Nataša
| Nataša Ivo Grahor |
| |||||||||||||
| Poglavja | 1. 2. 3. 4. • dno |
1.
[uredi]Nataša iz ženskega oddelka Tretjega doma sovjetov je stala tisti dan že drugič pred upravnikom. Prosila je za podaljšanje dovoljenja, da sme bivati v domu brezplačno. Prvič še ni imela zdravniškega spričevala in jo je upravnik nagnal ponj, drugič je prišla tako naglo nato, da po njegovem mnenju najbrže še ni utegnila opraviti v bolnici in torej sploh ni šla tja; potuhniti se hoče kar tako, da bi ji po milosti spregledal stanarino, ker nima s čim plačati. Delat naj gre! Sprejel jo je zaradi tega še strože, kakor je bila njegova navada, jo premeril očitajoče od nog, od sivih klobučevinastih falink, do obledele sinje rute na čelu, ki ji je še bolj nakazovala pepelnato barvo obraza, in dejal mrko mimo nje:
„Državljan Nikojeva, na vaš dosedanji prostor v spalnici čakajo že desetke tovarišev, ki jih moramo vzeti pod streho.“
Zelo bled in strog se ji je zdel že prej, in vso pot v bolnico in nazaj se ni mogla otresti misli o tem možu, ki so pravili o njem v domu, da je v vojni toliko pretrpel in da vendar nikdar ne zine besede o sebi. Nasprotniki so ga v vojni ujeli, ko je nesel zaupna sporočila, in ga mučili, da bi izdal. In ti nasprotniki so bili sovražniki revolucije. Sam Bog ve, kako se je rešil; in zdaj je upravnik velikega stanovanjskega doma za 500 oseb, za delegate raznih sej in kongresov in za politične begunce, ki prihajajo z vsega sveta v Moskvo. Z vsemi se po svoje sporazume in nikomur ne priznava predpravice, nikomur ne da podpore, če se mu ne izkaže s pravimi listinami, nikomur tudi ne odreče prostora.
„Ta dom je namenjen delavcem, komunistom,“ je nadaljeval upravnik. „A vi niste komunist.“
Ne, Nataša ni bila komunistka, niti ni natanko vedela, kaj je komunizem. Pobrskala je v svojem spominu in naglo nabrala nekaj imen, toda to vse skupaj ni bilo nič. Praška, njen tovariš iz otroških taborišč iz Dolge ulice, je bil komunist, kradel je in so ga boljševiki zaprli. Stari čuvaj v hiši, kjer je njena mati pred petimi leti do svoje smrti šivala zdravnikovim, je bil tudi navdušen za revolucijo kakor oni, pa je nekoga ubil in so ga zaprli. Ne, Nataša ni bila komunist. Da je bil njen oče socialist in je zaradi tega umrl v Sibiriji v pregnanstvu, to po njeni sodbi ni bilo v nikaki zvezi s komunizmom. V zadregi je pogledala upravnika in se poskusila izogniti zahtevanemu odgovoru z mislijo, ki se ji je sama vsilila:
„Če ste vi komunist, tovariš upravnik, potem sem tudi jaz.“
„To ni tako, državljanka“, se je smejal. „Vpisani morate biti v stranko. Kdor ni član stranke, ni komunist,“ je dodal strogo in mrzlo.
Pomislila je, da Praška in stari čuvaj najbrže nista bila člana in so ju torej zato zaprli. Do tu je bila stvar v redu. Toda kaj pa bo zdaj z njo, če zahteva upravnik, da mora biti ona član stranke in je drugače več ne obdrži v domu, čeprav je prinesla s seboj zdravniško spričevalo? Odločno se je postavila k mizi in izjavila z jasnim stavkom:
„Tedaj, tovariš upravnik, se pa prijavljam, da me takoj vpišete v stranko.“
„Nu, prav lepo. Prijavim vas v novo celico našega doma, da vas sprejmo kot kandidatko. Če se boste potrudili in se naučili politgramote, vas čez dve leti, najpozneje čez tri leta sprejmemo v stranko. Razumeli. Dajte zdaj vašo familijo!“
Čez tri leta!? Nataša se je skoraj zadušila ob sami misli na dolga tri leta! Ona da potrebuje samo brezplačno stanovanje za zdaj, je ponižno pripomnila. Toda upravnika je v istem hipu zmotil telefonski zvonček in med tem se je spet premislila; upravniku se ne bi hotela zameriti.
Odprl je spet dolgo debelo knjigo, med tem pa je govoril:
„Tudi če bi bili zdaj že član stranke, vas ne morem sprejeti za nadaljnji mesec v dom. Ta teden bo vse napolnjeno. Sporočiti bi moral načelstvu delovnega odseka in odkomandirali bi vas tja, kjer je več prostora; v zadnjem časa potrebujemo zaupnih delavcev za Vzhod, v Tiflis, Samaro, Buharo.“
Natašo so oblivale kaplje znoja, ko je ta imena našteval. O vsem tem se ji ni niti sanjalo, razen o Vzhodu. Vzhod, Vzhod, Sibir. Sibir se ji je zdel znan. V njenih možganih je vstajalo rahlo znamenje na nebu, kakor zarja vzhajajočega solnca in očetovo ime. Da. Oče je umrl menda v Sibiriji. Niti pol leta ni vzdržal.
