Narodne pripovedke v Soških planinah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke v Soških planinah
Andrej Gabršček
Spisano: Manca Sever
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Narodne pripovedke v Soških planinah


1. Sirotica. (Kobarid.)[uredi]

Živel je nekedaj mož ki je imel brhko dobro in zelo ljubeznivo ženico. Le - ta mu povije krasno deklico kateri se je bralo že pri rojstvu s prezalega obrazka, da je namenjena za nekaj imenitnejšega, boljšega kakor je bila mati njena. Komaj pa je bila stara sedem let umre jej mati; uboga deklica je postala — sirota.

Sirotici — tako so jo zvali odslej ljudje — je priskrbel oče mačeho, ki je bila zelo hudobna ženska. Tudi ona mu povije deklico, ki se pa ni smela niti z daleka primerjati s prekrasno Sirotico. Sirotica je bila silno lepega 'stasa', vedno so jej cvela njena rdeča ličeca, kakor spomladanska cvetka so bila njena usteca, iz krasnih črnih očij jej je sijal ogenj življenja, — starala se pa kar nič ni.

Ta vabljiva krasota Sirotice in velikanska razlika med njo in pravo hčerjo, pa je silno pekla hudobno dušo mačehe njene. Nalaga jej najtežja opravila, pretepa jo, zaničuje in preklinja; hrane pa jej ne da niti toliko, da bi se bila le jedenkrat do sita najedla! Vse zaman, od dne do dne se je opažala rastoča krasota zatirane Sirotice. Nekega jesenskega dne jo pošlje za kravico na pašo. Seboj pa jej da polno naročje prediva katero mora opresti do večera. »Oj, ojoj meni!« — zdihuje Sirotica — »kako naj opredem toliko prediva — in že do večera, ko nimam ne kolovrata ne preslice in ne vretenc ?! Oj ojoj drevi bode po meni!«

»Nikar ne žaluj nikar ne obupuj!« — nagovori jo kravica v njeno največje začujenje; — »daj predivo meni da ga pojem — za mano pa bodeš pobirala že dvršena vretenca!« 

Oj kako veselje za ubogo Sirotico, ko je nabrala poln predpasnik obilo namotanih vretenc!

Ko je videla mačeha, kako izborno jej je opredla Sirotica dano ji predivo, jezilo jo je, da ni mogla pretepati radi tega uboge Sirotice. Čudno pa se jej je zdelo vendarle, da je opredla Sirotica tako lepo, a ni imela ne kolovrata ne vretenc. „Ker je opredla tako lepo ničvredna ta vlačuga, opresti mora tudi moja hči!« — rohnela je mačeha.

In res koj drugega dne pošlje mačeha svojo hčerko na pašo. Da jej prediva, a v torbo jej napolni vse polno dobrih jedil, da bi hčerka ne trpela lakote. Komaj pa pride s kravico iz vasi, zdivja jej kravica tja po tujem polju; tu pograbi za glavo zelja, tam zaleze v sredo tuje njive. In tako je divjala kravica do poldne, da je izgubila pastariea predivo in torbo ter vsa spehana in lačna komaj prilezla domov.

»Kako je pač to?!« — jezila se je mačeha. Prihodnjega dne pa pošlje zopet Sirotico na pašo. Ko jej pa prinese poln predpasnik obilno namotanih vretenc, začne rohneti hudobna mačeha: »Kako je to da pa moja hči tega ne zna?! Mora in mora!« — in zopet pošlje za kravico svojo hčerko. A kaj, še hujše se jej je godilo nego prvega dne!

Ko pa pase tretjega dne zopet Sirotica, ogovori jo kravica: »Veš kaj, draga moja Sirotica, jaz sem se zelo zamerila hudi najini gospodinji, ker sem njeno hčer dvakrat tako silno utrudila in naganjala tam po polju; jutri me zakoljejo! Ko me bodo parali, izprosi si moje želodce in v 'prebiralniku' (- kapici -) dobiš lep, zlat ključek, ki odpre skalo konec tega travnika. V skali pa dobiš tri obleke: solnčno, lunino in zvezdino, lepe čeveljčke in zlat voziček, ki sam vozi. Ko pojdeš k sv. maši obleci vsakikrat drugo krilo, obuj čeveljčke in sedi na voziček, ki te popelje do cerkve, kjer se ti rodi nova sreča«.

Prihodnjega dne pride mesar ter zakolje kravico; Sirotica je točila grenke solzice po jedini in najzvestejši prijateljici svoji. Ko izrezuje mesar drob, tedaj zaprosi Sirotica mačeho: »Ljuba moja mamka, dajte želodce meni, da jih očistim jaz; saj veste da je to delo pri drobil najsitnejše, in nečem, da bi se vi preveč trudili!«

»Tu imaš godrnjalo!« — zareži hudobna mačeha; — »a le glej, da mi vse dobro osnažiš, sicer bo — pela!« 

Ko prereže Sirotica 'prebiralnik', pade jej v roke prelep zlat ključek. Oj, kako radostno ga skrije na svoje prsi!

Prihodnjo nedeljo gredo vsi k sv. maši. Ker je pa bila za možitev tudi prava hči, našemi in nališpa jo mačeha, kar največ more, da bi lovila tako pozornost mladeničev. Sirotici pa da cel kup s peskom namešane kaše ter jej zareži: »Le glej, ti lenoba lenobna, da prebereš to kašo do poldne, skuhaš in prineseš že na mizo, da nama ne bo treba še - le čakati, ker lačne bove in trudne!« 

»Oj gorje mi, ubogi sirotici, kaj naj začnem, kako naj opravim vse to že clo poldne?! In danes je nedelja, jaz pa bodem brez sv. maše. O Bog! — ne......« — in ni še končala Sirotica svoje tožbe, kar prileti trop drobnih tičic, ki vse umes žvrgole: »Sirotica, le pojdi, pojdi v cerkvico, poišči tam si srečico! Me že za te vse opravimo!« 

Sirotica teče k skali, odpre jo in glej: vse je bilo tako, kakor je bila povedala zvesta kravica! Hitro obleče solčno krilo, natakne na nogi prekrasne čeveljčke, sede na voziček, ki jo po bliskovo pripelje do cerkvice - - na kar voziček izgine. Ko ustopi v cerkev, vse radovedno in zavidljivo ogleduje mlado, krasno in tako bogato nadičeno gospo. Tudi mačeha jo je pogledovala z belim očesom; jezilo jo je, da se za njeno hčer nikdo še zmeni ne, a vse zija le v to zalo gospo.

Še najbolj pa se je bil zagledal v njo neki mlad, silno bogat grof, ki do tiste nedelje ni še čutil ljubezni v svojem srcu. Ko je prišel ta grof domov, potoži materi svoji: »Oj mati moja, danes je zagorelo moje srce s plamenom vroče ljubezni! Videl sem v cerkvi neko mlado, oj tako zalo gospo, a ne vem ne kaj je, ne odkod je!« Mati grofija pa je bila le-tega jako vesela; de mu: »Veseli me sin moj! Le poišči si jo, jaz jo sprejmem prav rada v mojem gradu za nevesto in — hčer.«

Ko je končala maša, odšla je Sirotica prva iz cerkve, kjer jo je že pričakoval oni zlati voziček. V hipu jo pripelje k skali, kjer se preobleče ter pohiti domov — in kaša je stala že na mizi. Ljudstvo pa je kar drlo iz cerkve, da si ogleda prezalo gospo — in: kam neki pojde ?! Se-ve, videl ni nikdo, a najbolj je bolelo to tistega zaljubljenega grofa.

Zelo razkačena prihrumi mačeha domov ter upije: »No, vlačugarsko motovilo, ti si li pripravila kosilo ?! Ooo, medve sve videle danes neko bogato in krasno gospo! Kaj si ti kvrevsalo krevsasto!« — »Naj bo pa z Bogom če ste videli!« — zavrne ji ponižna in nedolžna Sirotica.

Drugo nedeljo odide mačeha s hčerjo zopet v cerkev, a Sirotici da zopet jednako hudo opravilo, katero opravljajo drobni tički. Sirotico pa pelje zlati voziček v 'lunini obleki' k cerkvici. V cerkvi se je bilo zbralo polno radovednega ljudstva: da bi morda videli tisto zalo gospo, o kateri se je bil raznesel glas na daleč okoli. Med njimi v prvi vrsti je bil zaljubljeni grof. Sirotica ustopi zadnja kakor prvič — in vse z a g o l č i po cerkvi od samega začujenja; grof prebledi in zaljubi se še bolj v tako krasoto. Grof je namreč popraševal na daleč okrog, da bi prišel mladi gospi na sled — a brez uspeha!

Ko konča maša, odide Sirotica prva in zopet je izginila izpred očij radovednemu ljudstvu. Doma pa se je godilo prav tako kakor prvič.

Grof se je jokal svoji materi: »Oh, mamka moja, kako me boli srčece moje! Danes sem jo videl zopet. Zadnja je prišla, a prva je odšla. Oj kako je krasna!« Mati pa ga potolaži: »Nečesa sem se domislila, da jo dobimo; poslušaj me! Ko bode prihodnjo nedeljo tista gospa že v cerkvi, namaži cerkveni prag z b e z g o m. Ko pohiti potem tista gospa iz cerkve, prilepi se ji jeden čeveljček k pragu. Katerikoli pa bode oni čevljček prav, tista je, tista naj bo tvoja žena!« 

Tretjo nedeljo pride Sirotica v 'zvezdini obleki' v cerkev, grof pa namaže cerkveni prag z bezgom. Maša konča, a Sirotica hiti iz cerkve. Ko stopi na cerkveni prag, glej: čeveljček se ji prilepi k pragu, ona pa nima časa, da bi pobirala čeveljček, marveč sede na voz ter odhiti domov, kakor po navadi.

Kjerkoli je bilo kako dekle, gotovo je prišel grof, da jej pomeri oni prekrasni čevljček — a nobenemu dekletu ni bil prav. Konečno pridejo tudi k naši mačehi. Hudobna mačeha je že prej skrila Sirotico pod neko korito, a svojo hčer posadi vso nališpano za mizo. Grof pride, poskušajo jej čeveljček, a noga noče in noče vanj, dasi jo je mačeha potiskala in potiskala, da jej je konečno lil že krvavi pot po čelu. No, noga bi že še šla, a hčerka je imela poleg drugih napak tudi 'krivo peto', — in ta je bila mačehi še najbolj na poti. Vsa razjarjena pograbi sekiro in odseče krivo peto. Kar zapoje petelinček na ves glas:

Kikiriki - i - i - i
Sirot' ca pod koritom čepi - i - i - i
Strašno trpi - i - i - i
Ostudba pa za mizo sedi —
Kikiriki - i - i - i!!

