Narodne pripovedke za mladino
| Narodne pripovedke za mladino Fran Nedeljko |
| |||||||||||||
Zlata gora[uredi]
V daljnem mestu živel je vojščak — bobnar s svojo ženo. Bila sta brez otrok, vendar je žena tuje otroke kaj rada imela. V tistem mestu prebival je tudi neznano bogat trgovec. Zgodi se pa, da cesar prestavi isti polk nekam drugam. Ravno ko je bilo polku oditi, porodi trgovčeva žena prelepo dete — dečka. Vojakova žena se ne more vzdržati, ukrade dete, pa preprosi svojega moža, da je skril dete ob odhodu v svoj boben. Dospe vsi v drugo mesto, dasta dete krstiti in skrbita z veliko ljubeznijo zanj. Čez nekaj let postane dete krepak deček prebrisane glave. Ko odraste šoli, počne se učiti godbe s takim uspehom, da kmalu prekosi vse svoje vrstnike — še celo učitelja samega. Umre mu krušni oče in višji imenujejo njega samega za glasovodjo. A to življenje dopada se mu jako malo — nek notranji glas ga žene in sili med širni svet. — On pobegne od vojakov. Seboj vzame le boben - edino dediščino. Ko prihiti do velikega lesa gre naravnost vanj, da bi se skril preganjalcem. Tri dni in tri noči hodi po gosti šumi, a ne more najti izhoda. Tretji večer pozno v noč pride do posebno debelega drevesa. Ker je že neznano lačen sklene splezati nanj, da bi videl kje najhitreje iz šume pride. Na vršiči zagleda precej daleč majhno luč, vrže na tisto stran klobuk na zemljo, da bi ne zgrešil prave poti iz lesa. Dolgo že hodi ko slednjič ves spehan pride iz šume in dospe čez zelen travnik do lične bajtice. Tu potrka na vrata in sključen starček mu pride odpret. Temu potoži mladenič svojo nesrečo in ga poprosi za večerjo. Starec mu ponudi posodico kuhanega sadja in vrček hladne vode. Ko se okrepča, pokaže mu starec svojo posteljo postlano iz mehke suhe trave in mahu. Starec mu reče, naj le v miru zaspi, kajti sam pojde k Bogu poizvedet kaj se ima prihodnjega dne na širni zemlji goditi. Čude se zaspi mladenič. Sonce je ravno vzhajalo, ko vstane in gre vode iskat, da bi se umil. Prihajajoč iz bajtice zapazi med drevjem čist ribnik in tu se umije. Ko se k hiši vrača, vidi prileteti dvanajst divjih rac, ki na njegovo veliko začudenje svoje perje slečejo in se v hipu v krasne devojke spremene. Hitro se skopljejo, oblečejo zopet ptičjo obleko in spremenivši v race odlete od kode so prišle. Težko pričakuje mladenič puščavnika. Ko ta pride, pove mu vse kar je videl. Starec mu pravi: »Res je kar govoriš; videl si dvanajst zakletih sester. To so zlate gore katere imata v oblasti njihova hudobna mačeha in njen brat. Bi hotel katero rešiti? Če je temu tako, skrij se jutri preden sonce vzide za ribnikom v grmovje; ko prilete race, vzemi tisti perje, ki se bo nazadnje slekla, pa ga skrij v boben. Tako jo rešiš in ona bo tvoja žena. — Ali skrij perje; če ga ona najde zgubljena bo zate.» Drugega dne prilete race zopet in se slečejo, mladenič pa pobere na tihem najmlajši perje in odhiti v bajto. Komaj ga poskrije v boben, kar prijoka nago dekle do hiše in poprosi puščavnika za kako obleko, ker ji je nekdo njeno med kopanjem vzel. Starec ji je iz suhe tanke trave splete nekako srajco in njen "rešitelj" ji je podal svoj vojaški plašč. Ker ni bilo mašnika blizu, poroči ju puščavnik pod tisočletnim hrastom, ki je raztezal svoje vejevje nad spleteno bajtico. Starček še napiše list in ga da mladeniču rekoč: «Tole daj svojemu očetu. Ime je na listu napisano; on stanuje v velikem primorskem mestu in se vedno za teboj žalosti, ker mu je tebe ukradla nepoštena roka.» Da mu še nekaj penez in dobrih naukov za na pot in mu naroči naj se čez leto dni pri njem oglasi in mu naznani kako se bo v novem stanu počutil. S hvaležnim srcem, mu ta obljubi in se napoti s svojo ženo proti domu. V bližnjem trgu ji je tudi kupil lepo žensko obleko, da se ji ni treba sramovati drugih ljudi. Ko je prispel v rojstno mesto, ločil se je mladenič od svoje neveste, ker hoče najprej sam obiskati nepoznane starše. Žena ga svari, naj se ne da prej od prve matere poljubiti, kot od očeta, ker sicer bi v hipu pozabil na njo in vso preteklost. On ji obljubi, pa odide. Svojega očeta, vsakemu znanega trgovca, najde prav lahko. Gre k njemu v gornje sobe in mu da pismo. Oče, ki je bil ravnokar vstal vzame pismo in ga glasno prečita; mati pa, ki je še prej spala slišavši, da je krasen mladenič njen edini sin, skoči iz postelje in poljubi v materinskem veselju sina na čelo. V tem hipu pa pozabi sin na svojo zvesto ženo in vse preteklo življenje. Dolgo ga je pred mestom čakala žena; ker pa ga le ni bilo, je znala da se je zgodilo česar se je najbolj bala. Mimo mesta tekla je čista studenčnica; v tej se hoče skopati mlada žena, da bi se od dolge in težavne poti okrepčala. Ni se še dolgo za grmovjem kopala, kar prihiti ošabna služkinja k vodi, pogleda v njo in uzre lepo žensko lice — pa misli da vidi sama sebe. Gre torej domu in reče svoji gospe, da noče več pri njej služiti, ker je sama veliko lepša od nje. Nesrečna mlada žena pa pride ravno tja službe prosit. Stari gospe se ponižno dekle tako prikupi, da jo na torišči v službo vzame. Bila je to nekega drugega bogatinca žena. — Dekle je pa tako umelo vsako delo opravljati, da jo je stara gospa večkrat pohvalila, dasiravno je bila neznano sitna in izbirljiva. Saj pa je postala tudi gospa zadnji čas vsa drugačna — možila je namreč edino hčer s sinom bogatega trgovca, ki se je nedavno vrnil iz tujih dežel domov. Pridna služkinja, prej zakleta princezinja, pa je vedla da ta ni nihče drug ko njeni zaročenec. Na dan poroke zapre se otožno dekle v svojo izbico, vzame tri jajca; jedno staro — in potegne iz njega rdečo-svileno se zlatom obrobljeno obleko. Obleče jo in gre v sobano pred zbrane goste. Vsi se začudijo lepoti neznane princezinje — ker kaka druga žena take obleke imeti ne more. Dasiravno je ni spoznal nobeden, niti njen lastni mož, prosijo jo vendar vsi naj ostane pri njih na gostovanju. Moški jo občudujejo, ženske posebno pa mlada nevesta, ji zavidajo lepoto in krasno obleko. Na tihem začne stara trgovka prositi tujo princezinjo, naj njej proda obleko. A ta jej odvrne, da je ne da za denar — ampak le če sme prvo noč iti z ženinom v spalnico. Tega se prestraši mati nevestina ali starka in njena hči jo izumite; skrivno vlije neke vode v ženinovo kupico in ko jo on izprazni zaspi na torišči tako trdno, kakor bi ga bila objela bela smrt. Odnesejo ga v spalnico in ko vsi gostje odidejo gre tudi princezinja v spalnico. Malo ga strese in reče: «0h ali si me res tako popolnoma pozabil? — Gorje mi!» Stara trgovka pa je poslušala celo noč pred vrati, ter vse slišala. Ko se pa ženin zbudi, reče mu prva žena, ali se nič več ne spominja, da jo je pri ribniku rešil in da ju je poročil puščavnik. Mladenič se globoko zamisli a ne reče nič. Dekle pa je šlo v svojo sobico, strlo drugo jajce, iz njega pa še enkrat lepšo obleko izvleklo. Po obedu želel je ženin od vsakega gosta slišati eno pripovedko. Ko vsak svojo pove začne tudi on pripovedovati: «Imel sem skrinjo z zlato ključavnico in enakim ključem; zgodila se mi je nesreča, da sem izgubil ta ključ. Dam si napraviti srebrno — ob enem pa najdem priljubljeni zlati ključek. — Kateri naj torej rabim, kateri odložim ?» Vsi gostje bili so ene misli, da se ima srebrni ponarejeni ključ odložiti, ženin pa potegne iz žepa list, ter reče: «Podpišite se vsi, da moram srebrni ključ zavreči!« Vsi se podpišejo, on jim pa naznani svojo čudno dogodivščino pri puščavniku — in vsi ostrmijo. Osramotena nova nevesta, pa kar pobegne z materjo in očetom vred z gostovanja. To pa občnega veselja ni kalilo; na nevestino mesto posadili so prej tako otožno princezinjo in vse svatovske šege so se pričele znova. Po gostovanju čutila sta se še srečnejša. Mladi mož pa skrije račje perje in boben v staro omaro v svojo spalnico. Nekega dne odjahal je mož na lov. Ključ od omare, ki ga je vedno seboj nosil izgubil je bil po nesreči v postelji. Pri postiljanju našla ga je žena. Zamislila je brž na staro omaro in v ženski radovednosti šla je odpirat. Pa v njej ležal je le star zaprašen boben. Vzkliknil je ves iznenaden. «Vse je ravno kot na uni, zlati lasje, obleka, le zlata zvezda ji manjka!» Princezinja obrne se malo vstran, pogleda se v zrcalo in zlata zvezda se ji zalesketa na čelu. Takoj mora sleči kuhinjsko opravo in gostija se prične. Še tisti dan se da princ ž njo poročiti in gostovanje trajalo je še več dni. Celo kraljestvo bilo je zadovoljno z mladim kraljem in njegovo zaročnico, le ena sama oseba ne, sama kraljeva mati, ki je do tega časa med vsemi ženami pri sinu največ veljala. Zato počne kraljico črtiti in poskuša jo tudi pri mladem kralju samem očrniti. Zgodi se pa da mora kralj na vojsko nad svoje sovražnike, ki so mu segali po kroni. Ženo zapusti pod maternim varstvom. Zdaj je bila uboga žena v pravem peklu. Ko ji ni dalje ostati, odpravi se na tihem in gre obupana iz mesta daleč daleč. Pride pa ji nasproti isti častitljiv starček in jo pita, kaj ji srce teži. S solzami v očeh mu potoži svoj bridek stan. On jo tolaži, naj le ne obupa in ji da lepo zeleno šibo. Karkoli bi si želela s šibo naj križ naredi in storjeno bo, pouči jo starec in izgine. Žalostna kraljica zagleda v daljavi gore, v katere jo je bila nekdaj neusmiljena mati poslala in iz katerih je prišla v mesto od kojega si je zdaj želela tako daleč proč. Naredi s šibo predse križ in reče: «Da bi most peljal od mene v one gore tja; da bi tam stala ponižna hišica ob veliki cesti in bi tam imela jaz krčmo, dobre posle in druge potrebne reči.« Komaj to izreče, že stoji most čez, široko polje, njive in travnike črez jezera in reke. Ona se napravi na pot in pride v kratkem v zaželjeno hišico. Ker je vsakega lepo pogostila in skrbno gospodarila, imeli so jo sosedje takoj raje kot katerega oštirja poprej. Kmalu nato porodila je zalega rumenolasega dečka. Ta je skoz vidno rasel in bil vedno zdrav in vesel. Mati učila ga je in vzgajala skrbno. Minulo je šest let po njenem begu iz mesta, kar pride kralj, sam njen mož v isto krčmo. Ona ga na mah spozna a imela je čez čelo in lase prevezan robec, da ji ni mogel videti lase in zvezde na čelu. Kralj zahteva večerjo in posteljo čez noč. Takoj po jedi leže v postelj; krčmarica njegova žena, pa odide iz sobe in reče tiho sinku tam ostati. Sam seboj začne zdaj kralj govoriti: «Vse je njeno hoja, lice — vse — vse — tudi dete je jako meni podobno, pa sam Bog vedi kako je!» «Vi ste moj oče!» jekne sinček, kateremu je pošepetala prej mati, da je ta gospod njegov oče. Zdaj stopi tudi žena v sobo; zvezda se ji sveti na čelu in zlati lasje vsipajo se ji po ramah. Kralj omamljen samega veselja plane iz postelje in pade svoji krasni ženi na prsi. Zdaj mu žena potoži koliko je morala pretrpeti in celo iz mesta pobegniti, ker ji je njegova mati celo po življenji stregla. «Draga jaz sam nisem manj pretrpel. Ostal sem štiri leta na vojski in mati mi je pisala, da si pobegnila z nekim zapeljivcem. Že tretje leto te iščem po celem širnem kraljestvu. — Pred nekaj dnevi mi je pa zvesti star vojak, ki je beračil tod prinesel veselo vest, da je tu videl zlatolaso krasno oštirjaško; jaz se koj podam na pot in sem tako srečen, da sem tebe našel.« Ko pride kralj z ženo in šestletnim sinčkom domov, razveseli se vse kraljestvo, razen kraljeve matere, ki je strupeno pogledala po veselih prišlecih, izpila majhno steklenico neke tekočine in se mrtva zgrudila na tla. Kralj pa je živel zdrav in vesel še dosti let srečno.
