Nasedli brod, 3. del
| Nasedli brod Tone Seliškar |
| |||||||||||||
1.[uredi]
Jošt, ki orje njivo za zimsko setev z eno samo roko!
Ana gleda okozi okno v jesen, ki se preliva čez to pokrajino, kamorkoli seže oko. Rdeče gozde, ki gore v mnogoterih barvah za njivami, in hoste, ki gredo čez klanec v vse višje hribe, na katerih se v živobarvno množico listavcev zadira dolg pas temnih smrek. Solnce žari skozi čisto jesensko ozračje, zlati spodaj na jasi vodo v ribniku, ki je vsa preraščena s ploskimi listi lokvanja; domačije med temi temnimi gozdi pokojno žde in mežikajo v lepi dan, v svetlobo neba, pod katerim so tu pa tam nanizani drobni oblaki, ki venomer spreminjajo svojo podobo. Včasi so kakor otroci, ki so pognali za žogo, ko se obrneš in zopet ozre vanje, so že mični jezdeci, ki drug drugega prehitevajo.
Vsakikrat, ko obrne orač s svojo edino roko plug, se zaiskri rezilo v svetlobi in takoj zopet vtone v zemljo, ki se odmika železu kakor vodni val. Oba vola stopata počasi, enakomerno, nič se jima ne mudi, slepo sledita volji, ki ju goni.
Preko njive koraka Justin, da pozdravi prijatelja.
Spodaj pred šolo se igra Bogdan. Na avto nalaga pesek in ga po vrvici prevaža čez cesto.
Iz razreda done mladi glasovi v zboru. Otroci čitajo iz berila.
Ana stoji pri oknu.
Obrne se v sobo. Ozka je in dolga. Tu je okno, ki je visoko od tal, tam so vrata, ki so zaprta.
Tako gre v Ano vse bolj in bolj, da je to kletka, iz katere ni izhoda. O, da, je izhod! Toda je kakor ptička, ki je slepo zletela skozi odprta vratca. Ptička ne ve in ne more najti izhoda, Ana pa ve, natančno ve, da je kljuka na vratih in da ni zapaha. Morda pa je zapah! Morda pa tam niti vrat ni, temveč samo zrak, ki je pretkan z nevidno rešetko? Misel gre skozi zid in se požene čez sto gora. Ana pa ve, sluti, prav za prav je že vse dognano in se ne da premakniti: njena misel je pribita na križ te rešetke in prebodena.
Ura, ki se je je najbolj bala, je prišla. Da bi prišla polagoma, mirno, da bi jo lahko od minute do minute spregledala in si dajala odloga: še pol ure, še deset minut, še dve tihi, mirni minuti.
Treščila je kakor huda ura.
V nji sta dva svetova, ki se ne moreta pomiriti. Ne moreta, ker je preveč za eno samo srce.
Naslonjena nad mizo grebe kakor obupanec po svoji razboleli notranjosti in bi kar moči hitro rada našla karkoli, da bi se utešila.
Ko je še do vrha polna ljubezni in še vsa žari od nje ...
Iz dna svoje potne košare vzame knjigo, v kateri je skrila napol popisan list, ki ga je dopoldne pisala Wydri. S hitrimi pogledi preleti vrstice, ki so se končale sredi lista. Zgoraj je napisano:
Ljubljeni, zakaj si šel od mene? Vse noči preslonim na oknu Tvoje sobe in ko bobne na tisti strani, kjer si Ti, topovi, trepečem, ko mislim, kako blizu si smrti. Tako sem sama! Najina ljubezen je bila vendar tako lepa, da je zdaj, ko Te ni, toliko strašneje. Tvojo sliko, ki jo ne smem nikamor obesiti, nosim s seboj in se zatekam v urah bridkosti k Tvojemu obrazu. Ivan ...
Rada bi še povedala, na ves glas od veselja zakričala – pa ne sme. Nikdar ne bo smelo biti očito, kar je bilo med njima najlepšega!
Med prsti še vedno stiska pismo, ki ji ga je dal Justin. Bere še enkrat in se smrtnobleda smehlja vrsticam.
– Kaj senca za zavesami, kaj steza ob Gradaščici! Ah, si je dejala, kako malo si videl, kdorkoli si pisal, te najine ljubezni.
Prižge vžigalico in zaneti list. Ko plamen že zamre, ko se list že ves zogljenel zvija in šušti, kakor da šepeta besede, napisane na njem, ga položi na okno. Veter ga zgrabi, razlomi in nebroj črnih metuljev se dvigne v zrak.
Potim vzame pismo, ki ga je pisala Wydri. Krčevito ga stiska k sebi. Silen boj je v nji, ne more se in ne more odločiti. Vžigalica je že pripravljena, v sobi je še vonj po ožganem papirju.
Spodaj na njivi sedita Jošt in Justin.
Bogo teče čez ogone in kliče:
– Očka, očka, avto se je pokvaril! Njegovi temni, dolgi lasje se v vetru češejo nazaj, avto, ki ga ima na vrvici, poskakuje za njim, kakor bi gnal za seboj nerodnega kužka.
Vrne se k mizi in prižge. Plamen se počasi dviga iz zanetenega vogla proti sredini, vsako črko posebej obide, da se v črnem oglju izboči tinta, in ko je že vse končano, še vendarle razloči besede. Rahlo, rahlo skuša dvigniti to črno, šelestečo, napisano misel. Toda komaj se jo s prsti dotakne, se sesuje v sto koščkov in ko zavzdihne, se dvigne v zrak in je ni več.
Ta hip je bilo zanjo dognano vse vnaprej.
Bilo je v njej kakor sesut kupček črnega papirja.
Prešibka, da bi si sama črtala pot v bodoče dni, tava v krivdi, ki si jo priznavala, vest jo je bodla.
– Bila je ljubezen, ki je ne bi smelo biti! je preudarjala v sebi, pa vendar je bilo kakor en sam pomladni dih.
– Kakor je bila lepa, morda edina velika ljubezen v meni, ne sme je biti več. Grešila sem. Moža sem varala, ki me morda resnično ljubi ...
Morda? Beseda, ki premnogokrat sklepa usode!
Morda? Beseda, ki vzbuja slutnje, ki dviga upanje!
Skuša odložiti vse te na znotraj obrnjene misli, z naglico poskuša urediti stvari, ki so najbolj očitne in izdajne, z vso drznostjo namerava zgraditi porušeni most v staro življenje.
Utajila je ljubezen!
Prvi pilot se je zadrl in zagvozdil v mehko dno struge.
Sežgala je pismo!
Dvoje pisem, ki ju je pisal eno iz Postojne, drugo iz Divače, je skrila v Ljubljani pod marmornato umivalnikovo ploščo, vse, karkoli bi v njegovi sobi spominjalo na najmanjšo sled njune ljubezni, je zabrisala, samo njegovo fotografijo še hrani.
Odpre kovčeg in jo vzame iz knjige. Slika ga kaže pri delu v njegovem ateljeju. S škarjami izreže samo njegov obraz in ko striže, tiho joče. S težavo odpre zadaj na svoji zapestni uri pokrovček in skrije sliko med obe srebrni steni.
Toda hujše kakor vse to je misel, pošastna misel in smrtna groza, ki je zaplapolala po njej, vsak trenutek, ko je začutila, da bi rodila sad te ljubezni, če bi ne bila Justinova žena.
Točno računa:
Dva meseca …
Zastira z bolečino vsa čuvstva, pregleduje vse možnosti, nikjer pa se ne more ustaviti tako trdno kakor pri sklepu, ki ga je napravila, ko je spoznala, kako je v nji.
Za hip se zamisli nazaj, ko je z največjim samozatajevanjem zamolčala ljubljencu to srečo. Da, srečo! O bog, s kakšnim hrepenenjem bi pričakovala otroka, ki ji ga je dal!
Tako pa ....
V vseh najhujših urah njenega zatajevanja, ko ji je bilo mnogokrat, če je mislila naprej, tako hudo, da bi bilo mogoče zblazneti – pa ni nikoli mislila na smrt. Nikdar se ni vdala omamnemu pohlepu, da bi umrla, vse preveč se je oklepala življenja.
Pred smrtjo se je vsakikrat zgrozila.
Smrt ji je bila tako strašna, takšna neizbežna misel, da se je včasi, ko se je zaradi bog ve česa domislila poslednje ure, zjokala nad samo seboj.
– Umreti se najbolj bojim, je dejala Marti. Čemu? Ker ne bo potem ničesar več. Ne mene ne tebe ne nikogar!
Že prvi mesec je bil v njej sklep, ki je neodložljiv, danes pa tako živ, da se je togotila nase, ker ga že ni davno izvršila. Zdaj lahko še vse zakrije. Toda že misel sama, da bo morala deset dni živeti s človekom, ki nima vse dotlej, dokler je ta živi plod njene skrivne ljubezni v njej, nobene pravice, je tako grozna, da si je grizla ustnice od nemoči, ker si ga ne more hipno iztrgati iz sebe in uničiti.
Potem je z živo voljo pretehtala vse načine, da se vrne k Justinu.
Vrniti se nazaj v življenje, ki je bilo pred vojno?
– Ali je mogoče, se vprašuje, vrniti se k možu, ko je bil že čisto pozabljen? Ali je mogoče najti ljubezen, ki se je kakor megla razgubila v nič?
V trenutku stiske, ko ni česa za premišljanje, je jasno, zanjo neodložljivo:
– Mogoče ali nemogoče? Zame je samo en odgovor, ki ne more biti drugačen nego: Moram!
Marta bi vedela pomagati, ona zna vse, sto raznolikih vprašanj ume razvozlati. Večkrat je že omahovala, da bi šla k nji in se ji razodela. Kakor ji je prejšnji čas vse zaupala in se ji vedno izpovedovala, iskala pri nji vere in poguma v vseh stiskah, tako se je zdaj zbala njenega umerjenega pogleda na vse stvari.
– Moj bog, kako bi me sodila, če bi ji povedala? Lahko mi reče: vlačuga!
Ko se ozre skozi okno, vidi Justina in Jošta, sedeča na travi. Bogo sedi očetu na kolenih in gleda vola, ki se mirno paseta kraj njive.
Oče in sin!
– Jaz, žena in mati, pa stojim tu za zidom in se ne upam dihati v to idilo, šine v Ano in muči se, muči, da bi postavila sebe v okvir te slike, ki je tako jasno kakor vsa pokrajina pred njenimi očmi.
Po stopnicah drobe koraki šolarjev. Nekateri gredo v vas, drugi skozi hosto, nekaj deklic po stezi mimo ribnika v vas, ki je onkraj gozda.
Marta je prišla.
Še vsa prežeta je šolske sobe, računic in čitank. Na obrazu se ji vidi, da je komaj zmagovala uro, ker jo je gnalo med svoje ljudi, ki so tako nepričakovano dočakali veliki dan.
Objame Ano in jo potegne od okna.
– Torej si srečna, Ana? jo vpraša vesela.
Ana se smehlja. Saj se mora smehljati, da se izogne odgovoru.
– Poglej, pravi, kako hitro sta si dobra z očetom!
Marta gleda skozi okno. Zamahne z roko in, vsa razvneta od notranjega zadovoljstva, reče Ani, ki je tisočkrat ranjena:
– Vidiš, in tako bom žena njegova!
Četudi je v nji trepet prevelike sreče, opazi le na Ani molčečnost in hudo misel, ki je čudna, nenavadna za takšen trenutek.
– Kaj ti je, draga? Ali ti ne vriska srce? Žene jo v izpoved, premaguje se, stiska ustnice od bolečine in si hoče izjokati vse, kar jo boli. Ne, preveč bi bilo solz.
– Mislila sem, da bo vse drugače, je dejala potem, ko je z železno voljo potlačila solze. Prehitro je prišlo. Morda se še nisem osvestila v trenutku, ki me je zatekel tako iznenada.
– Včasi prevelika sreča človeka stare, pravi Marta prisrčno. Da, da, srce je kakor otrok, ki si ne ve pomagati. Moj bog, kako sem ga jaz težko čakala! Pojdiva k njima, vzklikne in jo potegne za seboj.
– Počakaj, Marta, prosi Ana, samo to mi še prej povej: ali je mož, ki ga ljubiš, za vedno tvoj? Poglej Jošta, ki je tvoja misel, poglej naprej in mi odgovori!
Marta izpusti kljuko, se nasloni na vrata in jo premeri s presenečenim pogledom.
– Kakšno vprašanje! se začudi. Vsa sem v tej ljubezni, pa ti vendar ne morem odgovoriti. Če se gledam, kakršna sem ta hip, si mislim, da drugače biti ne more. Sicer pa je Jošt človek, ki me bo vedno ljubil. Potem so vsi dvomi odveč!
Ana pa se je zasačila. To vprašanje jo lahko izda! Nasmehnila se je in jo prijela za roko.
– Pojdiva na njivo! Kako neumno vprašujem včasi, je dejala v zadregi.
– Ne, jo zavrne Marta, zdaj potrpi! Ta hip sem premislila: Na to vprašanje bi vendar ti laže odgovorila. Zame ga še ni! Odgovori mi samo to: Zakaj si me to vprašala?
–- Ker sem si semtertja, zdaj, ko ga nisem toliko časa videla, mislila, da me več ne ljubi, odgovarja Ana previdno.
Marta razmišlja v stiski te naglice, pregleda nazaj vse, kakor je videla Justina v sto različnih pogledih, razkroji to lepo svidenje v zamisel njenega vprašanja in reče s poudarkom, kakor bi hotela z edinim stavkom razčleniti globino njenih besed.
– Ana, jaz čutim, da prav mislim: Včasi je treba izbrisati iz življenja marsikatero uro. Črtaj in skušaj pozabiti, če so bile med vama ure, ki te postavljajo pred to vprašanje, sicer bodo šle pregloboko vate!
– To so bežni trenutki, ko je človek ves razbolel od pričakovanja, govori Ana. Da, nespametna so takšna vprašanja.
– Niso! Če jih človek izgovarja, so potrebna. Človek vprašuje le takrat, kadar potrebuje odgovor!
Ana se je sesula v nemoč zoperstavljanja, zgrozila se pred izdajstvom same sebe, burno je objela sestro in zaječala:
– Nikdar več ne bom spraševala. Samo izjočem se naj, ko je tako hudo!
Marta jo boža po laseh in molči. Ko se Ana umiri, ji obriše oči in reče iskreno:
– Ana, zdaj je tu! Poišči ga zopet!
– Da, dahne Ana in se skuša zasmejati skozi solze.
Potem gresta skozi solnce na njivo.
Jošt je dooral. Zemlja je kakor na novo pregrnjena. Vlažne brazde se v usločenlh vrstah mehko gube v travnik, ki visi ob bregu navzdol. Ob hosti pase deklica krave in si prepeva. Vse je rodovitno in neoskrunjeno. Vse tako, kakor je bilo pred tisoč leti.
Tu sem ni segla vojna. Nič ne spominja na morijo, vse je v zemlji, ki rodi, vse je v drevju, ki raste ob njivah, vse je v živini, ki se pase na travnikih.
Zemlja rodi in se ni zakrknila.
Trta rodi in se ni posušila.
Hosta se razrašča, niso je požgali.
Domačije stoje, niso jih porušili.
Tu ni lačnih otrok, tu ni sestradanih žena.
Žito je skrito med dvojnimi stenami, mast je zakopana v skrivni kleti.
Ne, ne, pa ni tako. Tudi semkaj je stegnila vojna svojo jekleno roko.
Tu je Jošt brez desne roke.
Zgoraj v vasi je troje vdov, ki jim možje trohne v Galiciji.
Gospodarji so na fronti in v ujetništvu.
Na cesti so oni iz mesta, ki gladujejo. Od hiše do hiše hodijo kakor berači in prosijo: moke, masti, sadja ... Ponujajo denar, tobak, obleko.
Orožniki preže nanje, ljudje pa iščejo skrivnih stez, da ne bi zaman hodili to trnjevo pot.
– Še semkaj je prišla, govori Jošt prijatelju, ko gresta na cesto. Poglej nas! Tu smo sami pohabljenci, starci in otroci. Zemlja trpi, ker je ne moremo obdelati. Denarja je dosti. Nikdar ne toliko. Vse se proda, kmetje so se rešili dolgov. Toda, prijatelj, tudi vas občuti vojno! Kruto občuti.
– Kljub temu je tu kakor raj. Zame, ki sem preveč živel v sredi tega, je ta mirna zemlja kakor zdravilo.
Od ceste sem gresta Ana in Marta preko travnika. Bogdan jima teče naproti, spotakne se ob debelo grudo, naglo se pobere in hiti naprej.
– Danes si srečen, Justin? ga vpraša Jošt.
– Srečen! Kako bi ne bil! odgovori Justin. Le misel, da bom moral tako kmalu nazaj, je bridka. Prekratki bodo ti dnevi.
– Vračal se boš s tolažbo, da bo nekoč le konec vsega tega in da se boš vrnil. Fronte se tebi ni treba več bati!
Potem gredo počasi vsi štirje po cesti na Joštov dom. Bogdan teka pred njimi, vesel, razposajen in glasan kakor neugnana ptičica.
2[uredi]
V Justina je šla zemlja; vsega je prevzela s svojo mirnostjo in ubranostjo. Očiščen vsega hudega, ki ga je oblikovalo v tujini, in osvobojen hudih, mučnih slutenj, ki so ga zadnje dni žgale, je z boječo nado tipal v domačnost, ki jo je zdaj, ko jo je imel pred seboj, z vso silo užival, da, bilo mu je nekako tako, kakor človeku, ki se je po dolgih letih samotnega zapora vrnil med svoje ljudi.
Sto stvari je bilo v njem, ki jih ni mogel prav razpostaviti, nikakor se ni mogel ustaviti toku najrazličnejših čuvstev, ki so ga polnila, ko je hodil poleg svoje žene, ki jo je imel in je ni imel.
Bližina žene, h kateri se je čutil zvezanega z vsemi dogodki njunega skupnega življenja, mu je vzbudila eno samo željo: vse tisto, kar se je zgodilo, pozabiti in zabrisati ter začeti na novo živeti.
Ta črta njegovega bistva je bila vedno dovolj vidna. Bila je kakor z ravnilom potegnjena preko vsega njegovega doživljanja, da je bilo na eni strani zbrano vse slabo in hudo, na drugi pa dobro, tako da si je oboje na mejniku vedno podajalo roke in sklepalo premirja.
Ta ženska poleg njega je njegova žena, ki mu je pred oltarjem obljubila zvestobo. Tudi on ji jo je obljubil.
To se vendar ne da spraviti s sveta.
Njegovo premirje je viselo na črti.
– To je življenje, v katerem se lahko pripeti tisoč stvari. Vse je treba pozabiti in prečrtati, saj to vendar ni kak hrib, ki bi se ne dal premakniti. Še bog spregleda najhujšemu grešniku njegov greh, morilcu pod vislicami je odpuščeno in gre v nebesa.
A dasi se je ukvarjal s takšnimi spoznanji, ga je zdravnikova ugotovitev vendarle teptala. Zgrabila ga je hipoma misel na bolezen, da je začutil, kakor bi mu tičala na vratu roka, ki ga davi. Ko je popustila, mu je šinil žarek olajšanja po vsem telesu. Hotel si je ustvariti teh bore deset dni dopusta na moč lepo in jih preživeti tako, kakor včasi, če že ne natančno tako, pa vsaj podobno, kolikor se le da.
Predrzna domneva se ga je lotevala.
– Zdravnik se je lahko zmotil. Zakaj bi se ne? Mar se ni še nikoli?! Saj sem kakor zdrav. Ali se sploh kje opazi najmanjši znak bolezni?
Vrnil se je iz najhujšega poraza, kakor da se ni nič hudega zgodilo, predrzno se je pričel razgledovati okoli sebe in nazadnje se je čudil samemu sebi, da je mogel tako dolgo vzdržali v tej pošastni zagrenjenosti, ki se je začela z anonimnim pismom, Nastjo in zdravnikom.
Zaverovan v samega sebe kakor vedno, je še trdovratneje veroval v zdravnikovo zmotljivost. Takšnih primerov je bilo vendar toliko in tako krepkih, da je lahko z njimi izpodrival vse porajajoče se pomisleke v to odrešilno možnost.
– Nič mi ni! Domišljija! Od same domišljije sem bil bolan, si je zagotavljal. Vedel pa je in najsi je bila ta samoprevara še tolikšna – nekje za zapahom določenih misli je le ždela pošast, ki se spričo take drzne misli ni upala na dan.
Čim bolj pa si je osvajal to novo trditev (morda si jo je osvajal nalašč zato), tem bolj je lezel vanj zopet dvom v Ano. Ko si je brisal svoj vidni, vsaj potrjeni pečat lastne krivde, si je zopet vedno bolj lastil močnejši položaj do Ane, ki bi bila v tem primeru mnogo na slabšem. Ona vsaj do danes ni imela ničesar v rokah, kar bi ga razgalilo – on pa je imel anonimno pismo, ki gotovo ni bilo iz trte zvito.
Bilo mu je žal, da ji je izročil pismo in da se je tako nerodno vedel. Saj je niti prav pogledal ni. Držal se je kakor grešnik, ki se boji vsake besede, da ga ne bi razkrinkala.
Ko jo čutil poleg sebe z otrokom, ki ga je vodil za roko, je trenutno pogledal nazaj, v hip, ko je držala anonimno pismo v roki.
– Še danes doženem, kaj je na stvari, je sklepal. Moja žena je! Za vsa nje pota in misli moram vedeti.
Med pogovorom z ostalimi pa je ves čas ugibal:
– Če me je prevarila, se imenitno pretvarja. Dolgo pa le ne bo mogla vzdržati takšnega dvojnega življenja. Če pa je nedolžna ... ?
Sam, revež, pa ni vedel, da je bila zanj njena zatajitev povsem zadostna, zanj je bila tisti hip nedolžna, ko je rekla "ne". Tale njegov povratek k anonimnemu pismu je bil le umik pred lastno vestjo, ki mu je hipoma postala ovira, da se ni mogel Ani približati tako kakor si je želel. To pismo mu je postalo orožje, s katerim je hotel zatreti vest in vse v sebi, kar ga je odtujevalo ženi, orožje, s katerim jo je hotel prisiliti, da se mu ona sama približa, ko se ji sam, pod težo lastne krivde, ni upal. Postal je plah pred to žensko. Po mesecih odsotnosti si jo je moral znova pridobiti in osvojiti.
To ni ženska iz javne hiše, ki si jo lahko mutec in hromeč kupita, to ni ženska iz etape, kjer je v komisu in konzervah vsa moč zapeljevanja.
– Doma smo! ja dejal Jošt. Glej očeta, na pragu stoji!
Hiša ob cesti, ki so ji bila okna zadelana s cvetočimi vodenkami, je bila vsa osvetljena od solnca. Stari Jošt je stal na pragu in si senčil oči, ko je videl tujca v uniformi.
– Oče, Justin! Poglejte ga!
Stari Jošt ga je ta hip spoznal. Iskreno mu je stisnil roko in ga pozdravljal. V obraz se je bil postaral, nekoliko upognil se je, lasje so mu posiveli.
– Torej ti si? Vražji fant, kar naravnost iz vojne prihaja! Pa medalje – še nič?
Izza vogla je prišla Joštova mati. Majhna, koščena žena, na pogled starejša od očeta. Njene oči z rdečimi, malce vnetimi vekami, so dobrohotno sijale po ljudeh, ki so se zbrali pred vrati. Nerodno ji je bilo v tolikšni druščini. Vprašujoče se je ozrla v sina.
– Sedaj ga imamo, mama, našega Justina!
– Ti si, Justin, mojega sina prijatelj? je vprašala. Njen pogled je obvisel na njegovih rokah in za trenutek splul k sinu. Tam je bil desni rokav prazen in nazaj podvihnjen.
– Pojdimo v hišo, ljudje božji! je dejala.
– Res, je zaklical stari Jošt. Pripravi, mama, tačas pa bom stopil v klet.
Ko je prinesel vina in ga postavil na mizo, je sedel k Justinu in se razgovoril.
– Dobro se še spominjam dneva, ko smo jemali slovo na "Pošti". Vidiš, koliko se je v tem času spremenilo. Če grem kar po vrsti: Oženil si se, otroka imaš, vojna – z našim pa ...
Potemnelo mu je oko, ko se je dotaknil sinove nesreče, vendar se je premagal in dejal nagajivo, obrnjen k Marti.
– Da, in to je njegova nevesta. Mar ni prebrhka za našega fanta?
Marta se je nasmehnila, se naslonila na Jošta in vsa srečna odgovorila:
– Nevesta? Dajte oče, še enkrat povejte to!
– Vidiš ju, je dejal starec, pa naj še kaj rečem. In je že dvignil kozarec in vstal.
– Prav! Odkrito povem, da mi sprva ni šlo v misel vse tole, kar se je naredilo med njima. Kako bo ženska, sem si mislil, ki ni vajena grunta, žena mojemu sinu, ki bo do smrti obdeloval zemljo? Vidiš, Justin, tačas, ko smo bili sami in je bila Marta pri nas, sem jo spregledal, vzljubili smo jo, naša je postala! Kajti imeli smo učiteljice, pa ti povem, niso mi bile všeč. Preveč so bile načičkane, s kmetom niso znale govoriti, no, niso mogle priti do nas. Marta pa ...
– Oče, ga je prekinila Marta, kaj ne vidite, kako zardevam od same hvale?
– Saj res, se je nasmejal oče. Vidiš, zna me obrniti, kakor se ji zljubi. In tako bo zdaj naša in obrnimo te čaše zanjo in zate, ki si prišel med nas za to mizo!
Ana je sedela poleg Justina. Raztresena in izmučena, se je premagovala vseh izkušnjav, ki so jo mučile. Spila je kozarec vina s slastjo, semtertja je v zrcalu, ki je visel na steni nagnjen naprej, videla njegov obraz, ki je bil zdaj ves tak, kakor včasi doma, če je bil vesel.
– Nič ne ve. Veruje vame! si je dejala, ko ga je gledala. Nikdar se ni znal zatajevati.
Toda pomislila je na noč, ko bosta sama v sobi. Čisto sama kakor takrat v njeni sobi pred prazniki. Čutila je njegovo stegno ob sebi. Justin je pil.
Pripravili so zanju sobico v podstrešju. Po večerji je nesla Ana Bogdana spat. Prižgala je svečo. Ko je plamenček v vetru, ki je skozi priprto okno zapihal v sobo, zaplesal in se je njena senca zavijugala po zidu, se je Bogdan plašno skril pod odejo in zaklical:
– Mama, bav, bav!
Sedla je k njemu in ga skušala uspavati. Toda zaželel si je avta. Položil si ga je k sebi na blazino in jo vprašal:
– Kje je očka?
– Spodaj. Kmalu bo prišel.
Otrok je razmišljal, potem pa sedel na posteljo in prosil:
– Pokliči ga!
– Oh, Bogo, kako si nadležen! Saj bo prišel!
– Poljubčka mu nisem dal za lahko noč.
Ana se otožna smehlja in gleda v daljo.
Fant je pričel ihteti. Trmasto se je oklepal svoje želje.
Ana je stopila v podstrešje in čez stopnice poklicala Justina.
Ko je zagledal Justin otroka v postelji in ženo ob oknu, je šinil vanj žarek iskrene sreče. Že se je hotel sprostiti ter jo dvigniti, pa mu je strah spodnesel korak, da je krenil k otroku in sedel na rob postelje.
– Očka, povestico o konjičkih in Kozakih, ga je prosil Bogo.
Pripovedoval mu je.
Dete je med povestjo zaspalo.
Tedaj je Justin dvignil glavo in se ozrl po Ani.
Sedela je na drugi postelji v poltemi in gledala v moža, ki je pripovedoval. V srcu ji je ždela ena sama misel, ki se ni mogla premakniti z mesta.
Tam je njen mož – ona pa nosi plod ljubezni tujega moža v sebi.
In ta njen mož jo bo morda vsak hip terjal za vse, kar je njegovega!
Prizadevala si je na vse mogoče načine, da bi prehodila to cesto ob prepadu, ne da bi zdrknila nizdol v globočino.
On pa zdaj, v bližini svoje žene z razpaljenimi mislimi, razvnet od vina in druščine, pa vendar omahljiv – ni nič več mislil na vse tisto, kar ga je prej tiščalo.
– Ana, je dejal nemirno, kako si čudna!
– Saj ni res, Justin, je dejala ona. Preveč sem vsa iznenadena. Ti, ki te toliko mesecev nisem videla, si tu.
Justin bi rad sedel poleg nje na postelji.
Skrivni obraz, ki je bil v njem, pa je gledal vanj in ga potiskal nazaj. Zopet je, v svesti si nemoči zavojevanja, segel po pismu. Nič več ni hotel dvomiti v Ano, toda želel si jo je in tako je dobil oporo s pismom, s katerim je zasenčil svojo vest in si zakril z njim pogled, da bi bil bolj močan.
– Bog ve, kdo je pisal pismo? je dejal nalašč zamišljeno in se napravil otožnega, kakor da ga kljuje dvom. Ali mi ga vrneš?
– Nimam ga več, je dejala kolikor moči glasno in trdno. Sežgala sem ga!
– Sežgala? jo je vprašal prevzet. Tega ne bi smela storiti. Vsekakor hočem izslediti pisca.
– Ali ti je toliko do tega? ga je vprašala in pazila, da ne bi izdala z naglasom skrbi, ki je bila v tem vprašanju.
