Ne pozabi me!
| Ne pozabi me! J. M. Krivčev |
List iz dnevnika
| |||||||||||
Bilo je leta 1865, ko se me je lotila huda bolezen; močno so mi opešale telesne moči. Po nasvetu zdravnika podal sem se spomladi istega leta v toplice iskati si izgubljenih moči in zdravja. Bivanje v toplicah se mi je kmalo jako priljubilo. Sprehajal sem se po lepo vrejenem in okusno ozaljšanem vrtu, kateri je segal tja do nizkega hriba in se tam v znožju spremenil v prijazen lipov log.
Po belih stezicah, mod krasnim cvetjem sprehajal sem se vsako dopoludne, popoludne pa sem šel navado v log do podnožja hribu. V znožji hriba bile so na nekem kraju velike sive pečine. Iz teh pečin izviral je bistri studenček ter padal, podoben malemu slapu, čez skalo in šumljal dalje po belem pesku čez livade. Na desnej strani studenčeka rastli sti dve velikanski lipi, katerih ena bila je trdno vraščena v skalo, ki je molela kaka dva sežnja v stran, ter bila kakor naravna streha nad kamenitno klopico med lipama. Na senčnej strani bile so pečine gosto braščene z vedno zelenim beršljinom, na solnčnej strani bile so pa gole. Semkaj zahajal sem vsakega popoludne. Kraj bil je tu nekoliko vzvišen, in tako mi je bil odprt prost pogled v lepo okolico. V daljavi sem videl prijazna sela z belimi kmetiškimi hišami. Okolica zdela se mi je tem prijaznejša, ker bila je nekako podobna mojemu rojstnemu kraju. Med zelenimi senožeti in obdelanim poljem gnala je bela reka žuboreče valove svoje. Tu potekal mi je najhitreje dolgi čas. Bil sem tudi le vedno sam, kajti nesem še našel znanca-rojaka, s kojim bi se razumela. Mnogokrat bilo mi je pa tudi najljubši, da me nihče ne moti; posebno zadnji čas silil me je vedno kašelj in ni mi bilo mogoče dosti govoriti.
Ko sem se nekega dne po kosilu hotel zopet napotiti do najljubšega mi mesta k studenčku, pridrdra krasno bliščeči voz, v katerega sta bila vprežene dva čila vranca. Voz se vstavi pred topliškim poslopjem, iz njega pa izstopi počasno in negotovih korakov mlad huzarski poročnik. Mož bil je videti star nekoliko čez dvajset let; bil je bledega obraza in srednje velikosti. Lepe črne brke pristojale so mu jako dobro, a hoja njegova bila je slaba. Ker me je radovednost gnala, stopil sem bliže, da bibolje mogel videti mladega prišleca v obraz. Ali glej: koj na prvi pogled pride mi na um, da sem že nekje videl ta prijazni obraz, toda nesem se mogel spomniti, kje in kedaj. Globoko sem se zamislil; med tem časom odšel je že došli časnik v sprejemno sobo. Jaz pa sem se napotil k prijaznem studenčeku. A podoba mladega časnika stala mi je vedno pred očmi, vsestranski sem premišljeval, kje in kedaj da bi ga bil videl, pa nesem se mogel domisliti. Sklenil sem toraj, ga o priložnosti opazovati in seznaniti se žnjim, ako bode le mogoče. Od tega časa sem se mnogo zanimal za nepoznanega znanca: pazil sem nanj, ko se je sprehajal po vrtu. Bil pa je težko bolan in prišel je le redkokedaj na sprehajališče. Govoril je navadno hrvatski in ko sem šel nekega dne mimo klopice, na katerej je sedel, opazil sem, da čita slovenski časnik. V tem trenotku sem pa še trdnejše sklenil, da se na vsaki način moram seznaniti žnjim. Vedno iskal sem priložnosti, da bi ga mogel ogovoriti. Slednjič se mi je želja spolnila. Nekega večera, ko se sprehajam po zadnjem delu vrta — blizo omenjenega studenca — opazim mladega častnika, sedečega na nekej klopi. Mračilo se je že, solnčni žarki poljubovali so s poslednjimi poljubi temena vinskih gora na vzhodu. Petje tičje je vtihnilo, le slavček se je oglašal iz gostega grma poleg studenca z milo donečo svojo pesmico, sedaj veselo, sedaj zopet tožno in milo. Mladi častnik je vstal, ter koračil počasnih korakov po belej stezici proti domu. Tudi jaz sem zavil proti svojemu stanovanju. Prišel sem do klopice, na katerej je sedel poprej častnik. Na klopici zazrem knjižico, ki jo je bil izvestno pozabil. Nesem se mogel vzdržati, da bi jo v naglici ne odprl. Dasi moje početje ni bilo lepo, vender sem se razveselil prilike, da se morda po tej knjižici nekoliko seznanim žnjim. Komaj jo odprem že mi pade iz nje slika, predstavljajoča mlado žensko. Podoba bila je doprsna in je dobro izraževala milino dekličinega obraza. Radovednost moja bila pa jo presilna, da bi ostal dlje časa na mestu, opazujoč sliko. Hitro je vtaknem v knjižico in hitim do častnika. »Oprostite gospod častnik, pozabili ste tole knjižico na klopici.« »Lepa hvala«, odgovori mi vesel, »prav žal bi mi bilo zanjo, ker v njej so zabilježene razne dogodbe mojega življenja, katere sem napisal v prostih urah.« Zelo prijazen je postal potem z menoj, toda pogovor najin sukal se je le o raznih vsakdanjih rečeh. Ko se približava poslopju reče: »Današnji večer mi kaj ugaja, kako prijetno je!« Po kratkem premisleku vzklikne: »Oh, lepi spomladanski večeri, kje ste!« Delal sem se, kakor da ne čujem. Potem pa zopet nadaljuje: »Prosim, če vam je ljubo, ostaniva danes tu na tej klopici, pogovorila se bodeva nekoliko. Meni je neizrečeno dolg čas; odkar sem odišel iz Zagreba, nesem se mogel pogovoriti po svoje.« Razveselil sem se te ponudbe, ker je bila vodana moj mlin, kajti neka tajna sila gnala me je do mladega častnika, katerej vzroka si pa sam nosem mogel raztolmačita. Sedaj ponudila se mi je priložnost, da se mi spolni moja želja, katero sem gojil v sercu svojem. Vsedeva se toraj na klop pod široki cveteči divji kostanj. Občudujočemu krasoto narave izvil se mu iz prsi globok vzdih. Govoril je jako prijetno in ni bilo težko pogoditi, da mladeniča tareti telesna bolezen in duševna bol, katerih prva je bila še ozdravljiva, ali za drugo ni bilo zdravila v kopelji. Ko tako sediva vsa zamišljena, potegne rahel vetrič; belo cvetje se pa usuje na naju! »Sneg,« rečem jaz smehljaje se. »Da to je poslednji sneg, ki pada na me, ker gotovo je, da bode prihodnji sneg, ki pokrije zemljo, pokril tudi mojo gomilo,« odgovori mi žalostno.