»Kaj pa je to?!«  — začudi se grof in vse njegovo spremstvo. »I, nič ima le tako navado!«  — de mačeha ter potiska nogo v čeveljček, noga pa noče in noče. »Nu, bo li kaj, ali gremo dalje!«  — pravi grof že malo nejevoljen.

Kikiriki - i - i - i ! — itd.,

zapoje petelinček. Vsi se zopet osupli pogledajo.

Kikiriki - i - i - i ! — itd.

zapoje na vse grlo tudi v tretje. Kar privzdigne nekdo iz spremstva neko korito, izpod katerega poskoči Sirotica, krasna kakor spomladna rožica, da kar očara mladega grofa. Pmerijo jej čeveljček, ki se ji tako lepo oprime drobne nožice, kakor bi bil k nogi prilit. Ves ognjen jej reče zaljubljeni grof: Oj, le z mano z mano, nevestica moja, da te peljem k svoji materi!

Sirotica pa ni hotela prisesti k njemu na voz. Pelje ga k skalici, obleče solnčno krilo, dene še ostali dve krili k sebi na vožiček, povabi tudi svojega ženina, da prisede ter zdirja po bliskovo v grad, kjer jo mati grofinja radostno vsprejme in poljubi. V nekolikih tednih pa so obhajali poroko srečnega para.

Mačeha pa je ostala z dolgim nosom še mnogo večjim nego je bila hčerina 'kriva peta'.

2. Lucifer se ženi. *) (Kobarid.)[uredi]

  • ) Prim. »K r e s«  V. 146. Neje dobro ženi vse povedati. (Varaždin.)

Bila sta oče in mati, ki sta imela tri hčere. Nesreča pa je hotela, da se jim ni približal niti jeden ženin. To je močno jezilo mater; oče pa je klel: »Čem jih omožiti, če jih imam dati samemu hudiču!« 

Lucifer je bil koj pripravljen da ugrabi tri duše. Računil pa je na žensko radovednost. Kakor kak grof pride k očetu te ga zaprosi za staršo hčer. Z velikim veseljem mu jo da, češ: če je ne dam takemu gospodu komu pak?! Hudič jo pelje v neki navidezen grad ter ji reče : »Drugega opravila nimaš kakor, da nosiš iz sobe v sobo tole zlato jabelko; v dvanajsto sobo pa ne smeš pogledati!« Ona vzame zlato jabelko ter leta po gradu iz sobe v sobo. Pride do vrat dvanajste sobe. Tu postoji ter si misli: »Kaj bi neki bilo, če tudi pogledam ? Do sedaj je bila vsaka soba lepša in kdo ve kaj je še-le v tej ?!"« Radovednost jo premaga, odpre in zagleda pekel, kako hudiči mučijo uboge duše: jabelko pa jej pade v pekel, kjer je zgorelo. Vsa zmočena zapre vrata ter teče proč. Sreča jo njen mož — — lucifer. »Kje je jabelko?« — zaupije ter pahne še njo v peklensko brezno.

Na to se napravi lucifer k očetu, kateremu laže: »Moji ženi je silno dolgočasno; pustite z mano vašo drugo hčer, dobro se ji bo godilo. Oče dovoli. Ali jednaka usoda jo je doletela kakor staršo njeno sestro. Pogledala je v pekel, kamor jej pade zlato jabelko. Notri zagleda tudi svojo sestro, ki jej pravi: »Gorje nama sestrica, v peklu sve, od kjer ni rešitve!« Hudič prileti ter pahne še njo v pekel, ker ni imela več zlatega jabelka.

Lucifer se napoti v tretje do očeta Reče mu: »Kjer sta že dve, naj bo še tretja! Dovolite, da odpeljem še najmlajšo hčer; se malo poveselimo, ker nas bo lepa družba!« Hudič odpelje tako še najmlajšo hčer, ki je bila pa bolj zvita, kakor si je hudič mislil. Ko jej da zlalo jabelko in jej prepove, da ne sme pogledati v dvanajsto sobo, misli si: »Že vem kaj storim. Jabelko zavežem v predpasnik, da mi ne odleti: ker pa ne vidim tu mojih sester — že ni vse v redu. Moram pogledati!« Gre ter odpre kar naravnost dvanajsto sobo, kjer se ji pokaže strašan pogled: sestri njeni sta v peklenskem breznu. Obe upijete: »Oh sestrica, reši naji, reši, ker imaš še tisto nesrečno zlato jabelko!« Ona pa jima reče: »Samo potrpita malo, pa vaji rešim!« Ko pride lucifer domu, praša jo koj, ali ima še zlato jabelko. Ona mu ga pomoli pred nos — in lucifer si od jeze odgrizne spodnjo ustnico.

Nekega dne vzame velik koš, gre v pekel po jedno sestro ter jo pokrije v košu. Ko pride hudič domu reče mu: »Nesi, nesi našim doma ta-le dar! Kar zadeni in ne gledaj, kaj jim darujem; možje naj ne bodo preveč radovedni. Če bi pa hotel pogledati, koj bom za tabo: ti že zakričim : vidim vidim!« S tem je poučila tudi sestro v košu, kaj in kako naj bi rekla, če bi hotel hudič pokukati v koš. Lucifer zadene koš na hrbet ter nese proti hiši nesrečnih — — ukletih hčera. Potil je res krvav pot, ker nesel je babo v košu. Ko pride do hišnega praga, zvrne kar koš v hišo ter hiti proti domu.

Čez nekaj dnij mu napravi še jeden koš 'daril' za svoje stariše, katera nese hudič prevarjenim starišem. Bil je sicer malo nejevoljen, a kaj: babo je treba ubogati! In tako je nesel ter rešil iz pekla sam hudič že dve sestri.

Nekega dne pa mu reče najmlajša žena njegova: »Ti, potem ko se povrneš, dobiš zunaj v veži še jeden koš daril za stariše moje. Bodi tako dober in nesi. Pa ne bodi radoveden veš — saj je tako in tako v zadnje!« Hudič se je malo jezil, vendar ne reče nič ter otide. Medtem pa napravi nekako ženo iz slame, obleče ji svojo obleko ter jo postavi pred peč. V peči zakuri ogenj, a slamnati ženi da v roko lopato češ: da ona potika v peč. Sama pa gre v koš ter se pogrne.

Čez nekoliko časa pride lucifer domu, zadene koš ter de proti slamnati ženi: »Sedaj grem da veš!« Po poti pa je bil silno radoveden, kaj neki nosi toliko na dom. Že hoče vzeti koš z ramena, kar zavpije v košu: »Vidim vidim!« — »Če vidiš pa vidi!« — misli si lucifer ter teče dalje. Mislil je, da ga le žena zalezuje. Pride do hiše, vrže koš v hišo ter teče domu. Doma pa je slamnata žena še vedno potikala v peč. Reče jej: »Nesel sem, veš, a upam, da v zadnje!« Slamnata žena le molči. »No, si li jezna, ka - li?« — de jej ter jo hoče malo poriniti, a začuti šum — slame. Še-le sedaj zapazi lucifer veliko prevaro! Pograbi slamnato babo ter jo porine v peč; teče v pekel, kjer tudi starših dveh sester ni bilo več. Na to pa leti v njih hišo, katero so pa vso prekadili in preškropili z blagoslovom; na vsakaterih vratih je bilo zapisano sveto sladko ime Jezusovo', — in hudič je izgubil vso moč do tiste hiše. Jezno udari ob vogel, da se podere pol hiše.

Tako, vidite, je hudič zvabil v pekel tri uklete hčere, a jih znosil zopet v košu na njih dom. In vsega tega bi ne bilo potreba, da ni bilo očetove -- kletve.

3. Dva brata. (Livek.)[uredi]

Dvema bratoma umrl je ljubljeni oče. Zapustil jima je precejšnjo svoto denarja, da si ga sama razdelita na dva jednaka dela. Mlajši brat pravi starejšemu: »Pojdiva v cerkev, tam si ga razdeliva in malo pomoliva, da si z denarjem vred izprosiva tudi blagoslova božjega.« Starejši brat pa noče in trdi, da bodeta veliko srečnejša, če si razdelita zapuščnino pred cerkvijo. Mlajši brat pa trdi svojo, no starejši prav tako svojeglavno svojo. Skregala sta se naposled prav do dobrega. Konečno pa se vendarle pomirita ter se dogovorita, da poprosita o tem prvega človeka, katerega srečata naj jima po svoji najboljši vesti razsodi prepir. Če poreče, da je mnogo bolje, če si razdelita zapuščnino v c e r k v i, dobi ves denar mlajši brat; če pa poreče, da je bolje z u n a j cerkve, ostane vsa zapuščnina starejšemu. Šla sta iz mesta proti nekemu mostu; počakala sta na mestu, da bi prišel tam mimo kak človek, ki bi mogel pošteno razsoditi čudno stavo.

Nista čakala dolgo, ko zagledata nekakega gospoda, ki jo je kaj naglo mahal naravnost proti njima. Ali to ni bil zares kak posveten gospod, bil je sam z 1 o d i, ki vtakne svoj nos v vsako prepirko, če mu le kaže kaj dobička. Ko sta ga zagledala, dejal je starejši brat mlajšemu: »Glej glej, kako sva srečna! Onega le gospoda poprašava, pa bo mir besedij; on bo gotovo vedel take reči saj je gospod.« Mlajši brat je bil zadovoljen. Medtem je prišel 'gospod' že do njiju. Starejši brat se mu odkrije in prikloni, kakor se spodobi pred gospodo in ga upraša: »Kaj menite, vi gospod častiti, ali je več sreče, če si razdeliva midva očetovo zapuščnino v cerkvi, ali zunaj nje? Pa ne zamerite, da vas nadlegujeva s tako smešno sitnostjo!« — »Ooo celo nič ne!" odgovori prijazno zlodi: „vsekakor je bolje, če si razdelita dedščino z u n a j cerkve.« Starejši brat se mu zahvali prav lepo in ponižno, mlajši pa se je kiselo držal; tuji gospod gre dalje po svojem dozdevnem potu. Mlajši brat je zgubil tako svoj delež. Predno pa sta se brata ločila, dogovorila sta se da se snideta čez leto in dan na tistem mostu: videti hočeta, kdo od njiju bode ob letu srečnejši in zadovoljnejši. Ločita se.