– Pomisli vendar, je dejal, to niso majhne stvari. Kako bi bilo tebi, če bi kdo o meni napisal kaj takšnega?
– Anonimnemu pismu ne bi nikoli verjela. Ti pa omahuješ in dvomiš!
– Tvoje vedenje me vznemirja. Poglej: tu sem jaz in ti si tam ... Kakor bi ne bila mož in žena.
– Strlo me je. To me je zelo potrlo!
– Kaj vendar? se je začudil.
– Tvoje omahovanje. Če bi me resnično ljubil, niti za sekundo ne bi podvomil!
– Toda pomisli, pismo in vse …
– Če dvomiš, me ne ljubiš!
– Moj bog, je zaječal Justin, saj mi tega dvoma ne moreš odvzeti, če si tako hladna in tako proč od mene.
Močan sunek vetra je odpahnil okno, ki je podrlo svečo, da je padla na tla in ugasnila.
V temi, ko ni bilo mogoče razločiti obraza, se je Ana dvignila in je bila pripravljena na vse. V nji se je odtrgalo pol življenja. Ko se ga je dotaknila s prstom, je dejala tiho: – Tu sem, Justin.
Čula je njegove stopinje in obtipala njegovo bližino.
Toda kakor človek, ki se je podal v tok samih nevarnosti, je hotela za ceno vsega svojega tveganja pogledati v dno njegove duše, ali ni kljub temu le še kje skrit košček kakršnegakoli dvoma in nezaupanja.
Rahlo ga je odrinila od sebe in zaječala:
– Dvomiš! Kako me moreš uveriti, da ne verjameš pismu?
Justin je drhtel od njene bližine.
Objel jo je in kriknil:
– Prisezam, Ana!
Dvignil jo je k sebi in mu je postala žena, kakor predpisuje zakon.
3[uredi]
Drugi dan po Joštovi poroki, ki je bil hkrati zadnji dan Justinovega dopusta, sta stala oba prijatelja v vinogradu pred hramom in gledala v dolino na vas, skozi katero se je vila bela cesta. Grozdje je dozorelo, vsak čas bo trgatev. Na brajdi, razpeljani po zidu hrama, so viseli veliki grozdi kraljevine, onstran zidu so se šibile trte črnine; vsepovsod je bila trta bogato obrodila.
Vojna pa je krenila v četrto leto.
Cesar Franc Jožef je umrl.
Srbija je okupirana; v Franciji se bijejo krvavi boji, kakršnih ne pozna zgodovina; avstrijska vojska prodira v Rusijo; nemške podmornice potapljajo ameriške ladje; cepelini bombardirajo London; dalekosežni topovi streljajo v Pariz; tirolski hribi so v plamenih; italijanski aeroplani brne nad Ljubljano; nekaj milijonov je že vojnih žrtev; lakota stiska ljudstva.
– Tako gre počasi, pravi Jošt, vse h koncu. Ljudstvo je naveličano vojne do grla, preklinja jo in polagoma prodira vanje sovraštvo do vseh, ki so jo zakrivili.
– Da, slišal sem tvojega soseda. Ne morem se dovolj načuditi: Še pred kratkim je bil naš kmet vdan Avstrijec, zdaj pa je kar na lepem proti vojni, kljub temu, da se mu v primeri z meščanom ne godi slabo.
– To ne, toda kaj pomaga dobra kmetija, če ji daleč proč umirajo gospodarji in sinovi? Kaj ti koristi, če se vrneš razbit in slep kakor, recimo, Slapšakov iz Šentjurija?
– Govore o nekakšni jugoslovanski državi?
– Da, to tudi hočemo! Narod smo, kakor so Nemci, le da smo manjši po številu. Zahtevamo zase svojo zemljo in svoj jezik. To je pravica vsakega naroda! To zahtevajo tudi Čehi in Hrvatje!
– Potem pojde Avstrija rakom žvižgati!
– Saj to je tisto! Nič lepšega si ne želim nego to. Govore o nekakšni zvezni državi, ki bi jo vladali Habsburžani. Nekateri naši ljudje si ne morejo predstavljati Slovencev brez teh vladarjev. Jaz vidim v njih le tujce, ki se rede na naši koži. Ljudska vlada, ljudska oblast!
Justin se je zamislil v zmešnjavo teh novih pojmov in idej, ki jih tam, v etapi, ni slišal, toda v jedro vsega tega ni hotel pronikniti. Ni ga zanimalo. Zdaj, ko se je pomiril s samim seboj in z ženo, kakor si je mislil, se ga je lotevalo vnovič hrepenenje po mirnem življenju, po svoji trgovini.
Denar, ki si ga je nabral v etapi, je bil kakor betonski podzidek, na katerega bo postavil stavbo svojega bodočega življenja.
Konec vojne!
Tega, tega si je želel, potem pa naj bo karkoli že!
Ni si mogel razlagati Jošta, kmeta, da se žene za takšne stvari, ko je po njegovih mislih pač vseeno, kako in kje živi kmet.
Zemljo bo oral, če je v Avstriji ali če je v Sloveniji, kakor bo on trgoval ...
– Požvižgam se na to! je dejal. Sit sem vseh teh pomenkov. Govoriva rajši o koncu vojne! To je zame poglavitno!
Jost ga je pogledal; nemalo je bilo v tem pogledu razočaranja, ko je dejal:
– Konec vojne? To je za vsakogar važno. Nevažno je le za one, ki imajo od vojne dobiček. Bo pa kmalu! O tem sem prepričan. Kadar prično stradati armade, oblečene v koprive, kadar prično zvonove prelivati v topove, takrat pomeni, da jim gre za nohte. Čudno se mi zdi, da se nič ne zganeš, kadar govorim o osvoboditvi naroda.
– V vse to nič ne verujem. Sit sem teh besedi do grla. Imel sem priliko, da sem marsikaj opazil. Videl sem visoke oficirje, ki so z zanosnimi besedami govorili o cesarju in domovini, vzlic temu pa kradli milijone cesarju; videl sem vojne kurate, ki so na ves glas oznanjali božjo besedo, sami pa živeli kakor prasci, nadalje slovenske oficirje, ki so se doma ponosno bili na svoja narodna prsa, tam spredaj pa te je eden ali drugi izmed njih ozmerjal kakor psa, če si izustil našo besedo; poznam v Ljubljani tovarnarja, vnetega narodnjaka, ki je postal z največjim veseljem vojni dobavitelj in mu s krvjo prepojeni milijoni prav nič ne teže vesti.
– Da, vse te si videl, pa si jih le preveč gledal, da nisi na drugi strani videl ne onih, ki so jih postrelili po prekem sodu, ne Hrasta ne tisoč drugih, ki so bili zaprti, saj niti mene nisi videl. Ti veš, kako sem gledal od vsega začetka na vojno!
Justin je utrgal grozd kraljevine in pričel zobati jagode.
Danes zvečer se vrne.
To je sedaj v njem, za vse drugo je časa dovolj. Z očmi objema mirno pokrajino, na vso moč hiti, da bi odnesel čim več tega pogleda s seboj in bi imel v tujini to sliko čim bolj v spominu. Krepčala in dvigala bi ga nad pošastnostjo vojne, ki ga bo vsak trenutek zopet zajela.
– Kaj prav za prav hočete vi, večni nezadovoljneži? je vprašal Jošta, ko je pozobal zadnjo jagodo. Moj oče hoče ustvariti enakopravnost vseh stanov, Hrast si želi osvoboditve in združitve vseh južnih Slovanov pod žezlom srbskega kralja, ti hočeš nekakšno slovansko ljudovlado. Vrag naj vas razume!
– No, in ti? Kaj si želiš ti?
– Jaz? Moja želja je zelo skromna. Želim si trgovino, bogato založeno z blagom, obresti kapitala, ki bi se vsako leto večal. To je vse!
– In kaj bi z denarjem, če ga ne moreš porabiti?
– Imam sina, ki bo gradil naprej. Moj bog, pomisli, če bi se iz tega razvil nekak slovenski Rotschild! Tedaj bi bili Železniki enaki cesarjem. Nekakšni moderni celjski grofje, ho!
– No, in ... ?
– In ... ? Hudiča, to je vendar jasno, da bi potem pomenil več kakor vsi vaši politiki, učenjaki, umetniki – pomenil več kakor ves narod! In kdo bi imel koristi od tega? Vidiš, narod! Narodnjak sem. Ne bi pozabil na dolžnosti, ki bi jih imel do njega!
– Ne morem si predstavljati teh dolžnosti.
– To pač ni težko. Zbirajo na primer za stavbo kake narodne šole. Odrineš en, dva tisočaka in ti zato vzidajo v vežo spominsko ploščo. Potem daruješ primeren znesek za kakšen muzej – postavijo ti doprsni spomenik v vestibulu. Kupiš od sestradanega umetnika nekaj slik – časopisi te proglase za mecena. In tako ti z denarjem vred rasteta slava in ugled, narod pa te časti. Zato pa jaz tebe ne razumem. Posestvo imaš, vse svoje želje bi moral usmeriti v to, da si pridobiš čim več zemlje! Kaj ti bo slovenska republika?
– Tvoja narodna zavest je res lepa. Kakor vseh naših narodnih mogotcev! Najprej nakradejo iz naroda premoženje, nato pa ga preslepijo z milodari. Da, to so zares težavne dolžnosti. Tedaj si človek brez višjih idej in nazorov?
– Da! Človek z nazori si ne more pridobiti bogastva. Posebno če ima nazore, ki se protivijo zakonom.
– Toda, če so ti nazori svojina milijonov?
– Bah! Nazori se menjajo, denar pa postane. Z denarjem lahko kupiš tisoč nazorov. Z denarjem vladaš milijone.
– Nazori lahko povzročijo revolucijo!
– Z denarjem kupiš kanone, da jo udušiš!
– S tem dokazuješ, da imaš tudi ti svoj nazor.
– Jaz?
– Nazor mogotcev. Dasi še nisi med njimi, jim že hočeš biti enak. Že zdaj veš, da bi za vsako ceno branil svoje premoženje.
– Razumljivo – kakor ti svojo zemljo.
– Do svoje zemlje sem pravičen. Nisem pogolten, da bi se mi kedaj bilo treba bati obračuna. To pa vem: dokler bom oral svojo zemljo, ne bom lačen. Zase sem trdno uverjen, da je v meni preveč ljubezni do dela, da bi odložil motiko in prežal na priliko. Nikdar pa ne bom odobraval načel, ki izvirajo iz samogoltnosti. Mislil sem, da si bolj idealen!
Justin se je na ves glas zasmejal, udaril prijatelja po rami in dejal veselo:
– Ni v redu tvoja glava!
Jošt se je, malce zadet, razvnel in dejal precej trdo:
– Ker misliš, da sem kmet. Ne tako kmet, kar beseda pomeni, temveč tako kmet, kakor nas vi, meščani, razumete! S hlapčevsko ponižno in neumno betico. Zase vem, da so me izučili tujina, svet in knjige. Po svoje sem prekvasil vse, kar sem videl, in sedaj gledam vase in v svet kakor vsi tisti, ki nočejo biti več samo garači in bedaki. Zato se čudim tebi, ki ti je oče delavec, mati kmetica. Čudim se ti tem bolj, ko si vendar doživel vojno in videl dovolj gorja, pa si še vedno tako sam vase obrnjen. Tvoje želje niso le predrzne, ampak so tudi puhle. Tako si želi vsak človek, ki ni imel še nikdar krampa v rokah. Sicer pa poskusi!
– Kako si smešen! Kakšno pridigo mi delaš. Poskusil bom.
Ženske, ki jih je Jošt najel za delo v vinogradu, so ga klicale. Šel je mednje v vinograd.
Justin je nekaj časa z očmi sledil gibčnim dekletom, potem pa si je prižgal cigareto in zaklical pod breg:
– Da ne boš zakesnil, Jošt! Zvečer moram biti v kasarni!
Stopal je po kolovozu nizdol v vas. Leskovje ob poti se je klestilo, listje pod nogami je šumelo. Včasi je preko laporastih grud švignila kuščarica. Kamen se je sprožil na strmi poti in se zakotalil po bregu, dokler se ni ujel v grmovju. Klopotci v vinogradih so se zagnali, kadar je zapihal veter, kakor bi sto koscev klepalo kose. Solnce je užigalo jesensko pokrajino.
Danes se bo vrnil ...
Preden se bregovina razlije v dolino, je sedel kraj steze na oglat kamen, ki je štrlel iz zemlje. Zastrmel je v vas, zamižal od ostre svetlobe jasnega neba in si počasi, zamišljeno zvijal cigareto.
O, kako je tu prijetno! S komolcem se je naslonil na toplo zemljo.
Misel na vrnitev se je počasi spreminjala v neizbežno nujnost in ni bila preveč hudo bridka; čim bolj se je bližala ura odhoda, tem manj ga je tlačila.
To odhajanje je drugačno kakor prvič.
Zdaj ve, da ne odhaja v žrelo pošasti, da mu ne bo nič hudega, vrača se kakor v službo, ko je preživel nekaj dni prijetnega dopusta.
Vse se je izravnalo.
Kakor je šel z grdo mislijo na dopust, tako se vrača olajšan, pomirjen in z velikim upanjem na skorajšnji konec vojne. Potem se bo vrnil zopet domov, kjer bo pričel znova. Saj ima denar!
Strah pred boleznijo je popolnoma skopnel.
– Zdrav sem kakor riba! Zdravnik se je zmotil o meni, kakor sem se jaz o Ani!
Niti misliti ni maral več na Gradec, kjer je preživel tako hude ure. Kako bedasto, neumno, nesmiselno se mu je zdelo zdaj tisto beganje, sumničenje, obupavanje, vsa tista jeza in misel na maščevanje, ki jo je gojil in netil v Galiciji.
Lahak je bil in nad vse zadovoljen.
Kako lepo se je vse to uredilo!
Spodaj pred hišo je opazil Bogdana, ki se je igral v travi. Skozi odprta šolska okna je donela otroška pesem in otroški glasovi so se razlivali po vsej pokrajini kakor drobni valčki žuborečega potoka.
Pretegnil se je v solncu, zadovoljen zazehal, uprl se z rokami v bedra in vstal.
Solnce ga je zviška oblivalo od vseh strani.
Lahak je bil, da bi se dvignil do oblakov.
Vzel je zrcalce iz žepa in si s ščetko popravil brke, ki si jih je zdaj vil v konice, pogledal v zrak, zažvižgal in pohitel domov.
Na dvorišču je stari Jošt pripravljal koleselj. Z mokro cunjo je brisal prah z blatnikov in otepal usnjene sedeže.
– Oče, nikar! je zaklical Justin, preveč bom gosposki!
– Kaj bi! je dejal stari Jošt, v Celje ne smeš z blatnim vozom. Vsi poznajo Joštov koleselj.
Z vnemo se je sukal okoli koles, s treščico zajemal kolomaz in ga tlačil med osi.
Ana se je bila že pripravila za vožnjo. Pospremi ga z Bogdanom do Celja. V veži ga umiva in otrok od veselja škropi okoli sebe. V sobi je Joštovka pripravila mizo za poslovilno južino. Marta gre, s ceste se čuje njen zvonki glas.
Ko sede pri mizi, prinese oče steklenico starine; vse muči ura slovesa, le Justin je brezskrben in pridno pije. Tako on tolaži vse in jih dviga:
– Pojdem vojno končat! Mar mi bo kaj hudega? Na fronto me ne spravijo!
– Saj! Vražjo srečo imaš! pravi Jošt in mu nataka.
– Srečo! ponovi Justin in pomenljivo pogleda Ano.
Ana se uživlja v dobro voljo. Teh nekaj dni je v nji silovita borba, ki še ni končana. Ko bo sama, čisto sama zopet pregleda vse te dni, ki ji leže na duši kakor gosta, nečista megla, se bo umirila in spregledala. Potem ...
Jošt se je vrnil iz vinograda. Sedel je Marti in se zagledal v Justina.
– Tak, odhajaš, prijatelj? je dejal. Nasmehnil se je, ko se je spomnil razgovora, in dvignil kozarec: Vse, kar si si želel zgoraj pri hramu, ti želim! In srečen povratek!
Justin se je zasmejal, zvrnil kozarec vase in odvrnil:
– Moje želje so dosegljive – tvoje pa so okrog in okrog zastražene s topovi!
Ura je odbila in klicala na voz. Bogdan je že sedel na kozlu.
Zbogom!
Jošt je s svojo edino roko spretno vodil konja. Otrok poleg njega je kričal od veselja in priganjal:
– Hijo, hijo, Lucka!
Zadaj sta sedela Ana in Justin. Držal jo je okoli pasu in nagibal k sebi. Stiskal jo je z rokami kakor vesoljstvo, ki se mu je hotelo razliti. Imel je poleg sebe svojo ženo, ki bi jo bil kmalu izgubil ... V tej prelestni omami ljubimkanja v zibajočem se vozu je pozabil na vojno, v katero se podaja.
Bolezen?
– Toliko strahu za prazen nič! si je govoril. V vsaki stroki so bedaki. Tudi med zdravniki. Smolo sem imel, da sem naletel na takšnega.
Morda bi našel v Nastji, kar si je zanikal, pa ni maral misliti na njo. Trdovratno se je ves čas, ko je bil doma, ogibal srečanja v mislih s to žensko, Kristino pa je sproti zavračal, kadarkoli se mu je pojavila. Toliko je bilo te dni poštenja v njem, da se je hotel ves, prav ves dati Ani. V svoji vnemi je prezrl mnoge njene poglede, ki so bili mrzli, pretrgani, kakor bi silili v daljo, morda je tudi nalašč pregledal, da jo je samo on poljubljal, ona pa mu je vračala poljube le s površino svojih ustnic, ki niso nikdar zažarele v strasti.
– Ta hip šele vem, kako te ljubim! je vzklikal – in ti, in ti, Ana moja? jo je spraševal.
Ona se je hotela s strastjo omamiti da bi jecljala kakor pijanec, ki ne ve, kaj govori. Toda naj si je svoje hladno, oplojeno telo še tolikanj prizadevala razpaliti, vedno se je dotikala Justina, ki se je vrnil. Justina, ki je bil, ni bilo več.
Ni več ga ni bilo.
Skozi vejevje hostnega drevja se je lomila solnčna luč in ko je slonela ob svojem možu, je štela drevesa, da bi se čimprej končala pot.
Bogo se je oziral nazaj. Sapa ga je prevzela, zaspan je postajal, skobacal se je k njima. Justin ga je vzel v naročje, nežno se je smehljal njegovim očem, ki so se zapirale.
Ana je gledala v očeta svojega otroka. Spreletelo jo je vsakikrat, kadar je ujela to podobo. Takole je bil kljub vsemu vendarle lep. Lahno se ga je dotaknila z roko, da se je ozrl vanjo.
Poskusila ga je na isti način večkrat videti.
Vsakikrat pa je čutila, kolikšna razlika je med Justinom, ki gleda otroka, in Justinom, ki gleda vanjo.
Nagnila se je na mehko naslonjalo in je bila nesrečna, nesrečna, da se je zbala vsake misli. Ko je zasenčila oči pred svetlim nebom, ker se je hosta odprla, je zaslišala tiktakanje svoje zapestne ure. Silna želja jo je zgrabila, da bi odprla pokrovček, pod katerim je skrila Ivanovo sliko. Takšna teža presilne vesti je legla na njeno srce, da je bila ta želja, razodeti se, že slast, ki jo je vedno bolj zajemala.
To je tako hudo: pretvarjati se, biti takšna, kakršna ne more biti. Tedaj je pričel Bogdan siliti na njeno naročje. V daljavi so se pokazali dimniki cinkarne. Vedno več voz je bilo na cesti.
Justin se je zdramil iz omame očetovstva, pokazal z roko na mesto in dejal zamolklo:
– Kmalu se bomo ločili!
Ana se mu je nasmehnila in mu je hotela biti hvaležna za te besede. Skrivala je svoj obraz v Bogdanove lase in ko je dvignila glavo, so zavozili mimo prvih mestnih hiš.
4[uredi]
Na italijanski fronti je divjala huda ofenziva. Železnica je bila natrpana z vojaškimi vlaki. Justinov polk je bil premeščen v Postojno.
Vozil se je zdaj, namesto v Galicijo, proti Ljubljani. Ni se preveč hudoval na to spremembo. Lahko bo zdaj mimogrede obiskal očeta in mater, pogledal v svoje stanovanje, na Krasu bo med domačimi ljudmi in zelo blizu doma. Vse to je le precej, kar odtehta Galicijo.
Sedel je v vagonu. Skoraj sam je bil v vozu. Vsi dopustniki so bili vpoklicani. Na nasprotni klopi je ležal vojak sedem in dvajsetega polka, zadaj za njim sta dremala dva Dalmatinca, ki sta vstopila na Zidanem mostu.
Mostovi so bili zastraženi, orožnik je skrbno pregledal vozovnice, na peronu je stalo mnogo častnikov, ki so čakali na odhod svojega transporta.
Tu je zopet vojna.
Vojna, kamorkoli pogledaš.
Vojaštvo, orožniki, topovi, straže, sanitetni vlaki, vojaške kuhinje, ranjenci, sestradani pogledi.
Vlak ropoče, ropoče.
V Ljubljani se je s težavo pretolkel skozi vrsto straž in pisarn. Skočil je na voz električne železnice in se peljal do pošte. Domače mesto ga je zavzelo. Prijetno mu je bilo, ko je gledal znane hiše, ko se je na vsakem vogalu spomnil raznih dogodkov. Počasi je stopal proti nunski cerkvi in mimo nemškega gledališča.
Stopil je v gostilno "Pod lipo", popil četrtinko vina, potem pa šel do lekarne na vogalu Bleiweisove ceste in se razgledal na travnike proti Kolizeji. Tedaj so se vsule delavke iz tobačne tovarne. Najprej one s kolesi, nato vse druge, hitro in naglo, v gostih vrstah, da se je s težavo rinil proti domu. Oster duh po tobaku je visel nad cesto. Glasno so govorile med seboj. Starejše delavke so se vstavljale na malem trgu, kjer so branjevke iz Trnovega prodajale zelenjavo, nekatere so s pletom zagrinjale svojo nosečnost, mnogi delavci so se drenjali v veži Krčonove gostilne, da mimogrede pogoltnejo kozarček žganja, na mitniški tehtnici je stal voz sena.
Izza voza je gledal na svoje stanovanje. Okna so bila zastrta. Misel mu je ob tem pogledu sama zdrknila v zavest.
– Zadnje okno je okno sobe, ki jo je oddala ...
Potlačil je misel, s silo se je znebil in pogledal po očetovem stanovanju. Vsa okna na cesto so bila odprta. Ta pogled na domače stvari, ki jih toliko časa ni videl, ga je vzradostil kakor otroka. Naglo je stopil čez cesto.
Pri večerji so sedeli, ko je stopil v kuhinjo.
Mati ga je prva spoznala. Ko je kriknila od veselja, je že Adam poskočil od mize in zagrgral od radosti ...
Po večerji sede za mizo in se gledajo. Adam je še vedno prav takšen, kakršen je bil na dan njegovega vpoklica. Mati se je postarala. Skrbi jo tlačijo.
– Saj ti nič ne veš, kako je, mu je dopovedala. Oče zasluži, dobro zasluži, toda denarja ne moremo jesti. Stradamo!
– Da! ji pritrjuje Adam, to je tisti hudič. Vsega je zmanjkalo. Poglej, ali je to kruh?
Privlekel je iz malhe kepo pečenega koruznega testa, ki se je pod prsti drobilo kakor malta.
– Pa še tega je malo in na izkaznice! je nadaljeval. Toda giblje se le in upanje je v meni, da bo kmalu drugače. Revolucija v Rusiji, atentat na Stürgkha, sklicanje parlamenta, jugoslovanski klub ... Krha se! Pogledal je oprezno v drugo sobo in ko je videl, da ni nevarnosti, je vendar previdno dodal: Krha se in lomi. To pomeni konec. Boš videl!
Justin je bobnal s prsti po mizi in videti je bilo, da mu ni za takšen pogovor.
– Tako se bo zgodilo, se je razvnemal Adam, tisto, v kar bi človek sicer vedno dvomil: Avstrija se bo razpočila od svoje lastne ošabnosti. Prišel bo kmalu čas, ko bo tudi delovno ljudstvo prišlo do svoje besede!
Toda Justin je preskočil ta pogovor. Kaj, vraga, brigajo njega delovno ljudstvo in vsi drugi, ko mora misliti nase, da se postavi zopet na noge. Oče – vse za druge! Zato tudi ničesar nima in ničesar imel ne bo!
Zdaj, ko sedijo takole za mizo, je hotel vsekakor zvedeti karkoli o Ani. Iskal je samo primernega začetka, da ne bi opazili, kaj ga tišči. Vse je že pozabil, zdajci pa, ko stoji ob oknu, se mu povrača vedno znova misel na anonimno pismo.
Mar so to zopet dvomi?
Morda! Ali pa je zavest, da bodo v tistih trenutkih, ko bo sam stal v prostorih, kjer sta živela Ana in Ivan, spomini na pozabljeno ljubosumje nanovo tako oživeli, da se je hotel oborožiti proti njim.
Materino oko je opazilo, če je bilo količkaj resnice v pismu, si je dopovedoval. Če kdo ve, tedaj ve mati!
– Ana in Bogdan sta zdaj lepo in varno preskrbljena, je pričel Justin. Kaj ne, mama, da je prav storila, ko je šla k Joštovim?
– Nič boljšega zanjo! je pritrdila mati. Marta jo je vedno vabila k sebi. Tudi za otroka je to imenitno. Samo pomisli: mleko, dober kruh, sadje in vedno na zdravem zraku! Boga naj zahvali, da ima takšno priložnost!
– Toda če bi dobila na stanovanje zopet takšnega, kakršnega je imela ...?
– To že, toda saj veš, kako je s tako stvarjo. Mlada žena pride kmalu v besedo.
Mati je opazila črni pogled v njegovih očeh, pa je takoj popravila.
– Bog ne daj, da bi s tem kaj slabega mislila, Justin. Ta Čeh je bil dober človek!
Mati res ni ničesar slutila o vseh teh stvareh. Sama je bila večkrat deležna njegovih dobrot, očetu je prinašal cigare – nič slabega nista vedela o njem. Adam je celo dejal:
– Takšnih najdeš med tisoč komaj enega.
Z očetom sta odšla v njegovo stanovanje. Nekaj perila je namerjal vzeti s seboj in rad bi videl prostore, od katerih se je moral že prvi dan vselitve ločiti. Svetila sta s svečo.
V hiši je že vse spalo. Z roko se je opiral ob steno in previdno prestavljal noge po stopnicah, da se ni spotaknil.
Adam je odklenil vrata. V kuhinji je odprl še vrata v sobo. Slab, zatohel zrak mu je pritisnil v grlo, kakor bi stopil v suho, temno klet. Svečnik je držal visoko nad seboj in se razgledoval. Bilo mu je, kakor da prodira v tajne zakletega gradu in da bo zdaj pa zdaj našel skrivnost.
In je iskal.
Na tem mestu ga je zopet živo zamamilo ljubosumnje, ko si je predstavljal ta hip vse njuno življenje v obeh sobah.
Tu je spala Ana z Bogdanom. Postelje so gole, brez posteljnine. Omare so zaklenjene. Na žimnicah se svetlika prah naftalina.
Slika z vitezom je na steni. Nad Bogdanovo posteljico visi otrokova slika, ki jo je napravil Wydra. Približal je svečo podobi. Glava je bila risana s kredo. Z nemirnimi, a vendar močnimi potezami je bilo njegovo obličje čudovito živo. Smeje se, njegove oči gore v svet.
Da, to je njegov sin! Njegov ljubljeni sin!
Kako čudno je to, da se slika tako silno loči od resnične podobe? Njegovo obličje, ki ga je živega gledal, božal, poljuboval, je tu v barvah več ko resnično. Tu je njegov živi izraz, ki se lomi v teh barvanih ploskvah v vse tisto, kar ustvarja njegovega otroka.
– Ali ti ugaja slika? ga je iznenada vprašal oče, ki je stal za njegovim hrbtom.
– Čudovita je! je zašepetal Justin. Nisem mogel verjeti, da je dano človeku ustvariti takšno podobo!
In tako je v svojem srcu začel blagrovati človeka, ki mu je upodobil njegovo očetovsko ljubezen. Kakor sta bila še malo poprej v njem misel in namen, da bi prebrskal vse predale za sledovi ljubezni, ki mu jo je nekdo od daleč pokazal, tako se je ta hip pričel vdajati Wydri. Hitel je v drugo sobo. Nič ni spominjalo, da bi tu živel tuj človek, ki se je hotel približati Ani. Le na steni poleg okna je visela ona velika slika, o kateri mu je pisala žena.
Pomlad ob vodi.
Kos cvetoče pokrajine z vijugasto strugo, po kateri se pretaka ultramarinasta globočina reke. Vse je bilo pospravljeno in zloženo po omarah. Soba je bila na oko prazna in odurna v tej svoji praznoti. Toda ta slika jo je poživljala. Nikdar niso v resnici takšne barve, kakršne so na platnu. Morda so, pa jih ne vidimo, morda nas le zaradi tega tako priteza slika in vabi, ker nam kaže svet takšen, kakršnega mi ne vidimo.
Sedel je na posteljo in se zamaknil v sliko. Oče je z dlanjo lovil molja, ki se je sukal okoli sveče. Onkraj postelje je opazil k zidu obrnjen okvir z napetim platnom. Dvignil ga je in obrnil.
