Ne da se prevariti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ne da se prevariti!
Veseloigra v treh dejanjih.

Etbin Kristan
Spisano: Prosveta 1918, letn. 11, št. 28–39
Viri: dLib 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Osebe:

  • Frank Želod, mešetar.
  • Fany, njegova hči.
  • Tony Bučar, gostilničar.
  • Neža, njegova sestra.
  • Grgur Pivodić, vinotržec.
  • Pavle Petelinček.
  • Džula, ciganka.
  • Ištvan, cigan.
  • Simon Skopec, branjevec.
  • Špela, njegova sestra.
  • Giovanni Spazoni.
  • Demetrios Misoris.
  • Estrella Landranza.

Godi se v našem času v slovenski naselbini večjega ameriškega mesta.

PRVO DEJANJE.[uredi]

Bučarjeva gostilna. V ozadju ameriška „bara“, spredaj miza in stoli. Na desni glavni vhod, zadaj vrata v druge prostore. Na levi okno.

Želod, Fany in Pivodić sede pri eni, Petelinček pri drugi mizi.

Bučar in Neža strežeta.

Pivodić: (Bučarju, stoječemu pri mizi): Boga ti, če kaj razumeš, moraš priznati, da je to vince, ki bi ga sami angeljci pili.

Petelinček: Hehehe! Kakšen kristjan pa si ti? V peklu te bodo drli in potlej cvrli, če boš tako govoril o angeljcih.

Neža (za baro): Kdo te pa kaj vpraša, žlebedra?

Petelinček: O, jaz nisem stiskavec. Kar imam, dam rad od sebe. Tisti, ki imajo denar, so skopi, kdor ima modrost, pa rad postreže z njo.

Želod: Glej ga, Petelinčka. Pa ne, da bi se štel ti med tiste, ki imajo modrost?

Petelinček: Veš, Želod, ti si med tistimi, ki imajo denar. Kaj je to? Denar se dela, modrost mora pa človek sam s sabo prinesti na svet.

Bučar: Tepec! Ne draži mojih gostov.

Petelinček: Bučar, ne draži mene. Jaz sem tudi tvoj gost. Ampak, veš, jaz nič ne porajtam. Nežka, Nežica, daj mi še kaj zoper žejo iz tvoje spoteke.

Želod: Oha, Peteličnek pa ima res menda praznik danes.

Petelinček (vstane): Vidiš, Želodček, še Bog je delal le šest dni, sedmi dan je počival in od tedaj počiva menda že ves čas. Torej mora biti Bogu dopadljivo, če si napravim tudi jaz praznik. (Gre k drugi mizi). Kajneda mora biti tako? Če ne, si ne bi ti delal toliko praznikov.

Želod: Jaz že delam, ampak ti ne razumeš tega.

Petelinček: Pri moj Dunaj in Chicago! Pa prav res da ne razumem. Sem že tako neumen, veš, ker sta modrost in neumnost dvojčka.

Želod: No, z neumnostjo se že lahko bolj pobahaš, kakor z modrostjo.

Petelinček: Kaj še, Želodček! Ti si delaš z njo denarce, jaz pa ne.

Želod: Ti! Potepuh! Jaz že prenesem kakšno šalo. Ampak za to še nikar ne misli, da sva si enaka.

Bučar: Kaj pa sploh skačeš tu okrog? Zakaj ne ostaneš pri svoji mizi?

Petelinček: Bučar, jaz sem tvoj gost, in če hočeš, da bodo tvoje buče debele, moraš biti z vsakim gostom prijazen. Ti, Želodček, pa ne smeš biti tako nagle jeze.

Želod: Od tebe si ne bom dal očitati neumnosti!

Petelinček: E, res, res. Denar imajo ljudje v žepu, ne pa v glavi. Kdo ti je pa očital neumnost? Dejal sem, da delaš denarce z neumnostjo. In to drži. Če ne bi bili ljudje neumni, koliko tisočakov manj bi imel ti na banki?

Želod: S teboj ne bi prišel človek nikdar na konec.

Pivodić (Petelinčku): Pojdi, pojdi k svojemu kozarcu. Le motiš nas. (Bučarju): Daj, daj, da narediva pošteno kupčijo. Le povej, če ni to kapljica za žejna grla. In bivola spravi pod mizo.

Petelinček: Pokusi, Tonče, pokusi. Ampak ne le zvrha. Saj veš, da je resnica na dnu.

Bučar: Ti boš sam kmalu na dnu. (Pivodiću): Z vinom je sitno, če si z njim napolnim klet, pa vpeljejo prohibicijo, kam potem z vinom?

Pivodić: E, vraga! V Chicagu ne bo nikdar prohibicije.

Bučar: Nikdar! Nikdar! Če bi šlo po tvojem, bi že verjel. Saj ne spadam med neumne. Ampak človek, ki hoče biti pameten, mora tudi na to misliti, kar lahko pes prinese in sraka odnese.

Pivodić: Bratec, jaz vem, da si pameten. Zato moraš pa tudi vedeti, da ne more prohibicija priti čez noč.

Bučar: Zakaj ne?

Pivodić: Ne more, pa ne more.

Želod: Čez noč — to je res, da ne more.

Bučar: A, kaj! Vsak čas lahko pride. Ali ni ljudi, ki bi radi spravili vse poštene gostilničarje na kant?

Želod: A-pak za-ko-ni!

Petelinček: O-a! Zakoni! — Bučar že ve, da so zakoni. Ampak Bučar se ne da, pa ne da, ker je prepameten.

Bučar: Ne! Ne dam se.

Petelinček: Prav imaš. Vino pa vendar lahko kupiš, če je dobro in po ceni. Ti si že tako prebrisan, da ga stočiš, tudi če pridejo suhači s svojo gobo.

Bučar: Misliš?

Petelinček: Kakopada! Če pride suša, bodo grla še bolj žejna.

Bučar: No da, bomo videli. Se že zmeniva potem notri. Ampak le, če boš kristjan, veš. Zakaj jaz se ne dam.

Pivodić: Kristjan! Kristjan! Po turško te pa res še nikdar nisem.

Želod: No, kaj pa z najinima delnicama, Bučar? Glej jaz ti hočem vendar dobro, ker sta rojaka.

Petelinček: Pasja capa, ti si moral biti rojen v nedeljo. Kar vsi ti hočejo dobro, pa se še obotavljaš.

Bučar: Kaj pa ti veš! Tebi ni treba, da bi si belil glavo, kaj da bi počel z denarjem.

Petelinček: Hvala bogu, ti me rešuješ iz vseh takih zadreg. Kam bi ga nosil, če ne bi bilo tebe in tvojih kozarčkov?

Neža (izza bare): S tem, kar se pri tebi skupi, si že ne bo nihče kupoval graščin, čeprav si pijanec.

Petelinček: Nežka, Nežica, nikar se ne jezi, ko veš, da te imam rad. Po kozarcih se stoči vedro.

Neža: Gobezdalo pijano!

(Petelinček gre k bari, se nasloni in po tihem govori z Nežo, kateri se pozna, da se jezi. Včasi se pa vendar ne more premagati in se nasmeje.)

Želod: No, Bučar, pretehtaj to reč pa se zmeniva.

Bučar: Zmeniva! — Zmeniva se že lahko, saj imava vsak svoj jezik. Ampak čemu bodo meni delnice? To je papir, jaz pa potrebujem svoj denar za kupčije.

Želod: Saj vem, prijatelj Bučar, saj vem. Zato pa. Glej, zdaj imaš tukaj svoj salon. Saj ne pravim, da ni čeden prostor. Ampak vseeno — sem prihajajo skoraj sami rojaki. Teh vendar ne moreš odirati, kajneda ne?

Bučar: Kdo pa pravi, da jaz koga odiram?

Želod: No vidiš, ti si poštenjak.

Pivodić: Kar je res, je res!

Ištvan (vstopi): Havdju! Ala szolgaja.

Želod (ga prezirljivo pogleda; bolj tiho): Kakšen patron je pa to?

Ištvan: O Vi, Slavjani! O, to je fino. Jaz znam, ja Srbin.

Pivodić: Ti si cigan, pa ne Srbin.

Ištvan: Baš cigan ma srbski ciganin. Daj, kompare, daj piti.

Bučar: Tukaj je pijača le za denar.

Ištvan: He, samo za denar? Ja mislio, da za žedne ljude. A ja žedan. Daj piti, brate, a ja ću platiti, dakako, novim novcem.

Bučar: O, če plačaš —

Ištvan: Mi ciganin uvjek plača.

Bučar: Dobro, dobro, Neža, daj mu, kar hoče.

Ištvan (vstopi k bari in se nasloni).

Neža: No, kaj pa bo?

Ištvan: Imaš dobre viske?

Neža: Tako dobra bo že, kakor tvoj denar.

Ištvan: Moj denar je always dobar. Cigo ne krivotvori novac. A jok?

Neža: Ker je preneroden. Če bi ga znal —

Ištvan: O, ti misliš, lopov ciganin. A ja pošten ciganin. Ja gentleman ciganin. Daj viske, daj, ma dobre.

Neža (mu natoči).

Petelinček (stopi bliže in se tiho pogovarja s ciganom. Neža posluša, vmes pa briše steklenice. Ištvan se dela, kakor da je res zatopljen v pogovor s Petelinčkom, pri tem pa vleče na ušesa, kar govore pri mizi).

Želod (Bučarju): Vidiš, kakšnim gostom moraš tukaj streči!

Pivodić: Boga ti, še ciganom!

Želod: Zdaj pa premisli. Tako ne prideš nikoli do bogastva. Ampak glej: Če bi si kupil fino gostilno notri v mestu, pa bi jo elegantno uredil in bi prihajali vanjo bogati gosti! Orglje bi lahko imel notri, da jih nimajo niti v šenklavški cerkvi v Ljubljani takih. In slavni pevci bi peli. Kakšna gospoda bi zahajala k tebi! Tam je denar, ti pravim! Za kozarec vina računajo tam štirikrat, petkrat več kakor tukaj. In ti si mož za to. Kakšnemu zarukancu, ki zna le z zavihanimi rokavi stati za baro in streči takim le Petelinčkom, ne bi tako govoril, veš da ne. Ampak ti znaš občevati z governerjem in z miljonarjevo ženo prav tako kakor z menoj. Ti si mož za to, ti pravim. Ti bi posekal hotel Blackstone in vsak Chop suey.

Bučar (sede): Veš, Želod, jaz nič ne rečem, da ne bi bilo to zame. Kar ima tak rumen Kitajec v glavi, imam jaz v mezincu.

Želod: Vidiš.

Pivodić: To je gotova resnica.

Bučar: In da znam občevati z ljudmi — no, saj nisem zastonj videl sveta. Kaj nisem bil natakar na Dunaju?

Želod: Torej! Saj to je, kar pravim.

Bučar: Ampak to tudi veš, da je za tako reč treba denarja. To se ne začne s stotaki.

Želod: I, kaj pa godem? Kaj pa pojem? Midva se že razumeva. Denarja! Zakaj ti pa ponujam delnice? Da prideš do denarja, prijatelj in potem bodo tisočaki kar mlade dobivali.

Fany: O, mister Bučar, kako bi bilo to lepo! Za Vas in za Vašo ženo.

Bučar: Moji ženi bi bilo lepo kakor kravi na planinski paši. Če bi le vedel, da dobim za ženo tisto —

Fany: Saj boste lahko izbirali, mister Bučar. Oh, Vi morate itak imeti srečo pri ženskah. Če bi ji pa še povrh lahko rekli: Glej, to bo najin dom, najino kraljestvo —

Bučar: Jaz ne bi nič izbiral, če bi vedel —

Želod: Kaj bi pa rad vedel? Če si fant od fare? Seveda si. To ti še Fany potrdi.

Bučar: Ali bi mi res to potrdili, Fany?

Fany: Če Vam je kaj na tem ležeče, kar mislim jaz —

Bučar: Ležeče? Več kakor — No Želod, pa narediva kupčijo. Koliko pa nesejo tvoje delnice?

Želod: Nesle bodo, pa še kako! To je nov papir. Zlata ruda v Wyomingu. Ali nisi nič čital?

Bučar: Ne. Kje pa pišejo take reči?

Fany: Mister Bučar se ni zanimal za špekulacije, papa. Mister Bučar se je solidno držal svojega posla.

Želod: I seveda. Ampak če najde človek priliko, da pride do denarja, jo mora vendar porabiti. Bodočnost je pri denarju.

Fany: In v ljubezni, kajneda, Mister Bučar?

Želod: No, to ne spada sem. Kakor pravim, vsi listi so bili polni, ko se je našlo prvo zlato. Hvalabogu, da so pozneje utihnili, sicer ne bi bilo danes nobene delnice več na trgu. Tako jih imam še nekaj in te ne bi rad, da bi prišle tujim ljudem v roke. Pasja capa, čez leto dni bodo imele trojno vrednost. Čez tri mesece se bodo ljudje trgali zanje, pa jih ne bodo več dobili.

Delnice, Bučar, so geslo našega časa. Kdor hoče iti s svojim časom, mora biti delničar. Rockefeller ima delnice, Mirgan ima delnice, kdor kaj šteje v visoki družbi, ima delnice. Kakor leto so delnice in vsako samo rodi deseteren sad. Včasi se je človek pobahal: »Grof sem« ali pa »Škof sem« danes praviš: »Delničar sem« in ljudje se ti odkrivajo. »Delničar si«, to pomeni, da imaš kaj, to pomeni, da znaš kaj, to pomeni, da boš še kaj. In posebno če imaš moje delnice, imaš res kaj. Nekoliko sem jih kupil sam. Vidiš, saj ti jih lahko pokažem.

Fany: Da, jaz sem jih videla.

Bučar: Dobro, dobro. Kupčijo narediva. Nežka, prinesi nam kaj dobrega.

Ištvan (se obrne): O, gospoda dobre volje! Ciganin rad vidi dobro voljo. Veselje daje gospodin bog, žalost pa vrag.

Petelinček: Cigan, tudi ti si slab kristjan. Žalost daje Bog, da se spokorimo na tem svetu in da bomo na drugem lahko bili kaj boljšega. Veselje pa daje hudič, da nas zvabi dol, kjer bo žeja na veke vekov.

Ištvan: Jok, ne more biti. Cigana je ustvaril Bog in ga je ustvaril veselega. Te gospode je tudi ustvaril vesele.

Petelinček: To potem ni bil pravi Bog. Pa odkod veš, da te je ustvaril? Saj takrat še nisi imel nič pameti.

Ištvan: Jaz te razumem! Ti bi moral biti cigan. Tebi cigan ne pride do kraja.

Neža (prinese družbi pijačo na mizo): Na čigavo zdravje se pa pije, če smem vedeti? Pa ne da je bila zaroka?

Bučar: No, no! Ne vprašaj tako nerodno.

Fany: O, Miss Neža, vidite, da sem tukaj edino dekle. In tisti, ki bi ga jaz ljubila, ne misli name.

Pivodić: Tristo črnih medvedov! Kakšen urok pa je to?

Bučar: Miss Fany, kdor ne misli na vas, če Vas vidi, zasluži, da bi bil cigan.

Fany: Vidite! Saj pravite, da mora name misliti, če me vidi.

Bučar: Ne, ne. Tako nisem mislil.

Pivodić: Naš prijatelj je neroden. To pomeni, da je zaljubljen.

Fany: Mister Bučar zaljubljen!

Pivodić: Bučar, Bučar! Zaljubljeni ljudje so slabi za kupčijo. Ali jaz te vendar ne ogoljufam. Jaz sem pošten trgovec.

Bučar: Ogoljufaš! To se pa jaz sploh ne dam. Tako na glavo padel nisem.

Želod: Seveda nisi padel na glavo. Ampak ogoljufani so bili še modri ljudje.

Bučar: Jaz še nisem bil in tudi ne bom.

Ištvan: Zbogom, gospoda. Če bi kdaj potrebovali cigana, je vedno pripravljen. (Odide.)

Želod: Treba bo, da se spravim tudi jaz na noge.

Bučar: Kaj pa tako hitiš?

Želod: Moram, moram. Ne veš, koliko skrbi mi delajo te kupčije! Če hoče človek pošteno zaslužiti denar, mora imeti ino čakati. Fany ima pa svoj nakupovalni dan. To gre pri ženskah od prodajalne do prodajalne, dokler ni zadnja zaprta. Oh, moj ljubi Bučar, tako gredo denarji! Bilo bi komaj, da bi jih človek delal. (Vstaja.)

Bučar: Miss Fany, ali res tudi Vi odhajate?

Fany: Nič ne pomaga, Mister Bučar. Oh, saj bi rada pri Vas takoj ostala. Pa kaj, ko je čas tako strog gospodar.

Želod: No, pojdiva! Popoldne ti torej prinesem papirčke za tisoč dolarjev — ali bo to dovolj? Več bi jih še komaj spravil skupaj.

Bučar: Kam pa misliš? Za tisočak — ne, ne, to ne gre več, jaz tudi ne delam denarja.

Želod: Jaz želim le tebi dobro. Meni verjemi, iz tega tisočaka postanejo trije, preden dosanjaš.

Bučar: Ne, zdaj res ne morem. Za petsto, recimo za petsto, ker se zanašam nate —

Želod: Dobro, dobro. Kakor misliš. Popoldne torej pridem.

Bučar: Miss Fany, ali pridete tudi Vi?

