Natan Rosenberg
| Natan Rosenberg. Arnošt Adamič |
iz cikla: Kota 428
| |||||||||||||
V jutranjo mračino furlanskega avgusta seka desetorica propelerjev. Odmeva v nižino; ozračje do tirolskih obronkov, vsetja na vipavsko dolino in Kras zamolklo brni. Pred goriški Travnik šelestne granata in se besno razčesne ... Ko zamre odmev za Gabrijelom, se zopet oglase jekleni ptiči, vse bliže: črne, skoro negibne pike v zelenilu toplega neba. V strelskih zakopih, od morja na Kras, Gorico, bogve kod in kam, se zdriza življenje; straže se stiskajo ob zakope, legajo na hrbte in topo strme v letala. Nizko hrume in s skritimi pogledi otipavajo razdejanje pod seboj ...
Prostovoljec Rosenberg leti kaj tisoč korakov za postojankami in na trebuhu leže obira grozdje zapuščenega vinograda. Zdaj pomoli razmršeno glavo med rozgami trte in se zagleda v nizke količave pred seboj. Prvi slepeči žarki umitega jutranjega solnca zlatijo plešaste gorice, kjer se v rjavini zrite zemlje previja mreža strelskih jarkov. Pogled mu zamišljen obstane na koti 428. Najvišji vzpon doline. V italijanskih rokah, a vse okoli lastni, avstrijski zakopi. Drobni prostovoljček z očmi utrujenega sanjača se opira na komolca in z razboljenimi čuti bega po razriti koti kakor izumrlem svetu.
— »Torej jutri osorej takle čas — herrgott, bom poginil nekje na onem bregu. Seveda bom — crknil, bom ... — Da — ne — da — ne —« trga jagodo za jagodo od grozda. Usodo naj bi mu razkrile. — »Da. — Zares torej. — Bogve kaj je z Elo iz Ringa? Speljal sem jo. Zavrgel kot nagelj iz gumbnice. Ali mi je žal sedaj? — Kaj žal! Tudi mene ni škoda; mene, nikogar. — Prokleto vseeno. — Morda čaka in kaj malce hrepeni. — Celo otroka bi utegnila imeti ... Čemu naj me čaka? Iztisjeno pomarančo, prazno vrečo, invalida na volji in ponosu. Fuj! ...«
Lučaj nad njim ga preleti Kaproni. Skrije se med rosno trtino listje in prazno strmi za njim. Nema groza mu spači lice; v točko, odkoder je pred hipi splahnel jekleni zmaj, strmi ...
»Ho-ho-oo—« grize v zemljo, bije po njej s pestmi. Vsa čuvstva vztrepetajo, onemogla se vzpenjajo liki ogrožena tolpa ljudi, ki bije in tepta za vrati gorečega gledišča.
»Ho-hooo—! Fuj! Fuj to življenje!« Spne se pokonci, krili s rokami, v divjem navalu groze in usodne onemoglosti popade mlado trto in jo ruje; žolč se mu s čudno slastjo pretaka v žilah. Slednjič onemore, skloni glavo in gleda odrgnjeni dlani; sesede se in skrije lice, joče ... Siva pastirička priskaklja odnekod, obstane na rjavi grudi, ga radovedno ogleduje in pahlja z repkom ... Solnce, zrak, življenje — vse zamre v Rosenbergovih možganih, koder se plazi topa vdanost, smrt duha ...
Mladiča sedemnajstletnega so potrdili, ga vtaknili v vojaške cape in ga telovadili po dvoriščih, gonili skozi šume, po nočnih marših, raportih, dokler niso iztisnili iz njega poslednjo svobodno misel in mu vlili stroja, ki je pokoren s poslednjim vijakom. Temu so rekli pogum. In na tem pogumu je umiral moški rod v pričetku dvajsetega stoletja.
Tik nad sotesko Mandra bučijo in klepečejo motorji. Vojaške lope, prhle lesnjače so dobro skrite, pod skalno steno stisjenih ne opazi sovražni letalec — nekam nad Komen se je pognal in se stopil v žaru slepečega dne. Nekoliko vstran pod skalni pomol je stlačena baraka četnega poveljnika stotnika Straška. S pijano roko odriva vrata, z zariplimi očmi blede v ozračje, prisluška in se nenadoma zadere v sotesko:
— »Tagsarž! Hornist!!« in ker se ta hip ne javita, plane v barako, pograbi pištolo, že strelja tjavendan. — »Svinje, prasci zaspani, strahopetni. Tagsarž!! Hornist!!! ...« Tamle koncem soteske tečeta trepetajoča vojaka.
— »Laufschritt Gesindel! Jaz vam že dam riechen Pulver, jaz!« Četovodja Nagllč in trobentač Habe pridirjata pred pištolino cev. Pijani stotnik rine roko za hlače, surovo in jezno napihuje špehati obraz, okoli ust in oči trepeče okrutna poteza.
»Psa! Mar ni moje povelje: po soteski se gibljite, kakor da vas stalno opazuje der verdammte Romer, a Laufschritt nazaj! Gedeckt; plaziti se ... Ne tako! Še bolj! Kakor kača! Le plazita se moja gada ... Hk ...«
Stisnjenih zob se plazita po trebuhu do konca soteske; ko se ozreta, vidita, da Strašek bruha, ob vratih se pa reži taborska, oficirska vlačuga Leja v kombineži, piska z visokim glasom, grozi s pištolo mesto bruhača:
»Hitro, hitro, moja ljubčka! Lepo po trebuhih kakor na bordelski procesiji ...«
Tudi to mine. »Auf!« se dere še ves solzan in penast nad njima. »Kje je sanjač, oni nedolžni Rosenberg? Takoj ponj! Na tla in ponj! Marš!«
»Pes prokleti!« sika Naglič, da ga sliši le steptana zemlja ob njegovih ustih. »Strahopetno prase, le počaj, tudi tvoja ura bo prišla — hudlč!« Trobentač si je odgrnil roko; potrpežljivo kreše tla in odpihava potne srage, ki mu polze čez nos na ustnico. Strašek se krohota, stiska Lejo za grudi, jo bije po zadnjici, da odmeva meseni plosk v barake, kjer tišči zobe peta četa.
