Narodopisne slike iz življenja našega naroda. V. Ženitev
| Narodopisne slike iz našega naroda V. Ženitev |
| |||||||||||||
Božja stvar,
žlahten dar
Je zakonsk par
Narod. pesm
Svet se je že mnogo ubijal z vprašanjem: kaj je človek? Razni ljudje so na to vprašanje razno odgovarjali. Poet, dozvolje imaječi vse drugače videti, vse drugače misliti in govoriti kakor navaden svet, pravi da je človek krona, s ktero je sam večni Rog našo zemlje okoronil. — Praktičen ekonom pravi: človek je lastnik, je gospodar in vladalec zemlje in vsega kar po njej grede in leze. Sveta biblija pripoveduje, da je Bog človeka sicer iz ilovača, pa po svoji sliki in priliki ustvaril. — Darvin pa dokazuje, da naša očaka nista bila Adam in Eva v paradiži, nego Urangutani in Šimpanze v prašumah afrikanskih, in da je le po umetni odreji trajajoči tisoč in tisočletja iz opico denašnji človek to postal kar je. Vsa druga stvorenja so le šibre, ki so pri izklesanji denešnje človeško podobe odpadale. Poglejte v kak zoologičen kabinet, poleg opičnega ohrodja stoji človeški kostenjak. Na nagli pogled se ne razločujeta mnogo drug od drugega. Mene, prvikrat to videvšega, je po celem životu groza spreletela. Tukaj nadpis: simia, in tik poleg nadpis: homo sapiens! Zakaj se raje ne napiše: bote histoire, kontrast ne bi bil tak grd, kakor je sicer. -— Asceti auahoreti pravije, da je človek živo truplo namenjeno v slasten zagrizek črvom in drugemu gnjusu, in ker tej golazni ne privoščije mastne pečenke, zato se žive ubijaje, trpinčije in postije, da nas Bog varuj tega. — Moderna filozofija pravi, da je človek kombinacija, v kteri sta dva sveta, telesen namreč in nadtelesen v eno bitje zvezana. To je prav za prav ono isto, kar so že pred več kot četiri tisoč leti staro indijski modrijani iztuhtali, to namreč, da je človek torišče, na kterem se dva načela, dobro in hudobno, bojujeta in med seboj skušata, kdo bo koga prevladal in pod sebe djal. Ta boj se baje še danes ni odločil. Iz teh in še več drugih definicij, ki j ih ne morem vseh tukaj našteti, se vidi, da človek še denes ne ve pravega odgovora na vprašanje: kaj je? — Pa naj si že bo človek, kar si hoče, za mene pod naslovom „ženitev" pišočega, je merodajen Sokrates, rekši: človek ni nič drugega nego oskubljen kokot. In zares, v ženitvanjskih okolnostih človek ni nobeni stvari na svetu tako podoben, nego kokotu ali petelinu.
Drugo vprašanje je: zakaj je človek na svetu? — Če je na prvo vprašanje: kaj je človek? — težko odgovoriti, je na to drugo vprašanje še veliko težje. Pravega namena, ki ga stvarnik s človekom doseči hoče, tega mu stvarnik ni razodel, sam ga pa tudi še ni iztuhtal. Morebiti je bolje, ka človek za svoj namen ne ve, morebiti ga nevedoč preje doseže, nego ga bi dosegel, če bi vedel zanj. Človek samo toliko ve, da mora prvič samega sebe vzdržati kakor najdalje more, in drugič, da mora po plemenu iti in svoj rod naprej ploditi. To obojno nalogo je človek do denes voljno vrševal, še nikoli ni v teh dveh dolžnostih stvarniku pokorščine odpovedal. Da, celo spuntal bi se, kakor se je že večkrat zgodilo, če bi mu kdo vršavanje teh dveh dolžnosti braniti hotel. Pustimo prvo dolžnost vzdrževanje samega sebe v stran. V spisu „socialno vprašanje", sem govoril o njej. Za izvrševanje druge dolžnosti storil si je človek poseben zakon, ki najde v ženitbi svoj izraz.
