravico ne samo sedanjo rabo ugotavljati, ampak tudi kaj odrejati, to jim radi priznamo. Zato so nam ne zdi prav, če se v Pravopisu samo ugotavlja, da se piše »spričevalo« in »izpričevalo«. »Baragu« in »Baragi«; marveč bi bilo treba o tem nekaj odrediti in sicer po naši misli odrediti tako, kakor smo ta dva slučaja spredaj obdelali. V tem slučaju pa, ko gre za ta »j«, je pa nekaj drugega! Tam se da postaviti splošno pravilo, katerega se lahko vedno držimo. Tukaj pa nam ne dado splošnega pravila, ampak ker se ne ve, kje je meja med ljudskimi in neljudskimi besedami, je treba vsako besedo posebej določati, ali je ljudska ali neljudska. Ali naj hodimo kadar pišemo, za vsako besedo posebej gledat v Pravopis, kako se piše? Katere pa so ljudske besede, ako »socijalen« ni ljudska? Ko jo izgovarjamo vsak dan! Če je tudi sama po sebi tuja, je vendar tako udomačena kakor le kaj. Če ta ni ljudska, katera naj bi bila? Kvečjemu se »misijonar«. Enako pa so udomačene tudi »ordinarijat«, vikarijat«, »provincijal«, »materijal«, »patrijarh« itd. Seveda ne bomo pisali »Tokijo« in »Bocaccijo; té so nam res tuje. Če se torej meja med ljudskimi in tujimi besedami res ne da strogo določiti, potem se mora ta meja vsaj daleč premakniti. Hočem reči: mnogo več besedi, vse navadno rabljene, priznati za ljudske, bolj prav: »udomačene«. Tokio rabimo malokrat, materijal pa vsak dan. Če pa ne smemo pisati materijal, potem res ne razumemo, zakaj bi ne pisali tudi »materia«. In če »materia«, pa še »mizeria«. Potem pa tudi »Maria«, »Matia«, »kompania«, »kolonia«, »oštaria«, »barantia«. To, da v slovenščini v končnicah vstavljamo »j«, kjer ga v drugih jezikih ni, priča, da slovenščina zahteva, da se zev izpolni: Če v končnici, iz istega vzroka tudi sredi besede, kar ga izgovarjamo tu in tam, dočim pa v drugih jezikih res ne izgovarjajo. Hrvatje pa ga tudi zgovarjajo, a tudi pišejo. Zakaj torej ne tudi mi?



[Slovenec, št. 169 a, sreda, 28. julija 1937, str. 7; 6. nadaljevanje: Fino hočejo …]



Ne spakujte se!

Ne delajte jeziku sile!

Govorite naravno, pilite res slovensko!

Piše Nestrokovnjak.

(Nadaljevanje.)


Fino hočejo ljudje govoriti. Ne vem, kaj drugega bi bilo vzrok, da so – kakor opažamo šele zadnja leta – skoro med staro šaro poslali do sedaj večinoma rabljeno obliko »bi ne« in »bi ne bil« ter skoro izključeno rabijo »ne bi« in »ne bi bil«. Zakaj stara oblika ni več dobra? Ker se jim zdi »ne bi« in »ne bi bil« gotovo »finejše«. Da bi ne bili moderni, pišejo danes že Štajarci »ne bi«, dasi tam nihče tako ne govori. Štiri petine naroda, vsa Gorenjska, Štajerska. Koroška in Primorska z Ljubljano vred, kolikor še govorijo neprisiljeno, govori »bi ne«. Le v nekem delu Dolenjske in Notranjske, čigar središče je menda Ribnica, ljudje pravijo »nab reku«. Gorenjci pa pravimo: »B'ne reku (dvakrat)«. Vsa čast Ribničanom in njihovi suhi robi! Ne vidimo pa razloga,zakaj bi se vsa ostala Slovenija morala sukati okoli Ribnice, svojo domačo izgovarjavo zametavati in jo z drugo zamenjavati, kakor da bi bila ta kaj boljša. To je nekaj kolikor toliko prisiljenega. Tudi dr. Breznik mi je rekel, da je v tem afektacija (pri onih, ki zdoma tako ne govore). Zakaj Plestenjak polaga na jezik »ne bi« loškim kmetom, ko nihče izmed njih tako ne reče? In smešno je, da je neki drug pisec v 2. izdaji svoje knjige prejšnji »bi ne« prevrgel v »ne bi«. Čemu neki?! Svojčas so takole atestirano pisali in besede premešavali: »potem šel je odtod«, »potem vzel sem v roko«. To afektirano pisanje ali spakovanje je prenehalo. Nekaj podobnega je zdaj »ne bi bil«. Nočemo reči, da to ni pravilno. Toda še bolj pravilno je »bi ne«, ker je najbolj naravno, da nikavnica stoji neposredno pred besedo, ki se zanika: »bi ne rekel«. Imenitno pa je, kar smo že nekaterikrat brali: »bi ne bi bil« (!). Najprej zapiše, kakor je slišal mater: »bi ne«. Potem se spomni: Stoj! »Ne bi bil« je »moderno«! Torej: »bi ne bi bil«! – Le nobene sile jeziku! Govorimo naravno! Matere so nas prav učile, kaj jih bomo popravljali! Vsaka afektacija je zoprna. Govorimo pravilno, po domače, pa bo dosti fino!

Kako Slovenci slovensko malo znajo, priča med drugim zlasti, ker ne znajo ločiti »saj« in »vsaj«. Ko sta to dva čisto različna pojma! Ker si moramo z nemščino pomagati, da se slovensko naučimo, je treba povedati, da »saj« pomeni »doch«, »vsaj« pa »wenigstens«, kar je nekaj čisto drugega.