Nedovršen portret Ane.
Obraz je bil izdelan, ozadje, lasje, roke so bile zarisane z ogljem in pokrite s slepo barvo. V somračni svetlobi plamenčka so se globoke barve obraza od samo naznačenih črt telesa plastično bočile od ostalega.
Čudil se je.
Seveda, to je Ana ... Ali, to je povsem druga Ana, ki jo je poznal on.
Na tej sliki je spoznal, ne spoznal, le občutil, kako površno, kako malo pozna svojo ženo.
Ali je mogoča takšna čudovita razlika?
Justin ni mogel prodreti v tajno slike. Na platnu je bila Ana, kakršno je videl in spoznal Wydra.
Njen obraz je visel na belem ozadju kakor prikazen, ki se hoče razodeti človeku.
Justina ne osvaja.
Zbegan je. Muči ga misel, ki se mu kleše v možgane.
– Ta Ana je vse več kakor moja Ana!
Adam se je naveličal stati in držati svečo pred sliko. Postavil jo je na nočno omarico, tako da je bila podoba še bolj zasenčena. Svetlost barv se je zastrla z resnobo polteme in molka, obraz je bil pripet na platno le še kakor privid premočnih misli. Obrnil se je k očetu in mu lagal:
– Te ženske ne poznam.
– Ana je! je dejal Adam. Slika še ni dovršena.
– Ana?
– Ana! Ti si pa res čudak. Lastne žene ne poznaš!
Da, to je njegova žena, ki mu jo je razodel Wydra.
Ta hip ga je zopet zasovražil. Mrzlo, tako, kakor zasovražimo človeka, ki mu nismo kos, ki ga mrzimo, ker ga ne moremo doseči, ki nam je posegel v življenje tako, da ga ne moremo zgrabiti in terjati za tisto, kar je storil.
Z jezno kretnjo je obrnil sliko v steno in trdo dejal očetu:
– Pojdiva!
Ko je sedel čez dve uri v vlaku, ki je rohnel mimo Rožne doline in skozi Vič, je odvezal nahrbtnik in potegnil iz njega steklenko vina.
Pil je hlastno, toda brez žeje.
Strašen nemir se ga je polaščal. Pred pogled mu je silil nedovršen portret Ane in skozi boleče oči je gledal v masko, ki se mu je čarala iz teme. Slutil je, da je zadaj za masko njegova prava žena. Ni pa se ganil, da bi snel masko. Vedel je, morda se tega niti zavedal ni, da je Ana v sliki ženska, ki jo je danes prvič videl. Ali pa ... ? Skozi preklane privide spominov je daleč, daleč le zagledal obraz, ki je bil temu sličen. To je bil obraz Ane v tistih dneh, ko je mislil nanjo. Morda takrat v oni zimski mesečini?
Nagnil je steklenico. Postal je otožen in lezel je vase. Čutil se je bolnega in utrujenega. Ni ga mogla doseči zavest, da je v njegovih očeh zgolj Ana, ki jo je gledal v kuhinji in v postelji. Da je v njegovih očeh zgolj Ana, ki jo je gledal skozi sklepe svojih proračunov in načrtov, skozi privid Kristine in Nastje, skozi poglede navad in običajev zakonskih mož.
– Ko se bom vrnil, bom uničil sliko! se je poskušal braniti. Nič se ne bi čudil, če bi se slikar zaljubil vanjo. Na sliki je čudovita …
Drzna, porazna slutnja ga je obšla, vendar je ni mogel pregledati.
Ane, ki je na sliki, ne bo mogel nikoli več doseči ...
Na sliki je tako slikarjeva, da ni ostalo zanj ničesar več ... Kesal se je, da je ni uničil.
Skozi temo, ki je bila v vozu, je čul pogovor dveh vojakov:
– V Rusiji so ob pravem času končali vojno. Mi pa stradamo, gnijemo od uši, trpimo kakor živina, pa se še vedno navdušujemo za Boroeviče in vso to krvniško drhal.
Nekdo je zakašljal. Utihnila sta.
Vlak se počasi tiplje čez borovniški most.
5[uredi]
Ljudstvo je stradalo.
Garnizije so se upirale. Vračali so se ujetniki iz Rusije, ki so pripovedovali o svobodi in enakosti.
V Judenburgu je preki sod streljal vojake sedemnajstega pehotnega polka.
V Radgoni je tekla kri na smrt obsojenih upornikov.
Cesar Karel se je pijan vozil za fronto in pripenjal svetinje sestradanim bojevnikom iz strelskih jarkov.
Nad Ljubljano so italijanski aeroplani metali proklamacije Trumbićevega odbora.
Jošt in Marta sta hodila od hiše do hiše ter zbirala podpise za majniško deklaracijo. Godile so se neverjetne stvari. Ljudje, ki niso nikdar verovali v nezlomljivost Avstrije, so pričeli verovati v samostojnost in svobodo. Slovenski ljudje, ki so prisegali cesarju neomajno zvestobo, so pričeli omahovati.
Podpisi so rasli v sto tisoče.
Majska deklaracija!
Polki so postajali nezanesljivi. Češki in jugoslovanski dobrovoljci so napadali na strani zaveznikov.
Izdajalci!
Avstrijski avditorji so imeli s smrtnimi sodbami dela čez glavo. Na italijanski fronti so krasili murve s trupli čeških dezerterjev.
Polom je visel v zraku.
Ana je pričakovala poroda. Po Justinovem odhodu je prejela od Wydre le dvoje pisem, potem pa ni bilo o njem nikakega glasu več.
Prenašala je svojo razdvojenost v kruti borbi, ki jo je hotela zlomiti. Zavedala se je svojega dvojnega življenja, čim bolj se ji je širilo telo od nosečnosti. Postajala je otožna, pobita, mrtva za vse, kar jo je obkrožalo.
Iskala je utehe v ljubavnih romanih, primerjala sebe in dejanja, toda nikjer ni mogla najti utehe in pomirjenja. Včasi je v knjigah naletela na žensko, ki se je samozavestno izpovedala svojemu možu:
– Varala sem te. Odpusti mi!
Takoj je podvomila v možnost takih izpovedi. Niso je zadovoljile. In v vseh romanih je bilo varanja in ljubimkanja, nikjer pa ne odgovora na vprašanje, ki je bilo zanjo najvažnejše.
Gledala je Marto In Jošta, ki sta se ljubila, ki sta živela kakor najsrečnejša človeka na svetu. Delala sta in se ljubila. Gorela sta za ideale svobode – in se ljubila.
Bog ve, se je spraševala, ali bo tudi Marta kdaj varala svojega moža? Z naslado se je poglobila v to gledanje ter skušala izslediti najmanjše nesoglasje. Pa ga ni mogla.
Včasi, posebno v prvih mesecih, ko ni dobila nič več sporočila od Wydre, je zbežala na polje, ker ni mogla doma nikakor prikrivati strahu za svojo ljubezen. Razjokala se je v veter in se grabila za srce, ki ji je hotelo zastati od bolesti.
Počasi pa se je le pomirila. Pričela je izgubljati nado na Wydro, se osveščati in gledati z razumom v prihodnje dni, ki jim ne bo mogla ubežati.
Prve dni po Justinovem odhodu je hotela vsekakor pregledati svoje življenje in izločiti vso zagrenjenost iz svojih zamotanih misli.
Postala mu je zopet žena. Žena z vsemi dolžnostmi.
Previdno, natančno je ugotovila, da bo Justin verjel v očetovstvo, čeprav se mu bo zdel porod prezgoden. Zgodnji porodi so pogosti. O tem ne bo dvomil.
Kljub temu pa je hotela v navalu prvih skrbi zatreti svojo nosečnost. Čez nekaj dni po njegovem odhodu se je peljala v mesto. Poiskala je babico, ki je slovela, da spretno izvršuje taka dela. Počakala je noči, da bi je kdo ne opazil, ter se s polnočnim vlakom vrnila domov.
Toda sredstvo ni učinkovalo. V veliki razburjenosti je čakala nekaj dni, potem pa se vdala v to neizbežnost in bila celo hvaležna naključju.
– Moj bog, si je očitala potem, kako neznansko zavoženo živim! Hotela sem umoriti plod svoje najgloblje ljubezni.
Ko se je povsem umirila in se uverila, da ne bo mogel Justin prav nič dvomiti v ta zanj prezgodnji porod, je s ponosom gledala na svoje telo. Ko se je bitje v telesu prvič zgenilo, je dahnila vsa zavzeta:
– Dragi moj, tako te bom vse življenje imela vsaj v otroku, ki si mi ga dal.
Mirna, nepokvarjena pokrajina, v kateri je živela, in ljudje, ki so goreli od dela in ljubezni, so jo pomirjevali. Lotila se je dela, mučila se na sto načinov, da bi preskočila ta razkol, ki se je odprl po sredi njenega življenja. Zasuti ga, zaživeti mirno, prijetno, kakor sta živela Jošt in Marta.
Rodila je hčerko. Drobceno punčko. Kadar jo je gledala, je hotela videti v vsaki najmanjši njeni črtici njegovo podobo. Pripravila se je na ta porod z vso skrbjo pričakujoče matere. Uživela se je vnovič v ljubezen, ki jo je pretrgal zli trenutek usode. Justina je za ves ta čas izbrisala iz svojega spomina, pisala je pisma Ivanu, ki jih ni mogla oddati.
S potrpežljivo nado je čakala vsak dan njegovega sporočila in ko je čisto slučajno čitala v nekem dnevniku, da je bil ujet, jo je tešila zavest, da je živ in da misli nanjo.
Zgodilo se je, da je iskreno poiskala boga in se v molitvi zahvaljevala za to srečno vest. Potem se je zasačila v čudni misli, ki je ni mogla takoj razvozljati.
– Molim k bogu in se mu zahvaljujem za rešitev moža, na katerega ne smem misliti:
Tedaj je z iskalsko vnemo gnala svoje srce v vse spomine, ki jih je mogla zajeti, in z velikim naporom se je hotela opravičevati: sami sebi, bogu, ki itak vse ve in mu ni moči ničesar utajiti. Spraševala se je:
– Ali sem bila njegova zato, ker ni bilo moža? Ali bi ga ljubila tudi tedaj, ko bi bil Justin doma?
Prvo vprašanje je srečno obšla, lahkotno, brez pomislekov.
– Saj nisem vlačuga, da bi se vrgla v objem prvemu človeku, ki bi me srečal po moževem odhodu. Saj nisem ženska, ki bi se vdajala zaradi svoje ženskosti. Potem bi pozabila in ne bi več mislila nanj.
– Morda bi ga ljubila tudi poleg Justina?
Ta njen živi nagon, izkopati ves začetek do korenike, je bil tako silen, da je z zanosom, s prepričevalnostjo trdila:
– O tem ni nikakega dvoma. Tudi tedaj! Da, da, srce se ne da zapreti s ključem zakona.
Bolelo pa jo je, neznansko peklo, ko je pregledala to veliko ljubezen, morila se je v sebi za tisto edino, ki se je zagvozdila med njeno življenje:
Zaželela si je zopet mirnega, skromnega, tihega življenja.
– Le zakaj se je tako naredilo, je ječala kadar so jo obšle te želje. Moj bog, kje naj iščem tiste grozne ure, ko mi je umrl Justin? Ali ga nisem nikoli ljubila?
Zasanjala je zopet nazaj v vse najlepše trenutke. Pohlepno je zbirala vso preteklost, luščila lepo od grdega. Ko je prišla do dna, kjer so se utrnile vse miselne nitke v koreniko vsega početka, je z grozo obstala: korenik sploh bilo ni!
Tedaj je bila najina zakonska ljubezen kakor utrgan cvet v posodi zakona. Cvet se je razsul, posoda ...
V tem hipu se je spomnila trenutka, ko jo je Justin žalil in očital očeta, ko se je v sobi razbila posoda za cvetlice. Marta jo je zlepila. Zdaj stoji na omari in nihče se je ne upa dotakniti. Tako je rahla, da bi se sesula ob vsakem prijemu.
Ko plete ob oknu perilce za deklico, se včasi zamisli in skozi poglede, ki gredo po vsej pokrajini, gleda vase.
– Moj bog, nikoli me ni ljubil tako kakor Ivan. Računal je z mojo ljubeznijo kakor trgovec, ki snuje velike kupčije. Če bi me resnično ljubil, mi ne bi nikdar očital očeta.
– In jaz? Jaz? Ali sem ga v prvih dneh resnično ljubila?
Na to je bilo tako težko odgovoriti. Najsi je še toliko mislila nazaj, vendar ni mogla in tudi ni hotela najti, da je bila takrat v nji živa želja, omožiti se.
Da, omožiti se! To je bilo v nji tisto čudovito, kar jo je gnalo k Justinu, to je bilo tisto, kar je netilo ljubezen do Justina. Poročiti se za vsako količkaj dobro ceno!
Tega si vendar ni smela priznati, ker bi morala vso krivdo pravično razdeliti na oba. Saj bi bila po tem njenem priznanju tudi njena ljubezen računska, saj je gradila nanjo vse svoje bodoče življenje. Ostala je na vrhu svojih čuvstev in je samo okrog Justina zbirala vse sklepe in izvore tega nesrečnega zakona. Vse laže je najti v drugem tisto, kar iščeš. Samemu sebi prikrivaš. Vsak človek je zase največji odpustnik.
Sicer pa ni mogla doumeti tega, tudi če bi našla zase to priznanje. V nji je ležala tisočletna oblika, v katero je vkovala žene moška nadoblast. Navada, gledanje na življenje, strah pred zarjavelo devico, zaničevanje, propadanje gospodarstva, pošastna negotovost za bodočnost – le v možu je gledala odrešenika, svoj edini končni varni pristan.
Omožiti se za vsako ceno.
Dokler je bilo gospodarstvo trdno in se je zavedala svoje moči, ki je ležala v doti, v zemlji in v gozdih, je odbijala snubce, ker si je z denarjem lahko kupila moža po svoji volji. Morda bi se takrat odločila za moža, ki bi bil reven kakor cerkvena miš. Ko se je razsulo, ko ni bilo ničesar več, jo je objel strah.
Strah pred življenjem.
Strah pred osamelostjo.
Strah pred revščino in trpljenjem.
Zaljubila se je v Justina, ker je tako sama hotela. Ker ji je bil bilka, s katero se je potegnila na trden breg.
Vsega tega ni mogla videti. Kako, ko pa je ležalo to v njej kakor v vseh ženskah, ki vidijo v zakonu edino rešitev svojega življenja? Kako naj bi videla, ko ljudje še vedno sklepajo zakone po dotah in gruntih, po stanovih, ko sklepajo zakonske pogodbe očetje in matere, sorodniki, ko včasih edini stotak razdere ves dogovor, ko uniči vso ljubezen morda edini pomislek oddaljene tete, v teh časih, ko so žene premnogim še vedno samo menica, s katero krijejo svoje dolgove, v časih, ko nima osamela žena nobenega ugleda ... ne, v tej miselnosti, ki je postala meso in kri meščanskega gledanja na življenje, tega ni mogla izslediti.
Storila je tako, kakor je storila njena mati.
Storila je tako, kakor je poznala življenje.
Življenje, kakršno je gledala.
Življenje, kakršno je občutila na sebi.
Ker ni mogla zajeti misli, da bi se morala sama kedaj pehati za kruhom.
Ker po vsem tem zanjo sploh ni bilo mogoče drugače.
In tudi Justina ni mogla nič več ljubiti.
Ker so se ji računi podrli.
Ker ga je zakril drugi, ki je ni postavil v hazardno igro svojih načrtov.
Moj bog, saj res ni moglo biti drugače. Saj je bil to zakon kakor vsi zakoni, kamor je pogledala. Na zunaj, kakor da so srečni in do smrti neskaljeni, na znotraj pa leglo laži in potvorb.
Vzpela se je od svojega dela in se naslonila na zid. Trdno, močno je spregovorila sami sebi, da so njene besede prečudno zazvenele kakor vselej, kadar se človek sam v sobi s seboj pogovarja.
– Tako ne smem in ne smem več živeti. Ločila se bom!
Toda od stene done njene besede kakor krohot.
– Ločena žena ...
Občinski tajnik v trgu je bil pijanec in babjek. Svojo ženo je pretepal. Zbežala mu je.
Nanjo misli ta hip Ana.
– Ko se je ločila, ko se je zaljubila v mladega, lepega kolarja, ko je z njim brez zakona živela srečno in mimo, ko sta imela otroke, so ljudje govorili:
– Ločena žena je slabša od vlačuge.
Če so videli njene otroke, ki jih je rodila brez zakona, so mrmrali:
– Vidiš, to so pankrti tiste lajdre.
Roke so ji padle nazaj v naročje, zamižala je in ni se upala nič več misliti.
6[uredi]
Jesen je zopet in prazne kraške goličave z razdejanimi vasmi tonejo v dežju, ki po malem prši, lije in zopet prši. Vsa pokrajina je ena sama razvalina, tako rekoč blazna razvalina, zapuščena, na oko mrtva, z ognjem in mečem pokončana dežela.
Ceste so trde in kamenite, za vse večne čase zgrajene. Njive so preraščene s plevelom, plotovi razmetani, v vinogradih divja neobrezana brajda, borovi gozdiči so posekani in razcefrani od granat, po nizkih hrastičih je napeljana telefonska žica, ob cesti počiva oddelek vojakov, od daleč zagledal dolgo vrsto trenskih voz, po klancu rohne motorji sivih vojaških tovornih avtomobilov.
Baraka Rdečega križa.
Pod čemernim nebom brnijo letala.
Vasi so zapuščene in razdejane.
Nekje ob Plavi grme topovi.
Kamorkoli se ozreš, je vojna: Ta svet je zdaj kakor dežela raztrgane, lačne in bolne armade.
Justin je računski podčastnik. Iz Postojne so ga poslali v Vipavo. Odtod v Štanjel. Čez Kobiljo glavo in skozi Gabrovico je romal v Komen.
Tu se je vgnezil in ni imel prav za prav nobenega pravega opravka. Skladišča so bila prazna. Vojaštvo je stradalo. Imel je srečo, seveda, saj se je zanj vse srečno izteklo. Bog ve, kako je vse to tako srečno izvozil?
Tu ždi v vojni bolnici in se mu dobro godi. Šefzdravnik ga ima rad. Vse ti iztakne. Vozi se v razdejano Gorico. V Trst hodi krokat in veseljačit. To so pa le službeni opravki, ki se jim ne moreš ogniti.
Če se pelje v trst z eraričnim avtomobilom v glavno skladišče po medikamente, je to službena zadeva. Z denarjem v žepu …
Baranta na debelo.
Italijanski ujetniki vekajo od lakote. Za hleb komisa dobiš od njih pelerine iz finega angleškega sukna, za zavojček tobaka zlat prstan. Vse to v Trstu drago proda.
Godijo se prečudne stvari. Disciplina, kakor da se krha. Vojaki, ki so se vrnili iz ruskega ujetništva, pripovedujejo takšne, da se sliši kar neverjetno.
– Videl sem tamkaj čuden sprevod, ko so mesto zavzeli boljševiki. Po cesti so gnali visoke oficirje bivše carske armade. Namestu svetinj so jim pripeli na prsa čebule. Kot sablje so jim za pas zataknili metle. Ljudstvo se jim je posmehovalo in pačilo, njihovi bivši vojaki so jih vodili na vrvici kakor teleta. Zunaj mesta so jih postrelili.
Justin pazno posluša.
– Ti so se nalezli. Kmalu bo konec!
Že prihajajo vesti o nemiru.
Včeraj so izsledili v transportu italijanskih ujetnikov nekaj Čehov.
Preki sod. Pobesili so jih na murve kraj ceste.
Podčastniki so se dali slikati pod vislicami. Za spomin …
In tako živi Justin zopet sredi vojne in se ji vedno spretno trga iz krempljev.
Ves je zaverovan v kupčijo.
Spričo vseh teh moritev in tega večnega nasilnega umiranja se krepča z nado na skorajšnji konec in z mislijo na bodočnost. Skrbno zbira denar, semtertja ga tudi razmetava v Trstu. Živi, kakor mu nanese priložnost.
Včasi pripelje poveljniku dekle iz Trsta. Ko vozi nazaj, je njegova.
– To je vojna, si govori večkrat. Kdo bi gledal na take malenkosti! Mar sem jaz kriv, da nisem pri ženi?
Slišal je pogovor v bolniški pisarni med nadporočnikom in zdravnikom:
– To je sifilis, moj dragi tovariš. Prav pošten avstrijski sifilis. Naj vas tolaži zavest, da je tretjina avstrijske armade z menoj vred okužena z njim. Ne smatrajte tega več za bolezen – ampak za navado, ki se ji ne more ogniti noben avstrijski oficir.
Že v Postojni se mu je bolezen ponovila. Staknil je nekega neznanca, sanitetnega podčastnika, ki ga je docela potolažil.
– Pojdi no! Prava reč, še Korel ga ima. To se danes ozdravi brez vseh komedij.
Vsak večer mu je v ordinacijski sobi dajal injekcije salvarzana.
– To bolje razumem kakor zdravniki! mu je razlagal. Vsak dan vidim, kako bi ne znal. Preden bo konec vojne, boš zdrav!
S tem se je tolažil. Mislil je na dom kakor na neko nejasno točko, ki se mu kaže skozi vse te nenavadne pošastne stvari. Vržen v sestav vseh teh armad, bitk, mrličev, vlačug, bolezni, nasilstev, se ni niti poskušal braniti vsega tega, ne, še skril se ni. Prilagodil in izkoristil je vsako priliko za svojo blaginjo.
Tudi bolezni se je privadil, kakor da je neko neizogibno poglavje njegovega življenja. Živel je tako, kakor vsi drugi, ali vsaj kakor večina drugih. Svoje življenje je prepustil vojni, misel in volja sta se podredila poveljem, za nič drugega mu ni bilo skrbeti, nega da čim bolj obvaruje svojo glavo.
In to se mu je posrečilo.
Kakor hitro je bil daleč od svoje žene, se je pričelo ono nežno koprnenje po domu utapljati v nešteto dnevnik opravkov. komaj je našel toliko časa, da je napisal nekaj besed na karto. Vse tisto, kar je preživel na dopustu in v Ljubljani, pa je bilo sredi vojne mrzlice težko pregledati, da bi se resno pečal s takšnimi mislimi. Bivanje Ane pri Marti ga je docela pomirjevalo in zdaj se ni bal zanjo.
– Ana je na varnem … Anonimno pismo je bila dobra šola. Prepričan sem, da nikoli še pogledala ne bo drugega.
Toda zase si je pustil odprto karto.
Vojaška poveljništva so podpirala javne hiše.
Oficirji so dajali najlepši zgled.
Le takrat, ko je prejel poročilo o Darinkinem rojstvu, se je za hip preplašil, računajoč na poznejši čas. Ko mu je pa zdravnik, katerega je vprašal glede zgodnjih porodov, potrdil njihovo možnost, se je raznežil ter napisal ženi dolgo pismo.
Mahoma pa so pričele prihajati semkaj čudovite novice.
Neki česški polk so razorožili in ga poslali nazaj.
Na francoski fronti so bili Nemci tepeni.
Morda je poveljnik slutil. Neko jutro ga je poklical c pisarno in mu zaupno dejal:
– Železnik, ali hočete iti za nekaj dni na dopust?
Justin ga je pogledal in ni mogel verjeti.
– Teden dni dopusta vam dam. Hočete? No, zinite kaj!
– Seveda, je vzkliknil Justin. Prav rad!
– Toda pod pogojem, da dobro opravite moje naročilo! S seboj boste vzeli dva zavoja. Moja žena vas bo čakala v Ljubljani. Stanovala bo v hotelu »Unionu«. Nji boste izročili oba zavoja in tole pismo.
– Nič lažjega kakor to, gospod štabni zdravnik!
Drugi dan se je že vozil v Ljubljano. Predobro je vedel, kaj nosi v zavojih. Lahkomiselno je potegnil pismo iz žepa, odmehčal z vžigalico pečat in previdno odprl ovoj. Pismo je bilo komaj čitno napisano, toda počasi ga je le razvozljal. Iz njega je zvedel, da nosi s seboj dva mikroskopa in nekaj dragocenih kirurških instrumentov. Vse pošilja ženi, ker je prejel vesti o skorajšnjem koncu – o koncu vojne s porazom, češ, da se gode na fronti neverjetne stvari; če bo čas, ji bo poslal še kaj.
– Haha, se je zasmejal Justin, hoče jih vsekakor rešiti pred Italijani. Patriot! Torej se le kuha! Morda mi niti ne bo treba iti nazaj?
Zamislil se je v položaj in ves srečen računal z bodočnostjo.
V Ljubljani je doživel silno presenečenje.
Po Kolodvorski ulici je korakala četa vojakov, ki so imeli v puškinih ceveh zataknjene slovenske zastavice, na čepicah pa preko avstrijske rozete pripete slovenske trakove.
Pojo.
Hej Slovani!
Pesem, ki te je vtaknila v ječo …
Na cesti se zbirajo ljudje, ki živahno govore med seboj. Nekdo je zaklical:
– Dol z Avstrijo! Živela Srbija!
Policaj se je okrenil in odšel v drugo ulico.
To je bil vzklik, ki te je še pred kratkim dvignil na vislice …
On pa je sredi vojnega ozemlja, pa ničesar ne ve.
Na pošti je brzojavno pozval Ano v Ljubljano. Podvizal se je proti domu. Naskočil je očeta, ki mu je snemal nahrbtnik z vprašanji.
– Kaj oa počenjate v Ljubljani? Saj ne morem razumeti tega.
– Tako je, vidiš! Krha se. V nekaj dneh, morda že jutri, ne bo več vojne! Iz Srbije beži avstrijska vojska kakor brez glave. Kar doma počakaj! Si že odslužil!
Sprva ni mogel verjeti. Toda ko mu je Adam razložil vse dogodke in vesti zadnjih dni, mu je bilo na mah vse jasno.
– Tedaj prav prav za prav že nisem več vojak? Torej se bo le pričelo lepo staro življenje …? Ali je to mogoče?
Objel je mater in jo dvignil v zrak. Hlastno je povečerjal, nato pa sta z Adamom tekla v mesto po novice. Po nove, slastne novice.
Bil je pust deževen dan. Dežja pravega ni bilo, le temni oblaki so ležali nad mestom in včasi je rosilo čisto drobno. Ulice so bile polne ljudstva. Dijaki so peli. S streh so visele slovenske zastave, po ulicah so nosili fantje velik srbski prapor. Nekdo je iz okna obesil ameriško zvezno zastavo.
Konec Avstrije?
Konec vsega?
Polom!
Slovenski častniki so imeli na čepicah narodne kokarde. Na frančiškanskem mostu so prostaki ustavili avto, v katerem se je vozil avstrijski major. Nekdo mu je snel čepico in mu strgal ž nje avstrijsko rozeto. Potegnili so ga iz voza. Justin, ki se je preril mednje, je spoznal v oficirju stotnika Leschnigga. Trepetal je kakor preplašen kužek.
– Kaj hočete? je s smrtnim strahom zajecljal major. Jaz sem Slovenec.
Justina je spodneslo in kar planil je v sredo. Pravkar so ga hoteli izpustiti.
– Laže! je kriknil Justin. Ta nemčur je nas slovenske fante v Celju zmerjal s svinjami!
– Tako! Čakaj, bratec, ti bomo dali medaljno na zadnjo plat! je zagrmel nekdo in ga brcnil s škornjem.
– Teci, da ne dobiš že zasluženega križca! so vpili za njim, ko je poparjeno zbežal v Wolfovo ulico.
Kakor blisk se je popoldne raznesla vest:
– Izvidni oddelek Angležev se pomika proti Ljubljani. So že na Vrhniki!
Na vogalu, kjer se končava Tržaška cesta, se je zbrala velika množica. Visoko pod oblaki so brneli trije aeroplani, ki so se pomikali proti kamniškim planina.
Mnogi iz množice so tekli do Viča.
Vsa cesta je bila prazna.
Angležev ni bilo.
Starec, ki je bil dolgo časa v Ameriki, je učil mladce vzklikati »živijo« po angleško.
Nekdo je pritekel ves zasopel in kričal:
– Zaprite cesto! Vsak hip se bodo v avtomobilih pripeljali avstrijski generali.
Pred glavnim vhodom tobačne tovarne so postavili preko ceste širok parizar. Pojavila se je četica vojakov. Na voz so postavili strojnico.
Zmračilo se je. Angležev ni bilo.
Množica se je razlila po ulicah. Domači vojaki so zavzeli vojaške zapore in osvobodili jetnike.
Italijanski vojni ujetniki na Gradu so plesali od veselja, ker se bodo vrnili, in kričali:
– Abasso Austria! Evviva Šloveni!
Ko je Justin pričakal na postaji Ano z otrokom, je bila že noč. Objemal jih je in bilo mu je, da bi kričal od sreče.
– Ana! je vzklikal. Konec vojne! Zopet bom vedno pri vas!
Ana ždi v kotu voza.
– Zdaj se bo vrnil Wydra, pomisli, toda skuša razumeti Justina, s katerim bo odslej za vedno skupaj!
7[uredi]
Justin se je javil pri poveljništvu Narodne straže. Poveljeval je zdaj četi vojakov, ki so zavzeli konjušnico.
Avstrijske armade so se vračale. Po železnici , po vseh cestah. Vlak za vlakom. Postaje so bile nabite vojaštva vseh narodnosti. Vozovi so bili natrpani, vojaki so se obešali na odbijače, lezli na strehe, viseli na stopnicah, tepli se za prostore kakor ljudje, ki se utapljajo in se love za rob rešilnega čolna.
