Narodno blago
| Narodno blago. |
| |||||||||||||
1. Narodna pesem.
[uredi]Kmetski stan.
[uredi](V Doléh nad Idrijo zapisano našel J. S.)
Vsi stani na svetu
Potrebni so nam,
Posebno pa kmetstvo
Gospostvu z maštvam.
Gospostvo nas viže,
Pravico stori
In maštvo po stezi
V nebesa uči.
Gospostvo in maštvo
Zdaj z misli spustim,
Izvoljeno kmetstvo
Naj v pesmi slovim.
Spoštovati se mora
Le kmetovski stan,
Sam Oče nebeški
Bo kmet imenvan.
Bog kliče v vinograd
Na delo ljudi,
In vsak’mu na večer
Plačilo deli.
Na zemlji človeškega
Serca je sjal
Zveličar besedo
In seme je djal.
Vsem drugim stanovom
Kmet živež deli,
Sam sebe in svoje
Lepo oskerbi.
Kruh, vino pridela,
Živino redi,
Sam sebe in svoje
Lepo oskerbi.
Pri svojem pohištvu
Ima gospodar
Za vsak’ga berača
Pripravljeni dar.
Od svita do mraka
’Ma delati kmet:
Zdaj orje, zdaj seje
In tudi gre žet.
Zdaj mlati, zdaj veja,
Zdaj kleplje kosó,
Zdaj seče ž njo travo,
Suši zdaj senó.
V vinogradu dalje
On reže, kopa;
Zdaj preše in vince
Naprodaj pelja.
Zdaj konjam polaga,
Napravlja jim res,
Zdaj ž’vinco napaja,
Nareja ji zmes.
Zdaj seka, zdaj teše,
Zdaj vertat hiti,
Napravlja kolesa
In plote gredi.
On konje napreže,
Nabaše blaga,
Se v ptuje dežele
Na cesto poda.
Bič poči, konj skoči
In vstrano zleti,
Glej! voz se mu zverne
In v grabnu leži.
On težko vzdiguje,
Ga herbet boli,
Pa volje je dobre,
Ker dnarje dobi.
Železa si kupi
Za voz ino plug;
Še rad bi si kupil
En čeden klobuk.
Pomisli na ženo,
Da nema soli;
Je kupi dva štoka,
Če nema za tri.
Ves žejen ino lačen
On pride nazaj
In prosi: „O žena,
Le jesti mi daj!
Po poti si pojdem,
Pogledal bom v klet,
Ta čas pa le dobro
Napravi mi jed!“
Zdaj dačjo plačuje,
Zdaj delavce ima,
Zdaj teče h kovaču,
Zdaj v malen pelja.
Zdaj njive považva,
Zdaj kole ostri,
Zdaj češnje vcepljuje,
Zdaj verbe sadi.
Cel dan je na nogah
In ne posedi,
Na večer pa v peto
Žè tern dobi.
Zvečer se uleže,
Na slami zaspi,
Pred dnevom ga zopet
Petelin zbudi.
Družini ukazuje,
Kaj delat ima:
„Ti pojdi na polje,
Ti bodi doma!“
Cel dan kmet dela
In se veseli,
Da sebe in svoje
Pošteno živi.
On vsa opravila
Bogu izroči,
Pa žvižga in poje,
Veselo živi.
Zveličan prav lahko
Vsak kmetič bi bil,
Ko bi le ob nedeljah
Tolikanj ne grešil.
Kar čez teden
On dobrega stri,
V nedeljo zapravi
In dušo zgubi.
V cerkvi od zadaj
Pri vratih sloni,
Iz cerkve pa hitro
V taverno hiti.
Tam pije s tovarši
In tudi kvarta;
Oh žena pa solze
Preliva doma.
Dolžnikov ne plača,
Jih vodi za nos;
Na starost ostane
Raztergan in bos.
O kmetič ohrani
Pošteno serce,
Le varvaj krivice
In pijanosti se!
Ne hodi v taverno,
Ne hodi kvartat,
Ne dajaj se slabim
Tovaršem zapeljat!
Pri domu ostajaj,
Po polji poglej,
In roženkranc v rokah
Ob prazniku ’mej!
Dolžnosti dopolni
In boj se Boga!
Tak’ bodeš ti vreden
Sto centov zlata.
