Nazaj več ne gremo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Nazaj več ne gremo: Roman
Jože Razor
Roman je z dLiba prekopiral in opozoril nanj Boris Štupar.
Izdano: Domoljub, 1941/1942
Viri: Domoljub, št. 54/25, 54/26, 54/27, 54/28, 54/29, 54/30, 54/31, 54/32, 54/33, 54/34, 54/35, 54/36, 54/37, 54/38, 54/39, 54/40, 54/41, 54/42, 54/43, 54/44, 54/45, 54/47, 54/48, 54/49, 54/50, 54/51, 54/52, 55/1, 55/2, 55/3, 55/4
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pot v slepo[uredi]

I.[uredi]

Dne 27. junija 1934 so razširili nekateri turisti hotelu sv. Duha ob Bohinjskem jezeru novico, da že tri dni pogrešajo študenta filozofije Milana Pogačarja. Milan Pogačar se je vračal z njihovo skupino s Triglava. Sredi poti se je ločil od njih, ker je bil preutrujen. Zatrjeval je, da se bo že sam vrnil v hotel sv. Janeza, kjer ima najeto sobo. Pot ni bila nikakor več nevarna, zato so ga ostali turisti mirno pustili samega. Toda od takrat so minili že trije dnevi in Pogačarja še vedno ni v hotelu sv. Janeza, kjer ima spravljene svoje reči. Ker je postala vsa zadeva nekoliko sumljiva, bi bilo prav, da bi se odpravila v planine reševalna odprava, morda je Pogačar kje zašel na strmine in potrebuje pomoči, ali pa je celo kam padel in se ponesrečil.

France Grašič, mlad, komaj doštudiran zdravnik, ter Stanko Brodnik, profesor verouka iz Ljubljane, sta bila takoj pripravljena, da se pridružita reševalni odpravi. Odrinili so še isti popoldan, prespali noč na Uskovnici ter zgodaj zjutraj šli na delo, da poiščejo izgubljenega turista. Šele tretji dan je opazil fant iz Srednje vasi nekaj belega globoko spodaj v grapi, ki je padala skoraj navpično kakih 80 metrov ob stezi navzdol. Po trudapolnem delu se je reševalcem posrečilo priplezati v prepad. Na ozki, s travo pokriti planotici je ležalo truplo mladega fanta, ki so ga tovariši takoj prepoznali. Bil je Milan Pogačar, študent filozofije. Grašič mu je naglici odstranil okrvavljeno srajco ter prisluhnil: mrtev. Telo je bilo že hladno. Obraz mrliča je bil nepoškodovan. Razodeval je neko milino in vdanost. Hrbet je bil ves okrvavljen in obtolčen. Po kratkem pregledu je mladi zdravnik mogel ugotoviti, da je hrbtenica zlomljena. Tudi roke so bile okrvavljene. V svoje presenečenje Grašič opazil, da sta obe roki prerezani blizu zapestja na približno enakem mestu. V začetku se mu je zdelo to nekam sumljivo. Pozneje pa je sklepal, da je ponesrečenec ob padcu zadel z obema rokama na kak oster skalni rob in si tako prerezal roki. Zopet pa ga je presenetilo, ko je potegnil izmed palca in kazalca desne roke košček svetlosivega blaga, kakor ga rabijo za srajce. Pogačar ima belo srajco. Torej je ta kakih devet kvadratnih centimetrov velik košček svetlosivega blaga last nekoga drugega? Gre torej za zločin in ne za navadno nesrečo? Nekdo je navalil na nič hudega slutečega Pogačarja ter ga pahnil v prepad. Pogačar se je v zadnjem hipu oprijel kakšne skale, toda napadalec ni odnehal ter ga je rinil v prepad. Ker ga ni mogel odtrgati od skale, mu je prerezal roko v zapestju. Pogačar se je v skrajni sili prijel z drugo roko njegovega levega rokava. Toda napadalec je prerezal še zapestje druge roke, istočasno pa se je pod preveliko tezo iztrgal kos srajce, za katero se je kot za zadnjo bilko lovil Pogačar in ubogi študent je s koščkom v rokah padel v globino ter se ubil.

Toda ta košček svetlosivega blaga je lahko tudi raztrgan žepni robec! Da, to je najbolj verjetno. Po padcu si je ponesrečenec hotel pomagati, vzel je robec, ga raztrgal, toda že sredi tega dela je padel v nezavest in kmalu nato izdihnil. En kos mu je ostal v rokah, drugo je odnesel veter. Ta razlaga je najbolj stvarna. Kljub temu je Grašič vtaknil v žep košček svetlosivega platna ter ga pozneje spravil v listnico.

»Škoda mladega življenja!« je žalostno spregovoril profesor Brodnik. »Kadar berem o nesreči mladega človeka v planinah, vedno občutim, kakor da tudi sam nosim krivdo pri tem, ker s svojim planinstvom podpiram in dajem potuho drugim ter jih tako vodim v nevarnost.«

Vzel je mrtvemu študentu jopič izza nahrbtnika ter potipal po žepih. Iz notranjega žepa je Potegnil koledarček.

»Milan Pogačar, stud. phil., Obrtna ulica 13, Ljubljana«, je bral iz njega. Pod tem napisom le on izpolnjen običajni formular: Če se ponesrečim, obvestite takoj mojo mater Pogačar Marijo, Rožni dol 13«. Odzadaj je bilo zapisanih nekaj francoskih pregovorov, za njimi pa z debelimi črkami in podčrtano opozorilo: 24. junija zanesljivo udeležba sestanka. Najbrž je bilo to lastno opozorilo za važen sestanek kakšnega društva. Zraven je bil pripis: »V kratkem bo končano. Moj Bog! Koliko truda in trpljenja. Da je le vse končano. Hvala Bogu!«

»Fantje, zdaj pa kar na delo, da ga spravimo v vas!« odloči dr. Grašič.

Bog ve, ali si je ponesrečeni Pogačar sploh kaj predstavljal pred nekaj dnevi, kaj ga bo doletelo. Nekateri pravijo, da ima človek slutnje pred važnejšimi dogodki ali pred nesrečami. Verjamem le v toliko, v kolikor te slutnje počivajo v predhodnem razumskem sklepanju ali ugibanju, kar pa potem ni nobena slutnja v našem pomenu besede, ampak le navadno sklepanje iz učinka na vzrok ali iz vzroka na učinek. Možne pa so končno slutnje v zgolj duševnem svetu. Tam je še mnogo neznanega. Mnogokrat človek občuti neko tesnobo, neko trpljenje, o katerem no more dognati, od kod bi naj bilo. Takrat morda trpi kdo, ki je njemu drag in v svojem trpljenju išče pomoči in utehe. Po nekih tajnih, toda resničnih hodnikih se to trpljenje preliva v dušo drugega, ki ga občuti, toda ga ne more izraziti. Morda se bo kdaj znanosti posrečilo, da bo bolj prodrla v skrivnostni svet duševnosti ter nam odkrila vse njene zakone. Isto moremo reči o drugih duševnih pojavih, zlasti o ljubezni in sovraštvu. Kolikokrat ima človek o kaki osebi občutek, da ga ta sovraži! Ali je ta občutek brez vsake podlage? Ne more biti. In ljubezen? Ali je ne doživlja človek na razdalje? Ne veš zakaj, pa si srečen, kakor da bi počivale na tebi ljubeče oči tvoje drage. Morda misli takrat nate tvoja zvesta deklica, morda pa sklepa v vroči molitvi svoje suhe in žuljave roke tvoja mati in privablja nate z nepremagljivo silo svoje molitve roso božjega blagoslova. Prepričan sem, da je mati nesrečnega Pogačarja v usodnem trenutku občutila nesrečo svojega sina.«

Pri tem se je dr. Grašič ustavil ter se zazrl v nižino, kjer se je odprl prekrasen pogled na Bohinjsko jezero. Hodila sta sama, on in profesor Brodnik. Reševalna odprava je zaostala, ker je nosila truplo ponesrečenca.

»Tudi jaz sem mnenja, da se za slutnjami skriva nekaj stvarnega, kar je nam še neznano. Vendar je pa tudi res, da so slutnje že tolikokrat varale. Morda odloča pri tem duševni ustroj posameznika. Znano je, da so zlasti rahločutne osebe zelo dostopne za take pojave. Zato nič čudnega, če mati sluti nesrečo svojega sina, ali če zaročenka ve za nezvestobo svojega ženina, ker ji pravi to slutnja.«

»Mene trenutno obdaja močna slutnja, da se za Pogačarjevo nesrečo skriva zločin. To slutnjo mi potrjujejo tudi nekateri znaki. Vendar je le slutnja.«

»Mislim,« pravi profesor, »da bo eden izmed teh znakov v koledarčku. Besede, ki so tukaj napisane, niso tako običajne.«

Potegnil je koledarček iz žepa in bral: »24. junija zanesljiva udeležba sestanka. — V kratkem bo končano. Moj Bog! Koliko truda in trpljenja. Da je le vse končano. Hvala Bogu!«

»Čuden je namreč datum sestanka. Sestanek je bil zanesljivo obvezen, pa vendar je bil prav ta dan Pogačar v planinah. Torej je moral biti sestanek v planinah. 24. junij je dan, ko se je vračal Pogačar skupaj z mladimi turisti ter se nato sredi poti ločil od njih. Vsekakor so okoliščine zelo čudne.«

Grašič je vzel koledarček in ga natančneje pogledal. Brez dvoma, okoliščine Pogačarjeve smrti so sumljive. Kos sivega platna, prerezana zapestja, sestanek v planinah! Kljub temu so to premajhni znaki, da bi človek mogel narediti dokončen sklep. Na vsak način bo pa treba ustreči želji ponesrečenca in obvestiti mater.

»Jutri odpotujem,« pravi Grašič, »in mimogrede stopim v Rožni dol k družini ponesrečenca, da primerno obvestim mater o smrti sina.« 

»Tedaj odpotujem tudi jaz. In mislim, da je prav, če greva oba v Rožni dol, da tako vsaj nekoliko olajšava trpljenje, ki bo prizadejalo mater.«

Pot se je vlekla že po pobočju debeloglavega, zelenega Studorja navzdol proti jezeru. Narava se je že nagibala k večernemu razpoloženju. Od jezera sem je bilo slišati lahno zvončkanje kravjih zvoncev. Vmes je padla in se gugala po jezeru čolnarjeva pesem: »Po jezeru, bliz' Triglava«, ki so jo tu pa tam prevpili zvoki harmonike. Po jezeru je plavalo nekaj čolnov, v daljavi proti Ukancu je blestela jadrnica. Drugače je bilo vse mirno. Oba turista sta uživala lepoto kraja molče ter srkala vase svež planinski zrak, ki je prijetno dehtel po jagodah.

»Zdi se, da je Bog posebej blagoslovil ta kraj, ker je tako lep. Lep je Bled, toda Bohinj ima svoje čare, svojo romantiko, svoj mir, svojo mistiko, ki jih Bled ne premore. Kadar blodim po gozdovih njegovih pobočij, doživljam nekaj, kar me vedno spominja na skrivnost trpljenja. Ne vem, zakaj mi prihaja ta občutek, toda gozd v vsej svoji senci, v hladu in zelenju, odet v skrivnostno vzdihovanje dreves ter klice svojih prebivalcev mi je podoba duše, ki trpi. Ko pa veslam po svetli gladini jezera, mi je kakor da bi se po dolgem trpljenju vrnil v tiho srečo domačega krova, kjer je vse jasno, mirno, prijetno.«

»Tudi jaz ljubim naravo, morda manj vroče, manj predano kakor ti, vendar zelo, zelo. Ti si tudi v drugih okoliščinah. Tvoj duhovniški poklic ti prikazuje naravo in njene lepote v vse drugačni luči, kakor jih more prikazovati poklic, ves zakopan v snov, ki vidi le obliko, ne more pa videti vsebine. Poleg tega te tvoj celibat sili, da najdeš v lepoti narave to, česar si se odpovedal zaradi višjih nagibov, ki so lastni tvojemu duhovniškemu poklicu. Mislim tukaj odpoved od ženske ljubezni, odpoved od družinske sreče; stvari, ki so sicer za človeka nenadomestljive, toda vendarle jih je mogoče zamenjati z vrednotami druge vrste. Ne smeš misliti, da sem jaz izmed števila onih norcev, ki vidijo v duhovniškem celibatu neko protinaravno ustanovo. Nikakor ne. Dobro vem tudi za vse ogromne prednosti in za pomen, ki ga ima celibat za moč katoliške Cerkve. Hočem reči samo to, da so različna sredstva, kako duhovnik svoj celibat čimbolj učinkovito varuje. Eno izmed teh sredstev, o drugih ne govorim, je brez dvoma ljubezen do narave, življenje z naravo, dejal bi, neka notranja povezanost z naravo.«

»Strinjam se v tem, kar praviš. Ti kot zdravnik pač dobro poznaš zakon o preusmerjanju energije. V ostalem pa sem mnenja, da je treba sodobnega človeka spet pritegniti k življenju z naravo. Narava je naša učiteljica. Trda, neizprosna, toda stvarna. In stvarnosti manjka sodobnemu človeku. Kako je n. pr. oddaljilo moderno mestno in uradniško življenje naše izobražene kroge od kmečkega in delavskega prebivalstva! Saj to sta dva svetova, ki se med sabo več ne poznata! Ljudstvo se vedno bolj kolje v dva sloja, ki si stojita sovražno nasproti: eden prezira in zaničuje, drugi sovraži in hlepi po maščevanju. Oh, ko bi se našel človek, velmož, ki bi združil obe skupini v eno samo, življenjsko celoto, v eno samo telo, ki bi imelo isto voljo, po katerem bi lila enotna, vroča narodna kri. Nazaj k stvarnosti, nazaj k naravi, nazaj k resničnemu narodovemu življenju, to je klic, ki mora danes razgibati in razpihati gnilo ozračje med narodu odtujenim izobraženstvom.«

V takih pogovorih sta prišla k obali jezera ter kmalu nato v hotel sv. Duha na vzhodni strani Bohinjskega jezera. Bilo je že pozno zvečer. V hotelu je bilo nekaj novih gostov, ki so po večini sedeli ob mizah na dvorišču. Zanimali so se vsi za izid reševalne odprave ter pomilovali nesrečnega mladeniča.

»Skoraj bi pozabil, gospod doktor! Čestitati ti moram!« pripomni neki znanec in proži roko Grašiču.

»Čestitati? Čemu?«

»Kaj še ne veš? Seveda, bil si tri dni na planinah. Torej ti naznanjam, da si postavljen na mesto banovinskega zdravnika v Rožnem dolu.«

»Znano mi ni, preseneča me pa tudi ne, ker sem se za podobno službo že precej časa potegoval. Kje praviš je to?«

»V Rožnem dolu. Lep kraj, na pol industrijski, na pol kmečki. Ljudje so razboriti, skladno s tvojo naravo, ki ljubi romantiko in zapetljaje.«

»Ali si to bral že v časopisih?«

»Prosim, izvoli!« pravi prijatelj ter mu ponudi ‘Slovenca’.

Grašič je bral: »Na mesto banovinskega zdravnika je postavljen dr. Grašič France ...«

»Čudno, ravno v Rožnem dolu!« se obrne Grašič proti Brodniku.

»Nekoliko nenavadno!« pritrdi ta. »Si bova pa obenem ogledala tvoje bodoče mesto.«

K mizi je prisedel mlad človek bledega, suhega obraza, ter živahnih, sivozelenih oči. Bil je športno napravljen, kar mu je je povečalo videz neke mačje gibčnosti in okretnosti. Lase je imel kostanjeve, spredaj lahno valovite. Usta so bila nenavadno, skoraj žensko pravilno izoblikovana ter bi izražala neko milino, če ne bi na obeh koncih prehajala v potezo, o kateri nisi vedel, ali je znamenje skrajnega cinizma, ali erotično razgibanih čustev, ali velikega usmiljenja in dobrosrčnosti ali pa skrajne hudobije in zatajenega sovraštva. Visoko čelo je razodevalo neko samozavestno razumnost, ki ni vajena kloniti pred drugim. Bil je že na prvi pogled krasen človek, lepotec, po katerem bi moglo zahrepeneti žensko srce. Čeprav elegantno napravljen, je vendar izkazoval prikupno domačnost in neprisiljeno prijaznost, ki je osvajala navzoče goste.

»Ne vem, kateremu bi dal prednost: ali Grašiču, ali pa temu človeku, ki je tudi vzor moške lepote.« Tako je premišljeval profesor Brodnik ter primerjal oba mladeniča.

»Oprostite, gospodje, slišal sem o imenovanju novega zdravnika v Rožnem dolu. Ker sem jaz iz tega kraja, boste oprostili moji nevljudnosti, če se za to stvar bolj zanimam.«

»Kot se zdi, sem jaz novoimenovani zdravnik v Rožnem dolu. Moje ime je dr. France Grašič.«

»Inženir Rudolf Vagner, pomočnik ravnatelja livarne v Rožnem dolu!« se je predstavil mladi mož ter se rahlo priklonil.

»Veseli me zelo, da se spoznam z našim novim zdravnikom še pred nastopom njegove službe. Veselilo me bo tudi, če me boste obiskali v moji vili v Rožnem dolu, čim boste prišli.«

»Žal, moram iti v Rožni dol že jutri ter nesti tja zelo žalostno novico.«

Inženir Vagner je z velikim zanimanjem prisluhnil.

»Ponesrečeni turist se piše namreč Milan Pogačar, študent filozofije, doma iz Rožnega dola. V žepnem koledarčku je izrazil željo, naj bo v primeru nesreče takoj obveščena njegova mati. To željo bom izpolnil.«

»Kaj? Milan Pogačar? Za vraga, saj to ni mogoče!« Na inženirja Vagnerja je novica silovito učinkovala. Z razširjenimi očmi je strmel v Grašiča, kakor da bi pričakoval izjave o pomoti glede imena.

»Da, Milan Pogačar mu je ime. Očitno ste prišli šele danes k Sv. Duhu ter ne veste, da smo ga iskali že tri dni v planinah. Našli smo ga v globoki grapi z zlomljeno hrbtenico, mrtvega. Upam, da so se ta čas nosači že vrnili z njegovim truplom v hotel sv. Janeza.«

Inženir Vagner je molčal, toda njegove oči so izražale nekaj nenavadnega.

»Bil mi je velik in iskren prijatelj,« je končno iztisnil iz sebe. »Uboga mati, uboga sestra!« Površen človek bi videl v vedenju inženirja Vagnerja veliko potrtost in prizadetost, ostremu očesu dr. Grašiča pa ni ušlo, da je v njegovi potrtosti marsikaj nepristnega.

»Res je sicer,« je nadaljeval Vagner, »da je konec koncev vseeno, kje in kdaj končaš življenje, ki itak mine, in z življenjem vse drugo, vendar ... vendar je lepše živeti kot pa sploh ne biti, zlasti, če je človek mlad, in zlasti, če ve, da potem ni ničesar več.«

»Mislim, da so poleg teh razlogov za življenje še drugi, globlji in važnejši, drugače življenje res ne bi bilo vredno življenja.«

»So,« je z zelo ljubeznivim posmehom odgovoril inženir, »toda le v toliko, kolikor dajejo večjo ali manjšo tolažbo človeku. Človek ne živi namreč same resnice, ampak tudi od lepih utvar in laži. In zakaj ne bi? Saj potem je pa itak vseeno.«

»Z drugo besedo, vi mislite kakor tisti, ki je rekel: pustimo nebesa vrabcem in angelom.«

»Morda je oblika tega izreka preveč surova, toda vsebina je pravilna.« 

Vagner je govoril domače, vljudno, toplo, naravnost prikupno, čeprav ni mogel popolnoma skrili potez na ustih, ki so izražale neko pritajeno čustvo. Grašič je dobil vtis, da je ta človek nevaren, ker je prikupen, razumen in vsega sposoben. Slutil je, da bo imel z njim še posla. Ni pa slutil, da bo velik del njegovega življenja povezan z lepim, zagonetnim mladeničem, ki se je vljudno smehljal njemu nasproti ter skrival v svojih sivozelenih očeh temno bodočnost mladega zdravnika.

Profesor Brodnik, ki se je še pred začetkom razgovora odstranil, se je zdaj vrnil. Elegantno in ljubeznivo se je inženir Vagner poklonil in se poslovil:

»Veseli me, da sem Vas spoznal. Slutim, da bo najino življenje precej povezano.«

»Enak občutek imam jaz. Upam pa, da bo ta povezanost enakih misli in enakega hotenja.«

Gostje so se že razhajali. Brodnik in Gradič sta naročila za naslednji dan zjutraj avto ter odšla počivat.

Zunaj je bila mesečina in se igrala z jezersko gladino. Precej niže doli je donela pesem tabornikov ob stražnem ognju. Drugače je vladal mir. Le ob obali je bilo slišati rahlo pljuskanje vesel. Mlad moški je v čolnu zaveslal proti sredini jezera. Preko ustnic mu je zdaj pa zdaj šinil smeh, ki mu je bila primešana zloba.

»Vendar enkrat konec te sitne zadeve!« je zamrmral.

Ustavil je čoln, potegnil k sebi vesla, vzel nekaj svetlega izpod sedeža na kljun čolna, zavil v to debel, težak kamen, vse skupaj prevezal z močnim motvozom ter spustil v vodo. Naglo je vse izginilo v jezerski globini.

»Tako, opravljeno! Zdaj pa le pojdimo pogledat tega nesrečnega fanta, ki je bil tako nepreviden in se ponesrečil. Jutri bo treba tolažiti žalostno sestro in še bolj žalostno mater. Pot je zdaj prosta.«

Mož, ki je v mesečini veslal po Bohinjskem jezeru in vrgel v globino skrivnostni zavoj, je bil inženir Rudolf Vagner, pomočnik ravnatelja tovarne v Rožnem dolu. Njegov čoln je odbrzel od sredine jezera proti hotelu sv. Janeza, kjer je na zasilnem odru počivalo prezgodaj strto telo Milana Pogačarja.

II.[uredi]

V dveh mesecih zdravniške službe je dr. France Grašič že precej dobro spoznal Rožni dol in njegove prebivalce. Rožni dol je večje podeželsko središče, na pol kmečko, na pol industrijsko. Poleg večjega kovinskega podjetja ima tudi dve tekstilni tovarni. Kovinarji so bolje plačani, delavci iz tekstilnih tovarn manj dobro. Kmetov je nekoliko manj, so pá trdni in premožni.

Že prve dni je spoznal, da je ves Rožni dol razklan v dva tabora: v kmečkega in delavskega. Pozneje je uvidel, da ta razlika ni točna, kajti v istem taboru so bili zastopniki obeh stanov. Šele iz razgovorov z župnikom se je dodobra prepričal, da reže Rožni dol vprašanje komunizma in katoličanstva ljudi v dva ostro opredeljena tabora, ki sta si drug drugemu nasprotna. Številčna moč obeh skupin je bila približno enaka. V prvem so bili skoraj izključno le delavci, če odštejemo nekaj izobražencev in pol izobražencev; v drugem so bili zastopani skoraj vsi kmetje, pa tudi precej delavstva. Obe strani sta bili močno organizirani po raznih društvih. Do nedavna je bila močnejša katoliška skupina, ki je pri raznih nastopih vedno odnesla zmago. Toda v tovarnah so bili neomejeni gospodarji komunisti. Tudi krščanski delavci so imeli svojo organizacijo, toda bila je številčno mnogo šibkejša od marksistične. V zadnjih dveh letih pa je zaradi pospešene komunistične propagande komunistična miselnost prodrla bolj na široko. Župnik se je upravičeno bal, da bodo pri prihodnjih občinskih volitvah dobili komunisti in njihovi somišljeniki občinsko upravo v svoje roke.

»Njihova propaganda je dobila v zadnjem času silovit zagon,« je tožil dr. Grašiču. »Gotovo so precej pripomogli k temu zunanjepolitični dogodki, ki so trenutno za razvoj komunizma stalno ugodni. Vendar se mi zdi, da je komunizem v Rožnem dolu dobil nove, sposobnejše voditelje in da je prav tukaj glavni razlog, zakaj je dobil naenkrat tako silno moč.«

»In kdo so voditelji?«

»To je tisto, česar ne vemo, kar bi pa morali na vsak način vedeti. Bistvo komunistične taktike je namreč v tem, da se glavni vodje vedno skrivajo za brezpomembne osebnosti, ki jih namesto sebe silijo v ospredje. Nujno je, da tudi pri nas začnemo z močnejšim gibanjem, ki bo to propagando ustavilo in jo uničilo. Seveda, treba bo tukaj veliko truda, sposobnosti in — pravega človeka. Veliko sem o tem že premišljal in se tudi z drugimi posvetoval. Prišel sem do zaključka, da bi bili vi, gospod doktor, primerni za to nalogo. Gre namreč za to, da prevzame vodstvo našega gibanja v Rožnem dolu mlad, deloven človek. Jaz ne morem biti pri vsem zraven. Dosedanji predsednik meddruštvenega odbora pa se žal ne znajde toliko v prefriganih in do skrajnosti preštudiranih komunističnih metodah. Poleg tega si tudi sam želi odstopa. Treba je človeka, ki bo naše vršite spet razgibal, dal zagona zlasti naši mladini, ki nam vidno prehaja v nasprotne vrste.«

Dr. Grašič se je zamislil. Že od gimnazijskih let se je boril za ideje katolicizma. Kot študent na univerzi se je neposredno udeleževal borb med obema svetovnima nazoroma, ki sta zavzemali na tej ustanovi zelo ostre oblike. V teh bojih se Grašič ni utrudil ali si zaželel zatišja, nasprotno, vedno bolj je prihajal do prepričanja, da je treba vse sile zastaviti za zmago katoliške ideje in tako rekoč celotno življenje postaviti v njeno službo.

»Gospod župnik, na razpolago sem, kadar koli in kjer koli bo treba.«

Zdravniška služba v Rožnem dolu je nudila Grašiču najboljšo priliko za spoznavanje ljudi. Na svojih obiskih je videl in spoznal marsikaj, kar drugim ni bilo dano videti in spoznavati. Zato nič čudnega, da se je kmalu popolnoma vživel v razmere kraja. Že prve dni se je spoznal s Pogačarjevo družino, ki jo je doletela ona znana nesreča. Vest o sinovi smrti je delovala na mater strašno, toda nič manj strašno je prizadelo tudi Milanovo sestro Marijo. Ljubeznivi nastop mladega zdravnika, njegove sočutne besede so zapustile v užaloščeni družini zelo dober vtis. Tudi Grašiču je kar dobro delo, da se je mogel razgovoriti v tako domačem okolju, zato je pozneje še nekajkrat obiskal Pogačarjeve.

Oče Martin Pogačar je bil kmet. Bil je eden izmed trdnih kmečkih korenin, ki nočejo kloniti pred prodirajočo, vsemogočno industrijo ter vidijo v zemlji kljub vsemu največje bogastvo. Velika industrializacija Rožnega dola mu ni mogla vzeti vere v zemljo in njeno vrednost.

»Prišel bo čas,« je večkrat zatrjeval, »ko bo človek spet začel ceniti zemljo. Morda bo takrat prepozno.«

Najstarejšega sina Milana je dal študirat. Mati je na tihem upala, da se bo sin posvetil duhovniškemu poklicu, enako sestra Marija. Toda Milan si je izbrál jezike. Za leto mlajša hčerka Marija je po končani meščanski šoli ostala doma. Bila je sonce Pogačarjeve družine. Res, da je bila končno le kmečko dekle z meščansko izobrazbo, toda iz vsega njenega vedenja je sevala neka neobičajna plemenitost, ki je, združena z milobo, visoko razumnostjo in lepoto, že na prvi pogled dala slutiti človeku, da nima pred seboj navadnega dekleta.

Po nekaj obiskih si je Grašič moral priznati, da prihaja k Pogačarjevim prav za prav zaradi Marije. Njene mehke, svetlosive oči so ga privlačevale. Čutil se je v njeni bližini čudovito srečnega. Ni bila morda le njena lepota vzrok, da se je v srce mladega zdravnika prikradlo neko čustvo skrite naklonjenosti do deklice. Vse Marijino vedenje je razodevalo neko privlačnost, ki je izhajala bolj iz njene notranjosti, iz lepote njene duhovitosti, dasi je imela poleg tega še drugih, bolj vidnih čarov, ki so navadnemu človeku bolj padli v oči.

Marijina mati je bila vesela vsakega Grašičevega obiska. To je zdravnik dobro čutil. Nasprotno pa oče, čeprav je bil z njim vljuden in ljubezniv, ni mogel prikriti neke zadrege, neke nejevolje, skoraj nekega nezaupanja.

Grašič je kmalu zvedel za vzrok tega zadržanja. Zadevo mu je pojasnil župnik. Pogačarjeva Marija je bila obljubljena inženirju Vagnerju. Od takrat naprej ni šel več France Grašič h Pogačarjevim.

Pogosto je že sicer videl Marijo pri društvenih sestankih, kajti bila je predsednica dekliškega krožka, tudi govoril je z njo in tudi svojih čustev ni mogel spremeniti, če se je še tako trudil, nasprotno, zdelo se mu je, da vsak dan težje prenaša njeno odsotnost, toda zavest, da je Marija že zavezana z drugim, mu je neizprosno narekovala hladno zadržanje in samopremagovanje.

Ljudje v Rožnem dolu so kmalu uvideli požrtvovalno in nesebično delo mladega zdravnika, ki se ni strašil nobenih naporov, če je bilo treba pomagati bednim in trpečim, tudi če pri tem ni dobil nobenega plačila. Večkrat se je zgodilo, da je po cele popoldneve ali večere prebil pri bolniški postelji revnega bolnika ali bolnice, plačila pa ni zahteval nobenega.

»Pravico za življenje ima vsakdo,« se je opravičeval, »tudi če ne more plačati.«

Taki prizori so se dogajali navadno v delavskih družinah, ki so bile bolj podvržene raznim socialnim boleznim, predvsem jetiki. Spočetka je to nesebično in požrtvovalno delovanje mladega zdravnika bilo znano le ožjemu krogu bednih delavskih družin. Sčasoma pa se je glas o dobroti in nesebičnosti Franceta Grašiča razširil splošno med delavstvom. Začeli so ga povzdigovati do nebes. »To je v resnici človek, ki ima ljubezen do proletarskega razreda. Takih voditeljev bi nam bilo treba.«

Toda če so revnejši delavci bili navdušeni zanj, so pa spet drugi prav v njegovi dobrotljivosti in požrtvovalnosti našli kamen spotike. Videli so v njem nevarnega tekmeca, ki bo s svojim načinom pridobil maso nižjega delavstva ne le za svojo osebo, ampak predvsem za naziranje, ki ga je zastopal.

»Ta človek nam je zelo nevaren. S svojim vplivom bo potegnil delavske mase za seboj in jih odvedel v katoliški tabor. Nekaj bo treba tu ukreniti, da se njegovo delovanje in njegov vpliv čim bolj onemogočita.«

Po marksističnih društvenih dvoranah so si sledile seje za sejo. Mrzlično so iskali privrženci Karla Marxa načinov, kako bi čimbolj izpodnesli naraščajoči vpliv dr. Grašiča na delavstvo. Poživili so propagando zlasti med mladino, posluževali se vseh sredstev, dovoljenih in nedovoljenih, zatekali se k najbolj nemoralnim spisom in brošuram, da bi le držali ljudi stran od katoliškega tabora. Tu so pa tudi dobro čutili porast komunistične propagande ter zato še bolj napeli vse sile, da to propagando čimbolj onemogočijo. Videli so v dr. Grašiču sposobnega voditelja, ki popolnoma obvlada svoje ljudi, jim zna dati navdušenja za delo in voljo do vztrajnosti in nepopustljivosti. Razna društva, ki so prej bolj životarila, so se pod Grašičevim vodstvom poživila in se uspešno vsa preusmerila za en sam določen cilj: kako privesti katoliško idejo v Rožnem dolu do popolne zmage, to je, kako osvojiti krščanstvu odtujeno delavstvo.

Dr. Grašič je bil predsednik meddruštvenega odbora, ki je imel vrhovno vodstvo nad delovanjem raznih organizacij v Rožnem dolu. V njegovem delu mu je zelo stala ob strani in mu vneto pomagala Marija. Imela je namreč ne le najvidnejše mesto pri dekletih, marveč je tudi največ pomenila s svojim vplivom med katoliškim ženstvom. V dr. Grašiču je Marija občudovala nesebično delo in velike sposobnosti, ki so odlikovale mladega zdravnika. Toda že zgodaj se je poleg tega občudovanja potihoma vrnilo v njeno srce neko čustvo, ki ga ni mogla več obvladati. Od takrat naprej je začela gledati mladega zdravnika v drugi luči. Kar težko ji je bilo, da je ostal Grašič kljub pogostemu občevanju in kljub tolikim in tolikim razgovorom in sejam z njo le navaden, skoraj hladen društveni predsednik, dasi je bil njegov nastop do nje vedno vljuden, olikan in ljubezniv. Slutila je sicer, da ve Grašič o njenih odnosih do inž. Vagnerja. Toda po drugi strani, čeprav se je zavedala, da to razmerje nalaga tako njej kakor tudi njemu neko določeno zadržanje, je vendar v srcu tiho hrepenela po nečem več, kakor je bilo le običajno društveno obravnavanje in sklepanje.

Uspeh Grašičevega vodstva in še bolj njegovega nesebičnega poklicnega delovanja se je kmalu pokazal v polni luči. Pri volitvah obratnih delavskih zaupnikov je marksistična volilna lista nazadovala za občutno število glasov. To dejstvo je silno učinkovalo na vodstvo marksistične skupine.

»Na vsak način bo treba nekaj narediti, da onemogočimo Grašiča. Če bo šlo tako naprej, bo v kratkem Rožni dol, ki je do sedaj veljal kot najbolj trdna in najbolj zanesljiva postojanka revolucionarnega delavskega gibanja, postal gnezdo klerikalnega nazadnjaštva in najbolj mračne reakcije.«

Katoliška stran, ohrabrena po uspehu, se je lotila dela še z večjo vnemo. Upati je bilo, da se bodo razmere v Rožnem dolu kmalu izboljšale. Nekega večera, bilo je okrog desetih, prihiti na stanovanje dr. Grašiča fantek iz bližnje okolice Rožnega dola.

»Ata je padel z lestve in se je zelo poškodoval. Prosim, da bi prišli in mu pomagali.«

»Ali si je kaj zlomil?«

»Ne vem, toda nič več ne govori in samo spi.«

»Aha, torej je v nezavesti.«

Grašič je pohitel k bolniku. Razen morebitnih notranjih poškodb, ki pa niso mogle biti nevarne, se ni zgodilo bolniku nič posebnega. Ukrenil je vse potrebno za bolnika, ki je bil zdaj že pri zavesti in stokal je zaradi bolečin. Čudno pa se mu je zdelo, da žena ni kazala kakšne posebne žalosti ali sočutja, dasi je mož stokal tako obupno. Starejša sinova sta ga gledala z nekako škodoželjnostjo in se umikala njegovim pogledom. Vsa stvar se mu je zdela zelo neprijetna. Kar oddahnil si je, ko je končal in stopil v hladen nočni zrak. Pot ga je vodila mimo hrastovega gozdiča, ki je bil oddaljen od prvih hiš v Rožnem dolu dobre četrt ure. V mislih se je še mudil pri čudnem obisku, ko zasliši pred seboj udarjanje korakov. Tri postave so mu šle v temi nasproti. Tik pred njim se ustavijo. Bila je temna noč in Grašič jih ni mogel spoznati.

»Ali ste vi dr. Grašič?« vpraša eden izmed njih.

»Da, jaz sem.« Grašič pogleda nezaupno od enega do drugega. Bil je tudi skrajni čas, kajti eden izmed njih je z dolgim predmetom, očividno s težko palico, z vso silo zamahnil proti njegovi glavi. Komaj je imel Grašič toliko časa, da se je umaknil morda smrtonosnemu udarcu. V hipu je odskočil, mahljaj je zadel v prazno. Toda že je bil obkoljen od neznancev. Mrzlično je iskal po žepih pripraven predmet za obrambo. Otipal je velik ključ, ga izvlekel in sklenil, da se bo z njim branil, kolikor bo pač mogel. Zdaj je vedel, da je bil oni bolnik le dobro zamišljena past.

»Kaj hočete od mene?« je zavpil.

V odgovor je eden neznancev zopet navalil proti njemu. S spretnim sunkom pod brado ga je vrgel zdravnik na hrbet ter se takoj nato umaknil, da se pripravi za napad ostalih dveh lopovov. Upal je, da se bo mogel otresti zločincev, ker je imel za to dobre pogoje. V akademskih letih je namreč zelo gojil šport in si okrepil mišice, se uril v rokoborbi in v boksanju ter si na ta način pridobil potrebno spretnost, ki mu je že večkrat koristila.

»Če me ne pustite pri miru, vas premikastim kot mlade mačke!« Še ni končal te grožnje, ko sta dva zločinca skupno navalila nanj. Da se omeji samo na enega, skoči Grašič z vso silo in z glavo naprej v trebuh napadalca na desni. Oba se takoj zvrneta po tleh. Levi napadalec je navalil v praznino, medtem ko se desni na tleh zvija v bolečinah in se neznansko dere. Še preden utegneta doslej še nedotaknjeni napadalec in pa oni, ki ga je zadel Grašič s težkim ključem pod brado, preiti v skupen napad, je zdravnik že pokonci ter s ponovnim sunkom zvrne enega izmed njih po tleh ter se takoj nato zažene proti drugemu. Ta je očividno spoznal, da postaja zadeva nevarna, ter se z vso naglico spustil v beg. Bržkone je bil to tisti, ki še ni okusil trde Grašičeve pesti.

Grašič je stekel za njim. »Moram ugotoviti, kdo so prav za prav ti zločinci.« 

Bežala sta skozi hrastov gozdič ter se poganjala preko nizkega grmičevja. Razbojnik je imel urne noge, tako da po nekajminutnem tekanju sem ter tja Grašič skoraj ni več upal, da bi razbojnika mogel dohiteti. K sreči pa se ta zaplete v gosto bodičevje in cepne po tleh. Takoj je Grašič na njem ter ga že stiska za grlo.

»Kdo si?« sili iz njega.

Popusti nekoliko s prijemom, da bi slišal odgovor. Lopov molči.

Še huje stisne Grašič in zapreti: »Povedal mi boš svoje ime ali pa se kar pripravi na najhujše!« Seveda Grašič ni mislil resno.

Zdaj pove neznanec svoje ime. Grašič ga sicer ni poznal, vendarle mu je bilo to ime toliko znano, da je takoj presodil, od kod izvira napad. Razbojnik ga je prosil, da njegovega imena ne bi izdal, saj mu je bilo za vse skupaj zelo žal.

»O tem ti žal ne morem dati nobenega zagotovila,« odgovori dr. Grašič ter spusti razbojnika, ki jo jadrno ucvre v temo in se izgubi.