Fany: Danes mi ne bo mogoče. Od srca bi rada ostala, ampak toliko imam nakupiti —

Želod: I, še bo prilika. Pa se debro imej, Bučar. (Odide s Fany, ki se pri vratih še enkrat obrne z zaljubljenim pogledom, da se Bučar kar zgane.)

Petelinček: Bučar, Bučar, zdi se mi, da bodo Tvoje buče debele.

Bučar: Kam pa ciljaš ti, nebodigatreba?

Petelinček: Kaj, veš, na Tvoji svatbi bi pa le rad zakikirikal. Takole Fany — primaruha, zanjo bi se še pijače odvadil.

Bučar: Ta tat božih dni!

Petelinček: Dneve nam Bog daruje, torej jih ni treba krasti. Ampak pri Fany ne bom nič poskušal, čeprav se kot fant še lahko potrudim in včeč bi mi bila, ker je prav taka, kakršno bi vzel. Tako bi jaz naredil, če bi bil na božjem mestu. Nagajal ti pa ne bom, ker si ti in ker bo za Fany traba debelega mošnjička in rumenih zlatničkov v njem.

Bučar: Kaj pa spet misliš? Med mano in Fany ni nič.

Petelinček: Bučar, ti imaš kaj v buči, ampak v moji tudi ni žaganja. Zaljubljeno dekle spoznam ponoči, kadar je mesec v mlaju.

Bučar: Ti?

Petelinček: Jaz, ki me imenujejo Petelinčka. Zdaj je zaljubljena do vratu, kmalu bo do brade, in če si Ti kaj fanta, bo še čez ušesa. —

Bučar: Kaj se ti je res tako zdelo?

Petelinček: Kaj bi se mi zdelo, ko sem videl? Ampak denarca, denarca bo treba, če hočeš, da bo srečna. Zakaj Fany je izobraženo dekle.

Bučar: Izobraženo dekle! Seveda je. To ti pa menda pojde v glavo, da se jaz ne bom pulil za kakšno kmečko Jero.

Petelinček: V mojo glavo gre vse, Bučar, ker je odprta. Lahko razumem, da ima človek svoje cilje, tudi če je bil oče kmet.

Bučar: Kaj to! Še papeži so imeli krvne očete.

Neža: Kaj pa zdaj spet žlobudrata? Pri hiši ni prav nič dela, seveda. Petelinček, to je res prava pajdašija! Tako se šteješ za modrega, da bi kar pohrustal vse profesorje. Pa zapravljaš cele ure s takim mulopridnežem!

Petelinček: Nežka, Nežka! V nedeljo te bo sram, če bo fajmošter pridigal, kakšen greh je jeza. In kaj zameriš Tonetu, če posluša mene, kakor je Faraon poslušal Jožefa? Tudi midva se pomenkujeva o debelih kravah.

Neža: Ti bi jih že zredil, ti! Če bi ti jih kdo pripeljal, bi jih pognal skozi grlo.

Petelinček: Vidiš! Pa še reci, da nisem za nič. Še v Vandeville pojdem kazat, kako gredo debele krave skozi tesno grlo. Ti pa le pripravi hlev, da jih privežeš, kadar jih priženem skozi.

Neža: Pojdi se solit, gobezdač neslani! Ti se pa loti kakšnega dela, Tone! Ni treba zmirom misliti: Saj opravi Neža delo.

Bučar: No, no, omagala pa tudi ne boš ob svojem trudu.

Pivodić: Tvoja sestra ima prav, Bučar. Kdaj bi midva lahko opravila?

Bučar: No, naj bo. Pojdiva noter. Ampak Pivodić! Pošteno, kakor sem dejal.

Pivodić: Saj te ne bi mogel prevariti, če bi te hotel.

Bučar: To je res, da me ne bi mogel, ker se ne bi dal.

Pivodić: Vidiš! In jaz nimam niti namena.

(Bučar in Pivodić odideta skozi zadnja vrata.)

Neža: Kaj pa ti? Ali te še ne bo slana vzela?

Petelinček: Nežka, nikar ne tepi sama sebe po zobeh. Pomisli: Kaj pa more slana koprivi?

Neža: Kopriva si res.

Petelinček: Nikar se tako ne delaj, Nežka! Človek bi res mislil, da so tri mačehe v tebi. Pa vendar vem, da me imaš rada.

Neža: Tebe? TI čmrlj čmrljasti! Ali naj ti pokažem, kako te imam rada?

Petelinček: Nikar se ne trudi. Najprej ne veš, kaj je metla, drugič bi te roka bolela, in tretjič bi se morala spovedati, da nisi ljubila svojega bližnjega kakor samo sebe. Ampak nekaj Ti povem, Nežka, da vidiš, kako imam jaz tebe rad.

Neža: Le kar molči, da je ne skupiš nazadnje še zares. Za tak greh se nič ne bojim za odvezo; saj bi bilo Bogu dopadljlvo, če bi Ti jih kdo enkrat pošteno naložil.

Petelinček: Le počakaj še tnalo. Najprej me poslušaj, in če Ti bo potem še šal, da si mi nastavila uho, storim kakor velblod, ki se sam vleže, da mu nalože tovor.

Neža: Naj bo. (Pomigne s jezikom, ampak potem kar nastavi hrbet.)

Petelinček: Poslušaj! Enkrat je bil pameten gostilničar. In enkrat je bil prekanjen vinotržec.

Neža: Tako?

Petelinček: In to ni bilo davno in to ni bilo daleč od nas.

Neža: In kaj je bilo potem?

Petelinček: Če ne bi pametni gostilničar imel sestre, ki pazi včasi nanj in ki misli včasi zanj, bi prekanjeni vinotržec napravil največjega bedaka iz njega.

Neža: Ti praviš, da Pivodić —

Petelinček: Mislim, da ne opehari Pivodić nikogar.

Neža: In Tone —

Petelinček: In Tone se ne da nikdar zlepa —

Neža: Pasja dlaka, zdaj bi Ti pa še skoraj jaz odpustila grehe.

Petelinček: Tvoje meni?

Neža: Frfra neumna. Tvoje! I, kar povej, da imaš sam Toneta za tepca.

Petelinček: O, Nežka! Kaj me nisi slišala, kako kvasijo njegovo pamet?

Neža: Saj je ne bi bil, lisjak, če bi je kaj imel. Pa je res nima več kakor kokoš. In da ga goljufajo od spredaj in zadaj, sem že vedela. Ampak da bi Pivodić —

Petelinček: Sem se obrni, Nežka, da te prav pogledam. — Je še res. ženska si kakor ženska. Pa sem vendar mislil, da si kaj drugačna.

Neža: No, kaj bo pa spet iz tega?

Petelinček: Ali veš, zakaj je Bog ustvaril dva spola? Jaz ne vem, ker mi ni povedal. In tako tudi ni našemu fajmoštru. Ampak če takole gledam njegov svet, bi kar dejal: Zaradi kupčije.

Neža: Jaz tudi ne vem. Ampak tebi je ustvarjen jezik za pokoro ljudi, ki te morajo poslušati. To vem.

Petelinček: Ne, Nežka. Vsa tvoja napaka je ta, da hočeš vsa naenkrat vedeti in ne moreš nikoli počakati. Glej, v nekaterih gostilnah imajo natakarice; to je zaradi kupčije. V nekaterih brivnicah brijejo ženske; to je zaradi kupčije. Pri vas imate tebe; to je tudi dobro za kupčijo. Ampak narobe tudi vleče. Če bi jaz kaj prodajal, bi se gledal ženskam prikupiti. Pivodić te je parkrat lepo pogledal, nekaj je besedičil, kar je bilo ljubezni podobno, pametni Nežiki se pa takoj zavrti v glavi, da pozabi, kaj je kupčija in kaj je trgovski oglas.

Neža: Ti satanov tolovaj ti!

Petelinček: Jaz?

Neža: Kaj ti! On, on! Pa res se mi je hotel te rokovnjač lizati.

Petelinček: Se je lizal, Nežka, se je! Pivodić ve, kdo nosi hlače, pa se pritisne tam, kjer se izplača. Zdaj, ko se je tako lepo prikupil, ne bo ljuba Nažka motila njegove kupčije.

Neža: Pa jo bo! Oh, do more biti ženska z vso svojo pametjo tako neumna! Le počakaj zdaj, Petelinček, da popravim svojo neumnost. Kadar se vrnem, ti natočim enega iz prijateljstva. (Odide v stransko sobo.)

Petelinček (gleda kimajoč in smejoč se za njo, potem vzame pipo iz žepa, si jo nepolni in prižge.)

Fany: (pri glavnih vratih; gleda po gostilni. Ko vidi, da je Petelinček sam, pošepeta): Pst pst.

Petelinček (se počasi ozre): O, Miss Fany. Kar noter, brez strahu. Čisto sam sem.

Fany (vstopi le za korak v gostilno): Ali so drugi blizu?

Petelinček: So, so. Po se nič ni treba bati. Pri kupčiji so, in ta jih bo že še nekaj časa zadržavala. Kadar bodo prihajali, jih bova pa že slišala.

Fany (prihaja bliže): Petelinček, ali Vam je kaj zaupati?

Petelinček: Zakaj pa ne, Miss Fany! Jaz ne prodajam nobenih delnic.

Fany: Molčite! Povejte mi, če je bil Ivan kaj tukaj.

Petelinček: Nemogoče! Kaj zahtevate Vi vse od človeka!

Fany: Kaj pa Vam je?

Petelinček: Molčim naj in povem naj. Miss Fany, ali mislite, da živimo v starem testamentu in da sem Mojzes ali Aron?

Fany: Pustite zdaj te šale, ko vidite, da se mudi.

Pelelinček: Ne, gospoda Ivana Mrka ni bilo tukaj. Pa čemu, ko je bil Tony Bučar tukaj in se spet vrne!

Fany: Kaj imate s Bučarjem?

Petelinček: Jaz nič. Ampak gospod Ivan Mrk bi lahko vprašal, kaj imate vi z njim.

Fany (vzklikne): Petelinček.

Petelinček: Miss Fany, če tako lepo zakličete, bi si še jaz kaj mislil in bi si hitro obrisal usta. Pa si nič ne mislim. Saj nisem Tony.

Fany: Nikar me ne dražite z Bučarjem!

Petelinček: Saj ne, saj ne. Iz ljubezni se ne norčujem.

Fany: Iz mene se norčujete, ker veste, da mi ni Bučar nič mar.

Petelinček: Dobro. Če želite, ne povem gospodu Ivanu nič o tem —

Fany: (preplašena): Če to storite, no! ... Petelinček, Vi ste vendar hudoben. Pa sem mislila, da Vas ljudje krivo sodijo.

Petelinček: Kaj ne pravim, da mu nič ne povem? Kaj pa vam? Morda se še niste odločili, ali imate rajši Ivano oli Tonyja. Morda hočete še izprašati svoje srce. Morda hočete izkusiti ljubezen enega in drugega.

Fany: Nehajte že vendar! Za božjo voljo, saj menda ne mislite res, kar govorite?

Petelinček: Nič ne bi mislil, Miss Fany, če ne bi bil videl in slišal.

Fany: Petelinček!

Petelinček: Nikar me tako ne kličite, sicer se zmehča še moje srce.

Fany: Petelinček, zs Bučarja mi je toliko kolikor za lanski sneg.

Petelinček: Ojojoj! To je žalostno. Tako kratka je ženska ljubezen.

Fany: Kakšna ljubezen neki?

Petelinček: Vendar ne boste rekli, da ni zaljubljen v Vas?

Fany: Kaj me to briga?

Petelinček: Ali morete tajiti, da ste sami vžgali njegovo ljubezen?

Fany: Suha slama se hitro vname.

Petelinček: In potem ste še pihali v ogenj.

Fany: Nikar se ne delajte neumnega, Petelinček. Saj veste, kaj je bilo.

Petelinček: Upanje za Bučarja je bilo.

Fany: Da, upanje. Kakor se dela pametnega, vendar nikoli ne ve, koliko je kakšna reč vredna. Človek bi mu lahko ponujal čisto zlato, pa ga ne bi poznal. Naj mu papa razklada, kaj je v njegovih delnicah, Bučar bo vendar vedno videl le papir.

Petelinček: O, ha! Zdaj se mi dela dan. Seveda, če pogleda v Vaše oči in vidi tam kaj drugega kakor papir —

Fany: No, torej! Eh, saj sem neumna, da Vam razkladam, ko ste sami vedeli, kaj da je.

Petelinček: Seveda, seveda. Skoraj sem si res mislil kaj takega. Ubogi Bučar! Vsi te imajo torej za tepca.

Fany: Prav se mu godi Zakaj se pa tako baha s svojo pametjo!

Petelinček: Torej ostane Ivan Mrk, tam, kamor bi Tony Bučar rad prišel.

Fany: Zaradi njega sem prišla.

Petelinček: Mhm. Tudi zanj ima Vaš oče kakšne delnice.

Fany: Kaj pa modrujete, Petelinček?

Petelinček: Ne? — No, pa ne.

Fany: Povedati sem mu hotela, da naj pride opoldne v restavracijo v mesto.

Petelinček: Tega mu tukaj ne boste mogli povedati.

Fany: Zakaj ne? Pa mu Vi povejte, če pride.

Petelinšek: Ga ne bo!

Fany: Kaj se to pravi?

Petelinček: Po slovensko: ga ne bo sem.

Ponj: Kako veste to?

Petelinček: Zakaj mislite Vi, da pride?

Fany: Ker — ker je vedel, da bom jaz tukaj.

Petelinček: Zdaj vidim, da ste rea zaljubljeni. Ubogi, ubogi Tony!

Fany: Kaj vendar hočete vedno s tem vašim Tonyjem?

Petelinček: O, moj ni. Ampak žalostno je zanj, da menda res tudi Vaš ne bo. Zakaj zaljubljeni ste čez ušesa. In ker pravite, da niste zaljubljeni vanj, ste torej v koga drugega čez ušesa zaljubljeni. Poglejte na koledar, pa boste videli, da je danes četrtek. In ker ste rekli Ivanu, da boste v petek tukaj, mu ne morete nič zameriti, da je zdaj pri drugi dami —

Fany: Pri kakšni dami?

Petelinček: O, pri fini dami, pri bogati dami, Miss Fany. Ampak za božjo voljo, nikar toliko ljubosumnosti! Saj sem že prepričan, da ste res zaljubljeni.

Fany: Nič se zdaj ne mažite. Povejte mi, pri kateri dami je? (Ljubeznivo, a s prosečim glasom): Povejte mi po pravici, Petelinček. Nikar me ne nalažite. Če mi poveste resnico, Vam prinesem za god najboljšega tobaka.

Petelinček: Saj ne veste, kdaj je moj god. Ampak jaz Vam povem resnico tudi brez tobaka. Lažem se le, kadar je za šalo. Zdaj bi mi pa še zboleli, če bi Vas malo potegnil. Mister Ivan je torej pri Mrs. Webstry in Vi bi morali moliti, da bi imel srečo pri njej.

Fany: Petelinček, ali se norčujete iz mene?

Petelinček: Kaj le! Če ima Ivan zdaj srečo, jo imate tudi Vi, ker imata menda oba enake želje. Kratkomalo torej: Mrs. Webstry hoče novo rezidenco, Ivan ji dela načrte, in če ji bodo všeč, je Ivan na konju, pa lahko kupi dva prstana in za enega mu bo Miss Fany morala dati mero.

Fany: Petelinček! Zakaj pa ne poveste takoj? Zakaj mučite človeka kakor na natezalnici?

Petelinček: He! Vi boste imeli veselje leta in leta. Zakaj si ga ne bi jaz napravil vsaj za deset minut?

Fany: Čujte! Koraki! (Hoče oditi).

Petelinček (jo zadrži): Zdaj kar ostanite. Si boste že kaj izmislili.

Bučar, Neža, Pivodić (pridejo iz druge sobe.)

Pivodić (si briše čelo): Tako, tako. Eh, boga mi. Tako božjo kapljico —

Neža: Nič ne stokaj, ko nimaš za kaj.

Pivodić: Nimam? Kako da nimam? Če bi delal same take kupčije, bi moral jutri nehati.

Neža: Nikjer ni zapisano, da moraš v treh dneh obogateti. V enem letu je tudi dosti hitro. In če moraš odirati, odiraj tujce, pa ne prijatelja.

Pivodić: Odirati, praviš, ko ti moram dajati tako vino na svojo škodo. Bog pomagaj! Ker imam opraviti s prijatelji, sem hotel biti zadovoljen z majhnim zaslužkom.

Neža: — pa z velikanskim profitom zraven. Pojdi, pojdi, skopuh! Zdaj le pazi, da ti hlapci ne pomešajo vina. Zakaj moj jezik spozna vsako krščeno kapljo.

Pivodić: Kako pa bi, zvezda nebeška? Tebe že zaradi ljubezni ne bi opeharil, pa še zdaj, ko vem, kako znaš biti natančna.

Bučar: Prijatelji ostanemo, Pivodić, prijatelji. Pri kupčiji je že tako. Ti poveš, kaj zahtevaš, jaz povem, kaj ponujam, in potem —

Pivodić: — potem naju stlači Neža oba v koš. Pa zdaj — naj bo brez zamere. Hiteti moram, da napravim kakšno drugo kupčijo, sicer danes doplačam. Zbogom, pa zdravi ostanite. (Odhiti.)

Bučar: Tega sva pa ugnala v kozji rog.

Neža: O, kajpada. Ti si ga že gonil, ko si sam lezel noter.