Pernat škrat[uredi]
V davnih časih ko so bili ljudje neizprijeni, ko so jim še bele žene pomagale poljsko delo opravljati, bivali so med ljudmi tudi škratci. V obče so ta bitja ljudem malo hasnila, pa še tudi to nikdar brezplačno. Njihov prijatelj jim je moral zvečer postaviti na okno ječmene kaše, zraven pa še naznaniti reč ktero je želel imeti in še tisto noč mu jo je prinesel škratec. Večkrat se je prigodilo da so hudobni sosedje unemu položili na okno kamen ali trn — in drugi dan bil je cel hram s trnjem zametan. V unem času, je gospodoval na prijaznem otoku sredi velikega jezera bogat grof. Imel je tri krepke sine in manjkalo mu ni ničesar, razen zlatega zdravja. Zdravili so ga vsi zdravniki njegove dežele, pa bolezen se le ni hotela umakniti. Pride pa star berač, ki mu nasvetuje naj pošlje k pernatemu škratu po zlatega ptiča. Če bi le ensamkrat grof čul unega ptiča peti, ozdravel bi. Sicer je daleč daleč do pernatega škrata. V deveti deželi namreč ima svoj grad. Najstarejši sin se spusti po svetu. Oče mu da dvesto goldinarjev, zlato kočijo in služabnika na pot. Pripelje se v drugi deželi do velikega mesta. Tu ga zvabijo v krčmo. Sicer se nekaj obotavlja, a tako mala zamuda misli si, mu ne more škodovati. V krčmi počne veselo živeti in začne za denar igrati. Zaigral je v kratkem vse peneze, kočijo, konje, služabnika, vrh tega pa se je še zadolžil tako, da je moral kakor ujetnik ostati v krčmi, dokler bi ne plačal svojega dolga. Doma so ga težko pričakovali, in ker ga le predolgo ni bilo, gre srednji sin po zlatega ptiča, pa tudi z dvesto goldinarjev in kočijo. Doma mu še naroče, naj se nikjer ne mudi, in kar najhitreje vrne. Pride tudi on do krčme kjer ga vabijo v gostilno; on pa se zamisli na očetov ukaz in hoče naprej. «Vsaj toliko idi notri, da vidiš brata!» reče zvita krčmarica. «Brata?» misli srednji sin, «tega pa vender lahko vidim, in vprašam, kje se je mudil, potem pa greva oba domu ali h kralju vseh škratov.« Tudi njemu se igra tako dopade, da še hitreje kakor brat zapravi imetje. Ker tako tudi srednji sin ne pride domu niti ne upa pisati po peneze, odpravi se skoro proti očetovi volji najmlajši sin po svetu iskat očetu zdravja in starejša brata. Tudi njemu hoče oče dati dvesto goldinarjev, ta pa vzeme le toliko kar se mu ravno potrebno zdi za na pot. Pripelje se po veliki cesti tja pred uno oštarijo. Kakor una dva hočejo tudi njega zvabiti notri, a on ne gre. «Barem toliko idi notri, da vidiš svoja brata, ki sta tu priprta zaradi dolga!« reče krčmarica, pa vse zastonj. «Denarjev nimam seboj, tedaj ju tudi rešiti ne morem — vidim pa ju še lahko pozneje, ko grem domu,« misli razumni mladenič in se pelje dalje. Pride v drugej deželi do glavnega mesta. Tam zve o studencu, ki je imel tako zdravilno vodo, da je ozdravil celo slepe. Pa v slednjih letih se je bil osušil in vsi ljudje žalostili so se zanj, posebno pa kralj, ki je obljubil veliko plačilo unemu, kteri bi znal to nezgodo rešiti. Mladenič si zapomni vse to in gre dalje. V tretji deželi pa najde v glavnem mestu drevo, ki je rodilo čudodelno sadje; kdor ga je le okusil ozdravel je. Pred nekaj leti, pa je začelo veneti in slednje leto posušilo se je popolnoma. Veliko plačilo bi dobil, kdor bi prinesel pomoči. Mladenič potoval je še daleč, pa dospel v deveti deželi do reke, ki teče krog škratovega grada. Dolgo hodi kraj reke, pa ker je jako široka in globoka ne more nikakor prek. Pozove tedaj brodarja, belolasega starca, ki pa ga obljubi prepeljati le za tri peresa škratca h kralju. Ta mu je obljubil, če ga spravi v škratov grad. Brodar mu da tri ključe: železni, srebrni in zlati, pa mu naroči naj prosi tudi uno dekle pomoči, ki jo ima škrat zaklenjeno v zlati sobi. Prve dveri odklene z železnim ključem in stopi v krasen vrt. V gradu odklene s srebrnim ključem prva vrata. Ko stopi v grad, odpre zopet prve dveri ki so bile zlate. Stopivši v izbo ostrmi bogastva. Pri zlati mizi sedelo je zlatolaso dekle. Imelo je tako leskeč prstan na roki, da se je žarilo po celej sobi. Na steni pa je visela zlata kletka in v njej je zlatoperi ptič zapel zdaj pa zdaj tako jasno pesmico, da je mladeniču srce veselja zaigravalo. Stopi bliže dekleta, pa jej razodene svoje želje. Rado mu privoli dekle svojo pomoč in mu veli, naj se pod postelj vleže, ker zvečer pride pernat škrat domu in tedaj ga hoče ona vse vprašati. Zvečer pride mogočen škrat domu in mrmra sem in tja po hiši, da mu močno diši kristijan. Dekle pa ga spravi v dobro voljo in slednjič se vležeta spat. Škrat zaspi; vjeto dekle, pa mu ročno izdere eno pero; on se prebudi in vpraša kaj zahteva. «Sanjalo se mi je,» reče mu ona zvito, «da je nekje na svetu studenec, ki ozdravi celo slepe, da zopet spregledajo; zdaj pa je vsahnil; kaj je temu krivo?» — Škrat hitro odgovori: «Vrgel je nekdo mrtvo dete v studenec; kosti leže na vrelčevi žili, zategadelj voda več ne izvira. Iztrebiti ga je treba in vse bo dobro.» — Škrat v drugo zaspi; ona pa prime za dve peresi in jih hitro izmakne. Škrat se močno prestraši in od bolečine skoči iz postelje, pa vpraša jezen zakaj ga moti. Dekle reče: «Sanjalo se mi je, da je nekje drevo, ki je rodilo zdravilno sadje; sedaj se suši, ljudje pa temu ne znajo krivde. Kako pa hočeš to razložiti?« «Drevo je zraslo veliko,» reče škratec nejevolje, «in korenje je prignalo do velike kadi zlata; to bi izkopali in vse bi bilo dobro — a ne puli mi več peres, preveč me čmije!» Drugo jutro odide škratovski kralj zopet na spregled, deček pa dobi od dekleta obljubljene tri peresa ptiča, s ptičnico povrh še uni leskeči prstan, ker jo je iz grada rešil. Brodar ju prepelje, mladenič pa mu da zaželjena tri škratova peresa za plačo. Njemu pa se je tako dekle dopalo, da je sklenil jo tedaj za ženo vzeti. Razodene jej svoje želje in ona mu obljubi zvestobo. Potem se od njega poslovi in gre v svojo domovino, kjer je bil njen oče kralj, on pa se obrne proti svoji domovini. Pride v mesto kjer so imeli čudežno drevo gre naravnost pred kralja in mu razodene kako in kaj. Ko izkopljejo zlato in presadijo jablano in ko ta na dvorišči ozeleni, ni vedel kralj samega veselja kaj početi. Bogato obdaruje mladeniča, vrh tega pa mu podari še voz zlata. Pripelje se v mesto kjer so imeli čudodelni studenec in naznani zopet kralju kako se da pomoči. Studenec iztrebijo in na dnu najdejo v istini kosti; voda pa je z isto močjo izvirala kot nekdaj. Tudi ta kralj mu daruje voz denarja. Nato pride do krčme, kjer sta brata v zaprtji koprnela. Brž ju odkupi in vsi se napotijo domu. Med potoma pa premišljujeta starejša brata kaka sramota je za nju, da ju je mlajši v vsem prekosil. Skleneta ga pahniti v globoko brezno sredi velike šume. Tako tudi storita. Iznenaden in prestrašen hotel ju je prositi — vse zastonj — v malo trenutkih je že letel v globoko temno razpoko. Globoko nekje se zgrabi za grm in obvisi. Navzgor ne more, pregloboko je in prestrmo, skuša tedaj kako drugače pomoči si. Ne globoko pod seboj zagleda razpokano dno in tja se spusti. Tam zapazi da pelje iz brezna votlina; v to plazi in lazi po vseh štirih dalje. Kar dospe iz votline na prostrano polje. Tu ni svetilo ne sonce ne mesec a vendar se je razlivala žalostna polsvetloba čez plan. Tu najde veliko hišo in gre v njo vprašat kje neki je. Nek gospod mu naznani, da je v peklu in da lahko pride na uni svet nazaj če hoče pridno služiti; sicer lahko dobi službo če hoče kuriti — a nikdar ne sme pogledati komu kuri. Mladenič mu obljubi vestno opravljati službo. Bile so železne peči v katere se je kurilo na poseben način. Izpod vsake peči dala se je potegniti mala železna miznica, v katero je polagal drva večkrat na dan. Nekega dne gospod odslovi mladeniča, pa premaga radovednost in on pogleda skozi vratca v vsako peč. Najniže, kjer je vsakokrat le po dve drve položil, našel je majheno deco; više kjer je bolj kuril, bile so dekleta in dečki; najviše pa kjer je najbolj kuril bile so stare babe. Ko zre skoz ozko špranjo — ker celo odpreti ni smel — vidi kako se stare babe tepejo in za lase vlačijo. To ga močno zanima; ker meni da ga tako ne opazujejo, odpre vratca bolj — ta hip pa planejo vse skozi vratca ven, postanejo velike kakor v življenji in se tako lasajo tepejo in kriče, da mahoma cel pekel skup prileti. Njihovi varuhi peklenščki začnejo jih tepsti z železnimi lanci in biči, pa le z veliko težavo jih zmorejo razpraviti, in dve po dve zopet v peč poriniti. Na vprašanje zakaj je odprl vratca jim odgovori, da bi bil rad znal komu pač mora tako kuriti — a zdaj ko ve komu zdaj še le hoče pridno drv prilagati. Varuhi s tem zadovoljni, ga še puste dalje v službi. Ker se mu leto bliža h koncu, pouči ga babica najvišjega peklenščka naj si izbere za plačo leščerbico, ki brli tam na vhodu pod breznom in uno capo, ki leži zraven. Če ž njo drgne leščerbo, izpolni se mu vsaka želja. On stori tako. Ko leščerbo drgne pride toliko podložnih duhov, da jih je vse gomzelo; ti ga vprašajo, kaj zahteva. «Zanesite me pred očetov grad, pa tudi moji nevesti naznanite, da sem rešen.» V migljaji se mu vse izpolni. V beraški obleki pride do grofa svojega očeta in si pri njem majhno službo izprosi. Starejša brata, pa sta na videz srečno in zadovoljno živela. Nenadoma se privali grozno velika vojska na brege ob jezeru. A ker je bil otok precej daleč od kopnega niso mogli blizu. — Berač pa je dobro vedel, da je to vojsko pripeljala njegova nevesta. V noči tedaj počne drgniti leščerbo, dasi se je odviše bal peklenščkov in jim zapove naj postavijo širok most od grada do suhe zemlje. Močno so se tega prestrašili vsi prebivalci otoški. Princezinja pa je poslala grofu pismo in mu naznanila da se nič ne zgodi ne njemu ne njegovim, če ji pošljejo njenega ženina, ki je bil nekdaj pri pernatem škratu in je prinesel zlatega ptiča s ptičnico. Hudobna brata se tega močno prestrašita. Najprej se ujunači starejši, zasede konja in zajaše na most. Ker se je bal da ne bi padel v vodo, jahal je počasno in po sredini mosta. Ko prijaše na suho do princezinje in njenih vojakov, vprašajo jo: «Vidimo tu tvojega moža?» «Ne moj bi po robu prijahal.« Na dvorišči ga denejo ob glavo. Pošlje pismo v drugo, da hoče unega junaškega mladeniča. Komaj nagovori grof srednjega sina naj jezdi k sovražnikom če je istinito bil pri škratu. Sede tedaj na konja in jezdi prav previdno po sredi mosta. Ko prijaše blizu suhe zemlje vprašajo vojaki svojo zapovednico: «Vidimo tu tvojega moža?» «Ne moj bi po robu prijahal!» Tudi temu se tako zgodi ko starejšemu. Zdaj pa pošlje princezinja v tretje pismo in zagrozi grofu da mu razdene ves grad, če ji brž ne pošljejo unega, ki je resnično bil pri kralji vseh škratov. Stari grof bil je v hudem strahu; sam ni znal kaj to pomeni. Stopi pa berač pred njega in mu naznani, da je njegov najmlajši sin, ki je bil pri pernatem škratu in oslobodil brata, ki sta ga same nevoščljivosti pahnila v silno brezno. Potem je sedel na bistrega konja in zajahal hitro na most in zdirjal isker po robu prek. Vojaki pa zopet vprašajo: «Vidimo tu tvojega moža?» «Da, ker je po robu prijahal.« V kratkem sta se zaročila in živela prav srečno in zadovolno do pozne smrti.
Jermen za tristo mož in čudodelni studenec[uredi]
Nekdaj je vladal slaven cesar. Moral pa je na boj in zapustil je doma edinega sina, krepkega mladeniča in njegovo mačeho, svojo mlado lahkomiselno ženo. Obljubil jima je vrniti se čez leto dni iz boja, a pretekla so že tri leta, njega pa še ni bilo nazaj. Princ se tedaj odloči obiskati svojega očeta in se poda brez spremstva s svojo mačeho na pot. Po dolgem potovanji prideta v temen gozd. Tam zaideta s prave poti in zablodita v gosto šumo. Princ gre malo stran, iskaje prave poti. Pod nekim grmom vidi izpod listja moleti kos jermena. Potegne ga ven in zagleda na njem napis «Za tristo mož». Ko bi mu nek notranji glas povedal, opaše jermen na nago kožo in v tem hipu občuti neznano moč v svojih žilah. Najprej poskusi svojo moč na drevesih in vsako drevo v katero se le malo upre, pade ko slamnata bilka pred njim na tla. Ta jermen je bil izgubil nek tolovaj, ki je za grmovjem prežal na mimoidoče. Bila je namreč pred grmovjem steza, katero sta ta dva zgrešila. Vesel pokliče mačeho na pravo pot nazaj, a od jermena njej ne omeni nič. Gresta dalje in prideta v sredi šume do temnega gradu. Gresta vanj. V prvi hiši najdeta za dva človeka vina in jedi. Ker sta potrebna, sedeta takoj za mizo. Po kosilu gre mladenič v druge sobe gledat. Prva je bila polna orožja. Princ si izbere puško in gre za kratek čas na lov. V tem pa pride posestnik onega gradu domu, bil je mlad čvrst mož pa poveljnik roparjev. V prvem hipu ko cesarici pove kdo je, se ga ta jako ustraši; a ko jo prijazno vpraša kam neki gre mu naravnost pove, da je cesarica in gre moža iskat. Lep ropar pa počne pregovarjat mlado ženo, da bi vedno v tem gradu pri njem ostala, ker tako zagotovo ne zna za moža, ki jo je menda že pozabil in kdo ve kaka nesreča jo še čaka na dolgi poti. Ona bi bila takoj pri volji — a pomislila je na princa; kaj bi ji ta rekel, ko bi zvedel njen ostuden sklep! Same sebe jo je sram in brž naznani tolovaju kako in kaj. «Tega že odstranim,« misli tolovaj, nji pa še ne reče nič o svojem sklepu. Ko princ pride domu, reče mu mačeha, da sta pri tem in tem grofu, njenem starem znanci. Tolovaj pa pelje princa po vseh sobah, da bi mu razkazal svoje bogastvo. V prvi sobi je bilo samo orožje za več stotin mož; v drugi obleka; v tretji najdeta samih kadi polnih srebra; v četrti sobi so bile kadi napolnjene suhega zlata. Tako gresta še skozi več soban; v vsaki so bile druge dragotine. V slednji izbi, pa je bila edina miza, na njej pa krvav meč. Zdajci pograbi ropar dečka in ga hoče na mizo vreči, da bi ga zaklal — ta pa podere tolovaja kar igraje na tla in odhiti iz ostudne sobe. Ropar spozna, da tako ne gre. Izmisli si torej drugo zvijačo. Mačehi reče naj se dela bolno in mu naj reče iti po vode iz studenca bližnjega gaja. Tam sta čuvala vodo dva divja medveda in sta raztrgala vsakega, ki se je bližal. Mačeha stori tako. Rad hiti mladenič v skrbeh za nevredno ženo z vrčkom v roki po zdravilne vode. Ropar gleda ostudno za njim v zavesti si, da ga zverine takoj raztrgajo. A kako se začudi, ko vidi medveda prijazno mladeniču roke lizati. Hitro se vrne ta z vodo. «Le čakaj,» misli ropar «od tam kamor te sedaj pošljeva se ne vrneš več.» Ženi naroči, naj se še vedno bolno kaže in mu naj veli v bližnji grad, da ji prinese vina, ki ga pije poveljnik sam pri pojedini. Poveljnik je bil stric temu roparju in je zapovedoval dvesto možem. Prihodnjega dne se napravi princ na pot po vino. Ko pride v grad, hočejo ga pogostiti, on pa jim veli da zahteva za svojo bolno mater kupico onega vina, ki ga pije poveljnik. Razkačen čez tako predrznost zavpije ropar svojim ljudem naj ga razsekajo. Mladenič pa pograbi enega za noge in udriha po ostalih, ter pokolje vse in glavarja samega. Zatem vzame poln vrč sladkega vina in ga nese mačehi. Še z večjim začudenjem ga zagledata hudobna človeka. «Zdi se mi, da se unile zopet zdrav vrača,» reče glavar ženi «a v tretje še hočeva poskusiti. Pošlji ga jutri v drug grad k mojemu znanci; tam bo jutri ples in gostija, katero bo priredil moj prijatelj svojim tristo možem. Reci naj ti prinese stoletno rožo, ki raste v vrtu tistega gradu. Od tam se ne vrne več!» V tretje gre mladenič zdravila iskat. Po daljšem potu dospe do gradu. Godba mu že od daleč doni na uho. Ko pride v prvo sobano, najde tam med svojimi tovariši pri vinu sedečega tolovajskega poveljnika. Prijazno ga poprosi mladenič za stoletno rožo. «Kaj, paglavec mojo največjo dragocenost zahtevaš ?» zarohni tolovaj nad njim. Zgrabite in razsekajte ga hajduki moji!« zapoveduje svojim slugom. Obenem se odprejo vrata bližnje sobe, kjer so roparji plesali. Tam zagleda tri objokane princezinje, s katerimi so roparji po sili plesali in jih vlačili po plesišči. To razburi dobrosrčnega mladeniča popolnoma. Pograbi tedaj prvega pijanega roparja, ki je planil nanj in udriha ž njim po ostalih; roparji cepajo kot muhe; katerega se le dotakne, ta se zvrne mrtev na tla. Nobeden ni živ ostal. Ko tako deklice reši, približa se mu najstarejša in najimenitnejša in mu pove, da je kraljeva hči iz sosedne dežele in da so jo roparji s tovarišicami vred ujeli in tja privlekli. «Le pojdi z nami,« konča dekle «moj oče ti bo kraljevo plačal tvojo dobroto!« Cesarjevič pa ji odvrne, da mora svoji bolni materi prinesti stoletno rožo, ki raste v grajskem vrtu. Žalostna razreže kraljevna svojo ruto, prstan in nogavico, ter da mladeniču rekoč: «Če nas kdaj obiščeš, po temle te bodem spoznala!« Princ vzame radosten darilce, pokaže princezinjam pravo pot, pa jih zapusti. Hitro gre na vrt, poseka stoletno rožo, zadene jo na ramo in hiti domu.