Grašič je še nekoliko obstal in premišljal, v kateri smeri bi bilo najbolj varno kreniti proti domu, ko mu vzbudi pozornost bela stvar na tleh, po vsem videzu kak listič papirja.

»Ali sem ga jaz izgubil?« pomisli. V resnici je bila na tleh pisemska kuverta. Posvetil je nanjo z žepno svetilko ter bral: »Janez Osterc (to je bilo namreč ime razbojnika), delavec, Rožni dol 102.«

Potegnil je iz kuverte še pisemski papir ter bral na njem:

»Po sklepu seje meddruštvenega odbora vam sporočam, da je treba zdravnika dr. Franceta Grašiča v najkrajšem času in na najbolj primeren način spravili s pota. Vi ste pooblaščeni, da to nalogo izvedete. S tem vam vrhovni komite izkazuje veliko zaupanje. Skrbite, da bo to zaupanje upravičeno. Pismo uničite v najkrajšem času.

Za centralni komite komunistične partije sekcije Rožni dol
V.
Rožni dol, dne 17. sept. 1934.

Iz pisma je Grašič seveda takoj vedel, kdo je v ozadju tega napada. To je bilo delo nasprotnega tabora, ki se je hotel njega na tako zločinski način znebiti. Pogledal je še enkrat pismo. Pisava mu ni bila znana. Dalo bi se pa ugotoviti, kdo je njegov pisec. Podpisal se ni, navedel je samo črko V., ki je lahko začetna črka njegovega imena, lahko pa tudi kakšno določeno znamenje, ki jih komunisti navadno uporabljajo v medsebojnem občevanju.

»Če bi se dalo ugotoviti, kdo je spisal to pismo, bi seveda tudi s tem dobili ključ do komunistične tajne organizacije, kajti pismo je spisano po nalogu osrednjega komunističnega odbora v Rožnem dolu.«

Drugo jutro je France Grašič omenil ta napad župniku ter mu pokazal najdeno pismo. Župnika je stvar nekoliko presenetila.

»Torej tako daleč se upajo!« je vzkliknil. »Ne boje se niti umora, če jim je kdo napoti. Pisava pa se mi zdi neznana. Verjetno je, da jo je pisec popolnoma spremenil, in tako bi ga bilo težko ugotoviti. Ostane pa že vedno pot, da razkrinkamo to zločinsko družino preko napadalca, ki vam je izdal svoje ime. Seveda, če se vam zdi ta način primeren.«

»In kaj mislite Vi, gospod župnik?«

»Jaz mislim, da bi pustili vso stvar pri miru. Oni zdaj vedo, da jih vi držite v rokah, ker je eden izmed napadalcev izdal svoje ime, in zato si ne bodo upali ničesar več ukreniti proti vam. Smatram pa, da bi nam postopek proti njim ne prinesel velike koristi, nasprotno, njihova zagrizenost bi postala zaradi tega še večja in mi na stvari ne bi prav nič pridobili.«

»Res je. Tudi jaz mislim, da bo ta način boljši. Pridobili ne bi s tem nikogar. In naš cilj ni moriti, kakor njihov, ampak pridobivati.« 

»Toliko vas pa opozarjam, gospod doktor, bodite zelo previdni! Vaša navzočnost v Rožnem dolu je komunistom silno nevšečna. Dobro se zavedajo, da imajo v vas močnega in nevarnega nasprotnika.«

III.[uredi]

Z ministrstva za socialno politiko je prišel preko okrajnega načelstva odlok, da se morajo tovarne v Rožnem dolu natančno pregledati, ali ustrezajo sodobnim higienskim zahtevam ter naj se o tem pošlje referat. V zdravniško komisijo, ki naj bi ta pregled izvršila, je bil določen tudi France Grašič.

Ko je komisija hodila po raznih oddelkih tovarn, je France pač dobro čutil sovražne poglede delavstva. Pri pregledu jih je vodil pomočnik ravnatelja inženir Rudolf Vagner. Od prvega srečanja je France še velikokrat prišel v stik z mladim inženirjem. Ni imel z njim kakih globljih odnošajev, vendar se more reči, da je bil Vagner eden izmed tistih osebnosti v Rožnem dolu, s katerim je Grašič najlaže občeval. Vagner je bil namreč zelo izobražen mož, le žal, da je bil popolnoma materialistično in brezversko usmerjen. Pod njegovim uglajenim in prikupnim nastopom se je skrival cinizem, ki ni poznal obzirnosti niti pred najbolj svetimi rečmi.

France je vedel, da bi bil Vagner kakor rojen voditelj komunističnega tabora. Bil je namreč eden izmed tistih ljudi, ki so z dušo in telesom zapisani materialističnemu svetovnemu nazoru, ki pa v svojem življenju žive, vsaj navidezno, kakor nekaki svetniki, vzdržno, v samopremagovanju, ter s tem dajejo svojemu nazoru nekak sijaj pravičnosti. Nič čudnega torej, da so imeli pripadniki komunističnega tabora v Vagnerju nekak svoj vzor. Kakor je bil Grašič za krščanski tabor voditelj, tako so smatrali tudi komunisti Rudolfa Vagnerja za svojo veličino, čeprav z njihovo skupino dejanske zveze ni imel.

Ob priliki tega higienskega pregleda je povabil Vagner Grašiča na večerjo.

Okrog mize so sedeli zvečer poleg inženirja še dr. Grašič, sodnik Hribar in njegova gospa ter višji nadzornik v tovarni Miller.

»Res je, da delavec kakor tudi vsak drug človek potrebuje pri svojem delu higienskega okolja. Vendar se mi zdi, da so to samo kapljice v morju sodobnega socialnega vprašanja, katerega bistvo je povsem drugje.« Te besede je govoril Vagner.

»In kje bi bilo bistvo vsega socialnega vprašanja, če smem zvedeti za vaše mnenje?« vpraša sodnik Hribar.

»Bistvo ali bolje rešitev socialnega vprašanja po mojem trdnem prepričanju vsekakor ni v kakih poskusih duhovnega enačaja, ko gre pa le za stvari, ki se tičejo človeškega telesa. Da se na kratko izrazim: rešitev socialnega vprašanja je v popolnoma novi uredbi družbe, ki bo izbrisala neenakosti med posameznimi ljudskimi razredi, ter vse, tako stvar kakor človeka, podružabila.«

»Vaša zamisel o novi družbi je torej zamisel Karla Marxa, ki je zahteval v svojem programu podružabljenje vseh proizvajalnih dobrin, podružabljenje zemlje in podružabljenje človeka in njegove sreče,« je pripomnil Grašič.

Da, Karl Marks je začetnik nauka o novi, boljši družabni uredbi.«

»Dovolite,« se oglasi sodnik Hribar, »da pri tem stavim še neko vprašanje. Govorili ste tudi o podružabljenju človeka. Kako si to natačneje zamišljate?«

»Podružabljenje človeka v novi družbi je temeljnega značaja. Človek bo v tej dražbi sestavni del velikega telesa, le delček velikega stroja. Ne le, da bodo tvarne dobrine za kar jaz imenujem le nekak odtenek navadne snovi. Hočem reči, človek naj bo srečen ne več kot posameznik, temveč kot del vseobče zlitine, ki ji pravimo družba. Samo tak ima pravico do dobrin, in le tak bo mogel te dobrine uživati v do zdaj nesluteni meri.«

»Če vas prav razumem, potem v taki družbi tudi zakona ne bi bilo več,« dostavlja gospa Hribarjeva. »Kajti zakon je po sedaj veljavnih pojmih omejen le na dva posameznika. V bodoči družbi bi pa bila ljubezen med obema spoloma tudi podružabljena, to se pravi, spolno življenje bi bilo popolnoma pomešano. Ali se vam ne zdi, da bi to stanje naglo privedlo do nemogočih posledic?«

»Glede tega si moramo biti popolnoma na jasnem. Človeka je treba vzeti takega kot je. In tu je človek — morda bo gospod doktor ugovarjal, vendarle je čista resnica — popolnoma izenačen z živaljo. V stoletjih smo si mi ustvarili toliko tako imenovanih nravnih predsodkov, in to je krivda krščanstva, da se sedaj le težko dogrebemo do čiste resnice, ki pa je vendar tako enostavna. Človek ima telo, ki je po svojem ustroju prav tako kot živalsko, množi se kakor žival, in rad bi vedel, zakaj bi se prav človek moral utesnjevati v nepojmljive moralne domislice, ki nam jih je prineslo krščanstvo.«

»To vam rad priznam, da je človek po svojem telesu in njegovih sestavinah enak z drugimi vrstami živalskega sveta. Toda, je pa vendarle razlika med človekom in živaljo popolnoma bistvena. Vi pozabljate, gospod inženir, da je človek ne samo telesno, ampak tudi duhovna bitje. Seveda, vi duhovnost zanikate. Toda kljub vsem naporom materialistov duhovni svet obstoji, in kljub vsemu dokazovanju se ne boste mogli nikoli prepričati, da je človeški razum in njegova volja le odcedek možganske mrene, ampak nekaj popolnoma netelesnega, duhovnega, kar pri živalih ne morete in ne boste mogli nikoli zaslediti. Če je torej človek telesno duhovno bitje, in ne samo telesno, kakor je žival, je že s tem rečeno, da se bo v vseh zadevah ravnal po zakonih duhovnosti, ki je pač ustvarjena zato, da gospoduje telesnosti, torej tudi v takih zadevah kot so zakon, ljubezen itd.«

»Razumem,« pravi Vagner. »Vse vprašanje se vrti okrog tega, ali obstoji duhovnost ali ne obstoji. Vi pravite, da se duhovnost da dokazati. Vsako dokazovanje je dvoumno, nezanesljivo, varljivo. Prav to hočem poudariti, da na svetu ni nič popolnoma trdnega, o čemer bi se dalo reči: tako je in nič drugače. Pod takim vidikom gledam jaz na dokaze o bivanju duhovnosti, o duši, o Bogu, ter sploh o vsem, kar človek ne more na ta ali oni način s svojimi čuti otipati.«

»Vaši nazori so sicer za mladega človeka, rekel bi, skoraj privlačni, toda nesmiselni in nemogoči,« pravi sodnik Hribar. »Saj si, recimo, pravice ni mogoče predstavljati brez nekega trdnega duhovnega ozadja.«

»Toda pravice si predstavljati sploh ni treba! Pravice sploh ni! Pa naj pride norec in pove, da pravica je! Jaz se na vsako govorjenje o pravici požvižgam.«

»Potem so tudi druge vrednote, kakor so to dobrota, ljubezen, usmiljenje, za vas brezpomembne,« doda Grašič.

»Ne le brezpomembne, ampak celo smešne in naravnost škodljive. Tako imenovane krščanske kreposti usmiljenja, milosrčnosti, ljubezni, dobrote in še ne vem kakšnih drugih dobrih in tercialskih lastnosti smatram jaz za izraz, nemočne in sramotno propadle človeške miselnosti, ki si ne upa seči brezobzirno do skrajnega dna človeške narave ter iz njega zaživeti povsem naravno, pristno in nepokvarjeno življenje.«

Gospa Hribarjeva je z nekakim občudovanjem zrla na mladega moža, ki je s svojo miselnostjo predstavljal tako izrazito nasprotstvo vsega, kar ima človek za sveto in dobro. Vendar je bilo to občudovanje kakor občudovanje samomorilca, ki zna biti v načinu samomora nadvse izviren in iznajdljiv.

Skrajni cinizem inženirja Vagnerja je ogorčil Grašiča.

»Seveda, ob takem pojmovanju življenja je čisto razumljivo, da vidite rešitev socialnega in posebej delavskega vprašanja v podružabljenju vsega, tudi človeka in njegove sreče. Vendar padate pri tem v dve usodni zmoti. Prva je, da se človek ne more ne v taki, ne v drugačni socialni obliki povzpeli do tiste neslutene višine v uživanju tvarnih dobrin, da bi na ta način dosegel nekak raj na zemlji, kot si vi to zamišljate. Dejansko življenje, prenapolnjeno s trpljenjem, ta vaš nauk popolnoma ovrže. Druga je ta, da človek kljub vsemu samodopovedovanju in siljenju le ne more izbrisati iz sebe duhovnega sveta, njegovih zahtev, ki se najbolje izražajo in združujejo v očitkih vesti. Izbrišite mi vest, in postal bom vaših nazorov.«

Vagner je molčal.

»Lahko mi sicer odgovorite na isti način kakor prej: Vest je zame izmišljotina katoliške duhovščine. Toda prepričajte se o tem, če se morete. To je le eden izmed dokazov, ki govore proti vašemu pojmovanju o novi družbi in o novem človeku.«

Tu je sodnik Hribar obrnil pogovor drugam. Večer je nato potekel v razgovoru o stvareh, ki niso tako ostro črtale razlike med mladima možema.

Mesec september je morda eden izmed najlepših mesecev v letu, posebno na deželi, kjer narava kar vidno prehaja iz poletne vročine v hladnejšo jesensko zasanjanost in otožnost. Zadaj za gozdom ob cvetoči ajdovi njivi se je mudila na delu Pogačarjeva družina. Dva najmlajša fanta sta se z glasnim vpitjem podila po gozdu, stikala po drevju ter tu pa tam nagajala starejšemu Jožetu, ki je tolkel kepe skupaj z materjo in sestro Marijo. Nedaleč od tod sta orala oče Martin in hlapec. Od časa do časa je počil bič ter se oglasilo spodbudno priganjanje hlapca, ki danes nikakor ni bil zadovoljen s prepočasno hojo volov.

Fanta v gozdu sta nenadoma začela rjuti, kakor da bi bila obsojena. Radovedno so se ozrli vsi proti gozdu. Spremembo je povzročil prihod nekoga, ki se je začel poditi z otrokoma po hosti in ki ga oni z njive zaradi gostega grmovja niso mogli opaziti.

Toda vedeli so, da je prišel Vagner, ki se je zelo rad poigral z otrokoma in ki je rad prihajal na polje, ne le zato, da je obiskal Marijo, marveč tudi zato, ker je kakor Grašič ljubil tudi on življenje v prosti naravi.

Delo se je bližalo h koncu. Oče in hlapec sta vpregla vole, vsa družina se je usedla na voz ter se med razgrajanjem obeh najmlajših utrujena peljala proti domu. Marija je šla z Vagnerjem peš po gozdu.

»Zdi se mi, kakor da ti sonce nikakor ne more vzeti bele barve, naj se še tako trudi in pripeka. Jaz pa sonca ne maram, moj najbolj priljubljeni kraj je gozd. Ali ni lepo v gozdu, zlasti ko človek še drži trdno v svojih rokah to, kar tako radi primerjamo gozdnemu življenju, zelenemu drevju, sploh vsemu, kar poganja in raste, namreč mladost!«

»Mladost je lepa, toda če je brez cilja, je kaj malo vredna. Velikokrat sem ti mislila o tem govoriti, Rudi. Mislim, da je danes ugodna prilika. Tvoje življenje je, bojim se, brez vsakega cilja. To je tisto, kar me najbolj boli.«

»Ali ni ljubezen eden izmed najvišjih ciljev, kar si jih more človek staviti?«

»Res je, tudi jaz sem tega mnenja, vendar mora imeti ljubezen neko vsebino, neko ozadje, drugače je preveč na trhlo zgrajena. Tvoji nazori, zlasti o veri, so taki, da nikakor niso sposobni poglabljati ljubezni med dvema dušama.«

»Pojdi, pojdi, to so prazne govorice, ki nimajo s pravo ljubeznijo nobenega opravka! Prava ljubezen se mora popolnoma sprostiti kakršnih koli predsodkov ali ozirov. Kdor ji stavlja na pot kakršne koli ovire ali pregraje, ta ne razume srca mladega človeka, ki hoče v svojih čustvih iti do zadnjih posledic. Tolikokrat sem ti rekel, da sedita prava vera in nravnost kot nekaki slepi in brezzobi čarovnici na ozki poti, ki vodi do popolnoma neskaljene in nemotene predaje v ljubezni. In zato jaz vero in vse posledice, ki izvirajo iz nje, sovražim.«

»Toda Rudi, motiš se! Vera ljubezen očiščuje in celo pomnožuje. Ti veš, kako so pravzaprav nastali najini odnosi. Povedala sem ti tudi, da ne čutim tiste ljubezni do tebe, o kateri bi lahko dejala, da je ljubezen, ki vodi do zakona. Tvojo ljubezen sem sprejela iz višjih nagibov, zaradi očeta. Prosim te, olajšaj mi to odločitev čim bolj moreš. Saj veš, da me tvoji nazori, tvoje obnašanje tolikokrat žalosti. Morda pride celo čas, ko se bo zaradi spremenjenih razmer, morda zaradi kakšnega preobrata pri tebi ali tudi v meni vžgala tudi na moji strani ljubezen. Vem pa, da se ne bo to nikoli zgodilo, dokler spremljajo tebe taki nazori.«

Vagner se je čutil pred Marijo kakor otrok pred starši, kadar je kaj zagrešil. Vsa njegova drznost in posmehljiva narava sta bili v navzočnosti Marije kaj klavrni.

»Nazori imajo presneto malo opravka z ljubeznijo. Ti se daš vse preveč voditi od raznih predsodkov, ki ti jih narekuje vera. Saj nimam nič proti tvojemu verovanju. Toda vera je vera, ljubezen pa je ljubezen.«

»Ali misliš, da bi lahko bila srečna, če se ne bom strinjala s teboj v tako važni stvari kot je vera?«

»Mene to nič ne moti. Zame je prav isto, ali je moje dekle katoliške, mohamedanske ali budistične vere. Saj nisem zaljubljen v njeno prepričanje, marveč v njeno lepoto, ali ni res, draga?«

Rudi jo je skušal priviti ob teh besedah k sebi, toda Marija ga je narahlo odrinila.

»Ne, Rudi, pozneje, ko se bova poročila. Bodiva za zdaj samo prijatelja in nič drugega.«

Rudi je vzdihnil. »Marija, ti me ne ljubiš! Kako rad bi, da bi me ti ljubila na enak način, kakor ljubim jaz tebe.«

»Morda bo prišel tisti čas, ko bom lahko rekla: ljubim te. Toda to ni odvisno samo od mene, to je odvisno predvsem od tebe. Danes pa ti tega priznanja ne morem izreči.«

»Vem, zakaj praviš, da je to odvisno predvsem od mene. Toda jaz ti zagotavljam, draga, da boš ti kmalu izrekla to priznanje s polnim prepričanjem, čeprav ne bo treba meni kloniti tam, kjer bi ti rada. Mislim namreč, da je ljubezen dovolj močna, da bo premagala vsako oviro med nama.«

Iz mladeničevih oči je v tem trenutku res sijal ogenj velike ljubezni do Marije. Marija je vedela, da jo Rudi ljubi nad vse. Vedela pa je tudi, da zaradi njegovih protiverskih in tudi drugače čudnih nazorov ne more biti z njim srečna. Res je, da ji je mladenič ugajal, saj je bil lep fant. Njegova vitka postava, njegove kakor ogenj žgoče in nekoliko zasanjane oči, njegovo visoko in razumno čelo, njegova očarljiva usta, njegova beseda, s katero je znal tako prepričevalno in prikupljivo in tako drzno govoriti, vse to je človeka osvojevalo ter ga ter ga privlačevalo k mlademu inženirju. Toda vendarle je bil med njima prepad le pregloboko izkopan. Marija si je tolikokrat priznala, da bi ga mogla ljubiti z najbolj vročo in iskreno ljubeznijo, če bi ... če bi bil Rudi enakih nazorov kakor je dr. Grašič. Grašič! Ob tem imenu je Marijo vedno spreletelo globoko čustvo. Velikokrat je že v mislih primerjala oba mlada moža, in ob teh primerjavah se je podoba mladega inženirja vedno bolj umikala in slabela pred svežo sliko mladega zdravnika. Tu je prav za prav popolnoma spoznala, da bi bil njen zakon z Vagnerjem nekaj silno nemogočega, nekaj, na kar se je bala tudi samo za trenutek pomisliti. »Če bi bil Rudi to, kar je dr. Grašič!« si je večkrat dejala. Toda zopet je vedela, da je to skoraj brezupno, pa zopet videla, da so njene misli vedno bolj pogosto pri mladem zdravniku.

Na to je mislila tudi zdaj, ko je z roko v roki šla po že jesensko obarvanem gozdu z Rudijem s polja proti domu. Roka, ki je počivala v njeni roki, se ji je zdela zdaj bolj tuja in hladna. Tisti morda, s katerim se je prej tolažila, ji je zdaj že postal skoraj »ne«.

Sicer pa, ali je res mogoče, da jo Rudi ljubi, ko se tako trdovratno brani popustiti tudi najmanjšo stvar od svojih nazorov? Ali je res ljubezen nekaj drugega, in nekaj drugega spet vera?

Ta težka vprašanja so ostajala v duši Pogačarjeve Marije. Končno, tudi če bo privolila v zakon z mladim inženirjem, bo vendarle slonela ta zveza na neki ljubezni: na ljubezni do očeta, na ljubezni do spoštovanja in do čuta dolžnosti, ki se ji ona prostovoljno žrtvuje. Svoj sklep bo držala: postati hoče žrtev ljubezni do očeta!

Prišla sta že v Rožni dol in Rudi se je poslovil. Njegove misli pa so šle z Marijo.

»Moram te dobiti, ti neukrotljiva stvarca! Dvakrat se motiš, ti kmečka bunka! Motiš se najprej, da bom jaz iz ljubezni do tebe postal klerikalski spreobrnjenec: motiš se pa zlasti še v tem, da bi moja ljubezen segala v zakon! Ti mi boš postala prostovoljno moja ljubica, in ko se te bom naužil, te bom odvrgel, kakor se odvrže izžeta limona.«

Na obrazu inženirja Vagnerja je bilo pri tem brati neko mešano čustvo.

Na stanovanju ga je že čakala skupina ljudi iz tovarne. Bili so to navadni delavci, ki pa niso imeli v nobeni organizaciji kakšne vidnejše vloge. Očividno je inženir Vagner vedel že vnaprej za njihov prihod, kajti brez kakega presenečenja jih je pozdravil ter jim voščil dobrodošlico.

Umaknili so se takoj vsi v Rudijevo delovno sobo ter posedli po stolih.

»Začnimo takoj pri stvari,« je spregovoril Vagner. »Vi dobro veste, da je zadnji čas delo zdravnika Grašiča zavrlo razvoj našega gibanja ter grozi celo nevarnost, da se bodo v Rožnem dolu celo med delavskimi vrstami uveljavili naši nasprotniki. Mi moramo uporabiti vsa sredstva, da stremo odporno moč našega nasprotnika ter privedemo naše gibanje do končnega uspeha. Poskusili smo že z nekim sredstvom, ki pa, kakor veste, ni uspelo in ga tudi ne kaže ponoviti. Namen nocojšnje seje je, da ugotovimo zanesljivo sredstvo, kako streti ali vsaj občutno zmanjšati prodiranje nasprotnikov. Prosim predlogov.«

Navzoči delavci so molčali. Bili so to ljudje trdih, žuljevih rok, ki se jim je bral na obrazu nekak pohlep po krvi in po uničevanju. Boljših ljudi si komunistična stranka v Rožnem dolu res ni moglo izbrati v svoj osrednji odbor.

»Težko je najti v sedanjih okoliščinah uspešno sredstvo. Moč naših nasprotnikov je prevelika. Vpliv, ki ga ima Grašič, je tako narastel, da ga bo mogoče zlomiti le z najbolj iznajdljivimi in temeljitimi sredstvi. Vendar mi teh sredstev ne poznamo. Poznate morda vi, gospod inženir?« vpraša eden izmed navzočih.

»Poznam sredstvo, ki bi v sedanjih okoliščinah utegnilo prinesti naši stvari precejšnjo korist. Toda to sredstvo je sredstvo večjega obsega, ki nas bo stalo mnogo naporov in mnogo priprav. Če ga bomo dobro izvedli, nam bo prineslo za dolgo časa odločujočo besedo v Rožnem dolu. Če nam ne bo uspelo, bo kljub temu doseglo to, kar je njegov cilj. To čarobno sredstvo, vi ga dobro poznate, je — stavka.«

Ob tej besedi je zasijala iz oči vseh navzočih — neka zadovoljnost, kakor ob besedi, ki daje človeku upanje na izpolnitev dolgo pričakovane obljube.

»Veste namreč, da je stavka v rokah dobro zgrajene komunistične organizacije sijajno sredstvo, da se zrevolucionirajo delavske in tudi kmečke mase. Mi bomo postavili do vodstva tovarn take zahteve, o katerih vemo že v naprej, da jih podjetja ne bodo mogla ali pa ne bodo hotela sprejeti. Nato se bomo teh zahtev oklepali z vso silo, da preko njih ustvarimo vzdušje negotovosti in nezadovoljnosti, ki je najbolj ugodno za upor množic. Ko bodo te zahteve prodrle v srce vsakega delavca in si bodo osvojile tudi sočustvovanje kmečkih ljudi, bomo stopili z njimi javno na dan.

Podjetja jih bodo seveda zavrnila. V tem se zanesite name, ki sem pomočnik ravnatelja tovarne v Rožnem dolu. Ko nam bodo te zahteve odklonjene, bomo šli med ljudstvo in z vso silo sejali nezadovoljstvo med množicami. Propaganda se bo potem stopnjevala do take napetosti, da bo prehod v dejansko stavko zelo lahek in da se bo stavka izvajala ne toliko od naše strani, ampak splošno od delavstva brez razlike na svetovnonazorno pripadnost, le da bomo mi imeli vodstvo v svojih rokah in stavko popolnoma kanalizirali v naše komunistične namene. V ostalem se bomo ravnali po uradnem priročniku, ki nam ga je poslalo vodstvo stranke in ki podrobno opisuje ves način, kako je treba stavko izvesti.«

»Zdi se mi potrebno, da si čimbolj razdelimo vse pogoje, ki jih zahteva stavkovna strategija: pripravljalne metode, potrebna vzgoja za borbo, stavkovni fondi, razkroj nasprotnega mnenja, letaki itd.«

»Eden izmed najvažnejših pogojev,« povzame Vagner, »je brez dvoma vzgoja za borbo. Lahko se nam namreč zgodi, da bomo imeli vse pripravljeno, toda zaradi neborbenosti stavkajočih stvar propade ali pa le delno uspe. Ljudi bo treba takoj sistematično začeti vzgajati za borbo. Nasprotna stran je zelo borbena in pripravljena za žrtve. Mi bomo imeli to prednost, da bomo napadali. Do sedaj smo bili v obrambi, kar je veliko škodilo našemu gibanju. Od zdaj naprej bomo stopili v napad. Treba pa je delovati skrito, tako da nepoučeni ne bodo vedeli, da nam je končni cilj vsega prizadevanja stavka.«

»Vendar, če smem pripomniti še jaz svoje mnenje,« pravi eden izmed delavcev, suh, koščen, z roparskimi potezami na obrazu, »stavka je bitka, in v bitki mora biti cilj popolnoma jasen. Zato je treba naše ožje vrste popolnoma seznaniti s pravimi nameni stavke, čim bolj jasen je cilj, tem bolj vneto bo šlo naše članstvo na delo.«

Večerni mrak se je polagoma spreminjal v noč. V Vagnerjevi sobi so se pošastno odražale sence skrivnostnih zarotnikov. Zločinsko so žarele njih oči v polletni ter razodevale neko nestrpnost, kakor da bi se jim zdel čas do začetka stavke tako daleč predolg.

»Brez dvoma,« pravi Vagner, »jasen cilj je prva zahteva vsakega gibanja, torej tudi stavkovnega. Ukrenili bomo vse potrebno, da bodo naši člani čim bolj prežeti s pravim spoznanjem. Prav tako pa je treba zelo dobro poznati cilje našega nasprotnika, poznati njegovo taktiko, obvladati njegove manevre, natančno imeti pred očmi njegovo moč in njegov pogum. Naša akcija mora iti za tem, da nasprotnikove sile čim bolj razkroji. Ljudje bodo strmeli, kako se vam bo to posrečilo. Računati pa moramo tudi na dobo mrtvila, ki bo zavladalo med našimi pristaši. Toda bodimo prepričani: če bodo vse celice storile svojo dolžnost, nam bo stvar popolnoma uspela. Izvedli bomo stavko, spravili ljudi v napeto revolucionarno stanje ter ga v njem držali toliko časa, da vzgojimo iz njihove srede množico svojih delovnih pristašev. Grašičevo moč bomo na ta način popolnoma strli, sile pa omejili na najmanjši, za nas docela neškodljivi obseg.«

»Torej na delo,« zakličejo ostali.

Stisnjene pesti so se dvignile v zrak ter s vso svojo težo padale na mizo. Sestanek je bil končan. Udeleženci so drug za drugim izginjali v temo ter nosili v srcih divjo voljo, da vse store za izvedbo stavke.

Nad Rožni dol se je začela polagoma zbirati črna nevihta.

Poklicno delo je Franceta Grašiča zelo zaposlilo. Opravljal ga je vneto in z veliko ljubeznijo. Tudi vodstvo gibanja mu je dalo veliko opravkov, ki se jim je žrtvoval z nekim posebnim navdušenjem. Toda vendarle so se mu misli z bolj in bolj rastočo trdovratnostjo vračale k grenkovdanemu, ljubeznivem smehljaju Marijinih ustnic in k svetli modrini njenih očes. Zaman si je dopovedoval, da je to nespametno, da je Marija že vezana, zaman si je delal očitke, da se obnaša kakor kak zaljubljeni gimnazijski petošolec, ki začuti v sebi prve znake nagnjenja do drugega spola. Marijina podoba je postajala v njegovi domišljiji vedno bolj izrazita, Marija mu je postala v mislih vsakdanja tovarišica, ki ga je spremljala pri vsakem njegovem delu. Sčasoma si je moral priznati, da je Marija postala izhodišče vseh njegovih misli in čustev ter osrednja točka njegovega življenja.

»Kam bo to privedlo?« se je večkrat s strahom spraševal. Videl je brezupnost svojega prijateljstva do Marije, čutil pa je tudi razklanost in nemir v svoji notranjosti, ki ju ni mogel več prenašati. Končno je sklenil razodeti vso stvar župniku in ga vprašati za svet.

Župnik Lovšin je bil eden izmed onih korenin iz starejših duhovniških vrst, ki so začeli svoje delovanje na prelomu one dobe, doživeli sredi njega njen zaton ter ga bodo končali na prelomu druge dobe, ki pomeni povratek k prvi. Bil je eden izmed ožjih Krekovih sodelavcev in somišljenikov, ki so se od začetka svoje službe vrgli s silno vnemo in skrajno nesebičnostjo in požrtvovalnostjo na delo za narod, sledeč klicu velikega cerkvenega poglavarja Leona XII.: »Pojdite med ljudstvo!« ter ustvarili naravnost čudeže pri ustvarjanju socialne pravičnosti in ljudskega blagostanja. Bili so to resničen kvas naroda, prvoborilci za pravice tlačenih slojev in oznanjevalci nove, lepše bodočnosti slovenskega naroda — graditelji slovenske kulture in narodne samozavesti, ki so s silnim trudom in z vsakodnevnimi napori gradili to, kar se nam danes zdi samoumevno, kar pa je bito treba takrat izgraditi šele iz nič. Povojna leta teh borcev niso in željno so upali, da bo spet prišla doba kakor nekdaj, ko bo med ljudstvom zopet zavasovalo, ko bodo vanj zopet zapljuskali valovi mladega katoliškega gibanja, ki bo pomedlo s povojnim mrtvilom in dahnilo med narod spet nekdanjega Krekovega ognja.

Župnik Lovšin je videl, da se v Francetu Grašiču izpolnjujejo njegove sanje. Vzljubil je mladega zdravnika ne samo radi njegovih lepih lastnosti, marveč tudi radi tega, ker je videl v njem svojo mladost, svoje vroče borbe, svojo nekdanjo neugnanost in podjetnost, ker je videl, da se v njem obnavlja to, kar je nekdaj začel Krek, kar je začel on sam, kar je začelo in nadaljevalo toliko njegovih tovarišev, kar pa je ostalo le začeto, nedopolnjeno in je čakalo na novo mladino, ki naj se revolucionarno povrne na staro, bedasto zavrženo pot Krekovega idealizma.

Tudi Grašič je videl v župniku svojega vzornika, ki so mu leta in povojna preusmerjenost sicer vzela delovni zagon, niso mu pa spremenila tiste usmerjenosti, ki jo je tudi Grašič privrel že v svojih dijaških letih.

Njegovo razklanost je župnik dobro razumel. Ni pa vzel stvari tako hudo, kakor se je Grašič bal.

»Stvar je preprosta. Marija Pogačar je sicer kmečko dekle, toda ima vse lastnosti, ki bi ji bile potrebne kot vaši bodoči ženi. Če čutite do nje kleno ljubezen, in če vam to ljubezen ona tudi vrača, potem ni ovire, zakaj ne bi gledal v njej svoje bodoče življenjske družice.«

»Toda ona je že vezana na inženirja Vagneja.«

»Vagner ne bo ovira. Vem namreč, da ga ona ne ljubi. V to zvezo je privolila le iz spoštovanja do očeta, ki radi meni neznanih razlogov hoče zakon Marije z Rudolfom Vagnerjem. Toda to se da premostiti. Kar pomirite se, g. Grašič. Dobro premislite vso stvar in pretehtajte vsako možnost. Kar se mene tiče, bi bil vesel, če bi mogel blagosloviti vajino zvezo. Marijo poznam kakor da bi mi bila lastna hčerka.«

France je čutil, da se mu je odvalil težak kamen s srca. Nikoli se sicer ni pomudil pri misli, da Marija utegne postati njegova življenjska tovarišica, saj se mu je spričo njenih odnosov do Vagnerja zdelo to nemogoče. Zdaj so se naenkrat pred njim odprla vrata na stežaj. V sebi je doživljal nekaj, kar ne bi mogel izraziti nikoli.

Župnik je videl vtis, ki so ga na Grašiča naredile njegove besede. Bil je v resnici prepričan, da bo dobil v Mariji ne le zvesto družico, ampak ženo, ki jo prevevajo ista stremljenja in podžiga isti ogenj kakor Grašiča.

Kmalu po onem usodnem sestanku komunističnih prvakov na Vagnerjevem domu je bilo opaziti, da je komunistična propaganda začela vidno rasti. Kar nenadoma je začelo med ljudmi neko vrenje, spočetka nekoliko nejasno, potem vedno bolj izrazito. Delavstva se je polaščala nezadovoljnost, kar naprej in naprej se je širilo zabavljanje čez razmere v podjetju, ki da so obupne, čez prenizke plače, čez prevelik dobiček lastništva tovarn itd. Obenem je bilo vedno bolj čutiti gonjo proti krščansko usmerjenemu delavstvu, češ da se veže s kapitalisti in da izdaja delavske koristi.

Grašič in njegovi so slutili, da se na marksistični strani nekaj pripravlja. Dobro so čutili podvojeno delavnost marksistov ter s strahom opažali, da jo začela dobivati njihova propaganda vedno večje in vidnejše uspehe. Na drugi strani pa se je nezadovoljnost med delavstvom širila kakor plaz in dala predvidevati nekaj nevarnega. Razmere v podjetju in delavske zahteve so stojo pomaknilo v ozadje. Neka nevidna, spretna roka je naravnavala to nezadovoljstvo v vedno bolj radikalno, marksistično smer.

Grašič je dobro vedel, da se komunisti pripravljajo na odločilni spopad s krščansko skupino v Rožnem domu. Na njegovo prizadevanje sta se delo in propaganda na tej strani podvojila. Seja se je vršila za sejo, sestanek za sestankom. Kmalu po onem razgovoru z župnikom Lovšinom je na eni izmed takih društvenih sej proti dosedanji navadi Grašič govoril z Marijo na drugačen, bolj ljubezniv način kakor do sedaj. Sklenil je, da si bo čim prej prišel na jasno glede njene zveze z Vagnerjem. Marija je bila vidno presenečena, ko je videla, da je mladi zdravnik pretrgal tisti hladni molk, v katerega se je ves čas ogrinjal ter postal do nje kar nenadoma bolj zaupen. Po seji sta ostala oba v društveni dvorani ter se razgovorila.

»Zdi se mi, kakor da je vsa ta borba za prevlado v Rožnem domu samo nekak odsev druge borbe, ki je morda še hujša, ker jo tako neposredno občutimo,« pravi mladi zdravnik.

»Res je, toda prvi borbi se tisti, ki je ne prenesejo, lahko izognejo in se skrijejo v zatišje, dočim se drugi ne more nihče odtegniti. Če se ne motim, mislite namreč pri tem na borbo v človekovi notranjosti, ki ne pozna nikoli premora.« Ob teh besedah je Marija nehote zavzdihnila.

»Ne razumem, kakšne borbe naj bi imela notranjost takšne mlade duše, kakršna je duša Marije Pogačarjeve!« je v nasmehu in z rahlo, a dobrohotno zbadljivostjo pripomnil Grašič. »Jaz sem si vedno predstavljal dušo mladega dekleta kot neko povsem preprosto stvar, ki ne pozna nikoli nobenih težkih vprašanj, dvomov ali borb. Mislim, da vi sploh niste sposobni za kake razdvojenosti notranjega značaja in da je vam življenje odprto pod čisto drugim, svetlim in nedotaknjenim vidikom, pod katerim ga mi ostali ne moremo nikoli zreti.«

»Če mislite tako, se zelo motite,« je spravila iz sebe Marija ter molčala. Grašič je videl, da je neprevidno zadel v bolečo točko ter tudi sam v zadregi umolknil. Ni se zavedal, da je s temi besedami vzbudil v Mariji spomin na tisto strašno razdvojenost, ki jo je ona čutila v sebi zaradi vedno bolj rastočega odpora proti nameravani zvezi z Vagnerjem ter istočasno zaradi vedno bolj močnejšemu čustvu nasproti mlademu zdravniku, ki je zdaj stal tukaj pred njo in s svojo navzočnostjo stopnjeval to razdvojenost do viška.

Molk je pretrgala Marija.