»Dragi moj, sladki moj stotnik« ga poljublja na ponesnažene ustne. »Mein Zuckerl, Bonbonchen« se privija obenj. »Rosenberga, tega sanjača bi res rada videla ... Komm mit—« mu prigovarja ...
Dosti kasno sta javila odposlanca, da ne moreta stakniti Rosenberga. »Preiskala sva vso okolico Mandre ...« »Kam je zginila bestija?« »Ne vem.« »Ich melde gehorsamst — ne vem,« vzroji Strašek. »Ich melde gehorsamst, ne vem.« »Ti butelj! Kje bi bil; kam se je udrl?« »Ich melde gehorsarast, ne vem.« »Morda v vinograd nad sotesko,« pomisli Strašek. »Ich mel ...« »Molči, lintver ... Ti Habe! Kaj sem odredil za ... Meni je prav žal—« se obrne do Leje ... »mi Je res Žal, vom Herzen leid ... a če je zagrešil prestopek ga čaka krogla—«
Moža od čete se zdrzneta; poznata surovino še iz Galicije ...
»Morda je na latrini — tja nisem pogledal.« Naglič skuša zadnje, da bi odvrnil nevihto, ki se zbira nad glavo priljubljenega dečka z Dunaja.
»Skoči v gorico ... Poišči ga, poišči ...« šepeče Novaku.
Razvratna kepa mesa, s hlačami pod pasom, ušivo srajco in rumeno, pod vratom nagubano mastno kožo udari z besedo: »Ponj!«, kakor s kolom po soteski.
Leja ga vjame za gumbe, njeni sloki prsti mu ščegečejo kožo, naličene ustnice potiska med ograbne nabrekline kockaste glave. Roka s pištolo mu omahne, grize njen parmumirani jeziček in vodeno zre v vegaste, z apnom pobeljene barake, ki so se liki ogromna pohojena trakulja stisnile pod dolgo črno ustno soteske Mandra. Z drugo roko jo privija, da se okoli njenega telesca dotika svoje prsne bradavice in ji prešteva rebra pod malimi grudmi.
»Ne streljati dečka, ljubček.« Proseče gleda in bliska z malimi očki gori k njemu kakor preplašena veverica. »Kaj mi moreš še dati za to!« jo sprašujejo vodene oči.
»Vse, še sanjaš ne kaj vse ...« igrajo njeni prstki, namigava po češminovem znoju neblago dišeče telesce.
»Pofelj civilni, nedisciplinirani. Mar ne veš kaj je disciplina, Kriegsartickel? Mi smo vojaki. Za cesarja, dom ...!« V Strašku se je zdramil paradni vojak. Lejo pahne v razmetano barako in vihti pištolo, bliska strele z obraza. »Veš kdo sem jaz?« »Moj ljubi ...«, zavaja Leja z ležišča. »Moj močni, sladki fantek ...?«
»Gos neumna! Ta, ki stoji pred teboj je stotnik Strašek, strah in trepet Rusov pod Kolomejo, zmagalec pri Novem-Gorodu ... velika zverina, imejitelj reda krone, osvajalec žensk, pa še vse drugačnih kot ti, plačana cipa, cipa ... Ali sem ali nisem?«
»Si, dragec, si ... Ne veš, kako si lep ... Nisem te vredna,« jeclja.
»Tisti Rosenberg, za katerega se poteguješ, je napram meni manj ko ... Zbujena je kača ljubosumja, sika, davi besede ... manj ko ...«
»Manj ko ... blažena devica, pomagaj mi,« išče v pol sladki grozi Leja odrešilno besedo.
»Manj ko ... ich melde gehorsamst, ... manj ko,« in že ploska po njej mastna roka. Leja trga obleko s sebe kakor človek, ki se vtaplja, išče primere in nastavlja drobne ude.
»Ich melde gehorsamst — ljubček ... manj ko. — Ne tepi, boli, boli, boli — pridi, pridi, usmili se!« Naga se je stisnila pod polico med dežni plašč in nahrbtnik, pred njo se na dolgi prevozljani vrvici ziblje specijalka v etuiju. Ta hip potegne veter in zaloputne vegasta vrata ...
»Ni da bi se izpostavljal. Bolje je, da se ne pokažeš tej zverini.« Poročnik Peters zamišljen mečka med prsti drobno marjetico.
»Strah ga je pred jutri.« Mali Kovač je prišli zvezdo v kot pravokotnega zlatormenega traka na jopiču.
»Kota štiristoosemindvajset.« Peters je poiskal svinčnik na mali, iz desk zbiti mizici. Brezmiselno brska z njim: preluknjava ožgano škatljico od žveplenk, vrta ga v štruco komisa, nabada ogorke cigaret in strmi skozi počena pajčevinasta okenca v nasprotni breg, kjer blodi veter po košatem drevju, da se vidi, kakor bi tiha množica ljudi pozdravljala z velikimi zelenimi šopki. S prsti izkoplje iz komisa sredico in začne oblikovati malega pajacka. Postavi ga na mizo in upre ob njega kazalec.
»Kaj smo drugega kot takile pajaci. Tale prst je usoda — fre — in te ni.« V velikem loku je priletel pajacek v šipo, se za trenotek nalepil in je potem strmo padel v škatljico od cikorije na prašne žebljičke in drugo ropotijo. Kovač se nasmehne in poišče cigareto.