Bučar: Kaj pa misliš, da bi se bil jaz dal? Skušal sem ga, skušal, zvitorepca.

Neža: Gotovo! Kakor slepec, ko je kupoval podobe.

Petelinček: He, Nežka. Ti pa, Ti! Pri moji veri ti si mi pa všeč! Zdaj bi človek mislil, da hočeš zares Tončku brati litanije. Če ne bi bil s temi le svojega rojstva ušesi slišal, kako si hvalila njegovo prebrisanost.

Fany: Saj drugače ni mogoče. Takih vinotržcev stlači Mister Bučar deset v žep.

Bučar: O, Miss Fany, če ima človek slamo v glavi, se sploh ne sme lotiti kupčije.

Petelinček: Kaj pa mora imeti med rebri, hehehe?

Bučar: Kaj pa — čemu se pa kregaš?

Petelinček: Ljubezen mora imeti, he he, ljubezen, tako kakor imaš ti, da zaduši vso božjo pamet.

Bučar: Jaz — jaz — kaj — zdaj res ne razumem.

Petelinček: Vidite, Miss Fany. Ali ni fant res zaljubljen? Zdaj niti ne ve, da ste bili medtem proč.

Bučar: Saj res! Čisto pozabil sem na to.

Fany (Petelinčku): Zate ni treba zaljubljenosti. Mistra Bučarja so prevzele kupčijske misli. O, pa če bi bil Mister Bučar res zaljubljen, bi znal to skriti pred nami. (Vzdihne): Kdo ve, kje bi bile tedaj njegove misli in želje?

Bučar: Miss Fany! Kje bi mogle biti? Kaj res ne uganete?

Fany: Če bi smela jaz ugibati, tako kakor bi si sama želela —

Petelinček: Le ugibajte, le! Ali ne vidite, kako je zmeden? Ali ne veste, kaj to pomeni?

Fany: Napako sem storila, da sem se vrnila.

Bučar: Zakaj, Miss Fany, zakaj?

Fany: Bila sem že v mestu. Hotela sem stopiti v prodajalno. Pa mi je bilo tako, kakor da se moram in moram vrniti.

Bučar: O, Miss Fany!

Fany: Misliti bi bila morala, da se to ne spodobi.

Petelinček: Vse se spodobi, kar je brez greha. In kamor vleče človeka srce, tja se ne sme braniti.

Fany: Petelinček!

Bučar: Ali Vas prav razumem, Miss Fany? To je tako lepo, da si ne bi mogel nič lepšega želeti.

Fany: Kaj govorite, Mister Bučar! Nikar se ne norčujte iz dekleta, ki —

Bučar: Kako bi se norčeval? Kako? O, le zaupajte mi, Miss Fany! Jaz nisem tako neumen, da ne bi znal splezati navzgor. Vse boste lahko imeli pri meni, kar Vam bo srce želelo.

Fany: Mister Bučar! To je tako, kakor da mi izražate ljubezen.

Bučar: Seveda Vam jo. Če me le hočete poslušati. V vodo bi šel za Vas.

Fany: Ne, ne, tam je premokro. Človek se lahko prehladi ali pa še utone. Moj Bog, če bi utonili —

Bučar: Miss Fany, moja ljubezen —

Fany: Ne, ne! Ne zdaj. Ne tukaj.

Bučar: Dobro. Razumem Vas, Miss Fany. Vi ste izobražena dama.

Džula (vstopi): Dober dan, lepe gospodične in mladi gospodje. —

Bučar: Kakšen veter je pa tebe pripihal?

Džula: Dober veter, prijazen veter, mladi gospodi! Morda ti moj veter prinese srečo.

Bučar: Dobra sreča od ciganke!

Neža: Ali se zbirajo danes vsi cigani pri nas?

Džula: Ne, dobra gospa, jaz sem sama.

Petelinček: Zdaj ti pa še ne verjamem, da si prava ciganka. Ti si preoblečena za ciganko.

Džula: Ne, ljubi gospod! Jaz sem prava ciganka. Vsi moji očetje in matere so bili pravi cigani.

Petelinček: Lažeš se že po cigansko. Prava ciganka pa le nisi. Ciganke vendar vedo vse, kar bo, ti pa še tega ne veš, kar je bilo.

Džula: Me vemo, kar nem povedo kvarte in poteze na roki in zvezde po noči. Sam od sebe ne ve nihče nič.

Neža: Torej tudi ne veš, da je bil tvoj oče tukaj.

Džula: Moj oče? Džula nima očeta.

Neža: Kaj me briga! Cigan je bil. Ker ni mogel on nič pouzmati, je pa menda poslal tebe.

Džula: Džula ne uzma. Džula je poštena ciganka. Džula zna čitati iz kvart in iz rok. Ni treba krasti. Tvojega cigana ne poznam.

Neža: Jaz vas poznam vse cigane skupaj.

Džula: Ni mogoče, mlada gospa. Preveč nas je.

Neža: Pa ste vsi skupaj kačja zalega.

Džula: Nismo, mlada gospa, Jaz sem vedeževalka. Uganem preteklost, sedanjost in bodočnost. Prerokujem resnico. Poskusi, mlada gospa!

Bučar: Sleparka si. Kaj boš uganila? Kar pojdi s tistim vetrom, ki te je prinesel.

Fany: O, mister Bučar, izkusimo jo, če kaj ve. To je tako zanimivo!

Bučar: Vi mislite, gospodična?

Džula: Daj, mladi gospod! Jaz povem čisto resnico kakor pred sodnikom. (Obrne se k Neži). Daj, mlada gospa, daj roko! (Prime Nežo za roko): Preberem ti.

Fany (gleda Nežino roko): O, ti nisi mlada gospa. Ta črta pravi, ti si še gospodična. Glej, pa naprej. Ti boš kmalu mlada gospa. Tisti, ki je mislil, da bo, ne bo tvoj mož, ker ni bil pošten s tabo, tisti, ki bo, bo pa pošten. Daleč odtod si prišla na svet in pri rojstvu ti je bilo zapisano, da se boš vozila čez morje in da boš ljubljena iz vsega srca. (Izpusti Nežino roko).

Neža: I, kaj poješ! To si kar na lepem izmišljaš.

Džula: Ciganka ne izmišlja. Tako pravi tvoja roka.

Petelinček: Hoho, Nežka! Pa ne, da bi bil jaz tisti? Škoda, da ni na roki zapisano ime.

Neža: No, ti bi bil pa že tisti, ki bi ga marala, grdavš!

Fany: Povej, ciganka, še meni, povej.

Džula: Iz roke ali iz kvart?

Fany: Kaj je boljše?

Džula: Najboljše je oboje. Nekaj kaže roka, nekaj vedo kvarte. Mešaj jih sama, daj, da jih mešam jaz, z našo roko meša vedno usoda. Kvarte padejo tako, kakor morajo.

Fany: Dobro. Vzemi kvarte.

Džula: Pa name ne smeš biti huda. Če ne bo prav, lepa gospodična. Ciganka ne govori. Kvarte govore. Ciganka le pove.

Fany: Ti le povej. Jaz ne bom huda, magari če mi poveš, da ostanem stara devica, če je tako usojeno.

Džula: Da, lepa gospodična, kakor je zapisano, tako je zapisano. Jaz le berem. (Vzame kvarte iz nedrij in gre k mizi. Vsi ji slede in se postavijo okrog nje. Ciganka začne metati kvarte in poreda jih dve vrsti, pa jih gleda in maje z glavo). Mm, mm. (Se obrne k Fanny). Ali kaj veste, kaj pomenijo kvarte?

Fany: Nič ne vem ... Tega se nisem nikdar učila. Kaj pa kažejo? Ali je tako hudo?

Džula: Mm mm. Tako je, da se skoraj ne upam povedati.

Fany: Kar govori. Strahopetna nisem. In če praviš, da je v kvartah usoda, ji itak ne uidem.

Džula: Usoda, usoda. Ona jih meša, ona jih meče, ona govori iz njih.

Fany: Torej čitaj usodo, pa se ne obotavljaj. Saj vem, da pride enkrat smrt pome, pa vendar živim.

Džula: Smrti ni v tem sporočilu. Le tako lepo je, da se skoraj ne upam govoriti. Tukaj je ljubezen. Položila mi je roko na oči in odprla pogled v tvojo veliko srečo. Vrt vidim poln rož; vmes so druge cvetice, pa zopet rože, krasne, rdeče rože in sladko, opojno dišeče. Vse cveto zate, vse diše zate, in tvoja je ljubezen. On te ljubi bolj, nego sumiš. Tukaj so njegove sanje; v sanjah si ti. Iz svojega življenja je napravil kraljestvo in tebe je posadil na tron. Tukaj je njegovo delo. Ne vem, kaj dela, ampak veliko je njegovo delo in tebi je namenjeno, da bo tvoje življenje srečno in veselo. Danes se mu je pokazalo upanje, lepo, kakor če pogledaš s hriba v zeleno dolino. Upanje se mu izpolni in izpolnile se bodo tudi tebi. Ali si zadovoljna?

Fany: Ti govoriš kakor knjiga in zdi se mi, da govoriš tudi iz knjig. Koliko jih je že, ki si jim enako prerokovala?

Džula: Ciganka ne prerokuje; kvarte prerokujejo. Če mi ne verjameš, pokaži svojo roko; povem ti še več.

Fany: Radovedna sem, kaj si še izmisliš. (Iztegne roko).

Džula (gleda roko. Čez nekaj časa): Tudi tvoj oče te ima rad. Tvoj oče dela kupčije, poštene kupčije. Hodila si v šolo. Delati ti ni bilo treba. V otroških letih si imela bolezen. Rada imaš lepe obleke. Omožila se boš in lepe otroke boš imela. Tistega ljubiš, ki te ljubi. Včasi se šališ in to ti dela veselje. — Ali si izmišljujem?

Fany: Mister Bučar, dajte, naj še Vam prerokuje.

Bučar (ki komaj čaka na to, bi se rad potajil): Meni? Ali bi Vi radi videli, Miss Fany?

Fany: Čudno je. Ne vem, kaj naj pravim in kaj naj si mislim. (Bučarju) Da, Mister Bučar, dajte si še vi.

Džula: Ali naj govore kvarte? ... Velika moč je v kvartah. Papir, dokler je prazen, ne pomeni nič, nima nič moči. Ko so na njem figure, so kvarte čarodejne. Tam gori, kamor ne sega nobeno oko, sedi usoda in s svojo nevidno roko se jih dotakne. Potlej jih lahko meša, kdor hoče, lahko meša, kakor hoče, resnice ne skrije, usodi ne uide. Lepa gospodična naj izkusi, da bi šla V klošter. Ne bo mogla, kajti kvarte ji kažejo ljubezen in kar pravijo, se mora izpolniti.

Fany: Oh — to! Saj je ljubezen morda tudi v kloštru.

Bučar: Naj bo, ciganka, ker želi gospodična. Vrzi kvarte. Pokaži svoj humbug.

Džula (ki je že začela razkladati kvarte, jih zbere in vtakne za nedri): Cigankine kvarte niso humbug. Če ne verjameš, ni treba vpraševati. Ciganka Džula ne berači.

Bučar: No, no. Ciganka, pa taka ošabnost! To je kakor hromec, ki hoče skakati čez plot.

Džula: Ciganka je ponosna, kadar ve, kaj da zna. Ciganka je ponižna, kjer znajo drugi več od nje. Kdor ne veruje mojim besedam, njemu ne govorim. Zbogom, lepo gospodične! Gospodje, zbogom! (Hoče oditi).

Fany: Počakaj, ciganka, počakaj! Ne bodi tako nagle jeze. Saj ti še nismo plačali.

Džula(se ustavi): Ciganka Džula jemlje le pošteno plačo. Če se ne verjame njenim besedam, noče zanje denarja.

Fany: Jaz nisem dejala, da ti ne verjamem. No, počakaj malo (Bučarju): Spoznati morate, da ste jo užalili.

Petelinček: E, i, Bučar! Enkrat se ti je zopet jezik prenoglil.

Bučar: Kdo je pa še videl, da je ciganka tako rahločutna?

Fany: To je lepo, če ji je kaj ležeče na njeni časti.

Petelinček: Vidiš, Bučar, to pravim tudi jaz.

Džula: Ciganka Džula nima miljonov, nima plače. Le sebe ima. Kaj naj torej brani?

Pany: Ti imaš popolnoma prav. Lepo je, da tako misliš (Bučarju): To morate priznati. Prosite jo za odpuščanje.

Bučar (osupel): Za odpuščanje?

Fany: To se razume. Recite, da obžalujete, kar ste rekli. To se spodobi.

Bučar (zmeden): Miss Fany ...

Fany: To je pošteno. Če se zmotim, moram popraviti.

Bučar: In se ponižati? Kaj si boste mislili?

Neža: Napravi, fant, napravi! Za god dobiš od mene copate.

Fany: Mislila si bom, da je več vreden človek, če zbriše packo, kakor če se baha z njo.

Bučar (potrt): Če VI tako mislite, Miss Fany ... (Ciganki): No, ciganka — (boreč se sam s seboj, tako da mu gredo besede, komaj z jezika) žal mi je, kar sem dejal. Pa pozabi.

Džula: Zdaj je daleč za menoj. Gentleman si.

Bučar: No, pa pokaži zdaj svoje kvarte.

Džula: Ali boš verjel?

Bučar: I, seveda. Kar vrzi.

Džula (vzame zopet kvarte in jih polaga): Kvarte govore kakor dobri duhovi.

Petelinček: E, jej, cigan je lahko desetkrat krščen, pa je še zmirom pogan.

Džula: Cigani poznajo dobre in slabe duhove. Jaz nisem kriva, če jih ti ne poznaš.

Petelinček: Poznam jih že, ciganka: Le da ne vem, če se ne kažejo tebi drugače kakor meni. Kjer je še mokro, tam so dobri in hudi duhovi. To vem jaz.

Džula: Molči. Zdaj govore kvarte: (Pomolči). Dobri duhovi so pregnali vse slabe. Hudobci so se upirali, nič jim ni pomagalo. Premagani so. Usoda je zapisala ljubezen tudi v tvoje življenje, gospod. Kvarte pravijo še več. Lady, ki jo ljubiš, ni daleč. Kvarte potrjujejo, da je blizu. Tvoja najvišja sreča se še ni priselila v tvoj dom, toda na prag je že stopila in spoznal si jo. Dosežeš jo, če boš pogumen in odločen. Zlato se blešči in kvari in njegov blišč se druži z bliščem ljubezni. Bogastvo te čaka, toda ne ponuja se ti tam, kjer je tvoje navadno delo. Po drugi poti ti prihaja vštric in z enakimi koraki se bliža ljubezen. Kvarte so govorile, Džula je brala. Tako se zgodi.

Bučar (zmeden): Pri moji veri — to — to so reči —

Fany: Pod srečno zvezdo ste morali biti rojeni. Ljubezen in bogastvo — sama sreča! Kakor v raju se bo morala počutiti ona, ki bo deležna Vaše sreče.

Petelinček: Likof na mizo, Bučar! Ali ti nisem dejal, da bodo tvoje buče debele? Pečeni golobi letajo okrog tebe. Toliko se boš pač potrudil, da zineš.

Džula: Če kažejo kvarte, ljubezen pride, pa če bi jo z metlo podil s praga. Če oznanjajo bogastvo, se ga ne ubraniš, tudi če zapahneš vse duri in vsa okna. Kvarte ti kažejo ljubezen in bogastvo; eno z drugim; razmisli to. Napovedujejo ti priložnost za bogastvo, in to bo tudi priložnost za ljubezen. Primi jo, kadar se pokaže, in tvoja bo.

Fany: Hvala ti, ciganka. Dobro razumeš svojo stvar. (Daje ji denarja.) Kadar pride moja sreča, bom mislila na te.

Džula: Hvala, lepa gospodična. Misli na usodo; v njej je moč. Jaz jo le razlagam.

Bučar: No, da, dobro jo razlagaš. (Ji daje denarja.) Pa zdaj pozabi, kar je bilo.

Džula: Pozabila sem tako, da ne vem, na kaj me spominjaš. Zbogom. Vso srečo želim vsem skupaj. (Odide.)

Bučar: Šment ciganski! Človek bi se dal skoraj premotiti, da bi verjel v njene kvarte.

(Iz sosedne sobe se sliši zvonenje.)

Neža: Telefon kliče. Pojdi pogledat, kdo je.

Bučar: Grem, grem. (Odide.)

Neža: Vi ste pa glavica, Miss Fany. To pa, to!

Fany: Jaz? Zakaj pa?

Neža: Saj ni zdaj te pameti tukaj. Med sabo si že lahko povemo resnico. Kaj mislite, da mi ni všeč, da ste ga tako potegnili? Če bi meni prišlo kaj takega na misel, bi še sama napravila komedijo.

Fany: Res ne vem, kaj mislite.

Neža: I no, to ciganko ste vendar Vi naročili.

Fany: Kaj še! Niti sanjalo se mi ni.

Neža: Oh! Kako pa bi ga bila drugače mogla tako imenitno namazati?

Fany: Tega sama ne vem. Ampak to mi lahko verjamete, da nisem še nikdar videla te ciganke.

Petelinček: O Nežica, zdaj pa tudi ti iščeš naočnike, ko jih imaš na nosu.

Neža: Kakšne naočnike?

Petelinček: Potok teče pred tabo, pa hodiš pet milj daleč po vodo. Kaj ni bil cigan pred ciganko tukaj? Ali ni slišal, kar se je tukaj govorilo? Saj nima zamašenih ušes.