»Nekaj vas bom vprašala.« Prav za prav ni mislila ničesar vprašati, saj je dobro vedela, da ne sme priti iz njenih ust pobuda za tako vprašanje. Toda po drugi strani je bolj čutila in doživljala kakor pa vedela, kaj je prav za prav tisto, kar loči njo in Grašiča, namreč njena zveza z Vagnerjem. Toda bila je v zadregi, kako bi to vprašanje načela. Zato je ponovila:

»Nekaj bi vas rada vprašala, a v resnici ne vem, kako bi se izrazila, da bi me pravilno razumeli. Takole bom rekla: ali je človek dolžan, da zaradi sreče svojih domačih žrtvuje svojo lastno srečo? Ali bolj jasno povedano, do kam mora segati ljubezen otroka do staršev? Ali sega tudi tako daleč, da je s tem zadeta otrokova življenjska sreča sama?«

»To vendar ni nobeno težko vprašanje!« vzklikne dr. Grašič. Spoznal je, da sta prišla v sredo stvari. Vedel je, kaj hoče Marija s tem vprašanjem. Zato je z neko sproščenostjo dopovedoval: »Starši nimajo nobene pravice, da bi zaradi svojih resničnih ali dozdevnih koristi zagrenili otroku življenje. Otrok ne bo nikakor grešil proti ljubezni do staršev, če se ne ravna v svojih življenjskih vprašanjih po nagibih, ki izhajajo iz njihovih osebnih koristi.«

»Tudi jaz vem, da otrok zaradi takega ravnanja ne bo prišel v nasprotje s pravšnostjo in pravičnostjo do staršev. Vendarle sem pa prepričana, da bi kljub temu grešil proti ljubezni, če bi ravnal tukaj po svoji odločitvi.«

»Nikakor,« hiti z vso vnemo Grašič. »Starši, ki bi žrtvovali srečo svojega otroka svoji osebni koristi, so kruti, neusmiljeni, brez vsake ljubezni do otroka. Oni so prav tisti, ki greše proti ljubezni in ne otrok, ki ima tudi pravico do svoje življenjske sreče.«

Grašič je čutil, da se s temi besedami on sam bojuje za svojo življenjsko srečo. Govoril je hitro, razburjeno, z nekakim vročičnim ognjem v očeh, kakor da bi se vsak trenutek bal, da mu bo ušlo iz rok to, kar je mislil, da že trdno drži.

Marija je videla, kaj se godi z Grašičem. Samo po sebi ji je prišlo iz ust vprašanje: »Gospod doktor, ali veste, zakaj to sprašujem?«

»Vem, zakaj to sprašujete. Ne vem pa, zakaj to mene sprašujete. Imam sicer razlago, ki je pa prelepa, da bi ji mogel verjeti. Zato vas jaz vprašam: zakaj to mene sprašujete?«

Marija ni odgovorila ničesar, le globoko je še enkrat zavzdihnila.

»Marija, povejte mi, ali sprašujete zaradi mene?«  — Tudi zdaj ni Marija ničesar odgovorila, toda Grašič je dobro vedel, da je njen molk pritrdilen. Prijel jo je za roko, in tako sta nekaj časa molčala z roko v roki ter poslušala utripanje žil.

»Vedno ste bili do mene tako hladni,« je spregovorila Marija ter zrla nekam v daljavo.

»Hladen samo na zunaj, toda na znotraj sem doživljal nepopisno borbo, ki se mi je z vsakim dnem stopnjevala in prehajala v neznosnost. Vedel sem, da ste zavezani z Vagnerjem in da je vsako upanje izključeno. Toda najin današnji razgovor je odprl vrata iz teme v svetlobo.«

»Odprl je vrata, toda ne v svetlobo, ampak v še večjo temo in razdvojenost.«

»Čemu, Marija?« Nehote jo je imenoval z njenim krstnim imenom.

»Ah, vi ne veste, čemu sem jaz privolila v to, da postanem bodoča Vagnerjeva žena!«

»Iz katerega koli razloga ste privolili, vas vendar nihče ne more prisiliti, da bi se zavezali s človekom, ki ga ne marate.«

»Res je, nihče me ne more prisiliti, toda moj oče ...« 

»Tudi vaš oče vas k temu ne more prisiliti.«

»Vem, toda on sam je prisiljen k temu. Moj oče je popolnoma v rokah inženirja Vagnerja, ki ga izsiljuje, toda nihče od nas ne ve, s čim. Vemo le to, da ga ima Vagner popolnoma v svoji oblasti. Oče pravi, da si bo končal življenje, če bi ne privolila v zvezo z Vagnerjem. Pravi, da bo drugače popolnoma uničen.«

»In ne morete slutiti, kaj bi bilo tisto orožje, ki z njim Vagner strahuje vašega očeta?«

»Do sedaj se mi ni posrečilo, da bi le količkaj mogla izvedeti. Morda bi se dalo pomagati, če bi oče povedal, za kaj prav za prav gre. Toda on noče pod nobenim pogojem tega razodeti. Tudi mati ne ve, kaj sta imela oče in Vagner.«

»Morda bi se dalo le na kak način izvedeti. Poznam Vagnerja in rekel bi, da je marsičesa zmožen. Ni izključeno, da nam bi dal prav on rešitev te uganke.« 

»Zdaj vidite, da v duši Marije Pogačarjeve le ni vse tako jasno, kakor ste prej mislili ... Kar se pa tiče Vagnerja, bodite previdni. On je res vsega zmožen. Saj gotovo veste, da vas komunisti silno sovražijo, in lahko bi se zgodilo, da bi se poslužili na njegov namig skrajnih sredstev, da se vas znebijo.«

»Kako, mar je Vagner tudi komunist?«

»Vam to povem, drugemu ne bi povedala: dozdeva se mi, da je on celo v vodstvu naših komunistov.«

»Torej to je tisti novi človek, ki je dvignil rožendolski komunizem do takih uspehov! Jasno, popolnoma jasno, on je res človek, sposoben za to.«

Naenkrat se je Grašič nečesa spomnil. Segel jo v žep ter pokazal Mariji neko pismo.

»Ali poznate to pisavo?«

Marija je vzela pismo ter brala z rastočim zanimanjem. Bilo je ono znano naročilo, kjer ukazuje osrednji odbor komunistične stranke v Rožnem dolu enemu izmed svojih članov, da spravi na najbolj primeren način s poti Franceta Grašiča. Pismo je bilo podpisano z veliko črko »V«.

Marija je pobledela. »To je brez dvoma Vagnerjeva pisava. Dobro jo poznam.«

»Torej tako! On sedi v osrednjem odboru komunistične stranke v Rožnem dolu! On, podravnatelj tovarne ter obenem voditelj komunistične stranke! Dobro, da to vemo! ... Uboga Marija, kakšnemu človeku ste prišli v roke!«

Močneje je stisnila Marija roko mladega zdravnika, kakor da bi hotela s tem prositi od njega pomoči v svojem brezupnem položaju. On jo je pobožal po njenih svetlorjavih laseh, ona pa mu je medtem zrla v oči in izrekla kakor prošnjo :

»France!«

»Marija, morda je ta trenutek eden izmed najbolj srečnih v mojem življenju. Vi ne veste, koliko sem pretrpel zaradi vas. Mislil sem, da je vse izgubljeno. Moj Bog, kakšen občutek sem imel ob tej mislit Zdaj vem vsaj to, da so bile najine misli skupne, da sta se najini duši iskali in druga po drugi hrepeneli. Zdaj ni več nobene ovire, zakaj vam ne bi razodel, da vas ljubim.«

»Gospod doktor ...«

»Ne, reci mi France, Marija!«

»France, tako sem srečna, če mislim na to. A vendar, tako se bojim. Saj ne bo mogoče.«

»Čemu ne bi bilo mogoče? Ljubezen vse premore.«

»Toda oče!«

»Prepričala ga bova. Za vsako vprašanje se najde rešitev. Tudi za tega bova našla.«

»Težko, toda upajva, upanje je tako sladko.«

»Da, upanje nate, Marija, je zame tako sladko, ljubezen je še slajša ...«

»France!«

»Kaj je, Marija?«

»Jaz grem, preveč se je danes dogodilo med nama. Biti hočem sama in vse premisliti. Na svidenje!«

»Na svidenje, draga!«

Spustil je njeno roko. Čutil je, da je prirasla k njegovi, in da je spustil del samega sebe. France Grašič je s tem stopil v novo razdobje svojega življenja. Odkritje voditelja komunistov je zelo posvetilo v razmere rožnodolske krajevne politike. Že drugega dne je Grašič govoril o tem z župnikom. Župnik se ni čudil. Slutil je, da se za inženirjem skriva marsikaj zlega, vendar svoje slutnje ni mogel do sedaj z ničemer podpreti. Razmerje med Grašičem in Vagnerjem pa je na drugi strani postajalo vedno bolj napeto. Vagner je že moral vedeti, da Marija ni brez čustva nasproti Grašiču, zato je mladega zdravnika še bolj sovražil. Pa tudi Grašič ni mogel ostati hladen v navzočnosti komunističnega kolovodje, ki se je tako spretno skril pod plašč tovarniškega podravnatelja in ki je na tako podel način zalezoval Marijo. Iskal je krčevito raznih možnosti, kako bi Vagnerja dobil pod svojo oblast. Toda ta je vestno vršil svojo službo, se izogibal vsake izpostavljenosti ter hlinil s čudovito popolnostjo poštenost svojih namenov. Nihče ne bi mogel spoznati, da so v njem skriva voditelj komunistov.

Nekega dne je prišlo med Vagnerjem in Grašičem do odkritega nastopa. Grašič je bil poklican v tovarno, kjer je stroj precej resno poškodoval delavca. Ko ga je Grašič obvezal, je potožil inženirju Vagnerju, zakaj nima tovarna boljših zavarovalnih naprav pri svojih strojih. Tako pa je delavec vsak trenutek podvržen nevarnosti.

Inženir Vagner je na to pikro odgovoril: »Zdravniki pravijo, da poznajo življenje. Kakor je očitno, si to poznanje lastijo po krivici. Življenje vedno zahteva žrtve. Kaj pa je posameznik v primeri s skupnostjo?«

»Ne bi tako govorili, če bi tisti posameznik bili slučajno vi! Najbolj nemožato se mi vedno zdi to, če človek žrtvuje na ljubo nekim sanjarskim domislicam dejanja iz stvarnega življenja.«

»Torej vi mislite, da jaz podrejam življenje nestvarnosti? To slišim prvič in se mi zdi nezaslišano.«

»Mislim celo več. Vaš komunizem, ki je najbolj bedasta zamisel vseh časov, in prav zaradi tega za ljudi morda najbolj privlačna, saj ljudje hočejo neumnosti, se mi ne zdi odkritosrčen ...«

»Oprostite, da vas prekinem. Govorite resno o komunizmu?«

»Rajši bi se šalil, toda mislim resno.«

»V tem primeru vam svetujem, da bi ne nasedali raznim kombinacijam ženskega izvora, ki jih od vas toliko opevana stvarnost ne sme jemati resno. Jaz ne tajim svojega marksističnogospodarskega prepričanja, če mi pa kdo hoče vsiliti pripadnost k organizirani komunistični skupnosti, mu bom znal vrniti to kleveto z obrestmi in kapitalom. Opozarjam vas pa pri tem na dvoje: prvič, da se dekle ne razume na stvari, ki niso za njene možgane, in vam utegne zato dajati napačne informacije; drugič, da jo skušate čimprej pozabiti, to pa iz praktičnega vidika, kajti lažje je prej pozabiti kakor pozneje. Vsako upanje je namreč izključeno.«

»Če se ne motim, govorite o Pogačarjevi Mariji.«

»Ne motite se.«

»Morda se motite vi, ko ne jemljete v obzir nekaterih dejstev. V tem primeru moram ugotoviti, da ste spet postali nestvarni. Kaj naj si mislim o vašem zgolj »gospodarsko-marksističnem prepričanju«, to vem sam najbolje in ne rabim kakšnih drugih informacij.«

»In kaj vi mislite?« je z ljubeznivim nasmeškom poizvedoval Vagner.

»Mislim to, kar mislite vi, čeprav tega ne priznate.«

»Torej vi vztrajate pri svojih očitkih glede moje pripadnosti?«

»Očitki to niso, so pa dejstva, ki jih je treba upoštevati.« 

»Kar upoštevajte jih, zame so tako neškodljiva!«

»So bila neškodljiva, utegnejo pa pasti z vso svojo drugo težo na vas, kakor so že mislila pasti na druge!«

»Na žalost moram ugotoviti, da se ne izražate dosti jasno. Jaz ljubim obleko brez madežev, nebo brez oblakov in govorjenje brez dvoumja.«

Vagner je ostal miren, kajti bil je prepričan, da ima Grašič o njegovem sodelovanju s komunistično stranko pač gotove znake, nima pa nobenih dokazov. Toda tu se je zmotil.

»Če hočete jasnost, vam lahko ustrežem. Ali poznate vsebino tega pisma? Dajem vam ga v prepisu. Prosim, preberite.«

Vagner je vzel neznano pismo, ki ga je Grašič pobral v oni noči, ko so ga napadli trije neznanci. Ostal je popolnoma miren. Zganil je pismo, ga vrnil ter vprašal.

»In kdo, mislite, da je tvorec tega pisma?«

»Ker ljubite govorjenje brez dvoumja, vam lahko povem: tvorec ste vi.«

»Kako morete to vedeti?« je še vedno v ljubeznivem tonu spraševal Vagner.

»Pisava je nedvoumna.«

»In kakšne posledice mislite iz tega izvajati, če smem biti tako nevljuden?«

»Bi jih že, če bi hotel. Povedal sem vam to le zato, da ne boste mislili, da sloni moja poučenost na napačnih informacijah bolne domišljije.«

»Dobro,« je rezko poudaril Vagner, »če me poznate, pa me poznajte in računajte z mano. Kar se tiče naju dveh, je vendar še nekaj, kar vam napak hodi, kajne. Oprostite, dragi gospod doktor, tu sem pa nikar preveč nosu ne vtikajte, čeprav močno diši po medu. Tu sem pa jaz popoln gospodar.«

»Nerad govorim o stvareh, ki se tičejo svobodne odločitve tretje osebe. Poudarjam le toliko, da se mi zdi daleč pod častjo, barantati z dušami nedolžnih ljudi. Lahko bi celo rekel, da je to podlo.«

»Pha, brigajo mene nedolžni ljudje! Kdo je sploh nedolžen? Ali smo vsi nedolžni, ali pa vsi podli. Zame ni druge možnosti. Marija Pogačarjeva je zadeva, ki se tiče mene, in sicer zgolj mene. To velja vedeti.«

»O tem ne boste odločali vi, dragi inženir. O tem bo odločala — ona.«

»In ona bo odločila proti vam. Opozarjam vas pa dobrohotno, da vas začetni uspehi nikar ne smejo preveč navdušiti. Sčasoma se bo vse izravnalo. Zbogom, gospod Grašič, in na dobro srečo!«

Smeje se je odšel inženir Vagner v naslednji oddelek. Vendar njegov smeh ni bil veren izraz njegovega razpoloženja. Čutil je, da se nekaj maje pod njim. Odkritje njegovega tajnega navodila ga je kakor s kolom udarilo po glavi. Velik del uspeha komunistov v Rožnem dolu je bilo treba pripisati skrivnostni megli, v katero je bilo zavito njihovo vodstvo. To je zdaj prišlo na dan. V taki obliki, da bi utegnilo roditi celo neljube sodne postopke. Pozna sicer Grašiča in njegove in ve, da nočejo delati iz ljudi mučenikov, in da zato ne bodo spravljali zadeve v javnost, toda kljub temu bi njegovo ime prodrlo med ljudi, ljudje bodo vedeli, da je on, elegantni inženir Vagner, ljubljenec ženskega sveta v Rožnem dolu, prav za prav vodja prevratnežev in omadeževan s poskušenim umorom zdravnika dr. Grašiča.

Vendarle ga to ni toliko prizadelo. Že toliko let je bil vajen, da si ob nobeni stvari ni delal kakih očitkov, čemu bi si jih zdaj? Kar ga je tešilo, je bila zadeva Marije Pogačarjeve. Vzljubil je to lepo kmečko dekle. Res je, da ni imel odkritih namenov, toda danes, ko sta si zrla z Grašičem iz oči v oči, je dovolj jasno občutil, da brez nje živeti ne bo mogel, da bi zblaznel ob misli, če bi Marija postala Grašičeva. Prvikrat je začutil pred seboj strašno praznoto. Zašel je v ulico, ki nima nobenega izhoda.

Neki glas mu je prigovarjal: »Pretrgaj z dosedanjim, Marija te bo vzljubila. Ni še prepozno.« Toda Vagner ga je zavrgel. Preveč je ležalo na njem, da bi se mogel z enim sunkom otresti.

»Pretrgaj z dosedanjim, Marija te bo vzljubila,« si je ponovil s posmehom. »Marijo bi torej iztrgal Grašiču, če bi spremenil svoje nazore in svoje življenje, to je nedvomno. Poznam dobro Marijo. Pa storimo takole: naredimo se, kakor da bi pretrgali z dosedanjim. Učinek bo isti. Iztrgal bom Marijo iz Grašičevih rok. Videli bomo, kdo zna bolj. Potem se bo pa treba tekmeca znebiti za vselej.«

Vagnerju se je vest oglasila ob tako podlem načrtu, toda odbil je z naglico vse pomisleke. Ni bila le silna ljubezen do Marije, ki mu je narekovala tako usodni sklep. Pred njim je stala sodoba mladega zdravnika Grašiča, ki si je pridobil naklonjenost Marije. In ta Grašič je bil njegov tekmec, njegov nasprotnik, voditelj nasprotne skupine. Ne, pod nobenim pogojem! Tu mora zmagati za vsako ceno! Grašič se mu mora umakniti. Zblaznel bi, če bi tukaj moral podleči. Svoj sklep bo izpolnil. Dobro pozna Marijo, njeno dobroto in usmiljenje. Ve, da je kljub vsemu ohranila zanj še vedno neko čustvo razumevanja in dobrohotnosti, ki bo vzplamtelo v ljubezni, ko bo videla v njem preobrat. Udaril bo na struno usmiljenja, ki je pri Mariji tako razvita. Preko usmiljenja do ljubezni. Ali ni to klasičen način, že toliko preizkušen, kakor si pridobiš žensko srce? In Marija? Ko pa bo vzljubila, bo lahko polagoma odvzel krinko. Marija ne bo mogla več nazaj, Grašiča bo pa morda takrat rešen. Vse bo šlo po njegovem načrtu, in ne po željah Franceta Grašiča.

IV.[uredi]

Grašič je po onem razgovoru z Marijo bil večkrat gost na Pogačarjevem domu. Predvsem je hotel priti v ožje stike z očetom Martinom. Zvedeti je hotel, kaj prav za prav veže Pogačarja na zloglasnega komunističnega prvaka. Toda vsi njegovi poskusi so bili brezuspešni. Pogačar se je izogibal razgovora o tej stvari, na drugi strani pa ni skrival svoje nejevolje nad obiski mladega zdravnika. Toliko bolj pa sta bili veseli njegovih obiskov mati in hčerka. Marija je povedala Francetu, da se mati zelo trudi, kako bi očeta sprijaznila z njim. Oče nima nič proti njemu, nasprotno, mladega zdravnika zelo spoštuje in ceni v vsakem pogledu, toda ... vmes je Vagner. Ni pa misliti na to, da bi oče pojasnil svojo zvezo z Vagnerjem.

»Draga, najina ljubezen bo premagala vse ovire. O tem sem prepričan.« 

Bilo je to v utici v sadovnjaku. Slabotni jesenski sončni žarki so zlatili umirajočo naravo. Vse okrog je bilo mirno, samozadovoljno, obilno kakor z medom napolnjeno satovje. Tako lepa je pozna jesen, ker sega tako daleč v srce s svojo otožnostjo, pa vendar tako vznemirljiva, ker človeku vsiljuje misel na skorajšnji konec vsega. In misel na konec je tako huda in vznemirjajoča za vsakogar!

»Spominjam se, da sva s profesorjem Brodnikom takrat, ko smo našli tvojega brata v triglavskem pogorju, govorila o slutnjah. Človek sluti trpljenje svojcev, sluti in občuti pa tudi ljubezen sorodne duše. Zdaj vem, da sem imel ta občutek že od prvih dni, ko sem te spoznal.«

»France, tudi jaz sem to občutila. Toda ta moj občutek je slonel na tako najinem upanju. In tudi danes, kljub vsej zavesti, občutim nekaj nejasnega, kakor da se bo nekaj podrlo, da bo stopilo nekaj med naju.«

»Ne boj se, draga! Očeta bova pregovorila, in vsa zadeva bo rešena. Kar se tiče Vagnerja, sem prepričan, da se bo tudi on sprijaznil z novim položajem. Zadnjič sva govorila tudi o tem.«

»In kaj ti je rekel?«

»Zagrozil mi je, naj se ne spuščam v zadeve, ki se mene ne tičejo. Odgovoril sem mu, da je to pač tvoja zadeva, ne moja ali njegova. Povej mi, Marija, ali si ga kdaj ljubila?«

»Ljubila? Nikoli. Morda bi ga, če ne bi imel takih nazorov. Njemu ni nič svetega. Toda to bi moralo biti prej. Zdaj, ko sem spoznala tebe ...« 

Marija je zardela in ni več nadaljevala.

»Velikokrat sem premišljal, čemu naj primerjam ljubezen, pa nikoli nisem mogel najti zadovoljive primere. Najlepše jo opiše sveto pismo. Bral sem večkrat Salomonov slavospev na ljubezen med ženinom in nevesto. Kaj takega ni izrekla o ljubezni nobena knjiga: »Močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor pekel nje gorečnost; njeni žarki so kakor plameni ognja,« ali »Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni, in reke je ne morejo utopiti. Če bi dal človek tistemu, ki ljubi, vse premoženje svoje hiše za ljubezen, ko za nič bi zanj maral. Besede, ki jih o ljubezni še ni izrekel noben človek.«

Zunaj se je večer začel spreminjati v polmrak. Jesenska megla je začela padati na spokojno naravo. Tu pa tam je prodrl v sadovnjak otožni klic poljske ptice ali prišlo na uho zategnjeno piskanje pastirja, ki je gnal živino domov v stajo. Vse je bilo nekam trudno, nasičeno, kakor človek, ki je dosegel vse svoje nade, izpolnil vse svoje delo in želi zatisnili trudne oči. Megla je zavila naravnost čez travnik za hišo, se hinavsko priplazila čez sadovnjak ter končno ovila v svoj zlohotni plašč vso Pogačarjevo hišo.

France Grašič se je poslovil in izginil v mešan večerni mrak.

Vagner se je po onem nastopu z zdravnikom Grašičem skrbno pazil, da bi bila njegova zveza s komunistično stranko komur koli razvidna. Tudi drugače je kazal mi zunaj neko spremembo, kakor da se je nekaj zgodilo, kar naj bi vplivalo na potek njegovega življenja. V resnici pa je svoje delo v pripravah za stavko v Rožnem dolu podvojil. Vrgel se je na delo z besno zagrizenostjo. Vse je hlepelo v njem po maščevanju. Prodreti na vsak način, uničiti nasprotni tabor, uničiti Grašiča! Ta misel je postala gonilo vsega njegovega delovanja.

H Pogačarjevim je zahajal zopet bolj pogosto. Nič ni prikrival, da se je v njem nekaj prelomilo. Z Marijo je postal bolj prijazen, nasprotja do njenih nazorov ni kazal več, nasprotno, tu pa tam se je celo izrazil, kakor da je svoje mišljenje preusmeril. Marija je postala pozorna. Če je le mogla, se ga je izognila, toda neka radovednost jo je gnala, da izve, ali je res prišlo do spremembe. Vagner sam je nekemu večera napeljal pogovor na to.

»Marija,« jo je vprašal, »ali misliš, da je pot nazaj še možna?«

Marija je vztrepetala. Še pred nekaj meseci si je tega vprašanja tako želela! Danes pa jo je sunilo kakor nož v srce. Pred njo je vstala podoba Franceta Grašiča, spomnila pa se je tudi na zagotovilo, ki ga je nekdaj dala Vagnerju. Vzljubila ga bo, če se bodo znali njuni nazori združiti. Takrat je bila o tem prepričana. Toda danes ... Znova je vstala pred njo podoba mladega zdravnika. »Ne, ni mogoče! Prepozno je!«

»Zakaj ne bi. Rudi! Pot nazaj je vedno možna.«

»Vse je bilo zgrešeno. Zdaj to vidim. Kako je človek slep! Marija, krivico sem ti delal. Ali mi oprostiš?«

V Mariji se je lomilo. »Zdaj me bo morda spomnil na to, kar sem mu rekla,« si je dejala. Bila je vesela, da je Rudi vendarle začel misliti na sebe. Saj si je morala priznati, da je imela rada mladega, lepega inženirja in bi ga gotovo vzljubila z vso silo, če le ne bi zijal med njima tako globok prepad. Zdaj se ta prepad maši. Pred njo stoji mladi inženir v vsej svoji lepoti ... Ne! Ni mogoče! Vse je prepozno. Njeno sne je že odtujilo, njene misli so pri mladem zdravniku.

Vagner ni čakal na odgovor. »Morda je res možno priti nazaj, Marija. Toda bojim se, da bo to težko, tako težko, da sam ne bom mogel ne začeti, še manj pa končati. Ti si ne predstavljaš, Marija, kaj to zame pomeni, koliko moram trpeti že ob sami misli, da bo treba začeti novo življenje, odpovedati se vsemu dosedanjemu.«

Sklonil se je in stisnil glavo med roke.

»Kar me tolaži, je edino to, da v tej težki borbi ne bom sam, marveč me bo podpirala tvoja čista in sladka ljubezen. Ko mislim na to, se čutim dovolj močnega, da se dokopam nazaj v čas svoje prve mladosti, ko je bilo vse tako lepo in preprosto, ko sem bil v resnici srečen. Če si vse to odmislim, stoji pred menoj strašna praznota, brezdanje brezno, v katerega se pogreznem vedno bolj in bolj.«

Vagner je govoril skrušeno, s primesjo neko obupanosti. Če bi zahteval od nje ljubezen, bi Marije ne ganil v njenih čustvih. Toda s svojo izpovedjo ji je segel globoko v srce. Vzbudil ji je čut usmiljenja. Videla je v njem trpečo dušo, ki rabi njene pomoči. Sočutno je pustila, da se je oklenil njene roke kakor v prošnji za pomoč. Naenkrat ji je bilo jasno, da ga ne sme pustiti samega. On rabi njeno pomoč! Pred njo je vstala zopet slika mladega zdravnika. Zgrozila se je. Zdaj je spoznala, da je zašla pred strašno odločitev. Vzljubila je Grašiča z vso močjo svoje mlade duše. Nikoli ne bo mogla zatajili te ljubezni, samo smrt bi ji naredila konec. Tu pa stoji pred njo on, ki ga ni mogla vzljubiti, ki pa ji polni sedaj srce s čustvom usmiljenja, ki rabi njeno pomoč, njenega sočutja, in morda tudi — ob tej misli se je zgrozila — tudi njene ljubezni, da bo mogel priti nazaj k sreči in poštenju.

Vagner je dobro vedel za ves boj, ki ga je povzročil v Marijini duši. Ni hotel razgovora nadaljevati. Kot vešč poznavatelj ženske duševnosti je bil prepričan, da je vrgel seme, ki se bo kmalu razvilo v veliko rastlino. In ta rastlina bo rodila sladek sad — ljubezen, ji jo bo pobral on — Vagner — in ne Grašič.

V Mariji pa je ostala razdvojenost, ki ji je povzročila neizmerno trpljenje. Od tega večera dalje se je začel v njeni notranjosti boj, ki ga ni mogla več na zunaj prikriti. Zaman si je prizadeval Grašič, da bi zvedel za vzrok njenega trpljenja. Tolažila ga je, da ji ni nič hudega, da jo skrbi le to, kako bosta pregovorila očeta. Toliko bolj pa se je trudil Vagner, kako bi čim bolj priklenil Marijino sočutje nase in s tem na stežaj odprl pot tudi ljubezni, ki sledi usmiljenju v ženskem srcu kakor vroče poletje nežni pomladi.

Ni preteklo veliko časa, ko je Marija spoznala, da se je čustvu usmiljenja do Vagnerja pridružilo globlje čustvo naklonjenosti. Sedaj sta se borili za prostor v njenem srcu dve podobi: podoba mladega zdravnika Franceta Grašiča in podoba mladega inženirja Rudija Vagnerja. Njena razdvojenost je dosegla višek. Videla je, da tako dalje iti ne more. Sklenila je, da bo vse razodela župniku.

Priprave za stavko so naglo napredovale. Zaman so se trudili resni možje z Grašičem na čelu, da bi nezadovoljnost delavstva uravnali v pravilno smer. Vsak trud je bil brezuspešen. Vznemirjenost je rasla z vsakim dnem. Bati se je bilo nemirov. Tega so se lastniki podjetij prestrašili ter stopili z delavskimi zastopniki v pogajanja. Toda delavsko zastopstvo je stavilo na podjetnike tako trde pogoje, da so jih ti ogorčeno odklonili. Zastopniki so to razglasili. Naenkrat je med delavsko maso zašumelo: podjetniki nočejo ugoditi delavskim zahtevam. Množica ni vedela, kakšne pogoje so njeni zastopniki stavili na podjetja. Bila je namenoma napačno poučena, vsako poučevanje od druge strani pa je naletelo na gluha ušesa. Radikalnejši med delavci so že začeli zahtevati odločen nastop. Vedno bolj je bilo slišati klic: »Dol s kapitalisti! Smrt podjetnikom!« Toda vodstvo komunistov je smatralo, da priprave za stavko še niso končane. Stavkovno razpoloženje še ni dovolj preželo delavstva samega, še niso bili organizirani vsi stavkovni oddelki, še ni bilo delo natančno razdeljeno, načrti še niso bili točno izdelani, zlasti pa še niso bili kmetje dovolj pritegnjeni k stavkovnemu gibanju. Treba jih je bilo vžgati. kajti od njihovega zadržanja je bilo mnogo odvisno.

Tukaj pa so komunisti naleteli na zaprto steno. Ko so Grašič in njegovi videli, da je vsako prizadevanje pri delavstvu brezuspešno, so se s tem večjo silo vrgli na kmetsko stran. Izgradili so močno in neprobojno protistavkovno skupnost. Izjavili so, da je vsa gonja komunističnega značaja. Najprej je treba izločiti vpliv komunistov, nato pa s pravičnimi zahtevami prodreti pri podjetnikih. Grašičeva organizacija je to misel širila med delavstvom z vsemi razpoložljivimi sredstvi, čeprav so bili uspehi bolj skromni, se je vendarle doseglo, da je del delavstva začel zagovarjati misel, naj se naredi konec neodgovornim hujskarijam in naj se doseže zboljšanje s pomočjo pametnih dogovorov. Toda vpliv komunistov se je že preveč zajedel v množico. Društveni odbori so bili nezmožni vsakega samostojnega sklopa. Njihovo zadržanje je določala množica, ki so jo vodili nekje iz skritega ozadja komunisti.

Delavski zaupniki so spoznali, da je vodstvo delavstva prevzel nekdo drug. Čeprav so se tudi voditelji zmernih socialistov pomišljali iti na tvegano pot stavkovnega gibanja, niso mogli narediti pri svojih ljudeh ničesar. Organizacijska disciplina je popolnoma odpovedala.

Na vodstvo nekomunističnih delavskih organizacij so leteli očitki, češ da so organizacije izdale delavske koristi na ljubo kapitalistov, da niso dovolj radikalne v svojih zahtevah. Vodstvo vsega združenega delavstva naj zato prevzame stavkovni odbor, kamor naj pristopijo zastopniki vsega delavstva. Vodstvo organizacij je v skrajni sili pristalo na te zahteve. Osnoval se je odbor, kamor so prišli popolnoma novi ljudje. Ti so takoj začeli z neposrednimi pripravami za stavko. Razburjenje delavstva se je stopnjevalo iz dneva v dan. Vse je kazalo, da se bliža čas, ko bo to razpoloženje zavzelo vidnejši značaj in zagrnilo Rožni dol v razredno borbo.

Sredi razburljivih stavkovnih priprav Vagner ni opustil misli, da si bo Marijo dokončno pridobil in jo iztrgal Grašiču. Naredil je načrt, da bo uredil zadevo takrat, ko bo komunistična stran zmagala s stavko in pometla z Grašičevo skupino.

Marija se je začela Grašiča izogibati. Bala se ga je, ne kakor da bi ji vest kaj očitala, marveč zato, ker je upala, da si pride z Vagnerjem prej na jasno. Bila je prepričana, da bo Vagnerja utrdila v dobrem, mu nato povedala o svoji ljubezni do Grašiča nakar se bosta v miru razšla. Toda srce je odločilo drugače. Vagner ji ni bil več človek, ki je potreben usmiljenja in sočutne pomoči. Bil ji je mnogo več. Marija si je morala priznati, da se v svoji jesenski napovedi ni zmotila. Vzljubila je Vagnerja. Kako bi ta misel bila nujno prijetna pred letom, ko Grašiča še ni poznala! Toda danes ... Saj si ne upa misliti, kakšne bodo posledice. Saj ljubi Grašiča, o tem ni dvoma. Pa vendar! S strahom si je priznala, da ljubi tudi mladega inženirja, da so ji misli večino pri njem, da je vsak njegov obisk zaželen, da ji je Vagner vedno bližji, tako blizu, da čuti omamnost njegove navzočnosti.

Vagner je svojo igro spretno nadaljeval in pospeševal Marijin preobrat. Zdaj je bil svoje zmage že gotov. Marijo je že popolnoma navezal nase. Še par dobrih potez, pa bo vpliv Grašiča docela izločen.

Pogačarjeva mati je s presenečenjem in z nejevoljo opazovala spremembo odnosov med hčerko in med Vagnerjem. Mrzila je inženirja zaradi njegovih nazorov. Ko ji je Marija pojasnila, da je Vagner prelomil s preteklostjo, mu ni verjela. Svarila je hčerko pred njim in jo opominjala, naj ne pozabi, kaj si bo zaradi tega mislil Grašič o njej. Opozorila je tudi mladega zdravnika o nastali spremembi v odnosih med Marijo in Vagnerjem.

Grašič je bil bolj kakor kdaj prej zaposlen v društvenem delu. Stavka je grozila vsak trenutek, in treba je bilo pripraviti vse potrebno, da se njeni učinki popolnoma ali vsaj čimbolj preprečijo. Čeprav zaposlen, ni prezrl, da se mu je Marija zadnji čas odtujila. Vedel je, da je Vagner na delu.

»Dvojno delo,« si je mislil. »Stavka in Marija.« Iskal je prilike, da bi se z Marijo mogel odkrito pomeniti.

Nekega jutra je stopila Marija k župniku in mu razodela svoje trpljenje. Sivolasi duhovnik je pazljivo poslušal njeno pripovedovanje, nezaupljivo presojal Vagnerjevo spremembo, toda deklici njenega miru vrniti ni mogel.

»Ljuba hčerka, srce ni vedno zanesljiv sodnik. Treba je poslušati tudi pamet. Po pameti se odloči ali za enega ali za drugega. Pomisli dobro, ali je Vagnerjeva sprememba res čista, ali Vagner tudi resno misli, da te bo poročil. Jaz kar ne morem verjeti, da bi tako nenadoma pretrgal z vsem dosedanjim. Pregloboko je zašel!«

Z nemirom v srcu se je Marija poslovila. Bila je že na hodniku, ko prihiti po stopnicah Grašič.

»Marija! Tukaj te dobim! Tako rad bi govoril s teboj!« 

Marija je molčala in povešala oči.

»Kaj se je zgodilo, Marija? Ti nisi več taka, kakor si bila doslej.«

»France, nastala je velika sprememba. Vagner se je spremenil. Prosil me je, da mu pri tem pomagam. Nisem mogla drugače.«

»Pa mu ti verjameš? Njemu, ki je najel morilce, da me ubijejo?«

Marijo je streslo.

»Ti verjameš, da se je kar tako čez noč spreobrnil kolovodja vsega komunizma v Rožnem dolu, ne da bi komunizem izgubil zaradi tega kaj na svoji udarnosti? Saj to vendar ni mogoče!«

»Jaz sem prepričana, da misli iskreno.« Marija je vedela, da je o resnici teh besed možen dvom. Toda zdaj je govorilo njeno srce in skušalo prevpiti vsako resničnost.

Grašič je pomislil. Morda je pa le kaj resnice na tem? Tudi njegovi ljudje so pripovedovali, da ne opažajo več zvez med delavstvom in Vagnerjem. Zadnji čas ni bilo nobenega poročila, da bi se Vagner kje vidno izpostavljal za stavko ali kako drugo komunistično akcijo. Ni torej izključeno, da je res prišlo do kake spremembe. In v tem primeru je Marija čutila dolžnost, da mu pomaga in tako dalje. Toda to ni mogoče! Kdor pozna Vagnerja, vsakdo mora priznati, da to ni mogoče. To mora biti le podla igra.

»In midva, Marija?«

»Vse se bo uredilo. Počakaj, France!«

»Ne, no morem čakati, ko te tisti podlež izigrava in se hinavsko pretvarja, da bi te dobil na svojo stran! Zahtevum, da ga pustiš, ali pa se pustiva midva, kajti drugače je vse le bedasta igra!« 

»Ne France, razumi me! Ne povzročaj mi tega trpljenja. Ti ne veš, kaj si ti meni. Toda Vagnerju je treba pomagati. Dolžna sem to.«

»Zakaj ravno ti? Pa naj mu pomaga kdo drugi, če misli res iskreno. Naj mu pomaga župnik, naj mu pomaga kdor koli, toda ti ne, razumeš? Prosim, da se odločiš: ali on, ali jaz.

Drugih možnosti več ne maram!«

»To je kruto od tebe, France! Ti nimaš usmiljenja s človekom, ki išče poti k poboljšanju, ki hoče nujno k dobremu in poštenemu življenju, ki rabi človeka, da mu pomaga, mu svetuje, da sam ne obnemore.«

»Toda Marija, jaz njemu ne verjamem. Vse je le podla igra. On hoče tebe dobiti s to igro ... Ne, resnica jo ta: on te hoče meni iztrgati s tem, da igra spreobrnjenca. Poslušaj: nad mano se hoče maščevati. Ne gre mu zate. Gre mu le za to, kako bi mene čim bolj udaril. Razumi to, Marija, in meni verjemi!«

»To ni mogoče, France! Vagner le ni tako podel, kakor ti misliš.«

»Se spominjaš, Marija, ko si mi zatrjevala, česa je Vagner vsega zmožen? Ali ni tudi tega zmožen? Toda vem: tebi jo ta slepar preslepil srce. Tvoja ljubezen je pri Vagnerju ...«

»Ne, France, ne trpinči me! Ti si mi vedno to, kar si bil.«

»Torej imaš oba rada! To vendar ni mogoče! Za dva ni mesta. Odloči se: on ali jaz!«

Marija je molčala. Grašič je videl, da je zmagal Vagner.«

»Zapomni si, Marija! Prišel bo čas, ko boš spregledala, ko se boš prepričala v Vagnerjevem podlem ravnanju. Toda bojim se, da bo takrat prepozno in da ne bo več možno priti nazaj. Pot ti je prosta. Do mene nimaš več nobenih obveznosti.«

Razburjen je zapustil Grašič hodnik in zaloputnil z vrati. Kakor hitro se je vse končalo! In vendar, prepričan je, da se ni končalo. Marija je le nezavedno postala žrtev Vagnerjeve podlosti. Saj ga ima še rada, o tem je prepričan. »Satan!« je škripal z zobmi Grašič. »Plačal mi boš svojo hudobijo, drago plačal!«

Glasno govorjenje na hodniku in ropot vrat sta privabila župnika iz sobe.