Razgovarjala sva se še dalje, a vendar nesem mogel zvedeti, česar sem želel. Povpraševal sem ga o njega bolezni; potem pa mi zdrsne z jezika gotovo neumestna opazka: »Če se ne motim gospod, vi bolehate na prsih.« Kesal sem se, ko je bilo prepozno in sramoval ženske radovednosti svoje. Videl sem takoj, da ga je neljubo dirnilo to moje nepričakovano vprašanje; pogledal me je ter rekel: »Da, jaz boleham že precej dolgo.« Potem pa: »Če bi Vas morda zanimale dogodbe moje, rad jih Vam povem; toda danes ne. Precej dolga pripovest je to. Ako Vam je ljubo povem Vam jutri; pridite le gori k studencu. Tam na klopi zvedeli bodete vzrok mojej bolezni. Nikomur še nesem pravil teh stvarij, Vi ste prvi.« In zopet izvil se mu je globok vzdih iz prsi. Ta vzdih mi je zopet pričal, da je močno bolno njegovo srce. Popolnoma se je zmračilo, ko sva vstala izpod kostanja; bleda luna pogledala je izza bližnje gore in začele so migljati prijazne zvezdice. Ko je prišel vratar, da zapre vrtna vrata, odšla vsa vsak v svojo spalnico. Pri odhodu podal mi je še roko rekoč: »Toraj jutri pri studencu ; na svidenje!« »Z Bogom, lahko noč,« odgovorim mu zadovoljen, ker spolnila so mi je gorka želja. Dolgo nesem mogel zaspati, premišljeval sem razne reči iz preteklosti svoje, posebno iz dijaških let. — Spomnil sem se svojih sošolcev, kateri so se poizgubili, da nesem vedel kamo. Spomnil sem se tudi nekega svojega najboljšega prijatelja z imenom Filip Traven. Ta je bil moj prvi prijatelj v šoli in tudi že poprej v otročjih letih. In čudno: dalje ko sem premišljeval, tembolj se mi je dozdevalo, da je mladi huzarski častnik ravno tisti Filip. Ali kako bi bil prišel k vojakom ? To mi je bila temna uganjka. Taki dvomi podili so so mi po glavi in skoraj sem že mislil, da se motim. In vendar: ta prijazni obraz, to visoko čelo, ti črni lasje, ta primerna usta, in mil, prijazen glas njegov, so mi pravili, da je on in nihče drugi. Le brk ni imel moj sošolec, pa brke zrastejo še le, ko človek stopi v moška leta. Tako in enako premišljeval sem pozno v noč in zaspal sem z mislijo, da on je Filip in nihče drugi. Da se pa častiti čitatelj in ljubeznjiva čitateljica bolje seznanita z mojim in mojega sošolca življenjem, načrtati hočem na kratko najina mladostna leta.
Rodila sva se oba v istej vasi na deželi; poznala sva se od istega časa, ko sva pasla živino po vaških senožetih. Skupaj obiskovala sva tudi farno šolo in skoraj nesva mogla živeti drug brez drugega. Moj prijatelj bil je sin ubožnih starišev. Oče umrl mu je zgodaj; tedaj imel je le mater, ki se jo živila se zaslužkom svojih rok. Nenadoma pa mu pobere smrt še mater in ta žalostni dogodek bi naju bil skoraj ločil — morebiti za vedno. Filip ostal jo sirota brez starišev. Imel pa je v mestu bogatega strica. Ko je zvedel stric, da je umrla mati, hotel ga je imeti k sebi, da ga pošle v šolo. Dasi se jo bilo Filipu v mestu nadejati ugodnejšega življenja, nego na deželi, se je vender-le močno branil. Ker pa je bil popolnoma zapuščen, moral se je slednjič vdati. Solznimi očmi poslovil so je od naše hiše. Ko je on odšel, vzbudila se je tudi v meni misel: Kaj, ko bi šel tudi jaz študirat! Mnogo bi se učil, razne lepe reči bi videl, in kar bi bilo največ vredno, bila bi zopet skupaj s Filipom. Česa si ne domišlja mlado neizskušeno srce! Ali kako gorostasna je navadno razlika mej mestnim življenjom, kakoršno si slika mlada otroška domišljija, in pravim resničnim življenjem! — — Premišljevati sem začel, kako bi vse to razodel svojemu očetu, ki je bil sila čuden mož.
Ko sva bila nekega večera ravno sama, ujunačim se ter poprosim očeta, da me dajo v mesto v šolo. Mati moja, vstopivša ravnokar v hišo in čuvša prošnjo mojo, priskočijo mi hitro na pomoč, rekoč : »Če ga veseli, pa naj gre; iz fanta zna še kaj postati!« Oče pa so bili star godrnjač ter zavrnili so mater prav osorno: »Bog ve, česa bi se bilo nadejati? Ni za vsacega gosposka suknja! Mnogo jih poznam, ki so tratili in zapravljali čas in denar, a po končanih šolskih letih prišli so domov s prazno glavo in gosposkimi rokami, da neso bili ni za kmeta ni za gospoda; in kar je še najžalostneje: tudi brez vere — taki ljudje so največji siromaki.«
Zelo sem bil žalosten po teh očetovih besedah. Tudi mati neso dalje silili, a od svojega sklepa — ili v šolo — nesem odstopil. Z materjo pogovarjala sva se o tem vedno, kadar sva bila sama; vselej sem jih prosil, da mi izposlujejo pri očetu dovoljenje, da grem v šolo.
Nekega dne srečajo naju, idoča na polje, naš gospod župnik. Pogovarjala sta se z materjo o raznem. Pogovor se zasuče tudi name, ki sem spoštljivo na strani stal. Mati povedo gospodu župniku, da bi rad v šolo šel. Dobri gospod jeli so me povpraševati, kaj da bi rad postal, ko dorastem. Osrčil sem se ter rekel v svojej otročjej priprostosti: »Gospod bi bil rad.« Mater mojo so neizrečeno razveselile te besede, ker so bili uverjeni, da ne menim druzega, nego duhovnega gospoda. »Poskusite, poskusile!« rečejo gospod župnik, »jaz sam hočem govoriti z očetom.« O, kako sva bila z materjo vesela, kajti prepričana sva bila, da bodo oče koj dovolili, ako župnik žnjimi govore. Prišedši domov povedali so mati takoj očetu o tem pogovoru. Oče so nekaj mrmrali, toda nesem jih razumel; potem pa so odšli iz sobo.
Kmalo so nas obiskali gospod župnik, ter govorili so dolgo z očetom; potem pa so poklicali mene, ter mi povedali, da pojdem v mesto v šolo.