« Prestrašita se ga oba, ropar in mačeha. «Zvečer hočeva pogledati, kaj neki pri sebi nosi, da ga še tristo mož ne more ukrotiti. Omotno pijačo mu morava dati, da ga lahko in brez skrbi preiščeva!» Takole je govoril ropar ženi in tako sta tudi storila. Mladenič trdno zaspi, ona pa ga slečeta in najdeta — jermen za tristo mož. Tiho mu ga ropar odpne in sebi pripaše rekoč: «Kako je neki tale dobil v roke ta jermen, lastnino mojega deda. Sedaj razumem kako je zmogel toliko mož nadvladati! Pa le čakaj, jaz mu hočem popolnoma plačati smrt svojega strica in ostalih tovarišev!»To izgovorivši zbudi mladeniča, ki spozna prestrašen, da nima več jermena. Ropar ga zveže na rokah in nogah in mu zagrozi strašansko osveto. Zastonj ga prosi deček milosti trde da nič krivega storil ni. Ko vidi mačeha da so besede t.olovajeve krvava resnica, smili se ji mladenič, ki jo je tako nežno ljubil in sama zaprosi kleče roparja milosti. To ga hudo razjari; ostro bodalce ji zasadi globoko v prsi, da se mrtva zgrudi na tla. Ropar pa razbeli železo in iztakne junaškemu mladeniču obe očesi. Zatem ga odnese dve uri daleč v šumo in ga obesi na brezo za pete nad mravljišče, tako da se mu je glava dotikala tal. Nič ne pomagajo revežu mile prošnje, da bi ga raje usmrtil, ko taki muki izročil — neusmiljen ga zapusti. Mravlje pa mu skažejo večjo sočutje; osnažijo mu namreč vse lice in očesne votline zasedene krvi, potem pa ga nič več ne nadlegujejo. Čez malo časa gre tam mimo nek logar in sliši milo stokanje in klicanje na pomoč. Ker je znal, da so se tam tolovaji klatili in pogosto potnikom vsakovrstne krivice delali, hiti urno tja, vzame reveža z drevesa in ga pelje s seboj. Doma ga žena že na pragu čaka in mu reče: «Si že desetega črva ženeš k hiši, saj še lastnih devet otročičev nima kaj jesti.» Mož ji odvrne: «Sedaj je tale tudi po božji volji lasten naš in kjer se jih devet nasiti še tudi deseti kaj jesti dobi!» Princ je bil precej časa pri tem logarju. Nekega dne pa mu ta reče: »Precej daleč od tod je kraljevo mesto. Izvedel sem sedaj, da je dal kralj sezidati hišo, v katero jemljejo ubožce. To ti pravim, ker dalje ne moreš pri nas ostati, kajti sami smo reveži; ravno zategadelj nas roparji ne nadlegujejo!« Prihodnji dan se napotita v daljno mesto. Tam ga logar zapusti pred bogato palačo in odide. Primeri se pa, da ga zagleda kraljevna in njegovo lice se ji zdi tako prijazno in znano, zato gre naravnost k očetu in ga prosi, naj bi še tega vzel v uno hišo, kjer je že toliko revežev preskrbljenih. Kralj prav rad usliši hčerino prošnjo. Sedaj se je pričelo za oslepljenega cesarjeviča nekoliko boljše življenje. Vsaj pomanjkanja več trpel ni. Nekdaj pa pride princezinja v sobo in vidi mladeniču iz žepa moleti njeno ruto. Pogleda ga natančneje in spozna v njem svojega rešitelja. Tudi ona imela je še une pol rute; primeri jo tedaj k uni polovici in — o čuda — obe polovici se sprimete in ruta postane zopet cela. Ravno tako se tudi zgodi z prstanom in z nogavico. Sedaj se spomni princezinja, da je nekdaj slišala da je v nekem kraji njihove dežele studenec, v katerem se morajo umiti, da ozdravijo popolnoma. Napravita se na pot in peljeta se dva dni daleč pa prideta v veliko šumo. Naenkrat pa zmanjka prave poti in sedaj ne znata kam naj bi se obrnila — kar pribeži mimo divji konj, ki pa je moral slep biti, ker se je skoraj ob vsako drevo udaril. Princezinja hiti za konjem; čez malo časa pritečeta do studenca, ki je bil plitek pa razširjen. Tu potisne konj glavo v vodo; ko si jo namoči v tretje zarezgeta od veselja in oddirja po onem potu koder je prišel, pa se ne udari ob nobeno drevo. Princezinja teče k vozu nazaj, pa naznani mladeniču veselo vest o studencu. Prišed do vrelca, mu ona hitro dvakrat oči izpere — in zazdi se mu da tako razloči krog sebe reči, kakor bi skoz sito gledal. Hitro ga še porine v tretje pod vodo — in imel je zopet čiste in jasne oči, ter je zmogel gledati in občudovati božji svet kakor nekdaj. Veselja in hvaležnosti objame princezinjo. Ko se pripeljeta h kralju nazaj, naznani mladenič, da je cesarjevič. Zatem gre očeta iskat, katerega tudi kmalu srečno najde. Razloži mu, kako sta mačeha in ropar z njim ravnala. Cesar se močno raztogoti in priseže krvavo osvetiti se. Cesarjevič sam je hotel izpeljati težko nalogo. Očetu, ki je blizu z vojaki skrit stal naroči, naj z vso močjo navalijo na grad, če bo kazal na oknu rdeče banderce in da ne bo nevarnosti če zagledajo belo. Tiho se splazi v grad in se skrije pod postelj v spalnici. Zvečer pride ropar v sobo in zaspi. Varno zleze mladi junak izpod postelje in zagleda na mizi svoj jermen, kateri je imel moči za tristo mož, zraven pa še drugi za dvesto mož in si pripaše oba. Princ sedaj zakliče: «Vstani ropar, odbila ti je slednja ura!» Ropar skoči po konci in zgrabi po jermenih na mizi — a ne najde jih, princ pa zapusti sobo in zaklene vrata. Pri prvem oknu obesi belo banderce in na mah prihrume očetovi konjeniki na dvor. Cesar da roparja prignati na dvor in ga obsodi na smrt. Vojaki mu najprej iztaknejo oči, zatem pa ga razsekajo na drobne kosce. Princ pa se je brž na to oženil z dobrosrčno princezinjo in je zadovoljno živel, ter modro vladal svojim deželam.
Zlatolaska[uredi]
K nekemu grofu pride stara žena in mu ponuja čudno ribo za tri zlate. Ker jo grof vpraša zakaj je mala riba tako draga, odvrne starka:»Zategadelj, ker tisti, ki je to ribo, razume vse kar živali med seboj golče!» Gospod kupi ribo, pa zabičaj svojemu kuharju, da ne sme niti polizniti ribjega mesa, sicer zgubi glavo. Kuhar speče ribo, pa si jo odreže majčkeni košček. Na mah razume vse muhe v kuhinji ki mu brenče: «Nam tudi košček mesa, ne bo ti na kvar, drugače te zatožimo!» Tudi tem prepusti mali košček, ostalo pa nese gospodu. Popoldne pa mora kuhar z graščakom na lov jahat. Med potom pa vpraša kuharjev konj grofovega, zakaj tudi on ne nese tako gizdavo svojega jezdeca grofa, kakor on kuharja. »Ker je že jako star in bo prej ko ne skoro umrl!» odgovori grofov konj. Mlad kuhar se spozabi, pa se sam seboj zadovoljen ponosno zasmeje; grof pa razkačen spozna, da je tudi kuhar jedel ribo. V jezi ga obsodi na smrt; odpusti mu pa kazen, če mu pripelje Zlatolasko za ženo. Žalosten premišljuje kuhar, kje neki more Zlatolaska živeti, ker še nikdar o njej nič slišal ni. Priletite pa dve ptičici na drevo in ena pripoveduje vsa vesela, da je prinesla z otoka sredi morja eden Zlatolaskin las za svoje gnezdece. Mahoma zasede kuhar svojega konja in se poslovi. Pri bližnjem gozdu najde dva gladu kričeča vrana. Hitro razseka svojega konja, prepusti ga jima in gre peš dalje. Vrana mu obljubita svojo pomoč; kadar bo v sili, naj le na nanju misli. Gre dalje in najde sredi šume goreč mravlinjak. Vse mravlje kričijo in hitijo ven on pa zajame s klobukom v potoku vode in pogasi ogenj. Vse se mu zahvalijo in mu reko, da mu bodo pomagale kadar le hoče. Ko je prišel do morja ujela sta ravno dva ribiča zlato ribico in se za njo prepirala. Kuhar pa ribo kupi in spusti v morje nazaj. Tudi ta mu obljubi svojo pomoč. Kuhar se pripelje na otok in snubi Zlatolasko za ženo svojemu gospodu. Grof mu jezno odvrne: «Če mi prineseš žive in mrtve vode dobiš Zlatolasko, drugače pa zgubiš glavo!» Kuhar z misli na vrana, ki tudi brzo priletita in mu kažeta pot do studencev. V drugo reče grof: «Zlatolaska imela je venec iz biserov in dragih kamenčkov; nekje na sprehodu, pa se ji je venec razsul, vse bisere in kamne zopet poišči — sicer zgubiš glavo!« Kuhar odide pa se domisli mravljic, ki mu tudi na mah prineso vse kamenčke in bisere. Grof mu zapove v tretje: »Imela je moja hči Zlatolaska zlat prstan, pa ga je zgubila ko se je kopala v morju; tega imaš poiskati drugače ne vidiš živ svojega gospoda!« Prestrašen odide kuhar k morju in misli na zlato ribico. Čez nekaj časa priplava in ga vpraša kaj zahteva. Kuhar reče to in to. Ribica pa pove, da ima tisti prstan največja riba pod plavutjo in tedaj jako težko dobiti ga; nato odplava. Kuhar čaka in čaka, slednjič pa priplava ribica in mu položi prstan na pesek pred noge. Le nerad bi se ločil oče Zlatolaskin od svoje hčerke. Zato pelje nevoljen kuharja v drugo sobo, kjer je stalo dvanajst deklet z zakritimi obrazi. «Sedaj ugani katera je Zlatolaska, moje dete, če ne izgubiš življenje!« Hudo se prestraši kuhar teh besed — muha pa sede na Zlatolasko in mu brenči: «Tale je, ta in nobena druga!» Sedaj pusti grof svojo zlatolaso hčer s kuharjem, ki nese ostremu gospodu dve posodici mrtve in žive vode. Grof se Zlatolaske močno razveseli a ker je bil jako star, hoče se pomladiti — z živo vodo. Kuhar in Zlatolaska morata mu priseči, da je voda istinito živa. Grof pa nikakor ne verjame, ter da kuharju odsekati glavo. Zlatolaska ga poškropi najprej z mrtvo vodo — glava se zopet prime telesa, živa voda pa oživi kuharja popolnoma, ki se še mnogo krasnejši in močnejši prebudi. Grof zapove svojim vojakom naj njega samega razsekajo na drobne kosce, potem pa z živo vodo poškropijo. Storili so tako in pokropili razsekane ude. Kar se ožive vsi udi — a le za malo časa — skup se niso prijeli. Kuhar pride tja in pove, da bi morali najprej mrtvo vodo rabiti — a sedaj je bilo prepozno. Mladi kuhar, pa je vzel Zlatolasko za ženo in podedoval vse imetje mrtvega gospoda.
Od kovača, mlinarja in hrastarja[uredi]
Bil je oče, ki je imel jako močnega sina; zato ga da kovačije učit. Učil se je tri cela leta — a delal je jako malo. Ležal je skoro vedno v postelji, pa gledal kako so pomagači kovali. Nekdaj morajo camlje kovati, pa to delo jim gre le slabo izpod rok. Učenec se jim posmehuje; eden pomagačev, pa mu veli naj sam gre in skusi ali je res kaj močen. Krepek mladenič skoči iz postelje, udari nekajkrat po camlji in nakovalu in oboje se pogrezne popolnoma v zemljo. Hočejo ga iz zemlje izvleči, ko pa ga ne morejo ganiti, vstane učenec zopet in železo z eno roko potegne ven. Zdaj se ga vsi prestrašijo; zato mu reče mojster pri obedu, da se je že izučil za kovača — da sme po svetu iti poprej, pa še si slobodno plačo izgovoriti. Ta ne premišlja dolgo pa reče, da bi si rad naredil železno palico. Mojster mu drage volje dovoli. Vsi se pa močno začudijo, ko dečko pobere vse železje po celi kovačnici — okoli dvanajst — in si iz teh skuje debelo in dolgo palico ter odide. Žalostno je gledal kovač za njim, ker smililo se mu je železo, pa vendar ni si upal nič reči. Uni pa je počel težko palico lučati proti oblakom, ter jo je vsakokrat v roko vlovil. Pride pa do nekega mlina. Tam najde mlinarja, ki se je lučkal z mlinskimi kamni, da so letali skozi kembelj v zvonu. Do oblakov. Tega pozdravi mladi kovač, pa mu reče: «Pač si precej močen!» — «Že sem malo bolj ko ti,» reče ta niti ogledavši se na prišleca. «Tega pa že ne!» odreže se mu kovač in vrže svojo palico kvišku, blizu do oblakov in reče mlinarju ali jo vidi? Ko pa prileti k tlom jo v roko zgrabi. Temu se mlinar jako začudi, a meni da je še vendar močnejši od tega dečka; zatoraj svetuje, naj se podata malo po svetu, da jima kdo razsodi kateri je močnejši. Prideta do velike šume, kjer je nek velikan hraste pipal (ruval) in visoko v zrak lučal. «Kaj delaš ?» vpraša ga kovač. «Saj vidiš da hraste pipljem in ga proti nebesu mečem!« «Ali misliš, da si močnejši od mene?» »Sem!» odvrne ta ponosno. Zdaj pa meni mlinar, da se mora razsoditi kateri je najmočnejši. Napotijo se k mlinu, da bi lučali mlinski kamen proti oblakom. Prvi ga zgrabi mlinar in vrže ga s tako močjo, da kamen še le čez celo uro prileti na tla. Zdaj ga vrže hrastar; temu pa prileti čez dve uri kamen nazaj. — Slednjič ga zaluča kovač — in zdaj kamen ne pade več na zemljo. — Bil je tedaj kovač najmočnejši. Zdaj se napravijo po svetu, češ ker so se tako jaki možje znašli, da lahko marsikaj imenitnega storijo. Ko že dolgo potujejo najdejo v velikem lesu tolovajsk grad, v njem pa piti in jesti. Ko še najdejo puške reče kovač: «Dva lahko greva na lov, eden pa ostane doma, da odganja tolovaje od grada.« Prvi dan ostane mlinar doma. Ko jim pripravlja večerjo in peče celo tele na ražnji, prikobaca iz enega kuhinjskega kota star berač in ga poprosi za mali grižljaj pečenke. Mlinar mu je da. Zdaj se vsede berač k ognjišču in je počasi. Naenkrat pa mu pade meso iz rok in on poprosi mlinarja, da mu pobere košček. Starček se je mlinarju smilil in on se pripogne za koščkom. Zdaj pa plane dozdevni berač na dobrosrčnega mlinarja in ga do dobrega premlati in zmeče po kuhinji. Šele po času se mlinar toliko ojači, da se mu nekoliko v bran postavi; tako močen je bil starec, ki je slednjič žugaje v kot izginil, iz katerega je bil prišel. Mlinar ne gre gledat kam je prešel ničvredni starec, ampak se na smrt zdelan vleže v posteljo. Ko unadva domu prideta, jima sramovaje se nič ne pove. Kovač, ki je bil njihov vodja, pa reče da tedaj ne morejo dolgo braniti gradu, če bo imel vsak hip kateri tresliko. Drugi dan pa ostane hrastar doma. Temu se ravno tako zgodi; ko zvečer lovca domu prideta najdeta tudi njega v postelji. Kovaču se to vendar čudno zdi in ker mora tretji dan on doma ostati sklene vedno s seboj nositi palico, zvesto svojo tovarišico. Ko počne v kuhinji pripravljati večerjo, pride kot poprej k unima iz kuhinjskega kota berač. «Hoj, kaj pa ti tukaj iščeš?« zadere se nad njim kovač, ki se mu je vsaka reč zdela sumljiva. «0j prosim vas, ne jezite se čez me, dajte mi raje košček mesa.» Kovač mu palico ponudi rekši: «Ta je zate!« Pa vendar mu da kos mesa, radoveden kaj bo zdaj. Kovač se obrne malo na stran, pa vendar ostro opazuje berača. Ta ugrizne nekoliko krat meso, zatem pa kos na tla spusti. «Prosim poberite mi meso, jaz stara reva se ne morem več pripogibati.« «Čakaj čakaj mrcina!» zagrmi kovač nad njim, «sam si vrgel meso, božji dar na tla!» Rekši pograbi palico, pa mahne tako zdatno po dozdevnem beraču, da se ta koj pobere v luknjo iz katere je bil prišel. Kovač gre za njim in najde v kotu široko luknjo, ki je peljala navzdol; v tej je bil zginil berač. Ko prideta una dva z lova se jako začudita, da je ta zdrav; on pa jima reče: «Zdaj vem, kako sta vidva dobila tresliko!» Drugega dne zahteva kovač, da ga tovariša na dolgej vojki ali vrvi spustita v luknjo, ker bi rad vedel kam je uni starec izginil. Pred pa sta mu morala priseči, da ga bosta potegnila nazaj, kakor hitro bi njima znamenje dal. Na to ga spustita v luknjo. Po globoki luknji pride slednjič v podzemeljski svet. Tam najde najprej staro, pol razpalo bajto; pogleda skozi okno in vidi unega berača, ki pa je bil sam škrat varovati lepo princezinjo. On vdari s svojo palico po koči in vsa se razleti in poruši. Škrat je poznal kovača še od večera sem in ga začel prositi naj ga ne tepe. «Daj mi princezinjo sem!» veleva kovač. Starec mu je neče dati, kovač pa ga krhne s svojo palico in to omehča starca. Kovač gre k luknji nazaj, priveže princezinjo za vrv, da znamenje tovaršema in ta jo potegneta navzgor; na to pa spustita vojko zopet doli. Kovač pa gre dalje in pride do druge hiše. Ko po tej vdari najde škrata, ki je bil hrastarja našeškal; tudi tega naklesti s palico, mu vzame princezinjo in jo pošlje na gornji svet. Zdaj je prišel k tretji bajti, kjer je stanoval možiček, ki je zmetal pred nekaj dnevi mlinarja po kuhinji. Ko vdari po bajti, razleti se sicer, a škrata ni bilo ugledati. Stala pa je še peč. Vdari še torej po tej in tu je imel hudoba zakleto dekle. «Daj princezinjo!« veli mu kovač. «Nečem!» zavrne starec jezno. «Čakaj, brž vidim, ali bo ali ne!» zagrmi prvi in vdari tako ročno po hudobi, da jo ubije. Zdaj vzame lepo dekle, nese jo k luknji in tovariša jo potegneta navzgor. Zdaj pa sklene kovač sam, na zemljo nazaj; prej pa se hoče prepričati ali sta mu tovariša tudi popolnoma zvesta. Zato priveže najprej težko palico in da znamenje. Una pa vlečeta in vlečeta, ko pa do sredine privlečeta prerežeta vojko in palica pribrni nazaj in pogrezne se globoko v tla. «Aha taka tiča sta vidva!« misli kovač. Tuhta torej in premišljuje, kako bi zopet dospel na zemljo; da bi tam vsaj nezvesta tovariša pošteno naplačal. Gre tedaj k unemu, katerega je zvečer poprej pretepal po kuhinji. Veli mu naj ga spravi na zemljo nazaj — a zastonj. Starec mu reče: «Idi, vreži enoletno leskovico, pa me ž njo nažgi — tedaj te moram ubogati.» Kovač pa je znal, da bi tedaj škrat čez njega moč zadobil, pa reče: «Le čakaj, dam ti svojo jednoletno po hrbtišči!» Rekši, ide in svojo palico iz zemlje izvleče. Ž njo se napoti proti hudobcu; zdaj pa je ta koj pri volji, pa ga porine skoz luknjo navzgor. Komaj pride vrh zemlje najde že tudi svoja tovariša, ki sta se hotela z princezinjami ženiti. On ju z palico pošteno natolče — a ne vtegne ju dolgo biti — ker vsa okolica dozdaj, v zakleto mesto se zopet spremeni. Godba in petje mu zadoni na ušesa in vsi ga za svojega rešitelja pozdravijo. On pa se oženi z najlepšo princezinjo in kraljuje še dolgo in srečno v rešenem mestu.