„Nataša Nikitina Samojeva!“ je tisti hip prebral upravnik iz svoje knjige in dvignil glavo pokonci, da mu je obvisel nos natanko nad robom stranice. „Rojena leta 1906. v Sajevičih, okraj pelenjski, gubernija vjazemska. Vaš oče, učitelj?“ je spet povzdignil glas in pogledal Natašo.
„Umrl.“ „Kdaj?“ „Ne vemo.“
„V Sibiru?“
„V Sibiru,“ je zategnila Nataša.
Upravnik je pazljivo bral pripombo: Najstarejša iz skupine zapuščenih (bezprizornih) otrok, klet Dolge ulice št. 17.
„Imate še kakšne druge dokumente?“ je spet vprašal.
Podala mu je zdravnikovo spričevalo, ki ga je že ves čas držala v roki, spričevalo, da ima še pravico bivati v domu en mesec, dokler popolnoma ne okreva.
Videla je, da ima ta listek velik pomen, kajti upravnik ga je prečital, razburjeno vstal in prečital znova. Zardel je in ni mogel izgovoriti nobene besede. Med tem pa je premetaval in zapiral knjige, da se je kar prestrašila. Končno je vendarle spet obstal in vprašal: „Pismena?“ — „Da.“ — Pomeril jo je skoraj jezno: „Kaj, ali nisi znala že prej povedati, da že imaš listek?“
Plašno se je primaknila, ker še ni razumela, kam merijo te besede.
„Bolna si še,“ je dejal upravnik. „Bolna?“ je ponovila za njim in se vsa zmedla. „Jaz nisem bolna. Ozdravela sem ...“
„Zdravnik potrjuje s tem listkom, da si še bolna.“
„To je le tako, za pravico do brezplačnega stanovanja.“
„Haha! No, mislil sem, da tega listka nimaš. Pozdravi se torej lepo pri nas!“
Vpisal jo je v dnevno knjigo, ji pomolil novo nakaznico ter nato zamišljeno zrl proti vratom. Ona je odhajajoč gledala postrani nanj in opazila v njegovem obrazu prikrit smehljaj, ki se mu je lomil ob bradi kakor senca na belem pesku.
„Počakajte!“ jo je naenkrat ustavil. „Povejte, kaj si zdaj mislite o meni!“
„Da ste resni in strogi,“ je odgovorila odkritosrčno.
„Ne, bedak sem.“
Po teh besedah se je obrnil in stopil k pisalniku.
2.
[uredi]„Zanimiv človek,“ se je zaokrenila in malo pomislila.
Ali naj jo je upravnik pogodil na najbolj skriti misli?
Uči naj se politgramote! Spet uči! Ko ji tega niso mogli ubiti v glavo niti v bolnici. In tam je bila lepo dobo. Pol leta bo zdaj, odkar so miličniki na kurski železnici pograbili njo in še nekaj prijateljic ter jih oddali v zavod za zdravljenje spolnih bolezni. Ko je ozdravela tam, jo je vrgla še pljučnica v posteljo in vmes so minili že meseci, hajd v drugo bolnico! Ona pa ves ta čas ni hotela vedeti ničesar o politgramoti. Zato so jo vse prijateljice zapustile, zato so se norčevale iz nje; toda ona predavanj in krožkov ni marala. Njo je življenje že kot otroka vrglo v mrežo predmestnega življenja. Zdaj pa je že prevelika za šole. Glad, kri na ulicah, glad, ropanje in potepanje, to je bilo še v njenem svetu. Vse ostalo se ji ni zdelo resnično. Da je bilo njeno življenje težko! Pusto ni bilo. V bolnici je bilo spočetka res še nekako, bivala je med znanimi obrazi, otroki in dekleti, ki so se jim še poznali brlogi in smolnati ogorki na obrazih. Zapuščeni otroci so bili okrog nje, ki se jih je nekdo usmilil in jih shranil v bolnico, da so dobivali tu jesti in piti. Šele polagoma so ti otroci pričenjali razumevati, da ni tako odredil nihče drugi kakor milicija. In zanje je bilo to odkritje tako nenavadno, da se mu poslej niso več uprli. Učimo se novo življenje! — Ha! Često se je od srca nasmejala tem paglavcem: drugi dan so pa spet pobegnili.