Nasproti mu pride Marija in glasno zajoka. Bil je to jok dušnega nemira in razdvojenosti, jok obupanega srca, ki ga je preračunana hudobija oddvojila od edino ljubljenega bitja.

»Kaj so godi tukaj?« vpraša.

V.[uredi]

Sredi aprila 1936 je v Rožnem dolu izbruhnila po vseh tovarniških obratih stavka. Tistega dne so že zgodaj zjutraj delavci zasedli vse oddelke, zunaj pa postavili straže. Ni bila torej navadna stavka, bila je zasedla tovarne. Tako je bil že v kali preprečen vsak poskus podjetnikov, da bi najeli za delo druge delavce, stavkokaze. Stavkajoči delavci so nanosili v tovarno vso potrebno za prenočevanje; hrano so dobivali v začetku sproti, čez nekaj dni pa so si znotraj tovarne uredili svoje kuhinje.

Stavka je popolnoma uspela. Del delavstva, ki se ni hotel podvreči vodstvu stavkovnega odbora, je bil brez moči in tako rekoč izločen. Nasprotno pa je stavkovni odbor, ki je bil nastanjen v livarni, razvijal veliko delavnost in pridobil neomejen vpliv na delavstvo. Tovarne so se spremenile v prave visoke šole komunistične miselnosti. Nastopali so govorniki, na videz neprisiljeno, v resnici pa že dolgo časa prej za to posebej izvežbani. Tudi taki delavci, ki so odklanjali komunizem, kakor krščanski socialisti in zmerni socialisti, so brez moči podlegali vplivu izurjenih hujskačev. Mešanost spolov po zaprtih tovarnah je tudi storila svoje. Tako se je že čez nekaj dni zgodilo, da jo bilo delavstvo po zasedenih tovarnah enotno izoblikovano v komunistični zavesti. Bilo je več primerov, ki so dovolj nazorno pokazali, kako načrtno premišljena je bila komunistična taktika. Mnogo delavk, ki so bilo do zdaj članice verskih kongregacij, so postale zdaj najbolj strastne komunistke in nasprotnice duhovščine. Skoraj večji del krščanskih socialistov je že formalno pristal na komunistični program, dasi so ohranili ločenost organizacije.

Stavkovni odbor je razglasil sklep, do se stavka nadaljuje toliko časa, dokler ne bodo delavske zahteve povsem ugodene. Toda kakšne so to zahteve? Tega ni nihče vedel, niti inženir Vagner ne, kamor so peljale vse niti stavkovnega gibanja. Komunistično vodstvo je sicer dobro vedelo, da stavka ne sme privesti do kakšnih temeljitih izboljšanj, ker ima le-ta cilj, da se v masah izoblikuje komunistična zavest ter med ljudmi razširi nezadovoljstvo zoper obstoječi red. Toda med maso delavstva jo bilo vendar treba vreči zahteve po izboljšanju. Zahteve so bile za podjetnike težke, zato so jih ti odklonili. Bili pa so nasproti enotnemu delavstvu brez moči in kmalu so se ponovno začeli pogovarjati z zastopniki. Ti so zdaj postavili, poučeni po svojih kolovodjih, še mnogo višje zahteve in tako spet onemogočili poravnavo.

Zdaj je med delavstvom zavrelo. Stavkovni val jo pljusnil tudi izven tovarn. Začela se je po vsem Rožnem dolu strastna agitacija, hujskanje proti podjetnikom, ki mu je takoj nato sledilo hujskanje proti župniku Lovšinu, češ, da tudi on sodeluje s kapitalisti. Razburjene ženske so hodile v skupinah po ulicah, vpile in razgrajale.

»Dol s kapitalisti!« so vpile. »Dol s farji, pomagači kapitalizma!«

Vznemirjenost v Rožnem dolu je rasla z vsakim dnem. Stavka je trajala že petnajst dni, toda do poravnave še ni prišlo. Delo je medtem počivalo, izplačila pa tudi. Že se je pri nekaterih začelo kazati pomanjkanje denarja. Z veliko napetostjo so vsi pričakovali konec meseca, ko naj bi podjetniki po zahtevi zastopnikov izplačali delavstvo.

Toda podjetniki so se postavili na stališče, da ne dajejo nobenih izplačil, dokler delavstvo ne preneha s stavko.

Zdaj so se začeli nemiri. Delavstvo, ki je bilo zunaj tovarne, je hodilo pred stanovanja podjetnikov in grozilo. Zlasti so se odlikovale ženske. Pomanjkanje hrane se je kmalu začelo čutiti v vsej svoji ostrini. Na ta trenutek je računal Vagner. Lačen človek je zmožen vsega. Vodstvo komunistov je vrglo med množice geslo:

»Demonstracije po ulicah! Dajte duška svojemu nezadovoljstvu! Zahtevajte, da vam trgovci izdajo živila zastonj, ker vam podjetniki nočejo izplačati.«

Učinki tega hujskanja so se takoj pokazali. Pestotnikova trgovina zraven šole je bila nekega jutra napadena od množice demonstrantov in vsa izropana. Ko je prišlo orožništvo, je našlo samo prazno in opustošene prostore. Stvar je postala nevarna. Med nahujskano množico se je šušljalo, da bo prišlo zdaj na vrsto župnišče, nato druge trgovine. Ljudje so od lakomnosti podivjali. Oblast se je zdaj zganila in uvedla strogo preiskavo. Nekaj ljudi, ki jim je bila dokazana udeležba pri plenjenju, so orožniki odgnali, poseg oblasti pa je ljudi le še bolj razburil. Začeli so groziti, da se ne bodo dali tako ugnati v kozji rog. Napetost položaja je dosegla svoj višek.

Stavka v Rožnem dolu je imela tudi po drugih industrijskih krajih velik odmev. Povsod so se prirejala med delavstvom protestna zborovanja, pobirali so se prispevki za stavkajočo delavstvo in pošiljale pozdravne brzojavke. V nekaterih krajih so šli dalje in so po zgledu tovarišev v Rožnem dolu proglasili stavko in zasedli podjetja. Grozilo je torej, da bo iz krajevne stavke v Rožnem dolu nastala splošna stavka.

Medtem se je Grašič z manjšim delom delavstva, podprt od kmetov, trudil na vse načine, kako bi iztrgal zapeljano delavstvo izpod vpliva komunistov. Posrečilo se mu je, da je zbral večino izvoljenih delavskih zaupnikov ter nekaj odbornikov zakonitih društev okrog sebe. Ti so izdali letak, kjer razgaljajo taktiko komunistov ter obsojajo stavko, ki so jo komunisti zlorabili za svoje strankarske namene. Zahtevajo, da delavstvo prekine svoje stike s stavkovnim odborom in se podredi svojim zakonitim organizacijam.

Vpliv te izjave je bil velik. Vsi treznejši delavci so obsojali način, kako so bili izrinjeni iz vodstva njih zakoniti zaupniki in društveni voditelji. K temu je še pritisnilo pomanjkanje. Grašič in njegovi so to dejstvo izrabili do kraja. Zopet so delili letake, kjer so obdolžili komuniste, da so lahkomiselno pahnili delavce v pomanjkanje, da nalašč zavlačujejo s poravnavo, ker hočejo na ta način izzvati nemir in nezadovoljstvo, da jim ni za delavske koristi, marveč samo za zdražbo in revolucijo. Tudi sicer niso Grašič in njegovi opustili nobene prilike, da ne bi pobijali vpliva komunistov med delavstvom.

Vpliv tega vztrajnega dela ni izostal. Polagoma so se pametnejši streznili in se otresli komunističnega vodstva. Odločilno pa je vplivalo zadržanje kmetov. Vsi kmetje iz Rožnega dola in okolice so izjavili, da ne bodo prodajali potrebščin za hrano delavcem vse dotlej, dokler ne bodo komunisti izrinjeni od vodstva. Posledice so se takoj pokazale. Gospodinje doma niso dobile ničesar, po drugih krajih pa tudi težko, ker so bili kmetje povsod zmenjeni. Če so hoteli dobiti, so morali iti prav daleč na deželo, kar jim je zopet bilo težko, ker so doma rabili zlasti moških moči. Vso to je večalo pri mnogih nezadovoljstvo s potekom stavke. Javno mnenje se je začelo bolj in bolj sukati na nekomunistično stran.

Tudi Marija se je v tej borbi zelo vneto udejstvovala. Kot ena vplivnejših deklet v Rožnem dolu je skupaj s tovarišicami storila mnogo med delavkami, da se je tam odpor proti komunistom večal bolj in bolj. Ženske imajo doma veliko besedo, zlasti, če gre za gospodinjske strani. Posledice stavke pa so zelo prijemljivo posegle prav na to plat življenja. Razumljivo je torej bilo, da je sistematična propaganda deklet imela zelo vidne učinke med ženskim svetom. Ogorčenje, ki je bilo prej obrnjeno proti podjetnikom in proti obstoječemu redu, se je tu zdaj obrnilo proti komunistom.

Možje so se kar naenkrat znašli pred novo fronto. Žene so zahtevale od njih, da prekinejo vsak stik s stavkovnim odborom. Bilo je že celo tako daleč, da so mnogi od onih, ki so kot zasedniki bivali v tovarnah, prišli na pritisk žena zopet nazaj domov.

Vagner je z besnostjo v srcu opazoval ta nepričakovani preokret. Grašičevo delovanje je zavzelo tak obseg, da je resno ogrožalo uspeh stavke.

»Vse nam bo pokvaril ta hudič,« so se jezili vodje komunistov na tajnem sestanku pri Vagnerju.

»Mislim, da je zdaj prišel čas, da se ga znebimo!« je stisnjeno skozi zobe pripomnil Vagner. »Zdaj ali pa nikoli!«

»Jaz predlagam, da poizkusimo prej še eno možnost,« spregovori tajnik izvršnega odbora. »Ne vem, če nam bo uspela, toda poskusiti jo moramo. Mislim tukaj na mirno pritegnitev Grašiča k skupni akciji. Prišli bomo k njemu s predlogom za sodelovanje. Ugotovili bomo skupno podlago, na kateri se lahko zedinimo. To je popolnoma v smislu komunističnega nauka o pritegnitvi vseh sil pod vodstvom komunistov. Na ta način bomo njihove vrste že v kratkem osvojili za svoj program, nakar bomo voditelje z lahkoto izigrali. Če se nam sodelovanje ne posreči, moramo misliti na skrajno možnost: Grašiča odstraniti.«

Grašič je bil nemalo presenečen, ko so se mu ne dolgo zalem predstavili odposlanci stavkovnega odbora m ga prosili za razgovor.

»Potrebno se nam zdi, da se z vami razgovorimo o skupnih delavskih koristih in o sodelovanju, ki bi lahko med nami nastalo. Skupni delavske koristi zahtevajo, da v borbi proti diktaturi kapitala nastopimo enotno in strnjeno. Kdor bi danes to skupnost odklanjal, bi si naprtil očitek, da dela proti koristim delavstva.«

»Popolnoma pravilno je, da se v borbi za zmago socialne pravičnosti ustvari skupnost, ker nam vsaka razcepljenost slabi uspehe in povzroča škodo. O tem ni nobenega dvoma. Toda dvoje vrst skupnosti poznamo: zlo skupnost in dobro skupnost. Zla skupnost je vedno neko zlo, kakor je dobro le dobra skupnost. Mislim, da me razumete, kaj mislim s tem. Skupnost, ki so jo okrog stavkovnega odbora ustvarili komunisti, je res neka skupnost, toda zla skupnost. Mi nanjo ne moremo pristati.«

»Torej bi si res utegnili očitati, da razbijate delavsko skupnost. Ali se vam ne zdi, da bi bilo vendarle najboljše, doseči skupnost delovanja, ko ni mogoče doseči skupnost mišljenja. Saj nihče ne zahteva, da bi se svetovnonazorno poenotili. Gre samo za to, da dosežemo skupnost delovanja, torej za sodelovanje. Vsakdo ima svoje mišljenje, delamo pa vsi za isti cilj.«

»In pod čigavim vodstvom?« je vmes vprašal Grašič.

»Vodstvo si izvoli delavstvo samo.«

»Kakor si je izvolilo stavkovni odbor, kajne, kjer sede prav za prav zastopniki komunistov! Ne, vi si stvar zamišljate preveč preprosto. Tudi jaz sem za sodelovanje v borbi za pravične delavske zahteve, toda pod enim pogojem.«

»In kakšen je ta pogoj?«

»Da se iz delavske srede izločijo komunisti in da prevzamejo popolno vodstvo vsega prizadevanje zastopniki zakonitih delavskih organizacij.«

»Potem to ne bo več skupnost, gospod doktor, če izločimo take tovariše, ki predstavljajo najbolj vnete pobornike delavskih koristi. To bi bila vendar velika napaka in obenem zelo krivična poteza. Nihče ne more odrekati dobre volje in poštenosti tolikim tovarišem, ki imajo pač svoje mnenje, toda vendarle iskrene namene.«

»Z drugo besedo, vi predlagate sodelovanje s komunisti.«

»Da, če že hočete tako, ali bolje, mi hočemo izoblikovati skupno delavsko fronto, ne izvzemši komunistov.«

»Tudi mi hočemo izoblikovati skupno delavsko, še več, skupno narodno fronto, toda izvzemši komuniste.«

»In zakaj vi kar vnaprej izključujete komuniste iz te skupnosti?«

»Če želite izvedeti, vam povem. Iz treh razlogov. Prvič: komunisti so po svojih načelih in po svojih delih v bistveni opreki z delavskimi koristmi. Komunizem je nezaslišana sleparija. Pod geslom delavskih koristi hoče komunizem vreči delavstvo skupaj z drugimi sloji v socialno suženjstvo. Drugič: komunisti zagovarjajo v svojem nauku poniževalen materializem in so zagrizeni nasprotniki krščanstva. Tretjič: komunisti so protinarodna skupina. Oni imajo svoje vodstvo izven naroda, in mi tega ne moremo trpeti, ker smo narodni, ne mednarodni ali protinarodni.

»Torej vi mislite, da vaša skupina ne bi mogla nikakor sodelovati v zvezi s komunisti?«

»Nikdar in nikakor, dokler ostanejo to, kar so! Nikoli ne bomo pristali na to, da bi komunizem nad našim narodom izvajal svojo podlo tiranijo! Kaj mislite, da mi nismo proučili način komunističnega postopanja? Mar ni res, da je sodelovanje s komunisti za neke »skupne koristi« le prilika, kako komunisti s pomočjo drugih dosežejo to, česar sami, ker so maloštevilni, ne morejo doseči, in da se že med tem polaste množice, ji vsilijo svojo miselnost, jo odtrgajo od njenih voditeljev in jo revolucionirajo? Komunizem je zločin nad delavstvom, zločin nad krščanstvom, zločin nad narodom. Komur je v resnici za koristi delavca, ta ga bo odklonil in se ne bo družil z njim. Kdor je kristjan, ne bo sklepal z njim prijateljstva. Kdor ima ljubezen do svojega naroda, komur je narod več kot zasebna korist, ta bo zavrgel komunizem kot najhujšega sovražnika narodne misli. Ni okoliščine, ki bi to naše pojmovanje mogla spremeniti. Naš odnos do komunizma se bo spremenil le takrat, kadar bo spremenil komunizem svoj nauk in svoje delovanje.«

»Toda ali se ne bojite, da vas bo množica delavskega proletariata na svojem zmagoslavnem pohodu strla kot neznatno in brezpomembno manjšino, če se ji boste zoperstavljali? Saj je danes bolj kakor kdaj jasno, da ta miselnost, ki jo vi imenujete komunistična, vedno bolj in bolj prodira med ljudstvo, si osvaja široke množice, in da ga bo ljudstvo zavrglo, kdor ne bo računal z njo!«

Dr. Grašič se je tu razvnel.

»Motite se, prijatelj! Morda je res, da tu in tam preslepi ljudi, ker oznanja sprostitev nizkih nagonov ali ker odeva svoj zločinski nauk v varljivi videz resničnosti. Toda ljudstvo je žejno resnice in pravice in se ne bo dalo premotiti od varljivega videza. Vaša lastna sleparska taktika se bo prej ali slej maščevala nad vami in vas zadušila. Narod pa se bo zavedal in spoznal, kdo mu hoče v resnici dobro ter se njega oklenil.«

»Ali naj smatramo te vaše besede kot zavrnitev naše ponudene roke?«

»Lahko smatrate za zavrnitev.«

Trije zastopniki so se priklonili in brez besede odšli skozi vrata. V njihovih očeh je svetlikala grožnja, ki jo je eden izmed njih izrazil na glas, ko so bili na ulici:

»Umreti mora, pes prekleti.«

»To je zadnja možnost. Če ta odpove, je naša stvar v Rožnem dolu izgubljena.«

Še istega dne zvečer je bila tajna seja vrhovnega odbora komunistične stranke v Rožnem dolu pri inženirju Vagnerju. Na tej seji je bilo sklenjeno, da se že naslednjega dne izvede odstranitev zdravnika Grašiča. Predlogu je na Vagnerjevo veliko presenečenje ugovarjal član odbora Vrtovšek. Utemeljeval je svoje pomisleke s stališča neprimernosti trenutka. Oblast bo takoj po umoru odločno nastopila in pometla s stavko. Tudi bo sum takoj padel na komuniste, ljudje bodo radi tega ogorčeni in komunisti bodo veliko izgubili na svojem vplivu. Nič ni pomagalo Vagnerjevo dopovedovanje. Vrtovšek je ostal pri svojem mnenju, čeprav so vsi ostali sprejeli predlog kot sklep.

Ob razhodu je Vagner pomignil enemu izmed članov in pokazal na Vrtovška:

»Naj mu ves čas kdo sledi!«

Dr. Grašič se je vrnil od zdravniškega obiska pozno zvečer in se pripravljal na počitek, ko je nekdo nalahno potrkal na okno.

»Še enkrat ven!« je vzdihnil zdravnik.

Toda bilo je drugače. Odprl je okno in vprašal:

»Kdo je?«

»Pst! Vaš prijatelj, tovarniški mojster Vrtovšek. Gospod doktor, pazite se jutri ves dan. Komunisti so sklenili, da vas jutri ubijejo. Sam sem bil pri tem sklepu navzoč. Ne morem pozabiti, da ste mi rešili sina škrlatinke, pa tudi samemu se mi je zastudilo vse to zločinstvo. Več vam ne utegnem poročati, ker se bojim, da bi me kdo lahko videl. Pridite jutri ob osmih zvečer h križu pri Boltarjevi hiši, na desni strani Koprivnika. Tam vam bom še več povedal, obdržite vse zase. Lahko noč!«

»Hvala!« je komaj dahnil zdravnik, in že je izginila senca pred oknom.

Ne Grašič ne Vrtovšek nista videla, da je izza ogla hiše skočila na cesto še druga senca in naglo hitela na stanovanje inž. Vagnerja.

»Vrtovšek je imel prav,« je zlobno pritrdil Vagner, ko je slišal poročilo o Vrtovškovem obisku. »Komunisti bi se s tem umorom onemogočili pred ljudmi. Jutri zvečer naj se še pred osmo uro poskrije šest zanesljivih in krepkih pristašev v grmovje ob Boltarjevi hiši. Vrtovšek mora brezpogojno izginiti, še preden odpre usta. In kdo ga bo spravil s poti? Grašič, naravno. Vsi bodo verjeli. In tako bo konec njegovega dela. Ljudje morajo biti zanesljivi, ker bodo pričali zoper Grašiča. Zdaj pa, fantje, pogumno na delo!«

Grašič je hitel naslednjega dne zvečer iz Rožnega dola na most h Koprivniku že pomirjen. Čez dan ga je mučil dvom: kaj, ali ni vse to le nastavljena zanka, v katero naj se on ujame? — Samoten kraj ob Koprivniku je kakor nalašč za temne namena onih, ki bi ga radi spravili s poti. Toda vendar ... Vrtovšek mu ne zbuja nobenega suma. Preveč dobrega mu je storil, da bi smel dvomiti v njegovo odkritosrčnost. Njegova poročila utegnejo biti zelo važna, morda celo odločilna. Nikakor torej ne bi bilo pravilno, da bi iz napačne previdnosti zamudil to priliko, ki bo morda res prinesla novih pobud v reševanju spora okrog stavke. Da se pa zavaruje za vsak primer, je vzel s seboj majhen revolver, ki ga je hranil v nočni omari, odkar se je začela stavka v Rožnem dolu.

Na desni strani Koprivnika je peljala z mostu pešpot po ne velikem travniku. Ob travniku je rastlo gosto grmovje, ki je polagoma prehajalo v gozd. Nekaj korakov od mostu se je Grašič ustavil in pogledal na uro. Še nekaj minut je manjkalo do osmih. Prvi krajec je komaj za silo razsvetljeval pomladno noč, ki je bila hladna, da se je Grašič moral tesneje zaviti v površnik. Znapetostjo je opazoval okolico in tehtal vsako možnost. Bližina grmovja se mu je zdela zelo neprikladna in sumljiva, zato je šel kakih štirideset korakov dalje po stezi ob travniku in tam čakal prihod Vrtovška.

Ob osmih so zatopolale na mostu stopinje.

»Vrtovšek,« je pomislil Grašič.

Temna senca se je pomaknila z mostu in stopila na stezo, ki se vije od mostu mimo grmovja in dalje po travniku. Grašič je ob medli svetlobi meseca spoznal v tej senci Vrtovška. Tudi Vrtovšek je opazil Grašiča in pospešil korake.

Bil je že dober gorak mimo zadnjega grma, ko se za njegovim hrbtom nenadoma dvigne šest temnih postav in se naglo požene za njim. Vrtovšek se ob šumu in pokanju dračja ozre in tudi sam plane v smeri proti Grašiču.

Grašič je presenečen opazil pojav nepoklicane šestorice.

»Izdajalec,« je pomislil.

Videl je, kako se je vseh šest ljudi pognalo za Vrtovškom in tudi Vrtovšek sam je skočil v smeri proti njemu ter očividno spotoma nekaj vlekel iz žepa. V hipu je Grašič sklenil, da je najbolj pametno, če zbeži. Proti sedmerici bi bilo zelo tvegano braniti se.

V naglici se je obrnil in skočil vzdolž ob Koprivniku po stezi, ki gre ob travnikih in njivah ter se zopet čez nekaj sto metrov povrne nazaj na cesto. Tekel je že kakih trideset metrov, ko zasliši za seboj obupen klic:

»Gospod doktor, pomagajte, pomagajte!«

Grašič se je presenečen ustavil. Nagli koraki, ki jih je prej slišal za seboj, so se ustavili. Slišalo se je topotanje na mestu in kletvine prerivajočih se ljudi.

Grašiču je bilo zdaj vse jasno. Komunisti so zvedeli za sestanek in so počakali v zasedi.

»Na pomoč na pomoči!« je znova zavpil Vrtovšek.

Grašič je potegnil revolver iz žepa ter z divjo naglico planil proti suvajoči se gmoti na travniku, ki se je gnetla in sklanjala nad Vrtovškom. Prav ko je mislil sprožiti, je skočilo vseh šest ljudi pokonci in naglo izginilo za grmovjem. Vrtovšek je ostal sam zleknjen v travi.

»Ubit!« je spreletelo Grašiča. »In jaz sem ga krivo sodil!«

Sklonil se je k njemu. Glasno hropenje je prihajalo iz njegovih ust. Grašič mu je hitro odpel srajco, da ga preišče.

»Strela!« je zavpil. »Razbojniki, banditi!« — Otipal je ročaj noža, ki je bil pogreznjen v prsi pod levo bradavico. Vsa srajca je bila že krvava. Grašič je vzel žepno svetilko in posvetil. Kri je lila kar iz treh ran.

»Izgubljen!« je pomislil Grašič.

Bolnik je hropel, toda vedno slabeje.

»Ali me slišite?« je vprašal Grašič ranjenca.

Vrtovšek je okrenil glavo in dolgo strmel v Grašiča, kakor da hoče nekaj reči.

»Povejte, če morete!«

Vrtovšek je začel šepetati s komaj slišnim glasom:

»Gospod doktor, Vagner je ... Vagner je Milana ...«

Vrtovšek je nehal. Sapa mu je pošla. Brez moči mu je padla glava spet na travo.

»Povejte do konca!« je nestrpno sili Grašič. »Kaj je naredil Vagner?«

Toda Vrtovšek je samo žalostno hropel. Grašič je izgubil upanje, zato je v naglici trgal srajco, da bi zavezal in zamašil rane. Tu se Vrtovšek nenadoma še enkrat zgane in z muko izgovori:

»Gospod doktor, pazite na Marijo. Vagner hoče ...«

Spet mu je zastal dih.

»Kaj hoče? Povejte!«

Toda Vrtovšek se ni več oglasil.

»Mrtev!« je vzkliknil Grašič.

In v resnici mu srce ni več bilo. Treba bo iti po ljudi, ki bodo prenesli Vrtovška v Rožni dol. stvar je neprijetna in nekoliko čudna. Zakaj se niso lotili njega, in zakaj Vrtovška? To Grašiču ni šlo v glavo. Šest ljudi se ne bi zbalo enega človeka. Zakaj se torej tudi njega niso lotili?

Grašič je še enkrat nezaupno pogledal v grmovje ter odhitel po stezi.

»Stoj!« je tedaj zagrmelo od tam.

»Zdaj je vrsta na meni!« je pomislil Grašič. »Ne boste me imeli!« Spustil se je v tek po stezi.

»Stoj, morilec!« je znova zagrmel za njim klic, nato še eden in spet eden. Grašič se še vedno ni zavedel. Za sabo je slišal težko ropotanje korakov. Podili, so se tako nekaj desetin metrov med glasnim vpitjem in pozivanjem, ko se v daljavi pred Grašičem pokažejo obrisi štirih ljudi. Tudi razbojniki od zadaj so morali to opaziti, kajti takoj so začeli glasno vpiti:

»Ustavite ga, primite ga, morilca! Zaustavite mu pot! Primite ga!«

Štiri postave pred njim — bili so to kmetje, ki so na Vrtovškov klic pritekli na pomoč — so se razpršili m se očitno pripravljali, da ga ustavijo.

Zdaj se je Grašiču posvetilo. Kakor pribit se je ustavil. Zdaj šele je razumel, zakaj niso tudi njega napadli ... On naj bi bil Vrtovškov morilec, to so hoteli doseči. Ta misel ga je skoraj vrgla ob tla.

V hipu je bil obkoljen od vseh strani.

»Vdaj se!« je zavpil eden izmed preganjalcev.

»Čemu naj se vdam? Kaj hočete z mano?«

»Še vprašuje! Ubil je mojstra Vrtovška, tamle leži v travi!« se je obrnil eden izmed šesterice do kmetov, ki položaja še niso razumeli. »Slišali smo klice na pomoč in prihiteli ravno takrat, ko je hotel zbežali stran od Vrtovška.«

»Tudi mi smo to slišali, zato smo prihiteli.«

»Možje,« je se obrnil Grašič do kmetov, »tukaj je nesporazum. Vrtovšek je v resnici mrtev, toda resnica o njegovi smrti je druga. Ubil ga nisem jaz, pač pa tile tukaj!« 

Kmetje so po glasu spoznali zdravnika, zato so se spoštljivo umaknili in tako rešili Grašiča obroča, ki ga je tesno oklepal.

»Kaj, zdaj pa noče krivdo zvaliti na nas, nesramnež! Da bi mi ubili svojega prijatelja! Ta je pa le predebela. Kar primimo ga, hinavca, da nam ne uide!« 

Navalili so nanj, ga podrli na tla in mu zavezali roke s pasom, ki ga je eden izmed njih za čudo hitro imel pri roki.

Kmetje so gledali prizor brez besede. Obtožba, da je priljubljeni zdravnik ubil človeka, jim je vzela sapo. Nemo so gledali, kako je šesterica delavcev odgnala Grašiča proti Rožnemu dolu, da ga izroči orožnikom.

»Pustite mrliča tako, kakor je, da bo komisija ugotovila podrobnosti umora!« je zaklical nazaj eden izmed delavcev.

Kakor blisk se je drugo jutro razširila po vsem Rožnem dolu vest o Vrtovškovem umoru. Še preden so si ljudje dodobra pomeli oči od spanja, je že novica šla od ust do ust in razburjala ljudi. Toda to, kar je ljudi najbolj vznemirilo, je bilo neverjetno poročilo, da je morilec — zdravnik dr. Grašič. Ljudje so dvomili, zmajevali z glavami, se prerekali. Toda ta domneva se je končno izkazala kot potrjeno dejstvo. Šest ljudi je zalotilo Grašiča pri zločinu. Nepobitni dokazi za njegovo krivdo so tu. Grašič je umoril Vrtovška.

In že se je naglo in načrtno širila po Rožnem dolu tudi razlaga k umoru. Grašič je umoril Vrtovška, ker je bil Vrtovšek eden izmed vodilnih ljudi pri stavki. Grašič je bil najet kapitalistični plačanec, ki se ni strašil umora, da prepreči poštene zahteve tlačenega delavstva. Zdaj se je razgalila vsa hudobija in zahrbtnost Grašičeve stranke.

Poleg pričevanja šesterih delavcev je komisija ugotovila še drug dokaz Grašičeve krivde. Nož, ki so ga našli zapičenega v prsih ubitega delavca, je bil medicinski in enak onim, ki jih je imel Grašič v svoji ordinacijski sobi. Ljudi se je polaščala besnost.

»Vsi so taki!« so vpili nekateri.

»Udarimo! Kaj še čakamo, da nas bodo kapitalistični plačanci pobili!« so zahtevali drugi. Zdaj je bilo vsem jasno, da se bo v Rožnem dolu zgodilo nekaj nenavadnega, groznega. Poštenim ljudem, ki so videli v Grašiču svojega voditelja, je novica o njegovem zločinu zaprla sapo in jih vrgla v strašno negotovost. Tudi najboljši so začeli omahovati.

»Če je pa tako,« se je slišalo, »potem naj gre vse k vragu!«

Župnika Lovšina je novica o Grašičevi aretaciji silno potrla, toda prepričanja v njegovo nedolžnost mu ni vzela.

»Ne verjeti, ne verjeti, dokler se stvar ne preišče do dna!« je svaril ljudi.

Toda ljudje so živeli popolnoma pod vtisom propagande, ki jo je z vso silo pognalo v tek vodstvo komunistov.

»Priče so tukaj, ki so ga videle!« je vedel ves Rožni dol.

»Z operacijskim nožem ga je zaklal!« se je zgražalo staro in mlado, moški in ženske. Marija je od trpljenja kar umirala. Zanjo je bil to strašen udarec, ki jo je vrgel skoraj v obup. Njena ljubezen do Grašiča je bila velika. Dasi je v zadnjem času med njiju stopil Vagner in jo postavil pred težko preizkušnjo, se vendar njena naklonjenost do mladega zdravnika ni zmanjšala. Zdaj pa so se z enim udarcem vse sanje razblinile v nič! Srce ji je ginevalo od silne stiske, njena duša je doživljala strahoten pretres. Doma ni bilo več obstanka. Šla je, da se izjoče pri sivolasem župniku.

Toda župnik Lovšin ji ni mogel nič določnega povedati. Sporočil ji je le to, da so Grašiča odgnali v sodne zapore, ker mnogi dokazi govore za to, da je on izvršil umor. Toda vendar še s temi dokazi njegova krivda ni dokazana.

»Dokler ni stvar popolnoma razčiščena, se z nobeno sodbo ne smemo prenagliti. Jaz sam sem prepričan, da je Grašič nedolžen.«

Župnik ni mogel Marije pomiriti. Tudi ona je bila prepričana, da France kaj takega ni zmožen. Toda vendarle ... Priče ... Nož ... Kako naj spravi to v sklad s svojim prepričanjem o njegovi nedolžnosti?«

Ko je stopila na ulico, jo je presenetilo vpitje množice, ki je prihajalo od južne strani in se naglo bližalo. »Gori!« je zavpila neka ženska za njo. Marija so je obrnila in videla, kako se vali dim proti nebu. »Prosvetni dom gori!« je strahotna pomislila.

Marija je vedela, da je danes nevarno, zato je pospešila korake, da bi čim prej dospela do poti, ki zavije na brv in pelje iz Rožnega dola v okolico.

Toda množica jo je prehitela. Bili so v njej mlajši moški in fantje, tudi žena in otrok ni manjkalo. Med glasnim vpitjem in razgrajanjem je masa hitela naprej.

»Kam gredo?« se je spraševala Marija.

Takrat se ji je posvetilo.

»Župnišče bodo napadli!« Streslo jo je od groze.

Hotela se je obrniti ravno pri Vagnerjevi vili ter steči nazaj. Toda bilo je prepozno. Nekateri so jo že prehiteli.

»Tudi to je treba, tercijalko!« je nekdo zavpil.

»Saj to je Grašičeva!«

»Pobijte jo, ta je najbolj hujskala proti nam!«

»Pobijte jo! Pobijte jo!« se je slišalo od vseh strani. Množica se je zgrnila okrog nje. Nekaj nesramnih fantalinov je začelo segati po njej.

Marija se je v smrtni grozi stisnila k ograji in okamenela.

»Zdaj bo prišlo do najhujšega!« jo je spreletelo.

Tedaj so se tik nje naglo odprla vrtna vrata, nekdo jo je potegnil s silo na vrt, stopil na ulico, vrata pa zaloputnil.

»Pustite jo pri miru!« Je slišala ukazovalen glas. Bil je Rudi Vagner.

»Čemu?« je zavpilo nekaj smrkolinov.

»Tiho!« skoči tedaj eden izmed mož k vratom in pripelje najbližjemu fantalinu klofuto. »Pustimo jo pri miru in naprej!«

»Naprej!« je zarjula množica in se pognala naprej po ulici.

»Rudi, hvala ti! Ti si me rešil!« se je zahvaljevala Marija.

»Pusti to, ni vredno omembe. Pojdi rajši noter, ker danes je vroč dan. Zdi se, da je množica podivjala in gorje, kdor ji pade v roke.«

Marija je šla za Vagnerjem z neko brezbrižnostjo. Današnji dogodki, zlasti pa silen pretres radi Grašiča so ji zlomili živce. Brez moči se je spustila v sobi na prvi stol in krčevito zaihtela.

»Marija, čemu jokaš?« jo je v skrbeh spraševal Vagner. »Kaj ti je?«

Toda Marija ni bila zmožna govoriti. Le s težavo je spravila iz sebe:

»Rudi, ali je res Grašič umoril Vrtovška?«

Vagner je zločinsko molčal in opazoval, kako se Marija bori sama s seboj in kako trpi.

»Povej, kaj ti misliš! Jaz tega ne morem verjeti.« 

»Tudi jaz težko verjamem, ker poznam Grašiča. Toda dokazi o njegovi krivdi so neizpodbitni.« 

»Ah, kaj bo z mano!« je dahnila Marija .

»Potolaži se, Marija! Morda je prav, da je prišlo to vmes in da si Grašiča spoznala od vseh strani. Skušaj ga pozabiti! Saj imaš še koga, ki misli z ljubeznijo nate in ti hoče dobro.« Tu se ji je Vagner približal in jo sočutno pobožal po laseh. Ni mu branila. In ko se je sklonil k njej in ji položil roko okrog pasu mu je naslonila glavo na prsi in znova zaihtela.

»Ne jokaj, Marija, saj si pri meni, saj si ti moja, samo moja.«

In tako je slonela Marija, tista Marija, ki je tako dolgo hrepenela z vso svojo dušo po Grašiču, na prsih njegovega sovražnika, medtem ko je Grašič sedel na trdi klopi jetniške sobe in mislil na hudobijo ljudi. Zdelo se ji jo, da se je pomirila in da pada v neko sladko spokojnost in omamo. Ni se branila, ko jo je odvedel k zofi in jo objel. Nenadoma ji je stopila pred oči Grašičeva podoba. Za trenutek se je zgrozila nad seboj. Toda to je bilo res samo za trenutek. Takoj nato ji je stopila pred oči grozna resnica: Grašič je morilec! Zaprla je pred to mislijo oči. Njeni čuti so otopeli, roke so ji postale negibne, njena zavest je padla v pozabo. Ves svet je izginil iz njenega spomina, ničesar okrog sebe ni videla več. Zrla je v dvoje strastnih oči nad seboj, ki so bile kakor oči jastreba, ki zre na svojo žrtev in ji trga srce iz telesa. Nato so izginile tudi te oči. Zagrnil jo je vroči mrak. Brez moči je padala niže in niže, dokler si ni njen angel varuh pred vrati sobe zakril oči s perutnicami ter zajokal nad oropano nedolžnostjo.

Zunaj je medtem nahujskana množica navalila na župnišče. Zadnji hip se je posrečilo nekaterim možem, da so rešili skozi vrt sivolasega župnika, ki ni hotel zapustiti župnišča.

»Ne grem odtod, rajši pretrpim smrt! Moje mesto je tukaj, tu me veže služba; kdor koli me išče, se mu moram staviti na razpolago. Svojega službenega mesta ne smem zapustiti!«

»Gospod župnik,« ga je prepričeval Pogačar, »zdaj ne gre za nobeno službeno ali neslužbeno mesto, zdaj gre za smrt ali življenje. Korist vaše službe zahteva, da se rešite.«

»Gremo, gospod župnik, skrajni čas je!« je pritisnil drug možakar in porinil župnika skozi vrata na hodnik. Tam so jih čakali še štirje drugi možje, ki so naglo obkolili župnika in ga tako rekoč nesli dol po stopnicah in skozi vrt na prosto, na varno.

Množica je že v tem udrla v župnišče in iskala župnika. Ker ga ni našla, je takoj začela ropati in razbijati. V manj ko pol ure je bilo župnišče opustošeno. V strasti uničevanja razpaljena masa je ob koncu znosila na hodnik staro pohištvo, ga polila z bencinom in zažgala. Ogenj se je z naglico širil in zajel kmalu celotno župnišče. Nihče se ni ganil, da bi gasil. Mogočni zublji so začeli švigati izpod strehe. Ogenj je širil okrog sebe neznosno vročino. Podivjani ljudje so drveli po ulicah Rožnega dola, ropali po trgovinah in pretepavali vsakogar, kdor se jim ni pridružil. Padlo je že tudi nekaj težje ranjenih ljudi. Po vsem Rožnem dolu je vladal nered, vladala je že prava revolucija. Glas o tem se je bliskovito razširil tudi po drugih krajih. To je bil znak, da so se slični neredi tudi tam začeli. Kar nenadoma se je skoraj cela dežela znašla v ognju upora delavskih množic. Stvar je postala nad vse resna. Zdaj ni mogla oblast več mirno gledati na početje komunistov.

Močno trkanje na vežna vrata je spravilo Vagnerja pokonci. Odhitel je na hodnik. Ni maral, da bi slišala Marija in morebiti prehitro spoznala njegove vloge.