Ko so se bližale počitnice svojemu koncu, šla sva nekega dne z očetom v mesto in tu so me vpisali v šolo. Ne bodem opisaval dalje svojih šolskih let. Kdor je skušal težave in sitnosti dijaških let, gotovo ve, da tudi v najlepših letih življenja ne cveto vsakteremu rožice. Največje moje veselje je bilo, ko sva se sprehajala z Filipom. Mnogo veselih ur sva preživela in hitro tekel mi je čas, da skoraj nesem vedel kako. Učil se nesem posebno pridno, pač pa moj prijatelj. Mati obiskali so me pogosto, ne tako oče ki neso imeli pravega zaupanja do mojega učenja. Bržkone bila jo očetova nezaupnost tudi kriva, da nesem dokončal šol, kakor bi jih moral. Ostati moral sem v nižavi.
Prišlo je drugači, nego so si domišljevali in želeli moja mati. Ni se jim izpolnila želja, da bi me videli pred altarjem. Tudi od Filipa moral sem se ločiti, kajti odišel je na višje šole v Zagreb. Ali kako težko sva se ločila! Na postaji, ko sva se slednjič objela in poljubila, zatrjevala sva si, da si hočeva pogosto dopisovati. Tako se je tudi godilo nekoliko časa.
Čas pa hitro mineva in donaša nam vedno kaj novega. Drugi časi, druge misli in druge sitnosti. Medsebojna pisma postajalo so vedno redkejša; naposled so čisto prenehala. Ne duha ne sluha ni bilo več o mojem prijatelju.
Zgubil sem tudi veselje do učenja in želel seno si preteklih časov. Spominjal sem se očetovih besed: da jih mnogo pride iz šole z gosposkimi rokami in prazno glavo, tako, da potem neso ne za kmeta, ne za gospodu. In sedaj nahajal sem se tudi jaz na ravno istej poti. Zakaj sem vender prosil očeta, da me pošljejo v šolo?!
Premišljevati sem začel resno o svojej bodočnosti, moreča misel blodila mi je po glavi: kaj bo iz tebe? Ali za šolo nesem bil več in prvokrat, ko so došli mati, razodel sem jim nakano svojo. Mati bo se seveda močno prestrašili; rekli so:
»Ja, kaj ne bodeš postal gospod?«
»Ne,« odgovoril sem jaz, »nemam veselja, rajši bodem kmet.«
Ni ene same besede neso črhnili mati na ta moj odgovor, toda videlo se jim je, da so močno vznemirjeni. Pri odhodu pa so vskliknilli:
»Kaj pa bodo oče rekli?!«
»Jaz ne vem,« bil je moj odgovor. In tako sva se ločila; danes prvikrat tako žalostno. Kaj se jo dalje godilo z menoj, ne bode veliko zanimalo častitega bralca. Nedolgo potem vstopil sem v službo na nekem kolodvoru, in živel sem še precej zadovoljno. To naj zadostuje!
O prijatelju Filipu pa ni bilo ni duha, ni sluha.
Daleč sem zašel se svojim pripovedovajem in je čas, da se vrnem k dogodkom v toplicah.
Ko se drugo jutro zbudim, bila je moja prva misel pri mladem častniku. Koj po zajutrku napotil sem se proti studenčeku, kakor sva se bila dogovorila. Vsel sem se v senco, kajti spomladansko solnce je že precej pripekalo. Dolgo sem moral čakati — ali vsaj meni se je tako zdelo. Mislil sem že, da ne pride. Naposled vender prikorači počasnih korakov, čitujoč neke novine. Ko me zagleda, me pozdravi rekoč: »Gotovo ste že mislili, da me ne bode. In res bi me danes ne bile, da se nesva včeraj za gotovo zmenila. Vidite ta-le studenček tu vzbuja v meni zelo vesele in zelo žalostne spomine.«
Naredim mu prostor na klopi, da se vsede. Po kratkem molku prične pripovedovati:
»Obljubil sem vam, da vam povem dogodbe svoje. Sicer ni prijetno se spominjati onih dni, ko je živel človek v najlepšem upanji za bodočnost. Nerad začnem, ali naj si bode. Upam, da me bodete sočutno poslušali. Rodil sem se v vasi K...... kot sin revnih starišev. Sedaj bi marsikdo drugače sodil. Očeta nesem poznal, umrli so mi v zgodnjej mladosti, in tudi mater zgubil sem, ko mi je bilo komaj deset let. Ko mi kruta smrt pobere še mater, bil sem tam na širnem svetu. Ne, nesem bil popolnoma zapuščen, imel sem strica, kateri je imel veliko premoženje v mestu. Jaz ga niti poznal nesem, le mati so mi včasi pravili o njem. Ta prišel je pome, in me odpeljal seboj v mesto.«
Po teh besedah neseni več dvomil, da je mladi oficir zares Filip in nihče drugi. Rečem toraj: »Oprostite! Smem li vprašati za vaše ime?«
»Moje ime je Filip Traven.«
Sedaj pa vskliknem: »O Filip, dragi moj Filip! Tu te torej zopet vidim!« Začuden me začne gledati. Jaz pa: »Kaj se ne spominjaš več svojega nekdajnega sošolca?«
»Povejte mi svoje ime,« reče mi ves vzburjen.
Izvedši moje ime, oklene se me stastno okoli vratu ter svitla solza vtrne se mu po bledem lici.
Dolgo sva ostala v čudnej tej situvaciji. Molčala sva oba; nikdo ni hotel mostiti sveto tihote, ko so najini duši prešinjali spomini na dražestna otročja leta.
Prvi se jo vzdramil on; otožno mu jo zvenel glas, ko mi jo rekel: »Kolika sprememba v teh lotih, kdo bi te bil spoznal!«
Povedati sem mu moral vso dogodbo življenja svojega. Ko dokončam, me vpraša: »Torej se ni vresničila gorka želja tvojo matere?«
»Ne« bil je moj kratek odgovor, kajti to vprašanje mi ni došlo še nikdar poprej tako neljubo, nego v tem trenotku.
»Tudi moje željo se neso izpolnile, tudi jaz nesem srečen,« reče mi in globok vzdih izvije se mu iz prsij. Potem pa prične pripovedovati: »Čuj torej! Ko sva so v Ljubljani ločila in sem jaz odhajal na višje šole v Zagreb, takrat navdajala so najina srca gotovo druga čustva in drugi upi kot danes. Saj pregovor pravi: »Mladost je norost.« Tako godilo se je z manoj; bil sem v najlepših letih, v katerih človek — živeč v mestu — dostikrat zabrede; nesreča naša pa je, da spoznamo svojo zmoto še le, ko je že prepozno. V Zagrebu nadaljeval sem z veseljem svojo učenje in gotovo ne bi bil danes to, kar sem, da se nesem seznanil z nekim mladeničem iz bogate hiše Zagrebške. Nesem sicer dosti maral za družbo, a tega prijaznega mladenča — Ivan mu jo bilo ime — bil sem vesel, ker sem menil, da mi ga je osoda naklonila mesto tebe. Vedno bila sva skupaj in ko so se približali binkoštni prazniki, prosil me je, da naj bi ga spremil v bližnji grad na deželo, kamor odideta z očetom, in ki jo last rodbini njegovoj dobrega prijatelja. Ne ravno rad, a vendar sem mu obljubil, toda z opombo, da mi treba dovoljenja stričevega. Pri prvej priložnosti prosil sem strica, da me puste iti z Ivanom — katerega jo tudi on poznal in visoko cenil — ogledati si okolico Zagrebško. Stric moj ni bil kaj zadovoljen, a vendar jo ugodil prošnji mojej. Morda, morda je pa dobri stric slutil, o čemer se meni še sanjalo ni, kajti pristavil jo resno: »Pazi pa, da ne za ideš v slabo tovaršijo!« Ah, da le ne bi bil šel, kako drugače bi se bilo zasukalo življenje moje!