Starejši brat mahnil jo je naravnost v gostilnico, da bi se poveselil malo s svojimi prijatelji, zaradi te svoje izvrstne 'kupčije'. Mlajši brat pa se napoti križem v svet, da bi poiskal svojo srečo. Temna noč dohiti ga v divjem gozdu. Splezal je na smreko, da bi prenočil gori na gostem vejevju. Po noči ga zbudi neko govorjenje. Napne ušesi in sliši, da se pogovarjajo in kratkočasijo med sabo gozdne Vile. Pogovarjale so se o kraljičini tiste dežele, ki je ležala na smrt bolna v neizmerno žalost kralja in vsega ljudstva. Ozdraviti pa bi se dala samo na jeden način, česar pa ne zna nobena živa duša. Trebalo bi samo — in tu je napel oni na smreki še bolj svoji ušesi — da zajaše kdo najčistejšega belca iz kraljeve konjarnice, podi naj ga po bliskovo trikrat okoli tistega mesta, da bo belec moker do zadnje dlačice; konja naj potem obriše z belim prtom, a s tem prtom naj oriblje bolno kraljevo jedinico, ki bode potem zdrava in zadovoljna do pozne starosti.

Trudni popotnik ni več zatisnil očij. Po glavi mu je rojila dragocena novica in pred očmi je videl slavno, sladko bodočnost. — Na vshodu je začel svitati beli dan. Vile so umolknile. Z veselim in lehkim srcem zleze naš popotnik zjutraj s smreke ter se napoti naravnost proti glavnemu mestu tiste dežele. Celo mesto je bilo preoblečeno v črno, v znamenje občne žalosti, ki se je tudi res brala z lica poslednjega meščana. Naš popotnik izve, da se kraljičina bori že s smrtnim angeljem. Hipoma se da prepeljati na kraljev dvor. Tam poprosi, da ga peljejo pred kralja, ker je imeniten zdravnik iz tuje dežele ter hoče ozdraviti bolno kraljičino. Kralj ga je hitro pustil do sebe. Toda, ker je kraljičina vidno že skoraj puščala svojo mlado dušo, dejal je nezaupno: »Ako mi jo ozdravite, sprejmem vas za sina svojega; če bodete hoteli in če vas bode marala, pa se lehko vzameta.« Tujec hiti v kraljevo ko-njarnico ter si izbere kot sneg čistega belca. V trenotku zajaše konja ter po bliskovo objezdi trikrat tisto mesto, da je pot kapljal od konja; na to ga obriše s snežnobelim prtom, da je bil od konjskega potu popolnoma moker. Z le - tem prtom teče gori v kraljičino sobo, pristopi k ravnokar umirajoči kraljičini ter jo oriblje z mokrim prtom. Kakor bi trenil je poskočila kraljičina iz postelje lepa in zdrava, cvetoča in vesela, da je veselja trepetalo srce vsem okoli stoječim sorodnikom. Moremo si misliti, kako so se veselili tega dogodka kralj, mesto in vse kraljestvo. Našega znanca pa so viharno pozdravljali povsod, kjer se je pokazal. Kralj mu reče: »Ostani pri meni, sin moj preljubi!« Ker je bil pa tudi zelo lepe postave, priljubil se je hitro tudi kraljičini, ki mu je dejala: »Bodi moj, samo moj in vedno le moj, ti dobrotnik moj ljubeznivi!« Da se ni branil ne prvega in še manj pa drugega, to si moremo misliti sami. — Čez nekoliko tednov bila je že poroka z veliko slavo in častjo; po vsem kraljestvu so slavili to poroko z velikimi slavnostimi in veselicami, kajti vsa ljudstva so se res prav od srca veselila sreče mladih po-ročencev. In bila sta res srečna in zadovoljna.

Bližala se je določena obletnica, ko sta se imela srečati s starejšim bratom na tistem mestu, kakor sta se bila dogovorila. Bil je vedno mož beseda; tudi zdaj je hotel ostati zvest dani besedi in obljubi. Zapovedal je, zapreči v dragocen kraljev voz dva para krasnih belcev. V voz pa sta sedla samo on in njegova žena; spremstva ni hotel nobenega, kakoršno imajo kralji in cesarji, če gredo kam na pot. — Ko se pelje čez znani mu most, poprosi ga ves raztrgan berač miloščine. Spoznal je v tem umazanem beraču svojega nesrečnega brata. Pograbil se je za glavo in lase ter vskliknil: »Moj Bog, kako kmalu kaznuješ grešna dejanja!« Bratu pa govori: »Ali se še spominjaš, da sta se dogovorila z mlajšim bratom, da se ob letu srečata na tem mostu? Glej jaz sem brat tvoj in ta je moja žena.« Kar zazijal je beraški brat od čuda in strmenja. V glavi se mu je začelo vrteti in zelo ga je bilo sram pred rodnim svojim bratom. Naposled ga vendar popraša: »Povej mi bratec moj ljubi, kako si prišel do tolikega bogastva in kako si dobil to brhko ženico?« Ta pa mu odgovori: »Tukaj ni primeren kraj, da bi ti razkladal svojo povest. Tu ti dam dosti denarja, da se očediš in preoblečeš, kajti odslej nisi več berač. Pridi potem v najboljšo gostilnico v mestu.« — Čez nekoliko ur vstopil je starejši brat v gosposki obleki pred mlajšega brata, ki mu je povedal vse natanko kaj je doživel; zamolčal mu ni ničesa. Pripovest starejšega brata pa je bila silno žalostna, zato je tudi ne omenjajmo! Dovolj naj bode če povemo, da se je samogoltno valjal po blatu nesramnega in pregrešnega življenja ter zapravil tako ves svoj imetek. Osleparil je rodnega brata zato ga je dohitela pravična kazen božja.

Kraljevski brat obdaril ga je zares kraljevski, da bi mu ne bilo potreba nič delati in se potiti. Toda on je zijal še dalje; postati je želel tudi on kaka imenitnost na svetu. Zategadel gre v oni gozd ter spleza prav na tisto smreko kakor mu je povedal brat, da bi morebiti tudi on doznal za kako skrivnost, ki bi mu uresničila pohlepne želje. Tudi on je slišal po noči, kako so se pogovarjale gorske Vile. Rekle so: »Tista kraljičina je ozdravela; gotovo nas je poslušal kak črv pozemeljski!« Oglasi se neka Vila: »Da, da zares, previdne bodimo! Jaz zapovedujem da naj pridrvi na te smreke po sto mačk, ki naj raztrgajo vsako pozemeljsko stvar, ki bi utegnila biti na njih!« Druga vila govori: »Jaz pa zapovedujem, da čuva pod vsako smreko po sto psov, ki pohrustajo vse kar bi mačkam padlo z dreves!« 

In zgodilo se je vse tako kakor so velele Vile. Na drevo se je pripodilo sto mačk, ki so raztrgale pohlepnega in trdosrčnega hudobneža, lenuha, goljufa, nesramnika in kar je še takih grdih grehov. Pod smreko pa je tulilo sto psov, ki so po volčje pogrizli vsak kos, ki je padel s smreke iz mačjih krempljev. — To je bila pravična kazen, kakoršne nas varuj Bog in sveti Križ!

4. Štrijon*) (Beneška.)[uredi]

  • ) Štrijon, štrija-copernik, -ca — čarovnik, -ca; laški upliv: strego, - one.

Živela je pred mnogo leti neka mati, ki je povila dva krepka dečka. Ko sta dorastla za šolo, obišče jih bogato oblečen gospod — ki je bil pa le štrijon — ter, zaprosi mater: naj bi mu dala jednega teh zalih dečkov češ: njemu sreča ni bila toliko mila, da bi ga bila obdarila s toliko radostjo; izučiti ga hoče za »gospoda«. Mati se je zelo razveselila toli vabljivih besedij: zavest, da bi sin njen utegnil služiti kedaj sv. maše za njeno dušo, omamila jo je toliko, da je koj privolila v ponudbo neznanega, a kakor je bilo videti bogatega gospoda.

A da je znala, kdo je le-ta tuji gospod, zapodila bi ga bila od hiše; da je znala, da se oni namišljeni gospod hrani s človeško krvjo, kateremu je mlada krv še posebna slaščica, nikoli bi mu ne bila izročila ljubljenega sinka. Štrijon je odpeljal dečka z veselim srcem; sline so se mu že cedile po mladi krvi. Ukazal mu je iti v neko jamo, po kateri pride do lepe cerkve ; v sakristiji naj vzame iz poslednjega predala neko svečo, ki je grda in vsa zamazana ter je prav na dnu omenjanega prečdala. Deček uboga, a v jami ga napadejo hude zverine — štrijonovi tovariši — ter ga raztrgajo: štrijon pa je izpil toplo krv ubogega dečka. Na to gre zopet do one žene, ki se je med tem močno radovala, da bo njen sin kedaj še »gospod«. Reče ji: »Priden je vaš dečko, priden, ali dolgočas mu je, ker še nikogar ne pozna. Pustite še bratca njegovega, izučim tudi njega, da bode tudi on kdaj velik »gospod«.