»Gospod inženir, stvar gre v redu naprej. Prosvetni dom je požgan, župnišče gori, trgovine so izropane.«

»Ali je kje kak odpor?«

»Nikjer nobenega. Množica je popoln gospodar položaja. Naši ljudje obvladajo in vodijo množico pri njenem uničevanju.«

»Dobro. Nadaljujte, kakor je sklenjeno, po načrtu. Ali so šla sporočila tudi v druge kraje?«

»So šla, in so prišli že ugodni odgovori.«

»In ti se glase?«

»Povsod plamti upor proletarskih množic, ki uničujejo kapitalistične ustanove in se pripravljajo za prevzem oblasti po krajevnih sovjetih.«

»Prav dobro. Nadaljujte. In oblast? Ali je kaj novic o njenem stališču?«

»Do zdaj še nobenih. Zdi se, da si ne upa poseči vmes, ker se boji premoči delavskih mas.«

»Dobro. Lahko greste s sporočilom: brezobzirno nadaljujte z uničevanjem nasprotnika!«

Vagner se je vrnil v sobo, kjer ga je pričakovala Marija.

»Povej mi, Rudi,« ga je vprašala, »kdaj se bova zmenila z domačimi. Tako mi je težko zaradi tega ...«

»Čimprej, čimprej, moja draga. Kakor hitro bo teh neredov konec, se bova vzela.«

»Tako sem vesela, da si se spremenil. Rudi. Vedno sem si tega želela, vedno sem za to molila.«

»Tudi takrat, ko je prihajal Grašič k tebi?« jo je podražil.

»Rada sem imela Grašiča, ne morem tajiti, vendar je zdaj vse končano. Kako se je vse spremenilo! On, ki sem ga smatrala za tako dobrega in idealnega, je postal morilec. Ti pa, ki si bil brezbožnik (ne ugovarjaj, če je pa res), in ki sem se ga tako bala, pa si postal moj, moje vse!«

»In ti si bila to vedno meni!«

»Povej mi Rudi, ali boš res pustil vse kar je bilo v preteklosti? Tako me skrbi.«

»Draga, ne skrbi! Saj sem že. Če je še kaj ostalo, bova skupaj populila in očistila, kajne?«

Pomirjena se je prepustila njegovi volji.

V tem so se naglo in z ropotom odprla vežna vrata. Vagner je planil pokonci. Takoj nato so se odprla vrata v sobo, na pragu se je pokazal zaprašen mož in brez sape izjavil:

»Petsto mož orožništva in policije je nenadoma prišlo in naskočilo naše ljudi. Dali smo povelje, da se branijo in da nadaljujejo brezobzirno v smislu vašega naročila.«

»Tiho, prekleto!« je zavpil Vagner. »Ne vidiš, da nisem sam?« je tiše pristavil. »Dajte takoj povelje za razdelitev orožja med ljudi. Streljajte brezobzirno. Zdaj gre za res.« To je že povedal zunaj na hodniku, da ga Marija ne bi slišala.

Toda Marija je vse razumela. V hipu se ji je razodela vsa groza resničnosti. Torej Vagner daje naročila za vse, kar se godi! Vagner vodi stavko, Vagner je dal naročilo, da se požigajo hiše in ropajo trgovine, Vagner je dal zažgati župnišče, Vagner, Vagner, Vagner ...! In ona ... žrtev podle igre, izigrana, onečaščena od zločinca! In Grašič ... morilec. Tako se je vse končalo, vse v blatu ...

Tiho, brez vsake besede je padla nezavestna po tleh, kakor pokošena cvetka.

V tem se je vrnil Vagner s hodnika. Skočil je k nezavestni Mariji, jo dvignil na stol ter ji močil čelo. Zavedela se je. Srepo je zastrmela v Vagnerja in ga gledala dolgo, dolgo.

»Marija, ali ti je slabo?«

»Proč, proč, zločinec, morilec, zdaj te poznam do dna tvoje duše!« je zavpita obupno in blazno.

»Podlež, ki se nisi bal hliniti spreobrnjenje, samo da bi mi vzel nedolžnost. Proč, zdaj te poznam!«

»Marija, motiš se.«

»Ne, ne motim se. Ti si kolovodja vseh zločincev, in jaz neumnica nisem verjela Grašiču, ampak tebi, zločincu vseh zločincev. Da, zdaj vem, Grašič ni morilec, in slutim, da je tudi to tvoje podlo delo. Podlež, vrni mi nedolžnost, vrni mi Grašiča, podlež, podlež, podlež, stokrat podlež!«

Dekle je vpilo na ves glas, da se je slišalo tudi izven hiše.

»Tiho, prismoda, če ne, ti bom zavezal gobec!« je zavpil srdito Vagner.

»Ne bom tiho, še bolj bom vpila: ti si zločinec, ti si morilec, ti si podleži«

Kakor blazna je skočila proti vratom, odrinila Vagnerja, ki ji je hotel zastaviti pot ter zbežala na ulico.

»Moj Bog, kam naj zdaj grem? Vse je izgubljeno!« 

Kakor senca je pritavala domov in se vrgla materi v naročje.

»Mama, mama!«

»Kaj ti je, dete?«

»Velik greh sem naredila. Pregrešila sem se zoper Grašiča, dvakrat pregrešila. Verjela sem, da je morilec, čeprav ni, nikoli ni. Potem pa grešila sem proti zvestobi do njega.« 

Po Rožnem dolu je divjala prava bitka. Nahujskano delavstvo se je z orožjem v roki uprlo orožništvu in policiji ter streljalo iz oken, izza voglov in plotov. Vsi so se čudili, odkod naenkrat toliko orožja. Zapeljani ljudje pač niso vedeli, da so le igračka v rokah dobro organizirane komunistične skupine, ki je vse dogodke naravnala na trenutek oborožene vstaje proti oblasti. Prve smrtne žrtve so začele padati. Zagrizenost je postajala vedno večja in večja. Delavci so se borili za vsako hišo, za vsako ograjo, za vsako ped zemlje. Nastopila je noč, in policija in orožništvo sta se umaknila. Po vsem Rožnem dolu je zadonel zmagoslaven krik. Prišli so sli s sporočili, da tudi po drugih mestih delavstvo z orožjem v roki obvlada položaj.

Vagnerju se je zdelo primerno, da stopi sam osebno na čelo oborožene vstaje. Razloga za skrivanje ni več. S puško v roki in s strelivom okrog pasu se je pridružil delavcem, ki so ga glasno pozdravili in mu vzklikali.

»Tovariši, naj živi naša proletarska revolucija!« je zavpil. »V boj do končne zmage!«

»V boj, v boj!« Zapeli so takoj komunistično internacionalo, ki je pošastno odmevala po ulicah, nastlanih z ruševinami in ogorki požganih hiš in poslopij. Celo noč se je po Rožnem dolu slišalo vpitje pijanih komunističnih miličnikov; vmes je večkrat izbruhnil nov požar ter večal nočno grozo, med katero so se slišali obupni klici deklet in žena, ki so jih pijani miličniki vlačili z njihovih stanovanj. Slišalo se je tudi streljanje pušk, znamenje, da komunistični partizani obračunavajo s svojimi nasprotniki.

Jutro pa je Rožnemu dolu pripravilo presenečenje. Še preden se je razkadila jutranja megla, že je šlo bliskoma od ust do ust sporočilo, da je ves Rožni dol okrog in okrog obkoljen od vojaštva, orožništva in policije. Kmalu zatem se je javil v Rožnem dolu delavec, ki je prinesel zahtevo vojaškega poveljnika: vsi morajo orožje takoj posamič prinesti na določen kraj izven mesta, voditelje pa izročiti, drugače bo ukazal zavzeti Rožni dol z naskokom. Oboje naj se zgodi v roku ene ure.

Delavci so se posvetovali. Vagner je mrzlično vodil sejo ožjega odbora in iskal rešitve. Del odbora je bil za nadaljevanje odpora, del odbora pa je omahoval ln videl izhod le v vdaji. Vagner je sklical k seji širši odbor.

»Tovariši,« je spregovoril, »naša borba, začeta s stavko, nas je privedla do zadnje stopnje razrednega boja, ki mu še nismo kos. Okrog in okrog smo obkoljeni od vojaštva, ki je oboroženo s strojnicami in ima na razpolago tudi nekaj topov. Na odpor ni več misliti Toda mi smo svoj namen dosegli. Razgibali smo ljudi, zasejali vanje seme nezadovoljstva in revolucionarnosti, in to seme bo klilo dalje kljub vsem okoliščinam. Odstranili smo naše nasprotnike in naredili iz Rožnega dola našo trdnjavo, ki je ne bo pridobil več noben Grašič. Naše delo je končano. Vojaštvo zahteva odložitev orožja in izročitev vodstva. Podali se bomo. Toda mi se jim ne izročimo. Tovariši, naša stranka nas kliče v Španijo, kjer bo v kratkem revolucija nastopila svojo zmagoslavno pot ter odtod raztegnila svoj revolucionarni klic po vsej Evropi. V Španiji potrebujejo hrabrih borcev. Vi ste te dni dokazali svoj pogum in svojo izvežbanost. Tu imam že popolnoma urejenih dvajset potnih listov za Francijo. Od tam bo lahek prehod v Španijo. Kdo gre z mano v novo borbo za ideje proletarske revolucije?« 

Marsikdo bi rajši ostal doma, toda vojaštvo je zahtevalo voditelie. Zato ni bilo niti enega iz širšega odbora, ki se ne bi prijavil za potni list.

Pol ure pozneje se je osemnajst ljudi spuščalo po podzemskem kanalu iz livarne, in prišlo na dan onstran Rožnega dola, kjer se steka kanal v strugo Koprivnika.

Istočasno je šlo zastopstvo delavstva k vojaškemu poveljniku in mu javilo, da so voditelji upora ušli in da delavci odlagajo orožje. Takoj nato je bil Rožni dol zaseden in uveden je bil strog red. Ljudje so prihajali z grozo v očeh iz skrivališč ter pozdravljali vojake kot svoje rešitelje.

Vršile so se takoj preiskave. Veliko število delavcev je bilo vklenjenih in odgnanih. V Rožnem dolu pa je ostala številna vojaška posadka, ki je pazila na red.

Medtem ko so bili delavci prepuščeni strogim predpisom zakona, pa so hiteli voditelji vstaje z Vagnerjem na čelu proti meji z napačnim potnim listom in dobro založeni z denarjem.

»Vse se je izvrstno končalo,« je rekel Vagner. »Kdo bi si mislil, da bo iz Rožnega dola mogoče narediti gnezdo revolucionarnih levov!«

Medtem pa so v Rožnem dolu objokovali izgube ljudi. Temu je padel sin, tam je bil ubit oče ali brat, drugje je zopet neznano kam izginila hčerka. Jok je odmeval po Rožnem dolu; po ječah pa so zaprti delavci spoznavali, da so šli v borbo grdo zapeljani in da so bili le žrtve podlih načrtov.

»Vse se je izvrstno končalo ...«

*

Grašič je imel v preiskovalnem zaporu zelo težko stališče. Vso okoliščine, priče, zdravniški nož, vse je govorilo zoper njega. Sodniki so majali z glavami. Poznali so dobro Grašiča, zato jim je bil slučaj res velika uganka. Toda dokazi so bili neovrgljivi. Šest prič je stalo zoper njega. Sodniki so obupali.

Vse je kazalo, da bo moral biti dr. Grašič obsojen. Čas mu je potekal strašno počasi. Obiski, ki jih je večkrat imel, so mu to enoličnost sicer motili, toda obupa, ki se ga je vedno bolj polaščal, se ni mogel znebiti. Dan na dan je pričakoval sporočil od Marije, toda zaman. Župnik Lovšin mu je sicer večkrat izročil pozdrave od nje, toda Grašič je vedel, da to niso tisti pozdravi, ki jih on pričakuje. Zaman si je trl glavo z vprašanjem, kaj se je zgodilo.

Zadeva se je vlekla in vlekla. Grašičeva afera je stopila v javnost in se na široko obravnavala v časopisju. Bilo je takoj opazno, da se v nekaterih časopisih vodi naročena borba zoper mladega zdravnika. Ves slučaj se je izrabil v gonjo zoper katoliško skupino, ki so ji očitali nemoralo. Primer zdravnika Grašiča naj bi to najbolj dokazoval. Časopisje, ki se ni dalo vplivati od komunističnega denarja, pa je iskalo možnosti, kako bi dokazalo Grašičevo nedolžnost in zopet porabilo primer v Rožnem dolu, da je opozarjalo na nevarnost komunizma. Razvila se je srdita časopisna bitka, ki je našla močan odjek med ljudstvom. Duhovi so bili silno razgibani.

Tako je prišel konec meseca julija, ko je ves svet vznemirila novica, da je v Španiji izbruhnila državljanska vojska. Tudi pri nas so bile takrat razmere silno napete. Grašičeva zadeva se je nekako pozabila, pozornost vseh je bila obrnjena v Španijo, kjer se je začela smrtna borba med novo, boljševiško in med staro krščansko kulturo, kakor je izjavil že prve dni vojne eden izmed voditeljev španske ljudske fronte.

Grašič se je rešil obupa, v katerega je vedno bolj padal. Ko ga je obiskal profesor Brodnik, njegov prijatelj, ga je vprašal:

»Povej mi odkrito, kaj je mnenje sodnikov?«

Brodnik se je obotavljal.

»Gre za to, ker bom iz njihovega mišljenja izvajal posledice.«

»Sodniki mislijo na najhujše.«

»To sem hotel vedeti. Vprašam te kot duhovnika in kot prijatelja, ki je prepričan o moji nedolžnosti. Ali se smem poslužiti svojih pravic do življenja in zbežati?«

»Smeš, saj si nedolžen, in ni upanja, da bi se tvoja nedolžnost dokazala.« 

»Dobro. Ali mi moreš v času petih dni preskrbeti potni list v Ameriko?«

»Bom preskrbel.«

»Hvala ti! Preskrbi mi pod imenom Franc Dolinar. Pusti ga pri moji materi. Pripravi mi tudi nekaj stvari za potovanje. Čez pet dni bom prišel ponje.

Teh pet dni je Grašič uporabil za piljenje okenskega omrežja. Šlo je počasi, vendar je peti dan padla zadnja ovira in pot v svobodo se mu je odprla. Ponoči je Grašič ušel in izginil neznano kam. Njegov beg je drugo jutro vzbudil veliko senzacijo ter žel tiho odobravanje vseh, ki so ga poznali in bili prepričani o njegovi nedolžnosti, od zadnjega jetniškega paznika pa do predsednika sodišča.

Profesor Brodnik ga je založil z vsem, kar je rabil za pot izven države. Oskrbel mu je tudi umetno brado in brke. Slovo od matere je bilo kratko, toda težko.

»Saj boste kmalu prišli za mano, brž ko si bom poiskal kakšno mesto,« je tolažil jokajočo mater, ki ni vedela, ali naj bi se veselila, ker vidi sina zopet v prostosti, ali naj bi jokala, ker jo zapušča in gre v tujino.

V sobo je planil brat: »Hitro, z one strani vasi gresta dva orožnika!«

Grašič je zadnjič objel svojo osivelo in ob trdem kmečkem delu zgarano mater ter izginil v gozdu, ki leži med vasjo in med železniško postajo.

Že pozno zvečer se je pripeljal v Rožni dol. Luči v hišah so že ugašale. Po vsem kraju je vladala tihota. Koliko spominov je vstalo naenkrat v Grašiču! Toliko dela, in tako klavrn konec! Toliko idealizma, ki je ves utonil v blatu in sramoti. Šel je mirno razdejanega in požganega župnišča, mimo štrlečih in ožganih sten prosvetnega doma. Srce se mu je stisnilo, zajokal bi in zavpil na glas, ko bi ne vedel, da je ob tem kupu pogorišča on sam največja razvalina, obsojeni zločinec, ki se mora skrivati pred roko oblasti. Le ena misel ga tolaži, ga dviga, mu daje moči: misel na Marijo. Toliko je hrepenel po njej v ječi, toliko mislil nanjo, toliko lepih načrtov naredil, in vsi ti načrti so izhajali le iz ljubezni do nje. To je edino, kar mu je še ostalo. Ljubezen ne mine. Ljubezni ni mogoče preglasovati, je ni mogoče streti s silo ali z večino. Če vse propade, ljubezen bo ostala. Je kakor rosa žejni cvetki, ki steguje svoje osušene liste v vroči poletni dan in prosi nebeškega Očeta kapljice vode: je kakor ljubko, mehko gnezdo, kamor se plašna in preganjana ptička skrije pred grabežljivostjo ujede. Že kot mlad fant si je zastavil tako lep cilj. Pehal se je za njim ves čas z vsem svojim mladostnim ognjem, žrtvoval se zanj do skrajnosti. Toda vse to je padlo z enim samim zamahom. V Rožnem dolu zmaga komunizem in vrže ves kraj v nesrečo. On sam je proglašen za morilca, on, ki je bil duša vsega prizadevanja v Rožnem dolu, vodja vseh dobrih ljudi! To je zdaj izid vsega. Čemu se še truditi, čemu garati! Poiskati si v novem svetu miren kotiček in tam združen z ljubljenim bitjem preživeti dobo, ki mu je namenjena za življenje, to je zdaj njegov cilj. Pusti svet, naj uganja svoje hudobije, naj uprizarja revolucije. Kaj to tebe skrbi! Odmakni se vsemu, skrij svojo trudno glavo v naročju zveste žene in pozabi na svet.

Temna senca mu je prišla naproti. Grašič je v njej spoznal župnika Lovšina. Sključeno in počasi je hodil sivolasi mož. Življenje ga je strlo. Ali naj ga ustavi? Nameraval mu je po Pogačarjevih poslati sporočilo o svojem begu. Ne, bolje je, da se od njega poslovi.

»Dober večer, gospod župnik!« ga pozdravi.

»Bog ga daj, Bog ga daj!« Župnik se nenadoma ustavi, stopi bliže, z začudenjem pogleda poznega potnika, a se takoj nato opraviči.

»Oprostite, zmotil sem se v osebi. Mislil sem ..., kar pa seveda ni mogoče.«

»Ne, niste se zmotili, gospod župnik. Jaz sem v resnici France Grašič.«

»Kaj, sveta nebesa! Saj to ni mogoče!«

»Ušel sem, in zdaj grem čez mejo in v Ameriko. Ne morem drugače. Nedolžnega bi me obsodili.« 

»Tako. tako! Hm, kajpada, kajpada. Prav je tako. Tako malo upanja je, da bi se vaša nedolžnost dokazala. In kam greste zdaj?«

»K Pogačarjevim, da se poslovim. Potem grem takoj na vlak. Še to noč bom čez mejo. Vse se je podrlo, gospod župnik!«

»Ne obupaj, sin moj, karkoli pride. Človeku se zdi, da je včasih vsega konec, pa Bog premakne samo nekaj in vse se spet spremeni. Potrpimo, potrpimo. Bog ima z nami velike načrte, ne skušajmo mu prekrižati jih. Tudi z vami ima Bog še svoje načrte. Morda bom živel, ko jih bo uresničil, morda ne. Zbogom, ne bom vas zadrževal, ker imate odmerjen čas. Morda se še vidimo, morda ne. Svoje delo ste v Rožnem dolu odlično dovršili, če ni uspeha, ni vaša krivda. Bog nas bo sodil po našem prizadevanju.«

Tiho in počasi je njegova senca izginjala v temi, ki so jo osvetljevale zvezde tople julijske noči. Grašič je slutil, da se poslavlja od ene dobe življenja in stopa v drugo, ki je še nejasna, neotipljiva.

Pogačarjeva hiša je bila že v temi. Krasen mir je vladal povsod okrog nje. Iz daljave se je slišalo le zategnjeno in žalostno petje fantov na vasi. Prišel je že pred okna, ko ga je vznemirilo glasno lajanje domačega psa. Pes je utihnil, čim je prišel Grašič bliže in ga poklical po imenu, še se ga je spominjal.

Pritisnil je na kljuko in zaropotal.

»Kdo pa je?«

Grašič je pohitel k oknu in tiho pripovedoval: »Jaz sem, France Grašič. Ušel sem iz ječe in se prišel k vam poslovit, ker grem čez mejo.«

»Ah, vi ste, gospod doktor! Moj Bog, ušli ste! Takoj grem odpret.«

Zagorela je luč, vrata so se odprla in Pogačar je odvedel mladega zdravnika v prazno sobo.

»Gospod doktor, vi ste ušli! Po nedolžnem ste bili zaprti, vemm. Krivico trpite. Žal, tudi jaz sem vam delal veliko krivico, zaradi Marije. Tisti vrag me je preslepil z obljubami, z denarjem. Bil sem tako slab, da sem podlegel, tako slep, da sem verjel v njegovo odkritosrčnost. Obljubljal mi je veliko denarno pomoč za zidavo velike žage. Jaz norec sem zaradi tega denarja barantal s svojo hčerko s tem velesleparjem. Oprostite mi, gospod doktor!«

Grašič je čutil neko olajšanje ob iskrenem zatrjevanju moža, ki je priznaval svojo krivdo nad hčerko.

»In kje je Marija?« vpraša.

Pogačar je široko odprl oči in se zastrmel vanj brez besede.

»Je ni doma?« vpraša v skrbeh Grašič.

Pogačar še vedno molči in prestrašeno strmi vanj.

»Kje je Marija?« zavpije tesnobno Grašič. Strašne slutnje ga obdajajo.

Pogačar se skloni in skrije glavo med dlani.

Grašič skoči divje pokonci in zavpije še bolj silovito: »Kje je Marija?«

Vrata se sunkoma odpro, v sobo plane v nočni obleki in z razpuščenimi lasmi Marija, se vrže na tla pred Grašičem ter joka, joka ...

Oče vstane ter gre v sobo.

»Marija, moja Marija!« jo skuša dvigniti Grašič.

»Pusti me, France!«

»Pa kaj ti je, Marija! Povej za božjo voljo!«

»Odidi, France, odidi!«

Grašič je pobledel. Kaj to pomeni? V strašnih slutnjah prosi: »Povej mi vendar, kaj je?«

»Ne, ne! Odidi, odidi, ne hodi več nikoli nazaj. Nisem več vredna, da me pogledaš.«

»Ah!« zagrabi Grašiča pri srcu. »Kaj je?« 

»Vagner ... Vagner je ... Otroka bom imela ...« izdavi iz sebe.

Grašič se je zrušil na stol kakor od strele zadet. Marija je znova silovito zaihtela. Dolgo sta tako ostala. V Grašiču je ugasnila zadnja iskra življenjske sile. Kakor mrtvouden je zrl pred sebe v tla, nezmožen da bi spregovoril besedo. Ali se je res vse zaklelo zoper mladega zdravnika? Ali ga zasleduje sam satan in ga muči? Ha, ali je še vredno sploh živeti? Ali ni najbolje, da se vrne v ječo in se pusti mirno obsoditi! Saj nima prav nič več iskati na svetu. Vsi njegovi ideali — grdo izdani in poteptani, njegova ljubezen vržena v blato in pogažena. Edina bilka, katere se je kakor utopljenec oklepal, mu je bila kruto prerezana. Kakor v sanjah je govoril:

»Zakaj mi nisi povedala, da imaš rada njega in ne mene? Toliko trpljenja bi mi prihranila!«

»Samo tebe sem imela rada, samo tebe. Zapeljal me je satan, toda imela sem vedno rada le tebe. Obsojaj me, ubij me, stori z mano kar hočeš, toda ljubila sem te, ljubim te in te bom vedno ljubila. Toda odidi, odidi čim prej, ker ne zaslužim, da sem tu v tvoji navzočnosti. Verjela sem onemu satanu, ki me jo zapeljal in odtrgal od tebe. Bil je satan, pravi satan!«

Grašič si še vedno ni opomogel od težkega udarca. Brezizrazno je strmel predse in molčal. Toliko si je obetal od tega svidenja, toliko je mislil nanj. In zdaj mu je ta podlež vse uničil. Vagner ... Ob misli na tega človeka so se stisnile Grašiču pesti, prsi so se mu v mogočnem gnevu dvignile, iz oči mu je začel švigati ogenj srda in sovraštva. Da, končno ima življenje še neki smisel. Maščevanje! Maščevati se nad vso podlostjo, ki jo je zagrešil Vagner nad njim, saj je prepričan, da mu je umor podtaknil on, maščevati se nad zločinstvom, ki ga je zagrešil nad njegovo Marijo.

Skočil je pokonci in začel razburjeno hoditi po sobi. Zdaj ve, kaj mora storiti. Poiskati človeka, ki je povzročil vse to gorje, najti ga, četudi na skrajnem koncu sveta in se nad njim maščevati, kruto, neusmiljeno, počasi, da bo sam občutil vse tisto gorje, ki ga je povzročil drugim.

Marija je še vedno ihtela na tleh.

»Na vlak se mi mudi, Marija. Kar je bilo naj bo pozabljeno. Nisva bila namenjena drug drugemu. Morda je pa le tako prav. Smiliš se mi, zelo se mi smiliš, ker si postala žrtev Vagnerjevega zločinstva. Toda to zločinstvo ne bo nekaznovano. Vse moje življenje bo od zdaj posvečeno samo eni misli: kako se maščevati nad krivicami, ki nam jih je storil Vagner.«

Še močneje je zaihtela Marija.

»Zbogom, Marija, življenje nama ni bilo prijazno. Nekomu je, nekomu ni. Ni vsak rojen pod srečno zvezdo. Nisva midva kriva, če morajo iti najina pota vsaksebi. Trpela bova oba, vsak po svoje. Če boš kdaj še kaj slišala o meni, me ne obsojaj, skušaj me razumeti. Saj jaz tebe razumem, toda to, kar sem do zdaj gradil, se je vse zrušilo. Do zdaj sem gradil na ljubezni, zdaj bom gradil na maščevanju. Zbogom, Marija!« 

Dekle je omedlevalo od žalosti. Grašič jo je dvignil na stol ter jo hotel za slovo objeti. Toda misel na to, da je z Vagnerjem noseča, ga je odbila od nje. Podal ji je le roko in naglo izginil v noč. Še nekaj korakov je slišal iz histe jok dekleta, ki je ihtelo iz žalosti nad seboj ter iz žalosti, da za vedno izgublja njega, ki ji je bil namenjen kot njen življenjski tovariš, pa ji ga je njena lastna lahkovernost in hudobija človeka odtrgala, njo pa pahnila v nesrečo brez tipanja na izhod. Grašiču je še vedno donelo v srcu ihtenje nesrečne Marije. Zdelo se mu je, da ga ne bo mogel nikoli izločiti, tako globoko je v njem odjeknilo.

Zunaj je kraljevala jasna julijska noč. V travi so cvrčali kakor za stavo murni. Gosto temo so osvetljevale le zvezde, ki so tako ljubeznivo in dobrohotno gledale na črno zemljo. Tu in tam se je katera utrnila, zazrla v loku ter izginila nekje v neskončni daljavi. Od juga je rahlo pihala topla sapa in prinašala s seboj pasje lajanje. Čudovita noč, poletna noč! Kakšne čare prinašaš s seboj! V tebi je skrito toliko sladkih in omamnih skrivnosti, toliko čudovitega, nikoli občutenega življenja, ki ga človek ne more nikoli videti, le sluti ga, hrepeni in toži po njem kakor Adamov otrok po izgubljenem raju.

Zadnjič je užival Grašič s polnimi prsi zrak domač jemlje. Kar nenadoma je spoznal in odkril vso opojnost domačnosti. Doumel je sladko skrivnost domovine. Za hip ga je prevzelo čustvo nemoči. Obstal je in se zamislil, v daljavi je puhala lokomotiva.

»Ne,« je odločno rekel, »zdaj je vse končano. Nazaj več ne gremo!«

Na bojnem polju[uredi]

Parnik, na katerega se je v Bordeauxu vkrcal France Grašič, je imel na krovu sorazmerno malo potnikov. Največ je bilo Španskih beguncev, ki so se rešili pred divjanjem rdečih čez mejo na Francosko ter odtod mislili oditi v Severno Amerike. Poleg nekaj ameriških družin, ki so potovale domov, ker se jim evropske razmere niso zdele več zanesljive, nekaj poljskih delavcev, ki so šli za delom v novi svet, ter še nekaj ljudi vseh vrst in vseh poklicev, je potovala na istem parniku tudi skupina mladih Francozov; bivala je bolj zase in se ni vmešavala v pogovor na krovu, kjer se je pogovor vrtel zlasti o grozotah španske revolucije. Grašiču se je zdela skupina Francozov že od začetka zelo sumljiva. Ta sum se je povečal takrat, ko je opazil, da imajo z mornariško posadko več stikov kakor pa ostali potniki. Toda misel na skupino mladih Francozov je kmalu opustil, ker se mu je pozornost obrnila v drugo smer.

Izmed španskih beguncev se je seznanil z mladim španskim časnikarjem Alvarezom, ki je skupaj z drugimi potoval v Severno Ameriko. Grašiča je zelo zanimala španska revolucija, zato se je kmalu spustil z Alvarezom v ožje pogovore. Španec se mu je zelo dopadel. Kmalu sta postala velika prijatelja in skoraj neločljiva tovariša na krovu. Alvarez mu je podrobno opisoval vse grozote državljanske vojne v Španiji, ki jih je sam doživljal na fronti kot poročevalec nacionalističnega lista Arriba Espana. Pripovedoval mu je o zmagovitem pohodu marokanskih čet iz severne Afrike v Španijo ter prodor generala Franca proti Madridu in Toledu. Sam je bil navzoč, ko je general Varela prodrl do toledskega Alcazarja in rešil mlade junake, ki so se tedne in tedne prepuščeni sami sebi branili pred ogromno premočjo rdečih miličnikov in zdržali sredi kupa razvalin, dokler jih ni general Franco rešil rdečega objema, a žal pri tem precej žrtvoval pri svojem vojnem načrtu. Opisoval mu je tudi podrobno, kako se je srd rdeče revolucije obrnil predvsem proti verskim vrednotam španskega naroda ter zlasti meril na pokol katoliške duhovščine.

»Našli smo dokumente, ki je iz njih bito jasno razvidno povelje, da se nemudoma popolnoma odstranijo vsi katoliški duhovniki. Poleg tega se je obračal gnev naših revolucionarjev zoper vsako politično skupino, ki je imela v svojem programu špansko narodno zavest. Dobili smo jasno prepričanje, da je bil cilj te revolucije zatreti špansko narodno prepričanje in zbrisati iz Španije katoliško vero.«

»In kje so po vašem vzroki tega groznega spopada?«

»Težko jih je strniti v en sam odgovor. Nedvomno je, da je tu sodelovalo veliko vzrokov. Komunistična propaganda oznanja svetu, da so vzrok upora delavskih množic neznosne gospodarske razmere, v katerih se nahaja španski delavec, kakor tudi veleposestva, ki so v rokah maloštevilnih plemenitašev, dočim je kmetsko ljudstvo tako rekoč brez zemlje in še vedno v nekaki fevdalni odvisnosti od veleposestnikov. Toda ti razlogi ali ne drže, ali pa so tako dvomljivega ali drugotnega značaja, da nikakor ne morejo opravičiti začetka tako strašne vojne. Res je, da so bili ponekod delavci v bednih razmerah, kakor sploh v ostali Evropi. Res je tudi, da pri nas zemljiška reforma še ni izvedena in da je toliko in toliko tisočev kmetskih družinski žive v velikem pomanjkanju, ko bi mogla posedovati primeren kos zemlje in ob njem živel mirno kmečko življenje. Toda pripomniti je treba, da se je uprlo predvsem ono delavstvo, ki je bilo sorazmerno najbolje plačano, kakor to dokazuje primer rudarjev v Asturiji, ki so bili najbolje plačani rudarji v Evropi sploh. Tudi to je povsem jasno, da se kmečke množice niso pridružile vladnim vojskam, ampak takoj prestopile na stran generala Franca in zdaj tvorijo jedro njegove vojske.«

»Mi po ostalih deželah smo bili seveda prepričani, da je glavni vzrok španske revolucije socialna beda nižjih slojev. Po vašem pripovedovanju to torej ni točno.« 

»Glavni vzrok je treba iskati pač drugje. Mi smo postali žrtev mednarodne organizacije boljševizma. Že Lenin je dejal, da se bo morala v Španiji začeti komunistična revolucija, to pa iz preprostega razloga, ker bi bila Evropa na ta način stisnjena med dve komunistični državi. Vsako drugo navajanje vzrokov je ali drugotnega značaja, ali pa popolnoma nepravilno.«

»Veliko se je pisalo tudi o krivdi španske duhovščine, češ da ni živela z ljudstvom, potem da je španska cerkev skrbela samo za bogatenje lastnega premoženja ter bila sploh v veliki opreki s koristmi preprostega ljudstva.«

»Na to dokazovanje je treba pač gledati z istimi očmi kot na ostalo komunistično propagando. Dejstvo je, da so že prve dni komunistični miličniki poklali nekaj tisoč katoliških duhovnikov in redovnikov. To dejstvo je vzbudilo po celem svetu neznansko ogorčenje. Komunistična propaganda je morala na vsak način opravičit tako postopanje. Zato je razumljivo, da skuša prikazati špansko cerkev kot krivo vsega socialnega zla v Španiji in kot sovražnico preprostega ljudstva. To je že znana komunistična metoda; kogar hočeš uničiti in pobiti, mu vzemi dobro ime, in ko ga boš pobil, ljudje ne bodo obsojali tebe, marveč tvojo žrtev, tebi bodo dali pa prav. Nasprotno vemo, da je bila španska duhovščina silno povezana s preprostim ljudstvom, živela v zelo skromnih razmerah in bila tudi, kar se tiče življenja, na zelo veliki višini. Najbolj zgovorno o tem nam priča dejstvo, da izmed tisočev, ki so jih polovili pristaši revolucije, ni do zdaj izpričan niti en primer odpadništva kljub najhujšim mukam, ki bi se jih tudi cesar Neron ne bil sramoval. Pri vsem presojanju vzrokov španske revolucije je treba dobro poznati značaj komunistične propagande. Kdor to razume, ta z lahkoto pride do resnice, ki je na kratko rečeno tale: v Španiji se bijeta španska narodnost in krščanska vera proti boljševizmu.«

V takih pogovorih je plul parnik že visoko na ocean. Alvarez in Grašič sta postala že neločljiva prijatelja. Njuna značaja, čeprav je bil prvi južnjaški, drugi pa umirjen, trd alpski značaj, sta se čudovito ujemala in izpopolnjevala. Zato nič čudnega, če je Alvarez kmalu razodel, zakaj se je odtegnil čeprav navdušen narodnjak in tako velik nasprotnik komunizma svoji domovini ravno v trenutku, ko je ta najbolj potrebovala zlasti mladih moči. Zdaj mu je postalo jasno, in zadnja senca nezaupanja nasproti mlademu časnikarju je izginila.

»Morda se vam bo zdelo čudno,« je pojasnjeval Alvarez, »zakaj potujem v Ameriko, ko je moje mesto doma na strani tistih, ki se bore za svobodo domovine, za krščanstvo in za kulturo. Jaz sem namreč poslan od vlade generala Franca, da organiziram v Severni Ameriki propagando za belo armado.«

»V resnici sem imel gotove pomisleke zaradi vašega potovanja, toda zdaj mi je vse jasno in razumljivo. Vesel bom, če vam bom mogel pri vaši nalogi po svojih močeh pomagati. Vaša stremljenja so namreč tudi moja stremljenja. Tudi jaz sem nasprotnik komunizma, postal sem celo žrtev svojega prizadevanja proti tako zločinski propaganda komunistične organizacije.«

Grašič je nato pripovedoval o svoji veliki nesreči, ki so mu jo povzročili brezvestni pristaši komunizma, o umoru, ki so mu ga naprtili, o izvoljenki, ki so mu jo zapeljali, o begu v svobodo ter o trdnem sklepu, da se maščuje nad človekom, ki mu je povzročil vse to gorje.

Tako sta postala španski časnikar Alvarez in slovenski zdravnik Grašič neločljivo povezana prijatelja.

Pozornost obeh se je ponovno, obrnila na skupino mladih Francozov, ki je zdaj stopila še bolj v ospredje. Njihovi neprestani sestanki z mornarsko posadko so postali skrajno sumljivi.

»Mene preseneča pri vsej stvari to da ima tako velik parnik, ki je izrazito potniški, tako malo potnikov. Morda se za vso stvarjo skrivajo kakšni zahrbtni nameni.«

Grašič se ni zavedal, da se bo to njegovo mnenje kmalu uresničilo.

Tretji dan, odkar je parnik zapustil pristanišče v Bordeauxu, je na krovu nastalo med mornarji razburjenje, ki sta ga Grašič in Alvarez dobro opazila. Kmalu za tem se jima približa častnik in kakor mimogrede reče:

»Gospoda, prosim vaju za zaupen razgovor v eni izmed vajinih sob.«

Oba sta se spogledala. Torej je le nekaj za vsem vrenjem na parniku!

»Znano mi je, da nista na strani rdečih, zato bom kar odkrito govoril,« je začel častnik, potem ko so se zbrali v Grašičevi sobi. »Naš parnik je danes spremenil smer in plove nazaj proti Evropi. Da bosta razumela, vama pojasnim; parnik prevaža velike količine orožja in municije, ki je namenjena rdeči armadi v Španiji. Pristati hoče v Bilbaou, ker je ta odsek s fronto popolnoma odrezan od ostale Španije in francoske meje, odkoder gre orožje v rdečo Španijo. Da prevaža parnik orožje, nismo vedeli. To vemo šele zdaj. Polovica posadke je na strani rdečih. Razen tega imamo na parniku skupino francoskih komunistov, ki je dodeljena pošiljki kot nekaka varnostna straža. Kapitan je bil seveda o vsem obveščen in je na strani komunistov. Nahajamo se v neprijetnem položaju. S tem, da je kapitan prevzel brez vednosti paroplovne družbe tuj tovor na parnik, je prekršil disciplino. Prav tako je prekršil disciplino, ker je spremenil smer parnika. Del moštva, ki se noče pridružiti rdečim, je na tajnem sestanku mene izvolil za vršilca dolinosti kapitana ter mi poveril nalogo, da preprečim pristanek parnika v Bilbaou.«

V Alvarezu je zavrelo: »Na noben način ne sme orožje v roke rdečih!«

»Saj prav to hočemo preprečiti, in tukaj nam vidva gospoda lahko pomagata. Ne gre drugače, kakor da izvedemo udar, se polastimo parnika, komunistične mornarje pa zapremo. Parnik bomo odpeljali v Ferrol, ki ga ima v rokah general Franco, tovor izkrcali ter nadaljevali nato svojo pot v Ameriko.«

»Imenitno!« je bil ves navdušen Alvarez in tudi Grašič ni skrival svojega navdušenja.