Približal se je dan, katerega sva si z Ivanom toliko želela. Bil je lep dan, lepšega si nesmo mogli želeti. Krasni maj kazal je svoje najlepše lice, ko sva se zjutraj pri cerkvi sešla. Šla sva k njegovim starišem; predstavil me jo kot svojega najzvostejšega prijatelja in sošolca. Sestre njegove Jelico — o katerej mi je že pravil — pa ni bilo; bodisi da so je nalašč umaknila ali da je imela kaj opraviti. Stariši njegovi vsprejeli so me prav prijazno. Mati Ivanova mi je posebno zatrdila, da jo zelo veseli, da ima nje sin tako dobrega prijatelja. Mudila sva se potem v nekej sobi — vrata do sosednjo sobe so pa bila odprta.
Tedaj ga pa vprašam — sam ne vem, kako mi je prišlo to na misel — po njegovoj sestri. Odgovori mi, da si gotovo prireja, kar je potrebno za pot. Odšel je hitro, da jo poišče, hotel sem iti žnjim, a on mi je to zabranit češ, da se itak kmalu vrne žnjo. Ko sem bil sam, jel sem pazljivejše ozirati se po sobi. Kar naenkrat zapazim, da se je zganilo zagrinjalo, ki je viselo ob steklenih vratih sosednje sobo. Kaj je bilo to? Me je-li kdo opazoval? Vstrašil sem so in zarudel kakor šestnajstletna deklica. Na srečo mojo prihitel je kmalu Ivan; prav razveselil sem se njegove vrnitve. Povabi me, da stopim žnjim v sosednjo sobo, da me predstavi — svojoj sestri. Sledil sem plašno pozivu prijatelja svojega. Vstopila sva v elegantno opravljeno sobo. Tam sredi sobe je pa stala — že pripravljena za odhod — krasna deklica, sestra Ivanova. Ne morem ti povedati, kako me je že na prvi pogled omamila krasna, divna ta ženska prikazen.
Ivan me predstavi, kakor je že običajno v omikanih krogih.
Podala mi je prijazno malo svojo roko ter pristavila: »Čast mi je, da poznam prvega prijatelja bratu svojemu. Močno se veselim denašnjega izleta, kajti uverjena sem, da bodemo doživeli prav prijeten dan.«
»Tudi jaz se veselim, tudi jaz – –« zatrjeval sem, toda prave besede nesem mogel pogoditi in vem, da sem se vedel prav okorno. V očigled krasnej deklici izgubil sem vso svojo samozavest. Obmolčal sem in tudi ona je molčala — bil sem v jako mučnoj situvaciji. Iz zadrege rešil me jo Ivan vskliknivši:
»Idimo, idimo, vse jo že pripravljeno!«
»Stoj! Ivan,« zakliče Jelica, »pojdi sem ali ne veš česa ti še manjka?«
»Da, skoraj bi bil pozabil; daj mi sem moj šopek, da si ga pripnem na prsi — brez šopka pa danes ne bi šel rad iz mesta.« Hitro prinese šopek ter mu ga pripne na prsi.
»Daj tudi mojemu prijatelju enega.«
»Ga hočete?« ponudi mi hitro Jelica.
»Prosim!« bil je moj odgovor, več mi ni bilo môči reči. In komaj sem se zavedel, že mi je pripenjala krasni belomodrorudeči šopek na prsa.
Ko me je videla v takej zadregi, vpraša me:
»Poznate-li te barve, ki so v vašem šopeku?«
»Saj še ni moj, sedaj je še vaš.«
»Vaš je vaš, vam sem ga podarila za — — — —«
»To so narodne barve.«
»Dobro. In kako se imenujejo lepe cvetke v višnjevej barvi, ki so tudi v vašem šopeku?«
»Potočnice so!«
»Nemajo-li še nekega druzega imena,« mi nagaja smeje se, in pogleda me naravnost v obraz se svojima bistrima očesoma, kakor bi hotela reči: »Govori resnico!« Moji očesi srečali sta se z njenima. Prijatelj! zastonj bi bilo, ako bi hotel opisati, kar sem občutil pri tem. Ves iz sebe jecljal sem: »Da, čul sem, da jim tudi pravijo — »Ne pozabi me!««
»Da, da, ne pozabi me!« — vsklikne ter zbeži, stisnivši mi desnico, v drugo sobo. In zopet bil sem sam. K sreči odpro se vrata in Ivan stopi v sobo. Sporoči, da je vse pripravljeno za odhod, toraj hajdi na noge.
Kmalo potem sedeli smo v prostornem vozu. Sedel sem — njej nasproti! O ta čutstva, dosedaj nepoznana čutstva! Duša plavala mi je v rajskej slasti. Da prijatelj, vnel se mi je tako nenadno oni sveti plamen prvo čiste ljubezni. Pogledovala me je tako neopisno ljubko — toda zardela je pri vsakem pogledu in povesila svilnati svoji obrvi doli čez očesi. Oh, to so bili dražestni trenotki, ki sem jih doživel onega dne, ko se je rodilo moje gorjo in nesreča moja.
Bilo je že mračno, ko smo dospeli domov. Meni se je močno mudilo, ker stric me je že gotovo težko pričakoval. Hitro se zahvalim Ivanovim starišem na njihovej prijaznosti. Poslovil sem se kratko, ter odšel. Ivan me je spremil do pred hiše. Ali čudno: niti nesem opazil, da Jelice ni bilo, ko sem odhajal. Še le korakajoč po vrtu, sem se tega domislil in bil sem — žalosten. Hotel sem se vrniti, kar začujem rahel korak — bila je ona. Obgovorila me jo tresočim se glasom: »Gospod Filip, jaz sem vas razžalila — prosim vas, odpustite mi!«
Osupel sem, kajti nesem si mogel raztolmačiti njenih besedi.