»Te zopet napadajo slabotne urice? Pojdi no. Prižgi, na, cigareto.«
Okoli njunih glav se vleče dim. Iz nastale tišine vstajajo misli, ki jih sugerira tesna baraka s svojimi predmeti.
»Cev onele karabinke,« pomisli poročnik — »kakor molčeča usta usode. Komu bo sodila smrt? In čemu? ... Kako je vse to brezmiselno. Življenje — smrt. Komu koristimo z enim in drugim? Tarče zgodovine. Tarče, nič več, nič manj.« Opazuje izpraznjeno konzervno škatljico na tleh, strgane in obledele izrezke slik iz vojnih časopisov, s knofljicami na steno pritrjene; ropotija kakor bi jo izpraznil prismojeni berač in jo raztrosil po baraki. Mali poročnik se ukvarja s sliko cesarja Karola, ki visi na vratih.
»Poglej ga, fantka: ustnico ima kakor bi sladkosnednemu otroku nalepil gosto krtačico. To je naš cesar ... Kaj meniš?«
»Ali si pogledal, kaj počno naši fantje po barakah?« se zdrami Peters in izogne odgovoru.
»Vedno mi ostajaš dolžan ... Dečko, ali veš čemu boš poginil?«
»Dolžnost vojakova je, da crkne.«
»Recimo, vzemiva otroško primero, da si ti Italijan, jaz pa Avstrijec. Da se v boju srečava, bi me ti ubil?«
»Ubil.«
»Ali pa jaz tebe.«
»Ali pa ti mene ...«
Nehote sta si pogledala v oči. Petersove so motne ležale v jamah pod bledim čelom, ob ustih mu je včasih zatrepetala mišica liki blisk v svetlem nebu. Topa udanost.
»Vojak je stroj, proizvod tujih pridov.«
Peters molči in misli na koto 428.
»Je brezdušni stroj, s katerim stopa velenemški kapital do svojih dobičkov. Mar ne?« »Da, čevelj ... brezdušni ...«
Žepna ura drobno tiktaka na mizici. V zlokobni tišini se molče gledata dva dobra človeka, ki bi se zaklala medsebojno ... Zunaj brni ozračje, kakor da teče nad njima široka transmisija. Oglaša prasketanje strojnic, presekano, v odmorih, ostro: nad sotesko se obstreljujeta veliki Kaproni in mali avstrijski Fokker. Ob oknih barak so se pojavili prsteni obrazi vojakov; z navzgor obrnjenimi očmi sličijo pergamentnim glavam, ki jih je nekdo porinil v line. Šopi zelenja prikimavajo nad sotesko; na strehah barak medle v pekočem solncu, nasekane veje pokrivajo dolgo vrsto in jo skrivajo pred letalčevimi pogledi. Vsa Mandra sliši zapuščeni grobnici, nad katero se bosta vsak čas strnila gozdnata robova nalik lupinama školke v mahu morskega dna ...
Natančno se ne ve, kdo je zanesel med moštvo vest, da bodo kmalu jurišali. Pred par dnevi jih je povelje pljunilo v to jazbino, kjer lenarijo, se udajajo razmišljanju o »kam,« odpočitku v zaledju, komisu, menaži, rumu, dopustu in ženskah. Vsak večer priropotajo kuharji s kotli, ki jih premetavajo mule na oguljenih hrbtih, da se sliši, kakor da prihaja čreda s planine. Ko si napolnijo trebuhe, nalijejo steklenice s smrdečim rumom in prejmejo cigarete, potem vse noči prežvekujejo, se nalivajo, kadijo, prebirajo staro pošto in čakajo povelj. Iz stotnikove barake kreše trda pest, pred njo sklanjajo hrbte, jo preklinjajo, boga in hudiča, in jima pošiljajo vojno za zajutrek.
»Že četrti dan jo pestuje.« Žižka cvrkne slino, studi se mu pohota zavaljena, so ein Schvein ...
»Nas vsaj v miru pusti. Kar spije naj ga vlačuga.« Četovodja Koetl se pretegne na oguljenih deskah in seže v torbo po komts.
»Nič pri miru. Naj še. Nekaj, le poslušajte me, nekaj se bo zgodilo. Rosenberga iščeta Naglič in Habe ...«
»Kaj mu hoče?« se vmešajo v pogovor mumije: zgrbljeni starci, mladiči s krivljenimi hrbtenicami, zelenih zob; po kotih posedajo, na nahrbtnikih leže in po pričnah kakor razstava beračev in pohabljencev na žegnanju.
»Tak se je že naveličal. Sedaj pridemo na vrsto mi.«
»Kaj ima z našim dečkom?« poizveduje Koetl in zategne pas.
Zapahi na vratih zacvilijo, v barako stopi Kovač. Četovodja bliskne na tla in zavpije:
»Habt acht!! Gospod praporščak, pokorno ...«
»... lezi nazaj in si zapiši, da mi ni za ceremonije.«
»Sapramenski tičko,« pomisli Koetl. V prvem trenotku ga je bilo nejevoljno (to ni disciplina, to krni ugled ... mar se gremo pajace?), potem ga prešine prijateljski občutek, ustne se naberejo v nasmeh, v pozoru pa le ostane, s ponižnimi očmi motri praporščaka.
»Sta se Naglič in Habe že vrnila s prostovoljcem?«
»Še ne.«
»Naj skočim pogledat?« se ponudi Koetl.
»Ni treba. Poslal bom za njim par mož drugih vodov ... Tak sedite in weltermachen! Kaj stojite, pokore? ... Ste so naspali?«
»Gospod fenrik!« se odzove Burkeljc. »Kako naj pa spimo? Že štiri dni obiramo uši. Saj nikamor ne smeš čez dan, da bi si pretegnil kite ... Petrovca dajte kam drugam. Nesnaga ima toliko ušive prireje, da ponoči kar z njim pleše ... Kadar se obira, jih pobije, boste rekli. Nikarte! Okoli jih meče, negravž. Mi jih vsaj z žveplenkami posmodimo ...«
»Najedli?«
Koetl čuti dolžnost.