Tudi »notri« in »noter«, »doli« in »dol«, »gori« in »gor« zamešavajo. Ker hoče fino govoriti ali pisati, pa naredi napako: »notri« je šel, »doli« je padel.

Besede »svèt« v sklanjavi ne znajo izgovarjati. Ne »svèta«, ampak »svéta«.

»Potrebščine« ne ločijo od »potrebe«. In ker se jim »potrebščina« zdi bolj napredna, jo rabijo namesto »potrebe«.

»Planinka čisti krv.« »Krv« je seveda finejše kakor »kri«! Prav tako, kakor če bi namesto »brv« pisali »bri«.

»Hči« in »hčer« zamenjavajo, kakor da je »hčer« imenovavnik! »Hči« se sploh zlepa več ne piše. Če ne »hčer« pa »hčerka«. Hčerka pa je nežno ime in pomeni nežno ljubko deklico. Danes po hoče biti vse nežno in ljubko. »Hčerka je očeta držala, ko ga je sin s sekiro pobijal«, Zares nežna in ljubka hčerka!!

Dulje ne znajo ločiti določenih od nedoločenih pridevnikov. Redno se zdaj piše: »Kdo drugi«. Kdo je ta »drugi«? Kdo ga pozna? Edino pravilno: »nekdo drug«. Kakor tudi ne »vsaki dan«, ampak »vsak dan«. »Krvav pot potil«, ne »krvavi«. – Določna oblika se zdi pravilnejša, finejša, pa jo rabijo tudi tam, kjer ni prav. »Tu se dobi vsak dan sveži kruh«. Napačno! Pravilno: »svež«. »12 letni fant zgorel«. To se pravi: 12 leten fant je samó eden (določen) in ta edini znani fant je zgorel. Pravilno: »12 leten fant zgorel« (ker ga ne poznamo).

Večkrat ne poznajo in ne ločijo časov. Skoro redno se zdaj v pogojnih stavkih o preteklosti piše v sedanjiku: »Ko bi to vedel, bi ne šel.« Pa govori o preteklosti! Seveda: »bi« in »bil« sta si podobna; torej dosti, če se zapiše enkrat! Jezikovne napako so, se zdi, kakor kužni bacili, ki se širijo od človeka do človeka. Kakor bi se bili ljudje med seboj domenili: odslej bomo začeli v preteklosti »bil« opuščati! A edino prav je in ostane: »Ko bi bil vedel, bi ne bil šel«.

Kako ljudje malo mislijo, priča, ker skoro redno pišejo: »polovična vožnja« Vožnja in voznina jim je vseeno. Polovična vožnja se pravi, če hočeš priti v Maribor, je dosti, da se pelješ do Celja, pa si v Mariboru.

Lepo narodno besedo »davi« poznajo, pa je ne znajo rabiti, ko pišejo: »davi ob devetih«. Ob devetih še ni bilo nikoli »davi«. »Davi« pomeni zgodaj zjutraj. »Je pa davi slanca pala«. Ob devetih se začne slanca že tajati.

»Odrekati se svoje pravice«. Od kdaj se tako govori?! Odrekati se čemu! A kar samovoljno ti pisec sklone premetava. – Tudi »nasproti pošte« je napačno; prav »»nasproti pošti«. »Nasproti« zahteva kakor »kljub« tretji sklon.

Tudi sklanjati ne znajo, »čemur«, »čemer«, »čimer«. Seveda tudi ne »komur« in komer«. To je že »višja matematika«. Res je, da so si te oblike podobne, toda pošten Slovenec mora znati vse to dobro ločiti. Komur, pri komer, s komer. Čemur, pri čemer, s čimer. – Gotovo v nobenem drugem jeziku ne pišejo javno ljudje, ki ne znajo sklanjati in spregati!

»Ampak« se pogostokrat napačno rabi, kakor poudarja Tominšek v svojem Antibarbaru. Latinski »sed« pomeni slovensko »ampak«, »toda« in »pa«. »Ampak« je na mestu samó pri živem (kontradiktoričnem) nasprotju: »ne belo, ampak črno«; sicer pa »toda« ali »pa«. Torej »Gospod, nisem vreden, pa reci le besedo«, »ne«: »ampak reci«!

Če govorimo vsesplošno »od smrti vstal« ne vem, zakaj bi morali pisati in moliti po nemškem ali latinskem »od mrtvih«? Naš jezik ima svoje posebnosti in svoje pravice, zakaj bi ga vpregali v tuj jarm?

»Eni delajo, drugi ne« ni slovensko. Eni = einige. Prav: »nekateri delajo ...«

Večkrat pišejo »Zagorje na Savi« (an der Save) mesto »ob Savi«.

»Na visokem morju« (auf der hohen See); pravilno: »Na širokem morju«.

»Smo na delu« (an der Arbeit); prav: »Pri delu«.

12 »po številu« je nemško: »an der Zahl«.

»Je narediti« (ist zu machen); prav: »Se ima narediti«.

»Izgledati« je skovano tudi po nemškem. Slovensko: »Je videti« (lep), če zgoraj »je narediti« ni prav, je pa v tem pomenu »je videti« prav. Toda staro pravilno obliko so zavrgli, novo nepravilno uvajajo. Ni čuta za to, kaj je domače, kaj tuje.

Tudi »naravnost« je pogostokrat nemški. Slovensko: »kar«. »Moramo naravnost občudovati«. Prav: »Moramo kar občudovati«.

V leposlovni (!) knjižici beremo »pekar«(!!) namesto »pek«. Seveda: »Bäcker«!

Tudi »štimungo« smo že brali! Torej stara poštena »postava« ne velja; nova »štimunga« ta pa!



[Slovenec, št. 170 a, četrtek, 29. julija 1937, str. 5; 7. nad.: Tudi stare domače …]



Ne spakujte sel

Ne delajte jeziku sile!