»Vi da bi bili mene razžalili? Gospodičina, kako pridete vendar na to misel?«
»Ko sem vam pripenjala šopek.«
»Ali gospo ...« hotel sem ugovarjati. Toda ona mi poseže naglo v besedo:
»Prosim vas, ne ugovarjajte mi! Sama vem, da so bile besede moje nedostojne. Kaj si bodete vender mislili o meni!«
»Ali gospodičina, jaz vas ne razumem!«
»Vas nosem-li vprašala, kaj da značijo cvetice, ki vam jih pripenjam na prsi?«
»Da, gospodičina! »Ne pozabi me.««
»Vidite, in to ni bilo lepo, da sem izgovorila one besedo do vas, ki ste mi bili tujec še do danes. Kaj si bodete vender mislili o meni?! Še le pozneje vzbudil se je v meni — resno motrečej pomen onega vprašanja — sum, da bi si vi mogli krivo tolmačiti besede moje, ali da ste morda celo žaljeni! Vsakako vedla sem se jako netaktno in sem kompromitovana pred vami. In zato čutila sem se dolžno, prositi vas oproščenja.«
Po teh besedah vtrgala je vejico z grma, poleg katerega sva stala; povešenimi očmi vrtela je vejico v roki svojej, bleda luna pa je razsipala čarobni svoj svit po nočnej poletnej tihoti. Motilec nočnega miru, pevoljubni slavček žvrgolol je svojo divno pesem — o rajskej ljubezni.
Prijatelj, zastonj bi iskal pravih besedi, hoteč opisovati čutatva, ki so plula po duši mojej v teh trenotkih. V meni se je s tem dnem pričelo novo, doslej nepoznano življenje — vse moje čutstvovanje zadobilo je svojo novo mer. Ljubil sem, strastno ljubil! Ne smej se mi prijatelj, prosim te! Neverjetno in resnično: jeden sam dan loči nas od včeraj in kolika sprememba — postali smo drugi. Da, ljubezen je neizprosni zmagovalec, kateremu bi se zastonj ustavljali državnik in učenjak, kmet in gospod, berač in bogatin, Podlegel sem tudi jaz — nenadno doletela me je usodna ura.
»Gospodičina!« — ogovoril sem jo po dolgem molku.
Pridvignila je glavo svojo ter vprla vame očesi svoji tako ljubko, zaupljivo, ... prijatelj, tega pogleda ne bodem pozabil svoje žive dni. No, nesem mogel več dvomiti: tudi v nje angoljsko-čisto srce dovršila je svoj uhod — zmagonosna ljubezen.
»Jelica!« — bilo je prvikrat, da sem jo ogovoril krstnim imenom.
Ona pa je zopet vprla vame svoj pogled.
»»Ne pozabi me!« rekli ste, da značijo one cvetice. Ne le, da me neste razžalili s svojim pojasnilom glede pomena teh cvetic, ampak zatrdim vam, da bi stalo tu pred vami najsrčnejše mej vsem bitji na tem božjem svetu, ako bi se smel nadejati, da so bile besede vašo resen opomin, izvirajoč iz globine srca, — opomin to-li osrečevalen: ne pozabi me! In na ta opomin odzval bi se jaz se sveto prisego: ne pozabim to nikdar, ker bi to niti ne mogel, ako bi tudi hotel!«
»Oh, doma me gotovo pogrešajo!« — vskliknivši te-le besede hotela je pobegniti. Ali prijel sem jo mehko za drobni ročici in — ostala je.
»Gospodičina, povejte mi so enkrat, kaj da značijo cvetice potočniče!«
»Ne pozabi me« — zašepnila je in prislonila glavo svojo na vzburjeno prsa moja. Jaz pa sem pritisnil na nje čelo — prvi poljub.
»Ne pozabi me!« — zašepnila je zopet.
»Nikdar, nikdar te ne pozabim, drago bitje,« bil je strasten moj odgovor.
Izvivši se mi iz rok odbežala je po drobnem pesku — bil sem zopet sam.
Počasnih korakov ali vzburjenim srcem koračil sem proti domu. Stric me je že nestrpno pričakoval. Težko me je stalo skrivati vzburjenje svoje; ali prevladal sem so, boječ se, da ne bi vzbudil v stricu kak sum, kajti besedo njegove: »Glej, da ne zaideš v slabo tovaršijo!« usiljevale so se mi v spomin. Neka neprijetna, toda nedoločna slutnja vznemirjala mi je dušo. Ni-li mogoče, da je stric moj govoril v proroškem duhu! Ali je morda kaj pozitivnega znal o znancih mojih? Ali so ga britke skušnje lastnega njegovega življenja silile v to, da me je svaril? Take in enake misli podile so se mi po glavi, odhajajočemu v sobo svojo k počitku. Konečno je pa narava neizprosno zahtevala dolžni jej tribut in objol me je prijeten spanec. Ali nesem dolgo mirno spal: mučile so me neprijetno sanje, koje so bile odsev onih vznemirjajočih slutenj, ki so me bilo preobdale neposredno prodno sem šel v postelj.
Sanjal sem seveda o njej. Ljubkovala sva se dan na dan in prisegala si večno zvestobo. Vprašal sem starišo njene po nje roki in — dobil sem jo. Prišel je zaželjeni dan združitve. Bila jo angeljski-krasna v poročnej svojej obleki. Bil sem srečen, neopisljivo srečen. Odpravimo se do cerkve. Prišedšim do cerkvenih vrat postavi se nam nasproti nepoznan človek. Očesi sta se mu strašno vrteli; kakor šiba na vodi tresel sem so pod temi groznimi pogledi. Vsa družba bila je kakor okamenela. Slednjič zagrmi stentorskim glasom: »Stoj predrzneš, ki stegaš roko svojo po ptujih pravicah; ne prekorači božjega prahu in ne onečeščaj hiše božje! Pravico moje do tega dekleta so nedotakljive in nikakor ne mislim od njih odstopiti. Torej proč, proč!«
Nastala jo grozna tišina, Boječe sem pogledaval nevesto svojo, hoteč jo vprašati: Je-li res tako, pojasni mi! Slednjič pa vzklikne nevesta, kazoč na nepoznanega tujca: Da, to je moj pravi ženin, z vami sem se le igrala ! Po teh besedah zdrsnila je v njega naročje. Meni se je pa zdelo, da se gore name podirajo — — — — in zbudil sem se.
Jasno jutro pošiljalo je svoje žarko v spalnico mojo. Glava mi je bila težka in Iona. Oblečeni se in izpivši svojo kavo odidem na sprehod. Čisti zrak in vonjajoči vzduh, ki je prošinjal naravo, vplivala sta kaj ugodno na čustvovanje moje. Slednjič sem se do cela umiril in smehljal sem so razgretej fantaziji svojej. Povsem pomirjen vrnem se domov.
Dozdevalo se mi jo, da je stric za pazil vzburjenost mojo, toda rekel ni ničesar; zato pa sem postal jako pazljiv in se skrbno izogibal vsemu, kar bi moglo pozornost njegovo na-me obračati.