»Pokorno javljam: menaža je dobra in zadostna, moštvo se počuti ...«
»... izvrstno, kaj ne? Vidim, vidim. Vidim — dober kanonenfuter in sploh. Ali veste, kaj nas čaka?«
»Rešeto pečenega in rdečega graha.«
»Boš!« Koetla spreletavajo mravljinci.
»Pripravite in preglejte orožje, ročne granate in plinske maske. Napišite pismo domov in zagotovite si črno mašo za vsak slučaj. Ob enajstih ponoči odhod. Zavzeti moramo koto štiristoosemindvajset.«
»Prokleti svet!« premišljuje Kovač, ko tava od barake do barake, »prokleti svet ... Nesmisel ... Nesmisel. Kje je tista hudičeva sila, ki nas tira proti naši volji pod kroglo. To je sistem, ki smo vsi proti njemu, a vsi ga podpiramo. Višji pritiska na nižjega: streljaj, kolji, davi — vsi skupaj imamo pa pokakane hlače. Nihče pravzaprav noče, vsi pa koljemo in tako dalje. Sam sem prav tak: sovražim vojno, če me pa zagleda Koetl, bi skočil na mig v latrino ... Koetl bi tako nažgal Žižko ... Mene pa Strašek ... To je tak prismojen teater. Če bi bilo vsaj po pravici, tako zvana pravična vojna ...«
Pod nasprotnim bregom je skala. Tja sede in gleda barake. Mala naselbina se mu vidi kakor dolga vrsta vegastih cirkuških vozičkov, ki so se jim kolesa vdrla v blato. Vojaki prihuljeno lezejo med njimi, boječe izpod čela ogledujejo stotnikovo okence, pomivajo posodo za menažo in švigajo v latrino za grmovjem. Iz cirkuške naselbine se včasih oglasi nerazumljiva beseda, nekakšna pesem, orgljice, repetiranje pušk ... Nad ozko zevjo Mandre se pode razvlečeni oblaki, kakor da stoji v bližini tovarna z visokim dimnikom ... Tirole grme ...
Kovač pogleda na uro, vstane ... Si zapne ovratnik, poravna gube na obleki in leno stopi proti četni komandi. Čim bliže prihaja, tem hitrejši je njegov korak, tem strumnejši. Pred vrati se ustavi in izboči prsa.
»Teater, prismojeni teater,« pomisli in potrka ...
Vojaki so se poskrili, ko so videli kam gre Kovač. Ob priprtih vratih prisluškujejo, zadržujejo dih in tiho ugibajo kaj bo ...
»Pokorno javljam, — četa v najboljšem razpoloženju. Pričakujem nadaljnih povelj.« V pozoru stoji in neče videti smrdečega nereda beznice, strmo zre v poveljnikove ribje oči, pod katerimi visita višnjevkasta mošnjička. Leja se je obrnila v steno; del nagega telesa moli izpod odeje kakor skrivljena banana, stotnik je obsedel na robu ležišča, v spodnjih hlačah; bulji v praporščaka. Misli mu delajo po bliskovito. Zločest mu bliska iz vodenih zenic.
»Kje imate Rosenberga? Rosenberga, Rosenberga hočem, vi ... vi boljševik! Zakaj ga ni tu? Tega mladega cucka? Ali vam je znano, da smo v vojni? — Kannonendonnervetterhimmelsakrament? Sem z njim! — Vse se jo zarotilo. Za-ro-ti-lo — in pobesil, postrelil vas bom! — Čujte, praporščak, ako ga ne bom videl tu v petih minutah, si skopljite jamo za latrino. Marš!!! Jas vas bom naučil discipline. Marš, marš!« vpije po baraki in išče Kovača, da bi se znesel. Ko vidi, da je sam, se sesede na klop in bulji skozi odprta vrata v pesek, kjer se spreletavajo v kratkih lokih muhe po ostankih izbruhane jedi in rdečega vina ...
»Rosenberg! Ro-sen-berg! Prifrkjeni prostovoljec!« kriči Naglič v trtje in brodi po gorici v solncu.
»Ro-sen-berg!« Habe preklinja in suje s čevljem v grmovje. »Neumni zajec! In tole je vojna — kakor bi preganjal jerebice. Ta jo bo skupil, da mu ne bo nihče preložil. Ro-sen-berg! ...« Ustavi se in gloda. Med trtjem hodijo vojaki in iščejo. V strelsko črto pred njimi pade granata in zamolklo zarjove uii-i-i-iu ... Daleč pri Gorici nekaj gori, dim se dviga v ozračje, kjer mrmrajo nevidna letala. Poči puška, za bobni odstrel topa. Na sočnem listu se muzajo in sunkoma premikajo črno-marogaste kobilice in ščebetajo v vroč, trepetajoč dopoldan ...
»Zakaj se pa ne oglasiš? Kričim že pol ure kakor jesihar: Rosenberg, Rosenberg! — ti pa molčiš kakor bi se šli skrivalnice. Auf, dečko, in ne povešaj glave, saj še nimaš svinca v glavi. Stotnik bi ti rad voščil dobro jutro ... Nu, ali bo kaj? Daj, daj, dečko. Stvar je resna.«
Rosenberg vstane. Ves se trese. Nagliču se smili.