Govorite naravno, pišite res slovensko!

Piše Nestrokovnjak.

(Nadaljevanje.)


Tudi stare domače ljudske oblike »vodnik«, »upravnik«, »nabiravec«, »darovavec, razlagavec, ocenjevavec«, niso več dobre, »prekmečke«. Mesto tega le »voditelj«, »upravitelj«, »nabiratelj«, »darovatelj«, razlagatelj, ocenjevatelj. Pa so prve oblike krajše, krepkejše in lepše, – a ne veljajo za »moderne«! »Vodnik« je samo še hribovski; in vendar je »vodnik« lepa, kratka, krepka beseda. »Upravitelj« pa popolnoma napačna! In se toliko rabi, posebno uradno! Ker se samostavniki delajo samo iz nedovršenih glagolov; torej bi bilo pravilno s to končnico le »upravljatelj« (od »upravljati«, ne od »upraviti«; kdor upravlja, ta zasluži naslov, ne kdor enkrat upravi.) Ker je pa »upravljate!j« neroden, ostanimo pri prvotni pošteni obliki »upravnik« (kakor se na Ijubljan. policiji tudi rabi). Lepše bi bilo seveda »ravnatelj«, ki ga smo ga že navajeni, – pa so nam ga Srbi poslali v pokoj.

Neumljivo je tudi, zakaj pišemo »žid«. Zakaj besedo »jud« beremo francosko? Bolj »nobel« seveda! Jud ostane jud, obračaj ga, kakor ga hočeš!

Priskutno je tudi že, kako se vedno ponavlja, sicer pravilna, beseda »točno«. »Shod se bo pričel točno ob desetih«. I kdaj pa, če ne točno? »Prišel je točno ob tričetrt na pet«. Kaj tu treba praviti, da točno? Ko bi le hoteli res točno začenjati, in prihajati, ne samo pisati!

To so nekatere napake, ki se pogostokrat ponavljajo. Vseh tukaj ni mogoče naštevati, saj vidite, da jih kar mrgoli – in si še vedno novih zmišljujejo. Najnovejša cvetka, ki smo jo brali, je: »to je od visoke vrednosti«. Kaj si danes pisci vse dovoljujejo, to je že od sile! Slovenščina je od leta do leta bolj nemška.

Glede pisave bi želeli pripomniti še sledeče: Četudi Slovenci vobče nimamo »fonetične« pisave kakor Hrvatje, vendar ni vzroka, da bi besede mnogo drugače pisali, kakor jih izgovarjamo. Zakaj pisati »ničemuren«, če izgovarjamo »netimrn«? Če govorimo »čebela«, ne kaže pisali »bučela«? Če izgovarjamo »ven«, zakaj pisati »vun«? (To je k sreči že zelo opuščeno). Zakaj bi pisali »odrastel«, če govorimo »odrasel«? Drugi pa pišejo »pal« mesto »padel«, kar je spet na drugo stran pretirano. Na sredi med »pal« in »odrastel« je ravno prav: »padel, odrasel«.

Prav je, da se je »Pravopis« odločil za »kmečki«, kakor izgovarjamo. »Kmetski« je samo gosposki kmet.

Malo pametne fonetike tudi nam ne škoduje. Če bi hoteli vsako besedo prenesti na prvotno obliko, kam pridemo! Kar je ustaljeno, pri tem ostanimo!

Dovolite še pripombo: »Tako rekoč«, »tako imenovan«. Novi pravopis hoče tako – po pravilu: »Ako imajo posamezni izrazi še svoj pomen, se pišejo narazen. Potem pa bi morali pisati tudi »po tem« mesto »potem«. »Takorekoč« je en pojem, sestavljen sicer iz dveh besedi, zato ga kaže pisati kot eno besedo. Tudi »pravzaprav« je en pojem. In bolj pravo kakor navedeno pravilo, bi bilo: Kar tvori en pojem, so piše kot ena beseda.

»Gre za to«. – Da bi ne bilo po nemškem »Es handelt sich darum«. To je že res. Toda Nemci ne pravijo: »es geht sich darum«, marveč »es geht darum«. Torej je »gre za to« vendarle čisto po nemškem. Dozdaj smo vedno rekli: »Gre se za to«. Sliši se nam bolj domače.

»Štajersko«. Prof. Marn nas je učil: »Štajarsko« je bolj po duhu slovenskem. Resnično: Logar, majar, bajar, Štajar.

Nikar jeziku sile delati! In kar je ustaljeno, nikar spreminjati! To bodi naše pravilo.

Iz tega razloga tudi ni modro, ustaljen, vsesplošno rabljen naglas spreminjati in novega predpisovati. Kateri naglas je pravilen? Tisti, ki ga narod splošno rabi. Ker je bil naglas »blagoslóvljen« vsesplošno v navadi, se nam ne zdi modro zahtevati, da se odslej mora naglašati drugače: »blagoslovljén«, četudi slovnica po svojih pravilih tako »zahteva«. Kaj nima vsak jezik polno izjem. Kaj je posledica take spremembe? Needinost, zmešnjava. Vsa Štajarska. Koroška in Primorska še vedno naglaša »blagoslóvljen«, samo Kranjska »blagoslovljén«. Pa tudi ta nikakor ne vsa. Duhovnik »blagoslovljén«, ljudstvo skoro izključno »blagoslóvljen«; ker ne razumejo, zakaj bi se morali siliti drugače, kakor so vajeni. Niti šolarji, ki se jim blagoslovljén zabičuje (!), se ne morejo zlepa privaditi na novi naglas; dokaz, da je stari naraven, novi prisiljen.

