Ne protivi se božji naredbi
| Ne protivi se božji naredbi Narodne pravljice in legende Manica Koman |
| |||||||||
Žena ti je imela tri hčere. Vse so bile pridne in poslušne zato je pa mati tudi vse tri enako ljubila in niti misliti ni mogla, da bi se kdaj od druge morala ločiti. Nekega dne, mati je bila ravno sama doma, pride k njej koščena žena — bleda smrt. »Ne boj se me žena« nagovori smrt prestrašeno ženo. »Tebi ne storim nič žalega. Poslana sem, da vzamem s seboj tvojo najstarejšo hčerko. Je li doma?« Ko mati to začuje, zgrabi metlo ter zavpije nad smrtjo: »Poberi se pritepenka! Ali meniš, da sem svojo hčer vzgojila zate? Pa ravno najstarejšo hčer hočeš imeti ki je najmočnejša in ki jo rabim za vsa težja dela. Še enkrat ti rečem poberi se, ker drugače se ti utegne slabo goditi!« »Ne bom se pretepala s teboj« pravi smrt. »Ali meniš, da zahtevam tvojo hčer iz svoje volje? Ne zaradi mene lahko živi še sto let. Jaz izpolnjujem le božje povelje, ki se glasi naj vzamem tvojo naj starejšo hčer. Ker mi je ne daš, grem tudi brez nje a vedi da ni dobro protiviti se volji vladarja nebes in zemlje!« Nato je smrt zažvenketala s svojo dolgo koso in odšla. Čez nekaj časa se je zopet vrnila k materi rekoč: »Ne boj se me žena! Nič žalega ne storim tebi. Ker mi ne daš svoje najstarejše hčere sem prišla po srednjo. Je li doma?« Zdaj je mati vnovič zgrabila metlo in zavpila: »Kaj si pa zopet domišljaš? Srednjo hčer naj bi ti dala, ki je najbolj pridna in mi v moji starosti največ pomaga. Le kar poberi se!« »Čemu se razburjaš žena« jo miri smrt. »Ako je ne daš grem tudi brez nje. A pomni da se ni dobro upirati volji vladarja nebes in zemlje!« Smrt je odšla a se skoro zopet vrnila. »Zadnji pot prihajam k tebi žena« je hrknila z votlim glasom. »Ker mi nočeš dati niti najstarejše niti srednje hčere sem prišla po najmlajšo!« »Oho« zakriči mati vsa razkačena, »tako se pa nisva zmenili. Pa ravno najmlajšo hčerko naj bi ti dala, ki je najlepša in jo najbolj ljubim. Izgubi se, trska suha sicer izpustim psa z verige!« »Le pusti psa pri miru« škrtne smrt s koščenimi čeljustmi. »Ako mi je ne daš zlepa odidem brez nje. Toda zadnjič ti povem, da ni dobro upirati se volji vladarja nebes in zemlje!« Po teh besedah je smrt izginila. Zvečer so prišle hčerke s polja domov. Bile so čudno spremenjene. Prej vse tako zdrave in rdeče so bile oslabljene, da so se komaj privlekle do svojih postelj. Prestrašena mati je sedaj eno sedaj drugo izpraševala kaj vendar se je zgodilo ali hčere že niti govoriti več niso mogle. Mati je tekla v mesto po zdravnika. Ko se je vrnila so bile že vse tri njene hčerke — mrtve. O kako je jokala nesrečna mati, toda vse njene solze so bile zaman. Hčerke se niso več prebudile. Drugi dan so prišli črni možje in so odnesli mrtve hčere na pokopališče, kjer so jih položili k večnemu počitku. Odslej je bila mati več na pokopališču, nego doma. Tavala je okrog grobov v katerih je počivala vsa njena sreča. Mati je klicala zdaj eno zdaj zopet drugo hčerko iz groba. Ko je nekoč stala ob grobu svoje najstarejše hčerke ter jej klicala naj vstane iz groba, je začula hipoma glas prihajajoč iz globine groba: »Mati meni je lahko vstati a težko zopet umreti zakaj smrt je bridka in grenka. Pustite me mirno spati!« Ko je mati to slišala, je šla na grob srednje hčerke ter tudi njo pričela klicati in prositi naj se vzdigne iz groba. A tudi srednja hčerka ji je govorila iz groba: »Mati meni je lahko vstati a težko zopet umreti zakaj smrt je bridka in grenka. Pustite me mirno spati!« Nato je mati odšla h grobu najmlajše hčerke, ter jo skušala z jokom in prošnjami spraviti iz groba. Mlajša hčerka je odgovorila svoji materi prav tako kakor starejši dve. Zraven je pa še pristavila: »Mati nehajte že vendar jokati in žalovati. Preden bo minilo leto bomo pa zopet vse skupaj. Le to vas prosim ne upirajte se koščeni ženi kadar pride!« Mati je bila v hipu potolažena. Šla je domov in mirno skoraj željno pričakovala bele žene da jo čim prej združi z ljubimi hčerkami. Besede najmlajše hčerke so se kmalu izpolnile. Še preden je preteklo leto je prišla k zapuščeni ženi — bela smrt. A sedaj je mati ni zapodila temveč sprejela jo je kar najprijazneje. Prosila jo je naj ji odpusti ker se je lansko leto tako odurno proti njej vedla. »Ljuba žena odpustila sem ti že davno« je rekla smrt prijazno. »Ljubezen do tvojih hčera te je zavedla da si se protivila božji volji. Takih prizorov sem vajena saj jih imam priliko videti vsak dan na tisoče. Ubogi zemljani pač ne veste, da je za vas najbolje tako kakor uredi božja vsemogočnost. Ljuba žena dovolj si trpela sedaj pa idiva k tvojim ljubim hčerkam!« In —resk! — en zamahljaj s koso in žena se je zgrudila mrtva. Njena duša je pa pohitela v nebeške višine k svojim hčerkam, kamor si je tako srčno želela.