»Udar je določen za jutri ob dvanajstih, ko bo večji del komunističnih mornarjev pri kosilu. Ljudi, ki bodo izven obednice, bodo razorožili in povezali njihovi tovariši, ki bodo v večini. Obednica bo obkoljena od posebnega oddelka. Z dvema strojnicama jih borno ukrotili. Kapitana bosta istočasno razorožila, zvezala in zaprla dva častnika. Najtežje bo s skupino francoskih komunistov, ki o njej ne vemo, kje bo v tistem trenutku. Glavno je to, da ne vdere v trup ladje. Zvedeli smo namreč, da imajo za ta primer pripravljene spodaj naboje, da ladjo razstrelijo in potopijo. Žal ne vemo, kje se ti naboji nahajajo.«

»In to bodo storili brez ozira na potnike?« se je zgrozil Alvarez.

»Brez ozira! Gospoda, vem, da sta nasprotnika komunistov, drugače vama ne bi zaupal naših načrtov. Prepričan sem, da nam bosta pomagala.«

»Brez dvoma!« sta oba zatrdila.

»Se razumeta na strojnico?«

»Oba se razumeva.«

»Dobro. Vajina naloga bo, da zastražita vhod v trup ladje. Upajmo, da se v naglici ne bodo spomnili na naboje in da vajino sodelovanje ne bo potrebno. Toda kdor koli bi hotel v tistem trenutku priti v notranjost, bo vajina dolžnost, da ga ustavita. In če ne stoji, streljata nanj. Žal nimamo dosti ljudi, da bi mogli vsa mesta zasesti.«

»Velja,« pravi Grašič.

»Strojnica vaju bo čakala ob dvanajstih ob vhodu, zakrita s ponjavo. Revolverje dobita še nocoj. Razume se, da o vsem tem vlada popolna tajnost!« 

Prvo razburjenje, ki ga drugi potniki niso opazili, se je naglo poleglo in na parniku je zavladalo običajno življenje. Potniki si seveda niso niti predstavljali, da plove parnik nazaj in ne v Ameriko.

Drugega dne, bil je prekrasen dan, morje je lahno valovalo in ladjo so obletavali srebrnobeli morski galebi, je bil mir še večji. Rdeči mornarji so brezskrbno in veselo hodili po krovu in si pomežikovali. Skupina francoskih komunistov pa je postala čudno oblastna do potnikov, zlasti do španskih beguncev. Nekateri so bili celo tako predrzni, da so jim očitali izdajstvo in grozili, da jih bodo ob prvi priliki izročili ljudskemu sodišču. Begunci so bili začudeni nad tako predrznostjo in se pritožili pri kapitanu. Ta pa je skomignil z rameni in ni ukrenil ničesar.

Bližala se je dvanajsta ura, čas, ki je bila določen za udar. Grašič in Alvarez sta se sprehajala po krovu in opazovala gibanje moštva. Pet minut pred dvanajsto je šel prvi del moštva v obednico. Tudi potniki so se porazgubili v jedilne sobe.

»Zanima me, kam so odšli francoski komunisti,« se je polglasno povprašal Grašič. Ni še končal stavka, ko je nastal hrup. Naenkrat so mornarji s puškami v rokah planili proti skupini tovarišev, jo obkolili in vpili:

»Roke kvišku!«

Grašič in Alvarez sta naglo skočila k vhodu v trup ladje ter prav tako naglo postavila in pripravila strojnico. S krova se je zaslišalo streljanje, ki pa je takoj potihnilo.

»Ukrotili so jih,« pripomni Alvarez.

V tem se je zaslišalo iz kapitanove kabine glasno zmerjanje.

»To je izdajstvo. Postavil vas bom pred sodišče, gospod Gabier, brž ko ...«

»Nehajte, izdajalec ste vi, ker ne izpolnjujete danega povelja. Od tega trenutka dalje prevzemam poveljstvo nad moštvom jaz sam, in vi ste moj ujetnik. Zvežite ga!»

Kapitana sta dva častnika povezala, nakar so ga zaklenili v lastno sobo ter postavili stražo.

V obednici so se medtem odigravali smešni prizori. Brž ko so bili mornarji zbrani na svojih mestih, vstanejo vsi tisti, ki niso bili pristaši rdečih ter zapuste obednico. Takoj nato pridrvi strežnik s polno posodo juhe in razburjen vpije:

»Tovariši, izdani smo! Poročnik Gabier je ...«

Stavka ni končal. Ob pragu mu je eden izmed belih mornarjev podtaknil nogo, možakar se je vanjo zapletel, zgubil ravnotežje ter padel z ogromno skledo vred v obednico. Ker je bila ta za kake štiri stopnice nižja od hodnika in ker je takoj ob vhodu stala dolga jedilna miza, je strežnik butnil z vso silo kar na mizo. Pri tem mu je skleda zletela iz rok, vroča tekočina je pljusknila vzdolž ob mizi in obrizgala zbrane mornarje po obrazu in po rokah. Mornarji so poskakali kvišku in si med glasnim preklinjanjem brisali žgočo tekočino z obraza. Strežnik je bil toliko presenečen, da je kar pozabil na to, kar je mislil povedati. Mornarji pa so bili toliko zaposleni z juho in z neprijetnimi občutki, da niso sploh mislili na strežnikove besede.

Vmes med to zabavljanje in preklinjanje pa je zagrmel glas poročnika Gabiera, ki se je nenadoma pojavil na pragu:

»Mornarji, poslušajte! Od tega trenutka dalje prevzamem poveljstvo jaz. Kapitan je v osnovi prekršil disciplino vodstva paroplovne družbe, zato je od svojega mesta odstavljen. Ne poskušajte nobenih brezsmiselnih dejanj: obednica je obkoljena, ob vhodih so, pogejte postavljene strojnice. Kakor hitro bo opaziti kakšno sumljivo premikanje, ukažem ogenj.«

Poročnik Gabier je nato imenoma naštel kolovodje rdečih mornarjev in jih ukazal takoj ukloniti in odgnati. Vsi drugi so ostali v obednici, toda obkoljeni in strogo zastraženi.

Skupina francoskih komunistov je slišala streljanje na krovu in postala pozorna. Bili so to sami prvovrstni pristaši komunistične stranke v Franciji, ki jih je francosko strankino vodstvo uporabljalo le za bolj zaupna ali tvegana podvzetja. Streljanje je sicer takoj potihnilo, toda komunistom je vendarle bilo dovoljno znamenje, da se dogaja nekaj sumljivega. Skočili so od miz in hiteli na krov. Tu so jim zastavili pot mornarji in naperili puške.

»Vdajte se!« je zaklical podoficir.

»K nabojem, nazaj k nabojem,« se je glasilo takoj povelje njihovega vodje. Komunisti so se naglo obrnili ter z revolverji v roki drli po krovu proti vhodu v notranjost parnika.

»Stoj, stoj, stoj!« je trikrat zaklical podoficir ter takoj za tem ukazal: »Ogenj!«

Štirje komunisti so takoj padli, ostali pa so medtem že izginili za poveljniškim mostom in drveli proti vhodu.

Grašič in Alvarez sta pri strojnici čakala na konec udara. Slišala sta drugič streljanje, nato pa tekanje, ki se je vedno bolj bližalo.

»Zdaj bo nekaj!« pravi Alvarez.

Na vrh stopnic se je pripodilo enajst komunistov in se že mislilo pognati navzdol, ko od tam zagrmi klic:

»Stoj, če ne, streljamo!«

Cev strojnice je preteče štrlela izza kupa zabojev.

Komuniste je ustavilo. Spogledali so se. Kaj naj store? Ozrli so se na poveljnika. Le kratka razdalja jih je ločila do vhoda. Z naskokom bi si priborili pot do njega, še preden bi jih pokosila strojnica.

»Naprej!« je zarjul poveljnik. Trije so skočili za njim, druge je povelje presenetilo in se niso ganili z mesta, kjer so bili varni pred strojnico. Ta se je takoj oglasila in v hipu podrla naskakujočo trojko. Po krovu so se zaslišali nagli koraki. Prihajali so beli mornarji, ki so zgoraj že opravili svojo nalogo.

»V mornarsko obednico, da obvestimo tovariše!« je zavpil eden komunistov. Še preden so prišli beli mornarji, so komunisti izginili in tekli proti obednici. Tu pa jih je čakalo presenečenje. Obednica je bila zastražena. V obupu so se komunisti vrgli na stražo ter si priborili pot v obednico. To je bilo za rdeče mornarje odrešilno. Takoj so planili proti prostemu vhodu. Z dveh drugih vhodov sta takoj zaregljali strojnici ter podrli nekaj mornarjev, dočim so ostali že drveli k orožju in takoj nato na krov. Položaj se je zresnil. Beli mornarji so bili presenečeni vsled nenadnega pojava rdečih in iskali kritja. Strnili so se na zadnji del krova ter se tam pripravljali za naskok. Toda rdeči so jih prehiteli. V divji naglici so naskočili in potisnili bele na skrajni konec. Ti so v naglici prevrnili nekaj zabojev ter si naredili barikado. Bili so tako rekoč obkoljeni. Nasprotniki so bili po številu močnejši in bolje kriti. Položaj je postal nadvse resen. Streljanje se je slišalo tudi iz drugih predelov, znamenje, da divja tudi tam borba. Tam je poročnik Gabier in še nekaj ostalih. Toda glavna sila mornarjev je tukaj in tukaj se bo odločilo, to vedo oboji.

»Vdajte se!« zakliče eden izmed rdečih. »Vaš odpor je brezsmiseln.«

Odpor je bil res brezupen. Belim mornarjem ni preostalo drugega, kot da se vdajo. Tedaj pa dožive oboji presenečenje. Od zadaj za rdečimi ponovi namreč nekdo isto povelje:

»Vdajte se, vaš odpor je brezsmiseln!«

Rdeči mornarji so se ozrli in se znašli pred strojnico, ki sta jo prinesla na krov Grašič in Alvarez. Slišala sta streljanje s krova, sklepala, da je potrebna pomoč ter prihitela na krov. Zdaj se je položaj v hipu obrnil. Z lahkoto sta oba obvladala dvajset rdečih mornarjev, ki so brez vsakega kritja stali pred cevjo strojnice.

»Roke kvišku!« je zavpil Grašič ter se sklonil k strojnici. Orožje je padalo po tleh, roke so se dvigale v zrak. Beli mornarji so prihiteli iz zasilnega kritja ter urno povezali rdeče tovariše. Spodaj se je še slišalo streljanje. Beli mornarji so takoj odhiteli v strojni oddelek. Sklepali so, da je tam potrebna pomoč. In res. Nekaj rdečih mornarjev skupaj s komunisti se je tu zbralo in blokiralo tri častnike ter pet mornarjev. Prihod mornarjev s krova je takoj razčistil položaj. Rdeči so se vdali. S tem je bil strt poslednji odpor rdečih.

Na parniku in je zopet zavladalo navadno življenje. Potniki, ki so se med bitko razburjeni poskrill po svojih sobah, so zopet prihiteli na krov in v strahu spraševali mornarje, kaj se je zgodilo. Poročnik Gabier je dal obširno pojasnilo, nakar so se vsi oddahnili, saj so se zavedali, kakšna nevarnost jim je pretila.

Gabier je poklical Grašiča in Alvareza ter se jima posebej zahvalil za sodelovanje.

»Vama se moramo predvsem zahvaliti, da nam je stvar uspela. Brez vajinega posega bi se morda udar ponesrečil.«

»In kam plovemo zdaj?«

»V Ferrol, kamor smo že brzojavili po oboroženo spremstvo. Tam je vojno pristanišče bele armade. Tovora se bomo znebili, takoj nato pa nadaljujemo pot v Severno Ameriko.«

Tovor, ki ga je parnik zložil v Španski vojni luki Ferrolu, je bil res zelo dragocen in velik. Zastopniki bele armade, ki so na tem odseku že od začetka vstaje čvrsto držali oblast v svojih rokah, so z velikim veseljem prevzeli orožje; zlasti prve dni, ko se evropske velesile še niso vmešavale v Špansko državljansko vojno in še ni tekla reka orožja, tankov in letal, od vseh strani preko Španske meje, je bila količina orožja predragocena. Poročnik Gabier je dobil veliko priznanje, prav tako Grašič in Alvarez.

Medtem ko se je parnik mudil v pristanišču in odlagal tovor, je Grašič vodil sam s seboj težko borbo. Iz razgovorov z Alvarezom je spoznal, da se bijeta v Španiji krščanstvo in komunizem. Sklep, ki ga je naredil doma, da opusti dosedanji borbeni način življenja, je bil v teh dneh pozabljen. Razdalja in čas sta že zabrisala najhujše. Že pred dnevi je začel misliti na to, da bi se pridružil španskim narodnim vrstam. Vsa teža gneva, vse življenjsko razočaranje, ves obup, v katerega je padel po tolikih nesrečah, vse to se je zdaj usmerilo proti gibanju, v katerem je videl resnični in skoraj edini izvor vse svoje nesreče, proti komunizmu. Upal je, da bo kot vojaški zdravnik mogel vsaj nekaj koristiti tistim, ki so prevzeli lepo in plemenito nalogo, da branijo vero in civilizacijo pred navalom boljševizma. Vendar ga je od tega sklepa zadrževala ena stvar: prijateljstvo do mladega španskega časnikarja. Težko se mu je bilo ločiti od človeka, ki se mu je že v nekaj dneh skupnega bivanja tako priljubil.

Tem dvomom pa je naredilo konec povelje glavnega stana iz Salamanke. Alvarez je bil od vojaškega poveljstva poklican za izrednega vojnega poročevalca in takoj dodeljen armadi generala Yagueja, ki je s tujsko legijo ter z maroškimi domačinskimi četami prodiral po dolini reke Tajo proti Madridu. Ta kolona je imela nalogo, da od južne strani pritisne na prestolnico ter spotoma osvobodi branilce toledskega gradu Alkazarja, ki so že od začetka vstaje junaško kljubovali naskokom komunistov. Imela je tudi važno nalogo, da preseka na dvoje vse ozemlje, ki se je razprostiralo južno od Madrida in ki je bilo v rokah rdečih čet, obenem pa privede ojačenja nekaterim oddelkom Španske falange, ki so se ponekod še vedno branili pred komunistično premočjo.

S tem ukazom se je Grašič odločil. Alvarez je bil njegovega sklepa vesel. Že čez nekaj dni sta odpotovala proti jugu, da poiščeta zvezo z oddelkom slavnega Yagueja.

Kraji, po katerih sta potovala, so bili sicer v oblasti generala Franca, toda po deželi je vendarle še vrelo. Komunistične tolpe so še vedno uganjale nezaslišana nasilja. Na lastne oči je gledal Grašič razdrte in požgane cerkve, na lastna ušesa slišal jok ljudi, ki so žalovali za ustreljenimi ali drugače poklanimi svojci. Čim bolj sta se bližala Estremaduri, tem bolj so bili vidni znaki pustošenja.

»Značilno za ljudstvo je, da je bilo ponekod komunizmu zelo naklonjeno; silna komunistična propaganda ga je potegnila za seboj. Toda brž po nastopu komunistične revolucije je videlo, da je prevarano. Žal je bilo to spoznanje v velikem delu Španije prepozno. Kamor koli prodro sedaj čete generala Franca, povsod jih ljudstvo sprejema kot svoje odrešitelje.«

»In kaj misliš, bo uspelo četam generala Franca, da v kratkem priključijo vso Španijo nacionalistični vladi v Burgosu?«

»V začetku smo mislili, da se bo to zgodilo v teku nekaj dni ali vsaj nekaj tednov. Toda podcenjevali smo moč nasprotnika in njegovo divjo navdušenost. Sedaj pa se je položaj popolnoma spremenil. Španija je postala mednarodno pozorišče boja med raznimi velesilami, in s tem se bo borba podaljšala. Mi bi še Madrid osvojili, če ne bi našega prodora ustavile fanatično navdušene mednarodne brigade, ki jih je komunistična internacionala v naglici zbrala po Evropi in jih poslala v Španijo.«

Pot se je začela dvigali. Pred njima je letalo pogorje Sierra de Pena, ki loči pokrajini Leon in Estremaduro. Avto je drvel po ozki vijugasti cesti, ki je v vedno ostrejših ovinkih lezla navzgor.

»Računajmo na vsak primeri!« pravi Alvarez in pregleda avtomatsko pištolo. »Po tem gorovju se še vedno skrivajo močni komunistični oddelki, ki skušajo dobiti zvezo s četami, ki so utrjene na pogorju Sierra de Gredos in od tod zastavljajo pot prodirajoči armadi generala Yagueja.«

Ljudje so nezaupljivo gledali nanju, ker so sumili, da sta morda rdeča špijona. Toda kakor hitro so spoznali, da sla na narodni strani, so ju prijazno pozdravljali in jima šli na roko. V Tamämesu, majhnem mestu sredi slikovite gorske pokrajine, sta dohitela pogrebni sprevod. Očitno je bilo zbrano skoraj celo mestece okrog krste. Oba je nenavadno veliko število pogrebcev presenetilo. Ustavila sta avto in zvedela, da pokopavajo župnika, ki so ga boljševiki pred dvajsetimi dnevi mučili in je zdaj po silnem trpljenju izdihnil. Mož, ki je to pripovedoval, je dejal, da je pri pogrebu mnogo ljudi, ki so bili navzoči pri mučenju župnika in niso niti s prstom mignili, da bi ga rešili iz rok boljševiške tolpe.

Grašič si tega ni mogel razlagati.

»Pozneje seveda so se jim oči odprle,« je pripovedoval mož, »in mesto Tamames, nekdaj boljševiško, je danes zelo krščansko. Toda treba je bilo župnikove krvi, da se je spreobrnilo. Župnika so mučili zverinsko, a on je prenašal trpljenje kakor svetnik. Zlomili so mu rebra, ga suvali s puškinimi kopiti in ga končno postavili pred zid. Toda streli iz pušk so ga le nekoliko ranili, pač pa je padel poveljujoči miličnik, zadet po nerodnosti. Župnik se je sklonil k njemu, ga vprašal, če želi odvezo, mu jo na pritrdilen odgovor dal, se obrnil k miličnikom ter rekel: »Zdaj spet lahko streljate«. Miličniki so res streljali, toda streli župnika niso ubili. Na pol mrtvega so ga pustili na morišču. Mesec dni se je župnik v hudih mukah boril s smrtjo in končno podlegel.«

Podoba župnika, ki svojemu morilcu da odvezo ter nato reče: »Sedaj spet lahko streljate!« je Grašiča še dolgo spremljala.

»To so resnični junaki. Samo tisti tako umira, ki ima živo vero, mirno vest in trdno prepričanje, da bo po smrti deležen pravice in usmiljenja.«

»Španska duhovščina umira za svojo vero in za svoj narod. Če vsi odpovedo, duhovščina ne bo odpovedala. Če vsi zataje svojo narodnost in se vržejo v naročje boljševiške ljudske fronte, duhovščina tega ne bo nikdar storila. Večkrat v naši zgodovini se je zgodilo, da se je postavila na čelo naroda in izgnala tujca iz dežele. Danes so to nalogo prevzeli drugi, toda duhovščina je vendarle ohranila ljudstvu krščansko in narodno zavest. Le na tej podlagi je bila vstaja možna. Žal nam je le to, da ko bo iz te krvave borbe vstala zopet velika in svobodna Španija, ne bodo nje veličine in svobode mogli uživati njeni najzaslužnejši borci, ki so v tisočih preliti svojo kri na oltar vere in domovine.« 

Alvarez je govoril v ognju, ves prelet od nestrpnega pričakovanja, kdaj bo prispela ura, ko bo tudi on lahko doprinesel svoje napore v dobro domovine. Grašič je občudoval njegovo veliko ljubezen do domovine. Večkrat spotoma je na tihem ponavljal zadnja leta svojega življenja in vselej si je moral priznati, da je premalo storil za svojo domovino. Španci znajo vse drugače ljubiti domovino. Ob vzgledu mladega Španca je tudi v njem zagorela sveča ljubezni do domovine, obenem pa je vzljubil domovino prijatelja, ki je bila v usodnem trenutku toliko močna in pogumna, da je stopila na težko in nevarno pot državljanske vojne, da izloči iz svoje srede odpadništvo in gnilobo.

Avto je prevozil hriboviti predel in naglo hitel po dolini reke Alagona že v sami pokrajin Estramaduri, ki je od komunistov zelo trpela. Tu sta potnika zvedela za važno novico, da se je četam generala Franca posrečilo zavzeti mesto Badajos ob portugalski meji.

Avto je hitel po širni in krasni dolini reke Taja. Sledovi vojne so bili tu še bolj opazni. Dne 20. avgusta sta slovenski zdravnik Grašič in španski časnikar Alvarez zadela na zadnje straže čet generala Yagueja in se oddahnila. Grašič se je javil v štabu in bil takoj dodeljen tujski legiji kot vojaški zdravnik.

»Vidiva se lahko vsak dan,« mu je rekel Alvarez, ki je medtem že tudi opravil svoje formalnosti.

Oddelki generala Yagueja so morali rinili skozi sovražno ozemlje. Imeli pa so veliko prednost. Čeprav po številu majhni, so vendarle predstavljali redno vojsko, ki je rdeči miličniki še niso imeli. To število je vsak dan naraščalo. Iz vseh krajev so hiteli prostovoljci in se stavili na razpolago. Z njimi so v začetku izpopolnjevali redne čete, pozneje, ker jih je bilo vedno več pa so ustvarili posebne prostovoljske enote. Ganljiv je bil pogled na te fante, ki so pustili doma vse in hiteli v boj za vero in domovino. Velikokrat sta prišla oče in sin skupaj, bil je tudi primer, ko so prišli ded, oče in sin in se hoteli boriti skupaj.

»Ob toliki požrtvovalnosti in ob tolikem junaštvu španski narod ne bo propadel!« si je mislil Grašič. Bil je dodeljen tujski legiji, ki jo Španci imenujejo »Tercio«. Za razliko od francoske tujske legije so ta izbrani oddelek Francove vojske sestavljali v veliki večini Španci. Druge narodnosti so bile v manjšini. Kljub temu je bilo moštvo legije zelo pestro in originalno. Tako si tam našel Američana Wattsona, ki se je naveličal svojih milijonov in svojega brezplodnega življenja ter se prijavil tujski legiji, kjer je upal, da bo našel večji smisel življenja. Rus Orlov je bil razočaran in spreobrnjen komunistični voditelj, ki je pred vsepovsod pričujočo roko maščevanja ušel v »Tercio«. Suh molčeči Anglež, ki je za vsako besedico premišljeval, ali bi jo izrekel ali ne, je bil še vedno nek skrivnostni tip za tovariše. Pravili so, da je to oficir angleške vojske, ki hoče uvesti tudi v angleških kolonijah sistem tujske legije. Bile so zastopane skoraj vse narodnosti n vsi značaji. Poleg bivših kaznjencev in zločincev si naletel na svetnike, ki so z molitvijo vstali in z molitvijo šli spat, ki so šli v boj z nekdanjim geslom srednjeveških križarjev: »Bog to hoče!« Vsi pa so se držali stroge discipline, ki jih je vodila za mislijo njihovega poveljnika, slavnega, toliko opevanega Yagueja, o katerem so govorili, da se boji edinole Gospoda Boga in pa svetega Jakoba iz Kompostelje, ki da ga je enkrat opomnil, naj ga smatra za svojega polkovnika. Takrat je bil namreč Yague še mlad poročnik.

V to pisano moštvo je torej padel Grašič. Bilo mu je zelo olajšano, ko je zvedel, da je njegov prijatelj Alvarez dodeljen k istim oddelkom. Tako sta prijatelja skupno prenašala vojne napore, ki so bili z vsakim dnem večji. Rdeče čete so se pred silami tujske legije, maroških domačinskih čet in prostovoljcev umikale po dolini reke Tajo vedno bolj v smeri proti Toledu in tam pripravljale obrambo. Generalu Yagueju se je zelo mudilo. Hotel je na vsak način prispeti do Toleda, še preden bi se rdeče čete mogle dodobra zbrati in utrditi svoje obrambne položaje.

Spopadi so bili tako rekoč vsakodnevni. Rdeče čete so se bojevale zdaj s čelno taktiko, zdaj na četniški način. Legionarji, utrjeni in izurjeni v bojih v Severni Alriki, so brez posebnih težav odbijali napade in uničevali središča sovražnikovega odpora. Alvarez se je kot navaden vojak udeleževal vsakega večjega napada, in tudi Grašič ni hotel zaostati. S svojim pogumom sta oba prijatelja kmalu dobila velik ugled med legionarji. Ker nista bila podložna disciplini, marveč odvisna od glavnega stana Yaguejeve armade, je bilo njuno junaštvo v očeh legionarjev še toliko večje.

»Gospoda, vidva se preveč izpostavljata!« ju jeopozoril komandant. »Bodita v ozadju; ni vajina naloga, da bi se borila.«

»Gospod major, najlepše in najbolj sočne novice se dobe v prednjih vrstah. Jaz kot poklicni časnikar sem dolžan biti tam, kjer je kaj novega.« 

»In jaz, gospod major, moram biti tam, kjer padajo naši ljudje, da jim nudim zdravniško pomoč.«

»Lepi izgovori, lepi izgovori, čeprav ne drže. Sicer pa je to vajina stvar.« Major se je glasno jezil, na tihem pa je bil vesel, da ima tako pogumne može.

Nekega dne sta se oba prijatelja udeležila izvidniškega pohoda, ki ga je podvzela četa legionarjev v bližnje pogorje. Ugotoviti je bilo treba, ali se ne skriva v gorskih vaseh večje število rdečih čet, ki bi ob prodiranju v ozadju vznemirjale Yaguejeve oddelke. Četa je štela kakih petdeset mož in bila dobro oborožena. Pomikala se je ponoči, previdno, ker so se že kmalu pokazala znamenja, da se sovražnik nahaja tu v večjem številu. Požgane ali porušene cerkve so dokazovale, da so tod divjali revolucionarji. Vasi so bile prazne. Ljudje so se iz strahu pred komunisti umaknili v hoste ali v nepristopno skalovje. Med hišami so legionarji našli trupla, ki še niso razpadla. Po tem so sklepali, da so se rdeči mudili tod pred kratkim. Tudi kadeče se hiše so jim to dokazovale.

Na predvečer drugega dne so že zajeli pet miličnikov, ki so se potikali okrog po zapuščenih vaseh in iskali plena. Priznali so, da se zbira kakih 30 kilometrov stran močna kolona rdečih čet, ki jih sestavlja tako imenovana mednarodna brigada. Ta kolona se pripravlja, da vpade oddelkom generala Yagueja v hrbet takrat, ko bo Yague napadel rdečo obrambno črto pred Toledom.

Odkritje je bilo važno. Šlo je zdaj samo za številčno stanje rdečih čet. Ujetniki se tu niso izražali jasno. Treba je bilo to dognati. Poveljnik čete je ukazal, da se v nočnem pohodu toliko približajo sovražnim oddelkom, da bodo dobili kakšna znamenja o njihovi številčni moči.

Noč je bila zelo jasna, zato je bilo treba velike previdnosti. Grašič je mislil na ono noč, ko je z zlomljenim srcem odhajal iz domovine. Tudi takrat je bila jasna noč, posejana z milijoni zvezd. Toda takrat je odhajal kot mrlič, kot razvalina. Danes pa je drugače. Njegovo življenje je spet zadobilo smisel. Poslalo je zopet to, kar je bilo prej: borba. Borba za človeštvo. Borba za pravico, borba za zmago idealizma. Borba za krščanstvo. Res je, da se bori za drugo domovino. Toda, ali ga ni njegova lastna domovina izdala? Ali ga ni izdala celo tista duša, ki se mu je zdela najbolj sorodna, izvoljenka njegovega srca, njegove sanje, njegova ljubezen? Našel je drugo domovino, druge ljudi, ki vedo ceniti njegovo borbo in njegovo trpljenje. Našel je tudi prijatelja, ki mu je postal neločljiv tovariš v sreči in nesreči. Čemu še torej misliti na to, kar je bilo? Misel na Marijo, tako grenka od onega trenutka, ko je izvedel za resnico, je postajala vedno bolj in bolj bleda. Silovita rana, ki mu je bila s tem prizadejana, se je bolj in bolj celila.

Iz tega premišljevanja ga je vzbudilo nenadno žensko vpitje. Legionarji so obstali. Izza gostega sadnega drevja se je v mesečini svetlikala vas. Vpitje je prihajalo od tam. Vmes pa se je slišalo robato moško govorjenje v tujem jeziku.

Legionarji so skočili v kritje in se plazeč bližali sadovnjaku. Tu se jim je odkril nenavaden prizor. Ob ograji je stalo pet mož, močno povezanih. Stražil jih je oddelek petnajstih mož. Od prve hiše sem je prihajal miličnik, očitno poveljnik oddelka, okrog njega pa sta vili svoje roke dve ženi in ga obupno prosili za usmiljenje.

»Misercordia, misercordia!« (Usmiljenje) Najbrž je bil kdo od ujetnikov mož, brat, sin ali kaj podobnega.

»Pripravite se!« je šepnil poveljnik legionarjev. »Poveljnika moramo ujeti živega!« Povelje je šlo od ust do ust.

Rdeči so se postavili v vrsto pred ujetniki m se pripravljali za strel. Dva sta odvedla ženi, ki sta obupno vpili na pomoč.

Puške so se dvignile. Ujetniki so se nemirno zganili. Tedaj je eden od njih zavpil: »Bratje, umiramo za domovino, umiramo za Kristusa! Viva Espana, viva Cristo Rey!«

Pet ljudi je nato zavpilo z močnim glasom: »Viva Espana, viva Cristo Rey! (Živela Španija, živel Kristus Kralj!).«

»Junaki!« je šepnil Alvarez Grašiču.

Poveljnik miličnikov je dvignil sabljo. Grašič se je zagledal vanj in prebledel.

»Ogenj!« je v tem trenutku zavpil poveljnik legionarjev. Petdeset strelov je zagrmelo istočasno, trinajst miličnikov je padlo po tleh kakor pokošena trava. Poveljniku miličnikov je omahnila dvignjena roka. Brezizrazno je zastrmel v sadovnjak. Nastal je trenutek tišine. V to tišino je planu Grašič z glasnim krikom:

»On je! Plačal mi boš, zločinec!«

»Za njim!« je zavpil poveljnik legionarjev.

Ujetniki so zastrmeli v nenavaden prizor. Preko padlih trupel njihovih rabljev se je pognala četa ljudi za ubežnim poveljnikom. Na čelu vseh je letel mladenič in vpil: »Stoj, podlež, izdajalec, strahopetec!«

Toda ubežnik je izginil zasledovalcu izpred oči. Grašič je tekel med hišami in napeto gledal, če se skriva morda med njimi. Prav tedaj je na drugi strani, na svetli jasi, obliti z mesečino, kakih dvajset korakov za Grašičem, skočila temna postava na pripravljenega konja. Grašič se je bliskoma ozrl in se zagledal v obraz, razsvetljen od mesečine, odurno se režeč in spačen obraz, ki je v njem ponovno spoznal inženirja Vagnerja. Tudi Vagner je opazil Grašiča in se zasmejal.

»Tako, ti tukaj? Mislil sem, da gniješ doma v ječi kot morilec poštenih ljudi. Ali te še ni spametovalo?«

»Lopov, vse boš poplačal, prav vse: Rožni dol, Vrtovška, predvsem pa Marijo!«

»Ha, ha, Marijo! To pa zdaj prepuščam tebi v varstvo. Zbogom, dragi hudič, mudi se mi, drugače bi te zdajle ustrelil.« Spodbodel je konja.

»Streljanje prihrani meni,« je zavpil Grašič. Pomeril je na Vagnerja, toda se v hipu premislil. Strel je odjeknil, in Vagnerjev konj se je zvrnil.

»Hudič!« so sikali legionarji, ki so medtem prispeli na kraj. To je bilo vse. Vagnerja niso več našli. Izginil je kot kafra v gostem grmovju, ki se je raztezalo zadaj za vasjo in se vleklo v hrib.

»On je bil!« je rekel Grašič Alvarezu po brezuspešnem iskanju. »Poiskal ga bom, kjerkoli je!«

»Čuden slučaj! V domovini se ločita, in zopet tukaj v daljni Španiji se srečata!«

»Bog mi ga je privedel, da ga kaznujem za vse zločine, ki jih je zagrešil, da maščujem Marijo.«

Toda časa za iskanje ubežnika ni bilo več. Sovražni oddelki so morali biti nekje v bližini. Bila je nevarnost, da jih zajamejo. Gotovo je ubežni poveljnik naglo obvestil svoje o tem, da je vdrl oddelek belih v njihovo področje in da ga je treba zajeti. Legionarji so se naglo umaknili iz vasi in v hitrem pohodu prispeli nazaj k oddelkom generala Yagueja.

General Yague je nemudoma ukazal pohod v hribe. Hotel je sovražnika napasti nepričakovano in ga popolnoma streti, nato pa z vso močjo udariti proti Toledu. Še vedno so se tam borili hrabri gojenci vojaške akademije. Kljubovali so vsem napadom rdečih, lakoti, bolezni. Yague je dobil od generala Franca kratko povelje: prodreti do Alkazarja in rešiti kadete. On, Yague, bo izpolnil to nalogo. Ve, da ga bo stalo veliko, toda izpolnil jo bo.

Pohod je trajal cel dan. Goreče vasi so zvečer dovolj zgovorno pričale, da je sovražnik blizu. Povelje za naskok je bilo dano za naslednje jutro.

Vojaki so od utrujenosti zaspali v topli noči. Grašič ni mogel zaspati. Tudi Alvarez je bil razburjen in ni mogel zatisniti oči.

»Jutrišnji dan mi bo dal obilo poročevalskega gradiva,« je menil Alvarez.

»Morda bo meni olajšal srce. Morda bo izpolnjena zahteva maščevanja nad Vagnerjem. Ha, da ga dobim!«

»Veliko te mednarodne brigade se je nateplo v Španijo. Španska vojska postaja z vsakim dnem bolj zapletena. Občudovati pa moramo silno organizacijo komunizma, ki je takoj organizirala po vsem svetu pomoč španskim tovarišem in spremenila Španijo v mednarodno prizorišče borbe med krščansko kulturo in boljševizmom. Toda boljševiki premalo računajo s silnim ognjem, s katerim se bore Španci za svojo vero in svoj dom. Danes so ljudje že spregledali. Pred izbruhom vstaje je silna komunistična propaganda omamila tudi najboljše ljudi. Bili smo v popolni nemoči. V Madridu je sedela vlada, ki nam ni pustila nobene svobode, komunisti pa so po mili volji zapeljavali narod s tako imenovano ´ljudsko fronto´, ki naj bi ljudstvo osvobodila kapitalizma in revščine. Ljudje so podlegli satanski propagandi komunizma in verjeli v — laž. Tudi versko usmerjeni ljudje so začeli dvomiti nad vero in Cerkvijo, drugi so spet videli v komunizmu spremembo glede njegovega stališča, do vere. Skratka komunizem je s svojo ´ljudsko fronto´zapeljal Španijo v bratomorno vojno«.

»Tudi pri nas se je posluževal taktike skupne fronte, da je premotili ljudi. Lahkoverni ljudje so podlegali.«

»K sreči pri nas ni prišlo do najhujšega. Toda nad Španijo je zabesnel vihar. Uboga, ljubljena Španija! Mar plačuješ ceno svoje lahkovernosti. Toda tvoji sinovi te niso zapustili. Rajši gredo v smrt, kakor bi te izdali. Cvet tvoje inteligence je padel, cvet tvoje mladine pa je planil s puško v roki v strelne jarke, da maščuje smrt junakov, da prepodi sovražnika z ljubih tal domovine. Domovina, ti si naše upanje, ti si naša tolažba, ti, osvobojena, velika, zedinjena, boš tudi naša nagrada.«

Grašiču se je topilo srce ob vročih besedah tovariša. Mislil je na svojo domovino. Solze so mu silile v oči. »Bogve,« je pristavil, »ali ne čaka tudi moje domovine podobna preizkušnja! Kako bo takrat prestala tiste grozne dni!«

Zraven njiju je tedaj legionar zapel pesem:

»Yo tenia un camerada
De entre todos el mejor.
Siempre juntos caminabamos,
Siempre juntos avanzabamos,
Al redoble del tambor.«

Imel sem tovariša,
bil je izmed vseh najboljši.
Vedno sva skupaj korakala,
vedno sva skupaj prodirala,
ob gromkem udarcu bobna.

Oba, Grašič in Alvarez, sta ob tej pesmi mislila drug na drugega.

»Izgubil sem Marijo, dobil sem pa prijatelja. Mislim, da sem spet postal srečen,« je tiho rekel Grašič.

»Dragi prijatelj, hvala ti za te besede!« Alvarez ni mogel več povedati. Njegova južnjaška duša se je na Grašiča navezala še bolj, kot Grašič na njega. Tiho sta ležala in gledala svetle zvezde nad seboj. Od časa do časa je nočno temo presekal svetel utrinek in se izgubil v neskončnosti.

Na levi strani taborišča je tedaj začel govoriti legionar:

»Ne pozabite, tovariši, da je naša borba sveta borba in moramo iti v bitko s čistim in neomadeževanim srcem. Kaj nam pomaga, tovariši, če se borimo za vero in domovino, v naših srcih pa vlada satan, ki je hotel raztegniti svoje kremplje nad nesrečno, drago Španijo. Iztrebite ga, očistiti srca, dvignite jih gori k zvezdam! Poglejte, kako so lepe, čiste, svetle! Kako nam prijazno kimajo. Poglejte, kako se utrinjajo in ugašajo! To so legionarji, ki s čistim srcem padejo za vero in domovino.«

Po taborišču je zopet zavladal molk.

»Kdo je to?« vpraša presenečen Grašič.

»Navaden legionar, ali bolje, menih, ki se je težko pregrešil v svojem stanu in dobil za pokoro, da mora tri leta preživeti kot navaden vojak v tujski legiji. Vsi ga imajo radi kot svojega brata in ga ubogajo kot svojega komandanta.«

»Čudna dežela, čudni ljudje! Veliki po svoji hudobiji, a še večji po svojem junaštvu,« je premišljeval Grašič.

Počasi je začelo nebo bledeti. Vojska se je pripravljala. Povsod je vladala velika živahnost. Grašič je hotel na vsak način v sprednji oddelek. Upal je, da bo dobil Vagnerja.

Rdeče čete so imele svoj glavni stan v mestecu Las Palmas, ki se je skrivalo v prijazni kotlinici, obdani od vseh strani z visokimi hribi. Mestece je stalo v predgorju Sierre de Gredos, ki je skoraj neposredno zadaj dvigala svoje gole vrhove 2660 metrov visoko v nebo. Brž ko so zvedeli komunistični oddelki za bližanje narodne vojske, so zasedli vrhove nad mestecem in tam pričakovali nasprotnika. Toda bilo je prepozno. Čete generala Yayueja so že vdrle od vzhodne strani v dolino, pregnale ali uničile komunistične oddelke v mestu in okolici ter tako od dveh strani napadle oddelke, utrjene na vrhovih nad mestom. Položaj rdečih čet je bil brezupen. Z vso naglico so se začele umikati po grebenu proti vzhodu ter se s tem hotele rešiti v madridsko območje. Toda marokanska konjenica jim je bila stalno za petami in jih neusmiljeno sekala. Druga skupina rdečih čet je planila na zahod, se izognila dolini, nato pa krenila naravnost na sever, hoteč se rešiti v nepristopne višine Sierre de Gredos. Za njimi je general Yague poslal legijonarske oddelke, ki so hiteli z vso naglico preko doline proti reki Tielar, da tam pričakajo komuniste in jim preprečijo prehod.

