Ne maram zate

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ne maram zate!
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod 10. 10. 1908, (41/237), 1-2
Viri: 237
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Jošt je bil oštir in je točil vino, dobro in slabo tik velike cesarske ceste, ki pelje v svet, pelje na Nem­ško in v Ameriko, in zato so se tam shajali v veliki množini popotni ljudje. Tuji obrazi, rjavi in opečeni, zaraščeni in neznani, so gledali po navadi izza mize, svetle, globoke oči so se skrivnostno in sumljivo bliskale, roke so držale gorjače in zakrivljene palice, na plečih so visele torbe in malhe.

Oštir Jošt je hodil med njimi in jim stregel zvesto in skrbno, vedno je bil sam, in kadar je njegova žena pogledala v hišo h gostom, se je obrnil k njej in jo pogledal sovražno izza košatih, že napol sivih obrvi.

»Česa pa iščeš tukaj. Ali ti je dolgčas?«

»Po tebi gotovo ne! Ne maram zate!«

Jošt je stisnil pesti, udaril ob tla s peto in še srditeje pogledal svojo ženo.

»Molči in pojdi!«

»Ha, ha! Ne maram zate!« se je žena nasmejala in šla skozi duri.

Govorilo se je po vsem Gorenjskem, da ima oštir Jošt čudo lepo ženo, premlado zanj. In res, po­šteni, delavni kmetje, ki jim že davno ni bilo mar vasovanje pod dekli­škimi okni, ki pravzaprav niso razumeli nikoli mehke, srčne govorice, so pred mlado Joštovko postajali nerodni, ozirali so se skrivoma nanjo in govorili neumnosti brez zveze in smisla. Mlada žena pa se jim je smejala, jim mežikala in včasih tega ali onega potegnila za brke, potegnila neusmiljeno, kot bi jih hotela izruvati. Ali kmetje so trpeli s smehom in solzami, ki so jim od bolečine skalile oči.

Joštovka je bila krasna žena, bela in gladka po licu, kot da ni nikdar delala pod soncem, vitka in visoka, v vsakem oziru mestna gospa. Oštir jo je našel v trgu, kjer je živela s petorico mlajših sester pri svojem očetu, zakotnem kramarju, ki je bil Joštov prijatelj. V veseli uri sta se zmenila, da mu da Marto za ženo. In tako se je zgodilo. Bila je osemnajstleten otrok, ko je šla z Joštom, suhoparnim, trdim in sirovim kmeč­kim oštirjem k poroki. A že tretji dan se je zgodilo, da je prenesla svojo posteljo v drugo sobo, kjer je spala sama, in vsak večer se je varno zaklenila pred možem.

Jošt je klel in pil. Vse je pil, kar mu je prišlo pod roke. Najraje šnops, »železni« so ga klicali kmetje, vina je izpraznil vsak dan dva bokala in klel je svojo ženo:

»Ti krst ti hudičev!«

Tako je bilo pri njem doma. Isti prizori so se ponavljali vsak dan: Dedec se je rotil, mlada žena se je smejala ali jokala, njej je bilo to vseeno.

Jošt je stopil k omari v zidu in si natakal po vrsti, kar mu je prišlo pod roke: Pelinovo žganje, slivovko, jagodovec, in potem je začel piti vino. Sedel je k mizi k tujim gostom in se začel meniti:

»Kako pa kaj? Ali so doma zdravi? Ali je res trinajst coprnic s točo obsulo Poljansko dolino!«

Bili so trije Amerikanci med gosti, ki so se pred tremi tedni vrnili domov, a sedaj zopet odhajali za morje.

»Vse naj pobije, če če,« je zategnil zaraščeni možak. »Trinajst čarovnic pa je še premalo.« Potem je razkladal neko dogodbo iz svojega kraja, da pokaže, kako so tam hudobni ljudje.

»Tri leta sem bil v Ameriki, in zdaj pridem, pa dobim ženo v otročji postelji.«

Smejali so se in Joštu je to dobro delo.

»Vse so enake! Moja! vam pravim, je hujša kot zlod!«

V sobo je stopil nov gost. Bil je to Dolf, divji lovec. S puško je hodil okoli, divjačino je streljal po lesih in prodajal Joštu. Bil je mlad in močan korenjak, rjave brade in dolgih, svetlih brk, pa zvit in predrzen ptič. Bal se ni hudiča, ni biriča, streljal se je z logarji in nekoč je prinesel svinčenih zrn pod kožo kot prosa.

Mlado srno je imel na hrbtu in smejal se je, veselo se je režal, da se mu je svetila vrsta belih zob izza kosmatih usten.

»Jošt, kar spravi jo, meni pa prinesi kozarec žganega!«

Oštir je odnesel žival, a na pragu že je srečal svojo ženo.