A tudi v Nataši to novo življenje ni nikoli pognalo kali, čeprav je ostala med ljudmi, in priznati si je morala, da njeno vedenje nasproti upravniku ta dan ni bilo odkritosrčno. Kako smešno je to njegovo uradovanje! Prav za prav ji je bila skrb samo za to, da bi smela še dalje bivati v domu. Njej se je hotelo samo življenja, ki pa je bilo z domom že ista stvar; na primer njena ljubezen z Marijem, Italijanom, ki ga je spoznala v moškem oddelku doma. Pred dobrim mesecem je prišel, še niti besede ni znal ruski, in sta se že pomenila za prvi sestanek, ruski ljudje pa je ne razumejo. Nataša se je šele potem spet lahko razživela. Nič ni bila več osamljena med temi delovnimi, mrkimi ljudmi, ki se jim ne bi mogla nikoli privaditi. Mario je bil popolnoma drugačen človek. On je znal zmerom vse prav ukreniti. Ugleden je že in bogat. Zato se tudi sama ne bo prav nič trudila, da bi si našla zaposlitve.
Nekaj dni po tem pogovoru z upravnikom pa je jela dvomiti, ali ji Mario sploh išče kje zaposlitve. Še ta večer ga povpraša in opomni.
„Kaj bi iskal!“ je zavpil nad njo in se ozrl v tovariša, ki sta ga vsak večer obiskovala v njegovi sobi ali pa je on zahajal k njima.— „Torsen!“ — je poklical starejšega, že sivega škrbca, ki je Natašo spominjal na židovskega trgovca s kruhom. — „Stari, ali imaš ti kakšno zaposlitev za tovariša Natašjo?“
Pri teh besedah je pomignil onima dvema in se sredi smeha nalival s pivom, da mu je pijača brizgnila iz ust na rokav in po sobi. „Dolgčas ji je menda,“ je dejal oni. Vsi trije so se smejali in tudi sama se je morala, toda oni so se ji potem posmehovali še ves večer in ko je odšla, je bila pijana in slabe volje.
Prebujala se je odslej vsak dan bolj zmučena in zaskrbljena. Njeno razmerje z Marijem od dne, ko jo je užalil, ni bilo več v redu. Sum, da se Mario ne veseli več njene udanosti in ljubezni, je rastel v njeni podzavesti že davno; davno je tudi že začutila svojo odvisnost od njega, odvisnost pa po njeni vesti in mišljenju ne more dopuščati svobode. Praška je bil res lopov, toda ni so ji smejal in ni žalil. Ali je mogoče to neumno, da išče dela. Mario ni odgovoril, a zdelo se ji je, da misli tako. Zdaj je vsaj vedela, da ji sploh ni iskal dela.
Med tem pa se je v domu pripetilo nekaj, kar jo je še bolj zmedlo. Ko je prišla zvečer po Marija, ki je s svojimi rojaki v domu igral kvarte, kakršnih prej še ni videla, so pravkar govorili o njej. Ker je imela na nogah svoje edine čevlje, mehke falinke, je menda niso pravočasno opazili in tako je utegnila razumeti še tri ali štiri besede.
„Bolna je,“ je dejal mali zidarček Karlo.
„Kaj tebi to mar?“ ga je zavrnil Mario jezno.
„Pravim ti, in to je moja poslednja beseda o tem, da pusti Natašo.“
„Moralista!“ je zaklel Mario. „Bolna! Lepo bi se ti ženska zahvalila za tvoje nežne skrbi. Ženska ve samo ...“
„Ne gre, da bi izkoriščal njeno zaljubljenost.“
„Nataša!“ ju je opozoril tretji.
3.
[uredi]Orgije pijančevanja, ki jih je uvel Mario, so se ponavljale v njegovi sobi na Petrovki večer za večerom. Njegovih rojakov ni bilo tja, zato pa je Torsen privabil vsakokrat novega znanca. Nekoč so povabili še dve dekleti. Mario je nehal biti prijazen z Natašo, po nekem večeru ji je tudi prepovedal obiskovati sobo njegovih rojakov, kamor je poredkoma še zahajal igrat. To je bil zanjo hud udarec, a uprla se ni. Ali ni bil Praška tudi nekoč takšen. In Nataša bi se bila mogoče že privadila temu životarjenju, da ni nenadno zmagalo v njej spet nemirno srce, razočarano v nerazumljivem otroškem hrepenenju po nečem neznanem. To hrepenenje jo je poslej podilo po mestu dan na dan in jo uvedlo počasi med „nove ljudi“, kakor jih je zaničljivo imenovala Marijeva pijana družba na Petrovki. Po dolgi primerjavi teh dveh svetov je šele prav zaslutila svojo slabost, da se udaja ljudem, ki jih sovraži, ki se ji studijo, in da ni njeno življenje nič drugega, kakor boj z Marijem in strah pred gnusnim pijancem Torsenom, ki se ji je še v sanjah prikazoval in se je ovijal kakor ostudna kača. Mario pa je spal v takih sanjah kraj nje in se ni hotel zbuditi. In prišel je dan, ko so vse te gnusne sanje postale resnica. Ne, ona ni videla poti iz brloga. Vse jo je vleklo tja. Odkar je spoznala, da jo Mario ljubi le kot gospodar vlačugo, ga je trajno opazovala, da bi v kakšni njegovi besedi mogla dokazati to podlo misel. Globlje njena misel ni segla. Načrta o svojem življenju brez Marija ni imela, čutila je, kako si sama zmerom strastneje želi pijače, kako ji primanjkuje volje za sleherno resno delo in misel; a to je ni motilo, da ne bi v svojih najbistrejših trenutkih preklinjala Marija in sebe kovala v otroške sanje in neko drugačno življenje. On je kriv njenega propada, brezdelja ... Njen sanjavi obraz je znal sproti prikriti trpljenje in njej sami se ni zdelo že nič več hudo ali žaljivo, če so ženske govorile o njej le kot o lenobi, delomržnici, če je upravnik prečrtal njeno prijavo v klub in so se ji tudi vsi stanovalci umikali. Nataša ni bila navajena, misliti na sodbo ljudi. Zamišljena je posedala na svoji postelji pri oknu in o popoldnevih opazovala padajoči mrak.