Žena privoli in štrijon odpelje dečka. Ko sta odšla, zaostal je deček za hudobnim štrijonom. Približa se mu neka 'štrija' ki ga ogovori: »Ljubi dečko moj, zelo huda ti prede! Brata tvojega so v neki jami zverine raztrgale, štrijon pa — ki je oni gospod tamkaj spredaj — mu je izpil krv; tudi tebi jo hoče izpiti. Ko te zažene v jamo kakor brata tvojega, le pojdi a stori tako-le: Hitro pri začetku jame raste neki trš (trnjev grm); zažgi ga, pepel zberi ter deni v kak žakeljček. Ko te obkrožijo zverine, potresi jih z onim pepelom, na kar vse oslepe — in ti tako srečno utečeš gotovi smrti. Le pameten bodi, ne straši se ničesar — in še srečen bodeš na zemlji!« 

Dečka je bila groza, lasje so mu ustajali, vendar gre za štrijonom. Le-ta mu zopet veli storiti vse prav tako, kakor prej njegovemu bratu. Deček gre v jamo, zažge t r š, zbere pepel v žakeljček ter gre dalje po jami. Napadajo ga zverine, grde in ostudne, kakor pošasti a on jih vse slepi z začaranim pepelom ter tako srečno uteče grozni smrti. Pride do neke krasne cerkve. Oči so imele premnogo raznovrstne paše: Tu so cvele jablane hruške in češnje z zlatimi sadovi in srebrnim perjem. Zlato ga je tako omamilo, da je natrgal polne žepe zlatih češenj ter tekel skozi jamo venkaj na svetlo. Jama pa je bila zaprta z velikanskimi vrati. No domisli se, da ni izvršil štrijonu želje namreč: da ni poiskal one grdljave sveče. Teče nazaj, gre do žagracla ter išče po predalih zaželjene sveče. Dobi jih več in tudi ono grdo, vso rjavo svečo, ki gotovo ni bila vredna, da je ležala med ostalimi novimi svečami.' Jezilo ga je, da mu je ukazal prinesti prav tisto in mislil si je: »No pa ker jo, hoče naj bo; ali očediti jo moram malo.« Komaj pa se je je dotaknil, oglasi se sveča: »Gospod komandant, kaj zaukažejo?« Deček se prestraši, srce mu začne močno in naglo biti in komaj se je vzdržal na nogah. Vendar se ojači in reče: »Želim in ukazujem, da bi bila m i d v a sedaj doma pri moji materi.« Zadnjo besedo je izgovoril že — doma. One grozne sveče se nista upala več dotakniti; zaklenila sta jo in skrila v neko omaro. Zlate češnje sta prodala za lep denar, da sta živela srečno in brez skrbij, kaj bo davi ali drevi.

Deček je dorasel ter postal lep in krepek mladenič. Zagledal se je bil v krasno zlatolaso grajsko gospodično; zagledal se je v njene zlate laske in žive oči, tako močno kakor je le mogoče pri mladih ljudeh. Zaprisegel se je, da jo hoče imeti, da mu mora biti družica na tem svetu, če se ima prav pogrezniti ta grešni svet. Vedel je on zakaj pravi tako: saj je imel doma še vedno ono čudodejno svečo, katere se še ni bil dotaknil, odkar jo je bil zaklenil v omaro.

S trepetajočim srcem odpre omaro, vzame svečo, postrže jo z nožem, na kar izpregovori sveča z nekako veselim glasom: »Gospod komandant kaj zaukažejo?« On pa odgovori: «Naj bi šel jaz sedaj oni zlatolasi grajski gospodični naproti, lep in mlad, bogat in ljubezniv, kakor katerikoli posvetni vitez in bogataš.« Še ni dobro dokončal govora, že je korakal po grotovskem vrtu proti lepi grofici, ki je sedela čisto sama v zeleni lopi. — Bil je lep, mlad, bogato nadičen, da je grajska zlatolaska kar do ušes zardela, ko je vstopil k njej in začel govoriti s svojim zvonkim glasom ter opravičevati svoj prihod. In trebalo bi ga slišati, kako sladko in ljubko je govoril, da se je krasotici kar srce topilo. In ko je prisedel k njej, oklenil se krasnega nje životka, razkril jej vročo ljubezen svojo ter konečno pritisnil vroč poljub na rožnati njeni ustnici — ni se mu branila, marveč vračala mu je vse ljubkosti še v večji meri. In tako sta živela več tednov srečno življenje dvoje stratsno se ljubečih src.

Grofovski nje oče pa ni vedel ničesar o tej srčni zvezi svoje hčere. Naš dečko je poizvedel pri svoji zlatolaski, da je grof zelo lakomen zlata željen mož. Zato postrže nekega dne čarobno svečo svojo kateri zapove: »Bodi tukaj srebrn košek, polen zlatih češenj.« In lepo so se jele blesteti tam na mizi zlate češnje v srebrnem košku, da je to jemalo vid in slepilo oči materi in sinu. Sin reče materi: »Nesite ta-le košek gori v grad staremu grofu in recite mu, da mu pošilja ta malostni dar neki vitez, ki ljubi hčerko njegovo.« 

Grof se ni čudil malo, ko mu neznana ženska prinese ter ponudi toli bogat dar. Radoveden je postal zelo, kateri vitez neki bi mogel ljubiti zlatolasko njegovo. Pohlepnost do bogastva pa ga tako oslepi da reče: »Kdor ljubi hčerko mojo in jo želi za ženo, ta mi mora poslati vse lepših in bolj dragocenih darov kakor so le-ti.« Mati gre proti domu, kjer pove sinu odgovor starega grofa. Sin postrže po sveči, ki izpregovori po navadi: »Gospod komandat kaj zaukažejo?« Na to de sin: »Hočem in zapovedujem, da bodi tu košek od srebra, udelan z najkrasnejšimi in najdražjimi kameni; v košku pa naj bo zlato sadje vseh vrst na celem svetu.« Zgodilo se je. Mati je pa na sinovo povelje zadela košek, nesla ga v grad, dala ga staremu grofu v imenu nekega tujega viteza, ki ljubi zlatolaso grofico. Grof je strmel kar z odprtimi usti, ogledovaje dragoceni prekrasni dar. Konečno de čakajoči nepoznanki: »Povejte svojemu vitezu, da se mu goreče zahvaljujem za poslana darova. Povejte mu tudi, da jaz ne bodem ugovarjal če se omili hčerki moji. Silil je pa ne bom. Da pa bode ušeč tudi moji hčerki, kakor je že sedaj meni, recite mu: naj se pripelje v dragoceni kočiji, v katero mora upreči šest z zlatom podkovanih belcev; pripelje naj se kakor kak kralj z dvanajstimi ministri.« Mati pove, kar pa sinu ni prizadejalo nikake težave, kajti čudodejna sveča mu je uresničila vsako željo. Zapovedal jej je celo, da mora stati na nekem lepem hribčku velik krasen grad, kakoršnega nima nijeden kralj na tem svetu. Zgodi se.

Nekega dne de grof svoji hčerki: »Danes se pripelje tvoj bodoči ženin in gospod; bogat je silno in gotovo tudi lep in plemenit vitez vreden tvoje roke in tudi srca. Zberi tudi ti ves svoj lišp ter opravi se, kakor se spodobi hčeri grofovski, da dostojno dočakamo in vsprejmemo bodočega zeta, ženina in gospoda tvojega.« Lepa grajska gospodična se je silno prestrašila teh besed, ker ni znala da je le-ta ženin le njen krasni vitežki ljubček, ki jej ni povedal, kaj vse namerava, dasi se je shajal ž njo vsak ljubi dan ter žil pri njej srečne dneve mlade ljubezni. Hotel jo je iznenaditi.

Solzila se je in ihtela lepa zlatolaska ves oni dan, da jej je obledelo rožnato lice. Opravila pa se je kar najslabše je mogla in smela, da bi se ne prikupila tujemu vitezu. Sklenila je celo v svojem srcu, da se bo obnašala proti usojenemu jej ženinu zelo mrzlo in odurno, da bo lahko umel že prvi hip, da nima pričakovati njene ljubezni. Menila je, da bi jo le tako obnašanje rešilo zalemu nje ljubčeku.

Ko je pa pridrdral skozi velika vrata na grajski dvor prekrasen čarobno blesteč se voz s šestimi z zlatom podkovanimi belci in ko je zlatolaska ugledala ljubčka svojega, ki je sedel kakor kak kralj med dvanajstimi ministri, tedaj se jej je od radostnega presenečenja zavrtelo v vroči glavici, skočila mu je naproti, objela ga je ter pritiskala na svoje prsi in karala ga ljubko s svojmi živimi solzečimi seočesci: »Oh, ti neporednež moj zlati, glej kmalu bi bila umrla presilne bolesti ki mi je vihrala že ves dan v razburjeni trepetajoči duši. Bala sem se usojenega mi ženina, bala se strogega očeta. Ljubček moj mili, zakaj mi nisi prej povedal ničesar? Oh, kako sem zdaj srečna vesela in zadovoljna!« 

In res bila sta to dva srečna človeka, gotovo najsrečnejši bitji, kar jih je kedaj živelo na tem božjem svetu. Da je bila kmalu na to poroka menda mi ni treba praviti. Tudi tega ni treba povdarjati, da je bila to velikanska slavnost kakeršne še nisva videla ne ti ne jaz. Kralji in cesarji na tem svetu so res že velike 'živine', a kaj so oni proti našemu vitezu, ki je imel ono čarovno svečo, v kateri so bili zaprti vsi najmogočnejši duhovi? In vsi ti duhovi so mu bili pokorni na vsako besedo in na vsak migijej. Vsi kralji in cesarji so tedaj, pravim, prave ničle, velikanske ničle v primeri z našim vitezom. Ko so končale hrupne ženitovanjske slavnosti, odpeljal je vitez krasno zlatolasko v svoj grad na onem rajskem griču, kjer sta živela prijetno življenje, medene trenotke prvih srečnih zakonskih dnij. Vsakdo je dejal: »To sta najsrečneja človeka pod rmenim solncem.«  Ali na tem grešnem svetu je že tako, da se tudi v najtišje zakotje prave sreče in zadovoljnosti prikrade in utihotapi kal nesreče, vsaj začasne; človek sam ne ve kako in kedaj je zalezel v sitnosti in težave, ki mu ogrenijo sladke trenotke, da tako tembolj čuti in žaluje po njih izgubi. Se - ve, največkrat je človek sam kriv nesreče in neprilike svoje, ker ni dosti previden, ali pa je vsega tega kriva človeška nevednost, a največkrat hudobija in zavist naših prijateljev in neprijateljev.

Ker tedaj ne more biti na tem svetu nikdo popolnoma srečen in zadovoljen, morala je utakniti nos svoj nesrečna usoda tudi v srečno življenje naših znancev. To pa se je zgodilo tako-le: Velika gospoda, ki na tem svetu nima druzega v mislih, kakor kako bi si čas kratila in se le zabavala, taka gospoda torej prireja velike love, ko se zbero imenitni lovci ter napovedo ubogi divjačini sodnji dan. Ker je bil naš vitez tudi velik gospod, moral je tudi on zadostiti le - tej starodavni vitežki navadi.

Napovedal je torej na neki dan velik lov. Zbrali so se imenitni vitezi in grajščaki od blizu in od daleč. Šli so v vitezove gozde in loge, kjer so grmeli in pokali kakor bi res bil sodnji dan. Ta dan je bil za naša znanca nesrečen dan. Zlatolasa ženka je namreč mnogokrat videla, da je njen soprog valjal po roci neko staro svečo, kar bi se nikakor ne spodobilo toli plemenitemu gospodu; jezila se je časih radi tega. Ali da jej je povedal, da je prav ta sveča vir njiju sreče, ne zadela bi ga tolika nesreča. Ali ker je imel pred svojo ženko tolike skrivnosti, zaslužil je nekaj pokore. In kaj se je pripetilo?