Neža: Luč nebeška! Zdaj mi pa že sveti. No, pa ni treba Tonetu nič reči o tem.

Petelinček: I, kdo bi se pa praskal, kjer ga ne srbi? Naj piha sam, če ga peče.

Bučar (se vrne): Zdaj pa res lahko enega popijemo.

Fany: Jaz ne morem nobene minute več ostati. Predolgo sem se že zamudila. Ne zamerite. Pa saj sami veste, kaj so opravki. Na svidenje. Saj se zopet pokažem.

Bučar: Le kaj kmalu, Miss Fany.

Fany: Gotovo (Odide).

Bučar: Kaj pa misliš ti o kvartah, Petelinček?

Petelinček: Jeee — kdo bi vedel vse, kar je čudnega med zemljo in nebom! Videl sem že tele z dvema glavama in v novembru cvetočo črešnjo in vodo, ki je tekla nazaj. Nič več ne pravim, da je kaj nemogoče.

Bučar: Vodo, ki je — —!

Petelinček: — tekla nazaj, da.

Bučar: Ne, to ni mogoče.

Petelinček: Ampak če ti pravim, da sem videl!

Bučar: Torej misliš, da je tudi v kvartah lahko resnica?

Petelinček: Zakaj pa ne? Karo kralj še nikdar ni bil pikova baba.

Bučar: Hm — človek res ne more vedeti ... No, tako bo. Zdaj kupim tiste delnice.

Neža: Zaradi kvart in ciganke?

Bučar: Zaradi dobička. Ti menda to zdaj ne razumeš. Bogastvo ne pride s tem salonom. Druga priložnost se pokaže. To so delnice, Neža, delnice. In z bogastvom pride Fany. Razumeti je treba! To so mislile kvarte.

Neža: Glej, pa res nisem razumela. Kdo naj pa tudi ugane?

Petelinček: Ej, tisti, Nežica, komur je Bog dal pamet.

Bučar: Zdaj si zadel. Petelinček. In hvala Bogu, pamet — to mi je dal.

(Zagrinjalo.)

DRUGO DEJANJE.[uredi]

Posebna soba. Nekoliko miz in stolov. Na desno vrata v salon, zadaj v privatno stanovanje. Na levi okno. Popoldne. Bučar. Neža.

Bučar (za mizo): Ali misliš, da bi se ti mogla naučiti kaj boljšega, Neža?

Neža (s šivanjem za drugo mizo): Kaj pa zdaj lomiš? Kaj je to, kaj boljšega?

Bučar: Tebi je treba vsako reč razkladati kakor steljo v hlevu. Ničesar ne uganeš. Čudno, da si moja sestra.

Neža: O, to sem že sama dostikrat mislila. Če bi bil malo neumen, že ne bi nič rekla. Ampak da si ostal tako kratek —!

Bučar: Da bi se pes na glavo postavil! Prav vse znaš zasukati. Nemara bi pa vendar še sama sebe obrnila, da bi bilo potem s tabo kaj začeti.

Neža: Kaj pa bi ti začel?

Bučar: No, če pojdem v mesto.

Neža: V mesto greš lahko vsak dan. Saj velja na kari le pet centov. Ampak če te dreza, kar ti je pel Želod, si to kar izbij iz glave.

Bučar: Prav nič si ne izbijem. Zakaj naj bi si pa izbijal, prosim? Želod mi je le bolj natančno povedal to, kar sem sam že davno mislil. Svoje žive dni pač ne bom ostajal med tem neumnim, zarobljenim ljudstvom.

Neža: Vesel bodi, da si med njim. Tukaj vsaj ne spoznava vsak, kako narobe se ti sučejo kolesca v glavi. In tisti, ki spoznavajo, te zato še ne denejo čisto iz kože. Če bi pa začel kaj v mestu, kjer te izpregledajo v štiriindvajsetih urah, ti ne ostane v enem letu las na glavi.

Bučar: S tabo naj človek govori! Pa kaj! Od vrabca ni pričakovati, da bi pel kakor kanarček. Modrosti si ne pridobiš nikdar, to je vse. Ampak če bi se vsaj toliko olikala, da bi se mogla pokazati med ljudmi, kadar otvorim gosposko restavracijo.

Neža: Če bi šlo le za mojo oliko, mi ni treba nič druzega, kakor obleko za sto dolarjev. Ampak kako se boš ti priklanjal s svojo prekljo v hrbtu, ne ve sam sveti Peter. Sicer mi je pa že vseeno; če siliš z glavo v zanko, boš sam kriv, kadar ti jo zadrgnejo. Nikar pa ne misli, da bom jaz vekomaj tvoj angelj varuh. Oženjena nisem s teboj.

Bučar: O — ženjena? Kaj? Pa ne, da bi se ti bilo zmešalo?

Neža: Kje je pa zapisano, da naj postanem stara devica. Če si že ti domišljaš, da se pametno dekle lahko zagleda vate —

Bučar: Meni ni treba nič domišljije.

Neža: Ne, to ni domišljija, da si Fany liže prste za tabo. Kako revica vzdihuje!

Bučar: Fany si ne liže prstov, ker je izobraženo dekle. Da me ima rada, pa slepec lahko opazi. In kaj je čudnega na tem? Kadar bom še bogat —

Neža (vstane): Kdo bo poslušal tvoje marnje? Svetovati ti ni, torej ti tudi pomagati ni. (Odide v gostilno).

Skopec in Špela (prideta).

Skopec: Halo, Bučar! Kako da ni nikogar pri bari?

Bučar: Halo, Skopec! Halo, Špela! Kaj pa prinaša vaju? Mislil sem že, da vaju ni več na svetu.

Skopec: Ej, tete, Fany! Človek ne mora zapravljati denarja po salonih, eje. Tistih par centov, če si groser v teh težkih časih kaj prihrani, to je treba držati skupaj, ija.

Bučar: Iz centov rastejo tolarji, kajneda?

Skopec: Počasi, počasi. (Špeli): No, pa sediva, no no. Pa nama prinesi kaj, Fany. Ja. Zastonj ti ne prihajam časa krast.

Bučar: Kaj bosta pa pila?

Skopec: Kakor misliš, kakor misliš. Saj šampanjca pač nimaš.

Bučar: O, tega bi ti pil?

Skopec (ustrašen): Kaj, kaj?

Špela: To pa! Tega bi bilo že treba!

Skopec: Tega nimaš, sem dejal, nimaš. Bog nebeški! Tako denar proč metati, to bi bil lep greh, to!

Špela (Bučarju): Duša krščanska, ali bi si upal ljudem tako vlačiti tolarje iz žepa? Vodo, vodo, to je ustvaril Bog.

Bučar: Šampanjca res nimam, vode pa tudi ne prodajam. To prodaja mesto.

Skopec: Hehehehe! Ti ga pa znaš, ti! Vodo prodaja mesto, da bi ga strela!

Špela: Kako zopet govoriš, Šmon! Sram te bodi pred Bogom in ljudmi. (Bučarju): Daj nam kaj, pa sedi potem, da ne zapravljamo časa. Zapravljati čas ali pa zapravljati denar, to je vseeno.

Bučar: Ali hočeta piva?

Skopec: No, nekaj naj bo, Tony, nekaj naj bo, da nisva zastonj tukaj.

Špela: Daj piva, da bo kraj besedi. (Bučar odhaja v salon). Pa menda bo sveže, saj je že popoldne. Pa pošteno mero.

Bučar (skozi vrata): Veš, Špela, tako poštena je mera pri meni že kakor vaga pri vas. (Prinese pivo in postavi na mizo. Vsi posedejo). Zdaj pa povej, Skopec, kaj te je prineslo. Pozdravit me nisi prišel, to že vem.

Špela: Zakaj te pa ne bi prišel pozdravit? Zarobljenci nismo pri nas, četudi ne oblačimo žide.

Bučar: Lahko bi jo pa, to že vem.

Skopec: To veš? Kako da veš?

Špela: Kako bi vedel? Tega kar mi, nihče ne ve.

Bučar: O, je, Špela, je. Na svatbi boš že nosila žido. Ampak zdaj varčujeta. Saj vama ne zamerim.

Špela: Pošten človek mora biti varčen, kam bi pa drugače prišli?

Bučar: No, to pravim tudi jaz. Varčen mora biti človek, le da ni skopuh.

Skopec: I, to, to! Kdo pa je skopuh? To bi me bilo sram.

Bučar: Saj ti verjamam. Ti gledaš le na cent, skop pa nisi.

Špela: Kam pa bi s temi prašnimi besedami? Povej raje — v tebi je vendar nekaj trgovskega duha, kaj ne?

Bučar: V meni? Tega ti pa res ne bi bilo treba vpraševati. Vrabci na strehah —

Špela: Da, vrabci na strehah čivkajo, da si najpametnejši med nami. Ampak njihovega jezika ne razumem. Oni pa mojega ne.

Bučar: Veš pa vendar, da nisem bedak.

Špela: Mislim si še. Drugače ne bi imel toliko na strani, kolikor imaš.

Bučar: Kaj kdo ve, koliko imam na strani?

Špela: Štela nisem tvojih tisočakov in jih ne bom — Ampak ti boš nemara tudi vedel, kaj je najpametnejše, kadar si je človek par centov odtrgal od ust.

Bučar: O — tako?

Skopec: No tako, tako. Drugače človek ne pride do ničesar, kakor če si trga od ust.

Bučar: Mhm. Koliko sta si pa natrgala?

Špela: No, veliko ni. To si sam lahko misliš. Šeststo tolarjev s — tem bi rada kaj začela.

Bučar: Saj imate trgovino.

Skopec: To, to imava.

Špela: Kaj bi s to branjarijo? Če kupiš kaj več blaga, ti le tam leži, da se izpridi. Ti bi vendar lahko koj vedel.

Skopec: Saj so take reči, take reči, ki nosijo obresti.

Bučar: Obresti dobiš, če daš denar v banko.

Špela: Kaj bi tisto! Tri tolarje od sto!

Bučar: Zdaj razumem. Malo pošpekulirala bi rada.

Skopec (prepaden): Kaj?

Špela: Nič takega, kjer se denar lahko zgubi.

Bučar: Ti bi rada gotovo, pa veliko, kaj? Takole da bi te potem vzel Rockefeller?

Špela: Šema! Jaz ne mislim na molitev.

Bučar: E, na samostan pa menda tudi ne. Če hoče ženska v klošter, ji ni treba denarja.

Špela: Samostan, to bi bilo kaj zate, pa nunski, kaj?

Bučar: Pojdi, pojdi, Špela! Tak pa tudi nisem kakor Turek.

Špela: O, vsi moški so enaki, zato se pa tudi ne maram možiti.

Skopec: Tako govori zmirom, tako. Pa kako bi bili vsi enaki?

Špela: Kako neki? Dokler naatavljajo limanice, so vsi kokor med, kodar obsedi tičica, pa naenkrat spoznajo, da je še na tisoče ženske na svetu.

Bučar: Ti pa res misliš, da je Evo Bog ustvaril, Adama pa hudič. Saj ni res, da smo sami čmrlji. Nekaj nas je le stanovitnih.

Špela: No, saj ne pravim. Ampak kakšnega tepca imeti vse življenje v hiši ...

Bučar: Čemu pa tepca? Tako dekle kakor Ti že dobi pametnega.

Špela: Jih ni veliko.

Bučar: Veliko jih res ni. Najde se pa vendar kateri.

Špela (vzdihne): Kjer je kateri, se mu pa že obešajo druga dekleta, le taka, da ga zmešajo in da zapravi svojo pamet zanje.

Bučar: Ho, Špela! Kaj misliš, da si da pameten mož zavezati oči?

Špela: Pa še kako si jih da! Zvita ženska zna iz najmodrejšega napraviti norca. Poznam jih, poznam. (Vzdihne). Še tebi se bo zgodilo kaj takega.

Bučar: Meni? Zakaj meni?

Špela: Okrog prsta te bo ovila. Garal boš zanjo kakor konj, ona pa z drugimi tvoj denar zapravljala.

Bučar: Ona? Katera?

Špela: I, saj nič ne rečem, saj le tako pravim. Jaz nikogar ne obrekujem. Ampak to že pravim: Taka, ki se ti bo prilizovala, je gotovo hinavka.

Bučar: No, morda kakšna divja gos. Ampak če bi bila omikano dekle.

Špela: Omikano dekle? — (So udari po čelu) Tony! Da si ti tako kratkoviden! Taka, ki je omikana, ta šele zna! Vpričo tebe te bo goljufala pa še vedel ne boš, kaj se godi.

Bučar: (boljinbolj dvomljivo): Kako da gledaš tako črno? To vendar ni mogoče.

Špela: Kar poskusi. Saj lahko dobiš omikano. Ti že, to vem. Pa se sam prepričaj. Kaj pa se pravi pri takih ženskah omikano? Da zna najprej sebe namazati, potem pa še moža. Le poskusi. Ampak žal mi te bo vendar, kadar bo prepozno.

Bučar: Tebi, Špela?

Špela: Saj se vendar poznava. In — takole — za neumnega te tudi nikoli nisem imela. Ampak jaz ne nastavljam moškim pasti. To ni moja navada.

Skopec: Ne ne ne! To še jaz lahko potrdim.

Špela: Jaz bi tudi lahko izgledala kakor omikana punca. Kaj pa je treba za to? Nekaj cunj obesi človek nase, malo se pobarva in poškropi, pa malo spači pri govorjenju, pa imaš grofico.

Bučar: Če je ženska za to — že verjamem. Veš, če je ženska lepo opravljena in se zna lepo obnašati.

Špela: Kajpada vem, da vam to zmeša pamet.

Skopec: Ne vsem, Špela, ne vsem! (Zaspan je; polagoma zadremlje).

Špela: Tistim seveda ne, ki nimajo nič pameti Pa kdo Tebe kaj vpraša?

Bučar: Pasja capa! Če te takole gledam Špela, pa bi te res rad videl gosposko opravljeno. Ni zlodej, da ne bi še marsikatere posekala!

Špela: To mi ne beli glave, veš. Če ima kdo le moje cape rad — good bye!

Bučar: To imaš prav. Ampak glej, če te ima kdo rad, bi se vendar tudi s teboj postavil, posebno kadar pride v družbi, kjer gledajo na človeka.

Špela: Pa ne, da bi me hotel Ti kam peljati?

Bučar: Zakaj pa ne? Jaz ne bom vedno tičal tukajle med čevljarji in zidarji.

Špela: Soj ne pravim, da boš. Ampak če prideš med kakšno gospodo, ne pojdem jaz s Tabo.

Bučar: Zakaj pa ne, Špela?

Špela: Pojde že kakšna druga, kakšna omikana ...

Bučar: Nič ne govori, Špela. Če prav premislim, mora človek imeti svojo pamet na vajetih. In kar si prej pravila o omikanih —

Špela: Lagala se nisem, Tony. In ne ponujam se tudi nikomur ne. Ampak škoda bi te bila, če bi te kakšna navihanka ovijala okrog prsta.

Bučar: To ne bi bilo tako lahko. Prav pa imaš, če praviš, da si ni pametno nakopavati sitnosti. Pa jaz sem sploh le tako govoril. Zaročen in vezan nisem nikjer. Ti si mi bila pa pravzaprav vedno všeč.

Špela: O kajpada!

Bučar: Če ti pravim! Kaj pa, če bi se midva kaj pomenila, Špela?

Špela: E no, Tony, to ni nič. Taka reč ni šala. In jaz sem sama sebi predobra za šalo.

Bučar: Kaj, za šalo! Tak pa že nisem, da bi se norčeval iz dekleta kakor ti!

Špela: Veš, kar odkrito ti povem: Ti bi mi bil morda že všeč. Ampak do tega trenotka se še zmenil nisi zame, in da bi prišla ljubezen kar tako, kakor da zažvižgaš, tega ne verjamem. Ljubezen pa mora biti. Posiljenega zelja ne maram.

Bučar: Ljubezen! Seveda mora biti ljubezen. Kako pa moreš vedeti, da te nisem imel že prej rad?

Špela: Ti? — Ne ne, tega ne verjamem.

Bučar: Ja — rane pač nimam, da bi mogla, prst položiti vanjo. Kaj naj ti pravim? Všeč si mi in če bi bil jaz tebi všeč —

Špela: E, všeč! Ne pravim, da mi nisi všeč. Zakaj mi ne bi bil? Ampak drugo si poišči. Zato je bolje nič ne začeti, kakor da bi si pozneje delala težko srce. Glej, in nazadnje bi še mislil, da sem zato prišla sem.

Bučar: Kako bi to mislil! Saj si povedala, po kaj si prišla.

Špela: Kajpada. In zdaj klepečeva, pa sva skoraj pozabila. Na, glej, Simon je že zaspal. Križ božji! Kadar sede, pa že zaspi.

Bučar: Saj ni bilo škoda, Špela. Še prav je bilo.

Špela: No, le pusti ga še malo. Veš, to je pravzaprav tako. Par tolarjev sem si sama prihranila, pa mu jih ni treba šteti. Zdaj mi pa povej, če veš, kaj bi se pametnega začelo, da bi kaj neslo.

Bučar: Hm, nekaj mi gre po glavi. Vsakemu ne bi povedal. Ampak tebi —

Špela: Povej, povej, pa se ne obotavljaj.

Bučar: Koliko bi pa vložila?

Špela (se ozre, če Skopec še spi; potem polglasno): Takole — tisoč tolarjev.