Vso to bežečo armado so sproti razoroževali. Oficirji so s strupenimi pogledi odpasovali svoje pištole na povelje prostakov, ki so se jim veselo režali v obraz; vračali so se sestradanci, ranjenci, bolniki in okuženci. Bilo je, kakor da se seli narod iz ognjene vihre.
Ponosni polki so bili razcapani in klavrni kakor črede preplašenih potepuhov, v očeh vseh bežečih pa je bil vendarle plamen odrešenja in radosti.
Vračajo se!
Še nekaj ur. Dva, tri dni.
Očetje, fantje.
Tisoč tragedij je bilo v tem umikanju. ko je bil vlak že natrpan, so obupanci še vedno naskakovali vagone. Vlak se je pričel pomikati, kolesa so mečkala telesa mož, ki so srečno prestali vojno … Ljudje so čepeli na strehah vozov in s hrepenenjem v srcu šteli ure, ki jih ločijo od doma. Toda traverze mostov so drobile glave možem, ki jim je bilo prizaneseno na bojišču …
Po cestah so korakale, ne korakale, podile se množice vojakov. Nepregledne vrste trenskih voz in avtomobilov.
Toda samo do Ljubljane. Orožje, streljivo, vozovi, živina – vse to je ostalo v mestu.
Vsi dohodi v mesto so bili zastraženi. Dijaki so stražili vojašnice in skladišča. Po travnikih okoli mesta se je paslo na tisoče podivjanih bolnih konj. Mraz je že občutno rezal v ušesa. Konji so obžrli travo do korenin. Mnogi so ležali že nekaj dni sestradani do smrti. Z gobci so rili po zemlji in umirali.
Pod Rožnikom je zašlo v ribnik nekaj konj. Stalo so do vratu v vodi in se niso mogli izvleči iz blata. Fantje s karabinkami na ramah so se posvetovali. Potem so legli na trebuhe na visokem bregu in pričeli streljati v živali. Vode je vsakikrat visoko brizgnila v zrak. Prvega so zadeli v vrat. Konj se je vzpel na zadnji nogi, opletal s sprednjima po vodi in se nato potopil. Za hip je še enkrat dvignil glavo iznad vode, potem pa so debeli mehurčki pokrili blatno vodno ploskev.
Vse mesto je bilo na nogah. Daleč pred predmestji so prežali ljudje na prilike.
Ustavili so vojaški tovorni avto.
– Prodajte, kar imate – v mestu vam bodo vse zaplenili!
Za slepo ceno so kupovali konzerve, mast, orožje, konjske odeje, vprego, vozove in kdo ve, kaj še vse.
Otroci so se igrali s pištolami in vojaškimi raketami. Po polju so ležali strti trenski vozovi, konjske vprege, polomljene vojaške kuhinje. Na nekem vozu so iztaknili fantje zabojček bronastih hrabrostnih kolajn. Nalovili so pse in jim obesili svetinje na ovratnice.
Justin se je vse tiste dni skrbno pobrigal zase. Delal je na svojo roko, v zmešnjavi in naglici razsula je delal lahko nemoteno. Predvsem se je zanimal za konje, ki so brez gospodarja poginjali na popaslih travnikih.
Vsak dan so jih sproti zakopavali, toda bilo jih je vedno več. Nekdo je razglasil, da se je resno bati kužnih bolezni, če se ta nadlega ne odpravi.
Justin je izrabil priliko.
S svojimi vojaki je izbral iz hlevov in čred, ki so se pasle po okolici, najboljše živali, izdal v pisarni samemu sebi dovoljenje za odgon šestdesetih konj, ki jih je gnal po cesti na Dolenjsko. Preden jih je rpignal do Novega mesta, jih je porazprodal kmetom.
Vrnil se je z nabito listnico domov.
Zaboja z mikroskopoma in kirurškimi inštrumenti sta ležala doma pod posteljo. Zdravnikove žene ni bilo. Pa je tudi iskal ni. Boga naj zahvali zdravnik, si je mislil, da je prinesel celo glavo na Dunaj. V duhu je računal s priliko, ko bo te stvari drago prodal.
Sicer pa je pobiralo ljudstvo tiste dni dobrote kakor s tal. S trenskih voz. Iz nahrbtnikov vojakov, ki niso znali slovenski.
Kmetje so pognali svoje zanikrne krampe iz hlevov in si iskali konj po svoji volji. Zakopavali so v seno vojaške puške in strojnice, z bajonetov pa kovali kuhinjske nože. Fantje so streljali z ostrimi naboji v tarče.
Justin je bil ves iz sebe. Zajel ga je nepremagljiv pohlep požrešnosti, iztikal je na postaji in našel zaboj najfinejših fotografskih aparatov za pilote, ponoči je privlekel na dvorišče poln trenski voz, ki ga je zaplenil na Večni poti. Dva zaboja cigaret »Memfis«, zaboj kavnih konzerv, kovčeg novih repetirk z municijo in ročno blagajno vojaške pisarne. Voz je zapeljal zopet na cesto in pognal konje, ki so ga pohlevno sami, brez voznika vlekli v noč.
Blagajna ga je navdala s silnim trepetom. Bila je zaklenjena. V kuhinji jo je z bajonetom odprl. V njej so bili sami svetli, novi bankovci. Tudi avstrijske lire, ki jih je dala natisniti avstrijska komanda za zasedeno italijansko ozemlje.
Brez vrednosti!
Bilo je sedem zavitkov s stolirskimi listki po deset tisoč.
Razočaran se je nasmehnil in jih vrgel v košaro, v kateri je hranil Bogdan igrače.
V tistih dneh, ko so hrumele armade skozi mesto, ko je sprhnela vsa mogočnost Avstrije v ni, v razcapano drhal, ko so se generali ponižno umikali prostakom, ko so se vračali možje na svoje domove, ko se je izkazalo, da je vsa cesarska navlaka bolna in izmozgana, ko so cesarji bežali z nakradenimi milijoni čez meje, se je zgodilo več kakor prej v tisoč letih.
Ljudstva so se pričela dramiti.
Narodi so ustanavljali svoje države. Bili so pijani osvobojenja in naenkrat so pozabili vso dobo klanja in vse nesmiselne moritve. V Rusiji so se borile bele armade z novo miselnostjo na življenje in smrt, nove socialne ideje so postajale svojina ljudskih množic, ki so terjale zase pravico. Ne samo pravice do dela, marveč tudi pravico do uživanja sadov svojega dela, pravico vladanja.
Kapital pa, ki se je nažrl desetih milijonov vojnih žrtev, ki je imel na vesti miljone in miljone vojnih invalidov, vdov in sirot, ki se je nagoltal tisočodstotnih dividend od topov, tankov, streliva, je hotel vladati z neomejeno oblastjo.
Slovenski narod je rajal v opojnosti svobode in metal z državnih poslopij cesarske orle, dočim je razvila italijanska vojska svojo trikoloro tik pred Ljubljano.
Razmejitvene komisije so igrale tarok z novimi državami.
Novi, neizkušeni igralci so imeli smolo.
Volja naroda? Volja sile!
Kdo se bo menil za to, če bo domačija prerezana na dvoje?
Na Koroškem so se pričeli boji znova.
Doma pa …
Visoki avstrijski uradniki, Slovenci, ki so še nekaj dni prej mrli od blaženosti, če jih je nagovoril kak ekselenca, kak skrahiran baronček, so predrzno pogoltnili svoje črnožolto prepričanje in postali kar čez noč najzavednejši narodnjaki.
Po cesti je korakala prva četa srbske vojske.
Delavci so prirejali zborovanja. Adam je kipel od navdušenja.
Tedaj je zvedel Justin, da je avstrijska banka pričela znova menjavati okupacijske lire. Kakor blazen je dirjal domov in lasje so se mu ježili ob misli na papirje, ki jih je zavrgel. Če so jih sežgali … Planil je v kuhinjo in se vrgel nad košaro. Ni jih bilo.
Divje je zaklel. Pač …
Pod mizo je zapazil nekaj posameznih zmečkanih bankovcev.
Grabil se je za glavo in klical Ano, ki je bila z otrokoma v sobi okoli peči, ker je bila Darinka nekoliko prehlajena.
– Kje so bankovci, ki so bili v košari, je zakričal v sobo.
– Bankovci? Bogdan se je igral z njimi, je odgovorila Ana začudeno, ker ni vedela, kaj pomeni njegova silovita razburjenost.
Bogdan je sedel na pručci in jih strigel.
Bilo je samo še pet cel zavitkov.
Silna togota ga je vžgala, ko je videl uničenje dvajset tisočakov. Hotel je udariti otroka, a se je ob pogledu na neprikorno ohranjene zavitke vendarle streznil, saj je držal med prsti premoženje. Divja radost je planila vanj, skakal je po sobi, vihtel tisočake po zraku in bruhal iz sebe:
– Bogati smo! Bogati, čuješ, Ana, to so papirji, ki so vredni petdeset tisoč kron!
Toda imeti je moral potrdilo, da je ta erarski denar namenjen za izplačila moštvu.
V pisarni je našel nekaj starih avstrijskih pečatnikov. Saj je bil kot računski podčastnik vešč takim stvarem. Spretno je sestavil plačilni nalog neke vojne bolnišnice, podpisal poveljnika ter dvignil denar brez težave.
Ko je šel domov, je računal. Ima denar, prinesen s fronte, izkupiček za konje, znesek, dvignjen v banki, in če priračuni še vrednost mikroskopov, aparatov, repetirk to drugega, utegne doseči vsoto osemdeset tisoč kron! To se pravi …
– Bogat sem! Iz tega bomo kovali milijone! je pomislil, vzhičen od tolikšne sreče.
Pijan od zadovoljstva in ves samozavesten se je vračal domov. Brezštevilni načrti so mu rojili v glavi, sto poti je držalo v novo življenje, ki se mu je smejalo, se mu odpiralo – postal je kar čez noč človek, ki ima denar, ki se mu bodo povsod odpirala vrata, ki se mu bo odklenil ves svet ...
Čez nekaj dni je bil civilist, civilist z denarjem …
Še tiste dni je najel trgovinski prostor v hiši. Dal je prebiti steno, da je povečal tako prostor in ga vsega pretvoril v eno samo prostorno skladišče z velikim napisom nad vhodom: AGENCIJA IN KOMISIJA.
V tiskarni je naročil tiskovine s firmo, omislil si pečatnike, kupil pisalni stroj, najel tipkarico, poleg stanovanja pa kupil svet.
Potem se je vrgel z vsem nagonom na kupčijo.
Nič lažjega na svetu, nego je bilo to v tistih časih. Dežela je bila obubožana. Štiri leta blokade so že zdavnaj izčrpala vse zaloge blaga in hrane, ničesar ni bilo več, kar bi se prodajalo. Zdaj pa se je hipoma odprl ves svet trgovini.
Vse skrivnostne zaloge so se odprle.
Justin je odpotoval v Italijo in kupil tam dva vagona ameriškega petroleja.
Ljudje, ki so si svetili z lojem in treskami, so pokupili vso zalogo v nekaj urah. Imel je velik dobiček.
Kupil je vagon mila.
Najel je še eno tipkarico.
Po razprodaji nekaj voz moke, ki je je še vedno nedostajalo, ker so jo trgovci zaklepali v skladišča, računajoč na čim večji dobiček, je sestavil bilanco o prometu v prvem poluletju svojega trgovanja: 328 odstotkov čistega dobička!
Spomladi so pričeli kopati na kupljenem zemljišču temelj njegovi vili.
8[uredi]
V tistih dneh, ko je pričel Justin vnovič skupno življenje z Ano, ko je bilo stanovanje urejeno, ko sta postelji zopet stali druga tik druge ter so bile na oknih zavese in na tleh preproge, se je njuno življenje v tej čudoviti naglici dogodkov, dela in hlastanja po denarju ognilo vsem izkušnjavam, ki bi utegnile presenečati njun zakon.
Justin je potoval po trgovinskih poslih, malokedaj je bil doma; kadar se je vračal, je živo, preočitno nosil s seboj pečat novega življenja. Prenagel zlom s starim, skromnim načinom življenja ga je opajal z nenavadno, pretirano samozavestjo, uspehe, ki so mu jih nudile izredne razmere, pa je pripisoval svoji zmožnosti.
Pričel se je gledati od te strani. Postajal je čez mero domišljav in drzen v svojih naklepih. V sebi je videl veličino, ki se je dvigala više in više.
Toda to niso bile njegove zmožnosti. To je bila prilika!
To ni bila sposobnost, niti senčice trgovske genialnosti ni bilo v teh uspehih. To so bili časi, ki so mogoči morda vsakih sto let samo enkrat. To so bile prilike, ki jih ustvarja vsaka vojna. To je trgovina, ki je svoje vrste vojna: grabežljiva, pogoltna, po mednarodnih zakonih dovoljena špekulacija, svojevrstno nasilstvo. Ta trgovina se je debelila na račun sestradanega in golega ljudstva, na čigar račun je rastel iz tal povojnih razmer nov stan. Stan verižnikov! Verižniki z moko. Verižniki z usnjem. Verižniki z blagom. Nov stan, ki je čez noč obogatel, se razšopiril in pričel živeti na veliko roko.
Potoval je po Avstriji, po vseh večjih mestih države – tudi po dva meseca ga ni bilo doma. Zaslužil je z lahkoto, denar se mu je kopičil, da sam ni vedel kako. Družil se je z znanci, ki so se na enak način bogatili, predal se je življenju, ki ga prej ni poznal.
Razmetaval je okoli sebe.
Vsi, ki so bili v njegovi bližini, so živeli na njegov račun.
Ani je pošiljal vsote, ki bi mu včasi zadoščale za vseletno preživljanje.
Potem se je poganjal pohlepno v vse, kar mu je denar nasladnega nudil. Z neko neverjetno lahkomiselnostjo so vsi ti ljudje sproti zapravljali imetje, ki so si ga s tako lahkoto pridobivali.
Bili so pravcati otroci razmer. V njih ni bilo pretehtane misli v trden, neporušen podzidek, ki jo imajo stare, dedne trgovinske hiše, nič stalnega ni bilo v njih in nobenega pogleda v prihodnje dni. Vsi novi bogataši so bili otročji, premalo zviti, da bi mogli graditi trdno stavbo na vse goljufije, ki so jih uganjali. Bili so bogati samo od trenutka do trenutka. Bogataši-enodnevnice.
Justin, ki si je želel med vojno mirne, bogate, dobičkonosne trgovine, prijetnega meščanskega družinskega življenja, se je že v Galiciji nalezel pretirane vere v svoje zmožnosti. Veroval je, da je zmožen pridobiti si silno bogastvo.
Toda kakor je grabil, tako je tudi razsipal.
Zlo, v katero je padal, pa je neprestano vrtalo po njegovem živčevju.
Pil je.
Družina mu je postala zdaj nekakšno zatočišče, kjer se je za nekaj dni spočil in umiril.
V Mariboru je imel svojo priležnico, v Celju so ga poznale vse natakarice.
Bil je bolan in zdravil se je, kadar je utegnil.
Kakor je bil nekdaj skromen, neroden v družini, plah do žensk, tako je zdaj v oblasti tisočakov postal družaben, iskajoč ob vsaki priliki vesele družbe. Lezel je vse bolj v kremplje uživanja. Ni se mogel ubraniti demonski sili denarja in vsaka priložnost ga je takoj zgrabila, da se je vrgel vanjo brez pomislekov.
Vdal se je pijači s tako silo, da ni mogel živeti brez nje. Bil je nesrečen, če niso bile misli razgibane od vina. Nikdar pa ni bil tako pijan, da ne bi vedel, kaj dela, prenesel je silo pijače. Precej se je zredil in vse njegovo telo se je otolstilo.
Vendar ga je semtertja, v trenutkih streznjenja, navdajala neka zla slutnja, nekakšno kesanje, ki mu je vselej zagrenilo življenje za nekaj ur. Včasi se je prebudil iz omotice vsega tega barantanja, popivanja, vlačuganja, za hip se je zavedel norosti svojega početja. Ob takih prilikah je pisal Ani dolga pisma in zgodilo se je, da se je zredi največjih opravkov odločil za povratek.
Tisto noč je imel pri sebi v hotelski sobi žensko, s katero se je seznanil v majhni, zakotni kavarni. Sam vrag vedi, kako je zašel tja. Poprej je popival z znanci, sredi noči pa je sam zakolovratil v kavarno, iz katere je donela godba. Na majhnem odru so dekleta udarjala na tamburico in pela.
Justin je sedel k oknu in si naročil steklenico vina. Nikogar ni poznal. Dolg čas mu je bilo. Ko je prišlo dekle, ki je pobiralo napitnino za orkester, je segel v žep telovnika in vrgel na krožnik desetak. Dekle je bilo vitko, njen obraz je bil nežen, toda utrujen in zaspan. Nasmejalo se mu je.
To je bila visoka napitnina, kakršne v tej kavarni ni bila vajena.
– Želite, gospod, da vam zapojemo pesem, ki vam ugaja?
Justin jo je ujel za roko in jo potegnil k sebi na zofo.
– Kdaj končate? jo je vprašal.
– Lahko takoj.
Zaklicala je dekletu, ki je sedelo zadaj v kavarni:
– Hajdi igrat namestu mene!
Bila je prosta.
– Prosta sem ...
– Pojdi z menoj v hotel!
Dekle ga je pogledalo in se ni moglo odločiti. Justin se je naslonil k nji in ji zašepetal.
– Pri dobrem blagu ne gledam na ceno! Stopi, srček, k telefonu in pokliči taksi!
V kavami je kupil steklenico šampanjca, sendviče s kavijarjem in cigarete. V hotelski sobi ga je čakalo Anino pismo. Že ga je namerjal odpreti, a se je premislil in ga položil na nočno omarico.
– Kdo ti piše? ga je vprašalo dekle, ko je odlagalo plašč.
– Ne vem. Kako ti je ime?
– Zofka.
Odprl je steklenico in zadržal zamašek, da se ne bi čul pok iz sobe.
Ženska je na en dušek izpila svojo čašo penečega se vina.
Ko sta še malo prigriznila, se je pričelo dekle slačiti. V samih nogavicah je stalo nekaj trenutkov sredi sobe, potem je steklo k postelji in se pokrilo z odejo.
– Jutro bo kmalu! mu je zaklicala nagajivo.
Justin si je nalil čašo vina in ga počasi izpil. Nato se je jel slačiti, prižigajoč si med tem cigareto pred zrcalom.
Ženska v postelji se je naslonila na komolec. Na nočni omarici je opazila pismo. Brezbrižno je pretrgala ovoj, legla na hrbet in pričela čitati na glas:
Streha je dodelana. Bogdan vedno sprašuje po Tebi in naroča, da bi mu kaj lepega prinesel. Darinka ima ošpice. Nič hudega! Kdaj se boš vrnil? Včeraj sem prejela Tvojo karto iz Siska. Hvala! Te vsi pozdravljamo. Tvoja žena Ana.
– Tvoja žena ... Haha, tvoja žena? se je smejala Zofka. Torej si oženjen, golobček?
Justin se je zresnil. Jezilo ga je, da si je dovolila ta cipica odpreti njegovo pismo. Njen smeh ga je neprijetno zadel. Zbodlo ga je. Tako že dolgo ne kakor ta hip, ko so mu tuja usta izrekala imena, ki so njegova. Zapel si je telovnik, ki ga je pravkar hotel odložiti. Niti s polovico mislimi se ni ukvarjal več z dekletom tam v postelji. Grizel si je ustnice in zdelo se mu je, da je takole pred to žensko kot frkolin, ki so ga zalotili pri prepovedanem opravku.
– Oženjen, junače moj? Ti si mi pravi! se je na ves glas zasmejala in se zibala v postelji.
– Ne bodi tako glasna! je dejal Justin rezko. Lahko bi kdo slišal.
– Da imaš žensko v sobi? Mar se bojiš? Pridi, čakam te!
Justin je hodil po sobi in kadil cigareto. Obstal je pred posteljo in spregovoril:
– Obleci se in pojdi! Plačam kljub temu!
– Mi ne pade v glavo, je vzkliknila Zofka. Ostala bom v postelji. Ugajaš mi!
– Tebi? Tebi vsakdo ugaja! je dejal Justin strupeno.
– Vsakdo ne. Ti pa mi zares ugajaš!
– Čemu? Ne govori neumnosti!
– Ker si oženjen!
Zgrabilo ga je čudno razpoloženje. Ne zaradi tega, ker je oženjen, ne zaradi tega, ker je kršil zakonsko zvestobo – zajela ga je vest trpkega očitanja, da se vse bolj oddaljuje od doma, ki je že tako daleč, da ga komaj še vidi. Ana ... Tu je ženska, a katero hoče bog ve kolikič ponovno pogaziti spomin nanjo. Njeno golo telo v postelji ga je vznemirjalo, ga pehalo kakor vrtinec čoln; hotel se je znebiti.
– Bog ve, se je ta hip oglasila ženska pod odejo, kdo je zdajle pri tvoji ženi?
Justin je stisnil pesti, stopil k postelji in zarenčal jezno:
– Molči! Ne žali! Moja žena in ti ... Kako se drzneš primerjati! Moja žena me ne vara!
– Kakor ti? ga je vprašala Zofka mirno in si prižigala cigareto.
– Ne draži me, punca! Dovolj mi je tega! Obleči se in pojdi!
– Ne goni me! je dejala kljubovalno, sicer ti napravim škandal. Meni je vseeno. Jaz nič ne izgubim, ti pa, ker te poznajo.
– Zakaj, vraga, si tako trmasta? Čemu me dražiš? Rekel sem, da plačam! In zaradi plačila si šla z menoj!
– Da, zaradi plačila. Toda ker ne prosjačim, opravi, za kar si me vzel s seboj. Mar nisem dovolj lepa? Lepša sem od tvoje žene, sicer ne bi iskal drugih. Poglej me!
Stopila je iz postelje, dela roki v boke in se pozibavala pred njim.
– No? Kaj še čakaš?
Ovila mu je roke okoli vratu in ga poljubila.
– Kako čuden si, dragi!
Justin se je snel iz njenih rok in jo odrinil od sebe. Vzel je iz listnice denar in ga ji ponudil.
– Prosim te, pojdi! Rad bi bil sam. Poglej, prosim te! Pridi jutri. Samo danes ne.
Ženska ga je nekaj časa začudeno gledala, nato pa zmignila z rameni, malomarno vrgla srajco nase in si pričela obuvati čevlje.
– Jutri me ne bo.
Ko se je oblekla, je sedla na stol, si natočila iz steklenice, se pretegnila in se pričela smejati.
– Povej mi, je dejala čez nekaj časa, ko se je nečesa domislila, čemu se ženite? Preden sem prišla v Zagreb, sem bila zaročena. Fant mi je pobegnil. No, nič mi ni žal. Od desetih kavalirjev, ki hodijo k meni, jih je najmanj devet oženjenih. Čedno mora biti v takšnih zakonih?
Justinu se je prekleto malo ljubilo poslušati vlačugine moralne pridige, toda vdati se je moral v te klešče, četudi nerad, kajti mislil si je, da mu utegne ta ženska zares kaj neprijetnega uprizoriti. Še tega se manjka! Sedel je posteljo in nemirno žvečil ugasli ogorek; skušal se je na vse mogoče načine odkrižati.
– Če ti rečem, da nisem razpoložen. Najmanj pa za tak pogovor. Prav ljubi se mi. Zaspan sem.
– Razpoložen? To si lahko mislim, da nisi. Saj te je žena tako rekoč zasačila na krivih potih Ampak radovedna sem. Ali boš povedal ženi, kaj si počel v Zagrebu?
– Mi ne pade v glavo, se je zarežal Justin.
– Kako moreš potem ljubiti svojo ženo, če jo v vsakem mestu varaš z drugo?
– Mar si domišljuješ, da tebe ljubim?
– Ne. Toda z menoj si hotel iti v posteljo.
– Zaradi tega nisem ženi nezvest. Ljubezen je eno, postelja drugo.
– Potemtakem je tvoja žena, kadar leži pri tebi, vlačuga kakor jaz?
Justin je postajal razburjen. Takšen izmeček mu vendar ne bo spraševal vesti. Ta ženska, ob katero se je obrisalo že bog ve koliko mož, si drzne govoriti o ljubezni in zakonu? Ženska je govorila, kakor bi jo vrag obsedel.
– Ne misli, da se vnemam za krepostne može. Meni je pač vseeno, ali so oženjeni ali niso, toda razgovarjam se, ker se mi vidi vse to silno nerazumljivo. Mar meniš, da ne znam misliti, če sem to, kar sem? Tudi jaz imam oči, imam ušesa. Imela sem očeta in mater, ki sta imela krčmo. Spominjam se, da sta se vsakikrat stepla, kadar ga je mati zasačila pri natakarici. V Osijku sem služila pri trgovcu, ki je bil komaj prvo leto oženjen. Prišel je k meni ... Le čemu se potem ženijo?
– Ti tega ne razumeš, je dejal Justin. Žena zaradi tega nič ne trpi. Prvič nič ne ve, drugič pa ni nikjer zapisano, da bi tega ne smel. Nobena postava me zaradi tega ne kaznuje! Poiščem si poleg žene žensko, ki mi je kakor slaščica po obilnem kosilu.
– No in kaj ti je žena? Povečerjaš, spiješ nekaj kozarcev vina, poln trebuh imaš in ležeš k ženi, da se naužiješ še tega!
– Žena mi ni to. Žena je mati mojih otrok. Ženo spoštujem!
Zofko je stresel krčevit smeh. Tolkla se je po kolenih, se smejala do solz. V sosednji sobi je nekdo potrkal na steno.
– Takšno spoštovanje! O, kako smešno, ja dejala. Imaš ženo, ki jo ljubiš in spoštuješ – pa prihajaš k nji od žensk, ki si jih poljuboval, grabil, rabil, z istimi ustnicam poljubuješ svojo ženo, z istimi rokami božaš njene ude, isto seme ji daješ, ki si ga trosil z nami, jo spoštuješ, haha, in v prekipevajoči ljubezni jo morda kužiš s spolno boleznijo, ki jo ji poklanjaš v znak večne zvestobe. Jaz bi zadavila s svojimi rokami takega moža!
Justin je vzel klobuk in trepetal od jeze.
– Če ne pojdeš ti, grem jaz!
– Saj grem! je dejala. Ogrnila si je plašč, stopila k njemu in se mu nasmehnila v obraz.
– Oprosti! je rekla. Toda če želiš, pridem jutri vendarle. Ne? Prav! Dobila bom drugega. Včasi, veš, me prime, da se razgovorim. Ne bodi hud!
– Lahko noč! je dejal Justin.
– Servus! Pozdravi mi ženo! Pa se mi vendar dobro zdi, da ne bom imela njenega spomina na vesti.
Ko je bil sam, je naglo spil kozarec vode, kakor bi hotel poplakniti njene besede; odprl je okno na stežaj in se naslonil v sveže jutro. Strašna potrtost se ga je lotevala. Življenje se mu je zdelo hipoma prazno, tako prazno kakor jutrnja ulica, ki jo je gledal pod seboj. Morda je bil preveč že v stvari sami, da ni mogel pregledati vsega začetka, ali pa je bil njegov mozeg že tako razrvan, da se ni mogel obesiti z mislijo na trdno vejico, s katere bi se gledal vase.
Obup, poln nejasnih, peklenskih čuvstev, se ga je loteval. Tlačil ga je in pehal pod sabo, da se je ves prepaden obrnil v sobo in skrušen sedel na posteljo. Njegovo srce je močno utripalo, čul je njegove udarce, odpel si je srajco in jo vrgel s sebe, da ga je jutrnji hlad oblil po goli koži.
Anino pismo je ležalo na blazini.
Bogdan ...
Darinka ...
Darinka ...
Darinka je postala čudovito nežna punčka. Spominja se, da je bil tedaj, ko je dobil na Kras sporočilo o tem porodu, zelo razburjen ...
– Mar naj se večno trapim z dvomi? si je dejal.
– Mar naj tisto anonimno pismo še vedno straši v meni?
Zamislil se je, kaj bi bilo, če bi bilo dokazano, da ta otrok ni njegov. Da je bila Ana vsa nekoga drugega, ki bi ji spočel tega otroka ...
Ta hip je izgubil nit vseh teh misli. Pred očmi je zagledal nekakšno belo praznino, ki se je kolobarila v zgoščenost bele krogle ter se bolj in bolj večala. Potem se je iz bele zgoščenosti, ki je pričela pokati, počasi luščil ogromen rak in se pričel plaziti pod posteljo.
Pričel se mu je umikati. Zlezel je na atol in skočil na mizo. Tedaj pa je zagledal na drugi strani postelje njegove velike škarje, zibajoče se po zraku.
Povzpel se je na okno, zlezel zopet preko obeh stolov k postelji, se zgrabil za zadnji žep, kjer je nosil browning, ki ga je izdrl, in pokleknil k postelji kakor na prežo. Ko se je sklonil, je opazil njegov široki rep, ki je bil po tleh.
Nenadoma je zopet zagledal nočno omarico pred seboj, se točno spominjal ženske, ki je odšla, in neznanska groza ga je popadla, ko se je znašel na tleh z revolverjem v roki. Ves se je tresel.
Težko je vstal in se vlekel k mizi. Prijel se je za glavo in misel je zopet oživela.
