Naznanilo v časopisu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Naznanilo v časopisu
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 19 (4. oktobra) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekega dne prinese pariški časopis »La Lanterne« naznanilo tiskano z debelimi črkami, da bi ga vsakdo lahko zapazil.

»Kdor boče videti čudeže, naj pride v četrtek ali v nedeljo zvečer od 7—8 v cerkev k »NuSi ljubi Gospej zmagovalki!«

To je bral tudi neki star gospod. Iz radovednosti je Sel takoj v četrtek v cerkev, da vidi čudeže. Duhovnik je ravno priSel na lečo in govoril o Marijinem usmiljenju in o nudi grešnikov. In glej!

Vsaka beseda je ko strela zadela duSo in srce starega gospodu. Marijino usmiljenje je zadobilo zmago nad starčevim srcem, ki je toliko let bilo unelo /a vse drugo, samo ne zu nebesa, za ljubega Boga. Duhovnik je končal a nas znanec jc šel takoj za njim v zakristijo.

• Velečastni! Prosim, lepo prosim, da me spoveste!« »Ah preccj V«

»Da, precej!« — »Hočem vam povedati, kako je bilo. Pred vami jc siv, zastareli grešnik. Časopis »La Lanterne« je objavil, da sc vidijo tukaj vsak četrtek in nedeljo čudeži. Postal sem radoveden. Pred pol ure sem prišel v cerkev, da vidim čudeže. VaSa beseda mi je ko strela zadela srcc. Milost božja me je prešinila. Mati božja, »NaSa gospa zmagovalka« me je popolnoma zmagala. Glejte, pravi čudež! Kar sem iskal, sem dobil. Hvala Materi bo^ji: prosim tedaj »povejte mei«

»Izvolite!«

Ko se je starček z Bogom pomiril, reče duhovniku: »Tolika radost me je prevzela, da prisrčno želim, kako irtvo ljubi Goapej na oltar prinesti. Povejte torej, velečastni gospod, kaj naj storim. Hvala Bogu! Bog mi je dal vsega doati. Pripravljen sem dati vsak dar Njqj, ki me je rešila«.

.Samo jedno želi od vas Mati bo>ja«, odvrne spovednik in položi roko na starčeve rame. .Na po«iv 6*' sopisa .U Lanterne« priftli »te vi danes v cerkev. > nedeljo pripeljite sem urednika tega časopisa« .Oh, velečastni, lo ni mogoče«. odgovori takoj stan gospod; bilo bi popolnoma brezvspešno. .Jaz tudi nočem ž njim več občevati.«

.Ali čujte! Naša ljuba Gospa, zahteva to od vas«, ponovi duhovnik.

Starček nič ne odgovori; zamisli se. Duhovnik nič več ne reče in zapusti spreobrnenca. Starček se umiri Srce mu je dejalo: -z božjo pomočjo naj to poskusi iz ljubezni do Matere božje.« — Drugi dan potrka nekdo bojazljivo na urednikova vrata V sobo je prišel eaš stari gospod.

.Dobro došli«. pravi urednik, ko zagleda med vranni spreobrnenca. I/sedite se! Ravno pišem novice za časopis. Veste-li kaj novega?«

»Nikdar vam še nisem prinesel bolj«« novice«, odvrne starček, »l^edvčerajnem sem bral vaše naznanilo in Sel sem v cerkev »Gospe od zmag- •

»Ha, izvrstno!« nmmeja se g!a«no urednik. »Povejte hitro. kakoSne čudeže ste videli? Glejte, nnam še dost; prostora. Le povejte, da zopet malo oblaiimo ie črnube «

.Kesmčno, videl sem čudeže«, odvrne resno spreobrnenec

»Želim pa. da jih vidite tudi vi; zaradi tega vas prosim, da me v nedeljo počakate. Prišel bom ob sedmih. Ker sem jaz vas poalušal, poslušajte tudi vi mene.. I'r< dnik ae je skušal izviti in se izgovarjal, da je lepo vri-me. Ko pa zapazi, da »tarček nikakor ne odjenja. obljubi.

»Dobro!« zgodi naj se po vaši volji. Samo v i edeljo pridite pome'« pravi urednik in mrzlo poda roko V nedeljo sla bila oba pred 7. v cerkvi. Začetkom je gledal urednik okoli sebe in poslušal cerkvene pesmi. Čudil »e je altarjem, občudoval lej e slike in zašepetal svojemu drugu na uho*.

»Vse dobro in lepo, lepo petje, krasna cerkev ,non plus ultra" — le čudeže hi rad še videl?«

»Prosim, potrpite še nekoliko trenotkov, pa jih bodete videli«, odvrne slan spremljevalec. Med tem je prišel duhovnik na lečo. Ko ga uredn.k zagleda, obrne se alabovoljen k svojemu drugu:

•Se teg« mi je Ireba. Sedaj naj bi še duhovnikov govor poslušal!«

Z največjim zaničevanjem pogleda govornika .Jaz grem — z Bogom! Morebiti pridem zopet pozneje..

.Ne, ne!« pravi »tar. gospod. »Ravno sedaj morate ostati, gospod utednik, ker se med govorom godijo čudeži. «

Ker ni Slo drugače, je ostal urednik v cerkvi pa bolj zavoljo spodobnost., kot zavoljo čudežev. Poslušal je govornikove besede začetkoma bladno in brez zanimanja. Srčne in lepe besede ao mu pa vendar vzbudi], pozornost in začel je govornika pazno poslušati. Čudna rudečiea ga kmalu oblije, pa on Se nadalje posluša )D molči. Naposled pa ga solze oblij6 In globok vzdihljej se mu izvije iz prsij. Čez malo časa je naš urednik ža zaupno govoril z duhovnom, ki jo tedaj prižnico že tamenjal a spovednico.

Od onega časa je urednikov list Cisto katolišk in jegovo pero posvečeno le resnici, veri in pa domovini.