Ne sodi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Ne sodi
Jovan Vesel Koseski
Viri: Priskrbel Kozma Ahačič
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Ne sodi[uredi]

Hiob – glava 38. 39. 40. 41.

O ti, ki slep osod vladarja
Dolžíš krivíc, posíl in kuj,
Kak Jobu on iz tmín viharja
Govoril je, v trepetu čuj!
Gromovja hrum potihne plašno,
Begoči čas pozabi tir,
Ko nagloma pokliče strašno
Sledečih slov ga v jak prepír:

Kje bil si ti, ko mojmu Bodi
Je hipno stan te zemlje stal,
Ko klili vsih strani so plodi,
In nebu jez oblok sim dal?
Ti svit osod z besedo prazno,
Resnice ti kališ tečaj,
Zedini moč in silo razno.
Vjunači se, odgovor daj!

Kje bil si ti, ko z diham enim
Prižgavši zvezd neskončni broj
Svetilam sonc, nahip rojenim,
Naročil sim namen – pogoj?
Ko vriskale, pravil veséle,
So mojo čast nebes močí,
Ko mojih del visosti péle
Danice so, kje bil si tí?

Porodu kdo je morja stregel,
Ko vrelo je iz krila tmin?
Alj nisim jez nasprot mu segel,
In rekel: Stoj, nevihte sin!
Kdo dal mu je v mejnik bregove,
Zatisnil kdo je brezdna pah,
V oblak povil globín valove,
Ko dete v lík plenice rah?

Si zvezal ti plejade kroga,
Je tebi pot svitlobe znan?
Te zore blesk, te jutro vboga,
Se klicu tvôm pospeši dan?
V obupu žej kdo roso blago
Planam da in dež rodí?
Zaženi glas, alj eno srago
Iz rek višav prisiliš tí?

In moje boš namembe sodil,
Si svetu ti prišel na kraj?
Prostora krog naskriž prebrodil,
Si zmeril čas? Odgovor daj!
Si hodil ti po dnu globíne,
Alj njenih trum popís imaš?
Odpreti mar izide tmíne,
Alj smerti dom zapreti znaš?

Si zemljo ti prijel za robe
In stresel vùn hudobnike?
De nova, vsa in čista zlobe,
Ko perta lík slovela je.
Imaš oblast ti roke moje,
Gromiš ko jez trepet in strah?
Oznani serd kreposti svoje,
In treši, daj! prevzetne v prah!

Kdo severu perute vsnuje,
Razbitja dih viharju dá?
Kdo v led in srež valovje vkuje,
De kamnja zid in tlak veljá?
Si snega ti premeril stanja.
Si vidil toč alj treska hrám?
Katere jez za dan mašvanja,
Za vojske dan gotove imám?

Zamoreš ti v obnebje seči,
In stisniti vedrosti zrak,
De sonca svít in krog blišeči
Pokrije tmin strašán oblák?
Zaženeš ti goreče bliske,
De mrak višav previhrajo?
Rečejo mar ti glave nizke
Vernivši se: Glej, tuki smo!

Ti vmolknil si, ne veš odreči
Besede kar prašanju tim!
Kak hoče nek ti pravda steči,
Ko manjka prič in zroka vsim?
Ki pravdati se z mano včini,
Mu gré besed imeti saj!
S krepostjo sil razum zedini,
Vjunači se, odgovor daj!

Ob uri tmin kdo petelina
Opomni, de se bliža dan?
Kdo jastrebu preživi sina,
Ki v gnjezdu skal zdihuje hran?
Je pava rep mar tvoje maže
V lepoti boj kot mavra vnet?
Po morju perst alj tvoj pokaže
Žerjavu pot na bolji svet?

V pušavo noj nemarno znese,
Pozabši jajc in truda, glej!
Brez milosti na zrak ozre se,
In konju v kljub divja naprej
Kdo vsmili se v pogín rojenih,
Kdo varje spak nesrečne tam?
Zavetje jez in bran pušenih
Zdaj soncu jih zvaliti dam.

Postojne stan je gór višava,
Nje gnjezda tron stermeči kóm,
Do zračnih mej v obnebje splava,
Prevzetno zré na zemski dóm.
Nahip od tam jedí v prepadu,
V okrožju rek razmotri plen;
Se trudiš ti o njenim gladu,
Ji brusiš ti očesa sklen?

Rožlanja pik, armade hrupa,
Trobente konj ne vstraši se,
Orožju trum nasprot se zupa,
Kobilci v kljub poskoči slé;
Se spenja vnet, s kopitam bije,
Korak njegov je sip in lôm,
Kdo v serce žar in par mu vlije,
V čeljusti kdo restanja grôm?

Alj misliš ti, de jaslam tvojim
Se vklanjal bo rinoceron,
Navadam plah odrekel svojim,
In tebi v prid oral ogón?
Iz tvojih njiv zdivjá gotovo,
V nemar pustí ti jarm in bič,
Kdo je razkril mu moč njegovo,
In tvoje kdo iskusti nič?

Boš levinji donašal piče,
Ko vije se rodivnih muk;
Alj plen lovil za nje mladiče,
In varval jih stradanja tug?
Oprostil kdo je risu glavo;
Košuti čut slobode dal?
Alj nisim jez jim dom pušavo,
Berloge v last in hiše zbral?

Ozrí se v les na behemota,
Železo je njegova kost,
Neskončna moč je ledju dota,
Hrustanci so kositar gost;
Na kviško rep prostrè ko cedro,
Popiti tok mu malo strah,
Kreposti vse je slavno jedro,
Ko jez velim – je bivši prah.

Glej! levjatan je serca-kamen,
O tresku on ne gane se,
Iz nosa hlap, iz golta plamen,
Iz oka žig in žar mu vrè.
Če včini bor, se morje peni,
Ko v kotlu lug in krog šumeč,
Končati vse živeče meni –
Zdaj mignem jez – in ni ga več.

Izpusti jak besede pšico,
Račún mi svoj na znanje daj,
Do česar ti imaš pravico,
Kdo meni je posodil kaj?
Vse moje je kar svet obseže,
Globín, višav gibanje vsih,
Oblast ko stik zvezdovja veže,
In tvojih ust posledni dih.

To reče Bog. – Prevdari pridno
O stisku tug besed spomín,
Če vse v korist ne steče vidno,
Ne zabi, de si praha sín.
De v tvoj namen prilično, kratko
Je tebi Bog nalógo dal;
Nebeško pak veliko pratko
Je pisal sam in sam le bral.