Ciganica in njen sin[uredi]
Neki ciganici umre sinek. Ko pride v bližnji grad najde tam speče dete, ki je bilo njenemu podobno. Hitro obleče svojemu lepo obleko, unega pa zavije v ciganske cunje. Na to jo pocedi. Ko dete nekaj odraste ne more več med cigani živeti, ter odide službe si iskat. Njegov oče, grajščak sam vzame ga za pastirja. Pozneje mu služi za hlapca. Imel je smešno navado, da se je pred vislicami niže odkrival, kot pred križem. Ko ga prašajo za vzrok reče: «Kristus je bil jedini nedolžni na križi, na vislice pa pride mnogo nedolžnih — zato se niže odkrivam pred vislicami!» Grof, njegov oče ga da za tegadelj k smrti obsoditi. Pride pa stara ciganka in pove, da je ta hlapec grofov sin. Ta ga spozna -mu odpusti in mu vse posestvo izroči.
Dva brata in čarovnica[uredi]
Pri nekem kmetu služila sta dva brata za hlapca. Starejši bil je konjar, mlajši pa kravar. Prvi spal je pri konjih v hlevu, ta pa v hiši za pečjo. Dasiravno sta imela oba eno in isto hrano postajal je mlajši vender zmeraj slokeji in slabeji, v tem ko je konjar vedno bil zdrav in čil. Vpraša ga torej zakaj je vedno tako slab in bled; ta pa mu reče, da ne more tega nikomur z besedo razodeti, ampak vsak mora le sam doživeti, če hoče vedeti kako hudo se njemu vsako noč godi. Konjarju se zdi slednjič čakanja preveč dela se torej bolnega in leže zvečer na ono klop kjer je spal prej brat; ta pa mora h konjem, da jim položi v noči krme. Starejši na klopi ne more zaspati in mirno čaka kaj pride. Okoli desete ure vstane stara kmetica, opravi se tiho in izmuzne iz sobe; čez nekaj časa priplazi se zopet v sobo mrmra par besed in vrže hlapcu krog šinjaka uzdo. On se spremeni hipoma v bistrega konja, ona pa na njega skočivši zakliče: «Frnk v beli grad!» in šla sta ko veter bolj po zraku ko po zemlji, dok ne dospeta v beli grad. Tam so zbirale se vse čarovnice in veselile se pri pojedinah. Po veselici zasede zopet kmetica konja in dospe še pred solčnim izhodom domu. Druzega dne hlapec ne upa nič reči kmetici le bratu šepne, da zdaj ve zakaj je tako slab. Drugi večer sklene še ostati. Ko pa po noči kmetica zopet pride, hoče se on prekrižati — a prepozno — imel je že uzdo čez vrat baba je že zavpila: «Frnk v beli grad!» in zopet sta pričela divji beg. Drugega jutra sklene konjar maščevati se nad kmetico, ki je tako grozno njega, še bolj pa njegovega brata, mučila. Zvečer vzame uzdo seboj in jo drži cel čas pripravljeno. Komaj baba zopet stopi v sobo in svoj motvoz naravnava vrže ji hlapec uzdo čez glavo in čarovnica spremeni se hipoma v staro kobilo. Tiho jo vleče hlapec iz hiše in jo skrije za nekaj časa. Ko prihodnjega dne ni bilo kmetice nikjer, vpraša hlapec gospodarja, kje je njegova žena. «Naj bo kjer hoče» reče ta, «saj tako ni nič prida.» Bil je pa čas setve. Kmetje začeli so orati in sila je bila za živino. Hlapec torej reče, da morajo vsaj še eno kobilo imeti, da bodo oranje povlačili in da si lahko omislijo tako za malo denarja; pet goldinarjev namreč in dosti bi bilo. Hlapec dobi peneze, odpravi se od doma ter prižene kobilo iz skrivališča. Zatem jo da podkovati, dasi je jako brcala in grizla in jo odžene na njivo. Tam je morala hitro vlačiti brano, a pri vsem tem hlapec biča vender pozabil ni. Ko kmet svoje polje uredi gre še drugam orat in tudi tam mora stara kobila vlačit. Ko je vse delo dokončano, vzame hlapec uzdo kobili iz gobec in reče kmetu: «Glej ta je tvoja žena, ki je kot čarovnica jahala vsako noč mojega brata v beli grad in nazaj. Mene samega je dobila dvakrat v svojo oblast — a povrnil sem jej.» Kmetu pa se odviše studi prejšnja žena, ki je imela kedaj na rokah in nogah pribite podkove. Zatoraj se nji za vedno odpove, vrže ji v jezi uzdo zopet čez glavo, pa jo kot kobilo stira v šumo, kjer so jo v kratkem raztrgali gladni volkovi.
Čarovnice v vinski kleti[uredi]
Neka kmetica, vdova imela je krojače. Mojster se ji počne prilizovati, ker je sumil da je čarovnica. Znal je tudi, da hodijo coprnice po noči na pojedine zatorej ji obljubi, da jo hoče za ženo vzeti, ako ga zvečer vzame s seboj na veselico. Ker je bil prijetnega obraza, kmetica koj privoli. Nekaj je zmrmrala in oba zletita na bezovi metli pred grajsko klet iz ktere se je že slišalo mrmranje. Zlezeta skozi ključavnico v klet kjer je že dosti coprnic bilo in se pomešata med nje. On hoče iz vsakega soda vino pokusiti; najnazadnje najde pa še malo omarico, v kteri je bilo več steklenic napolnjenih z vinom. «Teh se ne dotakni,« svarijo ga vse čarovnice, «tu je janževec.» — Krojač si ne more kaj, pa izpije v svoji pijanosti nekaj kupic janževca. Ko se je približalo jutro, odlete čarovnice skoz ključavnico — on pa ne more in ne more; njegova gospodinja sama mu ne zna pomagati in ga vsa obupana zapusti. Drugega dne pa pride grof v klet in zdaj mu mora krojač imenovati vse čarovnice koje je poznal. Grajščak je dal vse poloviti in zapreti v temno globoko ječo. Ni mu mnogo hasnilo, drugega dne je bila prazna — vse so odišle po svoji navadni poti — skozi ključavnico. — Krojač pa je zapustil čarovniško družbo in ni hotel nikdar več z njo občevati.
Peklenski ograd[uredi]
Vladal je v davnih časih cesar, ki je na stara leta oslepnel. Sanjalo se mu je, da ga zvrači le sadje peklenskega ograda. Ker še nikdar ni slišal o tem vrtu pozval je vse učenjake svoje dežele — a nobeden ni znal kje je. Poslal je tedaj svoja starejša sina po svetu iskat zdravila. Vzela sta sicer mnogo zlata in srebra seboj, pa zapravila sta vse — celo obleko sta zastavila v krčmi; potem nista mogla dalje po svetu, pred očeta pa taka nista smela. V tem šel je še najmlajši od doma. Jezdil je neprenehoma svojo pot dalje; pa v nekem lesu mu je zmanjka, on zajde in skorej bi moral glada umreti. Pride pa do sivega puščavnika kterega vpraša za peklenski vrt. Starček mu odvrne, da je že sto let tu a o tem vrtu še besedice ni slišal, pa ga pošlje k svojemu dan hoda oddaljenemu bratu. Ta je bil še starejši, bil je že dve sto let zmiraj v svojem kraju — pa še tudi nič takega ni slišal. Starec mladenča pošlje k najstarejšemu bratu, ki je bil tudi dan hoda dalje in že tri sto let tam. Ta mu reče: «Mladenič težko delo imaš opraviti, mi trije bratje smo ga hoteli dovršiti, pa radi ga prepustimo tebi. Poslušaj tedaj: Ta dežela, ki leži pred teboj je zakleta in mi smo jo hoteli rešiti. Okoli nje teče deroča voda — in ako te le brata brodarja, ki vozita za pokoro prek reke v dobrem času spravita na ono stran in če se le dobro obneseš, rešil boš deželo. Peklenski vrt bo tudi najbrž v tej deželi!« Kraljevič jaše dalje in dospe do reke, kjer ga brodarja prepeljeta ter mu rečeta: «Pol ure hoda daleč najdeš lisičji grad. Sobe pohištvo in vse imajo ko drugi ljudje — le telesa so lisičja. Imajo pa postelje bele, črne in lisičje barve — ti pa le smeš v lisičji postelji spati, sicer se spremeniš v lisjaka kakor vsi tvoji predniki.« Mladenič se odpoti in prijezdi v zakleti grad, kjer se močno začudi ko ga vse lisice po človečje nagovorijo in mu z jedjo in pijačo postrežejo. Zvečer pa se vleže v lisičjo postelj, dasi je bila slabejša od ostalih. Drugo jutro mu lisice rečejo: «Za pol dne hoda prideš do volčjega grada. Tam tudi ne smeš v drugi postelji spati kakor v volčji. Morebiti tam zveš o peklenskem vrtu.« V volčjem gradu so mu tudi prav lepo postregli, a za peklenski vrt še niso znali. Ostal je tedaj čez noč pri jih in se naspal v volčji postelji. Volčje ga pošljejo v sovinji grad, ki je bil tudi pol dne hoda dalje. Tudi tam bi ne smel v drugi postelji spati ko le v sovji. Sove ga pogostijo in prenočijo. Drugi dan mu prva med njimi naznani o znamenitem vrtu tole: «Peklenski ograd je zaprt z dvanajstimi železnimi vratami; ko vdari ura eno, odprejo se prva vrata za trenotek potem se hitro započijo; ko vdari dve, odprejo se druga in ostanejo toliko časa odprta da ura odbije dve. Nobeden človek ne more v vrt razven kedar ura bije ter ne sme delj časa v njem ostati ko eno uro; kteri se zamudi je zgubljen. — Ko vdari ura ednajst stopi skoz ednajsta vrata noter a ne mudi se predolgo da dvanajste ure ne zamudiš ter ne zgrešiš v naglici pravih vrat.» Kraljevič čaka pri ednajstih vratih in ko se odprejo skoči hitro notri, zaznamna si dvanajsta in gre dalje. Tu je zorelo neznano lepo sadje, kojega brž nekaj vtakne v žep. Potem gre dalje in najde v sredi cvetočega vrta lep gradič. V njem pa je spala pri zlati mizi prelepa deklica s zlatimi lasmi. Kraljevič stopi bliže, a ne upa je zbuditi. Napiše hitro pisemce, da je tega in tega cesarja sin, privzdigne malo mizico in skrije listič pod njeno nogo. Prelomi še brzo svoj zlati prstan in dene polovico k pisemcu potem pa odide. Napolnil je vse žepe s žlahtnim ovočjem, potem pa skrbno čakal pri zaznamovanih vratih. Ko ura začne dvanajst biti odprejo se vrata ter ostanejo odprta — kraljevič hitro skoči ven, a ko je grajska ura odbila, ostala so vsa vrata odprta — grad in začarana dežela bila je rešena. Veselje je pred njim in za njim, on pa ročno odhiti proti domu. Potoma pride do sovinjega grada — a kako čudo! — mesto otožnih sov najde le v svilo oblečene zale gospode in krasne gospe, ki ga z neizrekljivim veseljem sprejmejo in pogostijo ko svojega kralja. Več dni mora se pri jih gostiti, slednjič pa vender le vzame slovo — domisli se namreč kako težko ga slepi oče pričakuje. Gospoda sovinjega grada dala mu je tri voze zlata, koliko pa drugih dragocenosti. Ko pride v volčji grad najde i tam vse polno gospode ktero je rešil. Ti so ga ravno tako dolgo časa gostili in mu skazovali vso mogočo čast. Ko je odhajal dali so mu tri voze zlata v dar. Tudi v lisičjem gradu našel je samo veselje. Tu so mu ravno tako postregli, ko v onih gradeh, ter mu takisto dali tri kola zlata. Prišel je do brodarjev, ki sta ga tudi z neznanim veseljem pričakovala — njega sta zadnjega prepeljala — potem pa šla odrešena, kam njiju je vleklo srce. V domačih deželah pozvedoval je za brata a zvedel ni nič. Pride v veliko mesto, kjer so ravno namenili vesiti dva tolovaja ktera je kraljevič na mah spoznal za svoja brata. Hitro gre k sodnikom. Pove jim kdo je in je vpraša za koliko denarjev bi spustili ona hudodelnika. Gospodje odsvetujejo sinu svojega cesarja na vso moč naj ne odkupuje tolovajev, a slednjič si premislijo ter mu rečejo, da le tedaj odkupi tolovaje če nanja nasiplje toliko zlata da bosta v njem od pet pa do temena. Kraljevič sesiplje za oba brata šest vozov zlata — in ni se mu smililo, da njiju je le rešil. Peljejo se dalje; starejša brata pa se tiho dogovorita kako sramoto jima zna brat doma pripraviti, če razodene kako ju je našel ker tudi onadva sta kraljeviča na prvi hip spoznala. Zategadelj skleneta se ga znebiti ... ga umoriti. Dospevši v gosto šumo planeta nanj in ga zmlatita da na pol mrtev obleži. Pobereta mu čudovito sadje, ter se odpeljeta ž njegovimi zakladi domov. Stari cesar ozdravi, takoj po zavžitku omenjenega sadja in vsled tega pozabi najmlajšega sina, o katerem mu starejša ničesar nista hotela povedati. Nek gospod pa prijaše do pol mrtvega kraljeviča, zmije mu rane, mu je obveže in ga odvede seboj. Ozdravel je kmalu in ostal pri svojemu rešitelju za hlapca. Preteklo je nekaj let in starejša brata sta mislila, da je obležal brat mrtev, ter je od vseh pozabljen. Nekega dne pripelje se pa tuja kraljičina in vpraša kralja kteri kraljevič je bil v peklenskem ogradi, ter od ondot odnesel zdravilno sadje. Starejši sin reče brž da je bil on tisti. Kraljičina zahteva naj pokaže kako znamenje, ali konči pove kako je tam; ta pa je v eno mer glodal: da je strašno lepo in prijetno tam druzega pa nič ni znal. Ko mu kraljičina slednjič odvrne da on gotovo ni bil v zakleti deželi, stopi srednji brat pred njo in zagotavlja, da je on bil tam. Ker pa tudi ta ni mogel nič dokazati s svojim govorom, reče tujka i njemu, da ni bil nikoli v zakleti deželi. Zazvedel je tudi najmlajši brat o tuji kraljičini. Šel je torej v cesarjev grad in ji pokazal polovico zlatega prstana. Ona zakliče vsa vesela: «Tale je bil, ki je rešil mene in vso mojo deželo!» Stari cesar to slišati, ga spozna, ter se močno razveseli. Kraljevič se zdaj oženi s zlatolaso kraljičino in odide v njeno deželo. Okrutna brata sta se pa skrila od doma, ter šla na boj kjer sta v kratkem zgubila življenje. Stari cesar slišavši o hudobnem počenjanju starejših sinov se ni mnogo žalostil za njima temveč je rekel: «V jamo pade kdor jo drugemu koplje!»
