Navdih srca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Navdih srca
Ana Nuška Pišek
Spisano: Pretipkala iz Navdih srca 2008, Neža Pišek.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Vsebina

NAVDIH SRCA[uredi]

Svetla luna spati mi ne da,

včasih pa nemir srca...

Dogodki, želje se vrstijo,

zapisani spregovorijo.


Če se misli razcvetijo,

tiho v verzih zaživijo.

Name vse napravi vtis,

ujame me v čarobni ris.


Otroci! Ti so moj navdih,

nežen kakor vetra dih;

vsebina za NAVDIH SRCA,

za ABRAHAMKO dar z neba.


PESMI


VRZDENEC, MOJ LJUBLJENI KRAJ[uredi]

Vrzdenec, Vrzdenec, moj ljubljeni kraj,

Vrzdenec, Vrzdenec, moj zemeljski raj.

Tu zibka mi tekla že dolgo nazaj,

res rada se vračam v prelepi ta kraj.


V hiši pod cerkvijo rodila sem se,

z brati, s sestrami igrali smo se.

V sproščenem otroštvu spoznavali svet,

trenutke prelepe oživljam spet in spet.


V molitvi in delu mineval je čas,

mama in oče sta ljubeče skrbela za nas.

Kaj prav je, kaj ne, govorila sta nam,

da odšli bi pripravljeni tudi drugam.


Eden za drugim smo podali se v svet,

nov dom si ustvarili, družino in red.

V prostem smo času se vračali tja,

kjer sta oče in mama še vedno bila.


A kruta bolezen je tiho prišla,

je vzela očeta – nas gleda z neba.

Mama še vedno se dobro drži,

srečni smo, srečni, dokler živi.


Mama največji božji je dar,

ljubezni, topline, ji ne zmanjka nikdar.

Z očetom v mislih še vedno živi,

obuja spomine na srečne, skupne dni.


Vrzdenec, Vrzdenec, moj rodni si kraj,

Vrzdenec, Vrzdenec, moj zemeljski raj.

Tu zibka mi tekla že dolgo nazaj,

ta pesem je zate – moj ljubljeni kraj.


POROČNI DAN[uredi]

Ljubezen otroška je kakor kristal,

ki sveti se v rosi jutranjih zarj.

Ljubezen mladostna prelep ima čar,

za fanta, dekle, to božji je dar.

Ljubezen je matere čisto zlato,

ki vedno se sveti kot biser, oko.

Ljubezen iskrena je v srcu doma,

jo človek v življenju spozna.


Ko svetel se plamen v srcu prižge,

ljubezen izbrana takrat se začne.

V srcu dekleta tak plamen gori,

fantu od sreče se duša smeji.

Draga nevesta, v belem si vsa,

pred pričami danes si rekla svoj – DA.

Ženin, mož pravi, sedaj si postal,

boš ženo in dom varoval.


Solze po licu nam sreče teko,

matere solzno je danes oko.

Oče ponosen je sklonil glavo,

a v srcu je obema lepo.

Mož – žena pred Bogom postala sta zdaj,

večna ljubezen za vaju bo raj.

Naj mati Marija nad vama bedi

v zakonu srečnih dni.


Danes je vajin dan,

dragi ženin in nevesta,

danes je vajin dan – POROČNI DAN.


PRIJAZNOST, ISKRENOST IN TOPLA DLAN[uredi]

Kot sonce sijejo oči,

če prijaznost v njih živi.

Kot topel žarek nas ogreje dlan,

če je človeku dar topline dan.

Kot jutranja rosa osveži obraz,

če solza sreče kdaj pa kdaj obišče nas.

Kot ogledalo sveti se srce,

če so iskrene misli in želje.

Kot na mehki blazini se počutita duša in telo,

če zvečer z mirno vestjo zapremo oko.


Prijaznost, iskrenost in topla dlan,

naj bodo naši sopotniki vsak dan,

pa bo življenje tisti pravi čar imelo,

da srce od sreče bo kipelo.


Tako med nami ne bo žalosti, trpljenja,

obsojanja in brezciljnega življenja.

Če otrokom bomo svetla lučka prav vsak dan,

boj za pravo življenje bo izbojevan.


IZPOVED MLADE MATERE[uredi]

Ko se drobno dete je rodilo,

se v srcu mlade žene nekaj je zganilo:

»Sem res danes mamica postala,

drobnemu bitjecu življenje dala?«


Kot bilo bi včeraj, se spominjam dneva,

ko uslišana bila je želja moja,

da življenje novo v meni se prebuja,

materinstva sreča roko mi ponuja.


A s srečo se tiha skrb je priplazila

in negotovost, dvome vame naselila:

Bo drobnemu bitjecu dano ugledati luč sveta?!

Je meni sreča ta zares namenjena?!


Spontani splavi, nepravilnosti v razvoju,

zbeganost sodobnega sveta

velike ovire so za dete,

ki pod srcem nosim ga.


Odločen glas v duši pa mi je dejal:

»Odženi stran skrbi vsiljive!

V življenje ga povabil on je – naš Gospod,

ki brezmejno ljubi ves človeški rod.«


Spontano roke sem sklenila,

se v molitvi ponižno Bogu zahvalila,

da je božja ljubezen mene poiskala,

me s poslanstvom matere obdarovala.


NAJVEČJI ČUDEŽ[uredi]

Otroški nasmeh mi pesem v srcu prebudi,

obuja spomine mojega otroštva dni.

Otroške oči mi krojijo razpoloženje,

solze ali smeh privabijo v moje življenje.

Otroški jok para mi srce,

če ne poznam vzroka za njegovo žalost in solze.

Otroška dlan razneži mi srce,

v objem razprostre tudi moje se roke.


Otroci – največji čudež sveta,

so mi dani za srečo, veselje,

za vzgajanje v ljubezni in pot v življenje.


ŽANOVO RAZMIŠLJANJE[uredi]

Žan z nahrbtnikom na rami – le kam se bo podal?

Pravi, da mamico svojo rad bi poiskal.

Zgodaj zjutraj šla je v službo,

a je še vedno ni domov.

Le kdo nam bo kosilo skuhal

in hlače umazane opral?


Ko je tako premišljeval,

se spomnil je besed,

ki mu jih mami pred pravljico zvečer povedala je spet.

»Veš, čaka nova službena me pot,

tako mi ukazal je direktor – strog gospod.«


»Spet?« je žalostno zavzdihnil Žan.

»No ja, ta čas pa očka zame bo skrbel,

mi ob večerih lepo uspavanko zapel.

A ko bo mami spet doma,

mi skupaj bosta pela: nina na.«


KAJ JE LEPŠEGA NA SVETU[uredi]

Kaj je lepšega na svetu?

To, da veš, da nisi sam.

Kaj je boljšega na svetu?

Žvrgolenje ptic in sončen dan.

Kaj je lepšega na svetu?

Travnik z rožami obdan.

Kaj je boljšega na svetu?

Za mamico najlepši šopek zbran.

Kaj je lepšega na svetu?

Dobra volja čez ves dan.

Kaj je boljšega na svetu?

Sprehodi z očkom prek poljan.

Kaj je lepšega na svetu?

Prijatelju reči: »Dober dan.«

Kaj je boljšega na svetu?