Bučar: Tisoč. To je denarček. No, morda pojde. Jaz kupujem zdaj sam nekakšne delnice. Če jih ima Želod še toliko, bi jih vzel še zate.

Špela: Ali je to dobra reč?

Bučar: Seveda je. Kakor zlato. Veš, Špela, na glavo, nisem padel. Tako sem se šemil, kakor da norim za Fany.

Špela: Oh, saj sem vedela!

Bučar: Nič ne bodi ljubosumna, Špela. To je le moja zvijača. Želod misli, da vzamem njegovo punco, in tako sem gotov, da me ne opehari.

Špela: O, ti si res zaljubljen vanjo!

Bučar: Kaj še, Špela! Glej, to dekle ni vajeno nobenega dela.

Špela: Seveda ni. Same drage cape bi nosila in čas zapravljala, ti bi se pa lahko vbijal zanjo.

Bučar: Torej vidiš, da ni zame.

Špela: Tebi je treba pridne roke.

Bučar: Take, kakršna je tvoja, Špela.

Špela: Pustiva zdaj to. Pametno se zmeniva.

Bučar: Saj to hočem.

Špela: Torej misliš, da so tiste delnice dobre?

Bučar: Morajo biti. Zlato ne more izgubiti cene. Največ ljudi je obogotelo z zlatom. In jaz vem, da čaka to tudi mene.

Špela: Kako pa veš?

Bučar: Ali verjameš v prerokovanje?

Špela: Kakor se vzame.

Bučar: Ali znajo ciganke prerokovati?

Špela: Ciganke že znajo.

Bučar: Špela, meni je prerokovala srečo. Nič ne bi verjel, ampak v meni je nekakšen glas, ki mi vselej pove, če je prav ali ne.

Špela: Zato imaš toliko sreče.

Bučar: Vidiš, to je moja pamet. To dela srečo. Tudi za Želodove papirje mi pravi ta glas, da prinesejo bogastvo. Glej Špela, tebi jo tudi privoščim.

Špela: To bi še bilo, če je še stvar zanesljiva.

Bučar: Nič se ne boj. Kaj pa misliš, kako dela Rockefeller?

Špela: Kaj tudi tako?

Bučar: Kajpada! Z motiko si ni nakopal svojih miljonov. Le name se zanesi, Špela. Kadar pride Želod, ga še enkrat preizkusim na svoj način, pa če se prepričam, da so tisti papirji dobri jih kupim zame in zate. La počakaj, kako imenitno se nama bo še godilo!

Špela: Pa mi telefoniraj, če bo treba. Denar ti lahko vsak čas prinesem. Zdaj po zbudiva tega zaspanca. (Potrese Skopca): He, dan je!

Skopec (še v sanjah): Za tri tolarje gor, te, te! Za trrri — hehe — če je že vse drago —

Špela: Kaj pa brenčiš, muha pijana? Oči si pomencaj in primi tisti košček pameti, da ti ne uide!

Skopec (se zdrami): Ooo — kje pa smo? Ali mi je bilo slabo?

Špela: Slabo, kajpada. Pijan si! Vstani, pa glej, da prideva domov!

Skopec: Ojeje! Škoda za lepe sanje! A, pri tebi sem, Bučar?

Špela: Čudno, da si tukaj. Hudič te je imel itak le napol v krempljih. Zberi se zdaj in poberi! (Ga vzdiguje.) Pa zbogom, Tony. S tem pijanim štorom zdaj itak ni nič. (Vzame Skopca pod pazduho in ga vleče ven.)

Bučar: Zbogom, Špela, zbogom.

Špela in Skopec odideta.

Bučar (gleda trenotek za njima, potem gre k vratom v gostilno in jih odpre): Neža, pridi sem, pridi!

Neža (vstopi): Kaj je?

Bučar: Neža, ti si neumna.

Neža: Ali naj grem po zdravnika?

Bučar: Ne, nič se mi ne meša. Le to sem ti hotel povedati, da si jih lahko izbiram. Kar nore so za menoj. Pa same take, ki imajo kaj pod palcem.

Neža: Pa si izbiraj zaradi mene! Kakor si izbereš, boš ujet. Jaz nisem tvoj angelj varuh!

Spazoni, Misoris, Estrella Ladranza (vstopijo; Spazoni s kovčegom.)

Bučar: Dober dan. Kaj pa želite, gospodje?

Spazoni (odloži kovčeg): Pijače, pijače, signor. Saj je to gostilna, ne?

Bučar: Kajpada, kajpada. Zato smo, da Vam postrežemo. Le ukazujte.

Misoris: Imate li dobrega vina?

Bučar: O, vino je izvrstno. Doli v mestu ne dobite boljšega!

Estella (afektirano): Ali je importirano? V buteljkah? Tukaj ne znajo delati dobrega vina.

Bučar: Mi imamo izvrstno vino. Iz starega kraja ga imamo.

Estella: No, to še.

Spazoni: Dajte nam tri kozarce za pokušnjo.

Bučar: Takoj boste postreženi. Neža, prinesi — že veš, katerega.

Neža: Vem, vem ( Odide).

Spazoni, Misoris in Estella sedejo za mizo. Bučar pohiti k omari, prinese prt in pogrne. Neža se vrne z vinom.

Spazoni (pokusi vino): Kapljica ni slaba. Ali je res importirano?

Bučar: Prav gotovo res. Kje pa dobite v Ameriki tako vino? Veste, gospoda, to ni za navadne goste. To stoji v posebnem kotu.

Misoris (pokusi): Hm, res dobro vino. Škoda da ljudje ne vedo zanj. Če bi bila gostilna bolj znana —

Estella: Na drugem prostoru, bi morala biti in bolj prikupljlva.

Bučar: Res, res, na to sem že mislil. No, kar ni, še lahko bo.

Misoris: Dajte še sebi kozarec, da se bomo bolj gladko pogovarjali. Sedite k nami, saj zdaj nimate gostov.

Bučar: O, če dovolite. Neža, pa prinesi še meni kozarec.

Spazoni (Nežo): To gre na naš račun.

Neža: Je že prav. (Odide).

Estella: Mister — kako je Vaše ime?

Bučar: Bučar, Bučar.

Estella: Mister Bučar, radi bi se kaj pogovorili z Vami. Razumete? Z Vami samimi.

Bučar: Z menoj? — Razumem, razumem.

Neža (prinese kozarec).

Bučar (Ji stopi naproti in vzame vino): Neža, počakaj malo zunaj. Nekaj hočejo.

Neža: Pa ne, da hoče tudi ta punca?

Bučar: E, kdo ve?

Neža: Le pazi, da ne prideš v kakšno past.

Bučar: Kaj sem tako neumen?

Neža: Je že prav. Le pazi, to ti svetujem. (Odide).

Bučar (se vrne k mizi): Če dovolite, gospoda. (Sede).

Misoris: Mister Bučar, ali ste trgovec?

Spazoni: Namreč, ali Vam je kaj ležeče na denarju?

Bučar: Na denarju? Komu pa ni ležeče na tem?

Estella: Ali ste oženjeni, mister Bučar?

Bučar: Ne, oženjen pa ne.

Estella (koketno): Ampak lahko se še oženite. To vse lahko pride.

Bučar: Na to še nisem mislil, da povem po pravici.

Estella: Taka misel lahko pride, kadar jo človek najmanj pričakuje.

Spazoni: Da, da; zaljubi se človek, pa je.

Bučar: Jaz se še nisem.

Estella: No, pa se vendar še lahko. Tak korenjak —

Bučar: O, gospa —

Estella: Jaz nisem gospa. Ali izgledam tako stara?

Bučar (zmeden): Ne, ne, bognedaj! Hotel sem reči mlada gospa. O, Vi ste gospodična.

Estella: Da. Pa to je zdaj vseeno. Mislila sem le, če se kdaj oženite, da boste hoteli svoji obitelji napraviti lep dom.

Bučar: To se razume.

Spazoni: In za to je treba denarja. Življenje je drago dandanašnji. To ve ves svet.

Misoris: Od dne do dne dražje.

Estella: In če ne misli človek nase, misli vendar na tiste, ki jih ima rad. Tudi v teh dragih časih.

Bučar: To že, to že.

Misoris: No, kako torej mislite o denarju?

Bučar: Kako mislim? E, kako naj pa mislim?

Spazoni: Tako; Kako bi Vam ugajalo, če bi prišli na lahek način do denarja?

Bučar: Na lahek način?

Estella: Gospoda, brez pijače smo.

Spazoni: Dajte še vina, mister Bukar.

Bučar: Takoj postrežem, takoj. (Odide s kozarci).

Spazoni: Brez strahu! S tem človekom se lahko govori.

Misoris: Le še malo vabe, Estella.

Estella: Ne boj se zame. Jaz že odigram svoj del. A nič ne bi bilo škode, če bi ciganka zdaj kmalu prišla.

Misoris: Grem pogledat, če je že kje blizu. (Odide brez klobuka.)

Estella: Le potem je treba pripaziti nanj, če sklene kupčijo.

Spazoni: Bomo že pazili. Pa se nič ni treba bati. Lakomnost mu gleda iz oči, modrost pa ne.

Bučar (se vrne z vinom in sede): Ali imate morda kakšno kupčijo, gospodje?

Spazoni: Prav zato smo prišli.

Estella: Vaše vino je res dobro, mister Bučar. Če je Vaše srce tako ...

Bučar: Moje srce, gospodična? Moje srce je zlato, to mi že lahko verjamete.

Estella: O, če je zlato, bi se ga pa človek skoraj polakomnil. Koliko lepih deklet je pa že iztezalo roke po njem?

Bučar: Morda so iztezale, gospodična, ampak dal ga nisem nobeni.

Estella: Seveda, če je srce zlato, je trdo.

Bučar: Nemara ne bi bilo trdo, če bi prava prišla.

Estella: Nedvomno. Tedaj se še diamant omehča. Vpraša se le, kakšna bi morala biti tista, da bi bila prava. Če zahtevate preveč —

Bučar: Preveč? No, miljonov res ne zahtevam. Ampak ljubezni, te pa, seveda.

Estella (zapeljivo): Ljubezni — to se razume. Ljubezen je najlepši cvet, ki ga je Bog ustvaril v raju, kajneda mister Bučar? Ko je Bog dovolil peklu, da otvori svoja vrata in spusti bolezen, skrb in vse nsdloge na njegov svet, je poklical edino ljubezen, a njej je dal vso zdravilno moč.

Bučar: Ne — kaj takega, kaj takega pa res še nisem slišal! Kako lepo to poveste.

Spazoni: Naravno, miss Ladranza je vendar umetnica.

Bučar: Umetnica? — Kako je ime, če smem prositi?

Estella: Ladranza, Estella Ladranza.

Spazoni: Niste li še slišali tega imena?

Bučar: Žal mi je, priznati moram, da nisem. Gospodična je torej umetnica.

Spazoni: Glasovita umetnica. Časopisi pišejo vedno o njej.

Bučar: Velika čast je zame, da obiščete mojo gostilno.

Spazoni: Da, slišali smo že o Vas.

Bučar: O meni? Je li mogoče?

Spazoni: Človek izve to in ono, včasi kar slučajno, nehote. Tako smo izvedeli, da ste pameten mož, ki bi gotovo storil mnogo dobrega z denarjem, če bi lahko z bogastvom razpolagal po svoji volji.

Bučar: Gospodje, v tem se niste zmotili.

Estella: Bogatih ljudi je na svetu dovolj. Toda kaj delajo z bogastvom? Na kupe ga nakladajo in nihče nima od tega koristi.

Bučar: Eh, če bi ga jaz imel! Ampak denar se težko zasluži.

Spazoni: To vemo, to vemo. Časi so slabi.

Misoris (se vrne): Veste, kdo je zunaj? Ciganka Džula.

Estella: Glejte, glejte! Ciganka Džula je tukaj.

Bučar (malomarno): Oh, ta! Že dopoldne je bila tukaj.

Estella: Džula je imenitna ciganka. Stavim, da postane še slavna prerokinja kakor madame Thebea.

Bučar: Verujete li v take reči?

Estella: Da in ne. Vsaka ciganka prerokuje. Uče se čitati iz rok in iz kvart kakor kakšno rokodelstvo. To seveda ni nič vredno. Ampak z Džulo je drugače. Pokličimo jo. (Misoris odide). Ona ima res proroški dar. O tem sem se prepričala. Pokličimo jo. (Misoris se vrne z Džulo). Ho, Džula, ali imaš kvarte?

Džula (stopi): Kvarte se ne ločijo od mene, drže se me kakor življenje.

Estella: Upam, Džula. Zadnjič mi nisi prerokovala, česar sem si želela.

Džula: Kvarte ne prerokujejo po željah, ampak po resnici. Kdor ne veruje —

Estella: Ne govori dalje, Džula. Jaz verujem. Nisi mi prerokovala, česa sem si želela, ali povedala si mi resnico. Ti nisi kriva, če ne bom nikdar slišala, kar bi rada.

Džula: Od začetka je zapisano, kar bo, in vse pride, kakor mora.

Estella: — Položi, Džula, pa povej.

Džula (razloži kvarte, jih zbira, zmeša, pa zopet razloži): Tako je. Mešaj, premešaj — nobena roka ne more razmešati. Kakor je, tako pokažejo.

Estella: Kaj pravijo?

Džila: Danes je ljubezen v njih.

Petelinček (vstopi): Halo, Bučar! Kaj si zopet pri kvartah?

Bučar: Kaj pa je tebe prineslo? Prav treba te je.

Petelinček: Mhm, vidim, da imaš imenitno družbo. Gospoda, jaz sem velik nebodigatreba, ampak včasi me je vendar treba.

Estella: Zdi se, da ste duhovit gospod in dobro ste nam došli. Le ta trenotek imamo posel in bi Vas prosili —

Petelinček: — da Vas ne zmotim pri ugibanju sreče to, gotovo Vas ne bom motil, zakaj srečo privoščim vsem dobrim ljudem.

Estrella: Naprej, Džula. Povej, kaj čitaš.

Džula: Pravim ti, ljubezen je v kvartah. Ljubezen. A ti še sama ne veš zanjo.

Petelinček: Aha, to je najslabša ljubezen.

Estrella: Veš li, da mi nisi le nikoli prerokovala tega?

Džula: Dokler so kvarte molčale, ti nisem mogla reči. Ljubezen pride, kadar pride. Ne more se prisiliti, svobodna je. In kvarte se ne morejo prisiliti, da bi govorile, česar ni. Zdaj se poraja ljubezen, a nobena slutnja se ne more povedati, kašne slasti so v njej. Ljubezen in ljubezen — to je razlika. Dan je čas in moč je čas, a vseeno ni. Tvoja ljubezen bo stkana iz zvezdnih žarkov; srebrna mesečina jo bo oblivala in kakor slap bo podala iz nje razkošnost. Nobena pesem ne poje o taki ljubezni, kakršna bo tvoja, in tisti, ki jo dobi, bo užival nebesa.

Estrella: Čudno! Tako čudno mi je pri srcu, kakor le nikdar ne. Ali so to tvoje besede, Džula —

Džula: Moje besede ponavljajo le to, kar mi pravijo duhovi skozi kvarte. Ljubezen se Ti poraja v srcu in njen prihod čutiš —

Estrella: Oh! Od blaženosti, od prevelike sreče me obhaja slabost. (Medli, opoteče se in pade proti Bučarju.)

Bučar (jo vjame; razburjen je; komaj se toliko zbere, do jo posadi na stol): Za božjo voljo! Vode! Vode! Petelinček, zdravnika!

Petelinček: Zdravnika za žensko omedlevico? Toliko jih ni na svetu. Bodi sam zdravnik! Čakaj, vode ti že prinesem (gre za baro).

Misoris: Bog pomagaj! Menda ne bo kaj nevarnega.

Džula: To je znamenje, da prihaja velika sreča.

Petelinček (prinese kozarec vode): Na, fant! Prisluži si nagrado.

Bučar (ji moči čelo): Ali me slišite, gospodična? Ali Vam je bolje?

Estrella (odpre oči): Kje sem? Kaj je bilo? Ah, zdelo se mi je, da sem v čudežnem vrtu — Oh, gospod Bučar, ostanite malo pri meni, da mine slabost.

Bučar: Gotovo, gospodična! Tako sem se ustrašil!

Estella: Oh, zame ste se ustrašili! Moj Bog, kaj bi Vam bilo ležeče na meni.

Petelinček: Njegovo srce se je ustrašilo, gospodična! Vidite, da je kar odrevenel strahu. Stajaj se, fant! Saj ni tebi prišlo slabo!

Bučar: Res, kar zazeblo me je, gospodična. Zdaj je že dobro, ali je Vam dobro?

Estrella: Hvala, da se tako brigate zame. Pozabimo zdaj, kar je bilo. Džula, vrzi še gospodu Bučarju kvarte. Pri tem pozabimo.

Džula (polaga kvarte): Kar pravijo kvarte, pri tem ostanejo. Dopoldne so ti napovedale ljubezen in bogastvo. Zdaj ponavljajo to še jasneje. V tvoji roki je oboje. Če primeš, boš držal, če izpustiš, ti uide. Tako pravijo kvarte.

Estrella: Ali morete pričakovati še več sreče? V vaših rokah je —

Petelinček: Poskoči, fant! Komu je še usojeno, da lahko prime ali pa pusti po svoji volji? Primi in drži, pa če je miljon!