– Ali se mi je bledlo? se je vprašal ves propadel. Od vina?
Pogledal se je v zrcalu.
Pred njim je stala podoba, ki se jo je prestrašil.
Omahnil je na posteljo. Ko se je pokril z odejo, je šklepetal s zobmi in silen strah mu je stisnil srce.
– Bolan sem!
Gledal je v strop in težak spanec mu je zaprl oči.
9[uredi]
Vse, vse se je spremenilo v tem kratkem času. Vila je bila dozidana, gradili so že vrtno ograjo. Ko se zidovje še bolj osuši, se preselijo pod svojo lastno streho.
Ana se je z veliko vnemo zarila v vse te nove skrbi. Saj pa tudi ni bilo Justina po več tednov domov in je vse ležalo na njenih ramah.
Način in gledanje na življenje stal se čez noč tudi zanjo spremenila. Vse skrbi za življenje so ji odpadle. Denarja je imela, kolikor ga je sama hotela. Justin je ni nikoli več vpraševal po računih, postajal je od dne do dne bolj lahkomiseln, nakazoval ji je vedno večje vsote. Prvi obrok je plačala zidarskemu mojstru točno ob dnevu pogodbe. Novo pohištvo, ki ga je potrebovala za vse številne sobe v novi hiši, je kupila na obroke. Prvi, drugi, tretji obrok je točno plačevala.
Najela je vrtnarja, da ji je uredil vrt. Naročila je vrtno lopo. Še tako visokega zneska se ni ustrašila. Ko se je preselila v nove, svetle sobe, jih je pričela urejati. Kupila je nekaj novih slik z dragimi, pozlačenimi okviri. Bile so barvne kopije, ki so jih ponujali potniki po hišah. Lepo Madono, ki joče pod križem. Potem veliko sliko angela varuha, ki vodi dečka in deklico čez ozko brv. Za svojo sobo je naročila posebej sliko "Zapuščena". Mlada, lepa ženska sedi ob razburkanem morju in gleda v daljo, kjer se vidijo jadra ribiške barke, ki plove na široko morje. Kupila je nekaj ur, preprog in zaves, sto raznih stvari, da je napolnila z njimi vse nove prostore v hiši.
Materi vse to ni bilo všeč.
– Ne znaš varčevati! Čemu nove zavese, ko so še stare dobre? Prav nič ne mislite na starost, ljudje božji – vse samo za sproti. Vsega tega je preveč. Mene bi ta hiša niti pol toliko ne stala.
Mar je bilo Ani zdaj njenih besed.
Kadar je prišel Justin s potovanja domov, je prinašal najrazličnejše stvari, ki jih je kupoval po svetu.
– Te dve zlati uri sem dobil napol zastonj. Tole zapestnico mi je po nabavni ceni odstopil potnik z zlatnino, danes dobim na postajo dva soda imenitnega ljutomerčana.
Kupil je vse, kar je videl.
V hiši se je nabralo blaga, zlatnine, perila, oblek, vse omare so bile zadelane in natlačene od preobilja. V shrambi in v kleti je bila izbrana zaloga jedače in pijače. Vsega dobrega se je nakopičilo v tej srečni hiši.
Vse muke, ki so ostale Ani od tistih pošastnih dni njene osamelosti, so se potulile v množico opravkov. Čas ji je zdaj celo prehitro mineval. Vsak dan je hodila v skladišče, pogledala v pisarno, pregledovala naročila. Tudi sicer je v novi hiši vse polno opravkov, ki se množe iz dneva v dan. V prvem nadstropju je dala preurediti eno sobico v kopalnico. Šivilja je vel teden v hiši, potem zopet mizar, da popravi balkon, in še vse polno majhnih, a vendar važnih poslov.
Tako je Ana ves denar, ki ga ji je nakazoval Justin, sproti porabljala za sto raznolikih stvari.
Pri selitvi je našla pisma pod marmornato ploščo umivalnika. Skrila jih je v nedrije in jih v novem stanovanju založila. Vsa obupana jih je iskala, premaknila vse omare in pretaknila vse predale, dokler jih le ni našla pod zamorcem iz mavca, ki ga je po nesreči sama razbila, ko je hotela preriniti omaro.
Wydre ni, kakor bi se bil udrl v zemljo. Zaman je takoj, ko je prestala vojna, skušala zvedeti za njegovo usodo, zakaj nihče ni več vedel zanj. Materi na Češko se sprva ni upala pisati, a naposled se je le ojunačila. Njen odgovor jo je presenetil. Pisala ji je, da se je vrnil iz italijanskega ujetništva ter kmalu po povratku odpotoval v Nemčijo, odtam pa v Rusijo, kjer poučuje na slikarski šoli v Moskvi.
Ko je prebrala njeno pismo, se je hotela vsa njena notranjost sesuti od prevelike, grenke razočaranosti. Zaverovana v čisto, najidealnejšo ljubezen, ki je po njenem čuvstvovanju bila med njima, kakor tudi zaverovana v blesk, ki je tako hitro ugasnil, je zapadla sredi največjega dela v malodušnost in zagrenjenost, tem bolj, ker je trdno upala v njegov povratek.
Tako pa ga ni več in četudi je živ, ga zanjo nič več ni. Morda se kedaj spomni Ane, morda celo kedaj nasmehne ob tem spominu – to pa je tudi najbrže vse, kar je v njem ostalo od te ljubezni.
– Niti senčice nesloge ni bilo med nama. Ves čas najinega prijateljstva je bil tako lep in prepoln tolikšne sreče, da ga niti najmanjša zla misel ni mogla skaliti. Zdaj ljubi drugo in je zame umrl.
Tiste dni je bila hudo nesrečna. Zaprla se je v svojo podstrešno sobo, kjer si je pripravila zatočišče za žalostne ure. Ta soba je bila samo njena. Vedno zaklenjena. Nedostopna. Tu je hranila vse njegove majhne skice, svoj nedovršeni portret, v to sobico je nanosila vse, karkoli jo je spominjalo lepših dni.
V skrinjici iz javorovine, v katero so bile vložene intarzijske podobe iz orehove korenine in svetega lesa, je hranila spomine najnežnejših let: medaljonček v obliki srca, ki ga je dobila pri krstu, posušene bele astre z mrtvaškega odra njene matere, sliko njenega doma, srebrn prstan z obeskom štiriperesne deteljice, ki ga ji je oče prinesel z Dunaja, svilene trakove od prvega obhajila, posušen asparagusov venček od birme in še mnogo raznih drugih drobnih spominov. V drugi skrinjici je imela pisma prijateljic, svojo spominsko knjigo in svitek las gozdarja, s katerim sta se skrivaj ljubila. Tu zgoraj so bile njene najljubše knjige. Justinova pisma je povezala v zavoj in jih ni nikoli več prebirala.
Tisti hip, ko je zanjo umrl Wydra, ko je bilo zaman vse pričakovanje, se ji je zazdelo življenje prazno, četudi si ga je zdaj lahko na nešteto načinov izpolnjevala. Toda hrupne družbe ni marala. Justin jo je hotel uvesti v krog svojih bogatih znancev – njej pa ni bilo za nikogar. Preveč je bila samosvoja in preveč vase obrnjena, da bi jo zadovoljevale družbe ob vinu in plesu.
Poskušala se je zopet vrniti k Justinu.
Hotela ga je ljubiti, a ga ni mogla.
Vdajala se mu je, kadar si jo je poželel. V nji pa ni bilo niti iskrice hrepenenja po njem niti poželjenja.
Bala se ga je.
Ne njega samega. Njegovih besed, njegovih navad, njegovih želj in njegovih zahtev!
Spalnica se ji je zdela kakor živa neskladnost njenega življenja, v katero se bolj in bolj peha, ker ne more in ne more najti izhoda.
Je izhod – toda ni ga zanjo!
Strah jo je pred njim in muke predsodkov trpi tako močno, da niti ne misli na vse te izhode. Živi tako, ker se ji zdi, da ne more in ne sme drugače biti, praznino v sebi pa teši z neko silno željo, ki jo prenaša iz dneva v dan.
Ne ve, kaj se bo zgodilo.
Vsak večer odhaja spat z nado, da ji prinese jutro veselo presenečenje.
Nič ne ve, kakšno.
Pričakuje ter se s tem omamlja in krepča za vsak prihodnji dan.
V soboto popoldne je prejela Justinovo brzojavko, s katero ji je naznanil svoj povratek.
Pripravila mu je večerjo. Skrbno je izbrala tiste jedi, ki jih ima najrajši.
To pot je prinesel Ani krasen plašč iz bobrovega krzna, Bogdanu matador, a Darinki otroški voziček za punčko.
Ana se je razveselila darila. Trpela je hude bolečine, ko je zaman iskala besed, ki bi zazvenele iskreno in vdano.
Zdaj je vsakikrat močno dišal po vinu, skoraj ni bilo dneva, da se ne bi napil. Prihajal je domov, ker je bilo to samo po sebi umevno in ker je imel na tem koščku zemlje svojo hišo, svojo ženo in svoja otroka.
Ko se je naigral z otrokoma, ji je pričel pripovedovati o svojem potovanju, o vseh večjih kupčijah, o raznih stvareh, za katere je vedel, da jih rada zve.
– Pomisli, ji je pravil, tri vagone kolomaza sem razprodal v štirih dneh. Pijem od veselja, zakaj nikoli nisem mislil, da bi bila kedaj mogoča taka kupčija. Pijem od norosti, ker se mi zdi vse skupaj kakor blazna loterija, v kateri neprestano dobivam!
Ta njegova neprekinjena pijanost ji prav za prav ni povzročala muk. Saj ga ni več ljubila in ji je bilo vseeno, ker ni bil nadležen, kadar je bil pijan, samo mnogo je govoril in postal kmalu zaspan. Bala se je le, ker bi ga utegnilo neizmerno pitje prehitro ugonobiti. Zdaj, ko je živela zgolj svoji bolečini, ki jo je čisto na dnu srca gojila ter jo vedno znova prebujala in negovala, je zase in za otroka računala povsem odkrito. Kljub ogromnemu zaslužku se je zavedala, da nimata niti vinarja prihranjenega. Da, niti polovica hiše ni plačana niti ni plačano novo pohištvo. Ves denar se je sproti porabil, vedno znova se je bolj in bolj igral s svojim velikim dobičkom.
Čeprav ni Ana sama nikamor hodila v družbo, si je kupovala vendar vedno nove obleke. Za to je potrošila mnogo denarja, ker ni izbirala cenenih, temveč drage, modne modele.
Justina je izvolilo društvo "Galeb" v svoj odbor. Kar tako, ne da bi Justin sploh vedel za to, toda v društvu so vedeli, da je radodaren in je zato lahko odbornik, dasi nima niti pojma o glasbi. Odbor se je nadejal, da bo tudi v društveno blagajno kanilo nekaj njegovih stotakov.
Na prvi seji, ki se je je udeležil, je zvedel, da zbira društvo denar za godala, ker misli ustanovit svojo godbo.
Po seji so krokali vso noč. Justin je bil pijan in drzen ter je podaril deset tisočakov.
Oče je bral v časopisih:
– Društvo "Galeb" je ustanovilo godbo na pihala. Da je moglo tako hitro uresničiti svojo veliko namero, gre predvsem zasluga njegovemu odborniku – znanemu, uglednemu trgovcu Justinu Železniku, ki je dal za ta namen 10.000 dinarjev. Ta velikodušna gesta gospoda Železnika zasluži pozornost vse kulturne javnosti. Odbor ga je na svoji seji imenoval za prvega društvenega častnega člana. Umetniško diplomo, ki jo je izvršil akademski slikar France Smole, je videti v izložbenem oknu tvrdke Jesih in drug.
Pridirjal je na vse zgodaj v Justinovo stanovanje ter zarohnel nad njim.
– Norec, ali si ob pamet? Čemu krokarskemu društvu mečeš tisočake, mar bi jih bil dal siromakom!
– Svoj pošteno zasluženi denar dam, komur sam hočem! je dejal Justin užaljeno. Še na misel mi ne pride, da bi z njim podpiral kakšne komuniste! Poznam jaz dobro tista vaša društva!
Adam je odšel brez pozdrava. Med vrati se je vendarle še okrenil in ves srdit zabrusil Justinu v obraz:
– Ta denar si prisleparil! Jaz, ki skoro noč in dan delam, trdo delam, ne zaslužim niti v enem letu takšne vsote, ki jo ti v enem večeru razmečeš. Le s sleparijo se pridobe milijoni ! Rečem ti samo še: Ne delaš prav!
10[uredi]
Tako sta se sprla.
To leto je vendarle pregovoril Ano, da je šla z njim na morje. Otroka sta bila nadvse vesela ves čas, ki so ga preživeli na obali v hotelu. Ana je napravila daljši izlet z ladjo v Dubrovnik in ves mesec ji je potekel prav lepo, da je bila zadovoljna s to spremembo. Po končanem odmoru je Justin odpotoval v Bosno, Ana z otrokoma vred pa se je povrnila z avtomobilom v Ljubljano.
Pot je bila zanimiva in prijetna. Ano je obšla prvič slast potovanja in gledanja novih, zanimivih stvari. Z velikim užitkom je gledala v svet, do katerega ni imela doslej nikakega veselja in poželenja.
Na Delniški strmini je moral šofer izmenjati svečo, ker ni hotela več užigati motorja. Darinka, ki jo je ostri zrak prevzel, je spala v vozu, Bogdan se je smukal okoli šoferja. Ana pa je sedela poleg ceste na trati in se veselo udajala brezskrbnosti lepega solnčnega dne ...
Po cesti sem je stopal po klancu navzgor človek. Enakomerno, upirajoč se s palico v kraška, kamenita tla. Vroče mu je bilo. Čeprav je bilo še zgodaj, je solnce pripekalo in že močno žgalo. Ana se je živo zanimala za to edino živo bitje, ki so ga gledale njene oči v samotni pokrajini.
Popotnik je bil mlad. Nosil je nahrbtnik imel vesel, mladosten obraz, da je bilo takoj videti, da ne potuje niti po opravkih niti s skrbjo za čelom.
Študent – popotnik.
Še preden je dospel do nje, jo je obšla drzna, zapeljiva misel, ki se je ni mogla ubraniti.
Fant je vljudno pozdravil v travi sedečo gospo, ki je bila v lahki poletni obleki itak mikavna, zlasti pa še tu, kjer je pokrajina zapuščena in človeški obraz lepši kakor v sobi.
– Ali lahko kaj pomagam, gospa? je vprašal popotnik in obstal.
– Hvala! je odvrnila. Odkod prihajate in kam potujete?
– S Sušaka proti domu v Novo mesto.
– Peš?
– Seveda! Študent si ne more privoščiti avtomobila.
– Povabim vas v voz, gospod …
– Pavel Gorjup, medicinec, se je predstavil. Z veseljem sprejemam vašo ponudbo!
Sedel je na kamen kraj Ane in kmalu sta bila v živahnem razgovoru.
– Študiram drugo leto medicino. Vsake počitnice napravim daljši izlet. To pot sem bil na morju, seveda peš. Tako si prihranim denar za študij, pa tudi veseli me tako potovanje. Človek dodobra spozna kraje, ljudstvo, floro, večkrat sedem na kak voz, danes pa imam izredno srečo: avto in lepo plemenito gospo. Kaj hočem še več?
Ves je plamtel življenja, resničnosti, podjetnosti in mladosti. Bil je res mlad, mišičast in ožgan, kakor da sta si s solncem brata.
Šofer je kmalu popravil nedostatek, pospravil orodje in pognal motor. Darinka se je prebudila in je hotela sedeti z Bogdanom poleg šoferja. Ana in medicinec sta udobno sedela zadaj. Motor je besneče brnel po strmini, dokler se ni spustil voz nizdol k Moravicam in dalje skozi šume proti Metliki.
– Takole je prijetno potovati! je dejal Gorjup.
– Da, je dejala Ana. Takole se voziti v lepi dan, skozi tihe, romantične kraje, na nič drugega misliti kakor na željo, čim več videti, ah, nebeško je to. Nisem si mislila, da je tako prijetno.
– Ali ste prvič na takšnem potovanju?
– Prvič na potovanju zaradi potovanja samega. Kadar se vozi človek po opravkih, ima mnogo skrbi. Potovanje zaradi potovanja pa je užitek.
Spotoma je zvedela, da študira Gorjup v Ljubljani in da je reven kot miš. Doma ima mater – vdovo, ki ga ne more preživljati; zategadelj se sam tolče skozi življenje.
– Gre! ji je pravil. Človek mora imeti le trdno voljo in neomahljiv poslednji cilj pred seboj. Včasi sem lačen, a zato drugekrati prijetno sit. Ubijati se moram s tepci meščanskih družin, semtertja je treba ponižnosti in nekoliko hinavstva, da se prerine človek skozi najhujše dni.
– Res, imeti morate zelo trdno voljo, je dejala Ana. Jaz ne bi zmogla tega. Ne vidim v življenju toliko lepega, da bi se zaradi tega lepega izpostavljala tolikšnim naporom.
– Gospa, je vzkliknil Gorjup, kaj naj bo lepšega za vas: bili ste ves mesec na morju, stanovali ste v hotelu in imeli tam dovolj vsega, česar ste si poželeli, potujete v avtomobilu, vidim vaša otroka, lepa, zdrava, v mestu imate svojo vilo, vrt?
– Tedaj mislite, da je to višek sreče? Da je to vse, kar more človek v življenju doseči?
– Ne, tega ne trdim, ampak če gledam vse to z mojega položaja? Gospa, vi niste bili nikoli Iačni. Toda le lačen človek ve in si lahko misli, da je bogat človek srečen. Vsaj sit je vedno!
– To vam verjamem. Verjemite pa tudi vi meni, da je sit človek prav tako lahko zelo nesrečen.
– Tedaj, gospa, sklepam, da je v vašem življenju vrzel, ki vam kali zadovoljstvo?
Ana je gledala v tega fanta z očmi ženske, ki je pozabila dolgo vrsto predsodkov. Zasačila se je v želji, ki nikakor ne bi smela zajeti njenih misli, toda se uživela v živost trenutka in naključja ter se radovala bližine mladega, sočnega človeka.
Spodaj ob Kolpi je stalo mnogo žensk do pasu v vodi; prale so lan. Poldne je že skoraj bilo. Onkraj mostu kraj Metlike je velela Ana ustaviti voz. Z medicincem sta odšla na most gledat te čudne perice. Vroče je bilo; zrak nad vodo je kar utripal in zdaj, ko ju ni hladila sapa vožnje, sta bila takoj potna po obrazu.
– Gospa, je dejal, Kulpa je izredno topla voda. Pojdimo se kopat!
Bogdan je radostno zavriskal in zdirjal k vozu po Darinko.
– Imenitno! je dejala veselo Ana. Toda plavati ne znam.
– Voda ni globoka. Sicer pa, gospa, dober plavač sem. Naučim vas!
– Zakaj ne? se je smejala Ana. Koliko zahtevate za takšne vodne instrukcije?
– Gospa, za honorar se bova dogovorila.
– Dobro! Upam, da Vaše zahteve ne bodo previsoke?
– Ali pa!
– Nič se ne bojim. Dobra plačnica sem!
Šofer je zapeljal avto v vrbovo senco. Ana si je v vozu oblekla kopalni triko, ki se je tesno oprijemal njenega telesa, si poiskala v kovčegu gumasto čepico, nataknila pletene, rdeče copatke in stopila v solnce. Otroka sta že bila z Gorjupom v vodi. Šofer je šel na most, se naslonil na ograjo in občudoval perice, ki so imele do pasu zavihana krila.
Gorjup je stal v senci pod mostom in gledal v Ano, ki je stala na bregu v solncu. Njeno krepko, polno telo je plamtelo zdravja in ženskosti. Počasi je stopila v vodo ter si zmočila vrat in roki.
Bila je vesela. Zaželela je živeti nekaj trenutkov kot otrok. Pobrala je v vodi velik kamen in ga vrgla v vodo pred Gorjupa, da ga je pobrizgala do glave.
– Haha! se je smejala, ko se je otresal vode. Kako se boji!
– Pridite sem pod most, se je smejal medicinec, tu je globja!
– Dajte mi roko! ga je prosila.
Prijel jo je za roko in vedel pod most, kjer je bila voda visoka čez pas. Potopila se je do vratu in poskušala plavati. Toda vsakikrat se je hotela potopiti, če je poskusila dvigniti nogi. Razposajeno se je premetavala po vodi, škropila okoli sebe in se smejala kakor že dolgo ne.
Gorjup se je lovil z očmi, bila je v teh trenutkih silno mladostna in razigrana. Obotavljal se je.
– Naučite me plavati, kakor ste obljubili! mu je zaklicala.
Plaval je k nji in jo prijel okoli pasu.
– Spustite se! je dejal.
Njeno telo se je obesilo na njegove roke in zdaj se je brez skrbi spustila s tal.
– Držite me, dobro me držite! je klicala in mahala z nogami po vodi.
Onkraj mostu, kjer je delala reka oster ovinek, jo je za hip spustil. Dva, tri metre je sama obvisela nad vodo in je bila vsa srečna nad uspehom.
– Izboren učitelj ste! Honorar vam ne uide, mu je dejala.
Pavel Gorjup se je je dotikal z rameni. Bil je mlad, goreč, poln ognjevitosti. Drzno jo je stisnil k sebi in jo poljubil.
– Honorar, gospa! je dahnil.
Vsa zavzeta od tega naglega presenečenja, je obstala in zastrmela v mladi, ožgani obraz. Za hip se je zresnil, vsa njena resnica ji je stopila pred oči in z največjo muko se je premagovala, da se ne bi kljub vsemu nasmehnila ustnicam, ki so jo poljubile.
– Predrzni ste, gospod! je dejala tiho in k topila k bregu. Gorjup se je make zbegal. Šel je za njo in moledoval:
– Gospa, oprostite, nisem mogel drugače. Očarali ste me!
Ana je stopila v avto in se oblekla.
Gorjup je stal ob vozu in ni vedel, kaj bi. Ali naj se poslovi? Ali naj se obleče in sede v voz?
Ko je motor te brnel, je dejala Ana:
– Sedite vendar!
Potem sta vso pot molčala. Ko je onkraj Gorjancev zagledala Novo mesto, sta se slučajno našla njuna pogleda.
Oba sta se nasmehnila.
Srce ji je utripalo in vanjo se je rezalo.
– Moj bog, kako je lep in mlad!
11[uredi]
Ana se je po vrnitvi iz letovišča povsem spremenila. Postajala je zamišljena in se je še bolj zaprla vase. Včasi se je ves dan posvečala otrokoma, drugekrati je ždela v zgornji sobici in gledala skozi odprto okno, ki je gledalo na travnike in Mestni log.
Mislila je na fanta, ki ga je srečala na cesti.
V nji se je vse bolj krhal poslednji člen, ki jo je priklepal na Justina. Drzna je postala v svojih željah neugnana; hotelo se ji je ljubezni in omame za vse bridke dneve, ki jih je preživljala ob svojem možu.
Srečna je bila, če ga ni bilo doma.
Saj se je tako neverjetno spreminjal.
Ni bilo dneva, da se ne bi bil opil.
Pričel jo je nadlegovati z ljubosumnostjo. Hotel se je prepirati z njo in nenadoma si je pričel izmišljati nenavadne stvari. Kakor se ni brigal po povratku iz vojne dosti za svojo ženo, samo toliko, kolikor jo je potreboval, ker je ves preveč tičal v trgovanju, tako se je zdaj obregal ob vsako njeno besedo in bil nekajkrat celo sirov z njo.
– Skoraj bi trdil, da Darinka ni moja! ji je zalučal v obraz.
– Kako si hudoben! je zaječala Ana.
– Poglej ji v obraz! Je kaj mojega? Lahko bi bila Wydrova ...
Ano je zaskelelo, zasovražila je Justina tako, da bi mu z veseljem zakričala v obraz:
– Da, da, Wydrova je, ne pa tvoja, ti mešetar pijani!
Toda se je vendarle premagala.
Zdaj je pričela računati hladno, z vso razsodnostjo. Njeni računi so bili usmerjeni v bodočnost. Živela je samo zase in za otroka. Justin ji je nakazoval denar.
– Vdajam se mu s studom, a vendar živim pri njem? si je bičala vest, kadar si je razgalila pogled. V čem se razlikujem od vlačuge, ki je plačana za vsako noč?
Ko je tako premišljala, je zahrepenela po medicincu in v nji je bila borba na življenje in smrt. Ne borba – hrepenenje ženske, ki je v zrcalu zapazila med črnimi lasmi prvo sivo nitko. Hrepenenje mladosti, ki se je pričela poslavljati.
– Moj bog! je zajokala na svoj rojstni dan, prihodnjo leto mi bo že štirideset let.
Stala je pred zrcalom in se opazovala s strahom. Njen obraz, ki je bil poln, ni kazal še nobene gubice, le v zunanjih kotih oči se je komaj vidno črtala vdrta koša. Tisto popoldne se je ves dan ljubimkala s Darinko.
– Otrok moj zlati! TI moj goreč spomin! je vzklikala in jo poljubljala po obrazu.
Tako se je poslavljala od Wydre, ko je stala na razpotju.
– Vsa raztrgana in bolna! se je pomilovala in sklenila iti za nekaj dni k Marti.
Ves čas po prevratu ni bila pri Joštovih. Tudi pisarili sta si s sestro malo. Nekako oddaljili sta se in pozabili druga drugo.
– Morda najdem tam mir in se iznebim misli na fanta, ki sem ga gledala v solncu.
Joštova sta jo prišla čakat z vozom v Celje. Svidenje je bilo zelo iskreno. Vso pot, ki so jo v lahnem diru prevozili, so obujali spomine in si razpovedali sto in sto novic.
– Živiva kakor dva goloba! ji je pravila Marta. Vsak dan sva bolj zaljubljena in med silnim delom nama poteka čas, da nama je prekratek. Najino dete raste v solncu in je že pravcati junak. Delam v šoli, doma, skupaj z Anzom sva šla med ljudstvo. Zaupajo mu, on mnogo ve in hoče, da vsi vedo. Ustanovil je drevesnico, trtnico, knjižico, zdaj pripravlja mlekarsko zadrugo. Poln je dela in visokih, plemenitih ciljev. Bori se proti vplivom, ki ga imajo stare požrešne stranke med kmeti, snuje stranko, ki naj druži kmete in delavce. Pravi: Delavci in kmetje gradijo svet. Bori se za razlastitev veleposestev. Kadar pa se odtrga od dela, se ob meni v ljubezni hrabri za svoje delo. Ti ne veš, kako sem srečna!
Zvečer sta hodili po cesti zunaj vasi. Pod goricami so peli fantje in vsa noč je gorela ubranosti in neskaljenega miru, še celo petje je bilo kakor kos narave same.
– Poglej Ana, je dejala Marta, tako sem polna vsega, da se mi zdi življenje prav res lepo. Skoraj bi rekla, da sem vesela, ker živim.
Ana je zaman ugibala, v čem je našla sestra tako popolno zadovoljstvo. Toda Marta je videla v njenih očeh, da je prelomljena in da ji kljuje v srcu. Obraz njene sestre je preplezala zagrenjenost.
– Zaupaj mi! Bodi takšna, kakršna si bila doma! Mar več ne veš, da si prišla k meni, če te je bolelo ... ? Vidim te, sama si se izdala. Si žalostna ... ?
– Da! je dahnila Ana in se tesno oklenila sestrine roke. Tako sem nesrečna, da bi rajši umrla.
– Povej mi, dušica, ali je ljubezen, ki ti vznemirja srce?
Ana se je lovila na bilko, se oprijemala nastavljene slamice, ki je ni mogla zgrabiti, da bi se potegnila na breg in se odpočila. Toliko se je nabralo v nji vseh hudih dni in vsega morečega, da se ni upala pred sestro takšna, kakršna je bila. Tik pred porazom, ko se ji je že hotela vdati ter se ji nasloniti na srce in ji vse do pičice razodeti, se je zopet zaklenila in dejala:
– Preveč je, Marta, ne sili vame! Ti mi tega ne moreš odvzeti. Samo to, zgolj to ti povem, da sem nesrečna, ker sem z Justinom.
– Ali te ne ljubi? Je li grd s teboj? Te vara?
– Ali me ljubi? Že takoj v začetku sem dvomila v njegovo ljubezen. Veš, v takšno ljubezen, ki je edinstvena na svetu. zdaj vem, da me ne ljubi. Mislim, da me nikoli ni ljubil.
– Ana, morda pa je ta misel le prehuda in se varaš?
– Ne, ne! Točno vem. Morda me je ljubil le prvo leto, kaj jaz vem, zdaj ko gledam drugače, se mi zdi, da me ni nikoli ljubil. Ali pa me je … Morda enkrat samkrat, kvečjemu dvakrat. Ko se gledam nazaj, se mi zdi, da se kljub iskanju nisva našla. Zase vem, da ga nisem našla. O, da, našla sem Justina, vsa sem bila njegova, vsa sem bila zaljubljena v njegova pisma, toda ugotovila sem, da je vse, kar je bilo lepega v njegovih pismih, prepisal iz knjig. On sam ni bil zmožen napisati niti enega lepega, nežnega stavka ... Že ko sem odkrila to prvo varanje, sem mislila, da se utapljam, zakaj ljubila sem besede, uverjena, da jih je nabral iz svojega srca ... Toda vzlic temu sem upala in mislila: Ni vsakemu človeku dano pisati pisem. Bila si priča, ko mi je očital odeta ... O, ne, nisem našla ljubezni, našla sem branjevca, ki je vse doslej trgoval z menoj.
