Nežni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Po soku veslate, ubijate se, da se opijamo Nežni
Otrok in jelen
Tomaž Šalamun
Kisik
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nebo mu je torba, ki ga duši in škripa.
Boji se progastih hlač. Oči mu moram
odpirati z britvico, in če ga neham
duvati, odpade kot zakrknjena mala hruška,


ki so jo patri zalimali v steklo in se
ni mogla razviti. Najlepše, grobo smuča.
Ampak, kako smo požirali sline, če bo steklo
počilo ali ne bo. Če bo zakrvavel tudi v


mi, sonce. Porival sem te ven, ven, z glavo,
s peto, s palci in te svaril. Butec,
Napoleon, zmrznil boš. Včasih sem se obračal
kot Luča, pičke znajo delati špago.


Utapljati si se začel. Ptič je zapel med
dežjem v dolini Malvana. Lahko, da sem
oblasten (kako si šele ti!), lahko, da prav
brezobzirno čaram. Ampak dokler imaš očeta,


brata in sina, ki se ob tvojih kolenih
ruši, objekt poželenja, si varen. Trzaš.
Kako požiraš sline, ko ubijaš. Hlad je.
Kako odrivaš z roko, ko zagledaš mene.