Natek ali nenasitnost.
| ← Brez'n | Natek ali nenasitnost Narodno blago koroških Slovencev Vinko Möderndorfer |
Trutamora → |
| |||||||||||||
Je zli duh, ki je največja nadloga za ljudi, ker odvzame jedi tečnost. Ješ in ješ, a sit nisi. Najhujše pa je, če je ljudstvo kaznovano z lakoto in ima še to spako pri hiši. Ugnezdi se pa tudi v studence, ljudi in živino neprestano žeja, voda se jim že gabi, a žeje ne morejo pregnati. (4) Kmet Jelen pod Plešivcem, ki je bil tudi »rihtar« za pliberški okraj, je imel za časa francoske vojne precej denarja, kar je bilo tedaj kakor danes čudež, če je kmet sploh imel belič odveč. Cesar je po odhodu Francozov zato pobral desetkratno desetino, da kmetom ne bi preveč greben zrasel. Jelena ne polni mošnjiček napravil preveč samozavestnega in se je pobahal: »Če bi tudi v treh letin ne pridelali zrna, kruha mi še ne bo zmanjkalo!« Pa že tisto leto žito ni dozorelo. S svojo pregreho je Jelen odprl na stežaj vrata nateku, da se je mogel ugnezditi v njegovi hiši. Resnično je imel Jelen žita za najmanj tri leta, pa je še vedno dokupoval, kjer je le mogel, kajti njemu ni bilo treba štediti z denarjem. A vse je bilo zaman, kajti Šentjanževo mesto v hiši je že imel zasedeno natek. Družina je v enem samem letu pojedla vse žito, ki bi bilo drugače lahko zadostovalo za tri leta. Nobena jed ni zalegla in naj je bila še tako tečna in zabeljena. Družina je pojedla sila veliko, a ko so vstali od mize, so se ozirali zopet nazaj, če ni še kaj ostalo. Vse mogoče zvijale so poizkušali, jedli so tako počasi, da so se dražili: »Smo hitri kakor Noe, ko je barko delal!« Nič ni pomagalo. Tedaj se je Jelen vsedel na prag in se zjokal. Šel je v Lituše pri Šoštanju, kjer je že dozorel ječmen. Pri kmetu, pri katerem se je bil ustavil, je videl med okni in na vratih na cvetno nedeljo blagoslovljene šibe, spomnil se je na št. Janža in na natek. Pribarantal je piskrič ječmena, katerega je sam zmlel, in skuhali so iz njega žganke. Že prvi dan niso več vseh pojedli in vsak dan jim je bilo treba manj hrane. Ko so spekli iz kupljenega ječmena še kruh, je že zadostoval vsakemu hlebec, da se je nasitil. (4) Prav tako je bilo tudi pri nekem drugem kmetu. Hlapec je vstopil pri njem v službo, a v hiši je bil za gosta natek. V treh letih se hlapec niti enkrat ni mogel nasititi, čeprav so mu naložili hrane za tri. Končno mu je to postalo preneumno, češ, kdo me bo še hotel imeti za hlapca, če dolgo ostanem tu in se bom privadil delati za enega, jesti pa za tri. Odpovedal je službo. Gospodinja je dobro vedela, kakšna nadloga je v hiši in zakaj odpoveduje pridni hlapec službo, in mu je skuhala štrukljev cel piskrič. Šele nato je hlapec začutil, da je sit in je rekel: »Zahvaljen bodi Bog in št. Janž, danes sem se pa enkrat najedel so sitega!« Komaj je to izustil, je padel sam natek kot debelo rejen prašič s stropa in jo zbral skozi vrata. Za njim pa je šumelo: št. Janž, št. Janž, Janž, Janž… Hiša je bila rešena nateka, ker je gospodinja nanosila hlapcu toliko na mizo, da niti natek ni mogel vsega pogoltniti in tako se je hlapec nasitil in izustil usodne besede. Iz studenca pa lahko naženejo nateka tako, da vsak, kdor pride pit, prekriža vodo, preden pije. Takoj nato zasliši žlubodrati v vodi: Janž, Janž, Janž, nakar lahko pije brez skrbi. Če to vsak napravi, natek ne more dobiti vode in se mora preseliti. Na Rute v Zili ima napajališče še sedaj nad pritokom vode izrezljano moško glavo; obraz izrezljanca je živo pobarvan. To je taterman. Ni izključeno, da predstavlja taterman nateka. V Št. Vidu v Podjuni še dandanes svare otroke: »Taterman te bo, ne hodi k vodi!«