Naročje mamino, ko si zaspan.

Kaj najlepše je na svetu?

Družinska sreča prav vsak dan.


DAN BREZ AVTOMOBILA[uredi]

Ozonska luknja nad nami širi se,

Le zakaj, vprašaj, človek, se?!

Zato ker vedno več avtomobilov po cestah zdaj drvi,

izpušni plini – zaradi njih nihče ne dela si skrbi.


Le vprašaj, človek se: Zakaj tako,

zakaj ne bi večkrat sedli na kolo?

Če prevozno sredstvo vsaj en dan v letu bi bilo,

ozonsko luknjo vsaj malo bi pomanjšalo.


MOJA VNUKA[uredi]

Telefon glasno zazvoni,

hčerkina prošnja pa se glasi:

Mami, Anžeta in Mihca bi ti pripeljala,

urco ali dve se z njima boš igrala.


Seveda, ni problema,

težko že čakam vas.

Za moja draga vnuka

si vedno vzamem čas.


Skozi okno pogledujem,

če se že peljeta,

še kuhinjo pospravim,

potem čas bo za oba.


Igra, petje in crkljanje

zdaj so glavna stvar,

vmes pa ugotavljam,

da vnuki so res božji dar.


Smeh, trmica in jok

v krogu se vrtijo,

pri babici v naročju

se v mir in zadovoljstvo spremenijo.


SONČNICA[uredi]

Le kdo je na našem vrtu sončnice sejal?

»Le kdo?« je radoveden otrok spraševal.

Sinička mala, ki jih celo zimo je zobala.


Spomladi, ko je sonček posijal,

je sončnico malo iz zemlje izzval.

Celo poletje jo je dežek zalival,

veter narahlo ves čas jo je zibal.


Sonček jo greje in greje,

sončnica lepa veselo se smeje.

Radovednemu otroku prijazno pokima:

»Kmalu jesen bo prišla in za njo zima.

Takrat spet pticam bom hrana – kaj ni to prima?« 


OTROŠKA DLAN IN NAŠA PRIHODNOST[uredi]

Primimo v roke drobno otroško dlan,

to nam bo polepšalo prazen in turoben dan.

Občutili bomo njeno nežnost, toplino,

v očeh opazili iskrenost, milino.

Zaznali tudi pričakovanje, željo po opazovanju

in nenehnem raziskovanju.


Kot sončni žarek nas obsijal prisrčen bo nasmeh,

in deloval kot obliž na današnji kruti svet,

ki je prepogosto v nezaupanje in hinavščino ujet.


Pogled naj se ustavi tudi na kodrasti glavi.

Ko bi le lahko njene misli prebrali!

Zagotovo je polna negotovosti in skrbi:

»Kaj bo z mano in meni enakimi?!«


Začutili bomo, da si želijo živeti,

v mirnem okolju in od vseh ljudi sprejeti.

Ali smo jim sposobni nuditi to?!

Včasih je bilo lahko, a danes na žalost ni tako.

Ozrimo se vase, ljudje, in delajmo v prid otrok,

ki so naša prihodnost in upanje

za spreobrnjen človeški rod.


MODROVANJE[uredi]

Nekaj te teži, nekaj se ti plete v glavi,

pogosto mož mi pravi.

Dragi mož, saj vendar že poznaš te dni,

ko v meni vse kipi.


Na svetu tem je vse minljivo,

vse se spremeni,

zato tudi misli neugnane v spokojni mir bodo odšle,

ko pesniški navdih okence zapre.



KAJ POMENI PRIJATELJSTVO[uredi]

Ker delam v vrtcu med otroki,

je beseda prijateljstvo ves čas na naši poti.


Že malček dobro ve,

da igra v dvoje lepše gre.

Tudi z roko v roki lažje se sprehaja,

saj mu ravnotežje še kdaj pa kdaj nagaja.


Če si temelj prijateljstva postavimo že v otroštvu,

na njem graditi ni težko.

V mladosti, zrelosti, starosti,

vsem nam je lahko lepo.


Prijateljska beseda nikoli ni odveč.

Tudi roža lepše raste,

če pozornosti ima čim več.

In z živalmi je tako,

njih hvaležnost je nagrada,

če z njimi mi prijazni smo.


V družinah, vrtcu, šolah in drugod

prijateljstvo naj vedno najde pot.

S skupnimi močmi ovire lažje premostimo,

težave pa v mehurčke sreče razpršimo.


OČETU ZA PRAZNIK[uredi]

V lepi vasici mlad fant je živel,

glasbo in ples rad vedno imel.

Najraje si pesmi je Slakove pel,

s prijatelji srečen, vesel.


Majhno harmoniko v dar je dobil,

vztrajno se nanjo igrati učil.

S šestimi gumbi je pesmi izzval,

veselje v družbi sejal.


Z deklico mlado poročil se je,

očka ponosen kar trikrat postal.

Topel je dom za družino zgradil,

poštenja otroke učil.


Oče predragi, ta pesem je zate,

za praznik osebni želimo ti sreče.

Ti Abraham danes podaja roko,

v življenju naj bo ti lepo.


Vnuček se mali iz zibke smeji,

dragemu dedku povedat želi,

da tudi harmoniko on bo igral,

ko fant bo velik postal.


Drobne ročice stegujejo se:

»V naročje, moj dedi, vzemi me.

Pesmico lepo zdaj ti mi zapoj,

po svoje pel bom s teboj.«


Oče predragi …


NAŠI VASICI[uredi]

Na vzpetini Ljubljanskega barja cerkvici beli stojita,

kot stražarja nad Malo in Veliko Ligojno bedita.

Kozolci, kmečka poslopja in hiše se v soncu bleščijo,

popotniku se ob pogledu oči zaiskrijo.

Okna, balkoni, vrtovi – polni so rož in zelenja,

človeka objame občutek prijetnega razpoloženja.


V ravnini pod Ligojno traktorji brnijo,

težke brazde se za plugi valijo.

Spomladi pridni ljudje koruzo sadijo,

poleti seno in otavo sušijo.

V jeseni se zemljo za pšenico pripravi,

tako veleva kolobarjenje v naravi.


Na bližnjih bregeh živina se pase,

tudi srne in zajčki znajdejo se sredi jase.

Žvrgolenje ptic in vrišč otrok dviga se v nebo:

Da, v Ligojni je zares lepo!

Večkrat mavrica vzpne se čez nebo,

kot želela bi povedati: Oglejte si vasico to.


Folklora in petje sta nam že dolgo v veselje,

ohranitev starih običajev – iskrene so želje.

Zato so v velik nam ponos,

katerim moderni svet še zdaleč ni več kos.

Pred velikim tednom butaro velikanko naredimo,

čez leto z lafiranjem za godovnjake poskrbimo.


Posebno pestro je pri nas,

ko prihaja božično-novoletni čas.

Devet večerov »Marijo nosimo«,

za zdravje, milost, mir v naših družinah prosimo.

Na božič predstave živih jaslic se začno,

v naših srcih pa nam je toplo.


Takrat terice tarejo, predice predejo,

otrokom stare pesmi pojejo.

Pastirji za ovčjo čredo skrbijo,

drvarji drva žagajo in v kresove zložijo.