Grašič in Alvarez sta bila med legijonarji. V naskoku na Las Palmas je bil Alvarez lahko ranjen. Toda njegova poročevalska vnema je bila prevelika, da bi ga to oviralo pri skupnemu pohodu.

»Slutim, da mora biti Vagner med onimi komunisti, ki se umikajo proti severu. Če se nam posreči, da pridemo na Tielar pred njimi, je možno, da ga zajamemo skupaj z drugimi.«

Grašiču so gorele oči od nestrpnosti in pričakovanja. Vse njegove misli od onega nenadnega srečanja v vasi so se sukale le okrog enega samega načrta: dobiti Vagnerja in mu poplačati za vse, kar je zagrešil nad njim, nad Rožnim dolom, nad Marijo. Pred njim je vstala spet podoba deklice. Čisto jasno jo je videl na vrtu; okrog nje je raslo jesensko cvetje, v večernem zraku je dišalo po ajdovem medu. Z bližnjega travnika je prihajal krik Pogačarjevih otrok. Marija sedi v vrtni lopi in plete. Od časa do časa dvigne zaskrbljene oči h Grašiču, tiste sinje, vdane oči, ki je v njih videl svoja nebesa na zemlji. Spet vidi njen pogled. Kako je mehak, otožen, ljubeči Sprašuje ga, ali je otrok dolžan žrtvovati se za srečo svojih staršev. Kako hvaležno pa pogleda, ko ji on pove, da nikakor ni dolžna vzeti Vagnerja na ljubo svojemu očetu. Polagoma se bliža večer, vse je lepše in lepše, rumenordeča zarja je ovila vso dolino. Toda v to lepoto nenadoma stopi satanska prikazen Rudolfa Vagnerja. Vse izgine: vrt, jesenske cvetlice, večerna zarja. V mračni sobi kleči pred njim Marija in mu izpoveduje, da jo je Vagner zapeljal. Nič več nima tistih oči. Njena podoba je padla iz njegove domišljije kakor pade raz stene slika in izgine za omaro. Grašič gleda na prazno mesto in vidi samo eno besedo: maščevanje.

Ves dan in vso noč so hiteli legionarji. Zgodaj zjutraj jih je pozdravila s pobočja dolga, ozka svetla črta, ki se je vila tik pod gorskimi velikani Sierre de Gredos.

»Tielar!« je zaklical Alvarez.

»Tielar!« so ponavljali za njim legionarji in pospešili korak.

Ob šestih zjutraj so prispeli prvi oddelki, med njimi Grašič in Alvarez, k mostu čez reko. Nobenih sledov kakega prehoda. Torej so prispeli pred rdečimi miličniki!

Poveljujoči colonel je naglo razpostavil čete na obeh straneh reke v bližini mostu ter v okolici ter tako v zasedi čakal na prihod umikajočih se komunistov.

»Če bodo skušali prekoračiti reko na tem kraju, kar je najbolj verjetno, saj drugega mostu ni daleč naokrog, jih bomo brez dvoma vse zajeli! Njihove sile tudi niso tako velike, da bi se upali boriti, ko bodo spoznali, da so okrog in okrog obkoljeni,« je rekel Alvarez Grašiču.

Ni bilo treba dolgo čakati. Dve uri po prihodu legionarjev sta Grašič in Alvarez zagledala dolgo kolono komunistov, ki se je naglo pomikala po pobočju na zahodni strani mostu in hitela proti.

»Naši so!« je zašepetal Alvarez in sunil Grašiča.

Povelje za pripravljenost je naglo letelo od ust do ust. Legionarji so še enkrat pregledali, če so v varnem kritju. Puškine cevi so se tiho prerinile skozi listje, strojnice so stale varno zakrite v pripravljenosti, da začno svojo mrtvaško pesem, če se komunisti ne bi hoteli vdati. Ob mostu in po višinah tostran in onstran reke je vladala grobna tišina. Niti zajec, ki je tedaj mirno pricapljal vzdolž ob reki, ni slutil, da so okrog njega skriti oboroženi ljudje, ki pa tokrat ne čakajo nanj, nedolžno žival, marveč na človeka, ki se je tako daleč spozabil, da je dvignil orožje zoper svojega brata in povzročil krvoprelitje, ki je pozabil na sveto ime domovine, ga zatajil, zatajil stoletja spoštovano vero. Načrt legionarjev je bil, da puste polovico komunistov čez most in jih tam zajamejo, polovico pa na tej strani mostu. Strel iz puške naj bi dal znamenje, da se odreže nadaljnji prehod.

Kakor nalašč so prodirali komunisti v dveh oddelkih po kakih petsto mož. Prvi oddelek je že prišel v območje legionarjev ter naglo hitel v nastavljeno past. Že je bil pri mostu. Legionarji so zadrževali sapo. Koraki so že zabobneli po lesenem mostu. Že se je bližal tudi drugi oddelek, že se je pomikal skozi prve vrste tesnega obroča, ki ga je nevidno obdajal. Po mostu je še vedno grmelo korakanje prvega oddelka. Legionarji so postajali vedno bolj nestrpni. Drugi oddelek je vedno bolj in bolj lezel v obroč in se bližal mostu. Še nekaj trenutkov, pa bo ves v zanki. Po mostu so odmevali koraki zadnje straže prvega oddelka. Še nekaj sekund ... Most je postal prazen. Drugi oddelek je bil že ves v obroču in se naglo bližal mostu. Tedaj je iz višine nad mostom počil strel, takoj nato pa je skočilo na obeh straneh reke nekaj legionarjev na most in se zleknilo za strojnicami. Komunisti so presenečeni pograbili za puške, toda še preden je padel strel, se je slišal močan glas:

»Vdajte se, obkoljeni ste!«

»Nazaj, nazaj!« so tedaj zavpili miličniki.

Na obeh straneh reke je tedaj zagrmelo nekaj strelov v znamenje, da so komunisti od vseh strani obkoljeni in da bi bila vsaka borba brezupa na obeh straneh reke so komunisti stopili v gruče in se posvetovali. Od časa do časa je vmes v to posvetovanje padel strel iz puške kot opomin naj posvetovanje čim prej zaključijo. Na tej strani mostu je bil posvet kmalu zaključen. Dvignili so bel robec in zaprosili za možnost pogajanja. Toda na oni strani je bila živahnost vedno večja. Izgledalo je, da se tista skupina ne bo hotela podati. Legionarji so z vso pazljivostjo motrili gibanje miličnikov, ki je postajalo z vsakim trenutkom bolj sumljivo.

Alvarez in Grašič sta bila onstran mostu. Grašič je skrbno iskal med množico miličnikov znan mu obraz, toda zaman. Preveč ljudi je bilo in prevelika gneča, da bi jih mogel jasno razločiti enega od drugega. Oči so mu prodirale v gosto gručo okrog katere se je zbirala večina miličnikov. Velik hrup in prerekanje je prihajalo od tam. Očitno je bilo, da si miličniki niso edini. Hrup je bil vedno večji dokler ni nenadoma zamrl. Grašičev pogled je obvisel prav sredi gruče in se zapičil v mladega miličnika, ki so drugi nanj zrli kot na poveljnika. Zenice so se mu razširile, obraz mu je pobledel. Tesno je stisnil puško k sebi in šepnil:

»On je, on je!«

Tedaj se je spodaj ob reki vsa masa naenkrat zganila in zdrvela naravnost proti višini, kjer sta med drugimi prežala Grašič in Alvarez.

»Fuego (ogenj)!« je divje zavpil poveljnik. Več sto pušk je počilo strojnice so začele regljati. Večina miličnikov se je zvalila v lastni krvi, ostali so drveli naprej, neprestano redčeni od strelov legionarjev. Njihovo početje je bilo blazno. Bilo je jasno, da iz tega ognja ne bo ušel niti en sam miličnik. Kupoma so ležali in se zvijali med glasnim preklinjanjem. Gruča, ki je bila še pokonci, je za trenutek obstala in se negotovo razgledovala. Takoj nato je planila ponovno naprej. Neprestano so iz nje padale cele skupine in se premetavale v gosti travi. Ostali so drveli naprej preko trupel lastnih tovarišev. Kakih petdeset jih je prispelo do črte, kjer so prežali v kritju Grašič in njegovi tovariši. Grašič je iskal med njimi Vagnerja. Našel ga je.

»Živ mora pasti v moje roke!« je sklenil in zasledoval vsak njegov korak.

»Fuego!« je zavpil tedaj komandir. Več sto strelov je počilo. Večina preostalih miličnikov je popadala po tleh, le kakih deset jih je planilo v grmovje, kjer so bili skriti legionarji, in si skušalo utreti pot v svobodo. Tu pa so jih sprejeli legionarji z noži in puškinimi kopiti ter jih v hipu pobili. Le eden izmed njih je bil tako gibčen, da se je izognil legionarjem. Ti so dvignili puške in čakali, kdaj bo prišel miličnik toliko na prostost, da bo možen strel. Toda tega ni bilo treba. Grašič je z napeto pozornostjo zasledoval vsak korak miličnika, odkar ga je razpoznal. Ko je videl, da je on izmed tistih, ki so se srečno izognili strelom in da utegne celo uiti, se je umaknil v ozadje ter se pripravljal, da plane nanj, če bi se prebil skozi obroč legionarjev. Ni se motil. Vagner je z neverjetno gibčnostjo prešel strelno črto ter se vrgel v gosto grmovje.

»Rešen!« je pomislil.

Toda pred njim je nenadoma vstal Grašič in zavpil:

»Vdaj se!«

Puškina cev mu je molela naravnost v glavo.

»Hudič, pusti me!« je zaklel.

»Motiš se, dragec, midva morava poravnati račune. Iskal sem te in sem te našel. Zdaj boš poplačal vse, kar si zagrešil. Zdaj boš dobil plačilo za svoje podlo ravnanje z Marijo. Roke kvišku!«

Vagner je bliskoma segel za pas po revolver. Toda še preden je mogel sprožiti, se je Grašič pognal z vso težo nanj in ga podrl na zemljo. V tem so prihiteli legionarji in zvezali Vagnerja, ki je ležal negiben in kakor mrtev.

»To je torej tisti slavni razbojnik!« se je čudil Alvarez. »Ampak glej, glej, to mora pa biti eden izmed višjih poveljnikov, če dobro poznam znake miličnikov!«

In v resnici je bil Vagner poveljnik prednjega oddelka ter imel čin majorja republikanske armade.

Pogled na padle miličnike je bil strašen. Celo pobočje od mostu pa do kraja, kjer je bila strelna črta legijonarjev, je bilo pokrito s trupli. Nekateri izmed padlih so še živeli, se zvijali v strašnih bolečinah in kleli. Drugi so klicali za pomoč in usmiljenje. Grašič je hitel med ranjene in jim v naglici nudil prvo pomoč. Tudi legionar-menih je prihitel doli in delil umirajočim odvezo. Bili so iz vseh mogočih narodnosti. Grašič je slišal tudi nekaj slovenskih klicev na pomoč. Hitro je pristopil k ranjenim. Bili so trije slovenski rudarji, ki so jih skupaj z drugimi komunisti zvabili v zbirališče mednarodne brigade v južni Franciji in jih nato poslali v Španijo v borbo. Žalosten je bil pogled nanje.

»Kako vam je?« je vprašal Grašič mladega, plavolasega fanta, ki je imel ustnice zalite s krvjo. Fant je začudeno pogledal zdravnika, nato pa rekel: »Domov, domov!« To so bile njegove zadnje besede. Grašič se je obrnil h naslednjima bila sta že starejša, krepka možakarja. Oba sta bila ranjena na nogah in zdihovala od silnih bolečin.

»Pogum, ozdravela bosta! Rane niso težke.« Olajšano sta zavzdihnila. Eden je vprašal: »Gospod, vi ste Slovenec?«

»Da, Slovenec sem.«

»Pa niste komunist?«

»Ne, komunist pa nisem.«

»Vprašam vas zato, ker vam drugače ne bi zaupal Nas so speljali v Španijo. Oh, zakaj smo jim verjeli! Verjeli smo lepim frazam komunistične propagande, verjeli njihovim obljubam. Zdaj smo se prepričali, da je vse laž, vse laž. Komunizem je laž! Povejte to vsem Slovencem, ko se vrnete domov. Povejte našim delavcem, naj zapode svoje komunistične voditelje, naj zapuste komunizem iz ljubezni do naroda, ki ga komunisti hočejo ugonobiti.«

»Ali vas je mnogo šlo v Španijo?«

»Ne vem, koliko Slovencev ja šlo. V tem bataljonu nas je bilo okrog sto. Poveljeval mu je Slovenec Vagner.«

»Sto! To je veliko!« se je čudil Grašič in s silno bolečino v srcu ogledoval mlada, zapeljana in strta življenja.

Niže ob reki se je tedaj zaslišal proseč klic v slovenščini: »Gospod doktor, gospod doktor!« Grašič se je ozrl. Mlad ranjenec je stegoval roke proti njemu.

»Gospod doktor, pomagajte mi, jaz vas poznam, pa tudi vi morate poznati mene.«

Grašič ga je pozorneje pogledal. Obraz mu je bil res zelo znan. Sedaj se je spomnil. Tega človeka je videl tolikokrat v Rožnem dolu.

»Vi ste iz Rožnega dola!«

»Da, Goričar je moje ime, doma sem iz Rožnega dola.«

Grašič mu je pregledal rano. Bila je smrtna. Smilil se mu je mladi mož.

»Gospod doktor!« je jecljal ranjenec, »ali bom moral umreti?«

»Ljubi prijatelj, ne bom vam prikrival resnice. Vaša rana je smrtna.«

Mladi mož je zavzdihnil in zaokrenil glavo. Resnica ga je strašno zadela. Čez čas je zopet pogledal zdravnika in ga prosil: »Gospod doktor, odpustite mi!«

»Kaj naj ti odpustim, ljubi prijatelj?«

»Gospod doktor, jaz sem eden izmed tistih, ki so umorili Vrtovška. Krivdo za umor smo nato zvalili na vas. Odpustite mi.«

Grašič je strmel. »In kdo je naredil načrt za to satansko delo?«

»Vagner!«

»Ali lahko svojo izpoved podate tudi pismeno?«

»Lahko. To izpoved podpiše lahko tudi Perhavec, če še ni umrl; tu zraven leži. Slišiš Perhavec!« se je obrnil k zraven ležečemu tovarišu, ki je neprestano stokal; z nama je konec. Podpisal boš izjavo o Vrtovškovem umoru. Zdaj je konec komunizma, zdaj pride Bog na vrsto.«

Perhavec se je mukoma naslonil na komolce in buljil v Grašiča. Ta je že sestavil izjavo. Oba sta jo podpisala, Perhavec s težko in tresočo se roko. Perhavca je izmučilo do smrti. Začel je umirati. »Zdaj pride Bog na vrsto.«  »Mati, ali bi poklicali župnika? Zdaj je res Bog na vrsti.«

Mimo je prišel legionar-menih in mu podelil odvezo.

Goričar je vedno bolj slabel, vedno tišji je postajal njegov glas.

»Gospod doktor, Vagner vam je Marijo zapeljal, namenoma, podlo. Sam nam je to povedal. Samo zato, da bi se nad Vami maščeval.«

Grašič je škripail z zobmi.

»In še to. Vagner je umoril Milana Pogačarja. V planinah pod Triglavom ga je ubil.«

»Toda zakaj?« 

»Radi sebe in radi Marije. Milan Pogačar je vedel, da je Vagner vodja vsega komunizma v Rožnem dolu. Morebiti je to tudi razlog, da se je tako protivil Vagnerjevi zvezi z Marijo. Zagrozil je Vagnerju, da ga bo naznanil, če ne bo nehal zalezovati Marije. Vagner ga je nato zvabit v planine in ga tam ubil.« 

»Gospod doktor,« je že šepetal Goriar, »povejte doma, da, da sem umrl dobro. Povejte jim še to ... Glas mu je odpovedal. Grašič je poklical meniha, ki je dal umirajočemu odvezo. Z očim uprtimi v Grašiča in z žalostnim vdanim izrazom je Goričar umrl.

»Moji rojaki so to,« se je obrnil Grašič k menihu-legionarju. »Zaslepljenost jih je prignala v Španijo na bojno polje.« 

»Brat bo brata izdajal v smrt in oče sina, sinovi bodo vstali zoper starše in jih gnali v smrt, vsi vas bodo sovražili radi mojega imena,« je kot odgovor navajal menih sveto pismo.

Grašič se je zamislil. Končno je na dnu vsega vendarle vprašanje vere ali nevere. Vojna, socialne revolucije, notranje borbe, vse je odsev tega osnovnega vprašanja. Kdaj bo konec vsega? Nikoli. Vprašanje vere in nevere bo sodobno do konca.

Legionarji so se odpravljali nazaj v Las Palmas. Ujetniki so šli spredaj, za njimi oddelek legionarjev, nato legionarji z ranjenci, od zadaj spet legionarji. Grašič se je še enkrat ozrl na kraj, kjer je popadalo toliko njegovih rojakov in našlo svojo smrt. Spomnil se je na Vagnerja. Pohitel je spredaj in ga poiskal. Zvezan in v spremstvu štirih legionarjev je hodil.

»No, zdaj ti je srce na mestu, kaj!« je Vagner nahrulil Grašiča, ko ga je zagledal.

»Z nobeno besedo ne bi mogel zadostno izrazih tvoje podlosti!«

»Ali ti nisem že rekel, da so podlost, poštenost, laž, resnica, nravnost zelo dvoumni in siromašni pojmi?« se je režal Vagner. »Kar je zate podlo, je lahko zame pošteno, in obratno. Vsak po svoje.«

»Le govori, le govori, toda vem, da v srcu drugače misliš, zlasti zdaj, ko veš, da so ti trenutki šteti.«

»Torej pri vas morite ujetnike, v vaši križarski armadi?«

»Ujetnikov ne morimo, kaznujemo pa zločince. In ti spadaš v četo zločincev.«

»Toda dokazi, dragec?«

»Jaz sem priča.«

»Premalo. Ena sama priča ni dovolj.«

»Bosta pa nastopili še dve drugi.«

»Tako?« je pozorno poizvedoval Vagner. »In kdo bi to bil?«

»Sam ju dobro poznaš, zvabil si ju v smrt. Pred nekaj minutami sta oba umrla. Pred smrtjo pa sta te obtožila več umorov in zločinov. Njuno pričevanje sem spravil jaz.«

»Torej gre vse to načrtno? Prav. Motiš se pa, če misliš, da mi bo radi tega kaj hudo. Tegaveselja ti ne privoščim.«

»To mi je vseeno. Pravici mora biti zadoščeno.«

»Pravici? Pravice ni. Tudi zdaj je ne bo!«

Grašič je zaostal in se pridružil Alvarezu, Vagner pa je od besnosti škripal z zobmi in preklinjal Grašiča, Španijo in samega sebe. Vedel je, da je zdaj vsega konec. Gledal je nazaj na svojo preteklost z nepopisnim gnusom, z občutkom, ki ga ima človek, kadar pride do cilja, pa na cilju ne najde tega, kar je hotel dobiti. Pred njim je zijala globoka praznina. Za kaj se je vendar boril vse življenje? Za komunizem. Toda kaj ima sedaj od njega? Ali more od njega pričakovati kakšne odrešitve? Strel v glavo, in vse bo končano. Komunizem ne seže preko groba. Predstavljal si je Grašiča na svojem mestu. Ta bi šel v smrt brez obupa, ker bi mislil na posmrtnost. Ali ni to čudno? Celo življenje že je boril zoper to »praznoverje« o posmrtnem življenju, zdaj, na koncu, prav v odločilnem trenutku, pa je popolnoma prepričan o njegovi resničnosti. Seveda, vest ne laže, si je misli, in v takih trenutkih stopi z vso silo na dan. Prej jo je duši! in si dopovedoval o pravilnosti svojih nazorov. Zdaj pred smrtjo pa so vse teorije padle v vodo, zdaj mu stoji nasproti samo en odgovor: »Res je.« Ta »res« ga je gnal v obup. Kako jasno gleda zdaj na vsa vprašanja, kako jasno in v pravilni luči vidi vse življenje za sabo! K neumna in smešna se mu zdela, njegova vnema za komunizem. Zakaj je bil vendar tako naiven da mu je posvetil svoje življenje! Kako drugače bi bilo, če se ne bi predal temu satanu. Pred oči mu je stopila hišica v zeleni, z gozdom obdani dolinici. Mati stoji pred njo in si zastira pogled. Čaka, kdaj se bo vrnil na počitnice njen sin Rudi.

»Mati!« zavpije Rudi že od daleč.

»Rudi!« in dvoje src se je topilo ob srečnem snidenju. To je minilo. Nastopila je le ena sam praznina, v njej je videl samo eno svetlo podobo: mater z objokanimi očmi. Pozneje se je materi pridružila še ena: Marija Pogačar. Še enkart je imel priliko, da gre nazaj. Toda bilo je prepozno. Pregloboko je tičal v blatu, predaleč je šel v zmoti. Danes mu je spet spoznanje jasno, nemoteno. Pa kljub temu, nazaj ne more. Sam ne ve, zakaj ne more, toda ne more. Njegovo srce je suho, hladno, in to ga zlasti spravlja v obup. Spoznanje, da je bilo življenje zgrešeno, zločinsko, toda samo spoznanje. Saj mu ni niti najmanj žal, če bo še živel, bo šel po isti poti naprej; saj drugače ne more. Da, in živel bo, mora živeti!

Srce Rudolfa Vagnerja je ostalo zakrknjeno. Kdo bi mogel povedati, zakaj! Zakaj se ga Bog ni dotaknil in ga omehčal? Skrivnost. Morda je čakal na trenutek, ko se bo Grašič odpovedal maščevalnosti in mislil na Vagnerja s sočutjem z usmiljenjem, ko mu bo odpustil. Morda. Takrat bi oba nagradil, enega s pozabljenjem, drugega: s prerojenjem. Toda, ali bo kdaj prišel ta trenutek?

Ob polnoči so prispeli legionarji v Las Palmas in takoj utrujeni pospali. Naporni pohod jih je utrudil do smrti. Grašič in Alvarez sta spala pozno v dan. Vstala sta zopet sveža in spočita ter dobre volje. Grašič se je še napravljal, ko priteče Alvarez ves razburjen in vpije:

»Vagner je ušel!«

»Ušel? Kdo? Vagner? Ni mogoče!«

»Ponoči je ušel in ga niso mogli še najti.«

Grašiča je hudo zadelo. »Torej jim je ta lopov spet ušel! Še bo zagrešil kak zločin, toda končno ga bo pravica vendarle dohitela in položila nanj težko roko. In kako je mogel uiti?«

»Nihče ne ve. Kar izginil je, čeprav je bil zastražen.«

In res ni vedel nihče, kako je Vagner ušel, razen nekoga. In ta nekdo je bil menih-legionar, ki ga je rešil vezi in mu omogočil beg. Vagner je takoj po prihodu želel duhovnika. Skesano — vsaj menih-legionar je tako mislil — je izpovedal svojo zmoto in trdno zagotovil, da bo začel z novim življenjem, če ... če ga ne bi ustrelili.

»Toda vas bodo ustrelili!« ga je prekinil menih-legionar.

»Vem, zato žal ne bom imel prilike, da bi popravil svoje grešno življenje,« se je hlinil Vagner.

»Duhovni oče, pomagajte mi vi, usmilite se grešnega človeka, ki bi rad živel in delal pokoro za svoje grehe, pa mora umreti!«

Menih-legionar je bil ganjen. Tudi on je delal pokoro za svoj greh. Tudi njemu bi bilo hudo, če bi takrat moral umreti brez pokore. In potem ali ni življenje lepo, če ga človek živi v miru z Bogom in z ljudmi?

»Dragi prijatelj, rad bi storil kaj za vas, toda saj ne morem nič.«

»Oh, duhovni oče, samo vezi mi odstranite iz rok in nog, ostalo bom že sam naredil.«

Menih-legionar se je nekaj časa obotavljaj končno pa je zmagalo usmiljenje. Prerezal je Vagnerju vez in rekel: »Sedite tako in se delajte, kakor se ne bi nič zgodilo. Čez pol ure pa poskušajte svojo srečo.«

Čez pol ure je Vagner ušel in vse iskanje ni nič pomagalo. Izginil je brez sledu.

V Španiji je medtem državljanska vojska z vso silo divjala dalje. Kmalu se je pokazalo, da na strani generala Franca prevladuje vojna taktika in sposobnost vojaškega vodstva. Rdeči so se umikali vedno bolj proti vzhodni polovici polotoka. Madrid sicer ni padel, toda severne province so bile že skoraj očiščene rdečih oddelkov. Le v ozkem pasu med morjem in med grebeni Kantabrijskega pogorja so se rdeči srdito borili. Tu, v Asturiji, je bilo jedro komunističnega odpora. Ne ukročeni asturški rudarji bi rajši padli do zadnjega, kakor pa da bi klonili pred belimi navarskimi in gališkimi četami. Toda vse junaštvo jim ni nič pomagalo. Izgubljali so mesto za mestom. Najhujši odpor pa so na tem delu bojišča dajali zapeljani Baski. Baski so svojski narod, ki se razlikuje od ostalih Špancev po jeziku in po plemenskem izvoru. Ker so jim rdeči obljubili samostojnost, so ob revoluciji potegnili z njimi proti nacionalistom. Zaman so jih rotili in svarili njih škofje pred zvezo s komunisti. Bili so kakor zaslepljeni. Sanjali so o lastni državi, ki jo bodo dobili s pomočjo komunistov in se borili z vso srditostjo proti navarskim četam, ki so jih vedno bolj potiskate proti glavnemu mestu Bilbau.

Na jugu, kjer je medsebojna zagrizenost najbolj prišla do izraza, je poveljeval narodnim četam general Queipo de Liano, star lisjak, ki je tolkel komuniste z jezikom in s kroglami. Da ni padla Sevilja v komunistične roke, je pač njegova velika zasluga. Sevila je bila najbolj komunistično mesto v vsej Španiji, ob izbruhu vstaje je imel Queipd de Liano maloštevilno posadko, ki pa je z njo na mojstrski način obvladal mesto in okolico. Posadka je morala neprestano krožiti po mestu, in to vsakokrat pod novo vrsto orožja.

Prebivalstvo Sevilje in njene okolice je bilo prepričano, da razpolaga general z velikim številom čet in je ostalo mirno. Kar ni storil z vojsko, je storil s spretno radijsko propagando. S tem, da je dobil Seviljo in okolico v svojo oblast, je storil narodnemu pokretu neprecenljivo uslugo, kajti preko Sevilje so mogle korakati Francove afriške čete dalje na sever proti Badajozu in proti Madridu.

Prodiranje tujske legije, marokanskih čet in prostovoljcev, ki so vedno bolj dobivali značaj redne armade, je imelo več ciljev. Predvsem je imel ta oddelek pod vodstvom generala Yagueja nalogo, da prodre po dolini reke Tago do Toleda ter osvobodi junaške branilce Alkazarja, ki so se že od začetka vstaje kljub obupnim okoliščinam z brezprimerno hrabrostjo in nezaslišanim preziranjem smrti branili za porušenim obzidjem vojne akademije. Njihovo obrambo je svetovno časopisje poudarilo in naredilo iz nje simbol španskega junaštva. Ves svet je z utripajočim srcem pričakoval, kaj se bo zgodilo z alkazarskimi dijaki, ženami in otroki. Neštetokrat je že komunistično in komunizmu prijazno časopisje poročalo, da je trdnjava padla, da so se hrabri branilci vdali, toda vselej nato je nasprotno časopisje zavrglo te trditve in seznanjalo svet o pravljičnem junaštvu španskih mladeničev, ki so šli rajši v gotovo smrt, kakor pa da bi se vdali sovražniku vere in domovine.

»Španija ne bo propadla, dokler rodi take junake!« je končal svoje poročilo Alvarez in ga oddal inozemskim časnikarjem, ki so oblegali glavni stan generala Yagueja ter se trgali za vsako novico iz Alkazarja Toda teh novic je bilo bolj malo, in še tiste silno nezanesljive. Tudi glavno poveljstvo bi jih zelo rabilo, zlasti o stanju oblegancev. Toda, kako jih dobiti?

Bilo je v začetku septembra. Vročina, ki je na visoki planoti srednje Španije zelo občutna, je začela rahlo popuščati. Noči so postajale hladnejše.

Celo generala Yagueja so imele vsak dan bolj vroče in zagrizene boje. Borile so se spredaj, borile se ob straneh, borile zadaj. Ozemlje južno od Madrida je bilo nasejano s komunističnimi oddelki, ki so se krčevito upirali prodiranju narodnih čet ter skušali na vsak način preprečiti združitev armade generala Yagueja z armado generala Varele, ki se jo tolkel z juga proti Madridu. Vodja narodno vstaje, general Franco, je vedel, kolike moralne važnosti je osvoboditev Alkazarja; vedel je tudi, na kakšne ogromne težave bo naletel tisti, ki se bo moral pretolči skozi številne in fanatične sovražne oddelke, vedel pa je tudi, da se smo brezpogojno zanesti na tovariša iz maroških bojev, na njegovo vojno sposobnost, premetenost, priljubljenost pri moštvu. Morda Yagueju ne bo uspelo, da bi se pretolkel do Alkazarja. Morda so vojaški gojenci zapisani svoji usodi. Toda tudi v tem primeru bo Yaguejeva ekspedicija proti Toledu razbremenjevala veliko važnejšo severno fronto, kjer se je general Mola vedno bolj bližal Madridu.

»Komandant išče prostovoljca, ki bi šel po novice o Alkazarju v Toledo,« je prišel povedat Alvarez Grašiču, ki si je pripravljal potno prtljago, kajti na vidiku je bil celodnevni pohod, ki se bo najbrž končal s spopadom.

»Se je kdo javil?«

»Prostovoljcev jo bilo veliko. Komandant je izbral — veš koga? Meniha.«

»Meniha? Ta pa ni za take podvige.«

»Ne bi rekel. Morda je prav on najbolj pripraven. Vsekakor se bo moral boriti z velikimi težavami.«

Alvarez je pravilno sklepal. Do Toleda je bilo še kakih 100 kilometrov, in ta vmesni prostor je bil poln rdečih oddelkov, ki so še vedno izvajali strahovlado nad civilnim prebivalstvom.

Menih — Torres mu je bilo ime — se je oblekel v preprosto kmečko obleko in izginil iz tabora. V legiji se je tisti dan veliko govorilo o njem, kmalu pa je njegov odhod spričo drugih razburljivih dogodkov padel v pozabo.

Na večer istega dne so prednje straže Yaguejeve kolone trčile ob zelo močne komunistične oddelke, ki se niso umaknili kakor navadno temveč takoj sprejeli boj. Šele ko so nastopile večje sile, so se komunisti umaknili in z bojem prenehali. Kmalu so prišla poročila, da stoje pred Yaguejevo armado zelo številni in dobro oboroženi bataljoni rdeče milice, ki jo vodi general Ascencio. To poročilo je kmalu potrdil silovit topovski ogenj, ki se je vsul na narodne čete. Obetal se je torej hud boj, ki je drugo jutro zabesnel z vso divjostjo. Prva je naskočila legija, toda morala se je vrniti s precejšnjimi izgubami. Sovražnik je bil premočan. Tudi naslednji naskok, pri katerem je sodelovala konjenica in oddelki prostovoljcev, je prinesel le malenkostno napredovanje ob hudih izgubah.

Prvikrat na svojem pohodu je general Yague doživel neuspeh. To ga je silno potrlo. Toda z glavo ni mogel skozi zid. Treba je bilo počakati okrepitve, ker je bil sovražnik premočan. Belim je manjkalo zlasti topništva in oklepnih vozil, kjer so imeli rdeči premoč.

Beli so se po brezuspešnih naskokih zakopali in se omejili le na manjše spopade. General Yague je nestrpno pričakoval okrepitve. Bal se je, da ne bi prišel v Alkazar prepozno, na grob, ne pa na slavni kraj zmagat. Tako je čakal pet dni, čakal šest, osem, devet dni. Okrepitev ni bilo.

Desetega dne po prvem udaru z rdečim sta sedela Grašič in Alvarez pred šotorom. Alvarez je sestavljal poročilo in ga sproti oddajal radiotelegrafistu, Grašič pa je opazoval gručo kmetov, ki jo na mezgih in tovornih konjih prinašala hrano v taborišče. Zadaj ob koncu karavane je šla zajetna kmetica in s šibo priganjala lenega mezga. Kmetica je pritegnila Grašičevo pozornost. Bila je krepka, velika žena zagorele barve in možate, samozavestne hoje.

»Pristna Španka,« je pomislil Grašič.

Sprevod z mezgi in konji je prišel mimo Grašiča, ki je še bolj pozorno ogledoval »pristno Španko«. Njene poteze so se mu zdele čudno znane. Tudi Španka je postala pozorna na Grašiča in ga v smehu motrila.

Grašiču je postalo nerodno. »Kje neki sem videl ta obraz?« se je skušal spomniti.

Španka je pustila mezga in ljubeznivo smehljaje prisedla h Grašiču.

»Torres!« je tedaj zavpil Grašič.

Alvarez je dvignil glavo in pogledal na ženo. Buljil je vanjo, dokler tudi on ni spoznal v zajetni španski kmetici — meniha — legionarja Torresa, ki je pred desetimi dnevi odšel v Toledo po vesti o alkazarskih branilcih.

»Ampak slišite, vi pa znate! Kdo bi si mislil, da se pod spodobno obleko častivredne kmečke matere skriva legionar Yaguejeve armade!«

»In služabnik božji, menih iz reda bosopetih avguštincev!« je pristavil menih in se prisrčno nasmejal.

»Ste bili v Toledu?«

»Sem.«

»Torej imate novice o alkazarskih junakih?«

»Imam, a moram z njimi takoj h komandantu, ker so važne in resne. Potem se vidimo.«

Torres je z vso spodobnostjo, ki gre tridesetletni ženi, odšel k poveljniku legije.

»Grašič in Alvarez sta ga nestrpno pričakovala.

»Čuden človek!« je rekel Grašič.

»Taki smo mi Španci: biti znamo veliki v hudobiji, biti pa tudi veliki v pokori in kreposti. Večkrat sem že mislil na Torresa. V njem vidim tip Španije, ki je padla, pa hoče vstati in postati velika. Španija je globoko padla, ker se je dala prevarati in premamiti od ljudske fronte. Mi smo prelahkoverni. Verjeli smo ljudem, o katerih smo bili že pred letom dni dobro prepričani, da so komunistični zločini. Verjeli smo jim ko so nam dopovedovali, da so oni osvobodilna fronta Španskega ljudstva. Bili pa so volkovi v ovčjih oblačilih. In špansko ljudstvo ni poslušalo svojih pravih vodnikov, poslušalo je rajši zapeljivce in šlo z njimi v bratomorni boj. Toda iz tega boja bo Španila vstala spokorjena, velika in slavna.«

Torres se je kmalu vrnil in povabil Grašiča in Alvareza v šotor »Bil sem v Toledu. Tja grede je šlo vse po sreči. Imeli so me za okoliškega kmeta, ki pase svojo radovednost ob fronti in me niso nadlegovali. Tako se mi je posrečilo, da sem se prerinil v neposredno bližino Alkazarja. Moj Bog! Kakšne razvaline! Videl sem Alkazar pred vojno, videl sem ga zdaj. Človek si ne more misliti, kaj so naredili iz njega. Pravim vam, ogromen kup razvalin, nič drugega. In za temi razvalinami čepe sestradani in obnemogli gojenci, orožniki, žene, otroci, starčki Izvedel sem, da jim je hrana že pošla, da koljejo konje in osle in se hranijo z njimi. Kmalu bo pa tudi teh zmanjkalo, in takrat bodo morali kloniti pred lakoto.«

»To se ne sme zgoditi. Ne, nikdar! Rešili jih bomo!« vpije Alvarez.

»Junaštvo alkazarskih branilcev je res brezprimerno. To priznavajo tudi rdeči, ki kljub svojemu besnemu sovraštvu nikakor ne morejo skriti občudovanja do mladih junakov. Vse ozemlje pod gradom so jim že prevrtali ter z minami razrušili poslopje, toda branilci vztrajajo. Kadar vrtajo na enem kraju, se preselijo v drugega. Vsi napadi rdečih so bili do sedaj odbiti s težkimi izgubami. Branilci so celo večkrat izpadli ter pognali v divji beg napadalce. Vodi jih polkovnik Moscardo, junak vseh junakov. Sina so mu ujeli v Toledu ter v zameno zahtevali od očeta predajo trdnjave. Oče pa je sina opomnil k dolžnosti, da se lepo pripravi za smrt in zahtevo po predaji odklonil. Sam sem bil navzoč, ko so ustrelili sina in na skrivaj sem mu podelil odvezo. Alkazarski junaki se še branijo, toda dolgo ne bodo mogli vzdržati. Če ne pride takoj pomoč, bodo prej umrli od lakote.«

Alvarez je stisnil pesti, reči pa ni mogel ničesar. Nizko nad glavami je tedaj zahrumelo veliko bombno letalo in se v enakomernih krogih dvigalo v višino.

»Mislim, da je to prva pošiljka hrane za alkazarsko posadko. Slišal sem komandanta, ki je dal povelje, da se nemudoma napolni bombnik s hrano za Alkazar. Toda da vama povem do konca: nazaj grede nisem imel tolike sreče, kakor prej. Ko grem brezskrbno in ravnodušno po toledski ulici, naletim na krdelo miličnikov, ki me ustavi in vpraša, kje je bivša sodnijska palača. Povedal sem na slepo nek kraj in že hotel oditi, ko me eden izmed miličnikov ustavi in reče: »Oho, ta človek pa se mi zdi zelo znan. Seveda, zdaj se dobro spominjam. Kar uklenite ga, on je namreč Francov vohun, iz tujske legije, po poklicu menih.«

»Zadelo me je kakor strela z neba. Mravljinci so mi začeli gomazeti po hrbtu. Natančneje sem pogledal moža, ki je to govoril (govoril je slabo španščino), in prebledel. Bil je ...«

Torres je umolknil. Videti je bilo, da težko pove ime človeka.

»Kdo je bil?« sili Alvarez.

»Gospoda, dobro se spominjata, zlasti vi, gospod doktor, rdečega majorja, ki smo ga ujeli pri reki Tielar. On je bil.«

»On, Vagner?« je zavpil Grašič.