Pozno popoldne je slonela na postelji s knjigo, ki je ni razumela. Zato pa so se ji tem razločneje vrstile misli o sebi, in to je bilo za Natašo mnogo, je bilo pravo bičanje in užitek. Druga za drugo so se ji porajale v tihi, prazni sobi in pod temi turobnimi mislimi so se bližali sozvoki mrtvaške koračnice. Zdelo se ji je, da zvene ti akordi v njeni notranjosti, neskončno daleč, nedosegljivi, in da se jih spominja le kot pesmi iz daljnih dni.
Nekoga iz doma so pokopavali. Kakor mogočna sila je priklepala turobna žalostinka Natašo k postelji. Zdelo se ji je, da vidi skozi okno; in to okno je okno novega življenja, tistega, v katerem doslej ni znala živeti in ki ga ni vredna. Bil je prvi pogreb tega življenja. In kakor ji je bilo doslej daljno in tuje, tako je ob žalostinki nad njim nenadoma začutila njegovo bližino.
Med tem se je nad mestom zgrnila noč, iz nje pa je vstalo onkraj temnega vrta veliko razsvetljeno mesto, v katerem je življenje hitelo dalje svojo neskončno pot. Za onimi ulicami, nekje na dnu je nekoč živela.
Ta pogreb iz tretjega doma je bil hkratu Natašin prvi pogreb v novem življenju. Žalna koračnica jo je dvignila nad bližnjo resničnost, razpela ji vso dušo pred oči in vso samotnost. Obudila je v nji tudi novo vero, ki je dotlej še ni razumela. Zato jo je zadel ta pogreb tako nepričakovano in tako močno, kakor da je umrl nekdo njej, ki ni imela že davno nikogar svojega na svetu. In vera v novo življenje se je zdela nji brez človeka še ta hip nemogoča. Bojevala se je zdaj z vero zdaj z nevero, nato se je duševno zmučena zmerom oklenila misli na Marija.
On je stal med tema dvema svetovoma. Bil je doma tu in tam. Ali pa je en njegov obraz samo krinka; in kateri? Še ga ni mogla obsoditi, še je dvomila, ali je bil njen sum upravičen, toda tega si ni več prikrivala, da v zadnjem času nima več čuta zanjo; in kako težko si ga bo še kdaj pridobila! Saj v njem ni nikdar verjela v tovarištvo, v njegovem načinu življenja od danes do jutri nekako ni bilo prostora za ta pojem. Nji je bilo tovarištvo le pojem srečnih in močnih ljudi, ki delajo, ki hite iz noči v mrak za svojimi vsakdanjimi skrbmi in posli. Nekoč se jih je bala, zdaj hrepeni k njim. Njena usoda pa je, iskati sebe.
Iskati si dela ni zdaj več mislila, delo ni bilo glavno. Glavno je bilo, da bi spet čutila nekoga poleg sebe. Zato se je vselej veselila Marija. Ali naj ga zapusti, kot tovariša? „Zbogom! Ne razumeš? O, jaz sem ničvrednica ...“ se je pogovarjala z njim.
Stresla se je ob misli, da bo nocoj spet pri njem, v njegovi sobi na Petrovki. Ali pa bodo v sobi spet gostje, Torsen, Andrejev; umazani trgovec in podli Torsen. Ko bi v tem hipu stopil Mario pred njo, bi pokleknila predenj in ga prosila usmiljenja. Sklenjeni roki sta se ji zaželi od groze in strahu. Vse to ni imelo več smisla, preveč je začutila, da nima dovolj moči za takšno življenje. Da, postala je preobčutljiva, kakor je že enkrat Mario dejal.
Nocoj se mora odločiti med njima.