Ob predstavi živih jaslic ognji ponosno zagorijo,

v skrivnostni svetlobi pastirji Sveto družino častijo.


Tako je tu pri nas in srčno si želimo,

da tudi mladi rod o ljudskem izročilu poučimo.


POTOVANJE DEŽNIH KAPELJ[uredi]

Dež iz oblakov se ulije,

v široke reke se izlije.

Te hitijo proti morju,

jih sonce čaka na obzorju.


Sončni žarki pa so kapljice popili,

v meglice nežne spremenili.

Te dvignile so se v nebo,

v oblakih spet pristale so.


A glej, zapihal veter je močan,

in oblake odnesel daleč stran,

kjer so nebo ponovno zagrnili

in dež na zemljo spet spustili.


V tla so dežne kapljice spolzele,

med zemljo, korenine, skale se ujele.

Izvire bistre napolnile,

da vodni vir bi ohranile.


Spotoma so rastline poškropile,

živali žejne napojile.

Pot dežnih kapelj se nikoli ne konča,

saj je voda glavni vir življenja našega.


ČUDNO ČUDO[uredi]

Skozi mesta, polja in vasi,

čudno čudo, glej hiti.

Le kaj je to, le kaj je to,

vsi začudeno sprašujejo.


To najsodobnejši je vlak,

mu na svetu ni enak.

On drvi, drvi,

da vse se ustavi, ostrmi.


Razdalj neskončnih kar naenkrat ni,

vlak z raketno hitrostjo jih lovi.

Iz države v državo kakor blisk hiti,

potnike razvaža prav na vse strani.


Izumi si iz dneva v dan sledijo,

način življenja spremenijo.

Kar še včeraj sanje so bile,

danes to resničnost je.


SENCE SODOBNEGA SVETA S PREBLISKI UPANJA[uredi]

Sodobni svet – čas brezglave naglice,

pehanja za materialnimi dobrinami, komolčarstvo,

brezvestno tekmovanje za višjim položajem,

neodgovornost na odgovornih mestih

so problemi današnjih ljudi – ljudi brez vesti in brez čutnosti.


Občutek drug za drugega se izgublja

kot rosa v jutranjih žarkih sonca,

življenje pa postaja tavanje brez cilja in pravega konca.

Prevladuje le ednina: jaz, zame, meni, zahtevam, oporekam …


Prisotni so atentati, terorizem in grožnje ljudem,

ki želijo v današnjem svetu nekaj spremeniti

in na vedno hujše napake opozoriti.


Zakoni so polni lukenj in ovinkastih poti,

saj se lahko najokrutnejše morilce in tatove izpusti.

Podtikanje neresnic in zanikanje napak nobena več posebnost ni,

v ospredju je zatekanje v svet omame in brezbrižnosti.

To resen je problem dijaških in študentskih dni.


Zastrupljanje ozračja, vodnih virov in naravnih površin –

za to le malokdo se meni in za prihodnost nihče si las ne beli.

Pomembno je, da ta trenutek je lepo in željam vsem ustreženo.


Človek nikar, nikar tako!

Mlade mamice se v negotovosti sprašujejo:

»Kaj naj storim? Naj rodim otroka v neprijazni svet?

V zastrupljeni vodi, zraku ovene tudi najbolj odporen cvet.«

Kaj, kaj naj stori? bije tudi drobno že srce,

ki na srečo ničesar še ne ve.

»Poiščimo rešitve, ki bodo spremenile svet,«

je sklep mladih mamic in deklet.


Na srečo so nam dane tri stvari,

kar lahko ljudi iz otopelosti zbudi.

To so: vera, upanje, ljubezen – zdravila sodobnega sveta,

prepogosto v sence neodgovornosti ovitega.


ČUDNE MISLI[uredi]

Čudne misli me pestijo,

s pisanjem na papir pa kar zbledijo.

Zato naj zapišem tudi te,

ki spet v srcu me skele.


Če kritik si – zgražajo se vsi.

Če delaš dobro, si bedak.

Če izzivaš, pravi si junak.

Če prikimavaš – to je pač pretekla stvar.

Če si optimist, ne delaj si utvar.


Le zase in za ta trenutek človek naj živi.

Kaj čaka druge?!

S tem ne delaj si skrbi!


Tehnika, udobje na višku sta poti,

a v srcih depresija,

način sodobnega življenja - prava polomija.


Na srečo dobra misel nikoli ne miruje,

pod vplivom Svetega duha nas očiščuje.

Vera, upanje, ljubezen novo energijo mi nalije,

pogled na prihodnost pa lesketajoča svetloba obsije.


ODPUSTITE MI[uredi]

Odpustite mi,

če drugače razmišljam kakor vi.

Odpustite mi,

če drugače vidim kakor vi.

Odpustite mi,

če drugače slišim kakor vi.

Odpustite mi,

če drugače delam kakor vi.

Odpustite mi ljudje,

če pišem verze, ki čuti jih srce.


NE MOREM RAZUMETI[uredi]

Kako težko je v današnjem svetu biti pravi,

sto ovir predte se postavi.

Čeprav želiš si le pravice,

se kar naprej dogajajo krivice.

Če rečeš, da tako je prav,

nasprotnik ugovarja, razloge svoje zagovarja.


Še dobro, da sodnik Visoko je nad nami,

plačilo za grehe in dobroto skrbno hrani.

In jaz?!

Le človek sem, uboga stvar,

zato res ne morem razumeti,

kako v tem svetu pravilno je živeti.


ČRNOGLEDOST[uredi]

Danes dan je nemogoč,

me v srcu stiska grob obroč.

Črnogledost se je vame naselila,

dvome in nemir v duši prebudila.


Nikar ne tarnaj, obupuj,

raje veselo pesem si zapoj

ali spomni se na vnuka dva,

ki z nasmehom te osrečita.


Da, dobra misel nežno šepeta,

prežene žalost iz srca.

Spet z optimizmom gledam v svet,

saj je kljub težavam neizmerno lep.


LEPOTE SLOVENIJE[uredi]

Ko je Bog ustvaril svet,

tudi »vikend« svoj je hotel imet.

Zanj si je Slovenijo izbral,

ji lepote vse naravne dal.

To nam Stvarnik naš je podaril,

z mislijo, da pravi gospodar v roke bo dobil.


17. leto že mineva,

odkar se Slovenija v plašč samostojnosti odeva.

Zavest je še globoko skrita,

obletnica marsikje prikrita.

V srcih pa gotovo smo ponosni vsi,

da po žilah teče nam slovenska kri.


Lepote Slovenije vsem so poznane,

pesmi slovenske nam celijo rane.

Poskrbimo, ljudje,

da vse naše in neokrnjeno ostane.

Da tudi poznejši rodovi bodo svojim otrokom dejali:

Najlepšemu koščku sveta – ime je SLOVENIJA.


SAMOSTOJNA SLOVENIJA[uredi]

Slovenija – le majhen delček je sveta,

a njena raznolikost je nekaj posebnega.


Hribi, doline, mogočni očaki,

gozdovi zeleni njeni so krasi.

Na jezera, gore, sonce žarke razlije,

nežne meglice nad njimi popije.

Bistri studenci izpod skal prikipijo,

številni potoki k rekam hitijo.