Spazoni: Mister Bučar, ne bi li bili pri volji, da se pomenimo o naši stvari! (Prav tako se mi zdi, kakor da razumem, kam meri to skrivnostno proročanstvo.

Neža (vstopi): Tony, Želod je prišel in bi rad govoril s teboj. Saj si mu naročil, da naj pride.

Bučar: To je, to! O, gospoda, prosim, stopite za dve minute tja noter. Majhen opravek, pa bo takoj gotovo.

(Estrella, Spazoni in Misoris se spogledajo in malo obotavljajo, a Petelinček jih odvede v privatno stanovanje.)

Neža (odpre vrata na desni): Že čaka, mister Želod!

Želod (vstopi s Fany): Halo, Bučar! Tvoje papirje sem Ti prinesel.

Bučar: Aha! Ampak povej po pravici, Želod, ali so dobri?

Fany: Mister Bučar, moj oče vendar ne bo Vam ponujal slabega blaga!

Želod: Bučar, družba ja vpisana. Kaj hočem še več?

Bučar: No tedaj! In Vi tudi mislite, Miss Fany?

Fany: To morate razumeti, da Vam jaz ne bi svetovala v nesrečo. Za ves svet ne!

Bučar: Pa daj svoje papirje. Koliko si jih pa prinesel?

Želod: Kakor si naročil; za šeststo.

Bučar: Prav, prav. Koliko jih pa še imaš?

Želod: Mnogo ne. Kaj bi jih rad več?

Bučar: Tako sem mislil, če jih še imaš, bi jih vzel zaradi mene še za kakšnih tisoč dolarjev, da se jih prej iznebiš.

Želod: Prijatelj Bučar, če bi se jih hotel le iznebiti ne bi bila že davno zate ne ena ostala. Tebi sem jih ponudil iz prijateljstva. Rad bi ti le ustregel. Ampak zdaj še ta tisočak — toliko jih zdaj nimam kje vzeti. Ljudje, ki dobro razumejo take kupčije, so se trgali zanje. Komaj sem jih nekaj prihranil.

Fany: Papa, če je pa za gospoda Bučarja! Pa odreči Smithsonovi banki.

Želod: To bo velikanska zamera. Ti ne veš, koliko mi ta banka lahko koristi.

Fany: Saj verjamem. Pa vendar, če je za gospoda Bučarja — Daj, daj, meni na ljubo.

Želod (jo pogleda, kakor da je presenečen): O — tako je to! Če je tako, naj pa bo. Ampak pri sebi jih nimam. Prinesem ti jih pozneje.

Bučar: Je že prav. Saj moram medtem še po denar zanje.

Želod: Za sedaj ti dam, kar sem ti prinesel. (Mu ponuja delnice.)

Bučar: Ravnih šeststo?

Želod: Ravnih.

Bučar (jemlje listnico iz žepa in mu šteje denar): Torej trdiš, da so dobre?

Želod: Če ti Fany potrjuje, pač lahko verjameš.

Fany: Želim Vam, da bi se čimprej podeseterile v ceni.

Neža: Mister Želod, zdaj pa poglejte meni v oči in povejte: Ali ni mogoče, da gre pri tam denar rakom žvižgat?

Želod (jo pogleda, smeje): Rakom žvižgat? Kaj mislite, Neža? To je denar, kakor da pade iz nebes. No, Bučar, grem, da ti prinesem še druge. Malo boš moral potrpeti, gledal bom pa že, da se podvizam. (On in Fany se poslovita in odideta.)

Neža: Kakor, da pride iz nebes. Kaj misliš, Tony, komu pada ta denar iz nebes?

Bučar: Kaj razumeš ti o takih kupčijah? Jaz že imam svoje dokaze, tudi če ne bi kvarte tako jasno govorile. Pojdi zdaj, da vidim, kaj imajo še oni tam.

Neža: Le pazi se, nič druzega ti ne pravim. (Odide v salon.)

Bučar (odpre stanovanjska vrata: Estella, Džula, Spazoni, Misoris in Petelinček vstopijo.)

Estrella: Džula, nekaj bi se zdaj radi pogovorili o kupčijskih rečeh.

Džula: Razumem. Moj posel ni pri kupčijah.

Estella: Pa se lahko čez nekaj časa vrneš. Imela bi še kaj govoriti s teboj.

Džula: Če želiš, se lahko zgodi. Na svidenje. (Odide.)

Petelinček: E, kjer ni treba ciganke, tam menda tudi mene ni treba.

Misoris: Ni, da bi vas odganjali, gospod, ampak saj veste, kako je s kupčijami.

Petelinček: To Vam pa nemara ne bo zoprno, če ostanem v salonu takorekoč za stražo, da Vas ne bo kdo motil?

Spazoni: To bi bilo res zelo prijazno.

Bučar: Glej, saj res nisi tako na glavo padel.

Petelinček: Bučar, če ne bi bil sam pameten, ne bi mogel tvoje pameti tako ceniti, kakor jo. (Odide v salon.)

Bučar: Najbolje bo, da sedemo. Prosim. (Posedajo tako, da sedi Estella poleg Bučarja.) O čem bi se pravzaprav pomenili?

Misoris: Da govorim kar naravnost: O bogastvu!

Bučar: O bogastvu!

Estrella: Vi ste najbrže pesniška natura. Ali kaj pomaga? Današnji svet je že tak, da je bogastvo največja moč. Jaz na primer ljubim svojo umetnost, da bi dala življenje zanjo. Toda če hočem izvrševati, moram imeti denarja. Kaj je višjega v življenju, (z zapeljivim pogledom) kakor ljubezen? A tudi ljubezni se najbolje godi, če ima dobro denarno podlago.

Bučar: Zlate besede, gospodična. Z vsako se strinjam.

Estrella (vzdigne kozarec in pogleda Bučarja): Na Vaše zdravje!

Bučar (zmeden od vzhičenja): Na Vaše, gospodična! (Pijeta.)

Spazoni: Kakor vidim, nimata nič zoper denar. Ampak v današnjih časih pride človek težko do njega. Trdo se dela, pa se malo zasluži. Pri kupčijah je dobiček majhen. Najboljši vrednostni papirji nosijo komaj nekaj procentov.

Bučar: O, nekateri so še dobri.

Spasoni: Baš tisti, ki so dobri, prinašajo toliko. Pri slabih je pa izguba. Sploh je s papirji vedno igra in riziko.

Bučar: Mislite?

Misoris: To je vsakdanja reč.

Bučar: Kako pa bi menili Vi?

Misoris: Znate li varovati kakšno tajnost?

Bučar: Tajnost varovati?

Estrella (se primakne): To jo moškim težko, kajneda?

Bučar: O — ne zakaj?

Estrella: Vsaka stvar ne spada na veliki boben. Če bi na primer jaz?

Bučar (zaljubljeno): Če bi Vi —

Estrella: O, mister Bučar, ničesar nisem rekla. Le to je tako čudno — takoj ko sem Vas videla — jaz, ki sem mislila, da je moje srce nedostopno ljubezni! —

Bučar: Gospodična!

Spazoni: All right, zmenimo se zdaj rajši, da vidimo, če Vam bo naš predlog všeč.

Misoris: Če Vam ne ugaja, nič ne de. La če znate ohraniti tajnost.

Estrella: Obljubite jima to, mister Bučar.

Bučar: Ej, če ni nič drugega kakor molčati.

Spazoni: To nam torej prisegate.

Bučar: Prisegam, prisegam.

Spazoni (vzame bankovec iz žepa): Kaj je to, mr. Bučar?

Bučar: To je desetak, to ve vendar vsakdo.

Spazoni: Dobro ga poglejte! (Ga da Bučarju v roke).

Bučar (ga ogleduje): Saj vidim desetak je, kajpada.

Misoris: Ali opazite na njem kaj posobnega?

Bučar: Precej nov je, to je že res.

Spazoni: Kaj če bi ga poslali zmenjat?

Bučar: Lahko. Zakaj pa?

Spazoni: Ali ne razumete — Zato, da se prepričate —

Bučar: Da se prepričam?

Spazoni: Če mu nič ne manjka?

Misoris: Če ga vzamejo?

Bučar: O, luč nebeška! Zdaj jo imam!

Estrella: Ali imate?

Bučar: Če ni ponarejen, kaj?!

Spazoni: Zdaj vidim, da razumete. Pošljite ga v banko. Tam se ne morejo zmotiti.

Bučar (vzame bankovec, gre k salonskim vratom in odpre). Petelinček! Ali si tukaj?

Petelinček (v salonu): Tukaj! Nežka mi nagaja.

Bučar: Pridi sem!

Petelinček pride.

Bučar (mu daje bankovec in na tihem govori z njim.)

Estella: Jaz ne vem, kaj se je nenadoma z menoj zgodilo. Tako čudno mi je.

Misoris: Tako čudno! Kaj! Naša slavna umetnica se je najbrže zaljubila.

Estella: Pustimo to. Ali se Vem ne zdi, da je ta mister Bussar nenavadno interesanten mož?

Petelinček (odide).

Bučar (zapre vrata in se vrne k mizi): Zakaj me tako gledate, Miss Estella?

Estella: Ne vem. Sedite sem k meni. Vsaj za ta kratek čas. Saj — saj se morda ne vidiva nikoli več.

Bučar: Nikoli več? Zakaj pa ne?

Estrella: Oh! — Kadar odidem iz te hiše, pozabite čez par minut, da ste kdaj govorili z neko Estello.

Bučar: Da pozabim? Ne recite tega. Seveda, Vi ste umetnica, pa se ne boste spominjali na priprostega človeka ...

Estella: Priprostega! Srce ne vprašuje za to. Kaj so mi bogati fabrikanti, trgovci, denarni aristokrati, ki mi pošiljajo cvetlice in ponujajo diamante? Vsa bi se lahko povila z biseri, če bi hotela iztegniti roko. Čemu? Take reči lahko kupim v trgovini. Srce hrepeni po drugih rečeh.

Bučar: Tudi moje srce hrepeni, Miss Estella! Če bi vedel, da se Vam ne zdi za malo —

Estrella: Kaj bi se mi zdelo za malo?

Bučar: Da bi jaz — da bi se z menoj kaj pogovorili!

Estrella: Zakaj pa ne? Obiščite me. Kadar nisem na izkušnji ali na predstavi, sem vedno doma.

Bučar: Ko pa ne vem —

Estrella: Zapišite si moj naslov, če ga nočete pozabiti. 4343 Boston Boulevard.

Bučar (si zapisuje).

Estrella: Če mi pa hočete telefonirati: Midway 2828.

Petelinček: (pride). Tukaj je drobiž. (Daje Bučarju denar).

Bučar: Zmenjali so! Ali so pogledali desetak?

Petelinček: Čudak! V babki pogledajo vsak denar. Tam se ne dajo opehariti. Tvoje sorte so.

Bučar: No, hvala ti za sedaj. Reci Nežki, naj ti enega natoči.

Petelinček: Če ravno ukazuješ! Saj veš, da rad ne. (Odide.)

Spazoni: Seveda, če ga vzamejo v banki ...

Misoris: Vidite. Zdaj Vam pa povem, da si napravite takih desetakov lahko cele kupe.

Bučar: Napravim?

Estrella: Treba je, da izveste resnico, Mister Bučar. Obljubili ste, da ohranite tajnost, in na to se zanašamo. Mi imamo sredstvo, da človek z njim lahko obogati čez noč. Mister Spazoni in Misoria sta izumila stroj, s katerim se lahko dela tak denar, kakršnega ste videli. Iz gotovih kemičnih vzrokov se drugi bankovci ne posrečijo tako imenitno, kakor desetaki. Lahko bi se sami posluževali te skrivnosti; ampak rekli smo si: Nič nam ne škoduje, če ai pomaga tudi kdo drugI, itazume ae pa, da ni vsak tega vreden. Največ je takih ljudi, ki bi napravili z bogastvom več slabega kakor dobrega.

Bučar: To je res. To je sveta resnica.

Estrella: Vidite. Zato smo se natančno, seveda na tihem poučili, kdo zasluži tako priliko. In Vi ste nam bili od zanesljivih ljudi tako toplo priporočeni, da smo sklenili priti k Vam.

Bučar: Kdo me je pa priporočil?

Misoris: Tako radovedni ne smete biti. Mi se informiramo samo tako, da nihče ne sluti, za kaj, da gre.

Spazoni: Če hočete porabiti priliko, imamo stroj sa Vas.

Bučar: Tukaj ga imate?

Spazoni: Lahko Vam ga pokažemo takoj. Videli boste, da je stvar čisto enostavna.

Bučar: Res? Ampak, ne, ne. To je vendar prepovedano.

Misoris: Prepovedano i — in se ujema. Če tako mislite. No, pa brez zamere, pa gremo. In ne pozabite. Obljubili ste nam, da boste molčali.

Bučar: No, no! Saj nisem mislil tako. Saj vas ne podim. Saj beseda ni konj.

Spazoni: Prepovedano je. Biti siromak ni prepovedano, ampak prijetno tudi ni. A preudarite: Kaj pa delamo mi? Nam ne gre za sleparstvo in zato hočemo pomagati takim ljudem, o katerih vemo, da bodo delali dobroto z denarjem.

(Trkanje).

Bučar (gre pogledat k vratom in malo odpre).

Neža (pomoli glavo noter): Špela je prišla; pravi, da veš, zakaj.

Bučar: A, Špela! Reci ji, naj malo počaka. Takoj sem gotov. (Zapre in se vrne): No, gospodje, pa pokažite svojo mašino.

Spazoni (vzame iz kovčega majhen stroj, pritisne na gumb, zavrti kolesce in potegne iz špranje desetak): Vidite. Ali je ravno tak?

Bučar (vzame desetak, ga obrača na vse strani, vzame iz listine svoj desetak in primerja): Tak je, kakor prejšnji.

Misoris: Torej je dober. Saj sploh ne more biti drugačen. Če bi ponudili ta stroj vladi, nam da par miljonov zanj. Ampak mi ne bi mogli tedaj nikomur več pomagati.

Bučar: Koliko pa zahtevate zanj?

Misoris: Pošteno: Tisoč dolarjev. Do pol miljona lahko delate desetake. Potem je treba pregledati mašino. To Vam napravimo zastonj.

Bučar: Tisoč dolarjev! Toliko nimam. (Premišljuje nekaj časa napeto): Ne vem prav ... Prosim Vas, stopite še za trenutek v ono sobo. (Jih odvede v stanovanje, se vrne in pokliče Špelo).

Špela: Kako sem se načakala! Kako pa je s tistimi papirji?

Bučar: He! Želod ni hotel. Pravil je, da jih nima nič več. Ampak jaz sem tako pritiskal, da sem jih iztrgal še za en tisočak zate. Seveda sem dejal, da so zame.

Špela: To si pametno naredil. Pa veš, da so papirji dobri?

Bučar: Saj sem se prepričal.

Špela: Tedaj mi jih pa kupi. Prinesla sem ti denar zanje, ker se zanašam nate. (Jemlje denar iz nedrij.)

Bučar: To se lahko, Špela.

Špela: Saj sva — prijatelja, kajneda??

Bučar: I, Špela! Samo prijatelja?

Špela: Na, tukaj imaš denar (mu daje bankovce). Kar je tisto — saj še ni vseh dni konec.

Bučar: Ali se Ti mudi?

Špela: Zdaj ne morem ostati. Saj prideva itak pozneje pogledat tiste papirje. (Odhaja).

Bučar: Le pridi, Špela, le pridi! (Gleda za njo, obrača bankovce, potem jih hitro vtakne v žep in gre odpirat sosednja vrata.)

Estrella, Spazoni, Misoris (vstopijo).

Estrella: Ali ste sami? Kar dolgčas mi je — nam je bilo.

Bučar: Opravek sem imel, navaden opravek.

Estrella: Ali ni bil nemara srčen opravek?

Bučar: Ne, kaj mislite, gospodična! — No, prijatelji, kako se pobotamo za to mašino?

Misoris: Povedal sem Vam pošteno.

Bučar: Tisoč dolarjev! Ampak toliko nimam!

Spazoni: Saj ne iščem dobička pri tem. Ampak toliko stane nas.

Bučar: Verjamem. Pa kjer ni, cesar ne vzame. Če bi šlo za šesto. Toliko bi še spraskal skupaj.

Spazoni (pogleda Estello in Misorisa): Šeststo, to res ne gre. Če Vam pustimo mašino za sedem sto ne zaslužimo ne enega centa. Za ta denar Vam jo damo, ker Vam hočemo pomagati! Za manj bi bilo pa proti načelom.

Bučar: Ali je to zadnja beseda?

Estrella: Pomislite, Mr. Bučar, da tiči pol miljona v mašini.

Bučar: No, naj bo — (Jemlje denar iz žepa in šteje). Zdaj mi pa še pokažite, kako in kaj!

Spazoni (jemlje denar): To se razume.

Misoris (vzame kup papirja, zrezanega v velikosti desetakov, iz kovčega): Vidite papir mora imeti natančno velikost. To boste še znali. Kakšen je, je vseeno. Mašina ga sama predela. Tukaj ga položite noter. (Vzdigne pokrov in vrže papir v stroj). Tako zaprete. Potem dobro pritisnete na pokrov — takole. Zdaj je papir v pravi legi. Potem nalijete navadnega črnila tukajle noter, glejte, tako. In zdaj vrtite tukaj, vidite. Za vsakih deset bankovcev enkrat. Sto smo jih dali noter, torej desetkrat. (Vrti). In zdaj je vse gotovo. Pustite denar štiri ure noter, da se posuši. Če bi ga mokrega vlekli ven, se vse zmaže. V štirih urah se pa že posuši. In potem potegnite tukaj bankovec za bankovcem ven, kakor sem jaz prej.