Ko smo že pri sveti besedi, bodi dovoljeno pripomniti še tole: Svetniška imena »Ambrozij«, »Gregorij«, »Vincencij«, »Lavrencij« se nam tudi zdé nekoliko prisiljena. Po naše je »Ambrož«. »Gregor«, »Vincenc«, »Lovrenc«. »Kjer je žena, tam je mož, tako pravi sv. Ambrož.« To je slovensko. Te oblike so bile ustaljene, zato bi jih ne bilo treba spreminjati. Nove so ukrojene natančno po tem, kakor so nas učili, da pišimo latinska imena na -ius: Tiberij, Horacij. Vergilij. Izgovarjamo pa tega »ij« ne, ampak Vergil, Horac itd., in bi se zdelo nekako prisiljeno, ko bi ga izgovarjali. Saj tudi ne govorimo: »konferencija«, »abstinencija«, inteligencija«. Tudi v tem smemo razločevati znana, poljudna, udomačena svetniška imena od drugih, bolj tujih. Da ni treba ravno Slovencem imen svetnikov tako hlapčevsko natančno po latinščini prikrojevati, kaže to, ker imajo drugi narodi čisto po svoje prikrojena in prenarejena imena. Italijansko je Alojzij Luigi, francosko Štefan Etienne, madjarsko Štefan Istvan, Elizabeta Erzsbet, Ludovik Lajoš. Če pa že mora bili Ambrozij, bi moral dosledno biti tudi Antonij! Ker je pa Anton ostal Anton, naj bi pa dosledno tudi Ambrož ostal Ambrož! Drugače pa je z »Jurijem«, ki ni narejen po latinskem.

Ko smo že pri imenih, imamo pa skušnjavo, da bi vprašali še dalje: Če sta »Ivan« in »Josip« Slovenca? Mislimo, da sta Hrvata. Ivan tudi Rus. Slovenca pa sta Janez in Jožef. Toda zakaj se jih mnogi branijo? Preveč preprosta sta. Janez prekranjski, predomač, »prekmečki«; mora biti kaj finejšega, – tujega! Poznamo »Ivane«, ki so bili še nedavno »Johani« (!) Torej vse, kar hočete: nemško, laško, hrvaško – samo ne domače, slovensko! – »Janez« in »Jožef« sta vendar najbolje posneta po latinskem izvirniku. Pa bi ne bila dobra?

Toda imena, pri katerih že smo, nas zapeljujejo še dalje, da se še malo pri njih pomudimo. Pride reven oče in prosi podpore, ker nima za knjige svojemu sinu-dijaku. »Kako je pa fantu ime?« »Ervin«. Ervin! Imenitno! To se tudi spodobi za takega grofiča! Ervin je bil včasih kak nemški graščak, danes pa je tudi slovenski prosjak. Pride drug revež in prosi, naj mu napišemo prošnjo, da bi sprejeli njegovo ohromelo punčko v kak zavod. »Kako je pa dekliču ime?« »Vida«. »Oh, koliko rajši bi jaz slišal, ko bi bila Micka!« Toda Micka – uj, to je prekmečko! Ravno revni sloji se zdaj hočejo spakovati z najfinejšimi imeni. Toda se jim tako poda kakor beraču cilinder. Vsako punčaro bi radi imeli za princeso. Ne gledajo nič na to, da bi dobil otrok res primernega patrona. Ime mora zveneli gosposko, fino, nobel, pa je vse dobro. Nobel geht die Welt zu Grunde!

Zato nam v resnici prijetno dé, ker so začeli zdaj ljudje višjih (ne »boljših«) stanov dajati otrokom poštena domača imena. Janez, Marko, Peter, Majda, Micka, Marjanca, Nežka. In mislimo, če je naš ban lahko Marko in ljubljanski župan lahko Jurij, kralj pa Peter in njegov brat Andrej, bi se smeli tudi naši reveži zadovoljiti z domačimi imeni. Ko je na svetu toliko napihovanja in spakovanja, moramo z največjim veseljem pozdravljati stremljenje tistih, ki kličejo in sami po tem ravnajo: Nazaj k naravi! Nazaj k preprostosti! V obleki, v jedi in pijači, v govorjenju in vsem življenju!

Ko smo bili pa že pri svetih besedah, naj se nam nikar preveč ne zameri še sledeča opazka: Naziv »Kraljica brez madeža izvirnega greha spočeta« je v primeri z drugimi že sam po sebi predolg, pa je še bolj predolg, ker je namesto po latinskem preveden po nemškem: »Ohne Mackel der Erbsünde«. »Sine macula originali« se reče po nase: »brez izvirnega madeža«, kar popolnoma zadostuje; saj greh je vendar madež. »Erbsünde« je vsaj krajša beseda. »Izvirnega greha« pa predolgo. — Nemci sicer svojih molitev nič ne spreminjajo: stari »gebenedeit« je še vedno v navadi. Toda če so že vse cerkvene molitve prevedene natančno po latinščini, potem ne vemo, zakaj je »gloria« vendar ostala »čast« namesto »slava«.



[Slovenec, št. 171, petek, 30. jul. 1937, str. 5; 8. nadalj.: Znana nečastna …]



Ne spakujte se!

Ne delajte jeziku sile!

Govorile naravno, pišite res slovensko*

Piše Nestrokovnjak.

(Nadaljevanje.)