Na njih elektrarne, jezove gradijo,

da v mestih, vaseh, noč v dan spremenijo.

Ceste široke vodijo v svet,

v terorizem in lakoto marsikje ujet.


Tudi pri nas bili težki so časi,

spomini na trpljenje in tujo oblast,

naših dedov, pradedov so strašni.

Skozi stoletja so ohranili svoj rod,

negotovost in strah šla sta odtod.


Pred 17. leti smo na pot samostojnosti plaho stopili,

v Evropski si uniji mesto dobili.

Zato, dragi Slovenci, z besedo na dan,

z besedo domačo – naj ne bo nas sram.

Pesmi se tuje prepogosto vrtijo,

številne tujke zavedne Slovence v srcu skelijo.

Le domača beseda naj kaže nam pot,

naj pesmi domače zvenijo povsod.


KDO NAM JE DAL …[uredi]

Tinček in Mojca – še majhna oba,

takole na glas sta razmišljala:

Očka in mamica, dedek in babica,

skupaj smo družina, ki v ljubečem domu biva.


Ampak, le kdo nama babico je dal?

In kdo nama dedka je poslal?

Le kdo? Dobri Bog, seveda,

ki za vse ljudi na svetu gleda.


In kdo nama mamico je dal?

Najin očka si jo je izbral.

Ljubezen ju je pač združila,

po božji volji sva midva se rodila.


Tako sva bratec in sestrica postala,

se vse dneve skupaj igrala,

pogosto se smejala,

v nagajivosti pa tudi kdaj jokala.


Vsak večer bova očenaš zmolila,

za zdravje, mir, ljubega Boga prosila,

in da vsi bi se imeli radi,

kot nam je doslej v navadi.


Tudi na Marijo ne bova pozabila,

da naju po pravi poti bo vodila.

In angel varuh vedno z nama bo,

v nevarnosti podal obema bo roko.


OTROKOV POGOVOR Z BOGOM[uredi]

O Bog, čeprav sem še majhen,

dobro vem, da na svetu je lepo,

mamica in očka me učita tako.

Od prvega dne, ko sem ugledal luč sveta,

stojita ob meni kot angela varuha.


A vedno ju ni z menoj.

Takrat angeli božji zame skrbijo,

se z mano jokajo, smejejo in veselijo.


Otroci smo polni skritih želja,

jih očka in mamica vedno odkrijeta.

Tudi jaz jima »dobro« vračati znam.

Pogosto ju stisnem v objem in iskreno povem:

Mamica, očka – zelo vaju rad imam!


O Bog, čeprav te ne poznam,

še enkrat ti povem:

Res je lepo živeti,

dobre starše ob sebi imeti.


V PRIČAKOVANJU SVETEGA MIKLAVŽA[uredi]

Nekaj se blešči na nebu.

Kaj je to, kaj je to?

Angelci božji dolgo zlato lestev čistijo.


Nekaj sliši se z neba.

Kaj je to, kaj je to?

Angelci prelepo pesem o Miklavžu pojejo.


Nekaj vidi se na nebu.

Kaj je to, kaj je to?

Sveti Miklavž po lestvi stopa na Zemljo.


Temna lisa v daljavi.

Kaj je to, kaj je to?

Parkeljni neugnani z Miklavžem hočejo.


Miklavž jih strogo vpraša:

Kaj je to, kaj je to?

Zakaj hočete z mano na Zemljo?


Tam le pridni so otroci in za vas nikogar ni.

Celo leto so molili, bili pridni, ubogljivi.

Danes le darila naj dobe, ki se vsi jih vesele.


ROŽA SKRIVNOSTNA[uredi]

Kot nebogljen otrok tavam po poti življenja,

negotov in okoren je korak.

Pa se spomnim na njo – ROŽO SKRIVNOSTNO.


Nemočna pristopim in pokleknem.

Zares mi je hudo. Solze mi napolnijo oči,

pogled na ROŽO SKRIVNOSTNO pa jih posuši.


Kot mlada žena, z otrokom pod srcem,

stopim pred njo – ROŽO SKRIVNOSTNO.

Polne poguma so njene oči: «Veseli se, veseli!« mi govori.


Kot mati z otrokom v naročju

stopim pred njo – ROŽO SKRIVNOSTNO.

Toliko skrbi in neznanja – le kako bo šlo?

«Korajža velja,« neslišno šepeta.


Kot mati mladostnika stopim pred njo – ROŽO SKRIVNOSTNO.

»Iz majhnih skrbi velik problem je nastal, le kdo bi ga rešit znal!«

»Poglej okrog sebe« mi prišepne.

»Sploh ni tako hudo,

tvoj mladostnik prav kmalu odrastel bo!«


Res je tako! ROŽA SKRIVNOSTNA nad nami bedi,

Njena dobrota nikdar ne zbledi.

Vedno znova poda nam roko,

v njeno zavetje lahko zateče se vsakdo.


Spet klečim pred teboj – ROŽA SKRIVNOSTNA.

Polna zaupanja in hvaležnosti.

Srce in duša mi pojeta od veselja.

Tvoje milostno srce je neizčrpno – ROŽA SKRIVNOSTNA.


PESEM ZVONOV[uredi]

Vsako jutro se zvon oglasi,

včasih budne, včasih še v snu nas dobi.


Pesem zvonov se milo glasi,

ko v čast Materi božji – Mariji zvoni.

Pesem zvonov mogočno doni,

da bliža se Gospodov dan, povedati želi.

Pesem zvonov nevsiljivo zveni,

k sveti daritvi smo vabljeni vsi.

Pesem zvonov slovesno doni,

ko praznično slavje se v župniji godi.

Pesem zvonov prodorno doni,

ko grozeče oblake pregnati želi.

Pesem zvonov žalostno zveni,

spet je nekdo zaprl oči.


Bim bam bom, bim bam bom, pesem zvonov se glasi,

v čast Bogu in Materi božji v priprošnji vernih ljudi.


ČUDEŽ BOŽIČNE NOČI[uredi]

Prisluhni, človek, vetru kaj šepeta!

Prisluhni ptici, ki leti preko neba!

Prisluhni potočku, ki žubori!

Prisluhni naravi, kaj se godi!


Šepetajo novico, ki se glasi:

»Spet prihaja najlepši čas,

novorojeno dete prišlo bo med nas.

Božje dete, ki je otrok upanja in nove moči,

pravi kristjan se ga neizmerno veseli.«


Poglej, človek, sonce, kako sije svetlo,

čeprav vsak hip za goro bo šlo!

Poglej prve zvezde, ki na nebu žare,

poglej luno, ki se ozira na te!

Zazri se v tiho skrivnostno noč,

in življenje tvoje bo dobilo novo moč.


Ali čutiš, da ti je pri duši toplo,

da v tvojem srcu lučko prižiga nekdo?

Drobna lučka že sveti v temi,

plamen se veča, vse razsvetli,

sporočilo slovesno pa se glasi:

»Oglejte si čudež božične noči!« 


V BOŽIČNI NOČI[uredi]

Zvezda na nebu krasna žari,

poseben je čar božične noči.

Rojen Zveličar, naš rešenik,

nedolžna ljubezen, vsem pomočnik.