»Prav živo me spominjaš mojega dekleta. Prav tako se je šobila ob slovesu in trepetala po vsem telesu. Kaj ti je, Mica? — Nič. — Mica, ali se bojiš zame? — Spet nič. — Hudič, sem vzrojil, ali si nosna? — Vidiš, to je bilo, nosna ... Tebi menda ni treba babice, ampak če se mi ne zganeš hitro, boš pa nemara potreboval feld- kurata.«
»Smrti se ne bojim. Tistega me je strah kar je popreje: štrapaci, eksercirplatz, — vedno bliže smrti — v temi čakaš, kdaj bo v čelu luknja. Potem je dobro, konec koncerta ... Pojdiva kamor hočeš.«
Zamišljena stopata v sotesko. Pridruži se jima trobentač. Za njim caplja četvorica vojakov in obtrgava zeleno grozdje. Bašejo žepe ž njim.
»Kislo, da kar ušesa trga.«
»Požrl bi hudiča, če bi kaj pomagalo. Ne dobiš 'marša', makar da bi te skozi usta izpihaval kakor jajce. Ne izkoplješ se kar tako iz vojne.«
»Res je. Neki kripelj od šeste čete se je napil človeške vode, pogoltnil pest žebljičkov in se gostil s plesnivim komisom ...
»A—a—a ...« Trojica žveči in čaka nadaljevanja četrtega, ki se čoha pod pazduho.
»Aaaa! Kaj pa zijate? Komu pa škoduje danes taka hrana? Kje jo kak hudič, da ga požrem?«
Fl-fl-fl — ... fll-fiuuuuu-uu — ... u!
Pičel streljaj pred njimi se oglušujoče razčesne pet, šest granat. Skozi toplo ozračje sikajo, zavijajo ko tepeni psi, lačni psi, nevidni drobci ... Fiuuuu—cek—!
»Zakaj pa nisi nastavil gobca?«
Četvorica speši korake. Iz lijaka, ki ga je izkopala granata sredi steze se še kadi ... Smrdi. Ekrazit. Ekrazit ... Kor kobilic se znova oglasi, saj niti utihnil ni ... Grič je izumrl ...
Strašek divja. Granate so ga prestrašile. Spomnile so ga na bataljonsko povelje. Juriš! Zvečer. Ob enajstih. Enajst. Enajst! Enajst! Pogleda na uro. Baš poldne. Še enajst ur časa. Zvrne kozarec vina. Krči pesti. Enajst!!! Kozarec!
Enajst!
Kozarec!
Leja si pred ubitim zrcalom riše ustnice. Pripravljena je na beg. Natančno ve, kje so vrata. Zadaj za hrbtom na levo. Levo. In tam Strašek. In tam pištola.
»Reiner Selbstmord! Od boga prokleta italijanska pakaža! Marš! Marš! Poberi se, vlačuga! Kaj še čakaš?« Po orožju sega.
Leja odskoči. Levo. Tam že stoji stotnik z naperjeno pištolo. Brezumje kreše iskre v pogledu. Vrti oči.
»Ne! Ne!! Saj si bolan. Pomiri se. Bolan si.«
To učinkuje. Da bolan je. Roka omahne. Sesede se na klopico, ki mu jo podstavi zbegana Leja. Potem se sklone nadenj in mu s kvasto briše umazane potne kaplje, ki mu polze s plešaste lobanje.
»Vode, vode.« S slabotnim glasom siha bolne besede. Spodnjo čeljust poveša in pritiska medle oči is jamice. Vrh žlebičkov, ki vodita mimo modrikastih mošnjičkov do poslinjenih usten. »Vode ... vode ...« Bled je. Prepadel in betežen.
Iz soteske sem zaškriplje kamenje pod nakovanimi petami. Strašek se zbudi. Strah ga mrvi. Udari po Lejini roki, da odleti kozarec in se razbije. V sredo barake plane in vije z rokami. »Nieder ihr Sau-prasci. Polentar nas bo vse iztrkal. Na tla. Decken!!!«
»Zdaj pa imava hudiča namalanega. Glej, kako se boš izrezal ...«
»Javljam pokorno — privedel sem Rosenberga ...« — — —
Strašek se zamaje kakor pod kolom. »Torej ti si tisti ... Hahaha ... Haha.« Na ležišče se opoteče, tolče po kolenih in brezumno se reži, da odmeva v barake ...
»Ga že prijemlje, ga že ima hudiča strahopetnega« — zakolne Janež, ki je bil s Straškom v Galiciji. »Tam je tulil vso noč pred ofenzivo, da so ga morali s silo odvesti nazaj. Fujtega!«
»Preveč ga pijejo, gospod gautman — koj le za korajžo; za korajžo, kakopa,« pohiti in popravlja Ranzinger.
»Jaz tudi mislim,« pljune Janež in jezno pogleda besednika. Hahahaha-ha-ha!
»Naj ga vzame vrag!«
»Ga imam zanj pripravljenega v patrontaškah. V jarku ne pozna krogla ne cica ne strica ...«
Peters je tedaj, ko se je zarežal divjak, napisal svojemu dekletu: »... upam, da se bom vrnil živ in nepohabljen ...«
Hahaha-ha-ha!
Sedaj s temno slutnjo v srcu strmi v pisanje in z oslinjenim prstom maže besedici — živ in nepohabljen. — Živ. Živ? Nekaj se je ustavilo za njim. Nenadoma utihne krohot. Peta četa posluša ... Na Krasu se dajejo. Grmi kakor bi vrel krompir pod pokrovom. Opoldansko solnce žge. Opoldansko solnce ...
Strašek težko hrope in si s poraščenim hrbtom roke briše slinasto brado. Z desnico si je posadil Lejo na koleno liki drobno lutko. In vidi. Vidi. Rosenberg si potegne z dlanjo čez oči in zopet strmi v Lejo. Rahla bledica leze po njegovem obrazu, roka se krči v neznano bol. »Ela ... Ela ...« šepečejo suhe ustne.
»Se spominjaš? Še pomniš?« Tiho. Trpeče. V srcu. Odgovarja njen pogled. Strašek vidi.