V prvi temi je šla na Petrovko, prehodila razburjena še dve ulici, krenila nazaj in se splazila previdno do sobe. Nocoj ni prišla k njemu večerjat. Ni planila v sobo. Naglo se je umaknila od vrat, ko je zaslišala v sobi moške glasove in znani krohot. Prižela se je k steni in poslušala. Marija še ni bilo. Družba ga je pričakovala in ga psujoč preklinjala. Govorili so vmes o Nataši, vsaj tako je razumela imena, ki jih rabijo za dekleta z ulice. Nekdo je razbijal enakomerno z nožem po mizi in mlaskal z jezikom. Po teh znakih je spoznala Torsena. Z njim je bil gotovo Andrejev. Z jedjo si preganjata dolgčas.
Dalje ni poslušala.
Mario jim je torej prepustil sobo in njo. Sam pa je šel morda k svojim rojakom igrat kope.
Vrnila se je naglo domov in brez pozdrava stopila v dolgo moško sobo v prvem nadstropju. Do enajste ure je dovoljen obisk. Njej pa že ni bilo treba niti tega dovoljenja. Izmed vseh šestinpetdesetih postelj morda ni nobene, na kateri ni že kdaj s tovariši in dekleti kramljala. Kamorkoli sede, jo sprejmejo. Včasi ji ponudijo čaja s sladkorjem. Čeprav je že dolgo ni bilo sem, še dobro ve, kateri stol je ob tej uri prost in kdaj se vrne lastnik te ali one postelje iz mesta. Tiho sede, ko se naveliča sedeti na stolu, sezuje falinke in se sključi vsa na tovariško posteljo ob peči.
V gorenjem delu sobe so sedeli kvartači. V šumu in navdušenju nad igro so se nekateri nehote ozrli.
Poglej! Nataša je prišla, nič posebnega. Nekoč je bila Marijeva ljubica. Malo bleda je, ni še prav ozdravela še zdaj ne, in postarala se je. Dolgi svetli bubi lasje ji spreminjajo obraz v še bolj žalostno, pepelnato masko. Njena obleka je kljub zimi še ista, tenka, s kratkim vrhnjim suknjičem, ki ga v sobi ne odloži. Na nogah pa seveda falinki; ne bi bila ona, če ne bi imela teh. Le zakaj se Mario ne obrne? Zapazili so, da mu ne bo prav, in utihnili. Sliši se samo še igra ter vmes močno dihanje nekoga, ki spi v dolnjem koncu sobe. Kmalu pride nočni nadzornik doma in bo pozval goste, naj se odstranijo. Igra postaja nervozna. Vrag vedi, zakaj ni več prave igre!
Nataša je v hipu pozabila na dvome in vse prejšnje odločne misli. Njeno zadovoljstvo, da sedi zdaj tu, da je našla Marija in da sme zdaj sedeti tako rekoč med njimi, ji je bilo nedvomno poseben užitek, podobno ugodju mužika, ko se prvič na vlaku lahko zlekne pod klop in zaspi. Mnogo več tudi ona ni potrebovala. Naslonila se je na vznožje železnega posteljnjaka in opazovala osvetljeno skupino kvartačev. Sedeli so kakor doma v najbolj tihi sobi. In tudi ta trenutek ni pomislila, da so domovi teh ljudi v daljnih krajih. Na bližnji postelji sta zasenčena navidezno spala veliki mehanik, Italijan, in njegovo dekle, Rusinja. Onkraj med Bolgari se je nekdo pogovarjal v drdrajočem jeziku. Tik Nataše sta stali ob mizici dve njeni znanki. Jetična Židovka je izbirala rutice in položila eno na vzglavje Natašine postelje ter šepetaje rekla: „Posodil mi jo je, pa sem jo oprala. Ali ti tega čakaš?“ — „Ne vem, koga misliš,“ je odvrnila Nataša. — „Dober človek,“ je dodala Židovka in sedla na nasprotno posteljo. Nato sta utihnili. Igralci so postajali spet glasni. Nežni Fabio in drobni Karlo sta se pričkala. Vzroka ni vedela. Poslušala je Marijev glas, ko je miril onadva. Obraz je okrenila po dolgi sobi čez vse tri vrste posteljnjakov, da bi videla vsakogar, ki stopi v sobo. Nenadoma se ji je zazdelo, da je tudi ona doma v tej sobi. Bilo je toplo. Rahla svetloba je obsevala mimo senčnikov komaj neznatne delce sobane. Pri peči je nekoga premagal spanec. Kovač v kotu je smrčal. V poltemi je razumela, da vsi radi prihajajo sem. Vzljubila je zaradi tega tovarišice, ki jih je tu spoznala. Spomnila se je samih lepih dni z Marijem. Res, njej ni bilo treba ničesar več, tu se je spet zbralo vse življenje. Zatopila se je v misli in občutja, oči so ji tavale po poljanah in daleč do obzorja, ki je v njenih predstavah do tega trenutka obdajalo ta tihi dom kot svoje središče. Po širnih poljanah krog mesta je plavala tišina, ki jo večno spremljajo zvoki veličastne koračnice. Po svoji navadi je sklenila roki v naročju in se prižela nanje. S krčevitim notranjim vzdihom je zašepetala sama pri sebi brez jasne misli: Živeti! Živeti! O, že davno je pozabila, že davno ni mislila na to, da je bila prej zelo bolna ali da bi umrla.