Ob jaslicah zbrana družina kleči,

v miru in sreči srce jim drhti.

K goreči molitvi sklenili dlani,

v zahvalo Mariji in svete noči.


V noči božični zvonovi pojo,

slavo nebeško za dete ljubo.

Pesem miru se dviga v nebo,

na zemlji pa vsem je lepo.


Mir vsem ljudem lega v srce,

obrazi sijoči tja v jasli strme.

Tople dlani si iščejo pot,

naj upanje novo prinese Gospod.


BOŽIČNO-NOVOLETNI ČAS[uredi]

V beli odeji narava drhti,

v lepoti kristalni vsa se blešči.

Koprena sanj nad njo bedi,

saj čaka božično-novoletne dni.


Hiša na hribu je praznična vsa,

hčerka in sin sta iz mesta prišla.

Iz krušne peči potica diši,

v kotu božično drevo stoji.


Oče in mati sta polna skrbi,

a misel na praznik ju razvedri.

Ob domačem ognjišču spet zbrani so vsi,

za božično-novoletne dni.


Božično-novoletni čas

prinaša upanje, srečo in mir med nas.

Oče in mati si zreta v obraz,

v družini praznujejo najlepši čas.


Koledar odštel še zadnje je dni,

staremu letu zelo se mudi.

Novemu prostor takoj prepusti,

da upanje, želje v ljudeh prebudi.


Žarki ljubezni jim v srcih gore,

zdravja, veselja si zažele.

V novem naj letu vsem bo lepo,

naj dobrota poda nam roko.


PRAZNOVANJE NOVEGA LETA[uredi]

Staremu letu izteka se čas,

kmalu novo prišlo bo med nas.

Ura vsak čas polnoč bo odbila,

od starega leta se poslovila.


V soju ob svečah zbrani smo vsi,

uri v zvoniku zelo se mudi.

Polnoč si čim prej odbiti želi,

da v praznični senj se spusti.


Din don, din don v zvoniku doni,

že ura odbila je polnoči.

Polni kozarci zvenijo glasno:

SREČNO! V novem letu smo.


Zdaj roka roko stisne močno,

v novem naj letu vsem bo lepo.

V srcih je skritih tisoč stvari,

a le dvoje si človek želi.


Zdravje in mir sta bisera dva,

naj zvesta vsem bosta sopotnika.

Bogastvo in blišč naenkrat zbledi,

če biserov teh ni med ljudmi.


Ura v zvoniku spet bije naprej,

čas se ne ustavi, nikjer nima mej.

Odšteva nam dneve in tedne tako,

kot je že v starem letu bilo.


PESMI ZA NAJMLAJŠE


MAMICA IN OČKA[uredi]

Jaz imam pa mamico,

ki rada me ima.

Vedno me poboža,

z mano se smehlja.


Jaz imam pa očija,

oči je le moj.

Ko mami pere hlačke,

se on igra z menoj.


Vsi otroci imamo

mamico in očka.

V vrtec nas odpeljeta,

ko v službo morata.


VRTEC[uredi]

Vrtec, številnim otrokom drugi dom,

je hiša, v kateri so igra, vrišč, veselje,

otrokom izpolnjuje mnoge želje.


Vzgojiteljice in pomočnice

trudimo se dan za dnem,

da lepo bilo bi v vrtcu vsem.


Kljub temu se praskam, buškam

izogniti ne da,

saj otroška igrivost ne pozna meja.


NAJMLAJŠI SE PREDSTAVIJO[uredi]

Čeprav najmlajši smo v vrtcu,

nismo kar tako,

saj jesti sami znamo,

seveda bolj tako.


Tudi za roke se držimo,

ko ringa raja plešemo,

se včasih veselimo,

včasih jokamo.


Za mizico sedimo,

kosilo čakamo

in vsi dobro vemo,

da lačen biti je hudo.


Očke naše so zaspane,

res nam je težko.

Žlico komaj še držimo,

glavo skoraj v krožnik položimo.


Ko spet spočiti smo,

pred nami ni miru,

rišemo, se s kockami igramo

in smejemo glasno.


Tako je torej tu pri nas:

nikomur dolgčas ni,

ki z nami dneve preživi.


NINA IN ŽOGA[uredi]

Glejte, glejte, glejte me,

mala Nina smeje se.

Majhen nosek, očka dva,

usta nasmejana vsa.

Hopla, hopla naokrog,

ves dan skačem lahkih nog.


Glejte, glejte, glejte me,

velika žoga smeje se.

Majhen nosek, očka dva,

usta nasmejana vsa.

Hopla, hopla naokrog,

z Nino skačem kar brez nog.


MALČKOVA IGRIVOST[uredi]

Dve rokici imam,

marsikaj že znam.

Zlagam kocke, listam knjige,

z medvedkom se igram.


Prstkov polno imam,

prešteti jih ne znam.

Mešam barvo, gnetem glino,

po hrani rad packam.


Dve nogici imam,

marsikaj že znam.

Hodim, tekam, skačem, plešem,

žogo brcnit znam.


Marsikaj še znam,

vse vam ne izdam.

Res sem pravi mali mojster,

a najraje se igram.


PRIJATELJČKI SE IGRAJO[uredi]

Čeprav smo še majhni, že marsikaj znamo,

s prijateljčki radi se skupaj igramo.

Zaploskamo, poskočimo, okrog se zavrtimo,

zaploskamo, poskočimo, na tleh vsi čepimo.


Naj pesem vesela okrog se razlega,

mali naš zborček pa glasno prepeva.

Zaploskamo, poskočimo, okrog se zavrtimo,

zaploskamo, poskočimo, za roke se držimo.


TINKA ŠTEJE[uredi]

Tinka šteje ena, dva.

Kakšna barva je pa ta?

Ta je rdeča, ta rumena,

ta kot travica zelena.

Tudi modro že poznam,

saj copatke modre imam.


NEUKROTLJIVI PRSTKI[uredi]

Naši prstki mali bi se radi igrali,

po mivki brskali, po barvi packali,

kosilo po svoje zmešali.

Tudi v vodi bi se namočili,

umazanijo odstranili,

naokrog seveda poškropili,

spotoma kopalnico umili.


Včasih urni so tako,

da prijatelja opraskajo.

In če slabe volje so - se ve,

znajo vleči za lase.

Čez hip se v nežne prstke spremenijo,

božati prijateljčke hitijo.


Res sto in sto stvari,

se s prstki našimi godi.

Kdor rojstni dan ima,

z njimi to pokazati zna.

Tudi škarjice držijo,

papir, blago rezati hitijo

ali celo knjige trgati želijo.


Ker pa otroci v vrtec hodijo,

se prstki naučijo,

česa ne – oziroma

kaj lahko storijo.


PRED KOSILOM[uredi]

Iz kuhinje zelo lepo diši,

za mize hitro usedimo se vsi.

Pridne kuharice so skuhale kosilo,

ki bo želodčke prazne napolnilo.


Roke smo si skrbno umili,

čiste prte na mize pogrnili.

Še dober tek si zaželimo

in jesti vsi začnimo.


NEUČAKANA NEŽA[uredi]

Neža je vstala,

v kuhinji sedi.

V vrtec šla bi rada,

zelo se ji mudi.