Znana nečastna lastnost Slovencev je, da se tujcu takoj uklonijo in tujega brž oprimejo. Splošno zdaj pišejo naši ljudje »Graz«. Pišejo tudi »Wien«, »Klagenfurt«, »Villach«, češ, to so nemška imena, in v Nemški Avstriji (duši Avstrijci svoje države nikoli ne imenujejo »Nemška Avstrija«, ampak samo »Avstrija«), čemu tako, ko imamo za navedena mesta slovenska imena »Gradec«, »Dunaj«, »Celovec«, »Beljaki. Ta imena so prvič slovenska, drugič nam pa tako domača kakor Ljubljana. Ali menite, da v Gradcu kdo reče ali piše: Ich fahre nach Ljubljana? Še na misel nikomur ne pride! Samo strogo uradno: na vlaku. Le Slovenec hoče po vsej sili biti suženj. »Ljubljana – Wien«, kakor beremo po mrtvaških naznanilih, to je spakovanje, za nas žaljivo. – Nekaj drugega so imena nemških krajev, ki so daleč od nas in niso bila nikoli slovenska. Frankfurt pač ni treba pretvarjati v Frankobrod, ali Leipziga v Lipsko, če bi Dunaj moral biti Wien, potem bi morala biti tudi Dunajska cesta Wienska cesta ... Pa, saj Dunajske ceste več ni! Ali pa se vam zdi to prav, če največja ljubljanska cesta ne nosi slovenskega imena, ampak tuje?! »Tyrševa«. Da, tuje! Saj slovenščini je »y« tuj. In še bolj tuje ime nosi ulica, ki jo ljudje imenujejo »Figarjeva« ulica. Ali je to národno, da se ljubljanski ulici daje nemško ime na »ü«. ki ga ljudje še brati ne znajo?! Ta tuja imena so zaničljivo preziranje slovenstva! Vsak narod, če ima kolika] narodnega ponosa, bo vendar dajal domačim velmožem prednost pred vsemi drugimi. Ali Slovenci nimamo nobenih tako zaslužnih mož, da bi bili vredni, da jim v čast posvetimo ljubljanske največje ceste ali ulice?! To potujčenje naj se odpravi čimprej! Največji Slovenec, Baraga, nima niti ene ulice v Ljubljani! Ali morda kako zakotno?

Toda še hujše potujčevanje nam preti zdaj od druge strani. In ponižni Slovenci temu potujčevanju na široko odpirajo vrata. Dobili smo tuji »srez«, »slanico«, »komandirje« in podobne lepote. Mod njimi turške besede! Našega poštenega, častitljivega »župana« hoče spodriniti prozaični, dolgočasni »predsednik občine«. In Slovenci se seveda takoj uklanjajo, v potrebi in nepotrebi, uradno in neuradno, temu dolgočasnemu možu. Če se že uradno mora (?) tako pisati, vendar si vsaj med seboj ne pustimo vzeti našega poštenega župana! Namesto »nadzornika« smo dobili »inspektorja«, namesto »ravnatelja« »direktorja«. In Slovenci se seveda vse te tujščine brž z veseljem oprimejo, uradno in neuradno.

»Brati« menda tudi več ne smemo, samo »čitati«. No, pa mi še vedno rajši beremo kakor čitamo, ker je bolj domače. Le zakaj bi ne bilo dobro? Tudi številke so nam prekucnili, da več šteti ne znamo. Ali je to uradni predpis, ali je le prevelika gorečnost za popolno »ujedinjenje«?

Najbolj kričeče pa priča, kako brezmiselno ljudje ponavljajo vse, kar slišijo tujega, pet para«, kar slišiš govoriti skoro vsakemu Slovencu. Prav kakor: »Pet kruva« – za en groš!

Če prideš zdaj v prodajalno, slišiš vprašanje: »Kaj pa gospod želi?« Tudi to ni slovensko. Nemško je in v slovenščini se sliši tudi nekoliko nevljudno. Slovensko: »Kaj pa gospod želite?«

Kakor vidite, nam tujščina od vseh strani sili v naš čolnič. Če se je ne bomo branili, bomo utonili.

Poleg te nove navlake v slovenščini se pa glede starih neIepih tujk v šestdeset letih, kar mi pomnimo, ni prav nič zboljšalo. Še danes ti reče izobraženec, profesor ali kar že je: Nimam »cajta«. Čez en »firkelc« ure! Čisto nobenega napredka!

Če pa je slovenska gospôda v prejšnjih časih tudi toliko klela kakor zdaj, tega ne moremo z gotovostjo trditi. Samo to lahko rečemo, da zdaj veliko kolne. Nočemo reči, da je slovenski »hudič« tako strašno nevaren, da bi človeka kar požrl, toda lepo pa vpletati v govorjenje toliko kletev, kakor se to pri nas godi, lepo pa to ni. Kletev je surovo govorjenje. »Hudič«, »preklet«, »permejduš«, to so pri nas medmeti, s katerimi se slovenski govor podkrepljuje. In če govorimo o čiščenju slovenščine, jo je treba čistiti in očistiti ne le nepotrebnih tujk, ampak tudi surovosti. Naše domače kletve res niso tako hudobne, kakor so tuje; dvomimo pa, da bi se v drugih jezikih tako mnogo klelo, kakor v slovenskem. V nemškem gotovo ne. Naš »hudič« je slavno znan! Tako govorjenje priča, da je med nami – mnogo surovosti. In to tudi med »izobraženci«!

Toda Slovencem ne zadostuje več kletev v domačem jeziku, marveč hočejo kleti v treh jezikih. In to je vseh grdobij grdobija. To je naša največja sramota! Recimo, če bi že ne bilo greh – toda italijanske in srbske kletve niso navadne kletve, ampak so bogokletstva – pa če bi ne bilo greh. ali ni to nad vse sramotno, da naši ljudje nimajo toliko narodnega čuta, da bi jih bilo sram izposojati si najgrše kletve od tujih narodov! Kaj bi mi rekli, če bi slišali, da Italijani vedno »hudiča« kličejo? Smejali bi so jim in jih za norce imeli. Pri nas pa se je ta nesnaga razpasla tako, da Slovenija danes odmeva od preklinjevanja Boga in božje Matere! Če bi imeli mi práv narodni ponos, bi napeli vse sile, da to grdobo preženemo s slovenskih tal. In če bi jo prijeli res krepko od vseli strani, bi jo vendarle zadušili. (Načrt za tako kampanjo bi se lahko naredil, če ga le poklicani krogi sprejmejo.) Moliti zoper bogokletstvo je seveda prav, še bolj prav pa ga zatreti.