Z Ivanom sešla sva se še istega jutra — — — — sporočil mu je pozdrav Jeličin. Pogovarjala sva se o dogodkih včerajšnega dne. Zgovorno in brezskrbno izraževal je svoje opazke o vožnji, o okolici Zagrebškej, o gradu — kateremu je veljal naš pohod, — o znancih, itd. Zlato nebrižnost izraževalo mu je jasno lice! Po meni pa bo pluli prve ljubezni burni valovi, provzročujoči tolike slasti in — tolikega gorja.
»Ti Filip! Imaš-li posebnega posla danes na večer?« vpraša me slednjič.
»Ne, da bi znal!« odgovorim mu.
»Pridi torej k nam! Sešli se bodemo v prijaznej lopi našega vrta! — Ti ne veš, kako prijateljski in zaupljivo se da pogovarjati v istej zelenej lopi poleg žuborečega vodometa, potem ko je hladni pomladanski mrak razpel svoja krila nad vso divno naravo ter nas objel v tešilno svoje naročje. Kako prijetno se da sanjariti v svetej mračnej tihoti!«
Radostno mi je vtripalo srce čuvšemu povabilo prijatelja svojega: vsaj mi je nudilo gotovost, da se zopet snidem — žnjo, katerej je bilo posvečeno vse moje mišljenje in čutstvovanje. Ni treba praviti, da sem radostno vsprejel povabilo Ivanovo.
Nestrpno štel sem ure istega dne — in vender kako leno je tekel čas naprej!
A došla je vender-le zaželjena ura ...
Podal sem se v hišo prijatelja svojega in bil sem isto tako prijateljski vsprejet, kakor prejšnjega dne. Ivan spremil me je na vrt; sela sva k mizi, ki je stala v prijaznej lopici. Nedolgo potem sledilo nama je ono krasno žensko bitje — nesreča moja. In ko je došla ona, umaknil se je on, porabivši v to nekov izgovor. Še le pozneje, motreč to postopanje došel sem do osvedočenja, da mu je vse povedala: da sta bila sporazumljena. Povabil me je torej na nje izrečno željo.
»Bila sva torej sama; le mnogoštevilne zvezdice, ki so bliščale ob širnem oboku visoko gori nad nami, bile so priča sladkim prisegam ljubimske zvestobe. In vender: tudi v istih trenutkih se nesem mogel povsem iznebiti moreče skrbi in pesimistiških čustev! Ali vtolažila me je prisegami večne zvestobe.«
»Prijatelj, to so bili dnevi, ko sem iz polne kupe srkal življenja srečo. Ali meni so bili šteti sreče dnevi! Čuj … vsaj mi ne boš verjel … vsaj ni mogočo verjeti ... tista ženska bila je že zaročena — drugemu zaročena!
Šel sem zopet nekega večera — toda po presledku kacih par tednov — v lopico poleg žuborečega vodometa. Naročila mi je, da naj pridem. Čakati sem moral precej dolgo. Že to samo provzročilo je v meni neko slutnjo, kakor da me čaka kaka nesreča; celo vodomet žuborel je — tako se mi je zdelo — žalostnejše, nego drugekrati. Naposled je vender-le prišla ali kakšna je bila! Ne bi mogel ti popisati, kakšna da je pravo za pravo bila, ali to vem, da je bila vsa drugačna, nego drugekrati. Osupnilo me je, da jej je viselo ob ramenih črno ogrinjalo, nekak plaid. Nekako ledeno-mrzel vzduh vel je po nje bližini. Vse to opazilo je duševno mojo oko isto bistrostjo, ki je lastna zaljubljenim. Vse to trajalo je seveda le nekoliko sekund ... Sela je poleg mene na klopico. Težko je sopela in prsa so se jej burno dvigala: v duši njej bili sta dve čutstvi hud boj za prvenstvo — ljubezen in starišem dolžna pokorščina. Ali kmalo je bila zmaga odločena — — ljubezen je podlegla.
»Filip, mi dva se morava ločiti,« ogovorila me je mirnim, a odločnim glasom. »Pozabi kar je bilo, to je jedini svet, ki ti ga morem dati.«
»Jelica, je-li to mogoče? Torej tako nizko vrednost imajo pri tebi svete prisege! Torej si tudi ženska — — — kakoršno so vse druge! Ne ne, ni mogoče, ti se šališ — — — —«
»Dragi mi prijatelj, čuj me, in ne obsojaj me!«
Vprla je desno roko ob mizico, stoječo pred nama, ter naslonila nanjo glavo svojo. Pogled svoj vprla je v mizo — — — — — ni si upala me pogledati.
»Torej čuj me!« ogovori me zopet, a besede nje neso več zvenele tako odločno in trdo, ampak glas se jej je tresel. »Oče so izvedeli o najinej ljubezni. Hudo so se razjezili. Trpela sem neizrečeno one dni, a trpela rada, ker sem še vedno – upala. Upanje! To je oni zlati čut, ki nas jedino vzdrži, da se ne zgrudimo pod težo usode vdarcev. Upala sem torej tudi jaz, upala, da se očeta nazori spremene. Včeraj pa objavili so mi mati na svečanostni način, da mi je izbirati: mej odpovedjo »pregrešnej« svojej ljubezni ali – večnim prokletstvom očetovim. Ali to še ni bilo vse: povedali so mi tudi, da so me oče moj že zaročili z bogatim trgovcem v ptujem mestu, kamor mi bo kmalo oditi. Zaročili brez moje vednosti! Ne zaročili, prodali so me! Bodočnost vse naše hiše da je odvisna od tega, ako s vdam očetovej volji – rekli so mati. O prijatelj moj, ljubi moj – kako bi ti opisala, kako bi it predočila, koliko sem trpela. Vem, da se mi krivica godi, vem, da oče zahtevajo od mene, kar nemajo pravice zahtevati --- in vendar sem po hudem boju storila to, kar mi veleva starišem dolžna pokorščina. Prokletstva očetovega ne bi mogla prenašati duša moja, nikdar ne bi bila srečna, in tudi ti ne bi bil srečen z mano. Odpusti mi torej, dragi Filip, odpusti mi, ker sem nakopala toliko gorja na glavo tvojo.«
lzgovorivši te besede, sname z ramen črno ogrinjalo — in stala je pred manoj v belej poročnej obleki. Bleda luna je ravnokar prijadrala izza oblakov in je tako čarobno obsvitljala pred mano stoječo belo žensko, da se mi je videlo, kakor bi videl čeznatorno prikazen. Skoraj groza me je bilo. Potem pa mi šine grozna misel v glavo: Ni-li morda duh otemnil ljubljenoj tej deklici? Misel ta pa je bila se groznejša, nego misel na ločitev — če tudi za vedno. Slutila je menda, kako grozne misli se mi pode po glavi, zato mi reče:
»Prijatelj, vse je gola, žalostna, ali vender gola resnica.« Ozrša se proti nebu pa vsklikne: »Krasna luna, ki si bila priča trenotkam najine sreče in radosti, bodi danes nema priča najine poroke in najine — ločitve! Da Filip, ločiti se morava! Božja previdnost je določila tako, in nama ne ostane druzega, nego da se vdava v nje voljo. Govorila sem o poroki — — — vzemi ta-le prstan in to-le podobo (bila je nje slika) hrani ja verno v spomin na prošle srečne dneve, hrani ja v spomin na nesrečno tvojo Jelico; — — — to bi bila poroka najinih src — sedaj pa prijatelj, ločiva se!«
Ponudila mi je roko, katero sem hlastno prijel ter molče pritisnil na ustnici svoji. Duh moj bil jo potrt, da nesem mogel pogoditi ni jedne besedice v njeno in — svojo tolažbo. Vse moje upe in vse moje nade zrušila je kar na mah kruta osoda.