Mami njena pravi,

naj še malo potrpi,

da ji laske dolge

v čopek uredi.


ROJSTNI DAN V VRTCU[uredi]

Ena, dva, tri, naša Metka se smeji.

Danes rojstni dan ima,

prstka dva pokazat zna.


Z njo zdaj vsi se veselimo

in v krogu zavrtimo.

Ena, dva, tri, smejemo se vsi.


ŠPORTNE IGRE[uredi]

Športne igre, jih poznam?

Seveda. Zanje urim se vsak dan.

Kotalke, žoga, tek, kolo,

to spremljalo me vedno bo.


Postal bom spreten in močan,

pa tudi zdrav, nič več bolan.

Morda nekoč prišel bo dan,

da z medaljo bom odlikovan.


ZGODBA MALČKOV[uredi]

Našim malčkom se res hudo godi:

včasih vročina, drugič driska jih pesti

a kmalu ugotovimo, da le zobek ven hiti.

Tudi duda pogosto se izgubi,

malček za njo joka in kriči.

Pa ne le to – tudi igra je zahtevna stvar,

še posebno, če tiste igrače ne dobi,

ki jo bratec prav takrat v rokah drži.

In nosek brisati je hudo,

odrasli tega ne razumemo.

S hrano še hujše so stvari,

saj ponujajo mu jo z vseh strani.

Najtežje pa mu je takrat,

ko utrujen je, zaspan,

okoli njega pa še svetel dan.

A ko mami nežno mu zapoje ni na ni,

malček brž sladko zaspi.


NININ ZOBEK[uredi]

Miška je pritekla,

te-ka, te-ka, tek,

zobek je odnesla,

te-ka, te-ka, tek.


Kaj zdaj to pomeni?

Nina se jezi.

Miška pa se smeje,

v luknjici čepi.


Nina je zaspala,

miška prihiti.

Njenega belega zobka,

pod blazino ni.


Urica tiktaka,

ti-ka, ti-ka, ti,

ko se mala Nina

zjutraj prebudi.


Novo leto tu je,

ti-ka, ti-ka, ti,

z urico na roki

Nina se smeji.


Zdaj veselo poje,

ti-ka, ti-ka, ti

in veliko sreče

vsem vam zaželi.


TONČKOV ZOBOBOL[uredi]

Tončka danes zob boli,

zato za lička se drži.


Hitro k zobozdravniku odhiti,

najlepšo zvezdico dobi.


Zdaj se smeje hi hi hi,

iz ust se zvezdica blešči.


DNEVI V TEDNU[uredi]

Teden spet se je iztekel,

že ponedeljek je pritekel.

Za njim torek, ves zaspan,

nam vošči dober dan.

Tudi sreda je že vstala,

četrtek k sebi poklicala.

Petek bil je res vesel,

da je še soboto ujel.

Nedelja ju je že čakala,

naloge za naslednji teden dala.


NAŠA SOBA[uredi]

Naša soba razmetana,

žalostna je zdaj postala.

Da bo soba spet vesela,

vsak otrok se loti dela.


Žan kocke v zabojček zlaga,

tudi Tina mu pomaga.

Slikanice na polico si želijo,

barvice pa v lonček pohitijo.


Res smo pridni vsi,

saj v košu so že vse smeti.

Naša soba je kot prej,

res veseli smo, juhej.


PESMI O ŽIVALIH


MIŠKA NILI[uredi]

Jaz sem miška Nili,

v luknjici doma.

Včeraj navsezgodaj

sem na sprehod šla.


Srečala sem zajčka

in ga vprašala,

kje je muca maca,

ki ostre zobke ima.


Včeraj je zbolela,

v postelji leži.

Danes muca maca

te ne ulovi.


ZELENA ŽABICA[uredi]

Majhna zelena žabica

sredi mlake je doma.


Pravijo ji skokica,

skače kakor žogica.


Glej, na skali tam čepi,

v mlako skoči, pa je ni.


Žabica je res junak,

rega, rega, rega, kvak.


PIKAPOLONICA[uredi]

Pika, pikapolonica,

lepa rdeča krilca ima.

Z njima dvigne se v nebo,

včasih sede na roko.


Pika, pikapolonica,

sedem črnih pik ima.

Prešteti zdaj jih še ne znam,

a s prstki jih že rišem sam.


MUCA COPATARICA[uredi]

Kdor copatk zdaj ni pospravil,

muco v vrtec je privabil.

Muca hodi, gleda, gleda,

vse copatke si ogleda.


En copatek je pod stolom,

drugi v kotu tam leži.

Muca hodi, gleda, gleda,

na otroke se jezi.


Kdor copatk ne bo pospravil,

mu jih kar odnesla bom.

V hišici na sredi gozda

vse lepo zložila bom.


KDO JE …[uredi]

Kdo je tam na našem vrtu,

kup za kupčkom dviga se?

To je krtek, samovrtek,

hrano išče, lačen je.


Njegove tačke kot lopatke,

za črvički zdaj hite.

Hišici, ki tam nastane,

pa krtina je ime.


SRAKA[uredi]

Sraka z dolgim repom

leta sem in tja.

Usede se na vejo

in ozre na tla.


Saj to je moja slika,

glasno zakriči,

ko vidi se v zrcalu,

ki na tleh leži.


DVA MEDVEDA[uredi]

Dva medveda vsa vesela,

sta za šape se prijela.

Copa–copa-copa–cop

sta se zavrtela,

a nerodna, kar se da,

na tleh sta obsedela.


MEDVED SLADKOSNED[uredi]

Medved sladkosned,

najraje liže med.

V gozdu je doma,

kup prijateljev ima.


Ko zjutraj se zbudi,

medu si zaželi.

V daljavi čebelnjak opazi,

copa-copa-cop,

do njega se priplazi.


Toda, joj, prejoj

čebela se zbudi,

ob pogledu na medveda

skoraj omedli.


A že ostale čebele prilete

in medveda napode.

Medved čebeljih pikov se zelo boji,

hitro copa-copa-cop

nazaj domov zbeži.


PETELINČKOVA JEZA[uredi]

Petelinček kikiri,

na dvorišču se jezi,

ker kokoške rjave od nikoder ni.


Kokoška pa v gnezdu sedi,

saj znesla jajčka je tri.

Zdaj jih greje in skrbi,

da piščančke izvali.


KOKOŠJA DRUŽINA[uredi]

Tinček in Špelca na sprehod sta šla,

hiško zagledala - je kdo v njej doma?


Glej, petelinček okrog se sprehaja,

pet malih piščančkov pa koklji nagaja.


Koklja se krega ko, ko, ko, ko,

kdor me ne uboga, lisica ga bo.


KRTEK[uredi]

Krtek, krtek pridi ven

in povej otrokom vsem,

kaj pod zemljo se godi,

kjer imaš svoj domek ti.


Rijem, rijem dan za dnem

in črvičke vse pojem.


PTIČEK[uredi]

Na okno je ptiček priletel

in žalostno zapel.

Prišla je zima, mraz,

oh, kako sem lačen jaz.


Mihec hišico napravi,

ki prijazno ptičke vabi.

Zrnja polno je zdaj v njej,

ptički veseli so kot prej.