Tudi »ločíl« pisci mnogokrat ne znajo prav rabiti. Da je pa na ločilih tudi dokaj ležeče, nam pove znani odgovor orakeljna: »Ibis redibis non morieris«. Iz tega odgovora ne veš, ali boš živel ali umrl, – zato, ker manjka vejice. »Če greš po svetu, nikar se ne zgubi, če ostaneš doma, si bolj varen.« Ali je to prav? Ali se ne more brati: »Nikar se ne zgubi, če ostaneš doma!« Tu sta zapisani dve misli, ki sta si med seboj v nasprotju, zato ju vejica premalo loči. Ker sta pa vendarle v medsebojni zvezi, bi bila pika preveč. Torej je na mestu podpičje. In podpičje v takih slučajih največkrat manjka. Podpičja mnogi sploh no poznajo, pa je včasih potrebno.



[Slovenec, 172 a, sobota, 31. julij 1937, 7; 9. nadalj.: Vejic je …]



Ne spakujte se!

Ne delajte jeziku sile!

Govorile naravno, pišite res slovensko!

Piše Nestrokovnjak.

(Nadaljevanje.)


Vejic je včasih preveč, včasih premalo, kar smešno je, kar opažamo šele zadnja leta, da mnogi mislijo, da pred vsakim »da«, »ker«, »kakor« in »ali« mora stati vejica, naj velja kar hoče! Zakaj mora biti pred temi besedami pogostokrat vejica? Samo zato, ker se z njimi navadno pričenjajo stranski stavki. Kjer se pa s tako besedo nov stavek ne pričenja, nima vejica nič opraviti. »Tako da« ...! Nemci pišejo »sodass« kot eno besedo, pri nas pa jih ločujejo z vejico! »Ne zato, ampak, da!« ... ?Ne, toda, ker« ... V teh primerih je vejica preda »da« in pred »ker« smešna. Ker »ampak da« in »toda ker« spadata popolnoma skupaj. Postranski stavek začne že z »ampak« in »toda«, ne šele z »da« in »ker«, tudi »češ da« ni vzroka z vejico ločiti. Še manj pa »namesto da«. In vendar tudi med to vtikajo vejico, ko sta vendar obe besedi neločljivi, kakor bi bili ena beseda. Enako se pred »kakor« stavi vejica le, kadar se začenja z njo nov postranski stavek, ne pa, kjer je golo primerjanje. »Tako, kakor je bilo lani«: toda »tako kakor lani«.

Bodi dovolj! Mnogo bi se dalo še pisati o tem, kako Slovenci svojega jezika ne znajo ali ga brez potrebe pačijo. Pa ti primeri naj zadostujejo. Hoteli smo samo nakratko pokazati, kako je treba napake odpravljati in za lepoto jezika skrbeti. Drugo pa bodi prepuščeno poklicnim možem, strokovnjakom, jezikoslovcem! Tem gospodom bodi priporočeno, naj odslej bolj skrbijo za pravilnost in lepoto slovenščine kakor so doslej! Saj se mnogo pečajo z jezikoslovjem. A zdi se nam, da jim je jezik le preveč predmet raziskavanja, premalo pa skrbe za to, da bi se sadovi njih raziskavanja dejansko res prav uporabljali. Znanstvenemu delu vsa čast! Toda siva je vsa teorija, zeleno je samo drevo resničnega življenja. Zato bi morali vse napake, ki jih zdaj po časnikih in knjigah mrgoli, dosledno in odločno preganjati in žigosati. In ko bi se tako delalo, ni dvoma, da bi se namen dosegel: da pridemo do poštene pravilne slovenščine. – Slišali smo izreči misel, da bi bilo potrebno izdati kratko praktično slovnico, v kateri bi se prav posebno naglasila pravila, zoper katera se greši.

Ker so pa tudi med jezikoslovci različni nazori, je – ako hočemo kdaj doseči v pisanju edinost – neogibno potrebno, da se ustvari jezikovni svèt, ki naj urejuje in določa našo pisavo. Brez takega regulatorja ne bo edinosti in ne pravilnosti. – Pred koncem lanskega leta je sklicalo »Slavistično društvo« prav v ta namen v svoje prostore zbor poklicanih mož, cel parlament kjer je bilo slovesno sklenjeno in proglašeno, da bo to društvo prevzelo to sveto nalogo: skrbeti za lepo slovenščino. Dnevniki so o tem obširno in z veseljem poročali, da »zlati čas zdaj muzam kranjskim pride«. To je bilo proti koncu šolskega leta. Nato dolge počitnice. V novem šolskem letu smo čakali, čakali, čakali, kdaj bo kaj. Danes je od tega že več kakor leto – a kako »Slavistično društvo« to nalogo vrši, o tem nismo slišali nikdar besedice! Vprašali smo pismeno, kako že kaj in kdaj bo kaj, – a odgovora nismo dobili ... Tako se »rešuje domovina«! Ali delajo tako – možje? Kje je pa čast?! ... Ravno ta molk je najbolj dal pobudo k tej-le razpravici.

Ako kako društvo ali kak krog znanstvenikov tega dela ne vzame resno v roke, potem naj bi naša prosvetna uprava posegla vmes, poklicala pristojne može in jim poverila to nalogo. Pritegne naj pa poleg jezikoslovcev tudi nekaj praktikov, pisateljev. Mi drugi bi pa lepo prosili, da bi se vse to delo ne zgubilo samo v znanstvenem razglabljanju, marveč naj bi skrbeli tudi za dejansko pravilno pisanje. Jezikovne finese so že lepe: toda preden se pezdir odpihne, je treba bruno odvaliti. In preden se rožice sadijo, se mora močvirje osušiti.