2. Piščalka.
[uredi](Poljaska pravljica.)
Bile so tri sestre, vse lepo in krasno izraščene, najlepša in najkrasnejsa bila je najmlajša. Pride neki knez iz daljne dežele, najde sestre na logu, zbirajo cvetlice in zelenjavo, da zavijajo vence. Prijetna je bila sestra najstarejša, pa njemu se je najbolje dopadla najmlajša, in njo je kotel vzeti za ženo.
Nekoliko dni po tem so šle sestre v dobravo zbirat jagodice: Najstarejša, zaljubljena v kneza, je ubila najmlajšo sestro, zastonj jo je srednja ubraniti hotela. Izkopala je grob globoki, zavlekla v njega mertvo in jo je zasula; starejšem je rekla, da je sestro volk stergal in snedel. Prišel je knez, praša po nevesti, vsi s solzami mu pripovedujejo žalostno nesrečo. Gorko je njeno smert obžaloval: pa z vremenom je žalost njegova minula, ubijalka je poteševala kneza in tako je serce njegovo si prisvojila, da je prosil za njeno roko in so že ustanovili dan poroke.
Na grobu ubite sestre pa je izrastla verba: šel je pastir in je vrezal šibo od te verbe, in je omajil od te šibe piščalko in je zapiskal. Pa kako se je zavzel, ker ni dala navadnega glasa — nego ves čas je spevala eno in tisto pesmico z žalostnim glasom:
Pišči, pastir, pišči,
Bog ti pomozi!
Starša sestra me je vbila,
Mlajša me je branila.
Pišči, pastir, pišči,
Bog ti pomozi!
Šel je k materi in k očetu ubite, in piščalka je z žalostnim glasom piskala ves čas z ravno tistimi besedami. Ko je mati zapiskala, zaslišala je pesmico:
Pišči, mati, pišči,
Bog ti pomozi!
Starša sestra me je vbila,
Mlajša me je branila.
Pišči, mati, pišči,
Bog ti pomozi!
Vzeme oče piščalko v roke, pa je spet ravno tista pesmica:
Pišči, oče, pišči,
Bog ti pomozi!
Vsa razjokana vzeme piščalko od očeta srednja sestra — pa ves čas ravno tista pesmica:
Pišči, sestra, pišči,
Bog ti pomozi!
Starša sestra me je vbila
Ti s’ pa sestra me branila.
Pišči, sestra, pišči,
Bog ti pomozi!
Starša sestra ubijalka je zblednila, ko je te pesmice slišala; tedaj sta oča in mati ji podala piščalko: komaj se je z ustami doteknila piščalke, je lice ji oblila kri ubite sestre, in piščalka je poslednjikrat zapiskala pesmico:
Pišči, sestra, pišči,
Bog naj te kazni!
Ti si, sestra, mene vbila,
Mlajša sestra me je branila.
Ti si, sestra, mene vbila.
Mi nisi sreče privoščila;
V jamo si me pokopala,
S černo zemljo zasipala.
Izrastle so tam tri verbice.
Ki bojo spevale pesmice:
Pišči, sestra, pišči,
Bog naj te kazni!
Zdaj so spoznali ubijalko; privezali so njej vsako roko in nogo k divjemu konju, in so jo tako na četiri kose raztergali; knez po ubijalki ni žaloval, in je vzel za ženo srednjo sestrico.
Priobčil Matija Majar Ziljski.
3. Zlatovlaska.
[uredi](Česka pripovedka: poslovenil Iv. Medén.)
Bil je kralj in bil je tako razumen, da je razumel vse živali, kaj so si pravile. No poslušajte, kako se je tega naučil.