Vesel je kmet, zroč na pisano svojo polje, vesel, ker se sme nadejati obile setve. Ali nenadno pride huda ura in v maIo minutah je bujno opisano polje opustošeno — veselje kmetovalčevo spremeni se v tugo in morečo skrb za bodočnost. Taka se je godila tudi meni z mojimi upi in nadejami.
»Pojva Filip! je že kasno,« reče mi mirno.
In odšla sva. Govorila nesva, kajti nesva mogla. Krvavelo je nama srce in neopisna duševna bol udušila nama jo vsako besedico. Spremil sem jo do vrtnih vrat.
Pri vratih se ustaviva. Sklenivši roki svoji vskliknem: »Jelica, je-li torej res, je-li res, da se morava ločiti? Torej je ni več poti, po katerej bi mogla rešiti bodočnost mojo, srečo mojo? Torej vse izgubljeno, vse?«
»Filip! — odgovori mi še dosti mirno — sklep moj je nezrušljiv: jaz hočem biti pokorna hči starišem svojim. In ti nesem že povedala, da vsa bodočnost, da! celo obstanek hiše naše odvisi od mojega sklepa! Pojmiš-li vse to? Res je: velika žrtva je, katero doprinesem, ali doprinesem jo v velik, vzvišen smoter.«
»Torej: z Bogom Jelica, z Bogom!« — odbežati sem hotel, kajti zdelo se mi je, da stojim na samej žrjavici.
»Da, z Bogom, Filip! Ali še jedno samo besedo dovoli mi. Rekla sem ti popred: Pozabi kar jo bilo, to je jedini svet, ki ti ga morem dati. — Ne, to ni prava moja želja. Moja želja je, da misliš na-me, ali tako, kakor se misli na predrago ranjco! Ostani zvest mojemu spominu! Torej: Ne pozabi me!«
Po tem vskliku ni je bilo več; izginila je izpred mene, da sam ne vem kako. Nekoliko časa stal sem na mestu kakor okamenel — pred očmi delala se mi je tema, grozna tema. Zdelo se mi je, da so mi vsahnili vsi življenja viri. Slednjič so vender ujunačim, hoteč oditi proti domu. Ali še enkrat sem hotel videti oni kraj, na katerem sem doživel toliko rajskih trenotkov. Obrnem korake svoje proti lopici! Ali kako prazno, pusto je bilo sedaj tu: menil sem, da mi mrtvaški vzduh veje nasproti; žuborenje vodometa dozdevalo se mi je kakor do srca segajoča jeremijada na razvalinah sreče moje. Vse življenje bila je žalostna razvalina, nastala po groznej elementarnej nesreči.
Počasnih korakov lezel sem domov. Slečem se in ležem v postelj. Ali za danes so mi bila zaprta vrata do Morfejevega naročja. V duhu svojem motril sem vse svoje življenje; premišljeval sem o siromašnih svojih mladih letih in o smrti matere svoje, ko me je ostavila kot siromašno, zapuščeno siroto; kako se me je vsmilil dobri stric tam v mestu in kako se mi jo življenja tek nenadno zasukal na veselejšo stran. In v kakej bujnej krasoti vidila se mi je bodočnost, ko sem se seznanil z ono deklico! Ali bliščoča ta zvezda bila je le duh moj varajoča nočna prikazen: izginila je, kakor se ju bila prikazala. Vse moje nade zgrudile so se v zevajoči, strašni propad. — — — — Celo noč nesem očesa zatisnil. Hoteč zjutraj vstati, zgrudil sem se zopet v postelj — toliko sem oslabel. Obolel sem, prav zares obolel. Poslali so po zdravnika. Bolezen moja je bila huda in dolgotrajna. Postrežnik moj mi je pripovedoval, da sem razne in čudne stvarij bledel v nezavesti, katere pa — tako je pristavil dobri mož — nesem razumel. Slednjič sem vender ozdravel. Ne, nesem ozdravel: taval som okoli le tako mehanično, ali prejšnega trdnega zdravja ni bilo več. Čuvši pozneje, da je Jelica odpotovala v ptuje mesto, storil sem sklep, da dam učenju slovo in grem — v vojake.
Želel sem si duševnih in fizičnih naporov, uverjen, da le ti mi morajo dati pravega leka bolezni mojej — pozabljenja in srčnega miru. Prosil sem, da me vsprejmejo v kadetsko šolo. Bil sem srečen: vsprejeli so me. O Jelici nesem dolgo ničesar čul; nekoč pa — ko sem se slučajno srečal z Ivanotn — mi pove, da ona živi ... da pa ni posebno srečna. Srečanje to bilo jo zame usodepolno: vsa, siloma zamorjena čutstva, vse prejšnje strasti razvnele so se zopet v meni.
Postal sem oficir, dosegel sem torej svoj smoter in bil bi lahko srečen in zadovoljen. Ali onega ni bilo, česar bi bil najsilneje potreboval. Zdravje poprejšnje ni se hotelo vrniti. Stanje se mi dan na dan hujša in sedaj sem prišel v to-le kopelj iskat si polajšanja. Toda bojim se, da meni ni rešitve: prav dobro čutim, kako mi ginevajo življenja moči; čutim, kako mi počasi a stalno ugasuje življenja plamen. Kmalu bode vsem konec; — živel sem, a smotra svohega nesem dosegel. In uprav to me boli. Vprašam čestokrat samega sebe: Čemu si živel?! — — — — Prijatelj! Bila je prav božja volja, da sva se tu tako nenadno sešla. Čuj mojo prošnjo — vsaj prijatelju, bližajočemu se brzimi koraki grobu svojemu ne bodeš odrekel zadnje želje: Ko ti doleti glas o smrti mojej, prihiti in vzemi nje podobo, katero bodeš našel na prsih mojih in vzemi tudi ta-le prstan, katerega mi je dala onega strašnega večera; večera najine ločitve. Hrani ti dve stvari zvesto in verno dokler se kedaj ne snideš žnjo. In ko se snideš žnjo, izroči jej ti stvari in reci jej, da sem jo ljubil do zadnjega vzdiha — — — da sem odpustil.