– Moj mož je kmet, Ana!
– Kmet je, toda v njem je več človeka kakor v desetih Justinih! Zdaj vem, da je vsega konec! Postal je pijanec. Zdi se mi, kadar ga gledam pijanega s tistimi grdimi, motnimi očmi, kakor da se pretvarja v žival.
– Moj bog, je vzdihnila Marta, in jaz vsega tega nisem videla. Za Justina sem vedela, da je prazen, in sem se bala zate. Torej je le res?
– Le kaj naj storim?
Marta se je zamislila v sestro in trpela z njo vred.
– Povej mi vendar, kaj bi storila, če bi bilo s teboj tako? jo je prosila Ana.
– Jaz? Ah, zame je to malenkost. Sama si služim za svoje življenje. Ločila bi se!
– Misli si, da nimaš službe. Če bi bila tako, kakor sem jaz?
– Na to nisem mislila še! je streslo Marto. To je tisto, kar dela vprašanje trenutno nerešljivo. Marsikatera, ki je živela v razmerah, v kakršnih moraš ti, se je brez pomislekov ubila. Žrtve nesrečnih zakonov gredo v milijone! Nekatere so si poiskale druge može in skušale pri njih bolje živeti. Druge zopet so ostale pri možeh in skrivaj iskale zadoščenja v prepovedani ljubezni ... In najdejo se take, ki so se predale usodi in vdano prenašajo vse gorje. Ti pa ... Kako ti naj svetujem? Ali res ni mogoče ničesar več najti med vama. Že zaradi otrok, duša, pomisli, morda pa je le kje skrita nit, ki bi vaju znova zvezala?
– Je ni, je ni! Vse je pretrgano. Ne preostane mi nič drugega, kakor prenašati to muko do smrti. Prešibka sem. Ne vem, kaj naj počnem. Imam otroka, ki ju neizmerno ljubim. Tudi Justin ju ljubi! Če bi bila močna, bi zbežala od njega, tako pa se bojim življenja, ki ga ne poznam. Kako, le kako je v tebi, da si tako trdna v moža?
– Ker mi ni samo mož! Ker me ne vidi samo v postelji! Ker sva tako zraščena drug s drugim, da se nikoli niti iskala nisva. Ker sva postala nerazdružljiva.
– To mi je zagonetka. Kako vendar sta stkala vez, ki se ne more pretrgati? Tega ne morem doumeti.
– Mar jaz vem? Morda v delu, ki si ga deliva, morda v zavesti, da se ne ljubiva za en sam dan, temveč za vso večnost? Morda zato, ker hočeva postati v ljubezni močna za rod, ki ga ustvarjava? Ker nisva usmerjena samo vase, temveč za ljudi, ki naju obdajajo, za zemljo, ki jo obdelujeva, za otroke, ki jih učim, za ljudstvo, iz katerega sva? Morda zato, ker je Jošt mož, kadar ljubi, in človek, kadar dela? Ana, jaz samo vem, da bi se naveličala moža, ki bi me iskal samo v postelji. Zamrzela bi moža, ki bi skrbel le za svojo blaginjo, zakaj mislila bi, da si je tudi ženo vzel le za svoje dobro.
– Toda če bi se ti kljub temu zaljubil v drugo žensko?
– Če bi se zaljubil v obraz, bi stisnila srce, kajti vem: vrnil bi se! To je narava, ki je v tem primeru premagala čuvstva. To so tako silne stvari, ki se ne dajo vezati v noben obroč zakona. Vendar si mislim: Toliko in toliko let sva tako srečno živela, ljubila sva se, otroke sva rodila – mar je en sam tak trenutek, ki ga je vrgel iz tega sestava, tako dragocen, da bi nama razbil vso preteklost in vso bodočnost? Vem, z roko bi stiskala svojo levo stran od bolečine in mrla bi od žalosti. Če sem mu več kakor obraz, se bo vrnil. To se lahko tudi meni zgodi! Zakon ... Zakon mi ni nič. Verujem le v ljubezen in smisel, za katerega živita mož in – žena.
– Za otroke? ...
– Otroci so vedno le materini! Ti so naši! Samo otroci ne vežejo zakona. Misliš, da se iščeta mož in žena zaradi tega, da bi rodila otroke? Ne, ne! Zamisel naravnosti je tak. Tam pa, kjer so otroci, razumeš, samo otroci vez, ki sklepa zrahljani zakon, so ti izpostavljeni največjemu zlu. So žive priče nesoglasja in prepira, sirovosti, varanja in laži. Je bodoči rod, ki bo živel prav tako, kakor živi stari!
– Tedaj, tedaj me je pekla vest zaradi Bogdana in Darinke ... je ječala Ana. O, kako sem tržena Iz sebe!
– Svetovala bi ti: Zapusti Justina in pridi z otrokoma k meni. Toda Justin tega ne bo dopustil. Če ga zapustiš ti, bo oblastvo priznalo otroka njemu. Vem pa, da svojih otrok ne boš mogla zapustiti. Ne, to bi bil zločin! Tako si me postavila pred vprašanje, ki m ga ne da rešiti s čuvstvi. To je prekletstvo tistega nesmiselnega zakona, ki veže dobre ljudi s slabimi, uklepa žrtve na zločince in ugonablja rodove.
V Ani je plulo tisoč misli, toda skozi vse to vrvenje bolesti, razmišljanja in novega hrepenenja se je vnaprej vdala preko vseh Martinih misli.
Svojih otrok ne zapusti za nič na svetu.
Ostala bo pri Justinu do konca svojih dni.
Toda za to trpljenje si je iskala utehe. Svojega življenja ni hotela zavreči za pijanega moža. Prebolela je najhujše dvome, ki so najtežji, prebolela je vest, kateri se je sproti opravičevala, zavrgla je vse Martine misli, ker so se ji zdele preširoke, da bi jih zdaj, ko je vse končano, še mogla zajeti, prebedela je noč do ranega jutra, odrivajoč iz sebe vse, kar jo je grenko težilo, obup, ki ji je hotel zlomiti srce, se je ustavil pred živo Ano, ki hoče živeti, ki noče umirati!
Ko je oblilo solnce dolino, je vstala, se naslonila na okno in pogledala po cesti.
– Takole je sijalo solnce, ko sva se srečala, je dahnila v deviško jutro. Legla je nazaj v posteljo in od sladkega hrepenenja utrujena zaspala.
12[uredi]
Še isto popoldne je odpotovala.
Otroka sta od radosti kričala, ko je bila zopet pri njima. Stiskala ju je k sebi in šepetala.
– Ne zapustim vaju! Ne, ne – ne zapustim vaju!
Cesto, po kateri se ji bo stekalo bodoče življenje, je razločno videla. Martinih besed ni več slišala, kakor hitro se je vrnila domov. Sklep, ki se je rodil, je postal tako samo njen, da se ni dalo nič drugače urediti.
– Živeti hočem, naj se zgodi karkoli!
Justinu se je pridela očitno izogibati, včasi mu je odkrito vrgla v obraz svoje preziranje.
Drugi dan po njenem povratku je dospel. Bil je nataknjen in ničesar ni prinesel. Sedel je na mizo in pil vino, ki ga je prinesla kuharica iz kleti. Otroka sta že spala. Ana je brala na drugi strani mize časnik. Čudno se ji je zdelo, da noče govoriti, ko je vendar že precej pil ta dan.
– Justin, zakaj toliko piješ? je dejala.
Pogledal jo je, kakor bi se predramil; oči je imel nenavadno kalne, levi del ustnice se mu je povesil. Nič ni rekel. Znova je natočil in ko je dvignil kozarec, se mu je roka zatresla.
– Ne pij toliko, Justin! mu je dejala zopet čez čas. To ni zdravo.
Zaril je prste v lase, ki so mu pričeli močno izpadati, vrgel prazno listnico po mizi in dejal strto:
– Na, prazna je! Kupčija se je zasukala. Hudiča, kako bi ne pil. Od jeze!
– Justin, je dejala nato, zdi se mi, da boš moral opustiti to agenturo in začeti misliti na redno trgovino. Vračamo se v urejene čase.
– Ne vmešavaj se v moje trgovinske zadeve! Štacuna? Da bom zopet stal za prodajno mizo in prodajal cikorijo cigararicam? Ali si ob pamet? Hočem milijone!
– Tedaj ne pij toliko! Ugonobilo te bo!
– Torej mi ne privoščil niti vina? Takšna si že?
– Kako nespametno govoriš Justin! Pij po potrebi! Kdo ti brani to? Ampak tako, moj bog, saj si neprestano pijan!
Njegove oči so stopile iz jamic, buljil je nekaj trenutkov v Ano, potem pa povesil trepalnice, kakor bi se hotel zamisliti, uprl pogled nizdol na vino, ki ga je zdajci nalašč zduškoma izpil.
– Na! In če izpijem danes ves sod, kaj tebi mar? Nič, zapomni si!
Ana se je premagovala. Nasmehnila se je in skušala biti z njim mehka:
– Pomisli, Justin, včeraj je bil oče tu in me prosil: Reši Justina! Preveč pije. Pogubil se bo.
– Tako je rekel? Da se bom pogubi!? Tedaj je baraba!
– Za boljo voljo, kaj govoriš! Tvoj oče je! Dober, plemenit, kaj te ni nič sram? Tudi mati, ki te ima vendar tako rada, je zadnjič jokala: Pozabil je nas. Kaj smo mu storili, da je postal takšen? Od drugih sem slišala, da je postal pijanec.
Justin je skočil s stola, divja jeza ga je užgala, zgrabil je poln kozarec in ga treščil Ani pred noge.
– Na, hudič strupeni, ko ne moreš držati gobca! Povej stari, naj se briga zase! Mar mi je za takšno beraško svojat!
Ani je stopila vsa kri v glavo. Da bi mogla, bi planila vanj in mu z nohti razpraskala obraz. Toda nekaj je morala storiti. Stopila je predenj in zakričala s silnim glasom:
– Justin, ti si postal zverina!
Njegove ustnice so posinele in se povesile, da je kazal zobe kakor renčeč pes. Popadel jo je za roke, dvignil drugo pest in jo sunil v ramo. Opotekla se je in se vlovila za stol. Tu je obstala kakor pribita. Ničesar več ni videla, niti ni čutila pravega smisla, kaj se je z njo zgodilo. Vse ji je migotalo pred očmi, vse se je zgostilo v nekakšno gorečo, a vendar prozorno steno, iz katere sta štrleli njegovi trdi zenici. Slišala je njegove besede kakor bobneč slap, ki ji je hotel zaliti srce.
– Tako? To zato, ker sem te rešil sramote tvojega zločinskega očeta? je renčal. Ker sem ti dal vse, kar imaš na sebi, hišo, denar, tako torej, ti vrag nehvaležni, z zverino me boš psovala? Na, poglej, hudič, kako žrem!
Nagnil je steklenico in lokal pogoltno, kakor bi si hotel za vsako ceno pogasiti žejo, ki mu je hotela izžgati grlo. V nji pa se je zožilo vse v eno misel: planiti nanj in ga pokončati.
Toda tedaj se je v Justinu zgodilo nekaj nerazumljivega. Potulil se je kakor pes za mizo, strepetal kakor trstika v vetru in padel vase, kakor bi ga kdo na vso moč pretepel. Glavo je potegnil me drame in dejal tiho, skoro šepetajoče:
– Zapri vrata!
Kakor blisk je prežgal Ano pogled njegove srepe zenice. Silen strah jo je zajel. Pobegnila je v sobo in zaklicala dekli:
– Za božjo voljo, Marička, tecite po očeta! Gospodu je slabo!
Potem se je vrnila v kuhinjo.
Čepel je zadaj za zaveso. Nič je ni videl. Stopil je po prstih k omari in jo previdno odprl. Poskusil se je skriti med obleko.
Justin, lezi v posteljo! mu je zaklicala Ana. Kaj vendar počneš?
Pribežal je k nji in se je oklenil. Skril se je za njen hrbet. Stegnil je roko in kazal na mizo.
– Poglej jih, poglej jih! Koliko jih je! je šepetal in se tresel od groze.
– Kaj? Ničesar ne vidim!
– Tisoč morskih rakov!
Ana je prižgala lestenec na stropu, da je bleščeča luč obsvetila vso sobo in ga peljala k zofi.
– Saj ni nič! mu je prigovarjala.
Malce se je umiril. Nasula mu je v kozarec vode dva praška piramidona. Brez obotavljanja je izpil zdravilo. Zastrl si je z rokama oči in strepetal v sunkovito ihtenje.
Tedaj je že pritekel Adam.
Bolestno je gledal svojega skrušenega sina.
Položila sta ga v posteljo in poslala po zdravnika.
Čez tri dni je napad minil in Justin je zopet mirno spal v postelji. Ko se je prebudil, mu je bilo, kakor bi se vlegel po mučnem, napornem delu. V njeni sobi sta sedela Ana in zdravnik.
– Gospa, je dejal mirno, brez vsakega naglasa sočutja, strogo znanstveno, vsi ti napadi, ki se zdaj že redno ponavljajo, izvirajo od tega, ker je vaš mož izrazit alkoholik. Delirium tramena. To je človek, ki si ne more več predstavljati življenja brez pijače. Poleg tega pa je tudi, po izsledkih, ki sem jih našel v krvi, sodeč, luetičen in je skoraj verjetno, da je to pričetek paralize. Če se ne bo sistematično zdravil, bo bolezen napredovala. V bolnišnico bi moral! Dokler bo doma, ga bomo zdravili s srebrnim salvarzanom, pozneje bomo poskusili s cepitvijo malarije. Vsekakor mora imeti svojo sobo, svojo posteljo ... Otroka je treba poslati za njegovega zdravljenja drugam, morda k sorodnikom na deželo ...
Ana je prebledela in pričela drhteti. Ta človek ji je razkrinkal moža, da je zdaj v nji kot samo še živ kadaver, nestvor, okužen, z razžrtimi možgani. Zdravnik je opazil njeno potrtost.
– Hudo je to, gospa, toda povedati sem bil dolžan, ker se morate tudi vi braniti pred tem zlom. Pripraviti se morata na najhujše. Obup tu ni umesten. Imate otroka, na katera je treba misliti!
Ko je zdravnik odšel, se je zgrudila na stol. Nov val groznega spoznanja jo je hotel zadušiti. Bolezen, pred katero se je vsakikrat zgrozila, če je le slišala njeno ime, vse njene posledice, norost pijanstva, vse te najhujše besede, ki jih človek izgovarja s strahom in trepetom, vse to je živelo leta in leta ob nji.
– Moj bog! ja zastokala, le kaj sem tako groznega storila, da je prišlo to zlo name?
Zgrozila se je ob krvavi misli, da je živela in spala poleg njega, da jo je poljuboval ...
Zdelo se ji ja, kakor da je vse njeno telo pokrito s sluzasto gnusobo tvorov, obila jo je slina želja, se z ognjem razkužiti, vsa je bila nečista, to razodetje jo je preganjalo iz sobe v sobo.
Tedaj so se vrata tiho odprla in med vrati se je pojavil Justin v spalni srajci. Bil je kakor bolnik, ki ja vstal po dolgi, hudi bolezni. Njegove oči so zopet razumno gledale vanjo, noge so se mu šibile, bled je bil, njegov glas pa zamolkel.
– Ana, zdaj vse veš, kajne? je dejal.
Gledala ga je kakor prikazen.
Sedel je na stol. S težavo si ja prižgal cigareto in ko ja potegnil nekaj dimov, je tiho, boječe zašepetal:
– Zdravnik ml je dejal, da bom okreval. Nič več ne bom pil. Tisto, kar je v meni, pa ... Dokler na bom čist, se ti ne bom približal. Stanoval bom v hiši kakor tvoj najemnik. Saj vem, jaz vem, da me ne moreš Imeti nič več rada ... Ampak, glej, zaradi Bogdana in Darinka naj ostane tako ...
Ana bi vpila od bolečine. Sedel je pred njo kako človek, ki so ga prinesli iz groba. Ponižan in strt, pokopan v svojo lastno krivdo.
V njegovih očeh sta se zasvetili dve kalni solzi.
Potem se je dvignil in šel mimo Ane v svojo sobo. Glavo je imel povešeno, kakor bi stopal za pogrebom. Ko je bil poleg nje, se mu je noga zastavila in s krvavečim hrepenenjem je počakal na njen klic ...
Ana ga ni poklicala!
Ko so se vrata za njim zaprla, je šlo vanjo olajšanja in skozi vse te grozne dni se je trgala iz tal čudovita, rešilna misel, ki jo je vzdramila ob prepadu smrti, na katero je mislila.
Njen obraz so pretkale trše črte, drzovite, odločne. Zatekla se je v svojo sobo. Tu je na stežaj odprla okno in brez pogleda zastrmela do Krima, nad katerim so viseli črni oblaki, kakor bi bili natrpani v en sam velik grozd, ki se je naslonil na goro.
Obrnila se je v sobo in se zagledala v svoj portret. V svojem obrazu, ki ga je gledala na platnu, se je hotela najti. Pogledala se je v zrcalo. Njeno obličje, razjedeno od bolečin poslednjih dni, se je zaman iskalo v obrazu podobe.
– Tam sem Ana, ki jo je gledal Wydra ... tu, moj bog, tu v zrcalu pa Ana, žena Justinova ...
Naslonila se je na svojo podobo, visečo na steni. Misel, ki jo je pognala v to sobo skrivnostnih zakladov, se je ustavila za čelom, zdaj jo je lahko natanko dotipala z razumom.
– Zdaj sem svobodna! Nikakih dolžnosti nimam več do svojega moža!
Skozi težo vseh teh dni se je oklenila te misli kakor utapljajoči se vesla, ki so mu ga pomolili iz rešilnega čolna. Zaprla je okno in odšla v pritličje.
Ko je šla mimo vrat njegove sobe, se je zdrznila kakor človek, ki je zašel pred tuje stanovanje.
Pričela sta živeti kakor tujca. Ne kot tujca, kakor znanca, živeča v isti hiši, samo vsak v svojih lastnih prostorih. On je životaril v svoji sobi, kamor so mu nosili tudi hrano, toda že po dveh tednih je pričel živeti tako kakor prej, nekako izlizal se je in se pripravljal za novo trgovinsko potovanje.
Z njim pa so se godile čudne stvari, ki jih sam ni nič več opazil. Za svojo bolezen je vedel, vedel tudi, da ima zaradi tega svojo posebno sobo. Po vsem tem polomu je občutil do žene neko povsem novo podrejenost, ki pa se je ni niti zavedel, niti ga ni bolel ta preobrat. Plah je postal, izogibal se ji je in dasi je točno vedel za svojo obljubo, da ne bo več pil, se je po enem dnevu zdržka splazil v klet in skrivaj prinesel v sobo nekaj steklenic vina, ki jih je postavil zadaj za posteljo tako, da jih ni bilo moči videti.
Vsem Aninim odredbam v hiši se je brez ugovarjanja pokoril in ko je šel po teh dneh prvič v svojo pisarno pregledovat knjige, se je v računih neštetokrat zmotil, ne da bi bil opazil pogreške.
Trgovina je polagoma zastajala. Tisto nenavadno kolobarjenje visokih cen se je naglo spreminjalo v urejen tok, namestu ogromnih dobičkov so se pričele pojavljati izgube. Podeželni odjemalci so se oprijemali že bolj ali manj starih, solidnih velikih tvrdk, cene so se ustalile, nove tovarne so rasle iz tal, blaga je bilo zopet kakor v mirnih časih, tako se je znašel Justin s svojim drago kupljenim blagom naenkrat pred nepričakovanim dejstvom: zaloga riža celo 37 odstotkov izgube, poslednji mesec je prodal vagon namiznega olja s 63 odstotki izgube. Odslovil je obe tipkarici.
Skladišče se mu je izpraznilo.
Bil je primoran prevzeti zastopstva nekaterih tovarn. Nič več ni delal le zase. Kljub temu je zaslužil še precej na provizijah. Toda kakor hitro so upniki videli, da je snel s skladišča svojo tablo, so začeli priganjati.
Zidarsko podjetje: polovica hiše še ni plačana.
Tovarna za pohištvo: dvanajst obrokov še neporavnanih.
Modna trgovina: blago za obleke, zavese, preproge – komaj četrtina zneska plačanega.
Terjatve tovarn za prodano, a še ne plačano blago.
Čez noč se je znašel v precepu, iz katerega bi se vsak človek težko izkopal.
Justin pa je žilavo prodajal, se vozil iz mesta v mesto ter vsa terjatvena pisma brezbrižno pošiljal svoji ženi. Tovarna je provizijo nakazovala sproti Ani, ki je z največjo težavo dušila vse najnujnejše terjatve. Justin pa je zapadal čimdalje bolj hujši brezbrižnosti; kogar je k mogel, je nasukljal za denar in pil, kar neprestano pil.
Vodstvo tovarne mu je poslalo grozilno pismo, češ, da mu bo odvzelo zastopstvo, če ne bo prihajal k trgovcem trezen.
Pismo je strgal in pil.
Vse skrbi za dom je izgubil. Dasi ga je Ana sproti obveščala, kako pritiskajo upniki, se ni niti najmanj pobrigal, da bi iskal rešitve, preden ga zateče polom. Lahkomiselnost in brezbrižnost sta postajali najbolj vidni znak njegove bolezni. Čudovito pa se je razvnemal in ogreval za velike načrte, ki jih je snoval. Delal je proračune in dobički njegovih namišljenih podjetij so bili ogromni. Govoril je, da bo kupil velikansko zemljišče pri Novem mestu, kamor bo napeljal kanal iz Krke, in ustanovil tam svojevrstno farmo pitanih rakov, ki jih bo razpošiljal vsem hotelom v Evropi. Pečal se je z idejo žične železnice na Triglav in sanjaril o zajezitvi Ljubljanice, da bi spremenil tako Barje zopet v jezero, ob katerem bi gradil hotele za letovišča in si nabavil parnike za izletnike.
Pisma, ki jih je pošiljal ženi, so bila površna, opazila je, da se zelo velikokrat zmoti. Pri težjih besedah je zamenjaval zloge, včasi besedo dvakrat zaporedoma napisal, mnogokrat stavek prekinil, ne da bi ga končal.
Vse odredbe zdravnikov je popolnoma zanemarjal.
Zanemarjati je pričel tudi svojo zunanjost.
Toda na račun svojih bodočih načrtov je kupil za Bogdana dragocen model električne žične železnice. Tvrdka je poslala račun tovarni in si prisvojila del njegove provizije.
Vrnil se je s potovanja zelo spremenjen. Bil je shujšan, koža na obrazu mu je postala ohlapna, rumenkasta, v njem pa je še vedno prebijal košček verižniškega duha, ki mu je trenutno pošla gotovina.
– Toda, Justin, mu je dejala Ana, kje bomo dobili denar za hišo, za pohištvo, za vse drugo?
– Malenkost! je rekel. Saj bo zopet kmalu vojna. Potem bomo zaslužili!
Šel je po električno železnico in se ves dan igral z Bogdanom.
Ana je prve naskoke upnikov precej lahko odbila. Verjela je v neizogiben Justinov pogin. Ko je videla, da se nikdar več ne povrne v zdravo, plodno življenje, je poslala otroka k Marti. Ni ju mogla gledati, ko sta pričela opazovati očetove spremembe.
Izpraznila je vse sobe v zgornjem nadstropju, rasen svoje mansarde, in stanovanje oddala. Spodaj pa je živela sama in se še bolj zaprla vase, da ne bi ves svet zvedel za njeno gorje.
Ko je tako grebla ter iskala pozno v noč vse mogoče poti in izhode iz tega življenja, ki se ji je videlo vedno bolj ogabno in zavoženo, se je borila mati v nji in preko vseh najnežnejših čuvstev se je bodrila z željo, da bi bil Justin le toliko časa pri zavesti v službi, da bi ji ostala vsaj hiša.
Justin sam pa zanjo ni živel več. Bil je samo še del stroja, neizogibno potrebnega, ki ga samo zaradi te neizogibnosti trpi poleg sebe. Vse pa, kar je še Justinovega ostalo v njem, je sovražila in zaničevala.
V njej pa je tlelo še toliko neizživetega življenja!
Nikamor ni hodila. Vendar si je nekoč močno zaželela videti novo predstavo v kinu. Skrbno se je oblekla, pred zrcalom je stala ves večer. Ožgala je žigico in si z ogljenim koncem počrnila obrvi.
Bila je sama, čisto sama.
Moža ni nič več imela.
Vsi predsodki so ji zdaj, ko se je obešala s poslednjimi močmi na potapljajoči se brod, zdrknili s pogledov na življenje okoli sebe. V spoznanju, ko je pregledala Justinovo varanje, si je vse odpustila, ženska v nji pa, ki jo je usoda s tako silo pritisnila ob steno, se je osvobodila zadnjega člena, kateri jo je priklepal na moža, ki se pogreza.
Matere je bilo še vedno dovolj v nji. Ni se bala za svoja otroka. V nji je zdaj, ko so se ji podrli tudi vsi obziri do Justina, dozorel sklep – ubežati od njega. Toda čakala je poslednjega njegovega utripa. Poslednjo njegovo vsoto, ki jo bo mogel prinesti domov.
14[uredi]
Pred kinom je čakala na predstavo. Kongresni trg je bil prazen. Rahlo je pričelo rositi in veter je sukljal liste s kostanjev po zraku.
Iz gruče, ki je stala pred univerzo, je stopil mlad mož in se ji približal. Hotel je iti mimo nje na pločnik, toda ko je pogledal v njen obraz, se je ustavil in pozdravil.
– Gospa Železnikova?
Ana je v hipu spoznala Gorjupa.
– Da, gospod Gorjup, je dejala presenečena. Tudi vi ste že v Ljubljani?
– Kakšno iznenandenje! je vzkliknil Gorjup. Tega se nisem nadejal, dasi sem si želel!
Pogledala ga je izpod klobuka in se mu nagajivo nasmehnila.
– Kakor nalašč! Pojdite z menoj v kino!
– Zelo rad, gospa. Toda svetujem vam, da opustite to namero. Film, ki ga danes vrte, je za nič.
– Tedaj?
– Pojdiva v kavarno!
– Prav! je dejala Ana odločno.
V Narodni kavarni je bilo malo ljudi. Spodaj je več trgovinskih pomočnikov igralo biljard, zgoraj so štirje gospodje sedeli pri mizah zatopljeni v časnike, dva pa sta se zamišljeno sklanjala nad šahom.
– Šah kraljici! je dejal eden in se ponosno naslonil na stol.
– Prava reč! je menil drugi in se še bolj zatopil v igro.
Sedla sta na zofo pri podolgovati mizi ob oknu.
– Morda bi šla v Zvezdo, kjer je godba? je vprašal Gorjup.
– Ne! Lepše je tu, ker ni hrupa, je dejala Ana.
V tem čisto novem prostoru, kjer ni bila še nikoli, jo je vpričo teh ljudi, ki se niso zmenili zanjo, in poleg mladega moža, ki ji je sedel nasproti, obšla neka nova zavest, obšlo povsem novo občutje sproščenosti, ki ji je bilo doslej tuje. Svobodno je zadihala, niso je morili nikaki predsodki, čutila se je odgovorno le sami sebi. Za en sam trenutek je blisnilo skozi njo:
– Če bi stopil ta hip Justin v kavarno?
Ob tej misli ni niti zatrepetala niti se ni zgenilo v nji nič takšnega, da bi videla v svojem početju očitek, ki bi jo vznemirjal. Ta hip, ko se je namenila z Gorjupom v kavarno, je ostala v nji od poročene žene samo še ženska, ki se je na vse kriplje prizadevala, biti mikavna. Ženska z edino, samolastno željo, nasloniti se na kakršnegakoli moža in zatrepetati ob njem z vsem srcem. Če je pomislila na srečanje tam doli na solnčni cesti, na vso prijetno vožnjo, na kopel v Kolpi in na poljub, ki ga ji je ugrabil, se ji je zdelo to, da sedi zopet poleg njega, čisto naravno, in ni niti zardela niti povesila oči, ko ji je Gorjup dejal:
– Gospa, ali se spominjate?
– Seveda se! se je zasmejala. Kako se ne bi, ko ste me napadli na cesti kakor kak klativitez!
– Res je bilo tako! jo je prekinil Gorjup. Kakor kakšna romantična epizoda iz romana. Majhna, prijetna, lepega spomina vredna epizoda! Žal mi je bilo, da nisva doživela vsaj enega celotnega poglavja!
– Malopridnež ste. Ker tako govorite, da izpolnite ta sestanek. Morda se celo dolgočasite?
Gorjup se je zares razveselil tega svidenja. Takrat, ko sta se v Novem mestu ločila, bi zelo rad potoval z njo v Ljubljano. Pisati ji je namerjal. Toda v nekaj dneh, ko se je ta dvaindvajsetletni mladenič otresel vseh teh vtiskov ter se vživel zopet v družbo svojih prijateljev in prijateljic, jim je pripovedoval:
– Pri moji veri, zaljubila se je vame! Mar vem, kdo je? Morda žena kakšnega verižnika. Pikantna je!
Nikoli ni pozabil tega dogodka. Zdel se mu je do neke meje verjeten in smel, posebno če je pomislil, da mora biti ta ženska, ki jo je poljubil, precej starejša od njega. Toda ko jo je v duhu videl pri možu in v obroču njene družine, se zbal smelih misli in jo je pričel pozabljati.