POLŽEK[uredi]

Nekaj se premika v travi,

le poglejmo, kdo je to!

To je mali polžek slinček,

gre na sprehod s hišico.


Leze, leze prav počasi.

Kaj če dežek ga dobi?!

Nič zato, saj polžek mali

rad ima deževne dni.


VRABČEK[uredi]

Vrabček čivka čiv čiv čiv,

komaj, komaj sem še živ.

Moj želodček prazen je,

ves od mraza tresem se.


Vrabčka Mihec opazuje

in mu zrnja brž nasuje.

Zdaj je vrabček spet vesel,

na bližnji grm odletel.


PESMI O NARAVI IN LETNIH ČASIH



JESEN[uredi]

Kaj v naravi se dogaja,

da listje pisano postaja?

Z njimi veter se igra,

jih raznaša sem in tja.


Tudi vrt je vse bolj prazen,

sivi zajček pa je jezen,

ker zeljnih glav nikjer več ni,

le korenček v zemlji še čepi.


In kdo je kriv za to?

Jesen, seveda,

ki v naše kraje gleda.


GOZDNI ZASPANCI[uredi]

Dva medveda po gozdu koracata

in zaspano godrnjata:

Spat bo treba, spat,

saj zima že prihaja,

z mrazom, snegom nam nagaja.


Tudi ježek tam hiti,

v svoj domek se zvali,

ki si ga z listjem je postlal,

v njem dolgo zimo bo prespal.


V drevesnem duplu

pa že veverica spi,

pod košatim repom mraz ji ni.


PRAVA ZIMA[uredi]

Letos zima je res prava,

nas bogato s snegom obsipava.

Vsa narava zdaj je bela,

se v novo obleko je odela.


Najlepše pa je to,

ko s sankami gremo na goro.

V dolino belo se spustimo,

lica rdeča vsi dobimo.


ZIMSKO VESELJE[uredi]

Glejte, zunaj sneži.

Hitro pripravimo sanke, smuči.

Tudi kapo in šal vzemimo,

pa rokavic nikar ne pozabimo.


Na zasneženem hribu

zdaj je vrisk in smeh,

neugnani malčki

se spuščajo po belih tleh.


MRAZEK[uredi]

Moja kapa rdeča

je pozimi prava sreča.

Z njo ušesa si pokrijem,

da jih mrazek ne dobi,

ki vso zimo me lovi.


V žepu bunde rokavice imam,

natakniti na roke sam jih znam.

Debele nogavice v škornje si obujem,

pred mrazom noge obvarujem.

V topel šal se še zavijem,

da tudi nos in usta skrijem.

Zdaj sem že nared,

da odkorakam v zasneženi svet.


MUHASTA ZIMA[uredi]

Kam je letos zima ušla,

saj ni snega natrosila?!

Pustila je le burjo, mraz,

da v ušesa zebe nas.


Mi pa si snega želimo,

da po bregu se spustimo.

Mogoče pa le pride čas,

ko polno bo snega pri nas.


SNEŽAK[uredi]

Beli smo snežaki,

pravi korenjaki.

Snega se ne bojimo,

se zime veselimo.

Ha ha ha ha ha,

ho ho ho ho ho.


Na bregu tam stojimo.

Otrokom se smejimo,

ki hodijo po snegu,

se drsajo po ledu.

Ha ha ha ha ha,

ho ho ho ho ho.


DOBRI SNEŽAK[uredi]

Beli mož, sneženi mož,

metlo v rokah drži

in pomede zasnežene vse poti.

Potem na sprehod se odpravi,

pogledat, kaj godi na beli se planjavi.


Prezebel ptiček mu na metlo sedel je,

lačen zajček ves od mraza trese se.

Dobri mož, sneženi mož korenček mu poda,

da manjša zajčkova bo lakota.

Ptiček pod klobukom prostor si dobi,

tako tegobe zimske lažje preživi.


ZVONČEK[uredi]

Se zvonček mali prebudi,

z glavico belo nežno zvoni:

bim - bim, bim – bim,

zaspance budim.


Kje ste vse rožice,

bratci in sestrice?

Bim - bam, bim - bam,

pomlad prišla je k nam.


Sončece greje nas,

ptički pojo naglas:

čiv - čiv, ci-ci-do,

spet je toplo.


POMLAD[uredi]

Nežni beli cvet na robu gozda je vzcvetel,

pomlad bo kmalu tu, vsem rad bi razodel.

Nežno z glavico zvoni in neslišno govori:

Žafrani in trobentice, mačice, vijolice,

naš čas je spet prišel,

travnik za gozdom se v pisano obleko bo odel.


Sonce vse topleje sije,

pesem ptic se vse bolj čuje.

Drevje nežno že brsti,

po pomladi vse diši.


V gozdu se še kukavica oglasi,

da sliši se na vse strani:

ku ku, ku ku, ku ku,

pomlad zares je tu.


POLETJE[uredi]

Poleti res je prelepo,

saj sonce sije nam toplo.

Prve češnje že zorijo,

na vrtu jagode dišijo.

Traktorji navzkriž drvijo,

kmetje na travniku seno sušijo.


Tudi šolska vrata se zapro,

otroci zdaj brezskrbni so.

Spet počitnice so tu,

po vasi se razlega.

Na morje, v hribe ju hu hu,

zdaj zares bo treba.


IGRIVE PESMI IN PESMI ZA LAHKO NOČ


USPAVANKA[uredi]

Otroci vsi zaspani so,

nina, nina ni,

očke že zapirajo,

nina, nina ni.


Kmalu spanček bo prišel,

nina, nina ni,

otroke nežno vse objel,

nina, nina ni.


Zdaj že vsi zaspali so,

nina, nina ni,

lepe sanje sanjajo,

nina, nina ni.


ŽOGICA IN KOCKA[uredi]

Jaz sem žogica okrogla,

a jaz kocka sem oglata.

Obe sva igrački za malega junaka.


Žogico okroglo meče, kotali,

iz kock oglatih pa hišico zgradi.

Ko mali junak neha se igrati,

dobro ve, kam mora te igračke dati.


BOBNARČEK[uredi]

Bam-br-bam, bam-br-bam,

bobenček jaz lep imam.

Bam-br-bam, bam-br-bam,

nanj lepo igrati znam.


Ponoči čisto tiho nanj igram,

bam-br-bam, bam-br-bam.

Ko pa pride beli dan,

spet glasno zaigram,

bam-br-bam, bam-br-bam.


IGRANJE IN PLES[uredi]

Čeprav smo še majhni,

igrati že znamo,

in to na instrumente

za vsakdanjo rabo.


Perilniki, kuhalnice,

pokrovke in žlice,

so prava spremljava

za nas, otročiče.


Zraven še pojemo in se vrtimo,

se prve plesne korake učimo.

Tudi harmonika nam zaigra,

da res veselo je, haha.


VELIKA ŽOGA[uredi]

Velika žoga z nami se igra,

hopla, hopla, hopla,

skače sem in tja.

Zna se tudi kotaliti,

otroke vse razveseliti.


Hopla, hopla, hopla,

k Tinki je odšla,

hopla, hopla, hopla,

zdaj Žiga jo ima.

Zna se tudi kotaliti,

otroke vse razveseliti.