Oni štrijon na katerega smo že malone pozabili, priupil je mimo gradu: »lonce kotle ponve! lonce kotle ponve!« Bil je ves sličen Rezijano, ki od hiše do hiše povezuje poknjene lonce in krpa votle ponve in kotle. Vedel je, da je zlatolasa gospa sama doma. Ko zapazi gospo pri nekem oknu, ki je bilo blizo toliko, kakeršna so pri nas vrata, zaupije na vse grlo: »Gospa milostiva! Lonce kotle ponve!« Gospa pa mu, da znamenje z roko da nima ničesar zanj. Na to de štrijon: »Imate li morda kako staro svečo? Očistim jo, da se bo svetila kakor zvezda na jasnem nebu.« Pri teh besedah se gospa domisli one grde, umazane in ostudne sveče: misli si: »Čak, le naj jo vsaj ta-le očisti, ker zna mož ta posel tako dobro; mož moj bo gotovo zadovoljen.« Gre, išče, najde in da ono usodepolno svečo prvotnemu lastniku — štrijonu. Le - ta postrže z nožem po sveči, ki izpregovori: »Gospod komandant, kaj zaukažejo?« Štrijon odgovori: »Ukazujem. da naj bode ta-le grad z lepo gospo vred na onej strani morja. a jaz jedini gospod v gradu«. Zgodi se.

Gospoda lovci so imeli srečen dan. Nalovili in postrelili so mnogo divjačine in raznih živalij. — Vračajo se v grad z velikim šumom in ropotom. kar je značilo. da so posebno veseli radi srečnega lova. Ali kako se čudijo. ko ne ugledajo gradu na znanen hribčku. Manejo si oči, gledajo, vidijo, a ne verujejo. Kaj takega niso še doživeli v svojem življenju in tudi najstarši med njimi ni vedel povedati kaj jednakega. Nikdo si ni znal raztolmačiti čudne uganke, razun našega viteza. On je dobro vedel, kaj se je utegnilo prigoditi, ko je šel on od doma. Bridko je obžaloval sedaj svojo nepremišljenost, jokal je, zdihoval in si pulil od žalosti lase iz razburjene glave. Stari grof je divjal in klel, da je bilo grdo. Vitezi in plemenitaši pa so jo pobrisali koj vsak na svoj dom, pripovedovaje čudapolno dogodbo vsakemu, kdor je hotel poslušati.

Naš vitez pa ni še popolnoma obupal nad svojo usodo. Napravi se daleč v širni svet, da poišče ljubljeno ženko in srečo svojo. Že prvo noč pride v neki temen gozd. Telesne moči so ga začele popuščati; zato si poišče pripraven kraj, da bi se odpočil in zaspal. Po noči pa ga prebudi neko govorjenje; napne ušesi in sliši, da se pogovarjajo gori na drevesu, pod katerim je spal, tri gozdne štrije. Mej mnogimi prečudnimi novicami, ki jih je čul sliši tudi to-le: Na oni strani morja živi neki štrijon, ki je danes pol sveta ugonobil, ker ga neka zlatolaska neče za moža. Pod tistim drevesom pa je zakopan neki prstan, ki bi pomagal kakemu človeškemu bitju, da bi štrijona ubil ter rešil tako krasno zlatolasko zdihujočemu soprogu. Oni prstan bi namreč kak človek nataknil na prst in če bi ga zaobrnil, postal bi najmočnejši človek na svetu; postal bi tako grozovito močan, da bi hiše prestavljal.

Velik težak kamen se je odvalil od srca našemu vitezu. Zjutraj začne grebsti pod drevesom in kmalu naleti na zaželjeni prstan. Natakne si ga na prst, zasukne ga in kar z levo roko je izrul iz tal mogočen hrast. Veselim srcem koraka proti morju. Tam ugleda tri vodne štrije (Gozdne in vodne štrije niso nič drugega kakor gozdne in vodne Vile. Ime „Vila" se je umaknilo laški strega), ki zdihujejo: »Joj, joj, gorje nam! Štrijon nas vse pokonča ako se mu ne uda lepa zlatolasa žena. Kaj bo kaj bo, če nikdo ne ukroti to grozno pošast?!« Naš vitez pa se oglasi: »Jaz ga ukrotim, jaz lepe žene; bodite le brez skrbij. Samo prenesite me čez morje do gradu in prisegam vam na vero, da vas - rešim tega pošastnega krvoloka.« Dve štriji se nista upale, a tretja mu veli splezati na hrbet ter ga po bliskovo prenese čez zeleno morje; tam ga pusti pred gradom. Pove mu še zraven tega, da štrijona zdaj ni doma; vrne se še-le pozno v noč. Brzimi koraki stopa v grad. Moremo si pač misliti, kako srčno je bilo srečanje dveh toli ljubečih se src. Ali kmalu se vzdramita iz omotične zakonske sreče ter spoznata, da sta v veliki nevarnosti, če nista dovelj previdna in če jima ne pripomore dobra usoda. Lepa zlatolaska pove svojemu možu, da je v gradu neki velikanski meč, ki je jedino sredstvo, s katerim bi bilo moči pogubiti strašnega štrijona; ali oni meč je tako težak, da ga ni mogel niti privzdigniti še nijeden krščenec, niti ga ne privzdigne, ker tehta petdeset centov. Mi pa vemo, da bi bil tak meč vitezu našemu prava igračica, kar je tudi povedal svoji ženki. Pokazala mu ga je, a on ga je sukal v roki kakor bi ne tehtal niti 5 lotov.

Pogovorila sta se in ukrenila potem tako - le: Ko pride štrijon domov prizadevala si bo, da ga upijani; ko vinjen zasmrči, da mu ona znamenje, da priteče z onim velikanskim mečem ter ugonobi nevarnega štrijona. Se-ve, paziti jima bode, da kar najhitreje pograbita mu ono svečo — ker nosil jo je štrijon vedno pri sebi — sicer bi jima utegnila huda presti. Da bi pa štrijon ne ovohal moževega krsta, pokrila ga je s svojo poročno obleko. Rečeno storjeno.

Štrijon pride ter de zlatolaski zelo ljubeznivo: »No, ali me vzameš?« Ona odgovori, dobrikaje se mu: »Da, da, vzamem te; samski stan mi ni več po volji, preveč sem se privadila možu. Ali pripravi nama takega vina, kakeršnega ni pil še nikdo na svetu namreč: da pozabiva na preteklost.« Zgodi se. Sedeta za mizo. On pije, ona ga izliva čez ramo. Štrijon se je zelo opil in trdo zaspal. Na njeno znamenje prihiti mož z onim mečem ter odseče štrijonu glavo, ki je odletela daleč proč. Vendar še poskoči štrijon na noge in hoče vzeti iz malhe svečo — a pograbil jo je že vitez, postrgal in dejal: »Ta-le štrijon naj se utopi tam na sredi morja; grad in mi vsi pa bodimo doma na starem mestu!« Zgodi se.

In da se je pozabil ta čudni dogodek, dajala sta vsakomur piti onega vina. Pozabil se je res — in tako živita ztatolaska in lepi vitez še sedaj srečno življenje: če še nista šla v krtovo kraljestvo. Jaz pa tega ne vem. Če pa veste vi, kar oglasite se, jaz sem dokončal.

5. Začaran grad in medved. (Livek.)[uredi]

Neki kupec je imel nekdaj tri krasne hčere, a najmlajša je bila njegov pravi srček, kakor je že taka navada, kjer je v družini po več otrok. Ko se je kupec opravljal nekoč v glavno mesto tiste dežele, uprašal je svoje hčerke kaj bi si želele, da jim prinese. Najstarejša si je izvolila dragoceno in krasno obleko, kakoršne še ni imela nobena deklica v tistem kraju; prav tako si je izvolila srednja hči dragocen lišp. Najmlajša pa, ki je posebno rada vrtnarila de očetu; »Slišala in brala sem o nekem gradu tam blizu glavnega mesta, v katerem neko drevo prekrasno žvižga in poje. Tri cepiče bi si želela od onega čudapolnega drevesa; požlahtniti hočem jeden najdražji mi drev na svojem vrtu.« 

Kupec je odšel. V glavnem mestu je imel mnogo kupčijskih opravil, kakor sploh bogati trgovci, o čemur pa mi ne urnemo mnogo. Nakupil je že obleko in lišp za starejši hčeri, a na najmlajšo bi bil kmalu pozabil. Pobaral (poprašal) je po onem čudnem gradu in še čudapolnejšem drevesu, a komaj je izvedel zanj. No slišal je tudi, da leži pod drevesom neki grozno hud medved, ki varuje grad in drevo ter silno renči, če se kdo približa. Ali kupec se tega ni prestrašil, saj stori vse le za svojega otroka. Prišel je pod grad, a z največjo muko prileze na zidovje. V tem hipu je že pri njem medved, ki ga pobara, po kaj je neki prišel v grad. Kupec pove, da bi rad dobil tri cepiče od tistega prečudnega drevesa, ki krasno poje in žvižga. Medved pa mu de: »Ako mi izpolniš, kar te bom prosil, dam ti jih jaz, da bode lahko zadovoljna hčerka tvoja.« Kupec odgovori: »Ako mi je le mogoče, izpolnim ti prav od srca vsako željo.« Na to de medved: »Mogoče ti je! Ali mi izpolniš torej jedno samo željo?« Kupec se premišlja, omaguje, a naposled vendar reče: »Naj bo, kakor Bog hoče, izpolnim!« Medved gre, a vrne se kmalu s tremi cepiči ter reče: »Danes tri leta pridem po tvojo najmlajšo hčer; bode mi pridruga.« Kupec je postal bled kakor zid, a ugovarjati ni mogel in se ni upal. Odšel je z žalostno dušo proti domu.

