Ne preziraj revežev!
| Ne preziraj revežev! anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 20 (18. oktobra) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Pred ograjo lepega vrta, ki se je razprostiral okoli bogato okrašene in ukumo zgrajene hifie, »tal je nekega poznega jesenskega dne mlad mož in gledal plaAno na vrt. Njegova obleka ni bila ravno najboljša. Na suknji kazali so Sivi. da jih jc ie moč zapustila in da jim ne bode dolgo mogoče suknje na možu vzdrževati, tudi Crevlji pričali so o dolgi hoji. Nasproti možu sedela je na vrtu mlada gospa v navadni domači obleki, kateri se je pa vendar poznalo, da je lastnina bogate gospo. Zraven gospe igral se je dečko kakih štirih let z velikim na verigi priklenjenim paom.
Mlademu možu, ki je pri ogregi stal, poznalo se je na obrazu, da se bojuje sam a seboj. Mahoma se ojunači, odpre vrata in stopi na vrt.
»Milostljivagospa«, prične mož a tresočim glasom.
»Ne bode nič«, preseka ga gospa, »kar odidite takoj z vrta 1«
»Vi me gotovo imate za kakega krošnjarja. ne jaz sem Vas le hotel poprositi za košček kruha; ailno sem že lačen, namenjen sem v U., toda nimam nobenega krajcarja; veliko dobroto bi mi »kazali, ko bi mi podarili kos kruha.«
»Spravite se mi«, reče gospa osorno in se vzdigne, tukaj ne potrebujemo potepinov, poglejte tega psa, ako se približate Ae za jeden korak, odvežem verigo in vi ste zgubljeni!«
Ali je bila ta lepa, mlada gospa brez srca ? Pes je na verigi renčal in se zaganjal proti pttjjcu.
Dve minuti vam dam časa za pomislek, pri nas smo s takimi potepini takoj pri kraju.« Ptujec na te besede ne odgovori nič, obrne se in odide zopet skozi vrata.
Da bi i Vi kdaj tako pomoči potrebovali, kakor jaz danes m jo tudi brez vspeha iskali!« govoril je sam seboj in ae vrgel v travo ob cesti. »Jaz potepin I Sam Bog mi je priča, da sem govoril resnico in ona me zove potepina!«
Se nikoli v svojem življenju ni prosjačil in sedaj je prisegel, da nikdar več ne pojde prosit, ako bi tudi aredi ceste od gladu umiral. Bil je poprej priden delavec in je imel dober zaslužek, toda vkljub temu, da je akromno po pameti živel, ni si mogel nič prihraniti. Poftiljal je vedno, kot dober sin svojemu že staremu očetu denarja in ko mu je ta umrl, moral je podpirati brata in njegove otroke. Toda priili »o slabi časi. Tovarna, v kateri je delal, bila je razpuščena. On je zabredel v pomanjkanje. Se le črez precej časa je zvedel da v M. lahko delo dobi in takoj se je napotil tja. Ali na dolgi poti podel mu je zadnji denar in bil je že tako lačen, da ni mogel dalje. Se-le najhujša potreba ga je primorala, da je lel prosit, toda takoj moral je skusiti trdoarčnost ljudij. Kako so bolele trde, neopravičene besede poltenega in delavnega mladeniča! (iospa je med tem Ala v sobo. s Kaj pa. ko bi mu bila jaz krivico storila, morebiti je res potreben«, mialila si je in veat ji ni dala miru.
Kmalu na to vstopi hlapec v sobo in naznani goapej, da je voz pripravljen. Gospa je takoj Ala s sinčkom, usedla se v voz in hlapec je pognal konje proti postaji, čakat soproga mlade gospe.
Mladi popotnik je korakal tudi po cesti, ki je vodila na postajo. Lakota ga je bila že jako oslabila, vendar ni hotel več prositi; marveč je ponovil svoj sklep, ko je zagledal v kočiji, ki je pridrdrala po cesti, mlado gospo, ki ga je bila poprej tako neusmiljeno od hiSe pognala.
• Poglejte«, reče sinko v vozu, »onega prosjaka, nad katerega ste hoteli psa spustili I« Te besede ao jo jako zabolele, ali popraviti tudi Bedaj ni hotela, kar je bila poprej zakrivila.
Voznik pričel je počasneje voziti, kajti peljati se je moralo k postaji črez tir, ki pa je na jedni strani med skalovjem, tako da se prihajajoči vlak ne more že Od daleč videti. Treba je bilo torej velike pozornosti. Učni popotnik je prehitel voz m se truden nekoliko dalje na kamen oh cesti usedel, da bi videl vlak. k. je imel priti. .
Kar se »eliti »varilni Žvižg prihajajoča vlaka. toda sedaj zažvižgal je v pogubo. Ko so konji zaslišali čuden brlizg in na to odmev njegov, pričel, »o se plašni spenjati in spustili ao se v dir proti tiru. Na tiru morali bi zadeti ob strc-j in nesreča bila je gotova. Mož. na kamnu sedeč, videl je gospo, kako je z jedno roko i.sčala sinka na prsi. z drugo pa se krčevito držala naslonjača.
,Da bi tudi vi kedaj pomoči potrebovali in j>• ne našli', bila je popreje njegova želja ali sedaj oglasil se mu je v arcu drugi čut — čut ljubezni do bližnjega in temu se je moral čut maščevanja umakniti. Sklep je bil gotov, popotnik skoči h konjem m zgrabi z vso ailo za ujzdo; od nepričakovane zapreke prestrašeni obstali so konji za trenotek in tega je on znal dobro porabili.
.Ven iz voza. takoj, sicer ste izgubljeni'• zakričal je in gospa se je kar »pustila iz vo« in potegnila sinka za seboj. Lahka omedleviea se je bila lotila in ko se je zopet zavedla, čutua je sinka pn sebi.
Toda kje je bil voz in konji V Kje n|en rešitelj, ki ga je bila tako neusmiljeno od hiie pognala in ki ae je sedaj tako plemenito maščeval V Kako bi mu sedaj mogla vse poplačati in svojo krivdo poravnati? Med tem je vlaz že stal na postaji in tudi soprotr mlade gospe je došel in kmalu našel svoje.
»Aii se ti v resnici ni nič zgodilo, moja ljuba V vprašal jo je skrbno.
Toda ona ni slišaia teh besedij; njeno oko iskalo je mladeniča v raztrgani obleki, da bi ga odpuščanja prosila in avojo krivico poravnala. Kar ugleda tolpo ljudij bližati se. Dva sta nesla neko breme in šla naravnoat proti gospej.
Konji so ga potegnili pod stroj, ko jih je hotel obdržati in jih rešiiis, reče jeden izmed nosilcev, »toda sedaj je že izdihnil dušo !• t iospa vsa potrta mu ni mogla poplačati, a zato jc bila sedaj usmiljena do revežev.