Potrebno pa bi bilo tudi, da bi tudi po naših knjigah in listih pazili na napake in jih popravljali, ker se po njih širi med ljudstvom znanje ali neznanje slovenščine. Tudi bi bilo treba preudariti, na kak način bi se dale napake, ki so se v slovenščino vteple, odpraviti.

Slovenci, učimo se svojega jezika, vkolikor ga ne znamo, da mu ne bomo delali nečasti! Govorimo pravilno – pa tudi naravno, neprisiljeno. neizumetničeno, podomače, ker tako je najlepše! Tako, kakor vas je učila mati, – če ni že tudi ona pokvarjena po piscih in pisateljih, ki slovensko ne znajo!

Bog pa varuj, da bi bil s tre-le pisanjem kdo kaj razžaljen! Če je tudi vmes kaka pikra; saj tudi malo popra, hrena ali gorčice včasih radi vzamemo in nam dobro stori, četudi malko – zapeče … Saj ni tako hudo mišljeno, kakor se sliši. Če metla ni malo raskava, pa ne pomete čisto.



[Slovenec, 175 a, sreda, 4. avg. 1937, str. 7; 10. nadalj. – konec: Za nameček …]



Ne spakujte se!

Ne delajte jeziku sile!

Govorite naravno, pišite res slovensko!

Piše Nestrokovnjak.


ZA NAMEČEK


Ko govorimo že o narodnih rečeh, narodnem jeziku, morda ne bo neumestno, ako tukajle izlijem še svojo narodno bolečino, ki jo čutim že dolgo.

Kako malo se mi brigamo za naše rojake izven Jugoslavije!

Stara znana reč je, da človek v sreči tako rad pozabi na tiste, ki so v nesreči. Posebno v naši tako strašno sebični dobi! Bogataš se malo briga, kratkomalo ne misli na to, kako se godi revežem. Gleda le, da je njegova miza dobro pogrnjena; ali imajo pri sosedu kaj v lonce dati ali ne, s tem si ne dela skrbi. Nekoliko temu podobno se mi zdi ravnanje jugoslovanskih Slovencev nasproti rojakom izven jugoslovanskih meja. Ne rečeni, da se zanje ne brigamo prav nič; gotovo pa veliko premalo. Saj bogataš že da kak dar revežem, pušča jih pa vendarle v revščini. Široka masa ljudstva našega, ne samo kmečkega, marveč tudi mestnega, polinteligentna in tudi inteligentna, se za té Slovence sploh ne briga.

Hočete dokazov? Pa koliko bi jih lahko našteli! Z veliko težavo se je nedavno za neki velevažen narodni namen, za kulturno delo Slovencev izven Jugoslavije, v Ljubljani s silo dobilo 30.000 Din. V enem samem ljubljanskem kinu se pa kako nedeljo 30.000 Din potroši. Ljudje si hočejo zabave, hočejo biti veseli, letajo okoli po deželi, po hribih, skačejo, plešejo, se dričajo, pojejo, pijejo, vriskajo, n –- komu pridejo na misel koroški ali primorski Slovenci, kako so vtesnjeni, da se kar ganiti ne morejo in na Primorskem niti ene slovensko pesmi zapeti ne smejo! Naši ljudje si pa zaradi tega življenja kar nič ne grenijo.

Saj tudi mi v Jugoslaviji nismo ravno v raju. Toda zdaj vendar še precej svobodno dihamo. Malo bolje se nam pa le godi kakor onim.

Čemur se ne morem načuditi, je pa to, da nisem našel potrebnega zanimanja za to niti pri onih, ki stisko naših rojakov čutijo na lastni koži – tostran, včasih celó onstran meje. Kakršne skušnje sem jaz v tem oziru doživel, je neverjetno!! Ne morem naštevati posameznosti. Samo nakratko: Večkrat že sem take, ki so doma onstran meje, prosil za razgovor, jih vabil, da bi se pogovorili, če bi se ne dalo za primorske in koroške Slovenec kaj več storiti, pa še – odgovora nisem dobili! Na dvakratno, trikratno povabilo, ustno ali pismeno, nobenega odgovora! Nikoli! In to od takih, ki bi jim bilo treba samo par korakov storiti v ta namen. Neumljivo! človek bi šel vrh Triglava, ko bi mu kdo le pomignil, da bi rad mojim ožjim rojakom kaj pomagal. – Enkrat pa na priporočeno pismo in zopet na drugo pismo šele čez nekaj tednov ono brezpomembno dopisnico. In ko smo nekje vendar – in sicer s takimi, ki so za to pokIicani! – po dolgem, živahnem razgovoru sklenili in si trdno zaobljubili, da hočemo ukreniti nekaj izdatnega, se potem izmed teh dogovornikov nobeden niti zmenil več ni za dotični dogovor in sklep! Nihče niti enkrat ni poprašal, če je kdo kaj storil ali nič! In ko som na to spominjal in opominjal, da je naša častna dolžnost, da ostanemo dani si besedi zvesti, – zopet nič in še enkrat nič!! Zakaj bi se potem hudovali nad tujci, če ne čutijo potrebe, Slovencem dati več pravice!

Tako se »rešujejo« naši bratje!!

I, kaj pa naj storimo zanje?! Gotovo to ni lahka stvar. Moč tuje države se ne da premagati. In vendar bi se dalo kaj več storiti! Najprej vsaj več zanimanja in dobre volje, da bi se jim pomagalo! V podrobnosti se tukaj ni mogoče spuščati. A to zanimanje in ta dobra volja bi že rodila kake dobre sadove. Na primer: Koroški Slovenci potrebujejo našo pomoči v verskem oziru. Avstrijska vlada ne brani, da bi ne smeli hoditi nekateri duhovniki od tukaj gor pomagat. Pa ravno, ko sem to želel in prosil: Pridimo skupaj in napravimo cel načrt, po katerem bi se ta pomoč vršila! – nisem na trikratno prošnjo dobil odgovora!!