Hčerke so bilel vesele svojih darov. Najbolj vesela je bila najmlajša hči, kajti tudi njej je izpolnil oče vroče želje. Požlahtnila je z onimi cepiči svoje drevo, ki je že ob letu tako krasno pelo in žvižgalo, da so ga hodili poslušat ljudje od blizu in od daleč. Kupec je že skoro pozabil na medveda, hčere pa niso vedele o njem, ker ni jim povedal tega. Nekega dne pridrdra pred kupčevo hišo krasna kočija vsa od rodnega (suhega, pristnega) zlata. Kupec se je silno prestrašil, da se je zgrozil (zgrudil se je vsled strahu) na tla, kajti spomnil se je, da je ta dan triletna obletnica. Njegov služabnik teče ven, da bi pomagal prišlecu iz kočije. Toda kočijaž mu veli poklicati gospodarja in dostavi, da ga kliče neki gospod, ki pa ne more iz kočije. Gospodar pride, odpre vratica in vidi medveda, ki mu moli taco v pozdrav. Medved mu reče: »Prišel sem po svojo ženo; pripelji mi jo, ali pa te raztrgam, da ne bode ne sluha ne duha za teboj!« Kupec gre v hišo, a pripelje najstaršo, ki se je branila na vse kriplje (na vso moč). No medved je ni niti pogledal, le grdo je pogledal trepetajočega kupca. Prav tako se je dogodilo s srednjo hčerko, tako da je moral privesti najmlajšo hčer, ki se pa ni branila. Sedla je k medvedu v voz in oddirjali so po bliskovo proti začaranemu gradu.

Medved se je spremenil za hip v prekrasnega mladeniča, ki je objel in poljubil lepo kupčevo hčer rekoč: »Nisem jaz medved, kralj sem, toda silno nesrečen, kajti začaran sem z gradom vred. Toda upam, da me rešiš ti. Deni glavo na mojo ramo in ne treni ne z glavo ne z očesom, čeprav boš videla strašne prikazni. Videla boš grozovite pošasti, ki te bodo strašile, kakor bi te hotele požreti; toda ne boj se jih, ker ne smejo ti zakriviti niti lasu; kače bodo na videz lezle krog tebe, sikale ti bodo v obraz, a ne straši se, ker ne smejo in ne morejo ti škodovati: gore se bodo posipale na tvojo glavo in nad glavo bodo viseli mlinski kamni na niti, toda vse to bode le navidezno delo hudobnih duhov, da bi se ti prestrašila ter pobegnila iz kočije — s tem pa pogubiš mene. Z glavo ne treni nikamor, sicer se bodeš še bolj bala. Ko se pa pripeljemo v grad, slišala bodeš krasno godbo, ki bode še bolj nevarna kakor vse prejšnje prikazni, ker hudi duhovi te bodo hoteli z godbo omamiti in pridobiti. Ako me bodeš pa ubogala ter z glavo in z očmi ne kreneš nikamor, upati smem da osrečiš mene in — sebe.« Obljubila mu je, da bode stanovitna ter da hoče rešiti svojega krasnega ženina.

Kakor ji je povedal, tako se je zgodilo. Veliko strahu je prestala, toda hrabro se je držala poleg medveda, ki jo je osrčeval s svojimi pogledi. V gradu pa je igrala neka godba, kakoršne še ni slišala v svojem življenju. Ali tudi to je prebila. H kočiji sta ji prišle molče naproti dve ženi, prijele sta jo vsaka za jedno roko ter molče odvedle v grad, kjer sta ji odkazale več prekrasnih sob. Vse je bilo silno lepo, kakor je slišala praviti v starih pravljicah, ali bilo je vse mrtvo in brez življenja. Po vrtih, po travi in hodnikih, spali so vojaki in konji.

Medved je ležal po dnevu pod tistim čudodelnim drevesom, po noči pa je prihajal v grad; hojeval je skozi sobo, v kateri je ležala njegova nevesta; poljubil jo je vsakega večera ter odšel počivat v bližjo sobo. Tako je bilo cele tri mesece. Nevesti je začelo biti to življenje pusto in dolgočasno. In to ni čudno, ker ni imela nikakega dela, knjig ni bilo, a oni dve ženi molčale ste, kakor da bi bile mutaste. Zato de nekega večera medvedu: »Rada bi šla malo na vrt; ali smem in kdo bi mi pokazal pot?« On pa ji pove, da jo bodete vodile po vrtu njeni dve nemi služabnici. In tako se je tudi zgodilo. Vrt je bil silno velik in zelo lep. Blizu pojočega drevesa pa je bila krasna utica, polna lepih knjig. Zelo jih je bila vesela; vsak dan je imela ž njimi veliko veselje. Po devetih mesecih prejme v roko neko zelo zaprašeno a debelo knjigo. V tisti knjigi je bila popisana usoda zakletega gradu. In ta povest jo je tako zanimala, da ni zapazila kako se med tem časom vse okoli nje oživlja in preraja. Proti koncu povesti obude se tudi vojaki, ki začno čistiti svoje konje in brusiti meče, kakor bi se pripravljali na boj. Konec povesti pa jo tako razburi, da vsa razmišljena in preplašana leti v sobo svojo. Ali pot ji prestriže medved, kateremu odpade zakleta koža, a krasni kraljevič objame srečno svojo nevesto. Godba je začela igrati same vesele poskočnice — in ples je res bil še tisti večer v kraljevem gradu, kamor so bili povabljeni vsi imenitniki iz mesta. Veseli so bili zaroke rešenega kralja, ki je toliko let začaran varoval v medvedji podobi čudodejno pojoče drevo. — In tega dogodka radovala se je vsa dežela!

Čez nekaj časa posetita očeta kupca. Vesel je bil stari mož sreče svoje hčerke. Starejši dve sestri pa ste si ustnici odgrizli od same jeze in nevošljivosti in zdihovale ste vsaka sama za-se da ni nikdo slišal: »Oh, zakaj nisem šla takrat z medvedom! Prav mi stoji!«

6. M e v š e * (Kobarid**).[uredi]

  • ) Mevše - Trotel, a v blažjem zmislu; sploh: trapast bebast človek. Pravljica je znana tudi drugod po Tolminskem. •Razširili so jo prav gotovo le berači ki so pred leti bili najboljši pravljičarji kar Jim je tudi dokaj koristilo
    • ) Prim. .Kres" V. 403.: Mati in bedasti sin-(Križevci). — V. 561, Podrugi Martin (Štajerska)

Neka mati je imela sina, ki je imel jedno celo ponev pameti premalo, in to celo jedno ponev zavrete: rekali so mu zategadelj Mevše, kakor pravimo takim ljudem, sploh da so 'mevšetasti'. Uboga mati je imela križ ž njim: nijedne jej ni opravil pametno, vsak dan je počel kako neumnos,t da bi se mu bile krave smejale, če bi bili še tisti časi, ko so govorile vse živali. Da bi pa povedal vse neumnosti, katere je počel in ugnal, to ni mogoče! Preveč bi moral govoriti, a jezik se mi tako in tako prerad suši ; zato povem le nekaj najimenitniših. Poslušajte, a obdržite jezik za zobmi in ne kažite, koliko zob ste vrgli že čez glavo (to prihaja od vraže, da je treba izdrt zob vreči čez glavo in iti naprej, sicer bi šli ostali zobovi kmalu drug za drugim).

Nekdaj mu da mati trobo platna, da ga nese v mesto na prodaj. Reče mu: »Pa vedi, da te kdo ne oslepari; takih je v mestu mnogo. Kdor bo veliko govoril, vedi sleparje; kdor bo imel najmanj besedij, temu ga prodaj.« »0 je že prav!« — de Mevše ter gre vesel proti mestu, kjer ni bil še nikoli. Ob potu zagleda neko znamenje, a v njem usmiljen'ga Jež'ša na križu. Opomniti pa moram, da Mevše ni videl še takega znamenja ob potih. Bilo pa je v najhujši zimi zato mu de: »Slišiš ti prijatelj, ali te nič ne zebe, da kar nag stojiš tukaj? Glej, oblečen sem dobro in še me trese mraz!« Prijatelj, to se ume, pa ni črhnil ni črne ni bele. »Čuješ ti, prijatelj ti, poprašal sem te, če te kaj mraz trese!« — upije nadalje mevšetasto Mevše. Leseni prijatelj pa ni odprl svojih ust. »Glejte si no« — misli sam pri sebi — »ta le je prav tak, kakor je dela mati: ta pa nima celo kar nič besedij: Poskusimo!« Na to ga pobara: »Slišiš ti, smiliš se mi; kaj, ko bi se midva zmenila za to – le platno, drago ne bo!« 'Usmiljen' Ježeš' pa vedno molči. »Hentajte, no, kje si pa jezik pozabil! Reci no: koliko bi mi dal, če bi te s tem platnom ogrnil?« Nič. »Veš kaj, ogrnem te, saj za denar nimaš sile: pridem že drugič ponj!« — reče, ogrne sv. razpelo s platnom in se vrne domov. — — Materi se je čudno zdelo, da se je že vrnil. Upraša ga: »Kako to, da si že tukaj? Koliko so ti dali za platno?« — »Eeh, veste mati« — odgovori jej — »dobil sem kupca, ki ni imel kar nič besed, obljubiti mi ni hotel nič, zato sem dejal, da mi da denar že pri kaki drugi priložnosti!« — »Kaj, kje, kako?« — upije prestrašena mati — »kje je tist človek?« — »E, tam ob cesti v neki mali hišici, ki ima železna vratica, pa se vidi: kako revež zmrzuje tam notri!« — zavrne jo sin ponosno. Mati je spoznala sinovo budalost ter mu reče: »Le hitro hitro pojdi tje ter vzemi mu ga; tisti nima denarjev, ker nima obleke, da bi jih skril k sebi!« Sin uboga sicer, a bilo je že prepozno: platno je že izginilo. Mevše govori proti 'usmiljen'mu Ježšu': »Ne zameri prijatelj, mati je rekla, da ti nimaš denarjev, zato: platno nazaj ali pa plačaj ga!« Usmiljen Ježeš' pa ne zine besede. »Ooo! Tako pa se nisva zmenila! Sedaj pa le govori, le pokaži jezik in zobe!« — Nič. »Ma veš kaj, zamera gori, zamera doli; če ne daš z lepa, daš z grda!« — reče in vzame iz bližnje njive 'raklo' ter začne udrihati po usmiljenem Jež'šu, tako da se je na daleč okoli kadil trohleni les. Pri tem opravilu ga dobi stara pobožna ženica, ki se kar zgrozi pri tem strašnem hudodelstvu. Ko pa izve celo dogodbo, vrže mu mošnjico grošev, na kar se poda Mevše vesel proti domu (Zato vele po nekodi takemu človeku, ki malo govori: platno).

