Natoroznanstvo je vsakimu človeku silno potrebno
| Natoroznanstvo je vsakimu človeku silno potrebno Andrej Fleischmann |
Podpisano kot A. Fleišman
| |||||||||||||
Natorstvo se sploh v tri dele, namreč v kamništvo (rudstvo), živalstvo in rastljinstvo razdeljuje; vsaktero téh dél se razdelí še v več poddelov. Takó, postavimo, rastljinstvo po pràv lahko zapopadljivi viži pervič: v drevesa, germovje, zeliša in trave, ki se poprej ali pozneje v cvetje razrašajo in iz tega sad, zernje in semena obrodijo; drugič pa v praprote, mahe, lišajovje, gobe in plesnovíne; pri teh se cvetje ne vidi, pa vender seme obrodijo in se kakor poprej imenovane rastljine na mnoge viže v pleména, podpleména, v sorte in podsorte množijo. Koristnosti, dobrote, vžitki, dobički pa tudi nevarnosti, ki iz rastljinstva za ljudí in živali mnogoverstno izvirajo, so takó velike, de mora vsaki pametni človek živo spoznati, de ljudjé in živali brez njih skorej živeti nemorejo; zakaj gotova resnica je, de živalstvo dobí večidel le iz rastljinstva svoj živež, in ljudjé, kar vživajo in s čim se oblačijo, dobivajo le iz živalstva in rastljinstva.
De bi si pa ljudjé še lahko veliko več dobrot, vžitkov in dobičkov iz rastljinstva pridobili kakor dozdej, je tudi očitna resnica, ako bi vedili, kakó se ta ali una rastljina imenuje in za kogar se rabi, ali za ljudstvo ali za živalstvo, ali je za zdravje ali škodljivo, za živež ali orodje ali za druge rečí. Vsigamogočni stvarnik ni nobene narmanjši rečí brez naména vstvaril, ampak vsaka nar manjši stvarica je za kaj. Med rastljinami jih je nar več tacih, ki se po mnogoverstnih potih v prid ljudí in žival, za živež in zdravje rabijo; pa tudi tacih se ne manjka, ki so bolj ali manj strupene, ki so že večkrat ljudí in živali v veliko nevarnost ali clo ob življenje pripravile.
Zatorej je silno potrebno vsacimu človeku, in posebno pa šolski mladosti obojiga spola, se z rastljinstvam prihodnjič veliko bolj soznaniti; de se podučí: kakó se spozna in ena rastljina od druge razloči, kakó se imenuje i. t. d. Silno je tedej potrebno, de se ta poduk že precej v šolske bukve pervih klasov vzame in takó mladosti priložnost da, se téh takó potrebnih, koristnih, in sicer domačih natornih rečí, že precej v pervi mladosti vaditi in učiti, in takó po stopnjah naprej iz malih klasov skoz latinske šole zmerej vsako léto kaj več učiti; zakaj domače rečí poznati, nam je nar potrebniši, ki jih vse skozi vidimo in na mnoge viže rabimo. Po tem še le segajmo v ptuje dežele po neznanih in nam tudi menj potrebnih rečéh, ki jih mende nikoli rabili ne bomo. Nar poprej se tedej učimo domačih rečí, kakó se imenujejo, kakó in za kogar se rabijo, de nam nihče ne bo mogel očitati, de svojih domačih rečí ne poznamo, po amerikanskih in afrikanskih pa hrepenimo. Marsiktera gospodična pozná ptujo kamelijo, domačiga peteršilja pa ne!! Tudi se bo mladost pri tem takó žlahtnim, nedolžnim, prijetnim in koristnim učenji in spoznanji rastljinstva marsikteri morebiti še celò škodljivi misli pri sprehajanji ali popotvanji odvernila; zakaj kamor se gré in kodar se sprehaja, ga rastljine kakor prijatli in znanci že od delječ smehljaje pozdravljajo, ogovarjajo in na nezapopadljivo modrost in vsigamogočnost Stvarnika opominajo. Starši, učeniki in vsi, ki imate priložnost, opominovajte, nagibajte in nagovarjajte mladost obojiga spôla k tému takó koristnimu učenju!
Šolska mladost se je dosihmal vse premalo v natoroznanstvu podučevala, le kaj maliga v četertim klasu, in potem v sedmi šoli eno samo léto. Namesto de bi bil ta podúk že v malih šolah vpeljan, kér je vsacimu človeku toliko potreben, mučijo raji majhne otroke z dosto nepotrebnimi rečmí, postavim, s takimi računi (rajtingami), de še odrašenimu človeku glavo zmešajo in se že čez perve šolske praznike spet pazabijo ‒ hvala Bogú! brez vse škode.
Z velikim veseljem smo tedej sprejeli sklep visociga ministerstva učilnih rečí, de bo to za naprej vse drugači in de se ima natoroslovje obširniši v šolah in zaporedama več let učiti, kér le takó se zamorejo potrebni poduki v glavi in sercu mladosti ukoreniti, de bodo sčasama vesel sad rodili. Nej stopi človek v kakoršnji si koli hoče stan, povsod mu je znanstvo natore ne le koristno, temuč tudi potrebno, nar bolj pa znanstvo domačiga rastljinstva, ktero je ravno takó kmetovavcu, kakor vsacimu omikanimu človeku potrebno. Ali nas ni sram, če gremo s kmetam po polji, de nam on dostikrat kakšno cvetlico po domačim imenu imenovati, njeno korist ali škodljivost razlagati vé, ‒ mi pa, ki se učene mislimo, stojimo na strani nevedni, in le rojeni zemeljni sad ‒ vživati ne pa ga poznati!
Velike hvale vredni domorodci! ki se vkljub vsim puhlim nasprotnikam krepko potegujete za omiko našiga naroda in ki pišete bukve za-nj, lepo Vam priporočimo: natoroslovja v rudnínskih, živalskih in posebnih domačih rastljinskih rečéh nikar ne pozabite, ki je vsacimu človeku takó potrebno!
A. Fleišman.