Vsakterega človeka sveta dolžnost je, da se oženi. Kaj je ženitev? — Stvarnik je vso prirodo na dvoje razklal: na možko in na žensko. Ta razkol v prirodi gre skoz in skoz. Vsakemu teh dveh polutkov ali spolov je pa vsadil želje v srce, gonečo ga na to, da bi se rad spet v eno celoto zedinil s svoje od njega oddeljeno polovico. Ali je to razkolništvo v prirodi že od vsega začetka tako bilo, kakoršno je denes, ali sta pa morebiti obojna spola kdaj zedinjena bila, kakor sta še baje denes v polžih, to nam naj gospoda Darvinjanci povedo. Želja in nagon po zedinjenji v ono celoto je v obeh dveh polutkih enaka, in sicer tako silna, da drug k drugemu kar hropeta in koprneta. Akt zedinjenja teh dveh polutkov se imenuje ženitev. Ženitev je tedaj velevažen čin prirode, ž njo ona opet to prijazno zveže, kar je poprej razklala bila. V sv. evangelji se bere: „mož zapusti očeta in mater, se pridruži ženi in ta dva postaneta eno telo." Želja po zedinjenji nagiblje možkega k ženski, in žensko k možkemu; in ta želja, to nagibanje, to nagnenje po zedinjenji so imenuje spolna ljubezen. Kdor se spolni ljubezni odrekuje, ta dela „strike" naproti osnovnim zakonom prirode.
Vsa priroda se ženi.
Poglejmo v živalstvo. Vsako pleme ima v leti neki čas, ki je za-nje to, kar je za nas predpust. Konji orlijo, jeleni se rukajo, ribe drstijo, brenteljni in obadi rajajo in okoli svinjakov svoje pirne plese plešejo. S kakšno slovesnostjo se vzdigne deviška matica iz ulnjaka v zrak, kedar svoj pir piruje. Obdana in spremljana je od tisočev medenoustnih snubakov, ki se jej vsi klanjaje, dobrikaje, prilizujeje, sladkaje, muzaje, milije in na vsakojake načine prikupujejo. Visoko se vzdignejo ti svatje z nevesto v sredi v zrak. Škrjančki žvrgolijo okoli njih. Kaj se pa tam gori v zraku godi, kdo je to že videl!?
Poglejmo v rastlinstvo. Ktera naših nevestic so more primeriti in prispodobiti cvetoči liliji na polji, kar se krasote lic, sladkosti ust, nedolžnosti srca in lepoto ženitvanjske obleke tiče. V sredi cvetne krone bleskajoče se biserov jutranje rose leži nevestica na visoki postljici, okrog nje pa stoje mnogobrojni snuboki vsak z gizdavo perjanico za klobukom. Zdaj začno svatje prihajati en za drugim. Prvi prifrči banderjaš metulj s pisanim banderom v roki, za njim pridete ta čebelica s starešino čmrlcem, obadva koštata od medu in mane, kterih so vse čašice polne, pa si tudi vsaki nekaj na dom seboj vzemeta, kakor je že stara navada. Za njima pripleza boter mravljinec, ali je pozvan ali pa ne. Komarji godejo vsak na svojem dolgem klarinetu, spodej v mahu sedi kraj svoje luknjice trbušen čurimuri, ter čmerno na bajs dela; okrog in okrog so se pa skokonogo kobilice v kolobar sprijele pa plešejo s svojimi dolgimi cepeligami kakor plesačice na baletu.