Prišla je k njemu neka stara babica, prinesla mu v košu gada (kačo), rekoč, da bi si jo dal napraviti; ko jo sné, bode vse razumel, kar ktera žival v zraku, na zemlji ali v vodi govorí. Kralji je dopadlo da bi umel, česar nobeden ne razumi, dobro je babici plačal, ter precej ukazal služabniku, da bi mu to ribo za kosilo napravil. „Ali,“ dé, „da je niti na jezik ne vzameš, sicer mi to s svojo glavo plačaš.“
Jurčeti, služabniku, se je to čudno zdelo, zakaj mu je kralj to tako ostro prepovedal. „Kakor res živim, take ribe še nisem videl,“ pravi sam pri sebi, „taka je ko gad; a kakošen bi to bil kuhar, da bi niti ne okusil, kaj varí?“
Ko je bilo napravljeno vzeme košček na jezik pa okuša. Na to sliši okolej uh nekaj brndeti: „nam tudi malo, nam tudi malo!“ Jurče se ozre, kaj to? a ne vidi, nego nekoliko muh letajočih po kuhinji. Tu spet izven na ulici nekdo hripavo kliče: „Kam pa, kam pa?“ a tanši glasi odzivajo: „v mlinarjev ječmen, v mlinarjev ječmen!“ Jurče pokuka skoz okno, pa vidi pastirja s čedo gosi. „Aha!“ pravi, „taka je ta riba.“ Je že vedel, kaj je. Hitro je vtaknil še en košček v usta, a gada pa nese kralji, kakor bi nič ne vedel.
Po kosilu je ukazal kralj Jurčeti, da bi mu osedlal konje, ker se hoče prejezditi, a on da bi ga spremil.
Kralj je jezdil spredej, a Jurče za njim. Ko sta jezdela po zeleni loki, poskoči Jurčetov konj pa zarazgatá: „Hohoho, bratec! meni je tako lehko, da bi htel čez gore skakati!“ — „Kaj zato,“ reče drugi, „jaz bi tudi rad skakal, ali na meni sedi stari; skočim li, pade in se ves polomi.“ — „Naj se polomi, kaj zato,“ reče Jurčetov konj, „mesto starega boš nosil mladega.“
Jurče se je temu pogovoru nasmejal, toda samo po tiho, da bi kralj ne slišal. Ali kralj je tudi dobro razumel, kaj sta se konjiča menila, ozre se, a vidi da se Jurče smeje; praša ga: „Čemu se smeješ?“
„Ničemu, kraljeva jasnost, nečesa sem se domislil;“ izgovori se Jurče.
Stari kralj ga je imel vendar malo na sumu, a niti konjem ni zaupal.
Ko je prijezdil v grad, ukaže kralj Jurčeti, da bi mu nalil v sklenico vina. „Ali za tvojo glavo gre,“ pravi, „če je ne naliješ, brez kaj razliti!“ Jurče vzame čutaro z vinom, pa vliva.
Med tem priletita na okno dva ptička; eden je drugega lovil; a ta ki je bežal je imel tri zlate lase v klunčeku. „Daj mi je,“ pravi drugi, „saj so moji!“
— „Ne dam, moji so, jaz sem jih pobral.“
— „Jaz pa videl kedaj so padli, ko se je česala zlatovlasna gospodičina. Daj mi vsaj dva.“
— „Nobenega.“
Ko sta se tako leteč zanje vlačila, ostane vsacemu eden v kluneku, a tretji zlati vlas pade na tla, no sam ta je zazvonil. Jurče se je nanj ozerl, pa razlil. „Zapadel si življenje,“ zakriči kralj, „ali vendar hočem s tabo milostljivo ravnati, ako mi to zlatovlasno gospodičino dobiš in pripelješ mi jo za ženo.“
Kaj naj bi Jurče počel? Ako je hotel svoje življenje ovarovati moral je po gospodičino, akoravno še ni vedel, kje je iskati.
Osedlal si je konja pa šel, kam, tam. Prijezdi k černemu lesu (gozdu), a pod lesom na poti je gorel kres; zanetili so ga pastirji. Pod ognjem je bilo mravljišče, iskre so nanj padale, a mravljinčki s svojimi belimi jajčki sem, tje begali. „Oh pomagaj Jurče, pomagaj,“ so prosili žalostno, „zgorevamo in naši mladi v jajčkah.“ — On na to precej raz konja, kres je razmetal in ogenj ugasil.
— „Če boš kaj potreboval, spomni se na nas, tako ti pomagamo.“
Potem jezdi po tem gozdu, a prijezdi k visoki jelki. Verhu jelke je bilo krokarsko gnjezdo, a doli na tleh sta piskala dva krokarčeka, pa žalovala: „Oče in mati so nama ušli; morava si sama hrane iskati, a uboga piskalca niti letati ne znava. O pomagaj Jurče, pomagaj, nasiti naji; če ne umreva od glada.“
Jurče se ni dolgo razmišljal, skočil raz konja pa mu zaderl med pleča meč, da imela krokarčeka kaj jesti.