„Nataša,“ je nenadoma rekel Karlo.
„Naj čaka,“ je dejal Mario.
„Jaz mislim, da tebe čaka, ne mene.“
„Saj to je. Molči, naj odide!“
„Nataša!“ je nadaljeval oni po rusko. „Lezi in zaspi!“
„Molči in igraj!“ sta ga prekinila soigravca.
Nataša se je zdrznila. Podmolklo je slišala svoje ime.
„Enajst bo ura, dovoli mi, da grem spat, Mario! Zaspana sem.“
„Ti kar pojdi!“
„Tebe sem čakala, dragi.“ Najraje bi se bila zasmejala od dobre volje.
„Tako, tako,“ je zategnil Karlo. „Glej, v čem je stvar!“
Mario se je naglo odmaknil od mize in ga osorno pogledal.
„V čem? Kaj to tebi mar?“
„Haha, kaj meni mar. Zdaj vidiš. Kadar pride tebe čakat, potem glej, da se spraviš domov pokorno in srečno!“
„Ne bomo nehali igrati?“ je vprašal Fabio.
„Zakaj pa?“
„No, že veš, zakaj,“ je dodal Karlo in odločno vstai.
„Igraj!“
„Pustimo! Nataša je bolna.“
„Spravi se spat!“
„Jaz? Jaz nisem bolna.“
Mario je vstal, obstal tam, daleč od nje in jo nevoljno ošvrknil s pogledom. Nehote se je dvignila in pokleknila na postelji ter ga opazovala. Zavedela se je, da vidi vso njegovo krasno postavo, rast, ki je bolj tenka od dekličje in krepka ko pri metalcih diska. Njegov glas jo je znova predramil.
„Pojdi zdaj, Nataša! Dovolj je tega. Ali sem te jaz vabil? Povej!“
Nataša je molče zrla vanj. Njegovo vprašanje se ji je zazdelo drzno. Usta je neopazno odprla od začudenja. V hipu se je domislila, zakaj je bila prišla.
„Nočem,“ je končno izrekla eno samo besedo, izgovorila pa jo je tako trdo, uporno, da se je Mario zdrznil in se zbal njene slabe volje.
„Nočeš. Pa pusti! Jaz sem prišel igrat s tovariši in ne maram, da bi nas tu motila. Ali si že večerjala? Kupil sem ti funt masla. Ali si ga našla? Doma se pomeniva.“
„Ne maram tvojega masla.“
„Zakaj pa laziš za menoj?“
„In kam bi hotel ti, naj grem?“
„Izgini.“
„Ne igraj se z menoj!“ je nehote dopolnila najbolj skrito misel, da mu je vse samo igra.
Stopil je k njej in jo stisnil za roko. Glasno pa je dodal, da so mogli vsi slišati: „Pojdi domov!“
„Kam ?“
„Na Petrovko pojdi in me počakaj. Saj ni daleč. Jaz moram nocoj še v klub.“
Gledala ga je uporno in vprašujoče.
„Domov pojdi, pa v svojo posteljo!“ se je nevljudno oglasil Karlo.
Mario je divje zagrozil z očmi in ji glasno ukazal:
„Pojdi, če ti rečem!“
„Ne. Ne boš mi ukazoval.“
Pogledala mu je v obraz in sama začutila, kako ji gore oči in obraz od nenadnega sovraštva. Sum se ji je utrdil. Da, namenoma se je umaknil iz svoje sobe in prepustil njo samo onima dvema.
Zgrabila jo je silna volja, da bi mu povedala to zdajle pred vsemi. Pred vsem svetom. Naj oni razsodijo!
„K Torsenu in onemu škrbcu!?“ je siknila.
V istem hipu je začutila pekoč udarec na licu. Mario se je bil sklonil tik do nje in jo udaril po ustih.
„Nehaj!“
„Biješ me še!“ je vzkliknila in se prijela za lice. „Ti hinavec, podlež! Torej je vse resnica? Moj Bog! Nisem verjela.“
„Drži jezik!“ je zamahnil Mario znova in jo hotel pograbiti za lase.
Medtem pa je že planil Karlo k njemu in ga odrinil, rekoč:
„Ti, nehaj!“
Da bi preprečila pretep med njima, sta stopila Fabio in ostali Italijan bliže. Marijeve pesti, ki so se že neopazno dvigale proti njemu, so padle. Karlo je zaničljivo meril njegove kretnje.