Nekega dne da mati Mevšetu dva vrča mleka, da ga nese na prodaj rekoč; »Kjer jih bo največ skupaj, tje ga nesi!« — »Že prav, de sin, zadene mleko ter gre proti mestu. Tam pri potu pa je šumelo vse polno muh. Mevše si misli: »Hoj, tu jih je veliko skupaj! Nate nate ljube stvarce!« — in izpile so vse mleko, na kar odlete ve kdo kam. »Ho, hooo! tako pa že ne!«  upije Mevše — »treba,da plačate!« Se-ve: plačila ni prejel. Gre k sodniku,da jih zatoži. Sodnik je spoznal koj,da je ta človek 'mevšetast', zato mu pravi: »Veš kaj, kjer jo vidiš (muho namreč), pa jo ubij brez skrbi; ne boj se!« Komaj je izgovoril sodnik te usodepolne besede, trešči ga Mevše tako silno po glavi, da se zgrudi ves omamljen pod mizo. Mevše je zapazil namreč na sodnikovem čelu — muho in pohitel je, da koj uboga sodnikovo modro razsodbo. Ko se pa sodnik zave, vrže mu nekaj grošev da plača s tem mleko, ki so ga posrkale muhe. Da je pa dobil jedno po glavi misli si: »Prav ti je, sam si kriv!« Mevše gre vesel proti domu.

Predno gre mati nekega dne z doma reče mu: »Lepo varuj doma, da nam kedo česa ne odnese! Pazi posebno na piščeta, da jih orel ne pograbi! V tem piskru pa je hud strup (in bil je lonec medu) ne pokusi ga, da mi ne umreš!« De ji Mevše: »O, bom že, bom že; le pojdite brez skrbi!« Ali kdo naj varuje hišo in zraven še piščeta, ki letajo kdo ve kod! Kaj stori?! Gre in poveže vsa piščeta na jedno vrvico ter jih poleže na tak kraj, da jih je videl z okna — kjer je varoval tudi hišo, da bi je morda kdo ne odnesel.. Ali kaj se zgodi! Orel prileti ter hoče ugrabiti jedno pišče, a odnesel je vse, ker so bila privezana na vrvici. Zastonj je upil pri oknu, zastonj je jokal in zdihoval ter pisano gledal za njimi, dokler se mu niso izgubile izpred očij. Oj, kaj poreče mati! »Aha, že vem, kaj storim!« — misli si — »tist strup pojem, naj bode vsaj še mene konec!« Res gre in poliže ves med iz lonca ter leže v posteljo. Ko pride mati domov zapazi, da ni nobenega piščeta več ter začne upiti in razgrajati, da je bilo joj. Mevše pa le posluša; trebuh ga je počel malo boleti, saj po medu rad trebuh boli, kdor mu ni vajen. Ko se mu je zdelo, da se je mati že precej nakričala de ji: »Oh, mati lepo vas prosim: pustite, da umrem v miru; saj me bo tako kmalu konec, ker sem pojedel ves tist strup, kateri ste shranila v kleti.« Morete si pač misliti, kako se je mati togotila, ker je zgubila piščeta in na to še med. Da je pomagala Mevšetu umirati s palico, to se že razume. No on pa ni čakal smrti; pobrisal jo je iz postelje ven na prosto, kar so ga nesle pete.

Nekoč ga pošlje mati v mlin. »Čemu nam pa bo toliko moke?« — upraša jo sin. »Pod bomo strojili« — odvrne mu mati. Mevše pa si misli: »Eh, to storim jaz hitro, da bo mati vsaj jedenkrat zadovoljna z menoj!« Gre ter vsuje v vsako luknjo po malo moke češ: sedaj pa bode že! Kaj je rekla mati si lahko mislimo.

Neko jesen zakoljejo mastnega prešička. Sin popraša mater: »Mati, čemu nam bode prešiček?« — Mati mu odgovori: »Zeljcu bomo prilagali celo zimo vsak dan po malo.« — »Glej šmenta, celo zimo bomo prilagali, pravi! Kaj pa če zapade sneg? Mari storim kar vse danes, da bomo imeli po zimi mir!« — tako je modroval mevšatasti Mevše. Kaj stori? Gre ter razseče celega prešička na drobne kosce, nese na polje ter priloži k vsaki zeljni glavi po malo. Morete si misliti, kako je bila mati vesela bistre glavice svojega sina.

Mati njegova je ščinoma' (popolnoma) osivela. Skrbelo jo je: kedo bode skrbel za njenega sina pa potem, ko nje nebo. Reče mu: »Dnevi moji se bližajo koncu; oženi se, da ne boš stradal pri vsem blagu, ki nam ga je podelil ljubi Bog!« — »Mati, kaj pa se pravi to?« — de jej Mevše. »Ej, skupaj bosta prebivala, jedla in pila!« poduči ga mati. »Kako pa se oženim?« — upraša nadalje Mevše. »Moj Bog, zagledaj se v kako, da ti bode ušeč!« — poučuje ga mati. »A kako se zagleda mati?!« — izprašuje jo nadalje. »Če se hočeš v kako zagledati, pojdi v cerkvi na kor ter meči po cerkvi oči: se ti že ustavijo na kakšni!« — poučila ga je konečno skrbna mati. »Aha; zdaj že znam!« — misli si Mevše. Stopi v ovčnjak, izdere vsem ovcam oči ter gre v cerkev. Na to meče tiste oči doli s kora po cerkvi. Tam doli pa je molila za grešno svojo dušo tudi neka starikava 'tetnica', ki je nosila seboj velikansko grbo na hrbtu; vsa sključena se ni upala obrniti niti očij proti Bogu. Sreča je hotela, da se je ustavilo jedno oko prav na njeni grbi. In moj Bog, kje naj bi se bilo ustavilo če ne na grbi! Le tega pa je bil silno vesel naš Mevše, ki je bil res desetkrat mevšetast in prismuknjen. Po maši jo počaka pri vratih in ko jo zagleda, pograbi jo ter na vso silo vleče proti domu. Reva se je bila vsa prestrašila. Doma jo zapre v spalnico. Ko se je bilo že zmračilo, poprosi ga, da jo pusti malo ven ker mora. Ker jej pa ni zaupal, da bi se povrnila, priveže jo za dolgo vrv ter jo spusti v — — hlev, kjer so imeli ovce in koze. Vrniti pa se ni hotela in Mevše se je moral hudo potiti predno je privlekel zvezano stvar zopet v sobo. Ko pa pošlata zaupije: »Oj mati, moja žena je vsa kosmata!« — »Eeej, ljubček moj to so laščiči, laščiči (- dimin. od lasje-)!« Šlata dalje ter zapije: »Oooj mati, moja žena ima roge!« Mati pa ga potolaži: »To niso rogovi ne — to so kit'ce!« In tako je ošlatal še marsikaj, a mati bi ga vselej primerno potolažila. Ko se je pa zdelo materi vendarle preveč, prisveti z lučjo, da vidi to grozno nevesto, a zagleda, kako sin pesti vsega razdivjanega -- kozla. Ko je bil namreč spustil grbavo 'tetnico' v hlev, razvezala se je ter navezala na vrv -- kozla. Materi pa ni prišlo več na um, da bi ženila zatelebanega svojega sina. Mevše pa je ostal vedno Mevše, kakor ostane tele vedno le tele, če ga prav pripneš k volovskim jaslim; ugnal je še marsikako smešno, a omenim naj le še dve.

Nekoč je sekal z drevesa neko vejo. Sedel pa je prav na tisti veji, katero je odsekaval pri deblu. Mimo pride neka žena, ki mu zapije: »Hej mož, pa ste neumen ka-li?! Saj cmoknete doli, kedar nasečete vejo že dovelj, da se ulomi!« — »Kaj ti veš, neumna baba! Hodi po svojem potu dalje!« — odvrne ji ljubeznivo. Žena pa ni lagala Mevše, seka in seka, ali nakrat se zasliši mogočen: hrrrst in Mevše je ležal pod vejo na tleh, tako da je vse štiri (-ude namreč-) vrgel od sebe. Vendar ne pomišlja mnogo, poskoči za ženo, doteče jo ter pobara: »Povej mi ljuba žena: kedaj umrjem? Lej ti vse veš: padel sem doli z drevesa, da me vse kosti bole. Ti si to že prej vedela, gotovo veš tudi za poslednjo mojo uro!« Žena je spoznala koj, da ima jedno obilno ponvico pameti premalo, zato mu reče, da bi se ga rešila: »Kedar trikrat kihneš!« (Ta izraz smo zamenili z nekim drugim, ki začne s p.... in ima pravo toliko glasov.) Mevše pa si misli: »Aha, sedaj pa vem več nego drugi vedo!« — ter jo koraka vesel in zadovoljen proti domu. Ko pride domov, čaka ga že meh, kateri mu je nesti v mlin. Zadene in nese. Predno pa pride v mlin, glej šenta, kihne prvič. Tedaj si misli Mevše: »Še dvakrat, potem si proč. Oj ti sv. Barbara, pomagaj mi, da vsaj še ta-le meh prinesem domov, potem pa naj umrem v božjem imenu, če že mora biti tako!« 

Pride v mlin in tu sili na vso moč v mlinarja, da mu zmelje, čim preje tem bolje. Mlinarju pa se ni mudilo. Nesreča je hotela, da je kihnil v drugo. »Ooojooj!« — zaupije — »hitite hitite! Še jedenkrat kihnem potem umrem; hitite, da pridem še domov!« — »Te že p o m r e m s palico« — misli si oče mlinar. Mejtem pa se mu je že namlelo, odda mu meh — in Mevše odide. Komaj je bil nekoliko od mlina, kihne v tretje. »Sedaj - le je po meni!« — misli si Mevše ter se zvali na tla. »Ojoj, ojoj, pomagajte ljudje božji, sedaj le umiram, o,j pomagajte!« - kriči na vse grlo. Mejtem pa so se lotile mlinarjeve svinje njegovega mehu, razvezale ga ter pojedale in raztresale moko, da je bilo veselje. Na njegovo upitje prileze iz mlina oče mlinar, kateremu zaupije: »Zapodite te presnete vaše svinje in pošljite meh moji materi domov. Jaz pa sedaj - le umrem — joooj, oojoooj!« Oče mlinar pa pograbi palico ter mu prav živo premikasti kosti govoreč: »Čakaj le, ti mrha mrhasta, te že p o m r e m jaz!" — in Mevše pograbi meh ter teče proti domu tako hitrimi koraki, da bi pač človek ne verjel: ta-le je umiral pred nekolikimi trenotki.