„Če bodeš česa potreboval,“ sta krokala vesela, „spomni se na naji, tako ti pomoreva.“
Potem je že moral Jurče iti peš. Šel je daleč, daleč po gozdu, in ko je naposled iz gozda prišel, videl je pred seboj dolgo široko morje. Na bregu kraj morja sta dva ribiča med seboj se kregala. Vjela sta veliko zlato ribo v mrežo, a vsaki jo je hotel imeti sam zase.
— „Moja je mreža, moja riba.“
A drugi na to: „Malo bi ti tvoja mreža pomogla, če bi moje ladije, in moje pomoči ne bilo.“
— „Ko drugič spet tako vjameva, bo tvoja.“
— „Ne tako! ti na drago počakaj, a to mi daj.“
„Jaz vaji poravnam,“ reče Jurče, prodajta mi to ribo, dobro vama jo plačam, a novce razdelita med seboj vsacemu pol.“
In dal jima je zanjo vse denarje, kolikor jih je imel od kralja za na pot; nič si ni prihranil. Ribiča sta bila zadovoljna, da sta tako dobro prodala, a Jurče je izpustil ribo zopet v morje. Vesela je plusknila v vodo, potuknila se, a ne daleč od brega pa še enkrat pokazala glavo:
„Če me, Jurče! bodeš potreboval, spomni se na me; odslužim se ti.“ A na to se je izgubila.
„Kam greš?“ sta prašala ribiča Jurčeta.
„Grem svojemu gospodu, staremu kralji, po nevesto, po zlatovlasno gospodičino, a ne vem niti, kje je iskati.“
„Oh, o tej isti, ti midva lehko poveva,“ sta dejala ribiča; „ta je Zlatovlaska, hči kraljeva, iz kristalnega grada, tam-le na onem otoku. Vsaki dan zjutra ko se zori, razčesava si zlate lase, da se sveti po nebu in po morji. Hočeš-li mi dva te na taisti otok prepeljeva, ker si nas tako dobro poravnal. A imej skerb, da si pravo izbereš; dvanajst je gospodičin, kraljevih hčera, ali samo ena ima zlate lase.“
Ko je bil Jurče na tem otoku, šel je v kristalni grad prosit kralja, da bi svojo zlatovlasno hčer njegovemu kralju dal za ženo.
„Dam,“ rekel je kralj, „li moraš jo zaslužiti: moraš v treh dneh tri naloge izdelati, kakor ti ukažem, vsak dan eno. Med tem se do jutra lahko odpočiješ.“
Drugo jutro zgodaj mu reče kralj: „Moja Zlatovlaska je imela ovratnik zlatih biserov; ovratnik se je pretrgal, a biseri so se razsuli po visoki travi na zeleni trati; te bisere moraš zbrati, da bi ne eden ne manjkal.“
Jurče je šel na trato, bila je dolga, široka; poklekne na travo pa začne iskati. Išče, išče od zjutra do poludne, ali ne enega bisera ni videl. „Oh ko bi tu bili moji mravljinci, lehko bi mi pomagali!“
„Saj smo tu, da bi ti pomagali;“ oglasijo se mravljinci; „kaj potrebuješ?“ Kjer so se vzeli, tu so se vzeli, a okoli so se kar gnjeli.
— „Imam bisere pobrati na tej trati, a ne vidim niti enega.“
— „Malo počakaj, mi jih zate zberemo.“
A ni trajalo dolgo, znesli so mu iz trave kupček biserov; ni bilo treba nego na ovratnik jih nanizati. Ko je pa že hotel ovratnik zavezati, prikrevljal je še eden mravljinček, bil je kraljev, noga mu je tačas odgorela, ko je na mravljišču gorelo, pa kričal: „Počekaj, Jurče, ne zavezuj, nesem še eden biser.“
Ko je Jurče bisere kralji prinesel, a kralj jih preštel, niti eden ni manjkal. „Dobro si izdelal svojo nalogo,“ pravi, „zjutra ti dam drugo delo.“
Zgodaj gre Jurče drugo jutro h kralju, a kralj mu ukaže: „Moja Zlatovlaska je kopala se v morji, a izgubila tam zlati perstan; tega mi moraš najti in prinesti.“ Jurče je šel k morji pa hodil žalosten po bregu, morje je bilo čisto, ali tako globoko, da ni mogel niti dna dogledati, a kako še le na dnu najti perstana! — „Oh ko bi tu bila moja zlata riba, lehko bi mi pomagala.“
Na to se nekaj v morji zablišči, iz globočine na verh vode priplava zlata riba: „Saj sem tu, da bi ti pomagala; kaj potrebuješ?“
„Imam v morji najti zlati perstan, a ne vidim niti dna.“
„Prav zdaj sem srečala ščuko, nesla je zlati perstan na plavuti. Malo počakaj, pa ti ga prinesem.“
In ni trajalo dolgo, vernila se je iz globočine, pa prinesla mu ščuko s perstanom.