Lisica, volk in jež[uredi]
Lisica sreča volka in ga nagovori: «Stric moj, kaj se držite tako žalostno?« «Kaj me vprašaš?« odvrne klaverno volk, «saj mi ne moreš pomagati, jaz vem za pečenko pa do nje ne morem!« Gresta, ter prideta pred debelo dupljasto drevo v katero se je bil zatekel kozel. — Lisica potrka po skorji in zazove: «Kdo je notri hodi ven!« Kozel pa ne gre, ampak se odreže: «Jaz sem jarec kozoderec vsega sela poglavar, roge imam, kakor vol razkosam te, ko repo vržem te da jekneš.« Oba se grožnje zbojita in od lazita. Naletita pa na ježa, ki njiju vpraša od kod tako hitro prideta. «0j jaz sem počasen pa si predrznem prej pečenko izvleči ko vidva!« Gredo vsi pred drevo in jež pokliče: «Kdo je notri pridi ven!« Kozel odgovarja: «Jaz sem jarec itd.» ter ne gre iz skrivališča. Jež se pa vrže v klopko, pa se zataklja v dupljo. Kozel se tega preplaši in jo vdere ven kjer sta ga volk in lisica začapnola in ga nesla v stran. — Ko jež prihiti, sta onadva že pohrustala kozla in volk zasmehljivo pokaže ježu črevesa, ki so njima bila ostala rekši: »Tisto je njegov delež.« — Jež vidi, da sam proti takim hrustom ne opravi ničesar. Reče tedaj, da morata pred sodnika, ki bi jima dognal pravdo. Jež je znal, kje je lovec nastavil past in zapelje drugi dan zgodaj volka tje. Past pa je bila s peskom posuta in nevidljiva. Jež kaže volku: «Glej tukaj notri spi sodeč,» ter rahlo s tačico po pesku pogladi govoreč: «Vstanite vstanite gospod sodeč!« — pa nič. Ko še malo čakata, je volku predolgo trajalo; reče torej ježu: «Čaj grem ti jaz tvojega sodca budit!« reče, in vdari s taco po nastavljeni pasti, ki se sproži in ga za taco vjame. Hudo je stokal volk — pa zastonj! Stran grede se mu jež nasmeje in reče: «Pomni kako boš drugikrati gospodo budil!«
O čudodelni vodi[uredi]
Živel je siromašen oče, ki je imel tri sine. Ker se ne morejo več doma preživiti pošlje jih služit. Preden odidejo, zabiča starejšima, naj posebno na mlajšega pazita; za tega je bilo starcu najbolj milo, da je moral v tuje roke. Na pot jim da tri škorce zadjega ovsenjaka. Ko v senci na poti počivljejo zaspi najmlajši brat, onadva pa, ki sta ga na skrivnem črtila vzameta mu kruh in ga pojesta. Ko se zbudi in svojega kruha išče smejeta se mu škodoželjno in mu zabavljata, da je v spanji nevedoma kruh pojedel. Gredo dalje in mlajši gladu omaguje. Prosi brata malo kruha, a ne dasta mu nič. Ker sta ga že zdavno črtila zavolj lepše postave, posebno pa zaradi bistrih oči reče eden: «Če nama daš eno oko dobiš kruha!» Mlajši brez obotavljanja privoli. Čez nekaj časa prosi v novo kruha in zopet mu reče starejši: «Oddaj še drugo oko, pa ti ga dam!» Za majhen košček mu ga mladenič odda. Ko pa prosi v tretje zakričita nad njim, naj molči ker še z lastnimi očmi po svetu ne gleda. Vržeta ga na tla, iztakneta mu obe očesi ter ga zapustita. Gladen in pol mrtev, grozne bolečine tava mladenič dalje, pa pade v nek vrelec. Splazi se zopet ven, napije se vode in začne si krv z lica in oči zmivati. Naenkrat se mu zazdi, da zopet nekoliko vidi; hitro še si nekolikokrat. Oči zmoči in v istini postane gledajoč — da — dobil je še bolj čiste oči ko jih je imej prej. S to vodo si napolni čutaro in gre dalje. Najprve se zaleti vanj bučela; bila je slepa. Pomoči jo trikrat in bučela zadobi v novo pogled ter mu reče: «Ko boš v sili le pokliči me; se vsemi tovarišicami ti hočem pomoči.» Gre nekaj dalje, pa najde na poti slepo miš; tudi njo ozdravi. Skoz šumo idoč, pa naleti na oslepljenega volka in tudi tega ozdravi. Ta se mu zahvali kakor bučela in miš in zbeži v hosto. Mladenič stopi pri nekem gospodu v službo. Po naključju služila sta tudi njegova brata tam. Ker je imel gospod lepo hčer in je ta posebno najmlajšega brata obrajtala, črtila sta ga še huje. Imel je gospod neznano dosti snopja, katero so morali ljudje mlatiti. Starejša brata, pa gresta k gospodu in rečeta: «Najin brat zna tako skrivnost, da je vse snopje eno noč zmlačeno če le hoče.» Gospod ga pozove predse in mu reče: «Če zmlatiš vse snopje, dobiš zraven žita še sto goldinarjev, drugače te pa stiram!» Žalosten gre mladenič na skedenj, pa se joče, da bo zgubil zaradi bratov dobro službo. Pride miška in ga pita zakaj je tako otožen. Ko ji pove svojo nezgodo, pozove miška vse svoje znanke, da jih je vse črno bilo. Te so luščile klasje tako hitro, da so do jutra vse zluščile. Mladenič je dobil mnogo žita in sto goldinarjev. Drugi dan gresta brata k gospodu in rečeta: «Najin brat zna v eni noči tak grad iz voska narediti kakor je vaš.» Gospod ga pozove in reče: «Če mi narediš do jutra tak grad iz voska, kot je moj dobiš za plačo sto goldinarjev — inače pa zgubiš službo!» Jako klavern gre ta iz grada, kar ga najde bučela, ki jo je bil zvračil in mu obeča pomoči. Pozvala je vse čebele in te so naredile čez noč na dvorišču tako lep gradič, da se zarana gospod kar nagledati ni mogel in je vesel dal mladeniču obečano plačo. V tretje gresta jalna brata k gospodu in rečeta: «Brat zna toliko volkov pozvati, kolikor jih le hoče.» Gospod mu tedaj reče: «Če do jutra pozoveš toliko volkov, da jih bo dvorišče polno, dobiš sto goldinarjev drugače pa te stiram!» Prestrašen odide v hosto, najde tam zvračenega volka in mu potoži svojo silo. Volk odbeži in zbere toliko svojih tovaršev, da jih je bilo daleč krog gradu vse črno. Nikdo ni smel iz gradu — le jalna brata vržeta se predrzno na nje — a v trenutku so ju raztrgali. Grof to videti, se tako teh zveri prestraši, da obeča svojo hčer mladeniču za ženo, če zopet odpravi vso zverjad. Mladenič je poslal volke v lese nazaj in s tem pridobil ženo in grad, v katerem je dolgo in veselo živel.
Najboljša služba[uredi]
Imovit kmet, želel je svoje posestvo prepustiti enemu svojih sinov. Ker je imel tri jim reče: «Idite po svetu, kateri pride za leto dni z največ denarji domov, njegovo bodi vse moje imetje!« Kjer so trije sini, nameri se časih, da se dva bolje ljubita, tretjega pa mrzita ali ga celo črtita. Tudi ta starejša brata gledala sta mlajšega le po strani. Ko pridejo do križpdtja, izvoli eden levo, drugi desno pot, najmlajšega pa stirata na srednjo stezico. Žalosten gre ta svojo pot dalje in zajde na večer v veliko dobravo. Ker ne najde izhoda, spleza na drevo in zagleda v daljini luč. Gre tje in najde malo hišo. Stopi v sobo, pa nikogar ni bilo tam. Na mizi je bilo jedi za enega človeka. Nekaj časa čaka, ker pa le nihče ne pride, vsede se k mizi in poje in spije dobro večerjo, rekše, da bo že pozneje prosil odpuščenja. Zraven jedi najde tudi malo molitveno knjižico. Vzeme jo v roke in jo ravno do polnoči prečita. Zdaj zabuči veter okrog hiše in v sobo se privali grozna kača, ki vpraša prestrašenega, če ji hoče služiti. Druzega opravka bi ne imel, ko vsak dan enkrat ono knjigo pre-čitati ter ohraniti sobo snažno; jedi in pijače bi pa vsak dan dobil obilo. On brž privoli in jo prosi za toliko penez, da bi doma očetvino dobil. Kača mu obeča in odide. Od zdaj je našel vsak dan mizo trikrat jedi in pijače polno — pa je vestno molil in težko čakal konca leta. Nekega večera pa pride kača že z žensko glavo, prinese mu mošnjico denarjev in reče, naj le brata prej svoje peneze preštejeta, zatem še le on svoje. Doma ga že vsi posmehljivo pričakujejo. Brata sta pripeljala svoje denarje, vsak polno vrečo, on pa je prišel peš in prinesel le majhno, sloko mošnjico. Sredi sobe pa jo odpre in počne denarje na kup vsipavati, ter ne jenja prej, dokler ni imel več, ko oba brata skupaj. Vsi strmijo nad čudodelno mošnjico, oče pa, ki bi le nerad prepustil najmlajšemu celo posest, reče: «Odidite zopet; kateri bo za leto dni prinesel ravno tako dolgo verigo, da bo segala okoli mojega zemljišča, tega bo gospodarstvo.« Sinovi se v drugo razidejo, in najmlajši pride zopet h kači. Za plačo je izvolil omenjeno verigo. Tudi to leto je molil iz knjige in slednjič dobil zaželjeno plačo. Brata sta si vzela skrivoma na tuje mero seboj in dala tam napraviti tako verigo — a eden je imel za tri glive predolgo, drugi ravno za toliko prekratko. Najmlajši pa potegne iz žepa kratko verižico in gre okoli posestva. Kakor je on šel, tako se je verižica natezovala in tako je bila ravno prav dolga. Sedaj reče oče nevoljen: «Kateri za leto dni najlepšo snaho pripelje, ta bo gospodar!« Vsi se zopet odpravijo. Najmlajši pa pride v tretje h kači v službo, ki je bila že do pasa neizrečeno lepa ženska. Ko ji mladenič razodene svoje želje, reče mu ona, naj šele v tretje zvesto služi in vse bo dobil. Pridno je molil in težko čakal konca tretjega leta. Prišel je zadnji dan. Zvečer ob ednajstih močno zagromi in vsa okolica se razsvetli ko ob belem dnevu. Mila godba se začuje. V sobo k mladeniču pa stopi lepa kraljičina, ki mu reče: «Sedaj sem tu, kakor si me želel; rešil si mene in moje začarano mesto — in jaz bom tvoja žena, če bo tebi prav.« Neizrekljivo vesel pelje se drugi dan mladenič s svojo nevesto v zlati kočiji domov. Starejša brata sta bila že oba doma z ženami, ko so vgledali zlato kočijo, mislili so, da se pelje kak kralj. Kako se pa začudijo, ko vgledajo v njej svojega zaničevanega brata in njegovo prelepo nevesto. Kraljičina pa je rekla osupnjenima bratoma: «To posestvo naj ima, kateri hoče; nama ga ni treba, ker imava vse kraljestvo.« Doma sta se zaročila, potem pa se odpeljala v rešeno mesto nazaj, kjer še dandanašnji veselo živita, če še nista umrla.
O ubogem čevljarji[uredi]
Nekdaj je živel prebrisan čevljar. Pisal se je za Škrjanca in po pravici: pel je vedno, zmiraj je bil dobre volje dasi dostikrat ni imel česa prigrizniti. Ker pa je zaslišal da so v judskihih deželah židje zlato škrinjo zaveze zagrebli v puščavi, bi jo srčno rad našel in izkopal. Napravi se torej na pot, gre vedno proti vzhodu in pride v deveto deželo. Denarja ni vzel nič seboj na pot — ker ga nič imel ni — moral je tedaj beračiti. V velikem mestu pa pride v kraljev grad in pove da je najučenejši v svoji deželi in gre zaradi tega v judske kraje iskat zakopanih zakladov. «Dobrodošel,» reče kralj, «če si tako učen, moraš tudi tate ločiti od pravičnih. Poslušaj tedaj! Imel sem zlati prstan, ki je imel kameno oko svetlo ko beli dan; ta je več vreden ko vse drugo moje zlato, pa vkradli so mi ga ničvredneži a ne vem kateri.» Čevljar veli naj mu dajo posebno izbo tinte in papirja in če mu dobro postrežejo bodo najkasneje v treh dneh zvedeli od njega kdo je tat. Prstan pa so vkradli trije kraljevi strežaji. — Škrjanec začne nekaj črčkati, pa ker je le slabo pisal razlije tinto po papirjih, razmeče vse po sobi ter hodi sem in tje, kot bi bil globoko zamišljen. Ko mu strežaj prinese večerjo, si izmisli da je en dan že preč — in zavpije: «Hoj! Enega že imam!» Sluga se vstraši in tiho odlazi. Drugi dan mu ni hotel več prvi strežaj jesti nositi. Ko mu drugi prinese večerjo in prižge luč — reče čevljar: «0j imam že dva!» — Mislil je namreč dva dni. Tretji dan pa prinese tretji strežaj večerjo. — «Aha!» zareži Škrjanec, «imam že vse tri, kaj bo zdaj!» Sluga se grozno vstraši, ker sta mu tudi njegova tatinska tovariša povedala, da ju je učenjak ročno spoznal. Obeča mu za vsakega izmed njih po sto goldinarjev ako jih ne izda, ker bi drugače vsi izgubili glave. «No naj vam bo,» pravi čevljar, «ker sem jaz ročno spoznal kaki ptiči ste, vas ne zatožim ako se poboljšate in nikdar več ne kradete.» Kralj pa je imel majhnega belega psa; čevljar vkaže strežajem, naj mu tega psa vjamejo in prinesejo. Ko to store dene v vsedeno mast prstan, vrže mast s prstanom vred psu, ki je požrl vse vkup. Pomirjeni gredo sluge v stran — Škrjanec pa pozove kralja in njegove ministre ter veli: «Kralj vi imate belega psička in v njegovem trebuhu je dragoceni prstan!» — Kmalo so vbili psa ter prinesli prstan pred kralja. Kralj sam ni znal kako bi nadaril tako učeno glavo; torej mu reče: «Ako mi dovedeš živega roparja Harambašo pred mene, pa ti rad dam polovico kraljestva; ta ropar mi je pred več leti ukradel edino hčer in nihče ne ve ali je še živa ali ne.» Kaj si je hotel, pobral je kopita iznenaden Škrjanec in ves poparjen in klavrn odlazil iz mesta, ker nihče ni vedel kje biva Harambaša in če bi ravno bil kdo vedel, ga ni upal ovaditi. Hodil je že dolgo po deželi in tu pa tam za njim pozvedoval. Slednjič še je v veliki šumi (gozdu) zašel — in še le zvečer v mraku je našel sredi loga lep gradič. Gre v njega — pa ne najde nikjer ne žive duše — dasi so bile v vseh sobah velike mize pogrnjene in polne dišečih jedi. Vsede se torej za mizo in pridno sega v skledo — kar pride zalo dekle v sobo in ga vpraša, kako je zašel tu noter v roparski grad Harambašin. On ji vse pove od konca do kraja, dekle pa mu razodene da je ravno ona hči tistega kralja in mora zdaj biti roparska kuharica, ter bi že zdavnaj zbežala pa ni vedela kod in kam. — Da bi ga nihče ne našel, povezne dekle na njega kotel v kterem je bila kuhala meso. Roparji pridejo domov in ž njimi prišli psi zavohajo Škrjanca. Harambaša, srdit ropar z dolgimi mustači zadere se nad dekletom: «Kaj si tega berača tukaj prikrila? Za kazen boš ga še nocoj živega ravno v tem kotlu skuhala — in on mora si sam nanositi vode!» Kaj je hotel? Šel je po vodo na dvor in je prinesel parkrat, ona se je pa bridko jokala. Ker je bil Škrjanec vender prebrisane glave reče ji naj gre hitro ž njim na dvor. Tam je bil videl več snopov slame in ročno posloni dva na vodnjak, ter enemu dene svoj klobuk na vrh drugemu pa priveže njeno ruto — potem pa se oba po prstčh splazita iz dvora. Roparji so videli tista snopa, pa ker se je že precej stemnilo so mislili, da se onadva tam jočeta ali tolažita in še le ko se navečerjajo gredo na dvor ter zapazijo sleparijo. Ona dva sta med tem že daleč odbežala in sta ravno prihitela do široke reke, ko zaslišita od daleč roparje kleti in za seboj teči, pa vgledal ju še ni nobeden. Ker je v vodi rastlo trstje odreže Škrjanec hitro dve cevi in oba stopita do pasa v vodo. Ko pridejo roparji blizo podurneta se oba pod vodo: dihala sta namreč skozi omenjene cevi. — Roparji ju niso našli, ter so zopet odhiteli. Srečno sta prebredla vodo in tudi na zdravem dospela v kraljevo mesto, kjer je oče na prvi pogled spoznal svojo hčer. Da bi se skazal hvaležnega obljubi kralj Škrjancu svojo hčer za ženo; pa prej se ne bi smela poročiti, dokler ne bi roparja živega spravil pred kralja. Kraljičina je večkrat pravila, da je imel Harambaša nekje daleč brata ki se je zval Patoglav in ta je bil ravno taka roparska glava. Škrjanec si je to dobro zapomnil, vzel je dvanajst hitrih jezdecev seboj, ter se napotil proti Harambašinem gradu. Ko že prijašejo blizu gradu, poskrijejo svoje konje in gredo peš pred Harambašo. Škrjanec stopi ponižno predenj se mu nakloni in reče: «Gospod Harambaša! Zaslišite žalostni glas, da leži Vaš brat gospod Patoglav na smrtni postelji. Rad bi počival v hrastovi krsti in nas je torej poslal k Vam da mu izberete najdebeleji hrast v svojem logu.» Harambaša se močno ustraši, a vender gre z več roparji v gozd in zaznamna lepo drevo koje so omenjeni dvanajsteri junaki začeli podirati. Hitro so ga imeli na tleh in drugi dan bila je že krsta za silo zdolbljena in tudi pokrov že narejen. Harambaša je prišel sam gledat koliko so že natesali in se začudil da so že gotovi, a Škrjanec klavrno reče: «V naglici smo pozabili vzeti Vašemu bratu mero za rakev — zdaj pa ne vemo kako bomo brez mere . . . .» «Eh pa naj bo!» potolaži ga Harambaša «moj brat je ravno tako velik ko jaz; se pa jaz vležem v krsto, da vidite je li predolga ali kako.» Komaj se ropar vleže, že so primaknili krov in ga zabili s čavlji na krsto, ročno so zaseli konje in z krsto oddirjali proti domu. — Da se ropar ne bi zadušil so že prej navrtali pokrov. Ko so roparji seznali kaj se je zgodilo z glavarjem, so se vsi poparjeni razšli in cela okolica je imela zopet mir. V kraljevem mestu pa so Harambašo obesili na glavnem trgi. Kralj bi še vender le rad odlašal s poroko. Zatorej pozove Škrjanca in mu veli: »Zaprl te bom v posebno izbo kjer bo v prikriti kletki ptič; ako si res tako prebrisan da zaslužiš mojo hčer, boš tudi mogel v treh dneh uganiti kak ptič bo notri.» Kralj pa je imel v kletki škrjančeka. Pretekla sta že dva dni a Škrjanec še nič ni slišal ptiča peti, kako bi ga torej spoznal; videl ga pa tudi ni, ker je bila kletka v nekaki omari skrita. In tretji dan je bil ves pobit; začne torej sam seboj govoriti: «Kaj bo. kaj bo s teboj ubogi Škrjanec? tretji dan si že zaprt ne diši ti ne jesti ne piti — oj!» Kralj je ravno pri vratih poslušal in začul te besede. — «Je že uganil — že ve da imam škrjančeka v kletki. Alo! Na gostovanje!« Koj drugi dan bila je poroka — in tri dni potem so Škrjanca kronali za novega kralja v deveti deželi.