Bil je mlad študent medicine, lep, nadarjen in močno se je zavedal teh svojih lastnosti. Četudi je bil nemanič, študent, ki je živel od priložnosti in na račun študentov meščanskih družin, je bil vendarle nad vse podjeten in v to svojo podjetnost ves zaljubljen. Nobene študentovske sentimentalnosti ni bilo v njem, nikdar ni pisal pesmi. Vržen v življenje brez vseh sredstev, se je neverjetno, skoro bi dejal kakor jegulja, spretno in lahkotno rinil iz vseh težav ter s pretehtano doslednostjo obtipaval vsak trenutek, iz katerega bi utegnil kovati sebi koristi.
Svoje prepričanje je po vojni, ko je bil še trden levičar, zamenjal dvakrat. Ko se je vpisal na teološko fakulteto, je postal klerikalec, a je zaradi neke ženske izstopil iz semenišča. Potem je zašel med nacionaliste. To menjavanje nazorov se je vršilo tako, da je zavrgel komunizem, ker bi z jim ne mogel v semenišče, boga in semeniško haljo je opustil, ker bi ne mogel imeti ljubezenskega razmerja z bogato ločeno ženo; tretjič je menjal svoje prepričanje, ker mu je mogočnik, ki je bil navdušen nacionalistični pokretaš, obljubil preskrbeti štipendijo.
Sam s seboj je hitro opravil. Z razumskim proučevanjem idej si je prisvajal nasprotne nauke in če ga je vest le prijela, ko v novem idejnem svetu še ni dozorel, se je opravičil pred seboj in se obenem posadil na prestol nove, v sebi ne povsem izčiščene misli.
– Nikjer na svetu ni niti zapisano niti potrjeno, da je le komunizem edino zveličavna svetovna dogma, ki bo spremenila svet na zemlji v raj in povedla človeka vanj. Če se posvetim bogu in sprejmem načela katoliške cerkve, katere svečenik hočem postati, si ne morem očitati, da sem zaradi tega, ker zavrgel komunizem, slab človek. Čutim potrebo po preosnov svojega notranjega sveta in tudi ni nikjer s prisego zabito, da ne bi opustil boga, če v njem ne bom našel resnice.
Tako si je varal svojo lastno dušo, ko se je po vojni znašel v mestu in ni vedel, ne kod ne kam, dokler ni zagledal v semenišču pristana, ki ga naj reši vseh brig za to življenje. Samemu sebi je hotel verjeti in je tudi verjel. Ko je zagledal nato v tisti bogati ločenki možnost, da se iznebi semenišča, se je lotil medicine. Ni ga zamikala kot znanost. Mikali so ga sijajni zaslužki. Ta preobrat si je opravičeval:
– Ali ne morem tudi kot lajik služiti bogu? Še bolj! Kajti kot zdravnik bom kakor Kristusov naslednik, ki lajša gorje.
In ko je naposled postal nacionalist, si je zaklical kakor v protest:
– Vse, kar sem dozdaj veroval, je še slej ko prej v meni. Del komunizma, kajti še vedno sem najhujši nasprotnik kapitalizma, iz komunizma sem rešil boga in ker sem sin naroda, vem, da je narodno vprašanje podstava vsem smernicam socialne politike.
Tako si je z zvito hinavščino lajšal in čistil vest in tako je gledal tudi na vse druge plati življenja.
Ženske je imel, kadar jih je hotel. Toda v vsem svojem življenju, ki si ga je tako spretno urejal, da se ni nikdar zataknilo v zanke zadreg, ni nikoli ljubil ženske tako s srcem, da bi ji bil napisal pesem. Ah, ne! Za dva meseca, komaj za pol leta. Bil je pravi hudič. Tovariši se niso mogli načuditi njegovim uspehom.
– Prijatelji, jim je pojasnjeval, vi se mi čudite in priznavate s tem, da bi tudi vi radi tako živeli. Samo ne znate! To pa zato, ker je v vas še vedno petošolski zelenec, ki vidi v ženski boga, pred katerim mora klečati. Ker vidite v vsaki ženski svojo prihodnjo ženo, ki jo boste oboževali do smrti. Jaz vidim v ženski samo tisto, kar mi prija. Sem za svobodno ljubezen, pri čemer ne najdem tudi v bogu nikakega zadržka.
– Ampak ti jih menjavaš, kadar se ti zljubi. Tako se ženske ne ljubijo, so mu oporekali.
– Bedaki! Vse na svetu ima svojo podrejenost. Komunizem bo propadel, ker je dal ženski enakopravnost. Trdno verujem, da je tudi v spolu podrejenost. Mož je močnejši. Zlorabe v oblasti pa so neizbežne, haha!
So ljudje na svetu, med vsemi sloji jih je mnogo, med bogatini in reveži, med neumneži in učenjaki, ki žive po knjigah in po zgledu svoje okolice. Ti so zaverovani vase, odpuščajo sebi vse ter mislijo, da je njihovo življenje popolno, ker žive le sebi. TI ljudje si laste silne pravice. So kakor ptice ujede, ki plovejo visoko nad svojo okolico in čakajo prilik. Žive v eni sami hinavščini. Ljudje, ki so si skovali čisto posebne nauke. Njihovi nauki se tepejo s paradoksi, cinizmom, zaverovanost vase, ki je skrita v hinavščini, pa vse oprašča. Nekod je napisal na rob neke knjige:
– Živim, ker hočem postati srečen!
– Iščem boga, da mi bo odpuščal!
Ko je pričel čitati nekoč Kanta, je po nekaj straneh vrgel knjigo proč in zastokal:
– Moj bog, koliko časa je imel ta človek!
Za časa svojega komunizma je listal po Marksu. Toda niti prve knjige "Kapitala" ni predelal, ko se je vrgel z naslado na Fuchsovo "Sittengenschichte" in jo prebral do poslednje črke.
Beletrističnih knjig ni maral, rad pa je listal po puhlih in praznih šaljivih listih.
Toda takrat je že pričel omahovati v svojem nacionalizmu. Študiral pa je pridno in se na vsem lepem dokopal do izjave:
– Medicina – mar to ni nazor? Čemu bi ne bila veda nazor? V njej je vse! Vsi nazori se spreminjajo, ta pa ostane.
In zdaj je našel gospo, ki jo je v Kolpi poljubil. S svojimi duhovitimi dovtipi in z zanimivim pripovedovanjem raznih dogodkov jo je prikoval nase, da ga je verno poslušala in da je čas prehitro minil.
– Spremim vas, je dejal.
Zunaj je vse močneje deževalo. Dež je odskakoval od tal, ulice so bile prazne, le v ozki Nunski ulici sta srečala pijanca, ki je, naslonjen na zid, sam s seboj govoril.
– Hej, ali sta čula? je vpil za njima. Danes so ga pokopali! Z vojaško godbo in streljali so za njim. Kadar se bom jaz stegnil – lesena krsta in liter vina naj polože vanjo. Z bogom bi rad bratovščino pil!
Gorjup jo je prijel pod roko. Ana se je naslonila nanj, vsa se je oprijela tega mladega fanta in nič se ni bala, če bi ju kdo srečal.
– Gospa Ana, ji je govoril, ali se vam ne zdi, da bi lahko iz tiste epizode ustvarila celotno poglavje.
– Eno samo poglavje? Kadar preberem eno poglavje, se mi hoče še drugega. Nič me bolj ne vznemirja kakor neprebrana knjiga.
– Da, draga gospa, z vami bi hotel doživeti roman! Toda klativitez nima gradu, kamor bi vas peljal in skril.
– Povabim vas na čaj, gospod klativitez. Imam streho, kije ne premoči dež. Sama sem in ...
– Vašega cenjenega soproga ni doma!
Gorjup se je tesneje oprijel. Držal je dežnik nad seboj in ji šepetal ...
– Gospa, nekaj kratkih ur sva skupaj, pa bi ...
Obmolknil je.
– Kaj bi? je vprašala Ana s hrepenečim naglasom.
– Pa bi se zaljubil v vas!
Ana je molčala. Zdaj ni nič več sanjala o nedoseženi ljubezni. Oprijemala se je te roke, ki ni trepetala v njeni in ki je ne bi spustila več za nobeno ceno na svetu. Obšel jo je nekak obseden zanos, ne tisto tiho, nežno drhtenje onih pomladnih noči, ki jih je preživljala z Wydro ob vodi, ne, ne, v nji zdaj sploh ni bilo ne beganja ne dvoma ne pomislekov, ni bilo nikakršnih drugih misli kakor zgolj ta človek, ki ga je vodila na svoj dom. Ta edini! Ta hip edini! Toda niti žarek spomina na one bajne noči se ni posvetil v njeno srce, vsa se je kljub tej roki, na katero je naslonjena, pogrešala v neskončno praznino. Spomin je živel! Bil pa je tako globoko zakopan, nekje v dalji, da se ji je še v spominu zdelo prelepo in ga ni hotela skruniti.
Nič več ni hotela misliti na tisto najlepšo dobo svojega življenja. Bala se je. Omahovati bi pričela in bog ve, kaj bi se zgodilo. Zdaj pa, ko je vse pokončano, ko je od življenja ostalo samo še golo življenje, samo še telo – le kaj naj ostane od tisočkrat prebodenega srca – zdaj pa, ko je samo še to, se je s poslednjimi utripi skušala opiti od slasti telesa, ki ga je še imela. Zato je ob njegovih besedah obstala kakor na smrt utrujeni popotnik v brezmejni puščavi, ko zasliši iz dalje žuborenje studenca.
– Zaljubil ... Kaj govorim! Saj sem že ves prevzet od vaše bližine, je dahnil in se prijel za srce.
Ana je zagorela od čudovite besede, zdrobila se v onemoglost drobne ptičice, ki plaho prhuta z nalomljenimi krili in se skuša dvigniti zopet pod nebo. V hipu jo je presunilo. Bilo je kakor privid: pred njenimi očmi se je pojavila Justinova podoba, njegov srepi pogled zadnjih dni. Krčevito se je oprijela Gorjupove roke, dvignila obraz in zaječala:
– Moj bog, kaj govorite? Saj to ni mogoče!
Nikogar ni bilo na cesti.
Gorjup se je sklonil nad njen obraz.
– Mogoče! Mogoče! je vzkliknil. Resnično, poglejte!
Nagnil je njeno glavo k svojemu obličju in jo poljubil.
Ana je vsa plaha obvisela v njegovih rokah in v njenem pogledu je bilo eno samo veliko vprašanje.
– Govori, govori! je dahnil Gorjup, ali me odklanjaš, ko molčiš ko noč?
Tedaj se je Ana dvignila na prste, se ga oklenila okoli vratu in kriknila pritajeno:
– Ne, ne!
Obsula ga je s poljubi.
Ko sta stopila v hišo, je zagorela v spalnici luč.
Pri oknu je zdrknila zavesa.
15[uredi]
Šola se je zopet pričela.
Bogdan je postal gimnazijec, Darinko pa je Marta pridržala pri sebi.
Gorjup se je preselil k Železnikovim.
– Bogdan se težko uči, je razložila Ana to zadevo Justinu, in vzela sem na stanovanje visokošolca, da ga bo poučeval. Zato bo imel pri nas sobo in dobival hrano.
Justin ni niti z besedo ugovarjal. Zdaj je bil že nekaj dni doma. V obraz se mu je risal že močno viden pečat pijače, neredno se je bril, svojo obleko pa je tako zanemaril, da mu niti na um ni več prišlo, da bi si dal hlače zlikati. Kakor hitro je bil doma, se ga je polaščal nekak nemir in kadar je čul njene korake, se je skušal skriti ali pa se ji vsaj izogniti.
Zjutraj je nenadoma stopila v njegovo sobo. Sedel je pri mizi in pisal neko pismo.
– Še vedno toliko piješ? je vprašala. Nič več ne veš, kaj si obljubil?
– Samo po kosilu kozarček, je dejal. Tovarna mi je odvzela zastopstvo. Tožil jo bom.
– Čemu?
– Odpovedali so mi službo, če, da sem vedno pijan. To ni res! Tožil jo bom za odškodnino.
Ana se je zdrznila.
– Kaj pa zdaj? je vprašala osorno. Od česa naj živimo?
– Manjka se zastopstev! Deset, če jih hočem! Koliko je ura?
– Ne vem. Poglej na svojo!
Justin je naglo segel po jopiču, toda med tem se je nečesa domislil in dejal mračno:
– Ukradli so mi jo. Uro z verižnico vred in celo srebrno dozo.
Ana je takoj spoznala njegovo laž.
Bil je v resnici vse prodal, kar je imel pri sebi. Zdaj je začel lagati v vsakem stavku, celo sebi je lagal in si oproščal ta dejanja z brezskrbnostjo, ki se je ni več zavedal. Ves denar je sproti zapravljal. Nič več ni imel smisla za ureditev svojih klavrnih razmer; denar, ki ga je zdaj s težavo dobival, je bil zanj zgolj že sredstvo, prav za prav vstopnica za v gostilno.
Vendar mu je ostala v razumu zavest, da je izgubil Ano in da je vsega tega sam kriv. In nadalje je še čutil, da je ženska, pri kateri živi, njegova žena. Rezala ga je stena, ki je bila zrasla med njim in Ano, a trudil se je zaman, spraviti te misli v sklad, v strnjeno celoto, da bi mogel zakričati od bolečine.
Saj to je bilo najbolj zagonetno: on sam ni nič več mogel premisliti vsega, vendar pa je neprestano ponavljal:
– To je od vojne. Ko bom zdrav, bo zopet tako, kakor je bilo.
To pa, da se je slepo pokoril Ani, da ga je bilo strah pred njo, da se ji je izgovarjal z eno samo, nepretrgano lažjo, je pripisovati morda težki vesti, ki je ležala v njem, ne da bi jo tako občutil, da bi ga bolela. Morda je bila ta nenavadna podrejenost zanj edino sredstvo, ds je lahko ostal v njeni bližini, edini način, ugajati ji. Vse drugo je izgubil. Daril ji ni mogel kupovati. Da, tako ji je hotel ugajati. Vse drugo, karkoli je vodilo do nje, je bilo porušeno.
Tudi njene osornosti, ki so se zdaj, ko je bil Gorjup pri njih, vedno bolj ponavljale, je prenašal kakor privezan, potuljen pes, ki se nič več ne upa ugrizniti.
Z Gorjupom je govoril vdano in celo v tem ponižanju je hotel goditi Ani. Nekoč je prišel v kuhinjo, da bi si prižgal cigareto. Gorjup je sedel za mizo in jedel jajčnik, ki mu ga je spekla Ana. Sedela sta si nasproti. Justin je obetal pri vratih in s čudnim nasmeškom gledal v ta dva človeka, ki sta zrla nanj kakor na tujca, ne, kakor na nadležnega agenta, ki je stopil nepozvan v stanovanje.
– Gospod Gorjup, je dejal Justin, dober tek! Kako napreduje Bogdan?
Ana se je namrdnila in ga zavrnila:
– Ne vtikaj se v te stvari! Pojdi v gostilno, ko je stokrat lepše, če te ni doma!
Justin je šel.
Ko bi mu tako dejala pred nekaj meseci! Udaril bi jo, a če že ne udaril, vsekal z besedo še huje!
Zdaj je šel in ni ugovarjal. Sel je celo še s veseljem, s komaj vidnim topim nasmeškom. Toda za to topostjo je bil še vendarle košček zdrave zavesti, tolikšen, da je mogel videti Ano in Gorjupa. Ničesar nista prikrivala. Vedno je tičala pri njem v zgornji sobi. Slišal jo je, ko je v poznih nočnih urah stopala čez stopnice ... Vse je videl. On pa je sam spal v svoji sobi z nemirnimi, bolnimi sanjami in se bal Gorjupa.
Zdaj je zopet zahajal k staršem. Adam mu je dejal:
– Vse vidim. Študent je gospodar v tvoji hiši, ti pa si slep!
– Vrzi ga iz hiše! ga je nagovarjala mati. Kaj ne vidiš, da ti zapeljuje Ano?
Justin je taval po cesti. Njegovi možgani so bili težki, njegova zavest je bila toliko zastrta, da je samo z očmi videl, skleniti pa ni mogel ničesar več, ker je skozi zastor nejasnosti gledal le obrise resnice, ki ga je včasi za trenutek zgrabila, dokler ni zopet zlezel v brezbrižnost te nejasnosti.
Postal je kakor pohleven kužek. Kakor majhno, nemarno, nečisto ščene, ki bega s podvihnjenim repom slepo po cesti in se ogne vozniku le takrat, kadar ga oplazi z bičem.
Nekega večera ga je zgrabilo. Sredi noči je vstal in šel v kuhinjo po vodo. Vrata v njeno sobo so bila priprta. Kakor tat se je priplazil do njih in jih rahlo odrinil. Luč, ki je padala iz kuhinje, je motno obsevala posteljo, na kateri je spal Bogdan – njena pa je bila prazna.
Stal je med vrati in gubančil čelo. Ostro se je zajedla v njegove oči prazna postelja in zdravo jedro njegovih možganov je pogodilo resnico. Nenadoma se je nečesa domislil. Planil je nazaj v kuhinjo, odprl predal mize in vzel iz njega velik kuhinjski nož.
Stopil je v vežo in po prstih odšel po stopnicah. Čim bolj pa se je bližal Gorjupovi sobi, tem bolj se je pričel obotavljati. Po zgornjem delu stopnic se je plazil po vseh štirih, dokler ni dosegel vrat. Iz sobe se je čul šum nejasnih gibov in besed.
Tedaj je zaslišal stopinje bosih nog. Trepetal je po vsem životu in pot ga je oblival.
Hipoma je spustil nož, ki je glasno zažvenknil po temnem hodniku, sedel na vrhnjo stopnico in zatulil z dolgim, zateglim glasom.
Ana, ki se je oblačila v domačo haljo, je bila, pravkar namenjena iti v svojo sobo. Gorjup je sedel na postelji. Ko je v sobo planil žvenk jekla in Justinov zategnjeni krik, sta onemela in zatrepetala od strahu.
Ana je planila v sredo sobe presunjena od nečloveškega krika. Smrtna groza jo je obšla in s široko odprtimi očmi je zastrmela v vrata. Leden prst zavesti, da stoji pred nečem pošastnim, ki bo zdaj pa zdaj planilo v sobo, se jo je dotaknil in jo pribil na tla, da se ni mogla ganiti.
Gorjup je skočil s postelje in prebledel.
To je bil njegov glas.
Glas moža ...
Glas norca, ki hoče z nožem pribiti poslednje ostanke svojega razuma na steno tega svojega življenja.
Glas zveri, ki ji je nekdo stopil na glavo, da zdaj hrope in bije okoli sebe, dokler ne obnemore.
– Moj bog, to je Justin ... je zaječala Ana in zgrabila Gorjupa za roko.
Gorjup je premagal prvi strah. Prisluhnil je pri vratih.
Justinovo tuljenje se je spremenilo v grgrajoče ihtenje in ječanje, ki je postajalo tiše in tiše.
– Ah, kakor Diana tuli, ki jo je pretepal, je šlo skozi Ano.
Gorjup je predobro poznal njegovo bolezen. Vedel je, da je nevarnost prešla in da ga je treba vsekakor spraviti v posteljo. Naglo je odprl vrata, zanašaje se na svojo moč, vžgal luč na hodniku, bliskovito zagrabil nož, ki je ležal na tleh, in stopil k Justinu.
– Gospod Železnik, pojdite v posteljo! je dejal trdno, ukazovalno. Bolni ste!
Justin je slišal glasove; završali so mu v ušesih, kakor bi stal pod slapom deroče vode. Obrnil je obraz h Gorjupovemu. Vdano se je nasmehnil študentu in poskušal vstati. Gorjup ga je prijel pod roke in ga odvedel po stopnicah.
Vsekakor pa je bilo čudno, da je bil kljub vsemu silno navezan na Bogdana in da je videl le njega. Darinke ni maral. Neznansko jo je mrzil. Bogdan, ki je bil zdaj že velik je razsodno pričel opazovati življenje v hiši in se zadnje čase izogibal očetu.
Videl je njegovo nemarno pijanost. Gledal je mater in občutil, da črti očeta. Videl je Gorjupa, za katerega ima mati vedno smehljaj na obrazu.
In tudi Justin je videl Bogdana in dognal, da ni več njegov.
– Bogo, kaj me nimaš več rad, je dejal nekoč v poslednjih dneh.
– Imam te, je dejal dečko, a neprestano dišiš po vinu kakor žganjar!
– Kaj hočeš, da ti kupim? se je boril ž njim oče.
– Kako? Saj vse zapiješ! se mu je izmikal.
Podjetnost pa je bila še vedno v njem. Vedel je, da znašajo dolgovi več kakor njegovo imetje, zavedal se je, da nima niti zaslužka niti ničesar, s čimer bi plačal. Toda že po nekaj dneh je dobil zastopstvo tovarne testenin; vzel si je nekaj predujema in odpotoval. Čeprav si je s čudnim vedenjem in večno pijanostjo odbil vse večje odjemalce, vendar je imel po deželi še nekatere manjše trgovce, ki jim je natvezil naročila.
Včasi, zlasti zjutraj, ko se je prebudil iz težkega, morečega spanja, napol iztreznjen, ga je trenutno obšlo spoznanje, da je le videl samega sebe. Njegova velika misel, da bi obogatel – nakopičil si denarja, je še slej ko prej ždela v njegovem razumu in mu ga stiskala do bajnih načrtov, ki se jih je oprijemal kakor otrok nadejane igrače. Ob takih dneh je pisaril Ani. Sicer pa je v zadnjem času sploh mnogo pisaril. Njena pisma, ki jih je prejemal, pa so bila vedno le poslovna.
Podjetje nas toži! Če ne moreš dobiti denarja, bo hiša prodana! Takšna sporočila so ga vselej vnela za delo in tedaj se ni dal nikakor odgnati iz trgovine, dokler ni dobil naročila.
Ničesar ne pošlješ! Čemu siliš domov brez denarja?
Vrgel se je kakor besen na kupčijo. Vozil se je od trga do trga, prodajal, barantal, pretil ...
Zvečer je sedel v gostilni in pisal Ani. Ana je pokazala pismo Gorjupu in mu pravila:
– Poglej vendar, kakšne napake dela ta človek!
– Tako pišejo paralitiki! je dejal Gorjup. Loči se od njega. Tak zakon razveže celo cerkev.
16[uredi]
V Ani pa je že vse ločeno. Nji se ni treba nič več ločiti. Justin je zanjo že umrl, njegova poslednja zemska vez je samo še denar, ki ga služi. Tega pa je vedno manj, dražba hiše se ne da nič več preprečiti, vknjižbe upnikov so tolikšne, da ji ne ostane ničesar.
Toda Gorjupu tega ne kaže.
Živel je pri nji kakor njen mož.
Le-to življenje mu je pričelo presedati. Vsega je imel dovolj, treba je bilo reči le besedico, ljubezen do Ane ...
Ljubezen ...
A ne, Gorjup ni ljubil Ane!
Bil je pravi mož-vlačugar, ki se je prodal za udobno življenje in se le predobro zavedal, da ne prejema hrane in stanovanja zaradi poučevanja, temveč zaradi tistega, kar daje Ani. Ta prodaja, s katero se je odstopil Ani, pa ga ni motila, kakor ga ni motilo niti življenje v hiši niti Justin, ki je bil zanj bebec in bolna kreatura, ki nima nobene pravice več, vtikati se v to razmerje.
Imel je vse: udobno stanovanje, dobro hrano in žensko v postelji, kadar si jo je poželel.
Prinašala mu je kavo v posteljo, bila je vsa njegova, sama se je trudila in je tudi hotela biti tako njegova; postala mu je sužnja, vsako željo mu je skušala brati iz oči.
V tem svojstvu zaljubljene žene si je bila na jasnem. Saj to je bilo tisto zlo, ki jo je gnalo v to blazno početje, Kadar ga je vsa nestrpna čakala, je točno razporedila svoje sklepe:
– Ne da se utajiti: sama sem ga zapeljala!
Čutila je, da med njima ni one velike ljubezni, ki bi spajala življenja v celoto. Da je vse to njeno početje, v katerega se je vrgla, nekak razlom vsega njenega hrepenenja po nečem lepšem, beg pred resnico, pred samo seboj, morda tiho, sladko maščevanje nad življenjem, ki jo je preverilo, morda celo poslednji nasmeh mornarja, ki mu brod jadno drvi v čeri?
Da, celo to si je priznala, dasi nerada, da to ni ljubezen spomladnih noči, da to ni hrepenenje, ki bi polagalo božanska čuvstva v srce, da bi sanjala o junaku svojega srca.
Toda hotela ga je imeti.
Ugotovitev, da se bliža konec skupnega življenja z Justinom, jo je tešila. Zanjo je bil on na ta način izbrisen in za vse večne čase vržen iz vsega lepega, kar je še ostalo v nji, da ga ni več sovražila; ne, sovraštvo se je spremenilo v zaničevanje.
V usmiljenje ... ?
Ne, ne! Nikakršnega usmiljenja!
– Kaj pa imam še od njega? Se je mar pri meni okužil? Se je mar pri meni navadil pijančevati?
– Oba sva igrala loterijo! se je zgrozila včasi. Jaz sem bila njemu številka, ki je zgorela, on pa je bil zame listič sreče, ki je sprhnil v žari. On je končal v pijanstvu in bolezni. Jaz pa ... jaz pa tonem v ljubezni, ki ni ne ljubezen ne žrtvovanje ne nič.
Ko je že vsega v hiši nedostajalo, se je ustrašila neizogibnega konca in v dušo so ji stopale pošastne skrbi. Semtertja je zahrepenela po Darinki, ki je bila pri Marti, toda samo sebe je sproti slepila, dopovedujoč si:
– Le naj bo tam, se vsaj ne bom spominjala ljubezni, ki je bila tako lepa!
Z jasno dognanostjo pa jo je mučila bolj ko vse drugo zavest, da bo izgubila Gorjupa, kakor hitro bo revščina z bičem udarila mednje.
Pričela je prodajati svoje dragocenosti.
Prodala je sliko s poslavljajočim se vitezom.
Prodala je Bogdanove igrače ...
Borila se je na življenje in smrt.
Zase in za otroka ... Da, da, borila se je za vse tri. In za Gorjupa!
To njeno veliko nagnjenje do svojih otrok, ki jih tudi v najhujših svojih dvomih ni niti z mislijo zapustila, jo je izpodbujalo in hrabrilo, da se ni hotela dati zavojevati od krute resničnosti dni, ki so jo jeli obkoljevati s pomanjkanjem. Čisto jasno je gledala bližajočemu se koncu nasproti.
Konec Justinov.
To ve. Zaradi tega se noče slepiti z nemogočimi mislimi, to ve, da bo vsak trenutek sama z otrokoma in da bo treba preživeti sto in sto muk, preden se zopet postavi v neko ustaljeno in usmerjeno življenje.
Veruje v Marto, ki je ne bo zapustila, vsaj za nekaj časa se bo lahko zatekla k nji, vsaj za toliko, da zbere moči za vse nove težave, ki jih še ne pozna. To jo tudi hrabri, da ne misli z vso silo samo na to neizbežnost, ki se vali proti nji. Zdaj pa zdaj se bo prikazala izza ovinka.
Hiša bo prodana.
Tega ne pove Gorjupu.
Toda Gorjup to ve in v svojem nagonskem občutju za vse koristi, ki jih še lahko iztisne iz te siroščine, stopa čvrsto preko vseh njenih žrtev.
Postal je gospodar njenega izmučenega življenja.
Lastil si je v njeni hiši neomejene pravice.
Mnogo več kakor Justin!
Bogdan, ki je začel gledati in razumevati stvari, ki se gode okoli njega, pa je že od vsega začetka sovražil Gorjupa in se mu protivil v vsem, karkoli bi bil moral po njegovih ukazih storiti.
Nekoč ga je udaril Gorjup po glavi, ker je napravil v nalogi napako.
– Čakaj, jaz ti bom pokazal, ali boš ubogal ali ne! je zakričal nad njim.
Bogdana je urezala krivica, hotel je pobegniti k materi v sobo, toda v hipu se je premislil. Planil je v sredo kuhinje, zaihtel od bolečine in sramu, nato pa z veliko jezo, ki se mu je nakopičila v vseh teh tednih do tega vsiljenca, besno pokazal na vrata in kriknil:
– Poberite se, odkoder ste prišli!
Gorjupa je zalila rdečica. Skotil je s stola in ga namerjal oklofutati. Zgrabil ga je za roko in ga vlekel v Anino sobo. Bogdan pa se je vrgel na tla, ga suval z nogami, se mu zagrizel v roko ter vpil:
– Vi me ne boste tepli! Še oče me ni nikdar udaril!
Ana je pritekla k vratom.
– Mama, mama, ta pritepenec me ne bo pretepal! je zakričal Bogdan in se vrgel k materi. Zapodi ga iz hiše!
Gorjup se je zavrtel na peti in brez besed odšel v svojo sobo.
Ana je potolažila Bogdana. Tudi njo je ta dogodek silovito prevzel.
Niti Justin ni nikdar položil roke nanj!
Tu človek, ki ga je pobrala na cesti, ki se je kakor pijavka vsesal vanjo in v vse, kar je imela, pa ...
– Kaj sploh počenja pri nas ta človek, mama? je spraševal Bogdan še vedno neutolažljiv. Saj se vendar sam lahko učim!