Kralj je Jurčeta zopet pohvalil, da je tako dobro svojo nalogo izdelal. A drugo jutro mu je tretje delo ukazal: „Hočeš-li, da bi svojo zlatovlasko tvojemu kralji dal za ženo, moraš jej prinesti mertve in žive vode; jej je bode potreba.“
Jurče ni vedel, kam se po to vodo oberniti, šel je na Bog pomagaj, kod, tod, kamor so ga noge nesle, dokler je prišel do černega gozda. — „Oh ko bi tu bila moja krokarčeka, morda bi mi pomagala!“
Sedaj mu nad glavo nekaj zašumi, pa kjer sta se vzela, tu sta se vzela dva krokarčeka. „Saj sva tu, da ti pomoreva. Kaj hočeš?“
— „Imam prinesti mertve in žive vode, a ne vem, kje je iskati.“
— „O tej midva dobro znava, malo počakaj, pa ti je prineseva.“
Za en majhen čas sta prinesla Jurčeti vsak eno čutaro polno vode. V eni je bila živa voda, v drugi mertva. Jurče je vesel, ker se mu je dobro posrečilo, podvizal v grad. Kraj gozda je videl od jelke k jelki razpeto pajčevino, sredi pajčevine je sedel velik pajek in je sišal muho. Jurče je vzel čutaro s mertvo vodo, poškropil pajka, a pajek se je zvalil na zemljo, ko zrela višnja, bil je mertev. Potem je poškropil muho iz druge čutare z živo vodo, muha je začela se premetati, izmotala se iz pajčevine, pa smuk ven po zraku. „Tvoja sreča Jurče! da si me oživil,“ brenči mu okolo uh, „saj brez mene težko bi uganil, ktera je Zlatovlaska.“
Ko je kralj videl, da je Jurče tudi tretjo nalogo izdelal, reče, da mu zlatovlasno hčer dá. „Ali,“ pravi, „moraš si jo sam izbrati.“ Potem ga je vodil v eno veliko sobano, na sredi je bila okrogla miza, okrog mize je sedelo dvanajst kraljičin, krasnih ena ko druga; ali vsaka je imela na glavi pečo dolgo do zemlje in belo ko sneg, tako da ni bilo moč videti, kakšne ima ktera lasé.
„Tu-le so moje hčere,“ pravi kralj, „uganeš-li ktera iz med njih je Zlatovlaska, moreš si jo poiskati in precej odpeljati; če ne pogodiš, ni ti namenjena, moraš oditi brez nje.“
Jurče je bil v največi tesnosti, ni vedel kaj početi. Na to zašepeče mu nekaj na ulio: „Bz — bz ! idi okoli mize, jaz ti povem, ktera je.“ Bila je to muha, ktero je Jurče oživil.
— „Ta-le gospodičina ta ni — ta tudi ne — ta tudi ne — ta-le je Zlatovlaska!“
„To hčer mi daj!“ je vskliknil Jurče, „to sem zaslužil svojemu gospodu.“
„Uganil si,“ rekel je kralj in ta gospodičina je tudi precej vstala od mize, odgrnila pečo in zlati lasjé so jej planili v gostih kodeljah z glave vale do zemlje, in bilo je od njih tako svitlo, kakor o zori, kadar solnčice izide, da so Jurčetu oči zamižale.
Potem je kralj odpravil svojo hčer na pot, kakor pristuje in se spodobi, jej dal doto, a Jurče jo je odpeljal svojemu kralji za nevesto.