»Ali boš ostala zunaj! Pri gostih nimaš nič opraviti!«

»Kaj ti veš, če imam opravilo, ali ne! Izgubi se!« Jošt je klel pod svojim bremenom, a mlada žena se je prismejala v krčmo.

»Dolf, dober dan! Pa so rekli, da te ne bo!« Smeje se je stopila predenj, oprla roke v pas in ga gledala v obraz. Lovec jo je skoro sovražno pogledal, a takoj je povesil oči pred njenim svetlim, nagajivim pogledom.

Dolf je bil hud nanjo, že od dneva poroke. Tedaj se je nevesta jokala, in lovec jo je skušal tolažiti. Nagnil se je k njej, da jo pogladi po licu, a Marta ga je na moč udarila po licu, da je izgubil klobuk. Svatje so se zasmejali in voščili srečo Joštu.

»Dolf, zakaj se mi jeziš!« je skoro žalostno dejala Marta. »Ne jezi se, saj vidiš, da sem sama!«

Lovec jo je pogledal in že ga je obšlo veselje, da zgrabi s svojimi prsti in na svojem srcu zaduši to mlado, lepo kačo.

»Dolf, Adolf, oj, ti neumni lovec!«

Jošt se je vrnil in obstal za ženo.

»Kaj govoriš, koga kličeš?«

»Tebe že ne! Tebe ne maram!«

In kot da se mu roga, je poklicala še enkrat: »Adolf!« Potem je pevaje odhajala:

»Le pridi, le pridi,
sem sama doma,
ni očka, ni mamce,
ni moj'ga moža!«

Jošt je sedel k lovcu in gledal v tla.

»Ali si jo videl, ali si jo slišal? To je krt!« Vzdihnil je in se ozrl po gostih. Amerikanec, ki je našel svojo ženo v otročji postelji, se je obrnil nanj:

»Praviš, da je tvoja žena? V Ameriki take žene kar streljajo, tudi jaz bom pisal po svojo, da pride za menoj. Tam bom pa naredil, kar je prav.«

»A-a, da jih streljajo?« se je čudil Jošt.

»Zares, ta je poštena! Po vseh božjih in cerkvenih zapovedih je to prav! Mene, ki sem njen zakonski mož, ki jo mi je Bog izročil, zaničuje in goljufa! In ali ni v svetem pismu sam Bog pokončal hudobno ženo, ki ni bila zvesta svojemu možu?«

Tako so se menili, in oštir je pil in polnil kozarce gostom, potem pa se je začel razgovarjati z lovcem. Govorila sta o tem in onem, ko stopi Marta zopet v sobo:

»Dolf, Adolf, če imaš kaj zame, jaz bi tudi pila s teboj!« Zasmejala se je svojemu možu, ki je srdito gledal nanjo.

Lovec ni odgovoril, in tudi oštir je molčal. Pač pa je v njem vstala neka misel. Porodila se je in razpalila pekoč ogenj.

Jošt je vstal in hodil po izbi s težkimi koraki. Mislil je na ženo in ugibal semintja in polagoma je sklenil:

»S sveta jo bom spravil!«

Popolnoma mirno in lahko je opravil s svojo vestjo. Nič mu ni očitala, in zdelo se mu je celo, da stori Bogu dopadljivo in dobro delo, ako napravi račun z grešnico. Sam je ni mislil, ampak njegov sklep je bil, da nekdo drugi napravi zanj to dobro delo. In kdo bi bil ta drugi?

Jošt je bil trd gorenjski kmet, imel je grčasto glavo, ki je sicer po­časna, a kar se ji zdi prav in dobro in Bogu pravično, to izpolni.

Jošt je slišal in si zapomnil, da je njegova žena tegale divjega lovca, od gosposke zaznamovanega in od biričev iskanega, klicala: Adolf! čeprav mu je bilo ime: Dolf! Vsi so ga imenovali: Dolf, ker je pač bil tako krščen, ne na ime svetnika, ampak na ime Dolfa, ki je bil menda kak divji lovec.

In polagoma je Jošt stvar premislil in se je pri tem nečesa spomnil, kar ga je prav v živo zadelo. Tole mu je šlo po glavi:

Marta tedaj že ni več spala pri njem, ko se je Jošt neke polnoči priplazil pred njene duri. Bogsigavedi, bile so odprte, in mož je šel k njej. Sklonil se je k njej in roko je položil na njene prsi. In tedaj je žena v sanjah vzdihnila: »Adolf!« Izrekla je to ime in potem objela njega, ki je slonel nad njo. »Adolf«; je izrekla še enkrat in se nato zbudila. Spoznala je svojega moža, zakričala in planila pokonci:

»Ven, če ne, te ustrelim!«

Jošt je šel. Danes pa se mu je zdelo, da ve, koga je njegova žena klicala v sanjah. In zato se mu je zdelo dobro in blago, pravično in bogu ljubo, ako lovec Dolf ustreli njegovo ženo.