Deseti brat[uredi]
Bilo je v starih časih, ko je smrt večkrat še vidno hodila po svetu, da je imel vbog kovač devet sinov. Ko se mu narodi deseti, ne more nikjer dobiti botre. Ker ga že več dni imajo nekrščenega doma, reče kovač svoji ženi: «Dasiravno je najino dete deseti brat in zaradi tega ne more dobiti kuma ne sme vender brez krsta ostati. Ponesem ga tedaj sam h krstu.« Žalosten gre proti cerkvi. Med potoma ga sreča velika suha žena, ki ga vpraša zakaj je tako pobit. «Kaj bi ne bil,» odvrne siromak, «ker ne morem svojemu desetemu sinu dobiti botre.» — Smrt, ker ta je bila sloka žena reče: «Če hočeš mene vzeti, grem ti rada — a vedi, jaz sem smrt!» Kovač je zadovoljen. Gresta tedaj v cerkev, kjer dete krstita. Smrt mu naznani, da to dete ne bo imelo nikdar stalnega življenja, kakor noben deseti brat ne; naj bi ga torej dal v šole učit se zdravništva. Minilo je dosti let in deseti brat je postal zdravnik. Ko je začel sam zdraviti, sreča nekdaj zvečer v mraku smrt, ki se mu naznani za njegovo botro in ga zaprosi naj jo nese v bližnje mesto. Sama se jako boji psov, ki imajo dvoje oči; ti jo namreč vidijo, ter jo lajaje ovadijo; če pa jo on nese, je psi ne vidijo. Za nošnjo obečala mu je posebno dolgo življenje. Ko jo je nesel proti onej hiši, kjer so imeli bolnika tulili so vsi psi. A ko je stopil v hišo, umrl je takoj bolnik, ki je že tri dni umiral — mladi zdravnik pa je šel prepaden domu nazaj. Preden sta se s smrtjo ločila mu še reče: «Ker sem ti botra, bom tvojim očem vselej vidljiva. Za dar pa ti dam, da boš spoznal vsakega bolnika kteri bo še za ozdravljenje. Kjer me vgledaš pri bolnikovem znožju stati, le zdravi če pa bom pri zglavju le odidi.« V kratkem je bil deseti brat glasovit zdravnik. Poznali so ga kmalu po vsej deželi in le najvišjo gospodo je vračil ali zdravil. Kjer je videl smrt pri nogah, ozdravil je gotovo, kjer je pa stala pri glavi tam se niti lotiti ni hotel in tako mu ni nobena vračitva spodletela. Čez nekaj let je zdravnik s celo obiteljo silno obogatel. Zbolel pa je stari kralj tiste dežele. Hitro pošljejo po učenega zdravnika. Kralj mu silno bogato plačo obeta, če ga le še tokrat zvrači — ali kaj — smrt stala je pri kraljevi glavi. — Vračnik hodi več časa zamišljen po sobi, slednjič pa zmisli zvijačo, s katero bi vkanil božjo deklo. Tiho zapove služabnikom posteljo jako hitro obrniti, tako da je smrt nakrat stala pri kraljevih nogah. Zdravnik pa reče: «Lehko vas ozdravim, še danes boste okrevali.« Smrt nevoljna odide. Ko pride deseti brat od kralja, prime ga njegova botra, ki ga je pred vrati čakala, za roko in ga pelje s seboj. Po dolgej poti prišla sta v čuden vrt, v katerem ni bilo ne drevja ne trave. Bile so grede na kojih so gorele sveče vse različne dolgosti. Tu reče smrt desetemu bratu: «Glej, tu so sveče ljudi, ki kažejo dolgost njihovega življenja. Tale dolga sveča je bila tvoja, a ona ki pogašuje bila je kralja, ki si ga ti ozdravil proti moji volji. Sedaj vama moram zamenjati sveči, ti dobiš kraljevo on tvojo!» Ni se dala nikakor preprositi; toliko še mu je dala časa da je na zemlji vredil svoje zadeve, zatem pa ga je tihoma vzela za vselej. Od tistih dob pa se smrt ni več človeškim očem prikazala, ampak hodi še dandanes nevidljiva med nami.
Otroci nesrečne kraljice[uredi]
Bil je kralj, ki je imel edinega sina. Ker se je že sam jako postaral, želi kraljestvo sinu prepustiti. Sin pa še ni bil oženjen in še tedaj ni mogel prevzeti vlade. Gre torej z dvema ministroma po svetu iskat si pridne žene. Daleč od doma pridejo v velik gozd. Približala se je huda ura in strašno je začelo grmeti in bliskati. Kraljevič veli enemu ministru naj spleza na drevo in pogleda kje je najbližnja hiša. Na vršiči vgleda daleč nekje brleti majhno lučico. Gredo proti tisti strani in dospejo do male bajte. Stopijo k oknu in poslušajo tri šivilje; prva pravi: «Kako se pač nam slabo godi; ko že vse okrog spi. moramo še me delati in skrbeti; pri vsem tem jedva toliko prislužimo. da preživimo starše in sebe. Ko bi le tako srečna bila. da bi kraljevega kuharja dobila za moža; godilo bi se nam bolje in bila bi zadovoljna.« — Druga odvrne: «Če bi si želela ti kraljevega kuharja hotela, bi jaz kraljevega peka za moža.» Tretja pa dostavi: «Jaz bi pa le s kraljevičem samim bila zadovoljna; rodila bi mu sinčka z zlatim križcem na čelu in dve hčerki s srebrnimi zvezdicami na prsih.» Potniki to slišati potrkajo na okno in prosijo prenočišča. Dekleta odprejo vrata; starejši sestri prepustite svoji postelji ministroma, najmlajša pa odloči svojo kraljeviču. — Zarana prinesejo deklice potnikom zajtrk; starejši ministroma, najmlajša pa kraljeviču; prinesla mu je najboljših jedi kar jih je le mogla v naglici dobiti. Starejši sestri dobili sta v dar po dva tolarja, mlajša pa dva svitla zlata. To je sestri posebno v oči zbodlo. Zdaj se vrnejo ti gospodje zopet domu. Kraljevič da pozvati one tri deklice. Tem je postajalo tesno v prsih; slutile so da so bili tisti gospodje od kraljevega spremstva in da so menda celo njihov razgovor čuli. Najstarejša mora prva pred kraljeviča. Strahljivo in bojazljivo se mu bliža. Kraljevič jo vpraša: »Kaj ste govorile včeraj kratko prej ko so trije potniki k vam prišli?» — «Prav nič slabega milostivi gospod kraljevič!» odvrne dekle; po njej je pa kar zgorelo, ko je slišala da se niso nič vkanile zakaj morajo v grad. Ker kraljevič dalje poizveduje, mu ta primorana vse razodene. Slednjič tudi o sebi, da si je želela kraljevega kuharja za moža. Kraljevič nato zakliče in kuhar pride v sobo. Kraljevič mu zapove: «Tu imaš ženo, če pa ti ni za njo spravi se takoj iz mojega kraljestva!« Ker je bilo dekle lepega obraza, prijala mu je na prvi pogled, tako da jo je srčno rad vzel. Ko gre starejša s svojim kuharjem mimo sester mislita si te: «Bog se naju vsmili — to že peljejo — menda k smrti!» Zdaj gre srednja v sobo in tudi ona mora vse povedati; tudi pek je zadovoljen z zalim dekletom. Ko mora najmlajša pred kraljeviča in jo ta izprašuje ko prej njeni sestri, brani se ta najdolže obstati včerajšnjo govorico. Slednjič, ko vidi da mora vender resnico golčati, razodene trepetaje, da si je želela v šali kraljeviča za moža. Ganjen in očaran krasote sramežljivega dekleta, sklene kraljič takoj vzeti jo za ženo. Reče ji tedaj: «Ne boj se draga moja, ti bodeš v resnici moja žena.» Zdaj je dekletu postalo še bolj tesno v prsih; ko pa vidi, da ni šala in da je nihče ne pelje k smrti spremeni se njen strah v čisto veselje. Kratko potem obsluževal je kraljevič ženitnino, ki je bila sijajna in vesela kot so kraljeva gostovanja sploh. — Starejši sestri sta mlajšej od zdaj še bolj zavidali vso to srečo, ter premišljevali kako bi ji zamogli škoditi. Kraljevič prevzame vlado in mora tudi čez nekaj časa v boj. Prigodi se pa, da dobi kraljica med časom, ko je bil kralj še v boji krasno hčerko, ki je imela sreberno zvezdo na prsih. Sestri, ki sta bili same navzoči, skrijete dete in podvržete — psička. Dekletce položita v škatljico in jo spustita po vodi; kralju pa pišeta, da mu je žena porodila na veliko občno žalost psička. Ves prestrašen jima kralj odpiše naj le varno skrbite za ženo, drugo bo že on uravnal. Čez nekaj časa pride domu in pita ženo za dete. Ta pa mu odvrne, da je ležala dva dni v omedlevici in torej ne zna za dete, ker ji je nečejo sestre pokazati. Kralj ji nič ne očita, še tolaži jo, razodene ji kar mu je znano, ter meni da je tako že božja volja. Škatljico pa je iz reke potegnil kraljev vrtnar. Ko najde lepo dete, je koj za svoje vzeme, ker sam ni imel nič otrok. On z ženo vred jo pa skrbno in z veseljem izreja. Preide leto in kralj mora zopet v boj. K nesreči imela je kraljica ravno ta čas poroditi. Kralj torej sestrama naroči prav skrbno kraljici streči in odide. Tudi zdaj porodi kraljica jednako hčerko s sreberno zvezdo na prsih. Sestri vzemete ji tudi to, dete denete v škatlo in je spustite po vodi. Pa tudi to dekle izvleče vrtnar iz deroče reke in je vzeme za svoje. — Ničvredni sestri pa naznanite kralju, do mu je žena v drugo porodilo psička. Ko se kralj vrne vpraša zopet ženo za dete, a ta mu odgovori ko prvikrat. Kralj pa vender nejevoljen postane in se zakolne, da neče več v tak čas odhajati od doma. Imela mu je žena v tretje poroditi in zdaj sklene kralj ne stopinje odslediti od doma. A znova je primoran hiteti na boj — v tem pa mu kraljica porodi zalega dečka z zlatim križcem na čelu. S tem detetom store nevsmiljeni sestri ravno tako kot z obema prejšnjima. Tudi to pride po naključju k vrtnarju. Kralj domu prispevši se silno raztogoti, ker spoznal je da tako ne bo imel nikoli naslednika. V svoji jezi da sezidati velik stolp in zapove v njega zazidati kraljico. Vrtnar je v tem času skrbno odgajal kraljeve otročičke. Ko je deček dopolnil sedmo leto, reče vrtnar ženi: «Zapustiva ta žalostni kraj; znal bi nama kdo še otroke vzeti, ker so v istini ko sami kraljevič in kraljične.« Vrtnar kupi na veliki gori lepo posestvo, preseli se tje in zasadi krasen vrt kakoršnega še ni bilo daleč okrog. Srečno je živel s svojo ženo in otroci več let, kar jim nenadoma umrje. Velika žalost polasti se ostalih, ker vsakdo se le težko in z bridkostjo loči od svojih. Sredi vrta naredijo mu grob; tam so se križala vsa pota, ki so peljala po vrtu; in po katerej poti bi tudi čez vrt šli, vselej bi lahko molili na njegovem grobu. Čez nekaj časa umrje otrokom tudi krušna mati. To pa zagrebejo pri vhodu na vrt, da bi lahko vselej na njenem grobu molili, ko bi šli na vrt, ali se vračali domov. Sedaj so živeli otroci popolnoma zapuščeni v divnem vrtu. Ni jim bilo sile za živež: krasen vrt jim je dajal sladkega sadja. Tu so še mladike cvetele, tam je že sadje zorelo in drugod je že zrelo po travi ležalo. Rastle so tu in tam krasnobojne cvetlice, ter razširjale prijetno vonjavo; po vejicah pa so skakljali tički in žvrgoleli mične pesmice. Nekdaj pride k njim prastara ženica. Jako se začudi prelepemu vrtu, žlahtnemu sadju in cvetju, slednjič pa reče: «Res je vrt da malo takih, a najznameniteji ni; manjka mu namreč treh reči in sicer: drevesa, ki samo od sebe prelepo gode, zatem ptičev, ki bi prevala resnico in pravico in zadnjič zlate vode.« To tako vname mladega kraljeviča, da sklene teh reči iti iskat. Sestri ga le neradi pustita, ker sta si v strahu, da bi se mu ne pripetilo kaj hudega. Mladenič ju tolaži in reče: «Na onole drevo obesim svoj meč; dokler ostane svitel, mi bo dobro; a ko bo zarjavel, vedite da bom nesrečen.« Daleč od doma pride do starega puščavnika. Tega vpraša za dober nasvet. Starec ga pouči kodi ima iti, da dobi zaželjene reči. Svari ga naj se ne da oplašiti od premnogih nevarnosti, ki ga še čakajo. Grmelo bo krog njega in bliskalo, a on naj se ne zmeni za vse to, ampak naj gre za jabolkom ktero mu bo dal; naj ga vrže pred se in kam se bo ono kotalo tja naj gre. Puščavnik mu še da povrh svoj blagoslov in deček gre dalje. Starček ga še enkrat opomni naj gre vedno za jabolkom do gore, tam pa naj se vleže — a bežati nikar, sicer je zgubljen; že šestindevetdeset jih je šlo po isti poti proti gori, vrnil se še nobeden ni. Deček obeča tako storiti in in gre srčno proti gori. Na podnožji se vstavi in vleže. Zdajci postane krog njega šum ropot in polom; kraljevič je tako iznenaden, da prestrašen kvišku poskoči in — v trenutku okameni kakor njegovi predniki. V tem ste hodili sestri pridno gledat na vrt meč. Nekega dne najdete jeklo zarjavelo. «Nesrečen ali celo mrtev je najin brat,» reče starejša sestra, «jaz ga grem iskat da ga rešim.» Mlajša ji brani jokaje, a vse nič ne pomaga. Starejša obesi poleg bratovega meča molek, ter reče sestri: «Kadar bodo molekove jagode krvave znaj da se mi je prigodila velika nesreča.