Staremu kralju so se oči iskrile in poskakoval je od radosti, ko je videl Zlatovlasko, in precej je ukazal, naj se delajo pripravo za svatbo. Jurčetu pa je dejal: „Hotel sem te sicer dati obesiti za tvojo neposlušnost, da bi te krokarji snedli, pa ker si mi to tako dobro odpravil, dam ti samo s sekiro glavo odrobiti, pogrebsti te bodem pa dal čestitljivo.“
Ko so z Jurčetom odpravili, prosila je Zlatovlaska starega kralja, da bi jej tega mertvega služabnika daroval, pa kralj se ve, ni mogel tega svoji zlatovlasni nevesti odreči.
Zlatovlaska je priravnala glavo Jurčetovo k telesu, poškropila ga z mrtvo vodo, in telo se je zrastlo z glavo tako, da po rani niti znamenja ni ostalo; potem ga je pokropila z živo vodo, in Jurče je zopet vstal, kakor bi se bil iz nova rodil, čverst kakor jelen, in sama mladost mu je iz lica svetila. „Oh kako sem jaz terdo spal!“ izdahne Jurče, mencaje si oči.
„Da res terdo si spal,“ rekla je Zlatovlaska, „ali ko bi mene ne bilo, na veke vekov bi se ne bil prebudil.“
Ko je stari kralj videl, da je Jurče zopet oživil, a da je mlajši in krasnejši nego je prej bil, bil se bi rad tudi tako zopet omladil. Precej je ukazal, da bi ga sesekali, in pa s to vodo pokropili. Obglavili so ga, pa kropili s živo vodo zmiraj, zmiraj, da so vso izkropili: ali glava nikakor ni hotela k telesu prirasti; potem še le so začeli z mertvo vodo kropiti, in glava je v tem trenutku prirastla. Toda kralj je bil le mertev, ker niso imeli več žive vode, da bi ga oživeli.
Ker pa kraljestvo brez kralja ni moglo biti, pa nikoga tako razumnega niso imeli, da bi vse živali razumel, kakor Jurče, izvolili so Jurčeta za kralja, Zlatovlasko pa za kraljico.
Pravljica opisava sebičnega, samooblastnega, terdoserčnega, svojeglavnega zavidljivega, pohlepnega in naposled še bedastega, starega kralja, kateri se je dal sesekati, da bi zopet omladel — in živel menda prav debelo po kraljevo. Pravljica pové, da se mu ni posrečilo: „Glava ni hotela k telesu prirasti.“ Izginil je malopridnež iz zemeljskega poveršja.
Glavna oseba te pravljice pa je Jurče. Jurče je mlad kraljevi služabnik, gotovo nizkega kmetskega roda, ubogljiv je in priročen, pa nikakor slepo podveržen kraljevim nerazumljivim, nenaravnim ukazom. — Jurče se je zavedal svojega prava, niti je bil strahopetnež. — Jurče je bil pogumen mladeneč. Lepa krepost; a kakor je lepa, slabo bi se mu bila izplačala, da ni imel druge lepe čednosti. Jurče je imel dobro, usmiljeno in nepopačeno serce; lepo se odlikava v miloserčnosti do živali: drobna mravlja, sovraženi krokar, kakor lepa zlata riba, vse enako mu je bilo milo, vsakemu je pomagal iz nesreče, kakor je znal in kolikor je mogel. Izkazal se je pa tudi modrega sodnika: Nevsmiljenega pajka, ki je nedolžno muho davil, je s smertjo kaznil“ — kraljeva čednost! Prepir in sovraštvo mu je bilo zoperno, zato je pa tudi ribiča tak dobro poravnal. Se mu je pa tudi vse lepo odslužilo, mravlje, krokarja itd. da je nalogo svojega kralja natančno izdelal. Hudobni kralj je pa pokornega slugo plačal s tem, da mu je dal glavo odsekati. — No, pregovor pravi: „Poštenjakom leze sreča za petami.“ Pri Jurčeti se je, ta pregovor izverstno spolnil — postal je kralj in dobil lepo Zlatovlasko za ženo. Velika sreča! a mi dva dragi čitatelj mu je ne zavidava. Blago in nepopačeno človeško serce ima pa vselej veljavo pri vsakem poštenjaku.
Pazi in skerbi dragi mladeneč in deklica, da si ga obraniš in blažiš po poti prave omike dan na dan!