Bučar: To pa že razumem. Saj ni tako težko.

Spazoni: Seveda ne. Le mirno je treba postopati in se ne prenagliti.

Misoris: Tako je zdaj torej vse v redu in Vam želimo mnogo sreče.

Spazoni: In da bi Vam bogastvo zaleglo.

Estrella: Mister Bučar, upam, da se pokažete pri meni.

Bučar: Z največjim veseljem, gospodična! Zdaj vem, kaj je ciganka prerokovala.

Estrella: Da, da. Tudi jaz razumem ciganko. (Odhaja a Spazonijem in Misorisom.)

(Zagrinjalo.)

TRETJE DEJANJE.[uredi]

Soba kakor v drugem dejanju.

Bučar. Neža.

Neža: Kaj ne pojdeš nič v salon?

Bučar: Saj je Drejče tam. Sploh se mi ne ljubi. Ne bom se več dolgo valjal po tej beznici.

Neža: Kaj pa boš, reva? Kaj ti še vedno hodi gosposki hotel po glavi? Zahvali se vsem svetnikom in svetnicam, kar jih poznaš, da imaš gostilno, v kateri kaj razumeš in ki ne presega tvoje pameti.

Bučar: Kakor znaš, tako pa govoriš. Od vola ne more človek pričakovati več kakor kos mesa. Jaz pa hvalabogu vem, kaj hočem. Tudi s tisto mestno gostilno se najbrže ne bom ukvarjal. Tudi tam so skrbi — in delo.

Neža: A, glej, glej! Delo ti smrdi? Kaj se pa zdaj sanja tvoji modri glavici? Najbrže misliš, da se ti tiste delnice čez noč izpremene v miljon, kaj? Vesel bodi, če sploh ne izgubiš denarja na njih. Saj nič ne razumeš o takih papirjih.

Bučar: Ti pa razumeš! Delnice so le dobre, to je jasno. Če ne bi bile dobre, bi vedela Fany, pa ne bi priporočala, naj jih kupim, ko želi, da bi bil bogat.

Neža: Ker se je zazijala vate, misliš? Toliko se zmeni zate, kolikor za našega mačka.

Bučar: I seveda! Le prst naj ji pokažem, pa pograbi takoj roko. La da je treba to še premisliti. Najbrže ji ne pokažem prsta.

Neža: Če te je pamet srečala, me ne boš poskušal, da se ne osmešiš le bolj, kakor si se že.

Bučar: Jaz — osmešil? Tebe luna trka. To je vse da si lahko izbiram, pa res ne vem, zakaj naj bi ravno njo izbral, ko lahko dobim kaj boljšega!

Neža: Ošaben pa res nisi nič! Kaj boljšega! No, morda bi bila Špela boljša za te. Ampak Špeli se tudi sline ne cede po tebi.

Bučar: Se ji, se ji. Špela še ne bi bila nespečna. Kdove, včeraj bi jo bil nemara še pogledal, zdaj pa pride lahko za kuharico k meni.

Neža: Šmenta! Tako imenitno bo pri Tebi? Kuharico boš imel? Pa morda še hišno?

Bučar: Hišno tudi. Pa butlerja in janitorja in šoferja.

Neža: 0, o, o, kozja brada in mačji rep! Pa ne, da bi se ti bilo sanjalo o kakšnem stricu, ki ga nimamo, pa je v tvojih sanjah umrl in ti zapustil miljon?

Bučar: Nič se mi ne sanja in nič ni treba strica. Brez tebe in brez strica bom imel denarja kakor smeti. In če bom dobre volje, kupim še tebi židano obleko in ti vržem pregršt stotakov.

Neža: Zdaj bo po čas za norišnico. Glej ga, pa ne, da bi bila tista punca napravila takega norca iz tebe?

Bučar: Tista punca? A! To ni nikakršna punca, ampak umetnica. In iz mene ni napravila norca, ampak mogoče je, da si izberem ravno njo. Zakaj umetnica — to je pravzaprav najfinejše.

Neža (vstaja): Če bi bilo v starem kraju, bi te spremila na Brezje. Tam visi vsepolno bergelj. Ti bi lahko obesil svojo glavo tja, če bi ti Bog dal boljšo namesto nje. — V salonu je sicer Drejče in gostov ni nič, vendar je pa bolje tam zijati v zrak kakor poslušati tvoje marnje. (Odhaja. Med vrati sreča Špelo).

Špela: Zunaj ni bilo nikogar, sem pa prišla, ker sem.

Neža: Prav je, Špela. Mogoče, da preženeš ti norcu nekoliko muk iz glave. (Odide).

Špela: Ali si jo kaj ujezil?

Bučar: Kaj bi jo ujezil? Trapica je, pa ne razume človeka, ki misli na kaj višjega.

Špela: Tebe ne razume?

Bučar: Saj ji ni zameriti. Peteršilj ne more biti roža.

Špela: Kaj sem pa jaz, če je ona peteršilj?

Bučar: No, ti! To je kaj druzega. Ti se že lahko postaviš, kjer je tvoj prostor.

Špela: Tony, kje pa je po tvojih mislih moj prostor?

Bučar: Se bo že pokazalo.

Špela: Kako misliš to? Meni se nekaj zdi.

Bučar: Kaj bi se ti pa zdelo, Špela?

Špela: Tony, kaj si pa popoldne govoril? Ali si že pozabil?

Bučar: Popoldne? O, nič nisem pozabil. O delnicah sva govorila. Saj sem ti povedal, da mi jih prinese Želod.

Špela: Torej jih še ni prinesel. Nič ne de, na to le počakam. Ampak ti si govoril še kaj druzega.

Bučar: Še kaj druzega? Seveda, Špela, pohvalil sem te. Všeč si mi bila. Saj si mi še. Kadar bo dozidana moja palača in bom imel gosposko gospodarstvo, bi te vzel —

Špela: Tony!

Bučar: — za kuharico ali gospodinjo ali kaj takega.

Špela: Kaj? Kaj govoriš?

Bučar: Tam bi se postavila.

Špela: Postavila? O, da, postavila! Jaz se že postavim, da zaklepečeš z zobmi, ti šviga švaga čez dva praga, ti zapeljivec nedolžnih deklet, ti medeni jezik s strupom, tat ženske časti —

Bučar: Počakaj! Počakaj! Sape ti bo zmanjkalo ...

Špela: Ne boj se ti za mojo sapo. V mojih plučah je je še toliko, de te odpihne tja v kot, kjer si polomiš vse svoje krive kosti in se trikrat prekucneš, ti prekucuh krivoverski, sultan, krivoprisežnik, hudičevo kopito!

(Medtem ko bruha s stopnjevano silo in vulkanično ognjevitostjo psovke iz sebe, stopi tik pred njega. Bučar je le nekaj prej vstal, ko je opazil zbujanje njenega temperamenta. Ko sili Špela vanj, se umika, kakor mu je pač mogoče, a ker nima zadaj oči, prevrne pri tem stol. Strategično iščoč zadnje pozicije pride naposled do vrat).

Bučar: Bog pomagaj! Če tako pihaš, bo zmanjkalo zraka v sobi! (Odpre vrata). Grem, kjer je mogoče dihati. (Smukne v salon. Vrata ostanejo odprta.)

Špela (kriči za njim): Le pojdi, le beži, strahopetni babjek! Pa ne misli, da mi je kaj zate! Ti, pa pet krav za groš. Ampak dihal mi boš še vse bolj kratko in suho, slepar sleparski. —

Neža (pride iz salona): Kaj pa je? Če govoriš s Tonetom, te ne more več slišati. Kje je že za vogalom!

Špela: Naj jo le odkuri! Boji se, pa se ima za kaj. Najprej se liže dekletom — toliko, da ni padel na kolena pred mano. Saj mi nič ni mar; če hočem petdeset boljših od njega. Ampak norca se ne bo delal iz mene; taka pokveka že ne.

Pivodić (pride navidezno upehan in si briše pot s čela in vratu): Oj Neža, kje je pa Bučar? Vino smo pripeljali. Kaj, Špela, ti si tudi tukaj?

Špela: Tebe mi menda ni treba vprašati, če smem biti tukaj ali pa drugod!

Pivodić: Bog pomagaj, zakaj si pa tako huda? Saj nisem mislil nič takega.

Špela: Nič se ne izgovarjaj. Tistega moškega, ki bi mislil kaj dobrega, še ni Bog ustvaril.

Pivodić: Oj Neža, ti mi malo pomagaj.

Neža: Kaj naj pa pomagam? Vino pojdeva pogledat.

Pivodić: Kje je pa Bučar?

Neža: Ga ni doma.

Pivodić: Pa počakajmo, da se vrne, počakajmo.

Neža: Čemu pa? Tvoj čas je menda predrag, da bi ga zapravljal.

Pivodić: Čas je drag, to je že res. Ampak to delo je za Bučarja. Ti se vendar ne boš potikala po kleti.

Špela: Glej, glej, kakšen gentleman je Pivodić! Tega ti še ciganka ne bi brala iz kvart, če bi bila tukaj.

Pivodić: Ciganka sem, ciganka tja — a ženske mora človek vendar imeti kaj srca.

Neža: Aha, tebi se smilim, kaj?

Pivodić: Seveda, Neža, seveda! Saj vem, kako je v teh kleteh — temno, zatohlo, spolzko. Pa včasi je treba še kaj pomagati, prijeti kakšen sod. Še drugemu dekletu ne bi svetoval, kaj pa še tebi, ko veš, da to imam rad.

Neža: O, vem, Pivodić, vem, kar je treba vedeti. In le toliko ti pravim: Kar odpelji to krščeno vino, pa pripelji pristnega. Če pa nimaš takega, kakršno mora biti, pa ni treba nič.

Pivodić: O, vsi svetniki! Kdo ti pa pravi, da sem pripel krščeno vino? Kdaj sem te pa še osleparil? Kako prihajaš na take misli, ko veš, da bi dal zate življenje?

Neža: Življenje kakšne muhe bi že dal, ampak poštenega vina ne. Nič se ne obotavljaj, Pivodić. Še že razumeva. Če bi bilo tvoje vino tako, kakor smo se pogodili, ne bi tako gledal, da se me iznebiš.

Pivodić: Za vse zvezde na nebu, ne govori tako, Nežka! Kaj sem neki storil, da sem tako nesrečen?

Neža: Nič ne poj o nesreči. Če se jaz ne dam opehariti z vodenim vinom, najdeš že še dosti drugih, ki se dajo.

Pivodić: Samo o vinu govoriš, Nežka, medtem ko mislim jaz na vse kaj druzega. Obvaroval bi te rad tega stikanja po kleti, ker te imam rad. Počakal bi na Bučarja, da bi bil delj časa s tabo. Čeprav si bila zjutraj tako trda z mano, te imam vendar rad. To je ljubezen, Nežka.

Neža (sladko): O, ljubezen je to, ljubi moj Pivodić?

Pivodić: Seveda, ljuba moja Nežka.

Neža: To je seveda druga reč; če ni tudi tvoja ljubezen tako vodena kakor tvoje vino.

Pivodić: Kaj pa govoriš, kaj misliš! Moja ljubezen je vroča kakor živa žerjavica. Tako kipi kakor mošt, kadar vre.

Neža: O, ljubi moj fant! Teko vroča in tako kipeča! Le da se ne bi jaz spekla ob taki vročini in da bi ljubezen kar izkipela.

Pivodić: Ali naj ti prisežem, ljuba moja Nežka?

Neža: Nikar ne. Veš, jaz ne verujem ne v ciganske kvarte, ne v moške prisege. (Opušča sentimentalni ton). Ti si misliš, da je ljubezen slepa, tako slepa, da ne bom spoznala tvojega vina. Bučar naj bi ga le poskušal, kolikor bi hotel, si misliš. Ampak Nežka je malo bolj navihana, si misliš. Govorimo Nežki o ljubezni, da pozabi na vino si misliš. Ne, ljubi moj Pivodić, ne bo Jože kaše pihal. (Odločno). Ali naj grem poskušat tvoje vino? (Kratka pavza). Ne, kajne da ne. Odpelji ga torej, pa pripelji takega, kakršnega sem naročila. In če imaš še kateri kaj peti o ljubezni, si prihrani to za pozneje, da nam na bo treba predolgo čakati. Podvizaj se, Pivodić. Zbogom.

Pivodić: Bog pomagaj, to je res narobe svet. Rad te imam, Nežka, (maje z glavo), ampak če ti nosiš hlače v hiši (Odhaja.)

Špela (pride iz kota, kamor se je bila umaknila): Temu si pa nasolila. Imenitno si mu dala, to znaš, res.

Neža: Tako je dandanes, Špela, ženska se ne sme dati stlačiti v vrečo, drugače ne pride nikdar več iz nje. Če je Bog res Adamu rebro vzel za nas, je moral mož imeti več kot pol svoje pameti v tistem rebru.

Petelinček pride.

Špela: O volku govoriš, pa je volk tukaj.

Petelinček: Ne, Špela, če si čakala na volka, si se zmotila. Jaz ne koljem ovčic.

Špela: Kaj to! O kratki moški pameti sva govorili.

Petelinček: To ti pa rad verjamem brez prisege. Kadar se pogovarjajo ženske o moških, je vsa dobra dlaka v nevarnosti. Pa vendar ne vem, če se nista zopet kaj zmotili.

Neža: O jej!

Petelinček: Vpraša se, o katerih moških sta govorili. Niso vsi enaki.

Neža (porogljivo, toda brez hudobnosti): Seveda, ti si izjema. Ti imaš sol modrosti na prodaj.

Petelinček: Če bi jo ljudje kupovali, bi res lahko delal dobre kupčije. Ampak zdaj ne gre za mene.

Špela: Pa ne da bi ti še koga smatral za pametnejšega?

Petelinček: Še več kakor za pametnega. Za navihanega.

Neža: Križ božji! Zdaj pe gotovo govoriš o Tonyju.

Petelinček: Danes ugibaš slabše od ciganke. O Želodu govorim.

Neža: Kaj pa imaš Ti z Želodom opraviti? Ali je tudi tebe Fany milo pogledala?

Petelinček: Že zopet iščeš konja v napačni dolini. O Fany nisem govoril. Glede me že lepo, ampak zato ni treba, da bi ti bila ljubosumna.

Neža: Ljubosumna?

Petelinček: Ali sem dejal ljubosumna? No, kaj! Govoril sem pravzaprav o Želodu.

Neža: Pa ne, da bi tudi ti kupoval delnice od njega.

Petelinček: To je tisto, kar mi ne pride na misel. In to je tisto, ker kaže, da ne bodo tega Želoda prašiči žrli.

Neža: No, povej že, kaj pa je?

Petelinček: To je, da je napravil s temi delnicami boljšo kupčijo, kakor če bi bil prodajal pamet. Papir prodaja za drag denar, ljudje se pa trgajo zanj kakor za zlato.

Špela: Zlato? Kaj so to tisti papirji, ki pomenijo zlato?

Petelinček: Cekine pomenijo za tiste, ki jih prodajajo, ampak ne za tiste, ki jih kupujejo. Če ne bi bilo na tistem papirju nič tiskano, bi bil več vreden.

Neža: Odkod pa veš to?

Petelinček: Eh, včasih sem tudi jaz radoveden. Naredil sem se na svojo pest malo za detektiva, ker se mi je zdelo zabavno, da kopljejo v Wyomingu zlato.

Neža: Kaj ga ni tam?

Petelinček: Prisegel ne bom, da ga ni, le našel ga ni še nihče.

Neža: Tedaj je pa to sleparija! Želoda je treba zapreti.

Petelinček: Kdo ga naj pa zapre?

Neža: Toneta je hotel ociganiti, če ga še ni.

Petelinček: Verjamem, le dokazati bi bilo treba. To pa ne gre. Taki ljudje, kakršen je Tony, bero, kar je debelo tiskano. Tako je tam natisnjeno zlato, procenti, dividende in vse; ampak drobno je tiskano, da bodo procenti in dividende in vse, če se kdaj najde zlato. To je čisto pošteno povedano in nihče ne more reči ne Želodu, ne tistim, za katere dela, da so sleparji.

Neža: Pa so! Goljufi so.

Petelinček: Ne, Nežka; kdor si meče vrv okrog vratu, je sam kriv, če se zadrgne.

Špela: O, peklenščkov rop! Nazadnje so to res tisti papirji, za katere sem dala Tonetu denar.

Neža: Ti tudi?

Petelinček: Pasja capa in račji kljun! Ti bi torej tudi rada tako obogatela!

Špela: Če je Tone že dal Želodu denar —

Petelinček: E, če mu ga je dal, ga ima Želod in ne bo ga več nazaj.

Špela: Prekleti goljuf, slepar peklenski!

Petelinček: Špela, Špela, to se pravi kleti.

Špela: Naravnost na policijo grem in ga dam zapreti.

Petelinček: Nikamor ne hodi, Špela, ker ti ne bi nič pomagalo. Saj sem ti dejal, da je na papirju vse pošteno tiskano in za svojo neumnost je vsak aam odgovoren.

Špela: Kaj? Še norca se boš delal iz mene?

Petelinček: Bognedaj! Ampak če bi se jokal, ti ne bi nič pomagalo. Upajmo, da ni Tony še plačal papirjev in da se kmalu vrne.