MOJA ROPOTULJICA[uredi]

Moja ropotuljica,

ropota, ropota.

Ves dan z mano se igra,

glasno ropota.


Ob njej veselo se smejim,

hahaha, hahaha,

z mano ropotuljica

glasno ropota.


Kot toča vsula se z neba,

ropota, ropota.

Ves čas z mano se igra,

ropotuljica.


PUSTNI ČAS[uredi]

Kje danes so otroci naši?

Prav nikogar ne poznam.

Le različne pustne šeme,

zdaj prišle so k nam.


Tam je miška, tu pingvinček,

v kotu žabica čepi,

mali smešni klovn pa se le smeji.

Tudi osice so priletele,

kavboj se jih zelo boji,

a že betmen je prihitel,

da jih prepodi.

Tudi indijanca sta med nami,

perje lepo ju krasi,

tukaj zdaj prav vsi smo zbrani

za norčave pustne dni.


PUSTNE ŠEME[uredi]

Ali veste, kdo smo mi?

Pustne šeme smo različne,

ene smešne, druge lične.

Vse vesele in norčave,

volje čisto prave.


Ali veste, kdo smo mi?

Pustne šeme razigrane,

danes polno je zabave.

Skačemo in se vrtimo,

vse razveselimo.


Ali veste, kdo smo mi?

Otroci majhni in veliki,

razigrani, duhoviti.

Pustni torek spet je tu,

res je super, juhuhu.


MALČEK IN SLIKANICE[uredi]

Slikanice majhne in velike,

v njih so zgodbice in slike.

S knjigo se lepo ravna,

tako povedala je mamica.


Tudi v vrtcu knjige imamo,

pravilno gledati jih znamo.

Takrat pri mizi se sedi

in malček malčka pouči:

Knjigic se trgati ne sme,

tako vsi nam govore!


MOJA PRVA SLIKANICA[uredi]

S police gleda me,

k sebi vabi, vabi me,

naj jo vzamem in pregledam,

slike lepe si ogledam.


Le previdno listaj jo,

mami iz kuhinje mi pravi.

Knjige dragocene so,

tega ne pozabi.


Prvo knjigo sem pregledal,

veliko lepega izvedel.

Na polico jo pazljivo odložim,

že drugo si gledati želim.


PRAVLJICA ZA LAHKO NOČ[uredi]

Preden zvečer zaspim,

pravljice si zaželim.

Mami knjigo v roke vzame,

pravljice mi bere znane.


Naenkrat se zaprejo mi oči,

čeprav pravljice še konec ni.

Mami knjigo na polico odloži

in tiho sobo zapusti.


ČRIČKOVA USPAVANKA[uredi]

Prišel je večer,

zaspani smo vsi,

v postelje tople,

vsem se mudi.


Pokriti z odejo

smo do vratu,

le ušesa prisluhnejo,

ko gode nekdo.


Na trati pred hišo

je čriček doma,

ki gode in gode

do našega sna.


Spimo že vsi,

ni na na ni,

čriček pa gode,

čri čri čri čri.


PRIČAKOVANJE[uredi]

Vrtec spet smo okrasili,

v obleko praznično ovili.

Zdaj prišel je tisti čas,

ko najlepše je pri nas.


Smreke majhne in velike

z okraski lepimi krasimo,

ki jih s prijateljčki v vrtcu

sami naredimo.


Pod njih darila prinesel bo

nekdo, ki vsi ga čakamo.

Le kdo je ta, le kdo je ta,

ki pred vrati že cinglja?


Cin cin cin cin cin cingljajo,

kraguljčki drobni šepetajo:

To je dobri Dedek Mraz,

ki prišel je spet med nas.


USPAVANKA ZA JEZUŠČKA[uredi]

Jezušček mili v jaslih leži,

ljubezen mu sije, sije iz oči.

Tiho nam pravi, rad vas imam,

z vami bom hodil, hodil vsak dan.


Jezušček dragi, prisluhni še ti,

radi imamo te tudi mi.

Prostor v srcih dajemo ti,

detece božje sladko zaspi.


Nanana, nina, nanana ni,

nanana, nina, nanana ni,

prostor v srcih dajemo ti,

detece božje sladko zaspi.


BIBARIJE


IGRIVE BIBE[uredi]

Prva biba hi hi hi,

glasno se smeji.

Druga pravi he he he,

smejeva se že obe.

Tretja pravi ha ha ha,

še jaz sem zdaj prišla.

Četrta smeje se ho ho,

če skupaj smo, je res lepo.

Peta pravi hu hu hu,

tudi jaz sem tu.


BIBA[uredi]

Biba za ušeska se drži

in ponosno razloži:

Glejte tudi nosek imam,

z robčkom ga obrisat znam.

Še dva očka mi žarita,

ko se mamici smejita.

Z usti delam ham, ham, ham,

saj lačna sem vsak dan.


ŽALOSTNA BIBA[uredi]

Zakaj je mala biba žalostna postala?

Igrala bi se rada.

Buci, buci, buci, buc,

igriva biba prihiti,

mala biba pa že glasno se smeji.


MAJHNA »VELIKA« BIBA[uredi]

Majhna biba na stolu stoji

in ponosno se smeji:

»Poglejte me, kako sem velika.

Ne bom padla, pa pika!«

Velika biba jo prijazno pouči:

»Če padla boš na tla,

si nosek boš razbila,

Na glavi pa buško pridobila.«


BIBA SE SKRIVA[uredi]

Mala biba se je skrila

in z zvončkom pozvonila:

»Bim bim, bim bim,

poiščite me kje čepim.«


NAGAJIVA BIBA[uredi]

Biba je Evo požgečkala

in se nagajivo zasmejala:

»Ne, ne. Nisem jaz bila.

To je tista biba naredila,

ki se je pod mizo skrila.« 


BIBA CEPETA[uredi]

Mala biba cepeta,

v mamino naročje takoj bi rada šla.

Mami nežno se smeji:

Le pridi k meni biba ti.


ZASPANA BIBA[uredi]

Mala biba je zaspana,

šla bi rada nina, nana.

K njej palček spanček je prišel,

bibi prstke vse preštel.

Biba brž zapre oči

in sladko, sladko spi.


RAZMIŠLJANJE ABRAHAMKE


SREČNA SEM[uredi]

Srečna sem ob svitu prihajajočega jutra,

srečna sem v utripu delovnega dne,

srečna sem ob zarji zahajajočega sonca,

srečna sem v spokojnosti večera in noči.


Srečna sem ob možu, ki me ljubi,

srečna sem ob hčerkini mladi družini,

srečna sem ob sinu, ki je našel pravo dekle,

srečna sem ob najmlajši hčerki,

ki razumno stopa po poti dozorevanja.


Srečna sem v razdajanju za druge,

srečna sem ob čutenju, da so tudi drugi srečni z menoj,

srečna sem, ko napišem novo pesem,

srečna sem, ker živim in mi je dano toliko lepega.


Srečna sem ob misli, da imam veliko prijateljev,

srečna sem ob praznovanju življenjske prelomnice,

srečna sem, ker ste se odzvali mojemu povabilu,

srečna sem, ker sem kot Abrahamka svojo srečo

razkrila tudi vam.