Narodne pripovedke za mladino III/Kako je pavliha obogatel
| ← Narodne pripovedke za mladino III/Kako je Pavliha kukca prodal | Narodne pripovedke II/Kako je pavliha obogatel Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke za mladino III/O beli kači → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
Skoro leto dni sta tavala križem sveta. 'Nekegadne se nameri, da zaideta v neki gozd. Dolgo iščeta prave poti, pa je ne moreta najti. Do poznega večera sta hodila po gozdu, pa še na plan nista prišla. Kaj jima je bilo sedaj storiti. V hosti sta si morala ležišče poiskati. Ali Pavliha je dobro vedel, da so v gozdih volkovi in druge divje zveri doma, in da človek - ni varen,- zlasti po noči ne ; iztuhta tedaj neko modro ter svetuje materi, naj bi si izvolila posteljo na drevesu, kajti na visokem hrastu se mu je varnejše zdelo, ko na tleh. Mati je bila s tem zadovoljna. Nese jo torej najprvo na drevo. Plezati. je dobro znal, močen je pa tudi bil; to se mu mora priznati, čeprav ni bil posebno previden. Vgnezdivši mater na drevesu, stopi še doli po vrata, kajti še teh ni volkom privoščil. Kmalo so bila tudi vrata rešena vseh nevarnosti ; ali še nekaj je na tleh ležalo. Kaj neki? Bilo je veliko strto mlinsko kolo katero je bil Pavliha ne davno v nekem suhem mlinu izdrl. Mislil si je, čez sedem let je vse prav, tedaj bodem morda tudi kolesa kdaj potreboval, in odslej je tudi kolo okolo prenašal. - Še kolo spravi na drevo in potem ostane tudi sam med vejami.
Komaj sta bila zasmrčala, kar se priklatijo roparji pod hrast ter začno tolarje premtevati, ki so je bili ravno ukradli. Dolgo preštevajo in si dele plen, nazadnje bi se bili zavoljo enega tolarja kmalu stepli. Prepirali se že tako hudo, da so Pavliha na drevesu zbudili. Pavliha jih nekaj časa posluša, pa kmalu jo ugane. Spusti namreč najprvo kolo dol med nje. Enega roparja je pri tej priči ubil ; drugi so pa osupli in vsi prestrašeni,'eni gledali na drevo, ali niso si mogli razjasniti, kakor bi bilo prišlo kolo na tako visok hrast. Mislili so si, to je očitna kazen božja. Kmalu padejo vrata doli.
Pustivši denarje na mestu, zbeže sedaj preplašeni roparji. Pavliha zleze z drevesa, pograbi tolarje skupaj in jih nese na hrast. Zbudivši mater jej pove, kaj se je zgodilo med tem, ko je spala. „ Mati !" rekel je, „sedaj sva pa na konju ; dveh tisoč še naš župan nima. To sva bogata ! Sedaj vidite, kako mi je kolo prav bilo, pa ste mi ga branili za seboj nositi. Jutri se peljeva domu,pa si bodeva tako hišo sezidala, kakoršne še sedaj v vasi ni."
Ko se je zora zasvetila, spravita se na tla. Kmalu najdeta bližnjo vas, kupita voz in konja pri nekemkmetu ter se peljeta domu. Tudi vrata in kolo je Pavliha s seboj vzel za večni spomin, kako je obogatel. V domači vasi so ljudje kaj debelo gledali. Pavliha jim je pa včasih kak tolar pokazal, češ, nisem več berač ne ! Precej drugi dan sklice vse zidarje in tesarje iz treh far skupaj, in vsi so pod njegovim vodstvom kmalu za tisto vas najlepšo hišo postavili. Vsa do čistega je bila nova, samo vrata je imela stara, tako je Pavliha hotel. Mlinsko kolo pa je dal nad vrati vzidati, vender- tako da se je videlo. Pavlihova mati je bila zopet enkrat vesela, tudi Pavliha je bil prav srečen, samo nekaj mu je manjkalo : družice ni imel.