»Da, bil je on, in kar je bilo najhuje, spoznal me je.«

»Toda kako vas je mogel spoznati, če vas prej sploh poznal ni?«

Torres je prišel v zadrego.

»Dejstvo je pač, da me je spoznal, in mene so vklenili in zaprli. Zaprt sem bil dva dni in bi bil še danes, če ne bi nastopil vmes slučaj. Na poslopje, kjer sem bil jaz zaprt, je padla letalska bomba in ga razrušila. Oni del, kjer sem bil sam nastanjen, je bil znatno poškodovan. Ko je počila bomba, me je zajela tema in neznosen prah me je dušil v grlu. Vse okrog mene se je rušilo. Ko pa so se mi oči privadile teme, sem opazil, da vrat moje ječe ni več. Odskočile so in ležale na tleh na hodniku. Seveda sem se takoj poslužil ugodne prilike in se skozi ruševine pretolkel na prosto. Ker sem se bal, da me bo oni lopov še enkrat kje srečal, sem si izposodil pri usmiljenih ljudeh žensko obleko in se preoblekel. Nato sem z lahkoto in brez težav prišel nazaj v naše taborišče.«

»Vagner je torej v Toledu? Potem je še upanje, da pa dobimo.«

Torres je seveda zamolčal, da je Vagnerja prav on rešil v Las Palmas. Neznansko ga je pretreslo, ko je videl, da ga je potem isti človek izdal. Večje podlosti si ni mogel misliti.

Po taborišču je zavladala večja živahnost. Kurirji so švigali sem in tja ter sporočali navodila, kmalu je bil ves tabor pokonci.

Vest o stiski branilcev Alkazarja je napravila med vojaštvom velik vtis. Moštvo je govorilo samo o tem. Tu pa tam so se že slišale zbadljivke, kot zakaj se ne napade, zakaj vodstvo odlaša itd.

Poveljstvo je dobro razumelo razpoloženje ljudi, toda na čudež ni upalo. Premoč rdečih je bila le prevelika. Treba je bilo na vsak način počakati okrepitve, ki lahko prispejo vsak dan. Toda teh okrepitev le ni bilo. Končno je general Yague sklenil, da izrabi razpoloženje moštva in napade. Med vojaštvom je završalo od navdušenja.

»Zmaga ali smrt!« so vpili legionarji.

Marokancem so gorele oči od bojaželjnosti. Ti možje, razredčeni v neprestanih bojih in utrujeni v mrazu, vročini in v boju, so res predstavljali cvet Yaguejevega oddelka. Bili so večinoma v konjenici in pri strojnicah. Svoj posel so razumeli izvrstno. Od mladih nog vajeni sedla in puške, so stopali v boj kot v nekaj vsakdanjega, samo ob sebi umevnega. Še pred desetimi leti so se borili pod hrabrim Abd El-Krimom proti Španiji. Bila je to dolga, krvava borba; končal jo je šele mladi general, ki danes načeluje narodnim vojskam — general Franco. Iz nasprotnikov Španije so postali Marokanci prijatelji. Njihovi oddelki so imeli v začetku vstaje zelo odločilno vlogo.

Najbolj pa je vrelo med prostovoljnimi oddelki, ki so v tem času bili že organizirani v popolnoma redne oddelke. Bili so to ljudje vseh starosti in vseh stanov: mladeniči in možje, razumniki in kmetje, trgovci in obrtniki, vsi, ki jih je vžgal ogenj ljubezni za domovino. Oče je prišel s sinovi, celo ded s sinovi in vnuki in se skupaj z njimi boril zoper skupnega sovražnika.

Alkazar je za vse te junake poslal sveto znamenje njihove borbe. Zato nič čudnega, če so koprneli po dnevu, ko bodo zagledali njegovo razvalino in glavno obzidje ter pozdravili njegovo junake. Sklep poveljstva, da se bojna črta rdečih predre za vsako ceno, je izzval med njimi neko sveto navdušenje. Po taborišču se je slišalo petje domoljubnih pesmi in vpitje legionarjev. Ti so se zbirali okrog Torresa in poslušali njegovo pripovedovanje.

»Glad, žeja, vročina, bolezni in vsakovrstno drugo pomanjkanje, nič jih ne more strahovati. Ko so jih rdeči pozvali k predaji, so odgovorili, da so sklenili umreti, predali pa se ne bodo.«

»In tudi umrli ne bodo! Rešili jih bomo!« vpijejo legionarji.

Dne 20. septembra se je začela ofenziva generala Yagueja proti armadi, ki je branila pot do Toleda. Številčno so bile bele čete šibkejše, imele pa so boljše poveljstvo.

Molče in z zloveščim ognjem v črnih očeh so čakali belo oblečeni Marokanci povelja za naskok. Prostovoljski oddelki so peli, peli in peli. Peli so domoljubne pesmi, peli so nabožne pesmi in hrepeneli po boju.

Legionarji, vsi od poveljnika do zadnjega redova, so se zbrali okrog Torresa in poslušali njegove navdušene besede: »Tovariši, sedaj gremo v odločilni spopad. Pred nami stoji sovražnik, zagrizen, številčno močan. Pred nami stoji nevredni brat, ki je zatajil svojo mater Španijo, ki te zatajil svojega Boga in svojo vero ter dvignil meč, da ga zabode v hrbet onim, ki so še ohranili svojo ljubezen do domovine. Tovariši, Španija gleda danes na nas in pričakuje, kako bomo storili svojo dolžnost, kako bomo zbrisali sramoto izdajstva in brezboštva z njenih tal, kako bomo maščevali kri tisoč in tisoč nedolžnih, ki so padli kot žrtev svoje ljubezni do vere in domovine. Tovariši, ne pustite, da bi tolika kri tekla zaman, ne pustite, da bi Španijo zagrnil smrtonosen hlad komunizma! Naš boj je svet, ker se borimo za vero in domovino, pred nami stoji močnejši sovražnik, toda z nami je Bog, in kdo je kakor Bog? Mi gremo nad Goljata z zaupanjem v Boga, zato ga bomo strli, steptali v prah njegovo ošabnost in dvignili domovino do njene nekdanje slave. Tisoč mladih žìvljenj ki gleda nanje ves svet z občudovanjem nas pričakuje gor v Alkazarju, tisoč mladih življenj je zaupano našemu junaštvu. Naš neuspeh je njihova smrt, naša zmaga je njihovo odrešenje. Zagrabite za puške, dvignile meče in tecite, stecite v boj, v boj za Španijo, za oltar in domovino!«

»V boj, v boj!« je zaoralo od vseh strani.

Kakor odgovor na ta klic se je začel z vso silovitostjo topovski ogenj. Povelja so donela in čete so se razvrstile na svojih mestih. Dve uri so bruhali topovi svojo smrtonosno pesem. Nato so na mah utihnili. To je bilo znamenje, da prostovoljski oddelki letijo v naskok na levem krilu.

»Arriba Espana! Živela Španija!« je donelo izpod rdečih čepic karlistov ter iz mladih, z modrimi srajcami odetih falangistov. Več tisoč fantov in mož je drvelo v naskok proti rdeči črti. Kmalu je vpitje sredi regljanja strojnic in pušk. Na gosto so padali vojaki. Strašno so jih kosile strojnice iz komunističnih jarkov. Toda že so se bližali preostali v središče sovražnikovega odpora, že so skakali na več mestih v jarke in napadli rdeče čete z bajoneti in s kopiti. Nato so strojnice na več krajih nehale regljali. Nato so čakali naslednji oddelki. Z veliko naglico in v velikem številu so se usipali skozi dobljene vrzeli in se takoj razširili komunistom za hrbet. V sprednjih komunističnih vrstah je na levem krilu zaradi tega nastala silovita zmešnjava. Sovražnik je vdrl daleč v obrambno črto in resno grozil, da bo odtod porazno vplival na izid celotne bitke.

Znova so se oglasili topovi. Sedaj so z vso silovitostjo tolkli desno krilo komunističnih utrdb. Marokanci so hladnokrvno čakali, kdaj bodo gromovi utihnili, da spuste nestrpne konje in jih poženejo v naskok. Morda bo tokrat uspešno. Morda bodo podrli v prvem naskoku komunistično obrambo in prišli sovražniku za hrbet.

Končno so topovi utihnili. Že lete bele, nizko sklonjene prikazni čez nizko grmičje kakor misel naglo proti sovražni črti. Že so v območju sovražnikovega ognja, že padajo iskri arabski vranci in mečejo iz sedel v bele plašče ovite postave.

»Kismet!« vpijejo padli Marokanci. Tisti, ki niso ranjeni, drve peš proti strelni črti, dokler jih ponovno ne podrejo streli.

Prva kolona marokanskih jezdecev je že uničena in razpršena. Toda zanjo leti ko blisk druga in za drugo tretja. Spet regljajo strojnice in padajo puške, spet padajo bele postave s konj in dvigajo ob padcih oblake prahu. Zadaj sredi tretje črte kot bela prikazen stoji v največjem diru na konju marokanski poveljnik in vpije s strašnim glasom, da ga slišijo vsi jezdeci, da ga slišijo celo v strelne črte:

»Kabili, nepremagljivi sinovi puščave! Ne bojte se smrti, ker nam jo Allah prinaša! Ne pustite, da bi nas osramotili beli bratje, ki so že pregnali sovražnika! Zmaga ali smrt!«

Ničesar niso odgovorili belo oblečeni jezdeci, le krepkeje so spodbodli konje, krepkeje stegnili krive sablje in drveli naprej.

Že spet kose strojnice, že se prevračajo konji, toda bele postave drve z nezmanjšano naglico naprej. Tedaj plane prvi konj v strelski jarek za njim tretji, četrti. Druga kolona se je prebila skozi ogenj in seka sovražnika. Tedaj se odpre grlo Marokanca. S strašnim vpitjem sekajo in pode komuniste in jim ne puste oddiha. Streljanje je popustilo, sovražnik se skuša umikati tudi na desnem krilu. Medtem pa tretja kolona konjenikov plane kot vihar mimo borečih se gmot in hiti naprej, kakor da je boj ne bi nič zanimal, kakor da bi se ji mudilo nekam drugam. Kar se ji postavi na pot seseka in razprši ter hiti vedno le naprej, kakor bi bežala proč od boja. In res zavila je na desno ter hiti ven. Že je izginili in prepustila drugo kolono svoji usodi. Toda ne mine dobra ura ko se daleč v središču rdečih utrdb dvigne krik in razvije streljanje. Marokanska konjenica je v velikem polkrogu obšla rdeče utrdbe, se nato od zadaj vrnila ter zdaj napada sovražnika v središču. Sovražni topovi, ki že dobro uro grme in delajo zaporni ogoni med rdečo črto in med tujsko legijo so morali utihniti. Sedaj je vrsta na legionarjih.

»Tercio, adelante!« (»Legija, naprej!«)

Razigrano hite legionarji v boj. Razigrano toda previdno. Vajeni so bojev, zato poznajo vrednost življenja. Sprva teko, potem napredujejo prihuljeno, ko pa začno strojnice pošiljati točo krogel v njihove vrste, se plazijo nevidno, neslišno. Tu in tam se kdo prime za prsi in obleži. Tu in tam zavpije kdo in zakliče poslednjikrat ime najdražjega, kar je imel na zemlji. Toda vrste legionarjev se plazijo naprej, iščejo kritja med grmovjem, za skalami, zn vsako grudico. Za so petdeset korakov od strelne čile, že trideset, dvajset. Tedaj planejo kot risi pokonci in zmečejo v strelni jarek goro ročnih granat. V strelnem jarku nastane pravi pekel. Znova skačejo legionarji pokonci in zdrve z nasajenimi bajoneti v strelne jarke. Strojnice utihnejo, vname se boj iz prsi v prsi. Legionarji prodirajo. Že so prvi jarki očiščeni. V njih sede legionarji in si brišejo potna čela.

Grašič gre tesno za prvimi oddelki, obvezuje, izpira, tolaži. Tudi on je že v jarku. Kupi mrličev leže povsod, vmes stokanje ranjenih. Nad glavami žvižgajo krogle, od zadaj se vale v strelno jarke nove čete legionarjev in čakajo na povelje za nadaljnje prodiranje. Povelje že gre od ust do ust. Spet se začne isto kot prej. Legionarji se plazijo dalje. Že so pri drugem strelnem jarku, že planejo v jarek. Spet borba na nož. Tudi tu so rdeči izrinjeni in beže. Sedaj plane legija v odprt naskok. Sovražnik se pred njo umika in išče kritja za obrambo. Toda legionarji ga potiskajo brez prestanka naprej.

Od zadaj pa marokanska konjenica razgraja in uničuje živec sovražnega odpora. Vedno tesneje se oklepa obroč okrog komunistov. Obup jih žene do blaznega odpora. Prostovoljski oddelki so se medtem razlili v polkrogu ob levem krilu in prišli v slik z marokansko konjenico. Le po ozkem pasu na desnem krilu se morejo komunisti še umikati. V tem je nastopila noč in prekinila borbo.

Uspeh belih čet je bil že skoraj zagotovljen. Noč so prebili vojaki na prostem. Grašič in Alvarez sta sedela v na pol podrti koči in čakala belega dne. Alvarez je bil proti svoji navadi tih in pobit.

»Neke slutnje imam.« je spregovoril. »Morda se jutrišnji dan zame ne bo dobro končal.« Komaj je to izrekel, je skočil pokonci in naglo ugasnil Ogenj, ki je plaho trepetal v kaminu.

»Nekdo je gledal v sobo,« je zaklical in odprl vrata.

»Najbrž se ti je le zdelo,« je zatrjeval Grašič.

Noč je potekla v napetem pričakovanju zore. Ob prvem svitu je začelo mrgoletei po jarkih in zakloniščih.

Alvarez ie vstal izza ognja in stopil na prag. V istem trenutku je iz neposredne bližine iz grmovja ob koči počila puška. Alvarez je padel vznak v sobo. Takoj nato je slišal Grašič dobro znani glas:

»Zmotil sem se. Drugič bom bolje pazil.«

Bil je Vagner. Grašič je pograbil za puško in besen skočil iz koče. Toda Vagnerja ni bilo več. Izginil je v grmovju kraj koče. Zato se je Grašič naglo vrnil h prijatelju. Alvarez je bil zadet v prsi, v pljuča.

»Slutil sem, da bo nekaj prišlo,« je težko hropel. »Tu so moja poročila, odpošlji jih ti! Čutim, da umiram. Imam pa to sladko zavesi, da umiram za domovino.«

Grašič se je razjokal. Jokal je od žalosti, jokal je od srda: od žalosti zaradi prijatelja od srda proti Vagnerju. Kaj vse mu je povzročil ta človek! Zapeljal mu je zaročenko, vzel njemu dobro ime in ga spravil v ječo kot morilca, zdaj pa mu je ustrelil najboljšega prijatelja.

»Morilec, trikratni morilec!«

Alvarezu ni bilo pomoči. Krogla mu je šla skozi pljuča. Umrl je nekaj trenutkov zatem v Grašičevih rokah. Njegovo truplo so spravili bolničarji v ozadje, poročila o zmagoviti bitki pa je nesel Grašič z žalostnim srcem v glavni stan. Izguba prijatelja ga je strašno zadela, želel si je sam smrti. Kaj ima še na svetu? Ničesar več. Po hudih izgubah v lastni domovini si je nekoliko opomogel ob strani zvestega tovariša. Zdaj ga je Vagnerjeva podlost oropala še njega ... V Grašiču je še bolj dozorel sklep: kaznovati mora vso zločine, ki jih je Vagner zagrešil. Najti ga mora za vsako ceno!

Vest o Alvarezovi smrti se je med legionarji hitro razvedela. Skoraj vsi so ga poznali in cenili zaradi njegove ljubezni do domovine. Vedeli so tudi, kako je bil Grašič navezan na njegovo prijateljstvo. Nedaleč od Grašiča se je oglasil legionar ter zapel, in za njim so potegnili vsi navzoči: Yo tenia un camerada — Imel sem tovariša.

Otožno je odmevala pesem po bojnem polju. Trda srca legionarjev so se topili ob spominu na vse tovariše, ki so popadali v neštetih bojih.

Toda bi je to le kratek premor pred ofenzivo. Topovi so že spet grmeli in metali granate med obkoljene komuniste. Takoj nato je bitka je bitka ponovno zadivjala. Komunisti so se obupno branili, toda ves odpor je bil zaman. Kar se jih ni umaknilo po ozkem hodniku na desnem krilu, so bili zajeti in so se predali. Umikajoče se komuniste je zasledovala marokanska konjenica, jih posekali in razpršila.

Zmaga je bila popolna. Poleg velikega števila ujetnikov so narodne čete zajele ogromno materiala, ki so ga tako zelo potrebovali. Pot do Toleda je bili zdaj odprta. Z vso naglico se je Yaguejeva armada uredila in naglo napredovala po dolini reke Tago.

Grašič je zaman iskal med ujetniki Vagnerja. Ušel je z ostalimi proti Toledu.

Do Alkazarja je bilo še sto kilometrov, ki jih je Yague upal prehoditi v treh dneh. Spotoma so njegove čete čistile dolino od komunističnih oddelkov, ki so se po porazu skrivali po vaseh ali po gozdovih. Tu in tam je prišlo tudi do večjega spopada, ki so ga narodne čete strle z lahkoto.

Tretjega dneva zvečer so predstraže zagledale stolp toledske katedrale, ki je še vedno kraljeval nad rodovitno dolino. In tam zunaj mesta, na desni strani, ogromen kup razvalin.

»Alkazar! Alkazar!«

Ta hip gre od moža do moža, od vrste do vrste, vliva v utrujene ude novih moči, poživlja ranjence in navdaja z novim pogumom malodušne.

»Alkazar! Alkazar!«

Kakor na obljubljeno deželo so zrle oči narodnih borcev, na razmajano in porušeno zidovje starega gradu. Tam notri so junaki, še skoraj otroci, ki se že dva meseca upirajo naskokom komunističnih čet. Ves svet ve zanje in občuduje njihovo junaštvo, vse svet pričakuje kdaj bodo rešeni. In rešitev je zdaj tukaj. Še nekaj časa pa bodo pohiteli pod obzidje častitega gradu.

Toda rdeči so še enkrat skušali zagraditi pot Yaguejevi armadi. Pred Toledom so zgradili v naglici obrambno črto in tam kljubovali narodnim četam. A nič več ni moglo zadrževati nestrpnih prostovoljcev, nobena ovira ni mogla preprečiti pohoda legionarjev. Kakor deroč hudournik so se razlili preko barikad rdečih in planili v mesto. Razlila se je kruta poulična borba, ki je trajala ves dan in zjutraj znova oživela.

Grašič je pustil obveze in zdravniško orodje, pograbil puško in planil skupaj z drugimi legionarji v bojni metež. Iskal je z vročičnimi očmi njega, ki mu je uničil življenje. Toda o njem ni bilo sledu.

Zjutraj drugega dne so bili rdeči že izrinjeni iz polovice mesta. Bitka je divjala za vsako hišo posebej. Večji oddelke legionarjev je ravno zavzel neko trgovsko hišo in se pripravljal za naskok na veliko stanovanjsko poslopje kamor so rdeči zavlekli top in delali precejšnjo zmedo med narodnimi četami. Tudi Grašič je bil v tem oddelku. Z močnim zaletom so legionarji so legionarji vlomili skozi vrata in se razlili po velikem poslopju. Vnele se je borba od moža do moža, po hodnikih, po kuhinjah, po sobah.

Grašič si je z bajonetom naredil prosto pot v prvo nadstropje in vdrl skozi vrata, odkoder se je ravnokar slišal topovski grom. Trije rdeči vojaki so planini proti njemu. Oddal je zaporedoma dva strela. Za tretjega ni bilo več časa ker je redči vojak skočil nadenj. Gračič je s puško prestregel udarce kopita in sunil z bajonetom. Miličnik je obležal negiben. Tedaj so se vrata na levi strani nenadoma odprla in v sobo je planil rdeči častnik s samokresom v roki. Grašič je kriknil. Bil je Vagner. Ta je široko zastrmel, takoj nato pa se je znašel in dvignil samokres. Toda še preden je mogel je mogel sprožiti ga je Grašič udaril s puško po prstih. Samokres se je skotalil pod mizo.

»Roko kvišku zločinec!«

Vagner je počasi dvignil roke in strmel v Grašiča.

Poleg Grašičeve puške se je dvignila proti Vagnerju še ena in zraven nje trdno obstala. Grašič se je rahlo ozrl. Bil je Torres.

»Sramotno je streljati ljudi brez orožja, ki se ne morejo boriti,« jeclja Vagner.

»Toda ti nisi človek, ti si satan, zločinec! Tvojih zločinov bo enkrat za vedno konec. Obtožujem te tu kot obtoženec umora nedolžnega Vrtovška, umora Milana Pogačarja, obtožujem te vsega gorja, ki si ga vrgel na Rožni dol: požigov, umorov, smrti lastnih tovarišev, zapeljevanja v zločin, obtožujem te krivega pričevanja nad mano, obtožujem te podlega zločina nad Marijo, obtožujem te umora mojega tovariši Alvareza. — Kaj zasluži za vse to zločinec, povej Torres, ti, ki poznaš božje in človeške zakone!«

»Smrt!« je kratko odgovoril Torres.

»Zagovarjaj se!« zavpije Grašič. »Pet minut imaš časa!«

Vagner je molčal in z grozo v očeh strmel v puškine cevi. Vse življenje mu je spet stopilo pred oči. Vse je bilo zgrešeno, podlo, bedasto. Vse. Saj mu ni za življenje, ki se mu že dolgo gnusi, toda kaj bo potem? Vse črno, nobenega svetlega žarka. Praznina, brezdanja, črna praznina z tja pred njim. Praznina in obup.

»Nič ne rečeš; dobro! Pripravil si me ob srečo, uničil si mene, uničil si Marijo, uničil si srečo dvema srcema, ki sta se ljubili. Povem ti, da nisem videl na svetu večjega podleža od tebe. Spomni se zdaj na Marijo, podlež, in z njeno podobo pred očmi stopi na oni svet, da te bo tam obtožila tvoje krivde ...«

Grašič je umolknil. Tudi njemu je stopilo sedaj dekle v živo pred oči. Spomnil se je, kako ga je prosila: »On hoče priti nazaj, pa more sam, potrebuje nekoga, ki mu bo podal roko in ga dvignil.« Zdrznil se je. Ali dela prav? Ali ni to ravnanje pregrešno? Ali se sme maščevati nad Vagnerjem? Zakaj je za toliko časa zatajil zapoved o odpuščanju? Ali ni to prva zapoved krščanstva in on vojak križarske vojske, jo tukaj tepta. Maščevati se hoče nad osebnimi krivicami, medtem pa zunaj teče kri tovarišev, ki se bore za Španijo, za vero in domovino. Znova mu stoji pred očmi podoba dekleta. Zdi se mu, da mu govori: »Ne stori tega, France. Pusti, naj si poišče pot do dobrega. Pozabi, prosim te!«

Vagner še vedno strmi z grozo v očeh v oba legionarja in njune puške. Tedaj se Grašičeva puška povesi, nato še Torresova.

»Ne bom te streljal. Prost si, poišči si pot v svobodo in skušaj najti pravi smisel življenja.«

»Vedel sem, da boš to storil,« je zaklical menih in objel Grašiča od veselja.

Vagner se čudi in ne more razumeti. Zakaj ne streljata? Ali je prav slišal? Torej mu odpušča? Po vsem tem, kar mu je storil!

»Zakaj ne streljaš?«

»Rekel sem, da ne bom streljal. Prost si.«

»Čuj prijatelj! Tale tvoj rojak ti odpušča krivice, ki si mu jih storil. Jaz pripominjam še to: skrajni čas je, da daš slovo ničvrednemu življenju. Ali res nimaš nobene vesti?«

Vagner se je zrušil, skril glavo med roke in se razjokal. Bile so to solze spoznanja in kesanja, solze, ki so izpirale z njegove duše zadnje sledove zakrknjenosti in hudobije.

Grašiču ni bilo žal, da mu je prizanesel. Videl je, da se je v Vagnerju nekaj prelomilo. V srcu se mu je zasmilil. Končno je vendarle njegov rojak!

»Poslušaj me, doktor! Premagal si me! Tvoje odpuščanje mi je preklalo srce in iztisnilo iz njega gnoj zakrknjenosti in hudobije, ki mi ga je vcepil komunizem. Ne bom se opravičeval pred tabo, ker je brez pomena. Toda pot pred menoj je zdaj jasna, čeprav težka in spokorna. Hvala ti! Ti si mi jo pokazal!«

Med vsem tem prizorom je borba v poslopju divjala naprej. Na hodniku blizu je nastal nenadoma hrup. V sobo so planili trije miličniki. Še preden se je Grašič dodobra znašel, sta že bila okrog njega dva. Komaj se je ubranil udarca enega. V tem pa je imel drugi priložnost in pripravil sunek.

»Stoj, tovariš!« je zavpil Vagner in se pognal med Grašiča in miličnika. Bilo je prepozno. Miličnik je sunil na vso moč z bajonetom in prebodel Vagnerja, ki je tako prestregel sunek, namenjen Grašiču. Vagner je padel kakor snop na tla. Ko je miličnik videl, da je prebodel lastnega oficirja, je v zadregi obstal, kar je izrabil Grašič in ga razorožil. Z ostalimi je medtem končal že Torres.

Vagner je bil smrtno zadet.

»Prijatelj, žrtvoval si se zame!« se mu je ginjen zahvaljeval Grašič.

»Nič zato! Ti mi odpusti!«

Že izgubljaj zavest. Torres mu je vtaknil križ med prste. Močno ga je stisnil in pogledal Grašiča: »Vrni se v Rožni dol! Popravi zlo, ki sem ga povzročil. Prosi Marijo za odpuščanje. Povej materi, da sem imel križ v rokah, ko sem umiral.«

Izdihnil je. Grašič je zamišljeno gledal v negibni izraz njegovih oči. Pred njim je ležal mrtev silni človek, ki je žrtvoval vse svoje življenje ideji komunizma, nazadnje pa je razočaran nad njim stisnil spet v roke rešilno znamenje križa in stopil z njim pred sodbo. Velik je bil v svoji zakrknjenosti in v svojem sovraštvu, velikega se je izkazal tudi v svojem spreobrnjenju m v svoji hvaležnosti. Zdaj je vse končano.

Vagner je končal, dobro končal. V Španijo je bilo treba iti, da se ga je dotaknil prst božji. Kdo ve, kaj ga je spreletelo, ali se ni Bog prav njega, Grašiča poslužil, da je omehčal trdo in zakrknjeno srce! Spomnil se je onega srečanja v Bohinju. Že takrat mu je Vagner napovedal, da se bosta pri delu srečala! Kako se je to uresničilo!

Toda tudi on sam je končal. Z Vagnerjem je končno zaključena vsa igra, ki se je tako srečno začela v Rožnem dolu, a tako žalostno zaključila. Zdaj je padlo zadnje, kar ga je vezalo na Rožni dol, na domovino.

Obrnil se je k Toresu, ga prijel za roko in rekel:

»Gremo v boj, do konca!«

Molče mu je stisnil Torres roko in stopil z njim na ulico, odkoder je bil sovražnik že pregnan. Legionarji so se vsuli skupaj s prostovoljci že izven mesta in preganjali čete, ki so oblegale grad. Grašič se je boril kot vojak med vojaki. Skupno z drugimi je vkorakal dne 26. septembra 1936 preko razvalin v notranjost gradu, kjer so se odigravali nepopisni prizori veselega snidenja. Od trpljenja izmučeni poveljnik gradu, polkovnik Moscardo, je v znamenitih besedah poročal generalu Yagueju v Alkazarju:

»V Alkazarju nič novega, gospod general!«

Vse naokrog so ležali kupi razdrtin in razvalin, po hodnikih so ležali ranjenci in bolniki, od vsepovsod so gledale vanj oči polne trpljenja in groze. Ob tolikem nasprotju med polkovnikovim poročilo in dejanskim stanjem se je general razjokal in objel junaškega branilca.

*

Dve leti in pol je še divjala državljanska vojna v Španiji. Še mnogo bratske krvi se je prelilo, še mnogo solza izlilo, preden je Španija iztrebila iz svoje srede strup komunizma in združila ves narod okrog narodnega prapora. Le polagoma so si armade generala Franca utirale pot proti Barceloni in Valenciji, kjer sta bili središči sovražnega odpora. Strašno je bilo razdejanje, ki ga je pustila vojna za seboj. Toda na tem razdejanju je začela kliti nova krščanska in narodna Španija. Iz krvi njenih mučencev je vzklilo novo bujno življenje, ki hiti popravljat vse kar je bilo zgrešeno v preteklosti.

Grašič je ostal v armadi generala Franca vse do konca dokler ni padel zadnji strel in ni bil strt komunistični odpor. Za njim sta bili dve in pol leti burnega vojnega življenja. V nekem spopadu je rešil življenje poveljniku tujske legije ter pri tem odnesel precejšnjo rano. Polkonik ga je dal zdravit, na lastnem domu v Santandru. Stregla mu je polkovnikova hčerka Rosalita. Njene oči so ga prevzele. Ko se je vrnil z dopusta je to omenil svojemu poveljniku. Ta ga je sprejel kot svojega sina z besedami:

»Ko bo vojne konec, bomo to proslavili z veselim ženitovanjem.« 

Bilo je spomladi 1939. leta. V letoviškem mestu Santandru je zvezal dr. France Grašič svojo življenjsko usodo z usodo Rosalite Ruiz, hčerke poveljnika španske tujske legije, polkovnika, sedaj generala Ferdinanda Ruiza. Našel je svojo novo domovino, našel ljubeče srce in toplo družinsko zatišje po grozotah državljanske vojne. Kakor daljne, daljne dežele se je spominjal svoje stare domovine. Rane, ki jih je iz nje odnesel, so bile zaceljene. Ostal mu je le spomin na mater in na Marijo. Z grenko žalostjo je mislil na nesrečno usodo, ki jo je doživela Marija in jo pomiloval. Bil je srečen z Rosalito, vendar ga je mnogokrat bolel spomin na Marijo. Mnogokrat jo je gledal v sanjah objokano in nesrečno in planil iz postelje, da ga je žena v skrbeh spraševala in se vznemirjala.

»Saj ni nič, le spomini so boleči, pa tudi ti bodo prešli.«

Srečno mesto Santander ob Atlantskem oceanu pa je doživelo svoj hudi dan. Niti vojska, ki je bila z vso silo zadivjala preko cvetočega mesta, ni naredila tako silnega opustošenja, kakor požar spomladi leta 1940. Celo mesto je postalo ogromno pogorišče. Pod gorečimi ruševinami je stotine in stotine prebivalcev našlo svojo smrt. Prej kraj veselja in zabave, se je cvetoče kopališko mesto spremenilo v kraj žalosti in gorja.

Grašiča je še enkrat zadela nemila usoda. Požar je zajel tudi hišo generala Ruiza in jo uničil. Pod njenimi razvalinami je našla svojo smrt tudi Rosalita. Grašič je trpel neizmerno. Naenkrat se je znašel spet čisto sam, sam kot še nikoli. Komaj je našel miren življenjski pristan, že je pridrl vihar in mu ga razdejal, razdejal njegovo srečo.

Misel na domovino je v njem spet oživela in postajala vedno silnejša. Končno mu je vsa duša vpila eno samo besedo, eno samo povelje: »Domov, domov!«

Odločil se je. Sredi bujno cvetoče pomladi je Grašič zapustil Španijo, kjer je doživel toliko burnih dni. Že skoraj po vsej Evropi je divjala vojna, in vendar je upal, da bo našel v domovini spet mir, ki ga pogreša že pet let.

Spet so ga pozdravili zeleni griči in visoke, še s snegom pokrite planine. Domovina, ti poživljaš mrtva srca, ti ozdravljaš ranjene duše. Ti dvigaš človeka in ga spet navdajaš z voljo do življenja!

Na postaji v Rožnem dolu se ni nič spremenilo. Tudi vse drugo je kakor prej. Tovarniški dimniki, iz katerih se dviga dim kakor nekdaj, više nad njimi cerkev in ob cerkvi novo poslopje. Najbrž prosvetni dom.

Negotovo se je Grašič oziral na postaji. Kam? Čemu je sploh izstopil. Saj nima kaj iskati v Rožnem dolu. Edino k župniku bo stopil, če še sploh živi.

Pot ga je peljala mimo ponosne Pogačarjeve hiše, ki se je belila v toplem pomladanske soncu. Grašiču je trepetalo srce od razburjenja. Pospešil je korake, da bi jo čim prej prešel.

Na trati pred hišo se je igralo triletno dekletce in se brezskrbno podilo za pisanimi pomladanskmi metulji. Grašič ni mogel odmakniti oči od živahnega otroka. Ta pa se za tujca ni zmenil in se brezskrbno naprej podil.

Že je mislil iti mimo, pa ga je vendarle premagala radovednost.

Poklical je punčko: »Punčka, čigava pa si?«

Čemu sploh še sprašuje? Saj je otrok živa slika Marije. Srce mu bije z vso silo. Grašič se boji da ga bo razneslo.

V zadregi dekletce obstane in sramežljivo odgovori: »Pogačarjeva.« 

»In kako ti je ime?«

»Francka.«

»Francka, le pridi bližje, povej mi kje je mama« 

»Tam!« pokaže v smeri proti hiši.

»In ata?« Strah ga je vsega prevzel, ko ji je zastavil to vprašanje.

»Ata pa nimam. Imam samo mamo.«

Grašiču je padel ko gora težak kamen s srca.

»Francka, ali ne bi tudi ti rada imela ata kot druge punčke?«

»O, da! Tako velikega, velikega, kakor ...«

Punčka je v zadregi umolknila in pogledala Grašiča.

Grašič jo je požiral s pogledi. Iste mehke oči, iste obrvi in trepalnice. Nič ni Vagnerjevega na njej.

Tedaj je dekletce zavpilo in se prijelo za nogo.

»Boli, boli!« je zajavkala.

Grašič jo je dvignil in potegnil izpod palca na nogi čebelje želo. Pogladil je dekletce po vratu in rekel: »Oh, ta poredna čebelica! Pičila je našo Francko. Glej, pa je že dobro. Nič več ne boli, kajne?«

»Ne!« je zatrjevalo dekletce, čeprav ji je šlo na jok.

Grašič ni opazil, da se je v tem ob vrtni gredi približala mlada ženska, ki jo je privabil otrokov klic iz sobe na trato pred hišo. Presenečeno je obstala in gledala tujega človeka.

»In zdaj bo hudobna čebelica umrla, ker je pičila našo Francko.«

»Zakaj bo umrla?« je vpraševala Francka.

»Za kazen, ker je bila poredna.«

Dekletce je držalo Grašiča okrog vratu z obema rokama. Zdaj je opazilo ženo ob vrtni pregradi in zavpilo:

»Mama, mama! Ali bo res čebelica morala umreti?«

Grašič se je obrnil in stal pred njo, ki jo je nekdaj imel za svoje najdražje na svetu, in ki mu jo je nemila usoda iztrgala iz rok, njega samega pa pahnila daleč od domovine. Gleda ga kakor nekdaj, s svojimi velikimi, mehkimi očmi, začudeno, kakor da svojim očem ne bi več verjela. Prav taka je, kakor takrat v jeseni na vrtu, ko je sonce zahajalo in ko je dolino zagrinjala jesenska megla. Zdaj pa je pomlad, toplo opoldansko sonce pripeka, v zraku šumi in žvrgoli, ves dan prepeva čast svojemu Stvarniku. Grašič ne ve kaj bi rekel; sram ga je, da drži otroka v naročju, zato ga spusti, toda otrok se ga trdo drži okrog vratu in binglja ter brca od razposajenosti z bosimi nožicami. Položaj je postal nadvse smešen. Ne eden ne drugi ne more spraviti besede iz sebe. Le mala Francka vpije od zadovoljnostva ter se še bolj oklepa Grašičevega vratu.

»Marija, me še kaj poznaš? Štiri leta se že nisva videla.«

»Moj Bog, kako te ne bi!«

»Marsikaj novega se je zgodilo v tem času, marsikaj starega se je pozabilo.«

»Bojim se, da je mnogo starega ostalo in ne bo več mogoče pozabiti ga.«

»Čas vse zabriše, še tako hude rane se zacelijo. Kako ti je podobna Marija!« pravi Grašič in položi Francko na tla.

Marija zardi in reče: »To je spomin, ki ga ne bo mogoče nikoli pozabiti!« Mariji se zdi kakor, da vidi Grašiča v oni žalostni noči, ko je pobegnil iz ječe.

»Toda ta spomin ni več grenak. Pozdrave ti prinašam, pozdrave od Vagnerja in prošnjo za odpuščanje. Umrl je s križem v roki in te v smrti prosil za odpuščanje. Zame se je žrtvoval in s tem tudi dokazal, da spomin nanj ne sme biti preveč grenak. Marija!« Grašič se ji je približal: »Pozabiva kar je bilo! Štiri leta sem taval v tujini s praznoto v srcu in se nisem zavedal, da prav tebe pogrešam. Pogrešal sem te od začetka do konca, pogrešal nezavedno tudi takrat, ko sem svojo usodo zvezal z življenjem žene, ki mi jo je nesreča vzela in pokopala. Marija, vse kar je bilo, ali se ti ne zdi? Pustimo, kar je bilo vmes in pozabimo.«

»Če si ti pozabil, je vse pozabljeno. Jaz nimam drugega pozabiti, kot sovjo krivdo!«

»Ne govori tako, Marija! Morda se je Bog poslužil najinega trpljenja, da je v svoji modrosti pritegnil k sebi človeka, ki se mu je odtegnil in ni mogel več nazaj. V tem primeru je najino trpljenje obrodilo bogat sad, zlasti, ko naju je po dolgem trpljenju spet združilo.«

Z roko v roki sta stopila v veliko družinsko sobo. Pogačarjeva mati je zastrmela, nato pa se od veselja zjokala. Tudi oče je pustil pipo in se prestopal iz kota v kot.

»Vedno sem bil prepričan, da se vrnete, gospod doktor.«

»Vrnil sem se z eno samo željo, oče: dajte mi vašo hčerko Marijo za ženo.«

»Dragi gospod doktor, jaz se v te zadeve več ne vtikam. Imam preslabe skušnje. Vprašajte rajši mojo ženo.«

Grašič je pogledal mater, ki so jo oblile solze sreče. Ni ponovil vprašanja, saj ji je jasno bral odgovor v očeh. Objel je Marijo in jo vprašal: »Povej mi, draga, zakaj Bog skuša nedolžna in ljubeča se srca in jih tako dolgo obiskuje s trpljenjem, kakor je skušal prav naju?«

»Ne vem, dragi France, vem samo to, da bo najina sreča po tem trpljenju veliko večja in da nama te sreče nihče več ne bo skalil.«