Ana je stala pred sinom kakor pred sodnikom in njegove besede so bile tako ostre, da je stisnila k sebi in vsa obupana zaječala:
– Bogo moj, Bogo moj, odpusti!
Bogdan je ni razumel. Objel jo je okoli vratu in zajokal z njo vred. Zdaj se mu je smilila mati, ki mora toliko trpeti, da joče. To je vedel, da trpi, da je nekaj hudega v nji in ji je hotel odvzeti to mučno skrb, ki jo tare.
– Mamica, je dejal, naj gre proč ta Gorjup, jaz ga ne morem trpeti. Saj vem, da tudi tebe žali. Včeraj si jokala, ko si prišla iz njegove sobe. Poženi ga!
– Ne bo te več tepel, dragec, je zaklicala Ana, kakor bi prisegala, povem mu. Nikoli več te ne bo!
Nato se je potolažil, se zaprl v svojo sobo in se sam pričel učiti.
Ana je šla h Gorjupu.
Hodil je po sobi razjarjen iz kota v kot in se ni niti ozrl, ko je zaslišal njene korake za seboj.
– Pavel, zakaj si ga pa udaril? je zašepetala boječe.
– Torej si se prišla cmerit semkaj za smrkavca, ki me podi od tod? Saj pojdem, je dejal jezno.
Ana je sedla k mizi in se zazrla skozi okno. Tako je bila strta in pokončana, da se ni upala niti dihati.
– Pavel, otrokovih besed vendar ne boš jemal za resne? je zaihtela.
– Ali, Ana, vse me draži! je dejal nekoliko pomirjen. Saj nisem mislil tega storiti. Toda že ves si ubijam v glavo, na kakšen način bi si mogel nabaviti neke medicinske knjige, in jih nujno potrebujem. Izpite moram opravljati!
– Ali so drage? ga je vprašala Ana strahoma.
– Čez pet sto dinarjev. Jaz pa sem brez pare.
Tiho se je vrnila v svojo sobo.
Sedla je na zofo in si zakrila obraz v blazino. Ledena bolečina jo je prešinila, iz sredine njenega jedra se je trgalo in se hotelo izločiti nekaj strašnega, nekaj tako pošastnega, da bi tisti hip umrla, če bi se utrgalo.
Bilo je, kakor da je zapičil nekdo vanjo ostro brušeno rez, ki se kakor žareče železo vse bolj in bolj zadira v njeno dušo.
S stisnjenimi zobmi je skušala preboleti to vedno globljo rano s poslednjimi močmi si je hotela ohraniti Gorjupa.
Tisti hip ji je bil on samo še poslednji svit, ki je začel ugašati. In tako si je v senci tega mučnega dogodka, ko je videla, da je tudi ta svit že medel in pojemajoč, zaželela z vsem srcem še enkrat samkrat videti luč, tako močno, da bi jo slepila.
Da, denar za knjige mora dobiti vsekakor!
Premišljala je, ugibala in odpirala predale. Vso zlatnino je že razprodala. Vse, karkoli je bilo količkaj vredno, je zamenjala za denar, le nekaj najdragocenejših spominov še hrani, ki jih ne bi dala od sebe za nič na svetu.
Odpre omaro ter snema obleke in plašče.
Z mrjočim srcem se poslavlja od svilenih haljin in jih polaga v škatlo. Polaga in joče za njimi.
Ko je prodala, se je že storila noč. Vsa zbegana je odtavala po ulicah. Po razsvetljenih cestah, kjer je živahno pljuskalo življenje, med veselimi in radostnimi razgovori in smehom se je preganjala iz nemira v nemir. Ko je končno našla svoj dom, je stekla takšna, kakršna je bila, v njegovo sobo.
Ležal je v postelji in kadil cigareto. Obstala je pri vratih.
V roki je stiskala denar. Ko ga je zagledala, se ji je strah, ki jo je priganjal, strah da ga ne bo več našla pri sebi, sesul v pijano radost. Zdrvela je k njemu in mu z bankovci zatisnila oči.
Pavel jo je potegnil k sebi in ker so mu bankovci zastrli pogled, je z ustnicami poiskal njeno lice.
Ana pa je ležala kraj njega in ni videla v njegove misli, ki so hodile preko nje svojo pot. Moj bog, saj je bilo prav tako, kajti če bi videla vanje, bi ga zadavila kakor ostudno zver. Ko je bil sam, je sedel na posteljo in premišljal.
Potegnil je izpod blazine denar, ki mu ga je prinesla, ga zložil, ravnal in spravil v listnico, potem se je oblekel in sedel k mizi.
– Nič se ne bom obotavljal. Čemu sentimentalnosti? Za vse večne čase ne morem ostati pri nji! je ugotavljal in se pripravljal.
Naveličal se je.
– Hipa bo prodana ... izseliti bi se itak moral.
Potegnil je svoj kovčeg izpod postelje in začel zbirati svoje stvari.
– Baraba sem! je premišljal med tem delom. V Zagreb se odpeljem, da ne bo mogla za mano. Take ženske so nevarne.
– Človek ne sme biti mehak! je mislil še. Vsaka stvar na svetu se da opravičiti. Mene bo pozabila, a jaz ji bom hvaležen za vse, kar mi je dala. Sicer pa sem ji tudi jaz dal ... Barabstvo in dobrota sta se na ta način izenačila.
Šel je, ker ni imel ničesar več pričakovati. Šel je, ker se je v svojem umazanem srcu opravičeval in si odpuščal, ker je iskal le zase, in mu je bil ta "zase" cilj vseh njegovih, iz vseh vetrov nabranih nazorov.
Šel je, ker je ljubil žensko, ki mu ni mogla več plačevati njegove "ljubezni".
Nagnil se je čez okno. Spodaj je bila tema. Tiho in previdno je odprl vrata ter se splazil v nogavicah po stopnicah. Pred hišnimi vrati se je obul, odklenil ter stopil na prosto.
Vrata so, ko jih je zapiral, malce zaloputnila. Pustil je ključ v ključavnici in zdirjal po cesti.
Na vogalu ga je prestregel stražnik in ga vprašal:
– Ali vam je znano, kje stanuje Justin Železnik?
– Da. Ona vila tam! Kaj pa se je zgodilo?
– Ženi moram sporočiti, da so moža danes ponoči pripeljali z vlakom v splošno bolnišnico. Leži na sedmem oddelku.
Gorjup je še slišal, kako je zabrnel hišni zvonec. Potem je hitel na postajo.
17[uredi]
Justin je ležal v bolnišnici.
V tistih dneh, ko je taval po svetu s poslednjimi iskrami svojega zdravega razuma, ko je nosil v sebi neizbrisno sliko tragedije svojega življenja, svojega doma, svoje družine, ko se mu je bolezen kakor zvita, potuhnjena zver plazila za hrbtom in ga naskakovala, je občutil en sam velik nagon, ki ga je z bičem priganjal na delo.
Vsa Anina pisma so terjala denarja.
Vse, kar je bilo v teh kratkih bogatih letih pridobljeno, se je razgubljalo v vedno večjih valovih, ki so ga hoteli zagrniti.
Denar ...
To je bil zdaj njegov edini cilj, kajti zavedal se je, da je izgubil Ano, da niti otrok več nima. Vendarle pa je to v njem še edina lepa misel, četudi žalostna in grenka, kadar gleda privid svojih mirnih, lepih dni.
Misel na bogastvo mu ni bila več edini smoter njegovega zdravega življenjskega zakona, ah ne, vse, karkoli ga je tlačilo, je mirno, lahkomiselno pozabil in se ni razburjal zaradi prodaje svoje hiše, ga niso teptale tožbe številnih upnikov – v njem je od vsega tega ostalo samo to, da je zgolj denar ona pot, po kateri bo zopet prišel do Ane in do svojih otrok.
Zavest, da je zaigral vse, karkoli je imel kedaj rad, vse, na karkoli je bil navezan, je ostala neskaljena v njem. In če je mislil na Ano in na otroka, je vedel, da tak, kakršen je, nima česa iskati pri njih.
Le tega se ni zavedal in se ni mogel zavedati, kako dan za dnem propada in da prav za prav ničesar več ne zasluži.
S pijanimi očmi je čital prepoved tovarne, ki mu je odvzela zadnje zastopstvo – on pa je v imenu iste tovarne kar naprej trgoval.
Nič več se ni zavedal, da počenja nedopustna dejanja, zaradi katerih ga utegnejo zapreti.
Zvečer je sedel v gostilniški sobi, pisal pisma vsem mogočim tvrdkam in se ponujal za zastopnika. Na vsa ta pisma pa ni nikdar prejel odgovorov. Pil je na račun svojega prejšnjega ugleda in nikdar se ni prebudil trezen.
V zadnjem tednu svojega potovanja se je pripeljal z vlakom do Brežic. Namenjen je bil v Zagreb, toda samo do te postaje je imel še denarja. Tu ima nekaj znanih trgovcev, morda mu bo kdo kaj posojil ...
Bil se je med tem časom pošastno spremenil. Koža na njegovem shujšanem obrazu je postala umazanobela, oči so mu postale neverjetno velike, srepe in izbuljene, bile so kakor vsajene v nekakšno gosto gibajočo se sluz, iz katere se utegnejo vsak hip sneti. Njegov pogled je bil plašen, negotov, venomer je uhajal v tla, proti poldnevu, ko se mu je pijanost že povsem razlezla po telesu, pa so se mu žilice tik beločnici nabrekle in tedaj je občutil človek, ki je pogledal v njegov obraz, kakor da mož ne vidi prav – tako nekako, kakor bi se mu mrena razpregla čez oči. In prav ta njegov negotovi pogled je izražal bojazen, prav za prav potuljeno ponižnost, ki je postala zdaj značilna zanj, za druge pa neverjetna ogabna.
Človek, ki je imel tako rekoč vedno srečo, ko se je vse doslej lahko in drzno izmotoval iz vseh mnogoštevilnih zank, ki se je z neverjetno lahkoto dokopal do hiše in denarja, do vsega, kar si je poželel – ta človek je zapadel v topo zanikarnost. Vse spoštovanje do samega sebe mu je popalilo žganje, laž mu je postala neizogibna, tako silna, da je lagal slednjo besedo. Z njo je prodajal, prosil, pretil, s njo je hodil tudi vsak dan leč.
Toda kakor je sicer vedel, da brez denarja ne more več priti k Ani, tako je kljub temu vsak dinar, ki si ga je prilagal, zapil in ni več zmogel zbrati ene same prave misli, da bi se streznil in pričel znova živeti.
Bolezen mu je metala zanke v misli, pijača ga je razjedala in v tej svoji bolestni zastrupljenosti je bila misel na pijačo vedno jačja, dokler ni pomendrala vseh drugih in jih potisnila ob steno lobanje.
Vse karkoli je imel vrednosti pri sebi, je prodal ali zastavil. Celo kovčeg, ki je bil last tovarne, je prodal, prodal za slepo ceno vse vzorce, prodal vse svoje perilo, tako da ni imel ničesar drugega, kakor tisto, kar je imel na sebi.
Obleka je bila preležana, blatna.
Takšen je dospel v Brežice.
Nočilo se je.
Del si je roke na hrbet in počasi stopal po cesti proti mestu. Ljudje so ga srečavali in se mu izogibali na sredo ceste, nekdo se je obrnil za njim in dejal tovarišu:
– Če bi ga srečal na samem, bi se ga zbal!
Zatopil se je vase in ni občutil ceste pod seboj, niti ni dvignil glave, ko je hodil po slabo razsvetljeni ulici.
Hodil je kar naprej, mimo graščine po klancu proti mostu. Hlad je vel iz Save, rezka sapica se je sukljala med traverznimi loki, voda spodaj se je včasi zagnala v nosilce in obzidano obrežje, luč na sprednjem delu mosta se je razlomila ob ograji in v medlih pramenih visela v temno goltajoče dno.
Mostni čuvaj je sedel pred hišico in se ozrl na tujca.
– Dober večer, je pozdravil Justina. Daleč?
Justin je obstal, zamahnil z roko v temo in dejal kakor iz sanj:
– V Novo mesto!
– Zdaj na noč? Peš?
– Glava me boli, je dejal Justin. Moram se sprehoditi.
Čuvaju se je zdel čudaški ...
Videl je tod mimo hoditi ljudi, ki so bili prav takšni, kakršen je ta nočni popotnik. Nekateri so skočili z mostu v Savo ... Stopil je k njemu in šel oprezno nekaj korakov za njim po mostu.
– Veste, je pričel Justin nenadoma razvneto govoriti, pri Novem mestu sem kupil velikansko posestvo. Dve sto sedem in trideset hektarjev zemlje, gozdov in vinogradov. Od Kneza Windiachgraetza za šest milijonov. Zdaj bom najel več sto delavcev, da bomo izkopali velikanske ribnike, kjer bom redil pitane rake. Hočete k meni v službo. Plačam dobro!
Čuvaj ga je zavzeto poslušal, obstal in dejal:
– Čujte, mož, ali se norčujete? Danes ni prvi april.
– Potem bom tam zgradil veliko tovarno za račje konzerve. Celo Ford v Ameriki se zanima za moje podjetje in mi je že pisal. Vsa Dolenjska se bo kopala v zlatu. Kar sporočite mi, če hočete v mojo službo!
– Kam pa naj pišem? se je namuznil čuvaj, ko ga je spoznal.
Justin je nekaj zagodrnjal, povesil glavo in se ni nič več zmenil za čuvaja. Ko je le-ta videl, da je zavil po cesti proti Krški vasi, je odšel počasi nazaj in si potrkal s prstom po čelu.
– Ta je ušel iz norišnice! si je dejal in zamišljeno prižgal pipo.
Justin pa je hodil v temo.
Včasi se mu je za hip le zasvetilo in v nejasnih obrisih je videl v sebi samega sebe, Ano, Bogdana in Darinko in to čudno tavanje. Ko pa se je ustavil in pregledal vso črno noč pred seboj in zagledal kopo lučic, kjer je bilo mesto, ni vedel, kje je.
Obšel ga je strah, hipoma se mu je zazdelo, da lazi po cesti, po travniku in izpod hriba na desni strani ceste neštevilo plazeče se golazni, ki ga hoče od vseh strani obkoliti.
Ta privid, ki se mu je že nekajkrat ponovil, je bil tako močan in tako viden, da je občutil pod stopali hrstanje golazni, na katero je stopal.
Ves svet se mu je zaprl, stal je sam, sam sredi vse te strašne samote in begal z ene strani ceste na drugo; zaletel se je v hrib, stekel na travnik in se pričel otepati.
Zdivjal je čez travnik.
Padel je, pa se je bliskovito pobral.
Zadaj za vrbinjem je grgrala Krka.
Zašel je na močvirnat travnik, lovil se je za vrbo in se vlekel na suho.
Tedaj mu je nenadoma zmanjkalo tal.
Krčevito se je držal za vejo in se hipoma za kratek čas zavedel. Kakor bi mu nekdo z glave snel železen obroč in odmaknil pest groze, ki mu je pretila v obraz. Toda ta živa, zavedna groza, ki jo je zdaj razum resnično zajel, ni bila ona preganjajoča, zasledujoča – tičal je do pasu v vodi in resničen strah pred smrtjo ga je zajahal, da je obupno, nečloveško zatulil v noč.
Onstran reke je videl luči hiš.
– Na pomoč! Na pomoč!
Njegov glas je zdrvel nad skrivnostno tišino vode kakor zategnjeni krik ptice, ki jo je zaskočil jastreb.
Moj bog, nič ni strahotnejšega od človeškega krika v samotni noči!
Z one strani se je začulo rožljanje verige in topot nog v lesenem dnu čolna.
Nekdo je za vpil preko vode:
– Drži se! Prihajamo!
Ko je zaslišal Justin človeško besedo, se je držal s poslednjimi močmi. Voda ga je spodnašala in zdaj pa zdaj bi ga odnesla.
Blaženo se je nasmehnil rešilnemu čolnu in klical v smer:
– Tu sem. Tu sem, tu!
Ko so ga dvignile roke v čoln, je zdrknil na dno, zagrgral nekaj nerazločnih besed, zaprl oči in se sesul v nezavest, ki ni bila nezavest. Misli so ugasnile, kakor bi nekdo segel z roko v njegovo lobanjo in jih vse hkrati izpulil, bilo je samo drhtenje telesa, ki bi rado živelo, pa je bilo brez vodnika. Čul je okoli sebe korake, slišal sunek čolna in prod ter čutil roke, ki so ga dvignile. Potem je zaznal, da ga neso po bregu, in čul človeške besede, skozi zaprte trepalnice pa videl luč in topli zrak sobe, v katero so ga prinesli.
Potem ni videl ničesar več.
Tudi ko je odprl oči in gledal ljudi, ni vedel kje je in kako je prišel sem. Odgovarjal je na vprašanja zbegano, nikakor ni mogel razumeti, da so ga potegnili iz vode, vedel je samo, da ni doma, da je nekje daleč, daleč, pravega pomena teh ljudi, ki so mu slačili mokro obleko, pa ni mogel razumeti. Topo je gledal okoli sebe in s poželenjem popil kozarček žganja, ki so mu ga dali.
Ko so ga posušili, so ga odvedli na občino.
Povedal je, kdo je in odkod je.
– Kako, za božjo voljo, ste zašli v vodo? je vprašal občinski tajnik.
– Ne vem . .. je dejal Justin.
– Ali ste bolni?
– Bolan sem! Tu! je dejal Justin in se prijel za glavo. Peljite me v bolnišnico!
Zares se je zavedal, da je bolan. Bolan na smrt. V mraku mu je migotalo, ga grabilo, se mu temnilo pred očmi in zopet svitalo, da je od bolečin zapiral oči in stokal. Legel bi rad in ležal, ležal do smrti.
In tako so ga odpeljali v Ljubljano in ga oddali v bolnišnico.
18[uredi]
Ano je ta vest bolj zabolela kakor presunila. Toda že vnaprej je vedela, kaj ji je storiti, ko je vendar pričakovala takšnega konca. Še tisti trenutek se je oblekla in stopila na cesto.
To poslednjo pot svojega zakona je želela čimprej končati. S strahom in mrzlo grozo je stopila v hladne in mrzle prostore bolnišnice.
Bilo ji je, kakor da stopa po labirintu svojega življenja, in zdelo se ji je navzlic vsej tej neizmerni poti vendarle, kakor da je ta pot zadnja vijuga, izza katere se bo prikazala druga pot, vsa lepša in bolj solnčna. Kljub vsemu temu težkemu romanju je bila ta pot le steza h koncu, zavrtela se je v nji zavest, da je tega tavanja kraj in da je sploh vsega, vsega hudega kraj.
Dežurni zdravnik jo je povedel v svojo sobo.
– Ne morete ga obiskati, gospa! ji je dejal.
– Gospod, vse vsem! je rekla Ana. Vedela sem, kako se bo končalo. Nič mi ne prikrivajte!
– Pripravite se na to, da ne bo nikdar več prišel iz bolnišnice. Tudi če mu rešimo življenje. Morda ... Ne ! On je končal. Alkohol ... Paraliza ... Lahko pa ga vidite skozi okno.
Peljal jo je po dolgem hodniku. Skozi steklena vrata je videla v prostorni dvorani posteljo pri postelji. Nekatere so imele železno ograjo, kakor da so velike železne kajbice. Večina bolnikov je spala.
Prodirala je z očmi vso dolgo vrsto postelj.
Našla ga je na šesti ob oknu.
Ležal je vznak.
Oči je imel zaprte, le usta je včasih odprl, kakor bi hotel govoriti, pa ga davi v grlu.
Njegov obraz je bil podoben obličju oživele mumije.
Skažen in pošasten kakor obličje mrtvaka, ki je zadnji dan na mrtvaškem odru.
Gledala ga je.
Strmela je v ta obraz, ki se je nekdaj sklanjal nad njenega.
Zabolelo jo je v glavi.
Zdravnik jo je nežno potegnil od vrat in jo spremil skozi vrt.
– Moj bog, to je samo ogrodje človeka, ki je nekdaj bil, pa ga ni več! je dejala Ana s tresočim se glasom.
– Da, gospa, to je tragika našega oddelka. Vsakdo teh ljudi v njem je brod, ki je nasedel na čeri. Tesno je vklenjen, nikamor več se ne more geniti, vsak dan je nov val, ki gloje poslednje razvaline tega življenja.
Nič ni vedela, kako je prišla domov.
Bilo je zgodnje jutro.
Obsedela je v kuhinji. Danilo se je že in v samotni zapuščenosti je skozi somrak nastajajočega dne preživljala sto in sto dni, ki jih ni mogla pozabiti in zagrniti v pozabljenost.
Ko ždi tako kakor školjka, ki jo je upadajoče morje pozabilo na peščini, vsa življenja polna, pa vendarle zadrgnjena v zanko tega hudičevega konca, da komaj diše in se grabi za levo stran, ki se ji hoče udreti in jo potegniti za seboj v noč, da jo pregrne s plaščem smrti, pa ji, glej, iz te zločeste globine vstajata obraza, ki sta svetla in čista, kakor da gledata izza zastora solnčnih pramenov in jo pozdravljata.
Jošt in Marta.
Zasenči oči, kakor bi hotela pogledati v daljo. Tamkaj vidi prelepo pokrajino, ki se pravkar drami v zelenje, čez njive je vržena svetla, nežna preproga rastoče ozimine, jablane cveto z rdečim nasmeškom v cvetju, črešnje in slive, trta ima napete popke, kmetije so ob cesti in tamle pod šolo je orač. Da, orač, ki orje njivo z eno samo roko.
Čez travnik sem stopa Marta in ko sta oba skupaj, plane solnce izza gore in ves svet gori od solnca in ljubezni teh obeh in od rodovitnosti zemlje.
Ana nagne glavo, ter ji je, kakor bi slišala govoriti. Naj prvo je Jošt, ki pravi:
– Žena, v tole njivo sem vsejal seme. Solnce ga bo grelo, zemlja ga bo dojila. Zdi se mi, da je v meni moč stvaritelja!
Marta se smehlja. Njeno noseče telo se boči nad odprto zemljo, naslonjena je na moža in mu dahne:
– Stvarnik si, da, ker ljubiš!
Roka, ki je držala za ročico pluga, se oklene njenih ramen in njegov obraz se nagne ...
Tedaj že ne more nič več prenesti te slike, po kateri je vse življenje hrepenela. Zakrije obraz v obe dlani in se nasloni na zid. Jutrnja zora se vzpenja na okno. Toda tako se je navadila razdeliti svoje grenke ure na dva, da ni utegnila čakati solnčnega jutra. Odprla je okno in se ozrla kvišku v njegovo okno.
– Pavel ... je zaklicala pritajeno.
Nič se ni zganilo, zaman je napeto prisluhnila, da bi na stropu zaslišala njegove stopinje. Zakurila je štedilnik, si vse pripravila za zajtrk in nestrpno čakala njegovega prihoda.
Bogdan jo je že klical iz sobe. Prišel je še ves zaspan na prag in stekel k nji.
– Dobro jutro, dragec! je dejala Ana. Zgoden si!
Sedel je za mizo, naslonil glavo na roke in se razgledoval po kuhinji. Počasi si je zmel spanec z oči, zažarela mu je vzdramljena mladost in vesel je začel pripovedovati materi:
– Sanjal sem same neumnosti, mama. Najprvo sem bil v nekem čudnem kraju, kjer se je trlo ljudi na trgu. Od veh strani so vreli skupaj in ko sem le hotel priti bliže, da vidim, kaj se je pripetilo, so me zgrabili in kričali: Ta je njegov. Primite ga! Vlekli so me na sredo. Tam pa je bil oče … Sedel je na sodu, prečudno našemljen, z nekakšno papirnato krono na glavi. Ko so me privlekli k njemu, se je nagnil k meni in mi zašepetal: Nič jim ne ugovarjaj! Med same norce sva zašla!
Ana se je grenko smehljala tem njegovim nedolžnim besedam in dejala:
– Sanje so semtertja silno smešne.
– Pa vendar – nekaj pomenijo! Stara mama pravi, da je v sanjah vedno trohica resnice.
– To so bajke, Bogo. Če bi se zgodilo vse tisto, kar se nam sanja – pomisli, kakšne nemogoče stvari se včasi prikazujejo v sanjah.
– Da! Koj nato pa se mi je sanjalo, da se je Pavel vkrcal na veliko ladjo, ki se je pričela dvigati v zrak. To je bilo res smešno, nimaš pojma, kako se je bal. On je velik strahopetec!
Ano je stisnilo čudno občutje. Naglo je odprla vrata in pohitela po stopnicah.
Prisluhnila je pri ključavnici.
Sunkovito je zgrabila za kljuko in odprla.
Nato pa se je kakor zrušena naslonila na vrata. Praznota v sobi se je odbila ob njo in ji vžgala nemo bolečino. Vse tiho. Ni se ji trgalo srce. Ni kriknila in ni se nagnila čez okno, da bi poslednjič zajela njegove spomine, ne, že od vsega početka se je pripravljala na to najhujše ... V poslednjih dneh je pogostokrat slikala ta zadnji dan pred svoje razbolele oči, premnogokrat jo je obšla misel na takšen grd konec, nikdar se ni varala s solnčnimi sanjami.
Sesedla se je na posteljo in nanjo se je navalila vsa tragika njenega življenja kakor plaz, ki jo je hotel zdaj pa zdaj zasuti in jo potegniti navzdol.
Njen nedovršeni portret, ki je visel na steni, jo je gledal, vse črte tega naslikanega obraza so bile v solnčni luči močno začrtane, njen smehljaj tam zgoraj je bil smehljaj notranje sreče, ki ji je morda enkrat samkrat prisijal na lice.
Skozi razdrto tegobo trenutka so se ji uprle oči v to Ano, ki se smehlja, kakor bi se je nikdar ne dotaknila žalost.
Tedaj ji je spolzel pogled na zrcalo nad toaletno mizico. In ko je zagledala v njem resnični svoj obraz, zatemnel, zagrenjen in neskončno žalosten, se je zgrozila.
Snela je sliko s stene in si jo obdržala v naročju. Zdelo se ji je, da drži v rokah deklico, vso zasanjano in ožarjeno od mladosti. Zdelo se ji je, da je to slika deklice, ki jo je včasi na vso moč ljubila, a je zdaj nič več ni.
Morda je umrla?
Morda se je izgubila?
Morda so jo ugrabili cigani?
Deklice s tem srečnim smehljajem ni več ...
Justin je šel in ga ni več ...
Wydra je šel in se več ne povrne ...
Pavel je pobegnil in je niti poljubil ni za slovo ...
Prazna je.
Ne izpolni je niti žalost niti razočaranje, ko sedi tam s sklenjenimi rokami po pobegu moža, ki ga je našla na cesti.
Nič več je ne reže preteklost: izogljenela domačija, očetova kri, vojna in pomanjkanje, skrivna ljubezen in razočaranje, varanje in iskanje, dvig v bogastvo, pijanstvo in bolezen, padec v negotovost, ki zija pred njo kakor nepregledna, pusta ravan, nikjer omejena z obzorji.
Sama, samcata stoji v tem neizmernem prostoru bolesti.
Nič se ne gane.
Niti ene svetle cvetlične vejice ni, da bi se misel spočila v njeni drobni, dehteči senčici ...
In ko že kloni, ko se že drobi v prah, da ga veter raznese na vse strani, pod nebo, v nič, ko je že mrtva, ko grabi roka medeno rezilo za odpiranje pisem, plane v sobo Bogdan in zakliče:
– Mama, kaj delaš tu zgoraj? V šolo se mi mudi!
Tedaj opazi deček njeno čudno spremenjeno lice, občuti, da je v materi zlo, ki jo muči, se vrže k nji, jo objame in poljubi.
– Mamica, mamica, zakaj si žalostna? jo vpraša ljubeče. Jaz te imam vendar rad!
Ana se drami, roke njenega otroka jo vse tesneje objemajo in v njeni praznoti zadoni njegov glas, da se strese kakor pred silnim gromom. Vso jo izpolni, vse, vse, kar se je pravkar hotelo strmoglaviti v prepad, se ustavlja, zagvozdi, v sebi čuti čudovito moč, ki je močnejša od obupa.
Vse, kakorkoli se je bilo zgodilo z njo v teh letih, se kolobari in gnete v meglo, ki se počasi odmika od nje. V tej megli je pol njenega življenja, ne pol, skoraj vse življenje, v nji je njena kri, njen smehljajoči se obraz, v njej je vse, vse do tega zadnjega trenutka.
Toda v njeno praznoto se je zadri klic njenega mesa, klic njenih otrok, krik njene korenike, katere se je oprijela.
Krčevito stiska otroka k sebi, v nji se poraja sklep, sklep, ki raste vse više in više.
– Sin moj! dahne s krvavo bolečino, ljubi me! Ljubi me!
– Neskončno te ljubim, mati, vzklika Bogdan in jo zasiplje s poljubi.
Sklep pa raste in raste ...
– Tedaj pojdeva! pravi Ana In ga prime za roko.
– Kam, mati –? vpraša sin, razbolel od njene bolesti.
– K Marti, k Darinki, dragec – da bomo skupaj, da bom za vse večne čase pri vas!
– Oče … ? Vpraša sin in strmi vanjo..
– Oče ... ? Njeno lice dobi strahoten izraz. Sklone se nad njegovo obličje in zašepeta komaj slišno:
– Oče ... ? Oče je umrl!
Sina stisne k srcu, sin se oklene matere in oba jočeta, kakor bi stala ob odprtem grobu.
Zunaj je solnce.
Lastavica bliskovito švigne mimo okna.