»Ljubička moja. Sedaj pa ti govori ... Moja glava, moja butica. Praporščak, kolega, imaš morda kak piramidon za svojega komandanta? Ne? Raznesti mi jo hoče. Torej nimaš? Govori vendar! Ti si komandant pete čete, ki bo jutri zjutraj krepavala na 428. Vorvärts!«
»Kaj naj mu rečem?« Leja trepeta, z očmi prosi odpuščanja Rosenberga, ki je zopet miren in pripravljen na vse. Kovač stoji pribit v pozoru, po ušesih mu šumi in neprisoten vedno ponavlja besede sočutja, ki so se mu same oblikovale. »Ubogi fant, ubogi fant, ubogi fant!«
»Sep! Fajfendekel! Laufschriftt!«
Iz jazbine ob baraki skoči Straškov sluga.
»Zapovedujete!?«
»Teci po kompaniraport k poročniku Petesu. Und schon!«
»Tako, sedaj prečitaj povelje od 15. julija 1917.«
Z zamirajočim glasom čita Leja. Strašek jo na pomenljivih mestih ščegeče, da sunkoma krika ugodne besede dnevnega povelja.
»— in pa zato, ker smo v stalni nevarnosti pred sovražnimi letali ... Ne ščegeči me!«
»Čitaj, angeljček, čitaj!«
»— ki nas lahko izvohajo, prepovedujem — vsa —«
»— prepovedujem vsako ...«
»pohajanje ...«
Strašek igra harmoniko na Lejina rebra, razigrano kriče ponavlja važne besede, da vstajajo Kovaču lasje. »Ubogi fant, ubogi fant ...«
»Si slišal? Kje imaš uši? Na kolena pred njo, na kolena in prosi!« Naj ga vidi, kako se zvija ničla prostovoljska in naj spozna, kako mogočen je njen zaščitnik, kakšna čast je njegova naklonjenost ... In pa, končno ... Sredstvo namena. Saj vsa ta predstava nekako že diši po blaznosti. Kovač bo pričal. Pričal bo lahko. Predstava naj se nadaljuje.
»Kuš! Kuš! Molči! Na kolena, pravim!«
»Gospod stotnik, sodite me. Poniževal se ne bom pred nikomur.«
»Zakaj ga hočeš ponižati, ljubi moj? Dovoli mu naj se zagovarja,« stopi Leja med Rosenberga in stotnika, ki mu je zastala beseda nad toliko predrznostjo. Aha. Smo videli. In sedaj celo upor. Vsestranska zarota. Kako izigravajo moje potrpljenje. Leja me prebada s svojim vlačugarskim pogledom — in toliko dobrega sem ji že storil. V Komnu na primer sem ji izročil polovico gaže, da je šla z menoj. Sedaj pa ta grda nehvaležnost. Nekaj imata med seboj. Najbrž se že poznata. Tak to je zvestoba ... Vsa teža namišljene krivice, ki se mu godi, je legla nanj in zasmilil se je samemu sebi.
»Le kaj bo sedaj?« ugiba Kovač in gleda svojega poveljnika, ki se mu začne tresti brada. »Pa se menda ne bo razjokal? Hudič — zares ... solze ... Naj me vzame vrag, če se ne bo tragično končala ta komedija. Kje sem že videl nekaj takega, nekaj sličnega? Le kje?« Kri mu ledeni ob pogledu na užaloščenega in solze požirajočega poveljnika.
»Le kaj bo sedaj? Ubogi. Zver se pripravlja na napad. Le kje sem že videl tak obraz?«
Mukoma se prestopi Strašek, nekako boječe prime Lejo za golo roko in si jo položi na spačeno lice. Boječe ko tepen pes se ji dobrika.
»Zakaj ne tuliš? Ne kolneš? Preklinjaj in tepi! Takega me je groza!«
Kriče je ubežala v kot, odkoder z rastočo grozo opazuje potuhnjeno ponašanje stvora, ki je bil nenadkriljiv, tako v sladostrastju, kjer je iznašel vedno nove načine užitka, kakor v sovraštvu brez meje. S finim ženskim nagonom je takoj uganila, da se je izdala in s svojim nastopom Rosenbergu škodovala. Sedaj ni mogoče ničesar več odvrniti. Morda omiliti?
»Grem, grem. Ich gehe schon. Vidim, da sem vama na potu. Vidva sta se že zdavnaj domenila. Kaj ne — Rosenberg?« — Bolne so Straškove oči; besede se slišijo kakor odpuščanje. — »Danes, Rosenberg ... zapomnite si to tudi vi Kovač ... danes ti ne bo treba na koto ...«
»Gospod stotnik! Zares? — To ni mogoče!« Rosenberg ne more verjeti svojim ušesom.
»Rosenberg!!!« Leja krikne ko ranjena žival in se vrže na kolena pred Straška. — »Ne ubijaj ga! Pusti ga živeti!« — Zvija se pred mrkim krvoločnežem, moleduje in si mrši lase v onemogli grozi.
»Gospod praporščak, pojdiva.« — Ne meni se za neskončno žalosten pogled Rosenbergov, ki stoji udano sredi zatohle barake. Ne gane ga stokanje, z grozo, obupom, krivdo in besno prošnjo bičane pocestnice.
»Ne! Ne! Ne!«
»Dobro zabavo vama želim ... Hahaha!« — Vrata se s treskom zapro. Sedaj sta sama. Leja kleči ob postelji, grize v odejo in grebe s prsti v laseh. Zadušeno joka. — On sedi za mizo, se nasloni na komolca in podpre glavo. Brezizrazno strmi v Lejine gole noge, v njene rjave polčevlje, s katerimi drrsa neprenehoma po umazanih deskah tal ...
»Čemu jočeš?« — Pri njej na postelji sedi in ji ljubeče gladi vroči vrat.
»Nesrečnež! Ali ne veš, kaj te čaka?«
»Vem ... Čemu jočeš ti ... Ela!«
»Sedaj sem Leja! Ne kliči Ele!!« Grozeč je njen glas in hrapav.