Ves vspehan končal je žalostno svoje pripovedovanje. Nesem niti poskusil ga tolažiti, dobro vedoč, da takó hudo skelečim ranam človeškega srca najbolji dé, ako so jih ne dotaknemo.
Zamislil se je — — — — vedel sem, da mu po duši plujo spomini na prošlost, ki se mu ne povrne nikdar več — in zato sem spoštoval ta molk in sem tudi jaz molčal. Ali žalosten sem bil tudi jaz: žalostno usoda milega mi tovariša izza sladkih otročjih let segala mi jo do srca. Zakrvavelo mi je srce pri vsakem pogledu na poleg mene sedečega prijatelja, kateremu je bleda smrt že črtala značilna svoja znamenja po bledem in velem lici. Pogosto ponavljajoči se suhi kašelj je tudi pričal, da se mlado to življenje nagiba zatonu.
Ali pogodil je čustva, koja se pretresala bitstvo moje. Solznimi očesi mi reče: »Hvala ti prijatelj; srčna hvala na sočutju tvojem1 V veliko tolažbo mi je, da imam v zadnjih urah izgubljenega življenja svojega dobrega prijatelja pri sebi. — — — Prav imaš, da me ne tolažiš: za-me ni tolažbe, rešiteljica moja bode — bleda smrt. Vdal sem se v voljo božjo; sveta volja Vsemogočnega naj se izpolni. Kakor sem odpustil — — — — — njej, tako odpustim tudi onim, ki so se trmo svojo zrušili srečo in življenje moje. Ti pa prijatelj, spominjaj se me in moli za blagor duše mojo!«
Molče mu stisnem roko — prijateljski ta pojav bil je sveta prisega, da mi je trdna volja izpolniti željo nesrečnega mi prijatelja.
Približalo se je poludne: zvon bližnjo cerkvice opominjal je vernike k opoludanskej molitvi. Solnce je močno pripekalo.
Vstala sva ter počasi odšla k obedu; toda dogovorila sva se, da se popoludno zopet snideva na tem mestu.
Ob določenej uri podal sem se zopet k studenčeku — toda njega ni bilo; čakal sem precej časa, toda zastonj. Hudo me je to vznemirilo, ker vedel som, da bi bil gotovo prišel, ako bi bil mogel. Uverjen sem bil, da se mu je stanje shujšalo. Bežal sem, kolikor sem le mogel, v njega stanovanje.
Nesem se varal; obnemogel ležal je v postelji.
Molče mi je ponudil koščeno svojo roko. Že zvunanjost njegova pričala mi je da se mu je v kratkih par urah stanje grozovito shujšalo. Tega prepričanje bil je tudi on sam: slutil je, da se mu bliža življenja konec. Rekel je žalostnim glasom:
»Prijatelj, kmalu bode vsega konec: Slutim, da ne bodem doživel jutrajšnjega dne.«
Sedem poleg posteljo in položim roko na potno čelo njegovo. Mrzel pôt obrosil mu jo čelo. V istem trenutku došel je zdravnik; umaknem se mu diskretno. Preiskal in pretipal je bolnika in tudi dal strežniku neka navodila, ali videlo se mu je, da stoji kraj svojo znanosti. Zdravnik me pogleda pomenljivo, kakor bi hotel reči: pri kraju smo, podlegli smo v boju proti neizprosnemu in nepremagljivemu sovražniku — bledej smrti.
Ko odide zdravnik, sedem zopet kraj postelje. Bolnik pa je sopel počasnejše in počasnejše. Pojemajočim glasom in prosečim pogledom mi reče: »Ne pozabi svoje obljube — pozdravi jo — in moli zame.«
Prikimal sem z glavo.
Tedaj pa je vstopil pravi zdravnik — zdravnik, ki je bil res na svojem mestu — vstopil je odposlanec sv. našo cerkve, katerega so pozvali na lastno željo Filipovo.
In zadnji čas je bil, da je prišel: bolnemu prijatelju ginevale so vidno življenja moči.
Po dohodu duhovnika sem se poslovil pri prijatelju obljubivši mu, da ga zopet obiščem prihodnjega dne.
Druzega dne napotim se na vse zgodaj do Filipa. Mejpotoma pa je že zapel smrtni zvonček žalostno svojo pesem: našel sem mrtvo truplo nepozabljivega mi prijatelja — duh njegov pa se je že dvignil v jasne višave k nebeškemu očetu.
Postrežnik mi je povedal, daje bolnik še v zadnjih trenotkih zašepetal: »Jelica« in »ne pozabi me!«
Malo dni po Filipovoj smrti pridrdra elegantna ekvipaža pred kopeljni hôtel. Raz voz stopita dve jako bogato in elegantno opravljeni dami. Sedeta k mizi, pri katerej sem sedel tudi jaz. Kmalu smo se zapledli v vsakdanje pogovore. Po kratkem opaževanji bil sem gotov, da je mlada gospica — Jelica.
»Ste-li že dolgo tu v kopelji?« vpraša me plašno in videlo se jej je, da je vzburjena.
»Mesec dni, gospica.«
»Prosim Vas, oprostite, ne bi mi mogli povedati, ni-li tu nekov mlad huzarski častnik?«
Vprla je srpo vame svoje oči. Tesno mi je bilo pri srcu in najrajše bi bil odhitel. Toda moral sem govoriti. Vsaj me je vezala obljuba, dana prijatelju v zadnjih trenotkih njegovega življenja.
»Da bil je, ali ga ni več!« Zadnje besede sem posebne povdarjal.
»Ga ni več? Je-li odpotoval?« vpraša me vsa zbegana. Tresla se je na vsem životu.
»Gospica, vidim, da se posebno zanimate za umrlega mi prijatelja.«
»Umrlega?! Je-li Filip umrl?!« Planila je kvišku; bleda kakor zid zrla je name, kakor bi hotela reči: »Je-li res, ali se šališ?!«
»Da gospica, pred osmimi dnevi izdihnil je blago svojo dušo.«
»Mama, pojdive v sobo v hôtel!«
»Prosim gospica, samo še jeden trenotek: izvršiti mi je še poslednjo željo prijatelja.«
»O Filip, nepozabljivi mi Filip!« zaihtela je.
»Da bil je vaš zvesti Filip do zadnjega vzdiha. Tu imate priči njegove zvestobe!«
Izročil sem jej sliko in prstan. Pritisnila je ti stvari strastno na svoji ustnici.
Odišla je v hôtel, oprta ob roki matere svoje; niti pozdravila me ni v groznej duševnoj bolesti.
Ni-li bila grozna usoda: on je legel v prezgodnji grob žalujoč po izgubljenoj ljubici — ona pa mu je ostala zvesta, premagavši po dolgotrajnej borbi trmo starišev.
(Konec.)