Poglejmo še v rudninstvo. Tu je vendar vso mrtvo! bo morebiti kdo djal. Če že živali in rastline svatbo imajo; rude, zemlja, kamenje, kovnine, voda, zrak to so vendar mrtve nečutljive tvarinel Pa nak, tudi med njimi je sovražtvo in ljubezen, tudi med njimi se snubi in svatuje, tudi med njimi se zakonske zveze delajo. Časih se to zvezo tako na skrivnem snujejo, časih je pa treba za nje toliko časa, da vso to očesu navadnega človeka skrivnost ostane. Le kemikar ima na svojem ognjišču tiste priproge, s pomočjo kterih tisto zagrinjalo odgrne, s kterim so te zakonske zveze zazodete. Kemikar edini vidi v srca in ledvico rudnin. Neka rudninska telesa nimajo drugo k drugemu celo nobenega nagnenja. Vtikaj taka dva telesa vkup, nikdar se ne bodeta prijazno sprijela, nikdar v ono telo se zedinila, časih sta drug drugemu celo tako zoperna, da se kar odbijata in brcata; nasprotno pa dva taka telesa, ki imata neko notranje nagnenje in poželenje drugo k drugemu, če nju le blizo vkup deneš, hlastno drugo k drugemu zletita, se sprimeta, objameta, in časih ko bi trenil, v eno telo zedinita. Glejto kako se n. pr. apno ogreje, kedar s svojo nevesto vodo v dotiko pride! Ravno tako željno je v sebe srče, kakor mladenič željno na sladkih ustnicah svoje drage, ljubezen pije. Glejte kako silno magnet svoje ljubico objame, kako tesno so ona nanj oklene! — Da, naj impozantneje so zakonske zveze ravno v rudninstvu in obzračji. Kedar oblak ženin, in burja nevesta k poroki gresta, imasta čudne svatove s seboj. Burovš je za devera, nevihta je vodilja, mrak v črnem plašči je starešina, vetrovi so banderjaši, oni pred svatovi veselo plešejo, ter svatom listje in cvetje v izobilju na pot steljejo. Grom in piš godeta, hudourniki bobnaje, bliski na potu svetijo, ognjene strele v cerkvi svečo nažigajo, naj vikši bogov Perun pa poroča! —
Kemikarji sicer za take prirodne prikazni ne vpotrebljavAJo vsakdanji prosti izraz „ženitev", ampak imajo svoj znanstveno-terminologični izraz ter de, da te prikazni prouzročuje neka ,,prirodna sorodnost" (wahlverwandschaft). Naj jim bo, jaz pa le svoje trdim, da je ženitev, pa si ne dam tega vzeti.
Celo planete so alkimisti srednjega veka v možke in žensko razločevali, in kedar se je pripetilo, da sta se en možki in en ženski v isti čas v konjunkciji srečala, se je dejalo, da sta se vzela, da sta v zakon stopila.
Naš narod tudi tedenske dano v možke in ženske loči, ter vsaki vrsti posebne lastnosti in vplive pripisuje.
Dožd v Renetkah se je z Adrijo prstenoval vrgši jej z veliko slovesnostjo dragocen prstan v nedrije.
Zadnja nevesta vsakega nas je pa bela smrt. Že pri našem porodu smo ž njo zaroko storili. Kedar nas enkrat ta nevesta objame, potem je Amen. Naj prvi pridejo v podobi raznih bolezni snuboki, čuk je za pozovčina, na mesto s štolo se roki zvežete s črnojagodnim molekom, mesto v modri plašč se ženin obleče v lesen kamižolec. Črna zemlja je za teto. Nevesta ženina pričaka v globoki črni postljici. Na gostijo je povabljenih na tisoče drobnih belih črvičev.
Pa kaj je zakon? Etimologija pravi, da beseda zakon pomeni toliko kakor pravica, zakletev (jus, juramentum). Pustimo pa etimologijo raje na strani, nazadnje, če ne bi pravo zadeli, bi nas še kdo po glavi tolkel, pa dejal: butec, kaj se boš ti z etimologijo ukvarjal, ti diletant ti!
Nekde sem enkrat bral, al sem le čul, ne spominjam se več prav, da je zakon kobača al kurnik; kdor je v njem, ta von*)[1] gleda, kdor je pa zunej njega, ta pa notri gleda, al z drugimi besedami: kdor je oženjen, ta milo iz zakonskega stana von gleda, ter si želi opet svoboden biti, kajti okusil je grenko resnico pregovora: kdor je oženjen, ta je priklenjen. Kdor Je pa še samec, ta pa v zakon notri gleda, domišljaje si, da zakonske skrivajne sladkosti nadomestujejo vse druge zakonske nepogode.