« Srečno odide po svetu in tudi pride do istega puščavnika. Tudi njo pouči starec in ji da jabolko. Doma ostala je edina mlajša sestra in žalovala po bratu in sestri. V največo bridkost še najde nekega jutra na vrtu jagode molekove vse krvave. Zdaj se poda še ona na pot. Tudi ona pride k puščavniku, ki jo pouči in posebno posvari, da se naj ničesa ne vstraši. Ko pride pod goro in se vleže nastane krog nje ropot in grom, ona pa se še niti ne zmeni za vse to. Zdaj pride starka, ki jo je že nekdaj videla v domačem vrtu in ji reče: «Že štiristo let čakamo, a slednjič si vender prišla da nas rešiš. Tu imaš vejico čudnega drevesa, ki gode; vsadi jo na očetov grob. Tu pa vzemi ptiča pero, ki bo govoril resnico in pravico; priveži ga na vršič drevesu. Slednjič še dobiš steklenico zlate vode; vlij jo na materin grob. Tu pa imaš rožmarinovo vejico; ko greš mimo okamenelih postav hotela ti bo vsaka izpuliti jo a ne daj je! Tudi lastnemu bratu in sestri ne. Ta dva bodeta slednja. Spoznala ju bodeš, ker te bosta trdneje poprijela in ti vejico hotela iztrgati; ti pa jo drži trdno in ne izpusti!« Dekle vstane in gre mimo okamenelih oseb; vsaka poseže za dišečim grmičem — a ona ne izpusti. Ko tudi zadnji dve okameneli osebi ne morete dekletu rožmarina iz roke izpuliti, zasliši za seboj neznansko vriskanje in veselje. Vse osebe oživele so v trenutku in spremenile se v prave ljudi. Bili so to sami zakleti kraljiči, ki so se sedaj vsi tako neizmerno veselili. Tudi ti trije gredo domov; prej pa še so dobili od drugih v dar mnogo dragocenih srebernih, zlatih in demantnih posod. Doma na vrtu zasade vejico čudnega drevesa v očetov grob in privežejo ptičevo pero na vršiček. V kratkem izraste krepko drevo ki je lepo godbo razširjalo daleč krog sebe. Iz peresa pa postane ptič, ki je govoril resnico in pravico. Na enem konci materinega groba, pa je vrela zlata voda kvišku pri drugem pa se zlivala zopet v zemljo. Čez nekaj časa napravi kralj velik lov. Sestri nagovorite brata, da gre tudi on na kraljev lov. Bil je tako srečen, da je med vsemi lovci pobil največ zverjadi. Kralj ga zaradi tega povabi na obed. Pri jedi povabi mladenič vso gospodo za drugo jutro na planino, ker tam bilo je največ zverjadi. Ko se lova in pobijanja naveličajo povabi jih še k obedu. Sestri prineseta prvo jed v srebernih posodah. Kralj se jako začudi a ne reče nič. Pri njegovem obedu so še le najzadnji prigrizek prinesli v srebernih skledicah na mizo. Drugo jed prineseta v zlatih posodah. Kralj se še bolj začudi in prestraši, ter reče natihoma ministrom: «Gorje nam! Gotovo smo groznim tolovajem v pesteh. Drugi nima nobeden toliko bogastva in ga ne more imeti.« Ko pa kraljičini tretjo jed v demantnih posodah prineseta, se kralj ne more več zdržati in praša začuden kraljeviča: «Mladenič, povej mi vendar kdo si, ker takega bogastva ni v vsem mojem kraljestvu!« Preden mu še ta odgovori, začujejo iz vrta sem tako mično godbo kakor še nikdar do teh dob. Kralj in spremstvo hiti iz sobe na vrt, da bi od blizo poslušali mile glasove. A še niso dospeli skoz vrtna vrata, kar jih omami novo čudo. Vgledali so namreč zlato vodo pri materinem grobu; a še se ne nagledajo, kar še mileje zapojejo listi čudnega drevesa in jih vabijo dalje. Pohite pod drevo in se ne morejo načuditi temu čudu. Zdaj še se zglasi ptič v drevesinem vrhu: «Noč se nagiblje dan se bliža.« Še bolje ostrmi kralj in vpraša: «Kdo pa je neki ta?» Kraljevič mu odvrne: «Ptica resnice, ki ob enem vse ve kaj se godi po svetu.« «Ga smem nekaj vprašati?« prosi kralj dalje. Ko mu mladenič dovoli, vpraša kralj: «Povej mi ptič resnice, ali moja žena po krivici ali po pravici trpi?« Ptič odvrne: «Ona trpi po nedolžnem — in ti sam si največ tega kriv, ker si jo bil dal brez preiskave zazidati in si vse njenima zavidnima sestrama verjel« «Kaj pa je tedaj z mojimi otroci?« Ptič zakliče eno sestro in reče: «Pridi sem, odgrni prsi in pokaži očetu sreberno zvezdo, pa mu povej da si njegova hči, hči tiste uboge ktero je tako po krivici zavrgel.« Ravno tako se zgodi z drugo sestro in bratom. Kralj spozna na mah svoje otroke in jih z neizmernim veseljem pelje domov. Brzo da koprnečo ženo iz stolpa odzidati. Toliko je še živela, da je svoje otroke objela proti možu, pa svoje tresoče roke več stegniti ni mogla. Veselje jo je zamorilo — njena duša pa je zletela ko bel golob proti nebu. Sestri nedolžne kraljice pa je tudi doletela zaslužena kazen: kralj da navoziti veliko grmado in ju na tej sežge.
Kača in sodar[uredi]
Živel je nekdaj vbog pa priden sodar. Nek večer gre mimo skalnatega griča z dela domu — kar vgleda silno debelo kačo in zbeži. Ko zasliši, da ga kača nazaj kliče, gre začuden in plah nazaj. Kača mu reče: «Ne boj se me, jaz sem zakleta žena in ti me moreš rešiti, če greš z menoj v moj grad in se pozneje z menoj zaročiš!« Sodar ji vzeme zlate ključe iz ust in odpre pečino. Po dolgem hodniku prideta v grajske kleti. Po sodih je rastel starostni sivi mah. Kača mu veli naj na vsak sod le po trikrat vdari, potem pa naj gre k drugemu. Komaj je bil s tem delom gotov do polnoči. Zdaj gresta oba kača in on k mašniku, ki ju vpiše in potem trikrat okliče. Jako dosti ljudstva se je zbralo, da bi čudno nevesto videli. Ko se pa prikaže s svojim ženinom, ki je ves čas pobožno molil pobegnejo vsi v strahu. V cerkvi gre kača trikrat krog oltarja; prvič zagrmi tako, da se vsa cerkev strese — ko pa pride izza oltarja, imela je že žensko glavo. Gre v drugo; sedaj še bolj zagrmi, ona pa že do pasa kot ženska pride nazaj. Slednjič pa za oltarjem tako zagrmi, da se je vsa zemlja stresla, mesto kače pa je prišla prelepa v svilo oblečena grofinja nazaj in s to se je sodar zaročil. Pa tudi kameni grič se je v tistem hipu zopet spremenil v pravi grofovski stan kakršni je bil prej, ko je hudobna mačeha grofinjo — pastorko zaklela. Prejšnji siromaški sodar, pa je zdaj lahko v miru in sreči preživel svoje dni.
Nehvaležna brata[uredi]
V hudi bolezni obljubi bogat grof Bogu na čast sezidati lepo cerkev, če bo ozdravel. Ozdravel je naskoro, ter postavil krasno cerkev. Pa prej bi se ne smela v nji obhajati božja služba, dokler bi ne imel svetega ptiča, kateri ima zlato perje. Pa kje bi bil ta ptič, tega ni znal nihče v tistem kraju. Poslal je torej grof svoje tri sinove ga iskat, ter jim je dal dosti denarjev na pot. Na križopotji obesijo na drevo tri vence; kateri bi našel svetega ptiča, imel bi vedno svež venec, ostalih dveh bila bi pa suha. Tam se razidejo — a v bližnji krčmi sestaneta se starejša brata zopet. Tam pijeta tako dolgo, da zapravita ves denar. Bila sta prisiljena samo za hrano opravljati najtežja dela. Eden vlačil je vaškemu kovaču meh, drugi pa je šel z drvarji na planine drv sekat. Najmlajši pa je našel v neki samoti na pol podrto kočo; tu je živela stara ženica, katera ga pouči kod ima iti. Rekla mu je: «Tisti ptič je na Turškem, v podrti cerkvi. Ko prideš v cerkev vsedel se ti bo na levo ramo, ti pa ga primi z desno roko drugače ga ne dobiš, pa podvizaj se iz cerkve, sicer je tvoja smrt.» Mladenič gre v divje turške dežele, ter najde razrušeno cerkev. Tu je letal zlati ptič od oltarja do oltarja, ter lepše pel ko najmilejša godba. Ptič mu zleti na ramo, mladenič pa ga hitro prime in odhiti iz cerkve. Skočil je ravno preko cerkvenega praga, kar se zruši vsa cerkev s zvonikom vred, grofič pa vesel odhiti proti domu. Tam, kjer je prej stala na pol podrta koča, stal je zdaj lep grad v njem pa so bivale tri princesinje, katere so grofiču povedale da jih je rešil zakletbe. Vzel je vse tri s seboj. Medpotoma je tudi zazvedel o nesreči svojih bratov, dal ju poiskati, ter ju je sprejel kakor kralja, ne pa kakor sta si zaslužila. Dejal jima je, da si smeta izbrati žene izmed onih prncesinj, on je pa volil najmlajšo. Brata, ki sta bila od kraja vesela, postala sta s časom jako čemerna. Ko pa pridejo do križopotja, kjer so obesili vence, bil je venec najmlajšega brata še lep cveteč, njijina sta se pa popolnoma posušila. Vozna cesta peljala je zdaj okolo dolgega griča, preko katerega je držala bližnja Leska. Bratje izvolijo si peško pot, v tem ko prncesinje vozovi odpeljejo. Brata izkopljeta najmlajšemu oči. Ko prideta do vozov, zlažeta se da ga je zver raztrgala in požrla. Žalost bila je velika, ko sta raztrosila grozno vest. Zlati ptič ni nič več prepeval in je klavrno letal v novi kletki ob steni. Oslepljen grofič, pa je v tem onemogel ležal na samotnem griči. Kar priletita dva vrana in eden pravi drugemu: «Če bo tale prišel do bližnjega vrelca in se vrnil, mu še spregledava; drugače bo najina pečenka.» Mladenič to slišati lazi po vseh štirih dalje, pa pride do studenca. Tam si zmije oči in zopet postane gledajoč. Kmalu potem gre v tisti kraj kjer je gospodoval njegov oče, ter stopi pri nekem čevljarji za pomagača. V nedeljo ga vpraša čevljar če pojde k maši. Grofič se izgovarja, da nima obleke ter ostane doma. Pozneje pa le gre v cerkev. Ko je prestopil cerkveni prag, zapel je sveti ptič prvič odkar so ga bili spustili v cerkev, ter pel dokler je bil mladenič v cerkvi. Doma mu reče mojster, da mu je lahko žal ker ni šel v cerkev, bi saj slišal peti zlatega ptiča. Drugo nedeljo zgodi se ravno tako. Tretjo nedeljo postavil je grof k vratom stražo, da bi spoznal za koga voljo ptič vender zapoje. Tudi takrat prišel je grofič. Najnazadnje ptič je zapel, stražar pa si dobro zapomni, kje je mladenič pokleknil. Ko je vstal ter stopil skozi vrata vtihnil je ob enem zlati ptič. Stražar stopi za njim, prime ga za ramo pa mu veli: «Zdaj moraš z menoj, ker grof hoče vedeti zakaj zlati ptič ravno za tebe voljo poje.» Grof na mah spozna svojega najmlajšega sina, katerega je že več časa objokoval kakor mrtvega. Sin mu razodene nečloveško djanje svojih bratov, ob enem pa tudi prosi milosti za njijino pregreho. «Naj se sama sodita,« reče slednjič grof sinu, kateri se je moral do drugega dne skriti. Zvečer zbere grof sodnike, ter je vprašal, kako bi kaznovali tistega, kateri bi svojega brata sam oslepil, ter ga zapustil v smrtni nevarnosti. Vsak sodnik je izrekel grozno obsodbo, najgroznejo izrekla sta pa grofova sinova sama, ker sta menila, da je kdo drugi storil kaj takega. — Rekla sta namreč: »Tak hudodelnik ni boljšega vreden, da bi ga vtaknili v sod, ki bi bil od znotraj ves obit z ostrimi britvami in žreblji.» Kmalu potem oženil se je najmlajši sin z lepo princesinjo, starejša pa sta pretrpela grozno smrt katero sta želela drugim: spustili so ju v takem sodu z najvišjega hriba v dolino, da sta se razsekala na drobne kosce.
