Naskok na stroje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Predigra iz drame Naskok na stroje[1]
Ernest Toller
Prevedel Mile Klopčič
Izdano: Književnost 12/1 (1933), 429-432
Viri: dLib 12
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Westminsterska palača. Zborovalnica angleške zgornje zbornice. Predigra je uprizorljiva s preprostimi sredstvi pred zastorom. V sredini pult, za katerim sedi lord kancelar. Desno in levo sedeža za lorda Byrona in lorda Castlereagha. Ostali lordi v prvi vrsti gledalcev. Kraj prizorišča: Angleški parlament. Čas: 1815.

Lord Kancelar: Zakonski predlog vlade: smrtna kazen za slehernega, ki razdira stroje. Predlog: pri prvem čitanju z veliko večino sprejet. Prehajamo k drugemu in tretjemu čitanju. Lord Byron ima besedo.

Lord Byron: Vam vsem je znano, dragi lordi, o razdiranju.

Delavci so osnovali zveze,
nastopali z nasiljem, netili revolte.
Odkod jim to početje?
Kdo je izpodkopal deželi blagor? —
Politika »veljakov«!
Politika roparskih vonj!
Politika junakov,
ki vaše knjige govore o njih,
politika, ki je postalo zlo za vse ljudi! —
Sleparstvo, oderuštvo, kraja in pohlep —
vse to se je razpaslo med visokimi
razredi kakor gnusna plésen.
O dragi lordi,
kdo bi se spričo tega čudil,
da neizmerno bedni delavci
pozabijo dolžnosti državljanov in — grešé?
Podobno le poslanci še greše
po parlamentih dan za dnem.
In kakšna je razlika?
Visokemu zločincu znana so vsa sredstva,
da ogne se vsem zankam zakona.
Le delavec se pokori za greh,
ki ga je vanj prisilil glad ... glad!
Stroji so mu vzeli delo,
stroji so pehnili ga v propast,
v njegovem srcu je kričal upor:
Narava hoče, da živimo vsi!
Narava noče, da peščica bogati,
a druge lakota mori.
In delavec je bil voljan,
da bi ledine preoral,
samo lopata ni bila njegova!
Beračil je. Je na Angleškem kdo
prišel s predlogom: Olajšajmo mu bedo?
Obup ga v brezno slepih je strasti pognal.
In temu ljudstvu, dragi lordi, pravite svojat,
in vpijete: Posekajmo pošasti glave,
pobesimo vse vodje! —
Kjer je potrebna milost, si želi režim krvi.
Ni bolj nespametnega sredstva kakor meč!
Pa si oglejmo, dragi lordi, to svojat.
Svojat vam orje polja,
svojat so vaše služkinje,
svojat mornarji in vojaki,
svojat je tista močna roka,
ki ž njo lahko kljubujete sovražnikom —
in ki bo kljubovala tudi vam,
če boste zbičali jo v slepo pot obupa.
Še eno dovolite naj povem:
za vojne vaša mošnja je bila vsekdar odprta.
Le del denarja, ki ste ga »človekoljubno« prepustili
tuji državi za vojno,
ko se nahajala je Portugalska v vojni stiski ...
le del denarja bi zadostoval,
da bi domačo bedo omejili
ter nas odrešili prijaznosti vešal.
Na Turškem sem bil priča silne despotije,
nikjer pa take bede kakor na Angleškem,
ki se krščanska imenuje. —
In kaj je vaša medicina? Smrtna kazen!
Koren-lečen vseh velikih sleparjev,
ki se gostijo na račun držav.
Kaj ni že vse preveč krvi na zakonih?
Naj kri preliva se dotlej,
da bo v nebo kričala po osveti?
Je smrtna kazen medicina proti gladu in obupu?
Vzemimo na primer, da — dragi lordi —
sprejmete smrtno kazen. Oglejte si moža,
ki ga vaš zakon tira pred sodnika.
Izmozgan od gladu in od obupa otopel
prezira to življenje, — ki po vaši je cenitvi
manj vredno kakor stroj za nogavice.
Nasilno ločen od žene in ločen od otrok,
ki ni jim mogel zaslužiti kruha (in vendar bil bi rad!),
stoji obtožen pred sodnikom.
Kdo ga obsodil bo na smrt?
Dvanajst poštenih?... Nikdar!
Postavite dvanajst morivcev za porotnike,
in rablja, dragi lordi, naročite za predsednika sodišča!
(Med govorom so se lordi ironično posmehovali. Klici: Hura!)

Lord Kancelar: Lord Castlereagh ima besedo.

Lord Castlereagh: Slišali ste, dragi lordi,

besede tega častivrednega gentlemana.
Govoril je kot pesnik, ne državnik.
Poet naj piše drame, kuje verze,
politika pa je obrt železnih mož.
Zavzemati se za svojat,
to je pač pesniška slabost.
A za državnika velja samo načelo gospodarstva.
Uboštvo pa je večni zakon in po božji volji.
Sočustvovanje v parlamentu je odveč.
Župnik Malthus nam je razodel: Stotisoče
preveč živi jih na Angleškem.
Narava odpoveduje hrano tisočim.
Grozot smo priče.
To je orožje božje, ki se mu
bogaboječe moramo pač pokoriti.
Kar prebivalstva je preveč,
iztrebijo ga vsako leto vojna, beda
in zločin.
Mar naj naravni se postavi, dani od boga, upremo?
S tem bi uprli so morali!
Sprejmimo predloženi zakon,
izvajajmo ga z vso strogostjo.
Če bi podpirali uboge,
bi jih vzpodbujali k ploditvi!
A revno ljudstvo na Angleškem se ne sme množiti!
In vsaka pot je prava, da le temu smotru služi —
v kolikor je pač nravstvena in v skladu s cerkveno postavo.

Medklic lorda Byrona: Otroci pa naj umirajo za lakoto!

Lord Castelereagh (lordu Byronu):

Razumem vašo lepo gesto, častivredni lord.
A kot državnik odgovarjam hladno:
čim več otrok bo vzela smrt,
tem večja sreča za bodoča pokolenja.
Preveč ljudi imamo, velecenjeni poet.
Najlepše čuvstvo
ne more izpodbiti teh besed.

Lord Castlereagh (se obrne k ostalim lordom):

Predvsem pa prosim, častivredni lordi,
na eno mislite:
Blagor kraljevine je v nevarnosti!
Odkrili smo zaroto proti redu, proti miru!
Ta zakon je le davek na oltar pravičnosti!
Poet naj le čuvstvuje,
državnik pa pozna samo številke in razum.
(Lordi pritrjujejo. Vzklikajo.)

Lord Kancelar: Govorniška lista je izčrpana. Zaključujem debato. Glasujmo! Kdo izmed častivrednih lordov je za zakon?

(Vsi lordi, razen lorda Byrona, vstanejo.)

Lord Kancelar: Kdo proti, prosim.

(Lord Byron vstane. Krohot.)

Lord Kancelar: Eden. Zakon sprejet. Sejo preložim na jutri.

(Oder zatemni.)
  1. Opomba uredništva: Dne 1. decembra dopolni Ernst Toller svoje 40. leto. Drama obravnava znano zgodovinsko epizodo, ko so delavci napadali stroje, ker so (v zmoti) videli v njih povzročitelje svoje bede in trpljenja.