Nekdo v stari Heladi, ki je dolgo sam pri sebi misel sem ter tje premetaval, al bi se oženil, aI so ne bi, se je nazadnje, ko se ni mogel na nobeno stran odvažno odločiti, podal k Sokratu, o kterem je bil slišal, da je eden najpametnejših mož, kolikor jih je Helada rodila, pa ga je za sovet prašal. Veste kaj mu je Sokrates odgovoril? Dejal je: prijatelj! stori kaj god hočeš, žal ti bo. Če se oženiš, se beš kosal, če pa ostaneš samec — so boš tudi kesal. Ta Sokratov sovet našim slovenskim deklicam gotovo ne bo po godu, pa nič ne de, Sokrates je vendar prokleto pametno odgovoril. Kako pa zna ženska glava naj modrejšega modrijana oplehtati, ter ga v svoje mrežo vloviti, o tem imamo najlepši primer v Sokratu samem. K ljubu vsej svojej modrosti, nagrajsal je vendar strašno pri izbiranji svoje zakonske polovice, kajti jegova žena Ksantipa je bila, kakor nam zgodovina pripoveduje, živa ženska obist. Njeno ime je in bo na veko ostalo psovka za vse hudobne in obistne žene. Pa lahka bi bila, če bi bil vsakter, kogar žena je Ksantipine sorte, Sokrates, ali — Ksantip je mnogo, Sokrates je pa samo eden edini bil. Njegova filozofična koža je bila nečutljiva, kakor iz volovske, kože podplat, za vse pikanje in grizenje ženine jezičnosti. Posnemajte ga, ki imate Ksantipe za žene!
Za naslov te narodopisne slike sem vzel izraz ž e n i t e v, dasiravno bi bil mogel z isto pravico tudi napisati m o ž i t e v: pa ker je pri tem predmetu ženski spol za 99 procentov bolj zaniman, mimo možkega, vzel sem prvi izraz. Če se je ktera bralk „Slov. Nar." čitajoča IV. narodopisno sliko »babo« togotila na me pisatelja, hočem je s to-le sliko potolažiti in od škodovati. Bogme to hočem!
Ženitev je velevažen čin človeškega življenja; gotovo je važneji nego porod, ker pri tem je naroditi se imaječi človek celo trpiven, pa tudi važneji nego smrt, kajti ženitev odklepa, smrt pa zaklepa življenju vrata. Vsak količkaj važneji čin je človek zaodel v posebne vidljive oblike, ki jih sploh o b i č a j e imenujemo, Ti običaji niso slučajni, ampak so skozi in skozi simbolični, imajoči neki pomen v sebi. Izmed vseh činov človeškega življenja je ženitovanje tisto, kterega so vsi narodi z naj več običaji zaodeli. Možki si lahko na prav enostalni način vzeme ženo, pa tako enostalno vzetje ne bi imelo tisto svetost na sebi, ki se sploh zakonski zvezi prišteva.
Namen te narodopisne sliko je, ženitvanjske običaje našega naroda v eni sliki predstaviti. Sestavil bom to sliko iz raznih opisovanj ženitvanjskih običajev, natisnenih v Novicah, v Glasniku in drugod, vmes bom pa tudi svoje zapiske vpotreboval. Denes se brž ko ne ženitev nikjer na Slovenskem v svojej celoti več tako ne obhaja, kakor jo bodem jaz v sledečem naslikal, pa vendar smem reči, da moja slika ne bo nikakšna fiktivna slika, nego trdim, da so je v starejih časih ženitev pri nas Slovencih gotovo tako obhajala, kakor jo bom jaz opisal, kajti poedine navade, ki so se v enem kraji opustile in pozabile, so se v drugem kraji ohranile in še denes žive. Gradiva, ki bi denes mrtvo bilo, ni v tej sliki, in zato ni fiktivna. Sploh so se pa stari pošteni običaji zelo zanemarjati začeli; mlajši naš svet ne mara več mnogo za nje, celo sramuje se jih, in zasmehuje jih. Stari ljudje, videvši kako se denes svet ženi, zmajevajo z glavo, pa de: časih je to vse lepše bilo! in prav imajo.
_____________________ <references>
- ↑ mi pišemo sploh ven, naš narod pa govori sploh von. Zakaj se ne bi narodne govorice držali? Küzmič piše vö in vöne. Rusi pa skoz von. Pis.