Špela: In Tone! Da je mogel biti tak bogmipomagaj! Da bi vsaj vedela, kam se je on izgubil. Morda ga vendar kje najdem. (Odhiti.)

Petelinček: Kaj praviš, Nežka, ali bi še midva kupila kakšen papir?

Neža: Takega, ki bi ga ti izbiral, kaj? Ne, hvala lepa.

Petelinček: Kdo ve, če bi na znal bolje ubirati, kakor Tone.

Fany (pride): Ali ni mojega očeta tukaj?

Neža (jezno): Ne, ni ga.

Fany: Škoda.

Neža: Škoda. To pravim tudi jaz.

Petelinček: Pa pride, pride, gospodičns. Lahko počakate nanj.

Fany: Ne lahko, ker se mi mudi nekam drugam.

Neža: Najbrže se bo tudi vašemu očetu kmalu mudilo nekam drugam.

Fany: To je res mogoče.

Neža: Res? Pa tudi ve, kam se mu bo mudilo?

Fany: Ne vem, ampak jaz mu lahko povem.

Neža: Tako? Če mu le ne bo kod drugi kaj druzega povedal.

Fany: Kaj pravite? Ali mislite vi za kaj boljšega?

Neža: O, vem, vem. Tisto vem, kar bi bilo najboljše zanj, da bi mu minule vse skrbi.

Petelinček: Zdaj človek lahko vidi, kaj ljubezen vse stori!

Fany (v zadregi): Kakšna ljubezen?

Neža (sočasno): Kaj piskaš o ljubezni?

Petelinček Tako je. Miss Fany je prijela ljubezen in Nežko je prijela ljubezen, ampak vsaki se pozna to na drug način.

Neža: Da le ni tebe vščipnilo vse kaj drugega. Povedala bi ti že kaj — ampak, bog pomagaj, čisto sem pozabila na posel! (Pohiti ven.)

Petelinček: Če moje oči prav vidijo, tedaj bi Vam Petelinček lahko čestital, Miss Fany.

Fany: Ali ne vidijo Vaše oči včasi preveč?

Petelinček: Tega ne more nihče popolnoma natančno povedati. Včasi se mi zdi, da vidijo ravno prav. S svojim Ivanom sta torej na čistem, kajneda? Naročilo od one druge dame je dobil; zdaj bo za Miss Webstry zidal rezidenco, sebi bo pa napravil dom.

Fany: Če ste že uganili, mi res lahko čestitate.

Petelinček: Torej čestitam. Toda moje oči so videle še nekaj druzega, in če se ne motim, bo danes še tukaj veselo.

Fany: Tukaj? Kaj pa bo?

Petelinček: E, kar meni nič tebi nič ne moram izblebetati vsega. Le toliko Vam svetujem, da se vrnete, če se hočete malo nasmejati.

Fany: Povejte povejte, Petelinček.

Petelinček: Toliko Vam povem, da se prodajajo nekakšne čudovite mašine. Včasi se pride prelahko do njih, včasi pa pretežko. Zame bi bilo na primer prav težko, če ne bi bil napeljal tako, da me imajo prodajalci tistih mašin še za bolj neumnega, kakor sem.

Fany: Petelinček!

Petelinček: Da, za veliko bolj neumnega. To je potrebno, ker se drugače ne bi za nič na svetu prikazali tukaj. Zdaj sem pa precej gotov, da pridejo, četudi bodo morda prej še malo pošpionirali. Kadar pridejo, bo pa zabavica. — Aha, prvi špion je že tukaj.

Olgan Ištvan (vstopi): Hardju! Kje je Mister Bučar?

Petelinček: Ej, pošteni cigan, tukaj ga ni. Če imaš kakšno cigansko kupčijo, moraš še do jutri potrpeti, da se Mister Bučar vrne. Ampak če ga misliš ociganiti, si lahko prihraniš pot, ker se on ne da.

Ištvan: Ne žali poštenega cigana, Mister. Jaz imam pošteno kupčijo, pa nujno kupčijo.

Fany: Ta gospod Vam je povedal. Goapoda Bučarja ni in Vaša nujnost se mora naučiti potrpežljivosti.

Ištvan: Ciganska kučma, to je škoda.

Fany: Nič ne pomaga.

Ištvan: Res ga ni? Istenem, ne zamerite. Zbogom. (Odide.)

Petelinček (si mane roke): Bo zabava, bo!

Fany: Dobro, gledala bom, da se vrnem. Ampak za trenotek moram po —

Petelinček (ji pomaga iz zadrege): — po svojem opravku.

Fany: Na svidenje, Petelinček. (Odide.)

Petelinček (stopi k vratom in da Neži znamenje s prstom).

Neža (pride): Kaj pa je, nadloga?

Petelinček: Poslušaj me, Nežka. Vzemi zdaj moje besede resno —

Neža: Ti, če misliš zopet brenčati o ljubezni — nimam časa za to.

Petelinček: Ne, ne, pustiva to za pozneje. Zdaj me poslušaj. Videla si tisto družbo z žensko, ki je imela skrivne opravke s Tonetom.

Neža: Slepa pa res še nisem.

Petelinček: Tisti ljudje morajo priti vsak čas. Tedaj jih pusti sem, pa glej, da nas ne bo nihče motil.

Neža: Kaj pa imaš ž njimi?

Petelinček: Zdaj ni časa, da bi ti razkladal. Ubogaj me in zanašaj se name. Če pride medtem Tony, zakašljaj dvakrat in ga tako dolgo zadrži, da jih skrijem. Kaj bo potem, boš že videla.

Neža: Petelinček, ti si velik malopridnež! —

Petelinček: — Ampak rada me imaš vendar.

Neža: Kakor nos komarja! — Pomagala ti bom to pot, sem hotela reči. To je vse.

Petelinček: To je dovolj.

Neža (odhajajoča): Ampak če storiš kakšno hudobijo, se lahko pripraviš!

Kratka pavza. Petelinček. (sam) se ozre po sobi, če ni kje kaj sumljivega, potem sede, si prižge smodko, vzame časopis in čita.

Kmalu vstopijo Spazoni, Misoris in Estella.

Petelinček (odloži časopis, vstane in se vede skrivnostno): Dober dan, gospoda.

Spazoni: All right. Ali smo sami?

Petelinček: Čisto sami, gospoda.

Misoris: Vi veste, da ne smemo biti moteni.

Petelinček: Kako bi ne vedel! Saj ne bom samega sebe rinil v ječo. Gospoda, ne imejte me za tako neumnega.

Estrella: Tega ne misli nihče med nami. Sicer ne bi sklepali kupčije z vami.

Petelinček: Da, to je res. Kajneda, vsak človek ni za to.

Estrella: O, vidimo, da ste razumen mož. Lahko se bomo pogodili.

Petelinček: Tudi jaz upam. Le to mi povejte, preden se zmenimo. Ali ni stvar preveč nevarna?

Estrella: Nevarna? Ljubi gospod, če bi bila nevarna, ne bi hoteli imeti nič opraviti s njo.

Petelinček: To je res. Ampek Vi imate gotovo več poguma.

Misoris: Kaj je treba poguma za to? Stvar je tako varna kakor tresti hruško.

Estrella: Pri tem padajo z drevesa le hruške, iz naše mašine pa desetaki.

Petelinček: Kajpada (se praska ta ušesom). Vsak bi rad bil bogat —

Estrella: Le mislite, kaj to pomeni, če ste bogat!

Spazoni: Čisto brez truda.

Misoris: ln brez muje. Recimo, da izgubite danes pri pokerju deset tisoč —

Petelinček: Ne, Bog obvaruj! Pokerja ne igram.

Spazoni: Zdaj, če boste imeli polno blagajno denarja —

Misoris: Poker je igra za gentlemane.

Estrella: Saj ni treba igrat. Pa prevdarite: Svoji ljubici boste lahko dajali kraljevske darove.

Petelinček: Hehehe! Ljubici!

Estrella: Gotovo.

Petelinček: Če je pa nimam.

Estrella: Kar se tega tiče. Tak korenjak, pa če bo še denarja ...

Petelinček: Pa res mislite, da ni mogoče spoznati tega denarja?

Spazoni: Kaj niste sami nesli desetaka v banko?

Petelinček: Živa resnica.

Misoris: Če niso v banki našli nobene razlike —

Petelinček: Ne, to je res. Razlike niso našli. (Sliši se kašelj.)

Estrella: Kaj je to? Ali je znamenje?

Petelinček: O, da da. Saj Vam pravim, da nisem neumen. Stopite tukaj notri gospoda, če pride kdo sem, da Vas rajši ne vidi. Pa če je kdo, ga še hitro odpravim. (Odvede vse tri v sosedno sobo. Potem sede in vzame zopet časopis v roke.)

Bučar (vstopi): Kaj pa delaš ti tukaj?

Petelinček: Nič, le na srečo čakam.

Bučar: Kakšne pa zopet kvasiš?

Petelinček: Kaj ne veš, da je rečeno: »Sreča te išče, um ti je dan?« Uma imam že dovolj, torej je treba le, da me še sreča najde.

Bučar: Pojdi se solit!

Petelinček: Nisi dobre volje, a? Kaj te je pa pičilo?

Bučar: Zdi se mi, da je ves svet sama sleparija. Sami lažnivci hodijo okrog.

Petelinček: Tebe vendar ne more nihče nalagati. Saj se ne daš.

Bučar: Sam ne vem, kako se je zgodilo. Ampak tista umetnica, ki je bila tukaj, ne stanuje tam, kjer je rekla in ima tiste telefonske številke, ki jo je rekla.

Petelinček TO se pravi, da si telefoniral, pa nisi dobil odgovora, in da si jo iskal, pa je nisi našel. To nič ne pomeni. Pri telefonu so ti morda dali napačno zvezo, doma te pa niso poznali. Vsi veliki umetniki in umetnice delajo tako. Zataje se, drugače nebi imela nikoli miru. Nič se ne vznemirjaj; kmalu jo boš videl. Še danes.

Bučar: Kako pa veš ti to?

Petelinček: Da le vem. To je menda dovolj.

Želod (pride): Malo sem se zakasnil. Ali že dolgo čakaš?

Bučar: Seveda čakam. No, ali si prinesel tiste papirje?

Želod: Da ti povem po pravici, nisem.

Bučar: Da bi te strela nebeška!

Špela (vstopi): Tukaj sta torej oba sleparja skupaj. Goljufa namazana, ki sta ušla hudiču iz torbe —

Petelinček (seže v besedo): Ustavi, Špela, ustavi. Drugače bo povodenj, da utonemo vsi v njej.

(Neža vstopi neopažena.)

Špela: Zapreti vaju dam oba —

Bučar: Zakaj nisi prinesel papirjev?

Špela: Jaz ne maram za te sleparske papirje.

Želod: Počakajta vendar —

Bučar: Komu si dal delnice namesto meni?

Neža: Najbolje je, da gram po policista.

Petelinček (zakriči): Bomba!

(Vsi se ustrašijo, obmolknejo in skočijo vsak na drugo stran.)

Petelinček: Hvalabogu! Brez bombe človek res ne pride do besede. Zdaj pa da bo mir, sicer se pokaže Petelinček v jezi. (Bučarju): Kaj hočeš ti?

Bučar: Svoje delnice. Zase in za Špelo.

Petelinček (Špeli): Kaj hočeš ti?

Špela: Svoj denar od teh sleparjev.

Petelinček (Neži): Kaj pa ti?

Neža: V ječo s tem goljufom!

Petelinček (Želodu): Kaj pa ti naposled?

Želod: Do besede bi rad prišel, to je vse.

Petelinček: Torej imaš besedo, drugi pa molčite.

Želod: Da vam povem po pravici, bodite veseli vsi skupaj, da vam ne dam tistih papirjev. Ne morem vam jih dati tudi če bi hoteli, kar sem jih vse skupaj poslal nazaj družbi.

Bučar: Po kakšni pravici?

Želod: Tiste delnice niso vredne piškavega oreha.

Bučar (sočasno): O, prekanjeni goljuf!

Špela: Ti sleparski slepar!

Petelinček: Mir!

Želod: Saj sta ob pamet. Obvarovati ju hočem goljufije, pa me zmerjata.

Neža: Zakaj si pa prodajal papirje, če si vedel, da niso za nič?

Želod: No, takole je: Da niso za nič, tega sam nisem vedel takoj. V prodajo sem jih moral vzeti, ker sicer ne bi bil dobil nekih drugih agentur. Zdaj sem pa dobil službo v Bostonu, pa žvižgam na vse agenture.

Bučar: Pa ravno mene si hotel namazati?

Želod: To je pa tako, Bučar. Vsak se ne da, ti se pa daš.

Bučar: Tristo kosmatih! Jaz da se dam?

Želod: Ti, Bučar, ti. Vsi so to vedeli.

Neža: Če je pa taka, ti je pa čisto prav, Tony.

Špela: Prav ti je, ti modra buča. Ampak zdaj mi vrni moje stotake, pa hitro!

Bučar (prestrašen): Tvoje stotake?

Špela: Kaj misliš, da jih bom tebi pustila? Tega bi se mi manjkalo!

Fany (vstopi): Vsi skupaj. To je lepo.

Bučar: Veš kaj, Špela, pridi po svoj denar pozneje. Zdaj nas ja preveč skupaj za take kopčijske opravke.

Špela: Kaj posneje? Zdaj hočem svoj denar. Zdaj, zdaj, ali pa grem naravnost po policiste.

Bučar: I, kaj pa misliš. Saj te nočem ogoljufati.

Špela: Zakaj torej ne bi vrnil takoj?

Petelinček: Ej, Bučar, kaj si pozabil? Saj se ti ne manjka denarja.

Bučar: Kaj pa ti veš?

Petelinček: No, zdaj se je že posušil. Kar iz tiste blagajne vzemi —

Bučar: Kdo ti je pa povedal?

Petelinček: Bogastva te vendar ni treba biti sram. Naj ve ves svet.

Bučar: Seveda ne sram. Ampak —

Špela: Ali pride denar ali pride policist?

Bučar (se ustraši njene odločnosti): V božjem imenu. (Gre po „denarno mašino“ in jo postavi na mizo.)

Petelinček: Trenotek počakaj, preden začneš pobirati. (Potlači vse navzoče k steni, in položiprst na usta, češ, da naj molče; odpre vrata zadnje sobe, obenem vzame neopaženo revolver iz žepa.) Prosim, gospoda. (Iz sobe pridejo plahoEstrella, Misoris in Spazoni.)

Petelinček: Predstavljal vas zdaj ne bom. Bučar, tukaj je tvoja umetnica. Dejal sem ti, da jo boš videl. Ampak tudi s svojo ljubeznijo počakajta za pozneje. Gospoda, zdaj bomo videli, kako se dela denar.

Bučar: Molči! Molči!

Misoris: To je nasilstvo.

Estrella: Mr. Bussar, ali ste gentleman? Kako se obnaša gentleman v damski družbi?

Spazoni: Tukaj nimamo ničesar več iskati. Pojdimo, Miss Estrella.

Petelinček (pokaže revolver): O, našemu ljudnemu vabilu se pač ne izognete. Bučar — štej denar.

Bučar (skuša premagati svojo zedrego, začne vrteti kolesce na „mašini“, pa vleče iz nje razrezan časopisen papir. Široko zazija, zakliče nekaj nerazumljivega, potem mu omahnejo roke.)

Petelinček: Gospoda, to je stroj za izdelovanje pravega denarja. Tukaj vidite, kakšen je novi denar.

(Navzoči se spogledujejo.)

Neža: In to si ti kupil, bedak prismojeni?

(Vsi se smejejo. Estrella s tovariši se hoče izmuzniti.)

Petelinček (jih ustavi): Malo potrpljenja, prosim. Jaz nisem policist. Če so vam namenjene vislice, pridete tudi brez mene tako visoko. Ampak zdaj vrnite denar.

Bučar (Estrelli): In vi, s takim nedolžnim obrazom, pa še umetnica —

Neža: In ti s svojo modro in premodro glavo.

Petelinček: Urno, urno, gospoda! Odštejte! Čim prej je opravljeno, tem prej si oddahnete.

Misoris (pogleda Estrello, ki skomizgne, in Spazonija, ki z vzdihom prikima): Lahko bi rekli: Kupčija je kupčija in kar je prodano, je prodano. Ampak ne bomo se tepli in prepirali. (Seže po listnico.)

Petelinček: Saj je igrača za vas. Mašino imate, pa si lahko napravite miljone.

Estrella: Vi ste vsega krivi. Če ne bi bilo vas, ta puhloglavec nas ne bi nikdar dobil.

Bučar: Torej sem z denarjem.

Misoris (mu odšteje denar.)

Petelinček: Ali je prav?

Bučar: Prav je!

Petelinček: Gospodična umetnica se ne počuti več dobro v naši družbi. Miss Estrella, po domače Mica Medvedova, vam in vašim tovarišem je prosta pot.

Estrella (ga začudeno pogleda; on spremi vse tri do vrat. Ko odidejo, vstopi.)

Pivodić: Nežka, vino sem pripeljal. Sama ga lahko pokusiš.

Neža: Zdaj verjamem, da bo ura all right.

Pivodić: A jaz?

Neža: Tudi ti boš all right — za tisto, kateri boš všeč.

Špela (Bučarju): Denar.

Bučar (ji izroči denar, potem se vzravna. Ponosno): Ali smo jim zasolili, kaj?

(Zagrinjalo.)