Poiskal je lovca in mu začel napivati. Pila sta in govorila dolgo in tiho, utihnila sta in zopet začela. Bila sta oba že pijana.

»Dva bankovca sta tvoja, Dolf! Kar udari v roko! Dva cesarska papirja ti bom dal; samo enkrat bodeš puško nameril, seveda dobro nameril! Potem lahko greš, kamor te jevolja. Ne za dolgo, za kak mesec, da se stvar pozabi. E, potem ga bodeva pa pila, pila!«

Dolf je udaril v roko in vstal. Tudi Jošt je vstal.

»V soboto zvečer pridi k nam! Po vrtu bo hodila in trgala rože za nedeljske goste. Izza jablane jo boš videl.«

Stopila sta na dvorišče, in tu sta zagledala Marto, mlado, krasno ženo, ki je sedela na klopi pred vežo in se jokala. Glavo je imela skrito v dlani in je neutešno, strastno ihtela.

Moža sta se skrila za konec hiše in lovec je izginil v les.

V soboto je bila v krčmi ves dan velika pijača. Praznovali so slavnost. Jošt je pravil, da je obletnica njegove poroke, kmet Jalovec se je pa rotil, da je bila poroka predpustom in ne poleti.

»Sem ali tja,« je vpil Jošt, »mi praznujemo in pijemo. Se bo že na­šla predpustom druga prilika. Kajne, Dolf, takrat bo tvoja poroka!«

Že hitro po poldnevu se je Dolf izmaknil iz krčme in šel za vrt, kjer se je skril v grmovje, razprostirajo­če se ob gozdnem robu. Čakal je in gledal, kdaj se pokaže mlada, lepa žena na vrtu. Ali zaspal je in spal vse popoldne s puško pod glavo.

Padale so že večerne sence, ko se je Marta odpravila na vrt in blodila je semintja brez cilja.

Dolf je baš hodil v sanjah po gozdu in je lovil vraga. Bil je velik in strašen, črn je bil in v podobi divjega bika. Ogenj mu je švigal iz gobca in iz oči, z repom je opletal okoli sebe, in kamor je zadel, je vžgal ognjeno progo. Ali glej! Ko tako lovi in lovi, pride logar, ali sedaj je bil logar v podobi hudiča. Logar nameri puško in ga ustreli naravnost v čelo. V mah in travo se zgrudi, in kri mu oblije senci, a glej, Marta, lepa žena, stopi k njemu in mu briše kri in hladi bolečine.

Dolf se vzbudi in odpre oči. Ali je bedel ali sanjal? Žena Marta kleči zraven njega in na uho mu šepeta sladke besede in poljublja ga kot otroka.

»Ti Adolf ti, saj vem, da me ho­češ ustreliti! Glej, sama sem prišla k tebi, da me umoriš, ker brez tebe mi ni živeti, ti dragi mož!«

In zopet ga objame in poljubi in se zjoka na njegovih prsih.

Lovec se dvigne na rokah in k sebi pritisne mlado ženo. Sram ga je in ne more drugega, kot jecljaje prihaja iz njegovih ust:

»Odpusti, Marta! Saj te imam rad, ne veš, kako te imam rad!« In padeta si okolu vratu, objemata se in sta srečna in kujeta načrte za prihodnjost.

Nista čakala jutra, da ju prebudi iz sladke noči. Lovec gre k Joštu ki ves pijan in zaripljen spi v svoji krčmi.

»Hej, prevali se, klada pijana, in se zbudi!« Dolf ga sune z nogo v hrbet, in Jošt odpre široko svoje oči.

»Kje je Marta?«

»Tiho! Daj mi dva stotaka, kot si obljubil, da pobegnem v Ameriko. Marte ne boš videl nikdar več.«

Jošt se na mah strezne in skoči preplašen pokonci.

»Torej si jo? Denar dobiš!« 

In mu odšteje dva stotaka, ali lovec je zvit in se premisli.

»Meni je treba več. Daj mi pet stotakov, da pobegnem. Žandarji hodijo po vasi, in jaz jim vse očitno povem! Zaprli te bodo prvega in prvega obesili.«

Jošt se ves trese strahu in groze, šteje in šteje, a Dolf se smeje in tež­ko čaka lepe Marte.

Oštir zapre vrata za njim, a zunaj stoji lepa žena. Vsa se je preoblekla v novo obleko, zlato verižico si je pripela okoli vratu in na roko si je dela srebrno zapestnico.

Konja in kočijo vzameta iz Joštovega hleva, naprežeta in se odpeljeta v svet. Bog z njima in dobra sreča!