„Zakaj?“ je vprašal. „Sramuj se, da si jo udaril!“
„S kakšno pravico jo tepeš?“ je vprašal Fabio.
„Tu ni nikakšne pravice,“ je povzel Karlo. „Kdor bije ženske, nima pravice do zagovora.“
„Jaz ti pokažem, s kakšno pravico! S kakšno pravico se pa ti vmešavaš v moje zadeve!“ je vpil Mario, toda neprijazni obrazi vseh tovarišev so mu spet vzeli pogum. Raztogotilo ga je, da Nataša joče, in ves zmeden se je pričel zagovarjati.
„Jaz skrbim zanjo, ne ti. Ali ste kdaj storili zanjo le toliko, kolikor jaz vsak dan? Vi, vi idijoti!“
„Glej, glej!“ ga je prekinil Karlo. „Kaj si ji pa dal?“
„ Vprašaj jo! Jaz sem ji bil tovariš, ko je vi niste niti videli. Pri meni je dobila hrane, kadarkoli ...“
„In zato misliš, da si njen gospodar. Jaz ti povem, da jo ti izkoriščaš, ne ona tebe. Razumeš? O, ti ne razumeš. Seveda ne. Videl sem že, kaj je tebi. In zdaj si jo še udaril.“
„Ali si ti tovariš?“ je nadaljeval, ko so vsi molčali.
„Vzemi si jo pa ti, ki si samaritan! Vzemi si jo. Jaz sem danes dovolj spoznal to vlačugo.“
„Mi smo tebe spoznali. Nam ne moreš ničesar utvarjati,“ je dejal nenadoma rezko Fabio.
„Stoj! Naj ponovi, kar je dejal,“ se je razjezil Karlo in ostro prekinil oba. „Ponovi!“
„Ničvredno vlačugo!“ je ponovil Mario.
„Mario!“ je kriknila isti hip Nataša. „Mario! Podlež! Podlež! Lažeš, sam veš, da si lažnik. Jaz sem — Jaz sem hodila k njemu, ker sem ga ljubila?“ je nadaljevala proti tovarišem. „Pa nisem slutila.“
„A zdaj me žališ pred tem idiotom,“ je zavpil Mario ves zmeden.
„Verjela sem ti, da hočeš mene, mene!“
„Ali ti nisem zato dal vsega? Moji nameni so pošteni, jaz ...“
Zdaj mu ni mogla več oprostiti.
„Ali tudi to, da si upijanil Torsena? Ali tudi to? In mene si upijanil.“
Mario je prebledel in se umikal pred razbesnelo Natašo. Videlo se je, da ga je njena obtožba zadela kot kladivo.
„Tudi to,“ je nadaljevala, „da si me izvabljal po naročilu?“
„Kdaj? Kdaj? Naj pove kdaj!“ je kriknil obtoženi, gledajoč mimo nje.
„To naj ti jaz povem ? Sam veš! Sam povej, zdaj, tu pred vsemi. V dušo ti vidim, da veš. Zdajle, nocoj sta me čakala Andrejev in Torsen. Zdaj vedi še to. Pred vsemi povem, ker se ne bojim nikogar. Niti tebe ne, ti, ti, ki si me prodajal!“
Marija so očitno zadele njene obtožbe v jedro slabe vesti in samozavesti; planil je, pograbil Natašo z obema rokama za rame in jo poskusil potegniti s postelje. Ko se mu je naglo izvila, jo je potegnil in vlekel za lase. Videti je bilo, kakor bi jo bil znova udaril. Njegova sirovost je tako presenetila navzočne tovariše, da se prvi hip nihče ni zganil dekletu na pomoč. Tem urnejši pa je bil Karlo nato, ki je kot blisk šinil vmes in z enim udarcem v obraz odbil napadalca od njegove žrtve, pa ga z vso silo treščil na tla ob vznožju nasprotne postelje. Vsi okrog so še osupli stali na prejšnjem mestu, ko si je Nataša popravila lase, potegnila ovratnik kratkega plašča na obraz in hotela oditi, a je samo zajokala. Njen obraz je bil videti še bolj izmučen, še starejši in še bolj upadel. Kakor da so vsi hkratu opazili njeno tenko, kratko krilce in vso siromašnost, se jim je zazdelo, da se trese tudi od mraza. Boj med onima jih ni zadel tako kakor to, da se med njimi godi nekaj strašnega s tem dekletom, ki se jim je vedno smililo, ker je bila sirota. Karlo je še drhtel in si razburjeno popravljal lase.