V Rosenbergu se grmadi neznosen občutek krivde. Duši ga preteklost. Na kolena zdrsne pred njo. Iz dna prihaja prošnja.
»Ela! Moja Elica. Ali mi moreš odpustiti?« Ona se zdrzne kakor bi jo oplazil z bičem, prebudil iz sanj, kjer je gledala strahote. Z nogami odriva obupanca, iskre za gore v očeh. Obraz kameni.
»Ela!!« —
Rosenberg kleči in dviga roki.
Ela-Leja trepeta.
Na Krasu še bobni.
V dveh dušah vstaja preteklost ... Štiri leta je čakala na ta trenotek. Štiri leta. Štiri leta je premišljevala, kako se bo maščevala nad zapeljivcem. Ljubila ga je. Sovražila. Blagoslavljala. Preklinjala. Toda. Toda ta hip je pojemala maščevalna sila. V razburkani duši, polni gneva in strahu, je vstajalo, je na površje silila ona udanost kakor takrat v njegovi študentovski sobici, ko je slonela na njegovih ramah in se ni ničesar bala ...
»Elica, odpusti!« — Zapovedovalen je glas, kakor bi spominjal na nekaj težkega, kakor na smrtno uro.
»Natan! Moj Natanček! Ljubi!« — Vse je posabljeno — odpuščeno. Zbrisana je preteklost. Minute tečejo v večnost. Večnost. Natan! — — —
Preteklost. Zapeljivec. Zapeljivec in zopet zapeljivec. Padaš vedno globlje in vedno se najde novi, ki te ceni. Potem vojna. Pomanjkanje. Živiš kakor moreš. Prodajaš. Kriv je prvi. Nekdo je vedno prvi ...
»Čemu zopet jočeš?«
»Tebe mi je žal.«
»Čemu? Človek živi za druge, ne zase. Kdor je sam s seboj, tega ni ... Je bolje, da ga ni ...«
Leja ga gleda. Strmi v njegove mirne oči. »Potem jaz mnogo pomenim.«
»Naše telo je igračka usode. Vsak se prodaja, da živi. In čim dalje živi, tem dalje se prodaja in drugi se prodajajo njemu, če natančno vzameš. Žrtvovanje? Udanost? Ljubezen? Iz ljubezni vse to? — Tu se ne da ničesar premenjati. Borza: povpraševanje in ponudbe. Hazard: zgubiš — dobiš. Jaz sem vse zgubil, ker nimam ničesar ponuditi.«
»Mladost. Načrti. Študiral si ...«
»Nimam ničesar ponuditi, ker me je ta prokleta vojaščina vsega izpila. Pa nisem samo jaz tak. Najbrž nas je veliko takih ... Ne rečem — ko sem bil potrjen. Osemnajst let! O, takrat sem imel v sebi moči, volje do življenja, dela, študija. Potem se je pa začela vojaška dresura: vsak dan mi je odtekla kapljica življenja, del volje. Vse so mi iztisnili. Moji možgani so izsesani, ožeta goba ... Čemu potem še življenje brez volje? Bojim se ga. Bojim. Med tisoči zdravih in pogumnih in brez volje. To bi bilo strašno. Vidiš. Starec sem. Slabši kot starec. Sit življenja, ki je zame le muka ...« Trpke in vse mehke so besede, s katerimi rije po skeleči rani. Drobno se smehlja in kakor v zadregi, oprosti, da sem še tu, pomežikava.
»Elica! Malo bi pa hotela posedeti pri meni?« Plaha rdečica mu šine v lice. Pobesi pogled. Ona se sočutno ozre vanj. K njemu sede ter ga objame z mrzlimi rokami. Poljubi na čelo med plave kuštre svojega prvega ... Nad sotesko so se med tem zgrnili težki deževni oblaki, ki obetajo viharno noč. Včasih potegne veter, potem pa zopet zaspi vejevje. Otrplo visi v tla. Iz barake na ovinku soteske se sliši vreščanje stotnika, ki kvarta s svojima častnikoma.
»Kontra pagatu!«
»Nazaj!«
»Verdammter leutnant! Zgubil sem. — Sep, toči, toči, mrha!«
»Verdammter leutnant! Zgubil sem. — Sep, toči, toči, mrha!«
Sluga nataka črni teran. Strašek zliva vase, gleda na uro, nerodno meša karte in zgubiva skoro slehrno igro. Častnika pokorno vztrajata. Včasih se s pogledi dogovorita in zgubita. Vse je prevzela igralska strast. Denar frči sem in tja, teran curlja od mize, beseda je glasna. Nihče ne misli na težko uro, ki jih čaka na 428. — Strašek misli nanjo. Peta četa. Ves bataljon.
»Gospod stotnik, zopet ste izgubili!«
Strašek išče denar po žepih — nič, vse je že zaigral. Brez premisleka zažene svoj jopič na mizo, da zlete kozarci na tla. — »Igram za mojo saržo, vorwärts Peters! Mešaj za einundzwanzing!«
»Gospod stotnik ...!«
»Einundzwanzing, pravim. Gre za mojo saržo. Če zgubim, bomo zamenjali vloge pri plači,« rjove ves iz sebe — »vidva položita kot vstavek od mene priigrani denar! — Brž! Eden izmed vaju igra za oba.«
»— Še eno!« Za stotnikovim hrbtom stoji Sep. — Dvajset.
»Še.« S tresočo roko obrača stotnik karto. Sluga se oddahne in nehote dregne svojega gospodarja, ki obsedi ves trd v pričakovanju in stiska karte na poraščena prsa ter mrmra: igra je moja, moja je.
Ostro gleda pod poročnikove prste. Na vrsti je Peters. Hitro obrne dve karti z vrha kupčka in glej: pred njim ležita pik in karoas.
