Narodne pripovedke za mladino IV/O hudobni mačehi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke za mladino IV/ Narodne pripovedke za mladino IV/O hudobni mačehi
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke za mladino IV/O vragu in treh ubogih sestrah
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



O hudobni mačehi


Svoje dni je živela deklica, katera je imela zelo hudobno mačeho. Mačeha sovražila in prezirala je svojo pastorko, kar jo je le mogla. Da jo čim bolj muči, poslala jo je po snegu jagod brat. Pastorka je bila zelo žalostna, ker je vedela, da je nemogoče, jagode po snegu brati. Vender se je napotila v gozd, zanašajoč se na pomoč božjo. Na poti je srečala vetre. Oni so se ustavili in jo povprašali, kateri veter je božji. Deklica ni nič pomišljala, nego prijazno rekla: “Vsi vetri so božji, Jug pa še najbolj,” zato, ker tako lepo piha”. Vetri posebno pa Jug, bili so s tem odgovorom zadovoljni in so tako toplo pihali, da se je ves sneg stopil, v gozdu so pa lepe rdeče jagode zrasle. Vesela jih je nabrala deklica polno košarico. Vender ko jih je prinesla domor, ni bila mačeha z njimi zadovoljna, češ, da jih je premalo prinesla. Poslala je zatorej še enkrat svojo prayo hčerko v gozd po jagode. Tudi ta je srečala vetre. Vetri so jo povprašali, kateri veter je božji. Ona jim je pa jezno odgovorila: “Vsi vetri so vražji, burja pa še najbolj.” Vetri so se razsrdili, jo prijeli in jo tako pretepli in izprepihali, da je na pol živa pršla domov. Doma jo je mačeha milovala, svojo pastorko pa, kregala in tepla, češ, da je ona kriva, da so njeno milo hčerko vetri tako pretepli. Da se jej osveti, poslala jo je z vrečo pepelala v vražji mlin, misleč da je bodejo tamkaj vragovi raztrgali, ker bode z njimi plesala. Žalostna je odšla sirotica v vražji mlin, ali ni hotela z vragovi plesati, čeravno so jo zelo nagovarjali. Vragovi so jej zato nasuli v vrečo mesto pepela bele pšenične moke. Vender mačeha ni bila niti sedaj zadovoljna, češ, da je preveč črno moko prinesla. “Bodeš videla, kakšno moko bode prinesla moja hči!” dejala ji je oholo in poslala svojo hčer s polno vrečo pšenice v mlin. Ko je prišla vražji mlin, počela je tako z vragovi plesati, da se je vsa obtolkla, domov pa je mesto bele moke prinesla pepela.

Hudobna mačeha ni niti sedaj mirovalo. Vsred zime je poslala svojo pastorko vsred zime s kravo na pašo. Jokaje je gnalalo dekleetce kravo po snegu, zagnalo jo v grmovje. Tu je počela krava preživeti in keder nje izpreživela bila je tako sita, da jo je komej prignala domov. Tudi sedaj ni bila hudobna mačeha z njo zadovoljna. Poslala je svojo hčer na pašo. Toda ta ni umela pasti, nego je tolkla kravo, krava se je počela viškati (štrkati); a hudobna deklica si je vse noge obtolkla, ko je za kravo tekla. Od sedaj je vedno pastorka pasla kravo. Nekega dne je ogovorila krava deklico, rekoč: “Dolgo časa me že tako marljivo in skrbno paseš, zato te bodem jaz nagradila. Jutri bodejo mene zaklali, tebe in pa hčer tvoje mačehe bodo poslali k reki mojih črev prati. Ti vzemi vampečesto gobanjce (del želodca: “prebiralnik ali deveti gobec”). V nji boš našla majhno škatlico, v kateri je shranjeno mnogo oblek. Katera obleka se ti bode bolj ugajati, tisto obleci. Keder se boš hotela sleči, reci samo: Meglica pred mano, meglica za mano” in postala bodeš nevidljiva.”

Vse je tako zgodilo, kakor je krava govorila. Drugi dan so zaklali kravo, pastorka je prala vampe-cestogobanjce in v njih našla malo škatljico, katero je shranila pod neki kamen. Kedar je šla k maši, pregovorila je besede: “Meglica pred mano, meglica za mano,” postala je nevidljiva, oblekla si srebrno ali pa zlato obleko in tako nakitena odšla k maši. Po maši odšla je zopet h kamenu, preoblekla se, odšla domov in nihče ni znal, da je ona krasna princezinja v cerkvi siromaška pastorka.

Pripetito se je, da je čez one kraje potoval mlad kraljevič. Šel je v nedeljo v cerkev k sv. maši. Tu je zapazil prekrasno princezinjo v zlati obleki. Čim dlje jo je gledal, tem bolj se mu je priljubila. Ko je minula maša, stopil je brzo za njo, da bi videl, na katero stran bode odšla, da bi znal kam naj bi šel snubit. Ali nekoliko korakov od cerkve, zginila je naenkrat prekrasna princezinja. Dve nedelje dogodilo se je ravno tako kraljeviču. Tretjo nedeljo pa je slopil precej za princezinjo iz cekve in ji na zlat čevelj pristal (stopil na njega), ona se je pa brzo zmuznila, zginila, a čevelj je pa kraljevič pobral in ga po celi deželi vsem deklicam pomerjal, vender nobeni ni bil prav. Naposled je prišel tudi do hiše, kjer jc stanovala hudobna mačeha s svojo grdo hčerjo in pa dobro pastorko. Dobro vedoč, kako je pastorka lepa in pa boječ se, da ne bi bil čeveljc njej prav, skrila je pastorko pod korito, a svoji hčerki je pa prste na nogah odsekala, ker je imela zelo velike noge. Kraljevič je pomeril je čevljič grdi hčeri, kateri je bil prav, ker ji je mati prste od¬sekala. Vender se ni dolgo veselila hudobna mačeha. Petelin je zletel na korito, pod katerim je ležala lepa pastorka in zapel: “Kukuriki, lepa deklica pod koritom leži!” Kraljevičev služabnik, ki je to slišal, je brzo preobrnil korito. Hitro so pomerili čevljiček lepi deklici, kateri je bil čisto prav. Kraljevič je pa še tisli dan napravil svatbo, jaz sem tudi tam bil, vse videl, dobro jedel in pil, pa mi je še sedaj jezik moker.