O zvitem tatu[uredi]
Nek oče je imel sina, pa je rekel naj gre po svetu, da bi se naučil kakega rokodelstva. Sin se je res odpravil po svetu in prišel v log v katerem so bili roparji. Ti so zaklali vola, pa so ravno kožo razprostrli na soncu, da bi se sušila. Glavar teh roparjev je bil stric tega fantiča. Deček gre k njemu pa mu reče, da bi se rad naučil krasti. Stric pravi: «Dobro, pa ostani pri nas!» Drugi so šli na lov samo fantič in njegov stric sta ostala doma, da bi kuhala meso. «Hajd! Ti idi po vodo, jaz grem pa po drva in kateri bo prvi juho skuhal in jedel, tisti bo potlej hajduški glavar,« reče stric. Fantič gre in prinese poprej vodo kakor stric, potem si pa v grmu vreže leskovo palico, pa začne strašansko udrihati po tisti koži, ki je visela na grmu in na vse grlo kričati: «Jaz nisem vkradel vola nego moj stric; prosim pustite me pri miru!» Tako je zmiraj kričal in udrihal po koži, juha in meso sta se pa med tem skuhala. Njegov stric in hajduki, ki so med tem prišli nazaj so mislili da je prišel gospodar tistega vola in fanta tepe, pa se niso upali k ognji. Ko se je juha skuhala, se je fant prav najedel potem pa se debelo nasmejal. Zdaj šele so prišli roparji, a ko so videli kako lepo jih je naplahtal, zbrali so ga za svojega glavarja. Tri leta so minula in fant je mislil, da zadosti zna, ter se je spet napotil v domovino. V tistem kraji pa je bil bogat grajščak, kateri bi rad seznal, kaj se je fant po svetu naučil. Zatorej vpraša očeta kakšno rokodelstvo sin zna. «Kakor je bil poprej kajrin, je še zdaj,» odgovori mu oče. «Pa vender, kaj se je naučil?« vpraša ga grajščak dalje. «Bi povedal,» pravi oče, «ali sram me je. Naučil se je namreč po svetu strašansko dobro krasti.« «Dobro!» reče grajščak, «bomo videli ali zna res tako dobro krasti. Mojega najboljšega konja mora iz hleva odgnati; ako ga vkrade, bo njegov in še 200 goldinarjev bo dobil od mene, ako ga pa ne vkrade, bom ga dal vstreliti, da bo vedel kaj se pravi z menoj norčevati!» Grajščak pa je postavil mnogo hlapcev pred hlev in vanj; enega pa je še celo posadil na konja. — Tat pa se preobleče v žensko opravo, vzame košarico, v njo pa dene sodček z omotno pijačo in gre pred hlev. — Ko pride tja, da vsem hlapcem piti in jih tako upijani, da niso sami zase znali. Tistega pa, ki je sedel na konji, počasi prime, pa ga postavi na tesarsko kobilo (stol na katerem tesarji tešejo), ter ga z vilami podpre, da se ne bi zrušil. Ko to napravi odveže konja in ponosno odjaha na svoj dom. Drugi dan pošlje grajščak po njegovega očeta in ga vpraša kaj sin doma dela. «Hm nekega konja je kupil ponoči in ga doma snaži,« odgovori oče. «Je že izvrsten tat,« odvrne mu grajščak, «na, tu imaš 200 goldinarjev, pa mu jih nesi. Jutri mora vkrasti moje vole, ki bodo na njivi orali. Ako tega ne stori, izgubi glavo!« Drugo jutro zapove grajščak svojim hlapcem naj gredo orat, ali pazijo naj, da ne pridejo ob vole. Blizu one njive pa je bila velika šuma. Tu noter se je skril fant ko mu je oče povedal da mora grajščaku vole vkrasti. Ko so prišli hlapci orat začne on žvižgati: «Čudo za čudom, čez nekaj časa bo pa še večje čudo.« Hlapci, ki so mislili, da je to kak nenavaden ptič, so ga hoteli vloviti, da bi ga nesli domov grajščaku, ter so šli za njim v šumo. Ko so bili hlapci že daleč v gozdu, se fant obrne, gre na njivo in tu pred njima voloma odreže repa, pa ju zadnjima vtakne v nosnice kurtasta, pa odžene domov. Drugi dan spet pošlje grajščak po tatovega očeta in ga vpraša kaj sin doma dela. »Kurtaste vole snaži,« odgovori oče. »Je že izvrsten tat, ali jutri mi mora iz dimnika vkrasti slanino.« Grajščak nastavi v kuhinjo lovca kateri bi naj stražil slanino. Tat pa pride ponoči nasloni na streho dolgo lestvico katero je prinesel seboj in pokaže skozi dimnik slamnatega moža. Najprvo ga pomoli, pol pa ga hitro potegne nazaj, v drugič ga porine malo več ko pol, a v tretjič, ko porine noge slamnatega moža na tla, lovec misleč da je ustrelil tata, teče hitro grajščaku povedat da je tat mrtev. Ali namesto tata je bila slama. Tat je srečno odnesel pete in pa slanino. Zopet pošlje grajščak po očeta, pa ga vpraša kaj sin doma dela; a ta mu veli da blatno slanino snaži, katera je večja kakor on sam in je jako debela. Grajščak je videl, da ga je spet tat prevaril, pa je rekel kmetu da mora njegov sin izpod grajščakinje vkrasti rjuho. Tat gre zvečer v grad in se spravi pod posteljo na kateri sta spala grajščak in njegova žena. — Ko je že grajščak sladko spal reče zviti fant prav z grajščakovim glasom: «Daj rjuho sem, jo bom jaz držal, da je tat ne bo mogel vzeti če pride.» Grajščakinja mu da rjuho in fant se spet počasi splazi domov. Drugo jutro pošlje grajščak spet po njegovega očeta, pa vpraša kaj dela sin. «Ravnokar je začel prati rjuho,» odgovori mu oče. «Ja res je velik lump!« reče jezno grajščak. «Ali še eno mi mora narediti, ako mi to naredi, ga bom dobro plačal; mora mi ponoči z moje roke vkrasti prstan.« Oče na to odgovori: «Je že dobro!« Kmet pove doma sinu, kaj mu je zapovedal grajščak, a ta se spet splazi v grajščakovo spalnico, spravi se v kosten (omaro) in tukaj posluša kaj se bo zgodilo. Ko prideta grajščak in njegova žena spat se pogovarjata, da bo imel grajščak do polnoči prstan a žena pa po polnoči; kateri bo imel prstan ne sme spati nego zmeraj bdeti. To je tat v omari prav dobro slišal. Ko je ura polnoči odbila da grajščak prstan svoji ženi in kmalu sladko zaspi. — Tat se splazi iz kostna, stopi k grajščakinji in ji reče kakor da bi bil grajščak, da mu naj da prstan, on bo lažlje bdel, ker od velike skrbi ne more spati. Grajščakinja, misleča da je njen mož, mu da prstan fant pa se lepo tiho spravi s prstanom domov. Ko zjutraj grajščak in njegova žena vstaneta, vpraša jo on kje ima njegov prstan. Žena pa na vso moč trdi, da ga nima, ker ga je po noči dala njemu, ko ji je rekel da mu ga naj da, da bo on bdel, ker ne more spati. — Zdaj še le je grajščak zapazil, da ga je tat zopet opeharil in mu odnesel njegov zlati prstan. Grajščak zopet pokliče tatovega očeta in ga vpraša kaj mu sin doma dela. «Zlat prstan prav veselo ogleduje,« reče mu oče. «Reci svojemu sinu,« veli mu grajščak, «da me je prav dobro nadelal in opeharil, ali še eno mi mora narediti. Danes grem nekam z doma pa mi mora posvetiti, da bom videl tri ure daleč ko bom šel domu. Ako mi tega ne napravi, dal mu bom odsekati glavo.« Žalosten pride oče domu in pove sinu kaj mu je naročil grajščak. — «Tako?» začudi se sin, «no to mi je še najlažlje.« Imel je grajščak namreč na bližnjem hribu pristavo in to je tat zažgal, ko se je grajščak zvečer peljal domov. Poslopje je jako gorelo in ogenj se je res videl tri ure daleč. — Grajščak je rekel, da je dobro napravil. Zdaj pa je dal grajščak pristavo na novo postaviti samo strehe ni napravil. Rekel je potlej tatu, da jo on mora pokriti v štiriindvajsetih urah, ali ne s slamo, ne z deskami, ne z opeko itd. Tako mu je naštel vse s čim ne sme pokrivati, samo o volovski koži ni nič omenil. Tat pa je šel v mesto, nabral mnogo mesarjev, potolkel vse vole v grajščakovem hlevu. Mesarji so odrli vole, a drugi ljudje so pa kože po latah in trameh pribijali. Ni še minulo dvajset ur, pa je bila pristava pokrita. Šel je grof gledat in se je že veselil da bo tata usmrtil, ali ko je videl da je že vsa pristava pokrita ga ni mogel kazniti. «Zvit si kakor kozji rog,» rekel mu je grof, «vse se ti je dobro posrečilo, pa zadnji dve si pogodil najbolje. Zagodel si mi pošteno, ter me s svojo prekanjenostjo skoro spravil na beraško palico. Zato ti ne morem nič druzega dati, kakor dobro spričevalo, da si res izvrsten tat!» Grajščak je zdaj postal pameten in ni več zahteval tako neumnih reči; tat pa je šel po svetu in še zdaj spričevalo kaže in krade.
Kako je nekdo prišel v nebesa[uredi]
Živel je svoje dni siromak, ki je bil jako radodaren. Imel je tri hlebce kruha. Vsak dan je prišel k njemu berač, pa mu je prvi dan dal prvi hlebec, drugi dan drugi, a tretji dan pa tretji hlebec kruha. Četrti dan prišel je zopet oni berač k njemu in ga je prosil vbogaime. Siromak mu ni imel nič druzega dati, kakor svojo suknjo in mu jo je tudi dal. — Berač bil je sam Kristus. — Kristusa je ganila siromakova dobrosrčnost, pa mu zato veli, da si od njega izprosi tri reči naj si bodo katere koli hočejo, pa se mu bodo precej izpolnile. Siromak ni dolgo premišljal nego ga je poprosil: «Dajte mi tako vrečo, da bo moral biti notri komur bom zapovedal in pa tako kladivo kateremu bom velel: Kladivo tolci! in bo samo od sebe mlatilo po onem kdor bo v vreči.« Za tem si je izprosil prt na katerem bi bil precej dober obed kadar bi ga razgrnil. Jezus mu je vse troje dal in je odšel. S svojimi darovi se siromak odpravi po svetu. Pride v velikem gozdu do neke hiše in poprosi prenočišča. Ljudje mu odgovorijo, da ga ne morejo prenočiti, ker pri njih vsako noč straši. Popotnik jim odgovori, da se strahov ne boji, celo nič, ter ostane pri njih. Potem si razgrne prt in začne večerjati. Komaj se navečerja, kar pride dvanajst peklenščakov, ki ga hočejo ubiti. «Vseh dvanajst v vrečo, kladivo ti patolci!» zavpije siromak. Kladivo razbija in udriha po vreči, hudobe pa cvilijo in prosijo naj jih izpusti, da mu ne bodo naredile nič hudega. — Ko se naveliča njihovega cviljenja jih strese iz vreče, a oni precej zbeže proti peklu. Prigodilo se je pa, da je siromak umrl. Prišel je na nebeška vrata trkat, ali sv. Peter ga ni pustil noter, češ da je prevelik grešnik. Siromak si je pa mislil: «Grem pa pred pekel, tam imajo dovolj prostora, me bodo že sprejeli.« Ko so ga peklenščaki zagledali, so se ga hudo prestrašili, ter so s tako močjo tiščali vrata, da so kremplji predrli. Starec pa je vzel svoje kladivo, ter jim kremplje zatolkel v vrata. Ker v peklu ni nič opravil, napotil se je zopet proti nebesom. Pa zopet ga odganja sv. Peter. Ko je svetnik malo odprl nebeška vrata, zagledal je siromak v kotu svojo suknjo, katero je podaril Kristusu, pa je naglo skočil noter, ter se vsel na suknjo. Vratar ga ni mogel spraviti ven, ker je venomer trdil, da sedi na svojem. Svetniki so se smejali, pa so ga pustili v nebesih, čeravno jih ni zaslužil. In tako je vender ostal gori.
O zlatem Jakopu[uredi]
Živela sta v neki vasi mož in žena. Bila sta zelo bogata. Ali vse njijino bogastvo ni ju moglo razveseliti, ker nista imela nobenega otroka. Pride pa v njijino hišo nek berač, ter ženo vpraša, zakaj je tako žalostna. Ona mu pove; berač pa ji reče, da bo v kratkem dobila otroka; mora ga imenovati Jakop, a ko bo deček sedem let star, prišel bo po njega. Ko je to izgovoril je odšel. Kmalo se je izpolnilo, kar je obečal berač. Žena res dobi zalega sinčka, ter ga da krstiti za Jakopa. Ko preteče sedmo leto pride berač nazaj. Žena otroka skrije v klet, beraču pa reče da je umrl. Starec ji odgovori, da deček ni umrl, nego da je v kleti skrit, naj ga le hitro pripelje. Ko žena vidi, da ni drugače in da mora otroka dati beraču gre v klet in ga pripelje. Ko se deček od svojih poslovi, prime ga berač za roko in še tisti dan prideta do neke krčme, ki je bila štiristo milj daleč od Jakopovega doma. Tu se deček seznani s sedemletno krčmarjevo hčerko, pa si obljubita, da se ne bosta nikdar ločila. Ali v jutro zapove berač dečku, da mora vstati, ker bodeta zopet dalje potovala. Jakop se poslovi od deklice, ona pa mu da v spomin zlato sonce. Kmalu prideta do starčevega doma. Starec pelje Jakopa na vrt, kateri je bil poln najlepših cvetlic, pa mu prepove, da za Boga ne sme nobene vtrgati, sicer bi ga hudo kaznil. Dečku se pa ena cvetličica jako dopade in že jo meni vtrgati, kar vse druge rožice zavpijejo: «Jakop vtrgaj mene vtrgaj mene!» Ko to zasliši stari čarovnik, pride na vrt, pa vbogega dečka tako pretepe, da je bil ves črn. Zdaj ga pelje na drugi vrt, kateri je bil poln lepega sadja ali tudi tukaj prepove mu trgati sadje. — Tu hoče Jakop vtrgati hruško, pa ga zopet izdajo druge, berač pa ga dobro namlati. Starec ga potem pelje v konjski hlev, kjer bi moral snažiti dva konja in belo kobilico. Tri dni je opravljal to delo. Tretji dan obrne se kobilica k njemu in mu veli: «Jakop! Hitro skoči v sobo, vzemi zlato sonce, zlato uzdo in zlato sedlo, pa me osedlaj in obuzdaj, vzemi si pa tudi krtači in krpo s katerimi snažiš konje. Ko bodeš to storil vrzi klobuk raz glave, pa jo pomoči v lužo na dvorišči, ali si jo dobro zavij z robcem, da ne bode nobenega lasu videti.« Jakop vse to hitro stori in zajaše kobilico. Tako je bežala, da so iskre izpod nje švigale. Ko se že precejo ddaljita, reče mu, naj se ozre in ji pove kaj bode videl. On se ogleda in vidi svojega gospodarja dirjati za njima. Kobilica mu veli, da naj hitro eno krtačo vrže predenj, nazaj pogleda in ji pove kaj bode videl. Jakop to stori, pa vidi za seboj samo skalovje in bregove. Za nekoliko časa reče mu zopet naj se ozre nazaj. Deček se ozre in vidi starca že tako blizu, da bi ju mogel zagrabiti. Kobilica mu de, naj še drugo krtačo vrže predenj, a ko se ozre vidi za seboj same gozde. Čez nekaj časa se zopet ozre in zapazi starega čarovnika že tik za seboj. Ko to pove kobilici, mu reče: «Vrzi hitro krpo predenj, s katero si snažil konje, ozri se in mi povej kaj boš videl.» Deček tako stori in ji naznani da vidi samo vodo. Kobilica odgovori, da zdaj ni več nevarnosti. Prišla sta na velik travnik. Na travniku stala je debela vrba, a ta vrba bila je votla. Kobilica mu veli, naj jo priveže in trikrat seže v votlino in pogleda kaj bode izvlekel. Deček jo uboga, ter izvleče prvič bakreno obleko, drugič sreberno, a tretjič zlato obleko. Nato se obleče, a obleka pristajala mu je jako dobro. Potem se sleče in obleko skrbno spravi v votlo vrbo. S travnika videl se je v daljavi lep in velik grad. Kobilica pravi Jakopu, da je to grad nekega cesarja, naj gre tja, tam bo dobil službo, ali ne sme nanjo pozabiti, ker ni kobila, nego tista krčmarjeva hči, kateri je obečal da je ne bode nikdar zapustil. Ko bode dobil službo, naj pride večkrat k nji pogledat. Ko je deček prišel v grad in prosil službe, mu je vsak odgovoril da ne potrebujejo nobenega hlapca. Cesarjeva hči zapazi ga na dvorišči in ker se ji na prvi pogled jako dopade, pokliče svojo deklo in ji zapove mladeniča pozvati. Ko ga dekla privede, vpraša ga cesaričina; kaj bi rad. Jakop ji pove, da bi rad služil, pa ne more dobiti službe. Nato ga cesaričina vzame za vrtnarja. Deček se ji zahvali in odide na vrt, kjer je marljivo okopaval in zalival cvetlice, tako da je bil njegov vrt zmeraj lepši kakor oni starega vrtnarja. Cesaričina bila bi se rada omožila. Zategadelj napove veliko gostijo in povabi mnogo kraljičev in knezov, svojima vrtnarjema pa naroči narediti lepe šopke, da bi krasili mizo. Jakop napravi jako lep in velik šopek in ga poveže z enim svojih zlatih las, ker njegovi lasje postali so od onega časa zlati, ko je glavo pomočil v lužo. — Cesaričina pregleda šopke in najde da je šopek mladega vrtnarja povezan s zlatim lasom. Pokliče tedaj Jakopa k sebi in ga vpraša, kdo mu je dal zlati las. On pa ji odgovori, da to ni zlati las nego samo zlata nit. Ali cesaričina se ne da pregovoriti, nego pove svojim gostom, da se tako dolgo ne bo možila dokler se ne najde kraljevič s zlatimi lasi. Snubači se zaradi tega jako razsrde in cesarju napovedo boj. Pripeljal je vsak veliko vojsko. Cesar je bil v veliki zadregi. Jakopu se cesar smili in premišljevaje kako bi ga rešil, odide na travnik; mogoče da mu bo povedala kobilica kako naj bi mu pomagal. Kobilica mu reče naj jo osedla s zlatim sedlom in obuzda s zlato uzdo, sam pa naj obleče bakreno obleko. Kolikorkrat bode s svojim mečem udaril ob zemljo, toliko polkov vojakov bode imel; naj si pa tudi razčeše zlate lase. Jakop tako napravi, mahne nekolikokrat z mečem ob zemljo, pa je imel precej dovolj vojakov okoli sebe; s tem odjezdi proti cesarjevemu gradu. Ko ga sovražniki zagledajo, precej zbeže. Že od daleč cesaričina zapazi Jakopa in vsa vesela naznani očetu, da je to tisti kraljevič kateri je vrtnarju dal zlati las. Ko pa mladenič prijezdi blizo, zahvali se mu za pomoč, ter ga prosi za moža. Mladenič pa ji odgovori, da mora hitro iti na svoj dom, ker se boji da ne bi sovražniki napadli njegove dežele. Ko pride zopet na travnik mahne z mečem navskriž in precej so izginili vsi vojaki. Potem se preobleče, odsedla kobilico, ter odide v cesarski vrt. Ker je cesaričina mislila, da bo gotovo prišel tudi kraljevič s zlatimi lasi je napravila drugo gostijo. Ali pričakovanega kraljeviča ni bilo. — Zgodilo se je kakor prvikrat. Jakop je zopet odšel na travnik oblekel sreberno obleko in vse sovražnike zapodil v beg. Tudi tretjikrat ni cesaričina nobenega izmed snubačev vzela za moža, ker ni bilo princa s zlatimi lasi. Ko so snubači zopet napadli cesarja, odšel je Jakop na travnik, oblekel si zlato obleko in precej ko se je prikazal na bojnem polji, pobegnili so vsi sovražniki. Sedaj pa se Jakop v zlati obleki napoti v grad. Ko ga cesaričina zagleda, hiti mu z velikim veseljem nasproti in ga kakor svojega moža vede v grad, kjer sta se poročila. Po poroki ji reče da gre malo pogledat na polje, pa odide na travnik k svoji kobilici. Kobilica zagledavši Jakopa prosi ga žalostna naj seže v vrbino votlino po sreberno sabljico, pa ji naj odseka glavo ker drugače bodeta obadva pogubljena. Dolgo se je branil ko ga je pa tretjič prosila odsekal ji je vendar glavo. Iz njene glave pa je zletel lep bel golobček naravnost proti nebesom. Jakop je ves objokan prišel domov in ko ga je žena vprašala zakaj je tako žalosten, ji je razodel vse svoje življenje, a cesaričina ga je potolažila in živela sta še dolgo srečno in veselo.