„Poznam te!“ je strogo dejal dvigajočemu se nasprotniku. „Vedno si le igral pred nami tovariša. Ti si bil vedno gospod.“
Mario je šrše švignil z očmi po njem in po Nataši in s studom odvrnil: „Vse to zaradi te vlačuge, zaradi vlačuge!“ je ponovil kljub strašnemu Karlovemu gibu, ki je vznemiril celo ostala dva. — „Zaradi bednega, histeričnega vrišča se nisem še nikdar tepel, niti ...“
„Ven!“ je kriknil ta hip Karlo in se zagnal vanj. „Ven, ti pravim, ti izkoriščevalec žensk, ti kreatura ...“
Ruvala sta se proti vratom, dokler se ni Mario ustavil, da si poišče suknjo. Tedaj so obstrmeli pred njegovim krasnim kožuhom, pred suknjo, ki so jo vsi na njem poznali in ki ni nikdar prej zbudila v njih slabe misli. Obstali so pred to polgosposko kretnjo človeka, ki se je še pred eno minuto do smrti pregrešil nad bednim, svojim dekletom in si zdaj z običajnimi, bahavimi gibi uravnava svoj dragi plašč. Isti Mario je pred trenutkom omenjal kruh in maslo, ki ga je dajal dekletu, zaljubljenemu vanj. In zakaj ga je dajal? Ali niso dekletove besede v njeni nagli jezi izdale gole resnice? Nihče ni več dvomil, da so bile njene obtožbe več ko histerija. Tam stoji žrtev, tu nečloveški plitvež, izkoriščevalec. Zaželeli so si, naj čimprej izgine iz sobe, niso ga mogli več gledati spričo tega, da so ga še pred nekaj časa spoštovali med seboj kot tovariša. Kaj hoče ta človek zdaj še od njih?
Ozrl se je še enkrat proti vsem, kakor da je čakal na to, in zamahnil z roko v smer proti Karlu. Sovraštvo in zaničevanje njegovega pogleda sta se zagrizli v tovariša in v Natašo.
„Za takšno nesramnico!“ je še enkrat siknil med zobmi in se zagnal mimo. Nato je nenadno obstal pred skupino tovarišev in glasno, počasi in s poudarkom izgovoril proti Karlu: „Vidi se, da nisi bil obsojen zastonj na galero, ubijalec!“
„Izgini!“ so temno zrasli nad njim in nekateri so poskušali zastaviti pot, da se ne bi znova spopadla. Karlo pa si je s komolci napravil pot med njimi in šinil kot blisk mimo njih. Z eno roko v žepu in sklonjen do tal, je bil videti pripravljen na boj. Mario se je naglo zaustavil in stala sta si sključena za napad z očmi v oči.
„Ven, izkoriščevalec žensk in lažnik!“ je kriknil Karlo nad njim in škrtnil z zobmi, da je vsem zastala kri in so s strahom pričakovali najgroznejšega dejanja. A hitreje kakor tovariši se je zavedela iz tega Nataša, ki je preko ramen opazovala prizor. Nepričakovana Karlova pomoč ji je do tega hipa dajala moči in poguma, da se je uprla Mariju in izpovedala svojo obtožbo, ki se je sicer ne bi bila nikdar upala glasno izreči. In njena obtožba je bila pravična. Zdaj je vedela, da je Mario ni nikdar ljubil in da je navaden lopov. Kljub temu pa se je v vsej svoji notranjosti zbala zanj, ko se ji je zazdelo, da je opazila v Karlovi roki nož.
„Pustite ga!“ je kriknila. „Pustite ga!“
Preden so se nasprotniki zavedeli iz strahu in novega začudenja, je že planila od peči sem ter se vrgla pred Karla.
Mario je izrabil priliko in pobegnil.
4.
[uredi]„Kaj je zdaj?“ se je umaknil Karlo od nje, spravil nož v žep in vprašujoče zrl zdaj njo zdaj tovariše, ki niso bili nič manj kakor on zmedeni in presenečeni nad tem preokretom. „Ali si prej govorila resnico ali ne?“
Sopel je še, vznemirjen od podle Marijeve žalitve, ki jo je moral na Natašino zahtevo požreti brez osvete. Smrtno užaljen, po njeni krivdi ... Toda spoznal je iz pogledov, da tudi oni niso verjeli Marijevim besedam. Zato se je nekoliko pomirjen obrnil k Nataši, ki se je onemogla zgrudila in jokala v blazino na postelji.
„Ali te je žalil ali ne? Te je udaril ali te ni? Te je dajal drugim ali ne? Govori!“
„Ljubiš ga,“ je napol vprašal Fabio.
„Priznaj, da ne moreš ljubiti takšnega podleža! Zakaj si prišla za njim k nam, ako ga ljubiš? Sploh te jaz ne razumem,“ se je razburil Karlo spet zaradi nje.
„Nisem vlačuga! Nisem vlačuga!“ je kriknila, kakor da je preslišala vsa vprašanja. „Samo v meni ni bilo moči, moči ni bilo. Ljubila sem Marija. Naj bo to poslednjikrat, da sem izgovorila njegovo ime. Jaz sem kriva, ne on.“