Kaj dela pa naša »nacionalna« stranka? To, to bi bilo res nacijonalno delo, ko hi se za te nacijonalno ogrožene rojake hotela kaj potruditi. – Ko bi se za ono bolj brigali, bi se med »seboj manj kregali. Zakaj so toliko kregamo in koljemo med seboj? Zato ker samó nase mislimo. Da bi bilo le nam dobro! Ko bi res prav »nacijonalno« čutili in imeli trpeče naše rojake bolj prod očmi, bi se strankarski boji med nami sami po sebi omilili.

Da smo Koroško sami zabrečkali, to je gotovo. Tisti pa, ki je tega največ kriv, velja še vedno za največjega narodnjaka. (Berite Hribarjeve spomine!)

Toda kar je, je! Vprašanje je, če se zdaj ne da še kaj več storiti. Ob obletnici koroškega plebiscita beremo navadno po časnikih spet kak mogočen vzklik, da nanje ne bodo pozabili itd. Potem je pa spet celo leto tiho ...

Med drugimi smo brali ob taki priliki tudi tole besedo: »Mi še nismo izčrpali vseh sredstev, da bi Avstrijce pritisnili, naj dado Slovencem njih pravico.« – tako!! Niste izčrpali vseh sredstev?! Da, nismo jih izčrpali! V celih 18 letih ne! Resnično!! In to je tisto, kar je posebno neumljivo!

Na kaj je tukaj pisec mislil? Brez dvoma na »junktim« med pravicami Nemcev v Jugoslaviji in Slovencev v Avstriji. Da, da, to, to! – Nimamo vpogleda v politično kuhinjo; a pamet nam pove, da je med pravicami Nemcev v Jugoslaviji in Slovencev v Avstriji neka zveza, neka medsebojnost, ki bi se dala, ki bi se morala izrabiti v prid Slovencem. Keke narodne ugodnosti uživajo Nemci v Jugoslaviji! Nimamo pri roki številk, a brali smo že, da imajo veliko število svojih ljudskih šol, celo svoje učiteljišče, ako ne morda tudi gimnazije. Slovenci na Koroškem pa niti ene ljudsko šole! Nemcem teh pravic nočemo kratiti. Pravica vsem in vsakemu! Zato pa tudi koroškim Slovencem!

Kako so brigajo za svojo ljudi Izven svojih meja Nemci in Italijani! Brigajo za vsakega posameznika! Pa sta to velika naroda in bi se jim toliko ne poznalo, če zgubijo nekaj tisoč svojih. Pri nas so pa to nekaj pozna! Njih briga in naša briga je ravno v nasprotnem razmerju, kakor bi morala biti! Njim bi se ne bilo treba brigati za vsakega poedinca svojega rodu, nam pa. Je pa ravno narobe. – Ali kako se Madžari brigajo in ženejo za »svoje« zgubljene pokrajine! Kdor je bil v Budimpešti, je to lahko videl na cesti.

Zdaj pa je vprašanje, ali bi se res ne mogla avstrijski vladi staviti alternativa: Aut – aut! Ali – aIi! Ali vi daste Slovencem na Koroškem, kar jim gre, ali pa tudi mi vzamemo Nemcem pri nas, kar imajo! – Res, da je Nemcev tukaj veliko več kakor Slovencev tam gori. Pa zato je pritisk tem lažji!

Ali ste pa že kdaj slišali, da bi bila naša vlada avstrijski stavila tako alternativo? Ne spominjamo se, da bi bili kdaj o tem brali. Pa tudi se ne spominjamo, da bi bil kdo tako zahtevo vladi stavil. Niti v časnikih, niti na zborovanjih, niti v narodni skupščini, niti v senatu, Tam se prepirajo o vsem potrebnem in nepotrebnem. Tam naskakujejo z velikim pogumom slovenski »klerikalizem. Ali pa je že kateri nacijonalist zinil besedico za zatirane rojake?!

Ljudje slovenski, kaj pa mislile? Ali imate v tem oziru polževo kri? Saj drugače je nimate. Saj za medsebojni prepir ste dosti vročekrvni. Ali je mar res vsak poskus brezuspešen? Da bi se nič ne doseglo, če bi naša vlada na avstrijsko na ta način pritisnila, tega naj mi nihče ne trdi! Če delajo države med seboj trgovske pogodbe s stalnim pogojem »daj-dam«, ali bi res ne bilo mogoče take pogodbe napraviti tudi za narodne pravice? Zakaj se torej ne zgodi?! Kje tiči vzrok? Ali naša vlada noče? Ali ne more? Ali ne sme? Kako da vendar ne?! To bi mi želeli vsaj vedeti. Po ponesrečenem koroškem plebiscitu je rekel zastopnik Jugoslavije v Celovcu: »Teh petnajst tisočev, ki so glasovali za Jugoslavijo, ne bomo nikoli pozabili!« Zdaj pa se zdi, da so nanje pozabili popolnoma.

Toda če Srbi ne čutijo toliko te potrebe in ne načnejo te zadeve sami, kako da se v celi Sloveniji vsa ta dolgo lota ne sliši noben glas po tej zahtevi?! Ne čuti niti najmanjši pritisk na vlado, naj bi vendar uporabila svojo moč, da to doseže. O tem ne slišimo nikjer nobenega glasu. Neumljivo!! ... Ali naj se koroški Slovenci res kar mirno vležejo k smrtnemu spanju?! ...

Kako je reke! nekoč Finžgar? »Vsak narod ima tako usodo, kakršno zasluži ...«

Naš čolnič otmimo!

(Konec.)

J. K.