»Feur!« sikne suho in pogleda Straška. »In vi?«
»Kaj sprašuješ?!« Zmečka karte, jih vrže v poročnika in začne stresati jezo nad Sepom. »Ti žival! Zakaj pa stojiš za mojim hrbtom, kaj? Na! — Na! — Lausbube. Jaz ti bom navil tvojo uro ... Da uro ... Uro? ... Saj res. Koliko je pa že ura?« — Sedaj je mahoma trezen. Zelo trezen.
»Štiri in pet minut.«
»Torej: štiri in pet minut. Ste slišali: štiri in šest minut. Čas teče, gospoda,« se obrne k začudenima častnikoma. Skozi vinjeno glavo mu bliskom drve predstave: Rosenberg objema Lejo ... Granate razkopavajo koto 428. Granate, same granate. Brez glave frči v vrtincu razmesarjenih trupel pete čete po zraku. Peters in Kovač za mizo zapravljata z ženskami njegov denar. Denar, granate, glave, 428, Kovač, ženske, mnogo žensk ...
»Ne bosta, ptička,« premišljuje — »iz kote ne bo nobenega domov. Mene seveda ne bodo spravili tja, makar ... Da, sedaj je pa čas, da začnem. Polagoma in previdno noreti — kakor takrat pred Novogorodom, hahaha ...«
»Hahaha ... Da, da. Kaj sem dejal? — Čas teče. Res je. — Ne glejte me tako, ne tako. Bolj po vojaško prsa ven. Praporščak Kovač, poslušajte moje povelje. Dva moža postavite v tiste skale nad sotesko, ali pa naj zlezeta na drevo in pazita. Če bi se bližali sovražni letalci, morata takoj javiti s signalno piščalko. Razumeli? — Torej, da, razumeli. Abtretten! — Vi Peters postrojite četo s puškami in določite štiri najboljše strelce. — Da?«
»Da. Pa vendar ne nameravate ...«
»Kaj? Abtretten! In ne pozabite na ostre naboje.«
»Tako,« — premišljuje Strašek, ko je sam. »Komedija se začenja. Ko bodo padli streli in se bo zvrnil puntar, se bom nenadoma prijel za glavo, lase si bom ruval in zakričal ... Sploh ne bom kričal. Nič ... Brez, kakor brez glave bom taval — da, taval — bom taval k ubitemu in padel nanj ... Potem se bom, tudi nenadoma, zagrebel v krvavo obleko in si s krvjo namazal obraz — in zakričal — šele sedaj bom kričal, rjovel. Nenenene. Tako ne bo šlo ...«
Med tem, ko se iz popoldanskega spanca zdramljeni vojaki zbirajo pred barakami, premišljuje in sestavlja načrt, ki naj vzbudi prepričanje, da se mu je zmešalo. Zaledje! Čez krvavo truplo v zaledje! Živela vojna. »Peters in Kovač bosta krepnila na koti. Tako bo zaključen einundzwanzing. Kdo je zgubil igro? Ha? Hahaha ...!«
V barako, kjer sedita objeta Leja in Natan, škrtne mrzel udar puškinega jekla. Leja se zdrzne in skoči do okna. Srce ji udari v vratu, ko zagleda Petersa: Štirim vojakom, v tla gledajo, dopoveduje, s trudno roko daje povdarka svojim besedam in zdaj ... Žalosten in zgovoren pogled mu uide do okenca, kjer sloni sama. Iz barak leze četa, se obotavlja, nejevoljno vihti puške na rame. Dovolj! Šine iz barake in se domala zaleti v Žižko, ki drvi na vso moč mimo nje. Popade ga za rokav.
»Kam? Kaj se godi?«
»K šesti četi po stotnika Orehka. Nekoga nameravajo ubiti —« in zgine za ovinkom.
S par skoki je pred Petersom.
»Ne morem pomagati. Na svojo pest sem poslal po stotnika. Orehka. Če ne bo prekasno, morda.« — »Kje je Strašek?« — »V naši baraki pije.«
Vojaki gledajo za njo. Kakor brez uma se zaleti v barako na koncu soteske.
»Za božjo voljo, imej usmiljenje z njim. Usmiljenje! Dam vse nazaj. Prosim! Rotim. Pri tebi ostanem, samo ne ubijaj ga.« Objema ga, skače vanj in — zaman prosi.
Strašek si zapne zadnji gumb ovratnika in stopi brez besede na prosto. Trdo gre skozi vrsto vojakov, ki ga suženjsko pozdravljajo in molče preklinjajo. S pogledi prebadajo. Leja stoka. Teka za njim in se mu obeša za roke.
»Ne! Ne! — Usmili se ga. — Fantje, in vi to dopuščate?!« — Opoteka se med vojake, obstaja pred njimi in moleduje. Zopet hiti za stotnikom, ki se je ustavil pred Petersom. Ta šine v pozor. Desnica k ukrivljenemu peresu na kapi. Tedaj pa ... Zamolklo. Kratko. Poči. V baraki. Leja krikne ...
»Ustrelil se je!!«
Četa v neredu za njo. Petersu omahne roka ... Strašek pade iz koncepta ... Na ležišču umira a svetlim smehljajem na licu Rosenberg. Z desnega senca odteka vijoličasta kri. Pogled išče Leje.
»Moj dragi Natan!« — stoka Leja in ga boječe gleda v bledo lice.
»Ti si bila moja prva ... in zadnja ...« Pogled stekleni. Kaj? Odpre usta. Se vzdigne. Omahne. — Natan Rosenberg ide k svojim očetom ...
Noč.
Dež lije curkoma.
Peta četa se tiplje proti koti ... 428 ... V bataljonski komandi pa divja Strašek. »Ubil sem ga. Jaz sem ga ubil! ... Ubijte še mene ... Vorwärts! Sturm!« Kriči in grize.