Nežni
| ← Po soku veslate, ubijate se, da se opijamo | Nežni Otrok in jelen Tomaž Šalamun |
Kisik → |
| |||||||
Nebo mu je torba, ki ga duši in škripa.
Boji se progastih hlač. Oči mu moram
odpirati z britvico, in če ga neham
duvati, odpade kot zakrknjena mala hruška,
ki so jo patri zalimali v steklo in se
ni mogla razviti. Najlepše, grobo smuča.
Ampak, kako smo požirali sline, če bo steklo
počilo ali ne bo. Če bo zakrvavel tudi v
mi, sonce. Porival sem te ven, ven, z glavo,
s peto, s palci in te svaril. Butec,
Napoleon, zmrznil boš. Včasih sem se obračal
kot Luča, pičke znajo delati špago.
Utapljati si se začel. Ptič je zapel med
dežjem v dolini Malvana. Lahko, da sem
oblasten (kako si šele ti!), lahko, da prav
brezobzirno čaram. Ampak dokler imaš očeta,
brata in sina, ki se ob tvojih kolenih
ruši, objekt poželenja, si varen. Trzaš.
Kako požiraš sline, ko ubijaš. Hlad je.
Kako odrivaš z roko, ko zagledaš mene.