To so tedaj prigodbe o mevšetastem Mevšetu. Umrl pa še ni: ta sem jaz tudi, ker vam take reči pripovedujem, namesto da bi molil rožni venec — a tudi vi ste mevšeta, ker me poslušate.

7. Kurent. (Kobarid).[uredi]

V starih časih je živel na tem svetu tudi K u r e n t. Dasi je ugnal marsikako burko ter celo smrti in hudičem nagajal, vendar prebiva tudi on v nebeškem kraljestvu. Poslušajte me, da vam povem vse njegove neumnosti in kako je po zvijači utekel živ v nebesa, kjer je gotovo še dandanašnji.

Služil je pri nekem bogatem kmetu celih dolgih sedem let; prislužil si je sedem 'belih' vinarjev in jedno suknjico. Ko je dokončal to službo, napoti se po svetu. Koderkoli hodi upije: »Sedem let sem služil, sem sedem belih vinarjev zaslužil in jedno suknjico!« Sreča ga berač, ki mu pravi: »Če si jih zaslužil sedem, pa daj meni jednega!« — »Tu na, na — saj mi jih ostane še š e s t!« — veli Kurent ter gre dalje kričeč: »Sedem let sem služil, sem sedem belih vinarjev zaslužil in jedno suknjico! Jeden vinar pa sem daroval potrebnemu beraču!« Se ve, da se mu je smejalo kar vse od kraja! No, zato pa ga nadlegujejo berači drug za drugim; vsakemu da po jeden vinar ter upije in pove: koliko let je služil, kaj je zaslužil in koliko je že oddal. Konečno mu ostane samo še suknjiča. Ali glej, poprosi ga za mili dar še jeden berač — ki je pa bil sam Gospod Bog. Ker pa ni imel Kurent nobenega vinarja več — da mu — suknjico. Na to pa reče berač: »Ti Kurent, ti si res usmiljena dušica! Kaj bi si pa ti poželeli« — »Ha ha ha!« — zasmeje se Kurent — »kaj mi moreš neki dati?! No pa če imaš res kaj posebnega, tako daj mi: jedne goslice, da bo moral vsakdo plesati če zagodem; jedno puško, s katero ustrelim vse na karkoli pomerim; jedno nit, ki bo držala karkoli zavežem; jedno železno stolico, na katero se prilepi vsakdo, — dokler ga jaz ne izpustim. Ta stolica pa naj bi vedno bolj pekla, če bode kdo na nji!« — Kurent se je le norčeval, kakor je bila to njegova navada. Kako pa se začudi, ko vidi pod pazduho goslice, čez ramo ima lepo puško, v žepu ima niti, poleg sebe zagleda železno stolico -- a berača ne ugleda nikjer. Kurent si misli: »Naj bo kar bo, dobra je ta!« — ter gre proti nekemu mestu. Tam na nekem pašniku ugleda gospoda, ki je streljal velikega ptiča, a ga ni mogel ustreliti. »Hohooo! gospod, ali vas ni sram, da niti tega ne zadenete?!« Gospoda pa ujezi ta njegova zbadljivka ter pravi: „Če ga ustreliš ti tepec, pojdem n a g ponj!" — »Čakaj le, krak gosposki, ti jo že zasolim!« — misli si Kurent. Vzame puško, pomeri, ustreli — a ptič pade mrtev ravno na sredo neke velike robide. »Halooo! gospod moj, ali ste mož svojih besedij!?« — upije Kurent. Gospod pa se brani na vse mogoče načine: ponuja mu denarja, prosi, moli, preklinja, — a izdalo ni vse to nič. Sleče se, ter leze z veliko opreznostjo skozi robido. Ko pa prileze do srede, vzame Kurent goslice ter začne tako lepo gosti, da jame oni gospod kar plesati tam po tisti robidi, da je slednjič ves krvav in obtrgan priplesal iž nje, kjer je skakal, prosil in rotil še dolgo časa, Kurentu pa se je smejalo srce. Ko se mu je pa zdelo, da oni gospod že omaguje, jenja gosti, pokloni se ter odide. Gospod pa gre in ga zatoži sodnikom. Sodnikom se je zdela ta hudobija tako velika, da ga obsodijo na vislice. »Melgovt« (rabelj) je čakal le še povelja, da mu zavije vrat; kar spregovori Kurent: »Gospodje sodniki! Kdorkoli stoji na jednakem 'tronu', kakor stojim jaz, vsakdo ima prosto še kako željo, ki se mu izpolni. Moja želja pa je majhna: dajte mi moje goslice, da vsaj še jedenkrat agodem; potem pa naj umrem, če že moram res umreti!« Sodniki so bili koj pri volji, da mu dovole to skromno željo. Oni gospod pa, ki se je bil naplesal v bodeči robidi upije: »Ne dajte mu, ne dajte mu, bomo plesali, da bo joj, ne dajte mu!« Sodniki pa ga ne slušajo. Gospod jim reče: »Bodite gotovi, da se boste kesali! Ker mu pa mislite dati, prosim vas, privežite me h kolu, ker sem se že v robidi naplesal!« Njega privežejo h kolu, a Kurentu dajo goslice. Kurent zagode, a vsi sodniki in poslušalci začno plesati in skakati, da jim priteče vroč pot po čelu. Nastal je strašan šum, upitje, prošnje, kletev, — vse umes. »Melgovt« je poskočil z vislic ter si zlomil nogo. Oni gospod pri kolu pa se je ribal ob hlodu gori in doli kriče: »Ali sem vam dejal, da ne dajajte mu! Ali sem vam dejal, da ne dajajte mu!« Kurent jo je počasi pobrisal ter rešil hrumeče plesalce. Nikomur pa ni prišlo na um, da bi tekel za Kurentom.

Kurent je šel po svetu. Ustavi se pri nekem kovaču, kjer je služil mnogo let. Kar se domisli Smrt tudi Kurenta ter pride ponj. Reče mu: «Kurent, čas bi bil, da te peljem k Bogu!« — »Prav imaš!« — odgovori jej Kurent: — »pa pojdi, pojdi na to-le jablano in utrgaj košek lepih jabolk. Poneseva jih Bogu za dar!« Smrt hoče lezti na drevo, a Kurent jo priveže z ono nitjo k jablani, kjer jo je imel dolgo časa. Takrat ni umrl na svetu nihče. Smrt ga prosi, zdihuje, da bi jo pustil, a zaman so bile vse njene prošnje. Ko mu pa obljubi, da ne pride ponj nikoli več, izpusti jo, na kar teče domu, da se je kadilo za njo. Smrtnik (-njen mož-) pravi: »Čakaj, čakaj, ga pripeljem pa jaz!« A kaj, še slabše se mu je godilo. On jih je dobil pa s palico že za zajutrek. Ko Smrtnik obljubi Kurentu, da ga ne pride več klicat, izpusti ga z drevesa.

Za sedem let pa pride ponj sam lucifer, da poskusi tudi on kaj zna Kurent. Kurent ubode z šivanko v kovaški meh ter pravi: »Če se moreš spraviti v meh skozi to-le luknjico, pojdem; če ne, pa ne pojdem!« Se-ve hudiču je bilo to vrlo lehko — in koj se spravi v meh. Kurent pa zašije ono luknjico z nitjo ter položi meh na nakovalo. Tako ga je mučil celih sedem let in z največim kladivom je udrihal po njem, da je bil 'b o g i h u d i č' ves polomljen. Na to ga izpusti. Kurent pa je koval še mnogo let brez skrbi, ker nikdo se mu ni upal približati. V celem peklu ni bilo tako srčnega hudiča, ki bi se upal iti po Kurenta.

Čez nekaj let pa se ponudi 'ta čotasti' (-od ital, ciotto — hrom-), da on pripelje Kurenta. Oj, kako so bili hudiči le-tega veseli, ker zopet jim je sijalo solnce upanja. Pride h Kurentu. Kurent pa govori: »Oj, kako se mi smiliš! Truden si, line, truden? Sedi, sedi na ono stolico, da se malo opočiješ!« Hudič se usede ali joj: ustati ne more več. Kurent pa se smeje, greje železo, pa mu posmodi še ostalo zdravo nogo; stolica pa je pekla čedalje bolj, da se je hudič zvijal od bolečin. Z železom mu je odžgal Kurent še drugo nogo, tako da je postal odslej 'čotast' na obe nogi. Hudič je upil, prosil, klel — a Kurent se je smijal in — žgal. Po sedmih letih ga izpusti in hudič je komaj prilezel nazaj do pekla. Ves pekel se je zarotil, da ga noče med se, ker: kedo bi mu bil 'okom'? — Po mnogih letih se je naveličal življenja tudi Kurent. Nekega dne reče: »Videti moram, kaj počenjajo moji stari znanci v peklu?« — ter se napoti tja. Ko ga pa hudiči zagledajo, prestrašijo se ga ter tišče vrata tako močno: da s kremplji prebodejo duri skozi in skozi. Kurent pa si misli: »Čakaj, moram le-te žebljičke zaviti in potolči!« — ter zabije kremplje po nasprotni strani zopet v les. Na to pa kupi vina ter gre k nebeškim vratam, a sv. Peter mu ni hotel odpreti češ: da je na svetu počel preveč neumnosti. Kurent pa de: »Na malo vina pa vendar vzameš od grešnega Kurenta, — a razkoračiti se moraš če hočeš piti!« Sv. Peter vzame, se razkorači a Kurent uteče skozi 'koračo' v nebesa. Tam za vratih zagleda na tleh suknjico, katero je daroval tistemu beraču, poskoči na njo ter pravi: »Ooo, jaz sem na svojemu.« Sv. Peter ga zatoži Bogu, ki ga pa pokrega: »Ej, Peter, grlo, grlo te je opravilo! Pa pusti ga no, ker sedi na — svojem!« Tako, vidite, prišel je Kurent v nebesa: sleparil je na svetu in osleparil je konečno tudi samega sv. Petra!

8. Mlinar, njegov kuhar in kralj. (Livek).[uredi]

Živel je nekedaj mlinar, ki je bil zelo bogat mož; bil je tako imovit, da si je naročil celo izučenega kuharja iz mesta. Mlini njegovi so mleli noč in dan, da je bilo res pravo veselje gledati le-to hrupno življenje. Oče mlinar pa se ni mučil in ni požiral prahu v svojih mlinih: opravljali so to za dobro plačo drugi ljudje. Sam je le redkokedaj pokukal v svoje mline, a še takrat, če je šel mimo na običajne svoje sprehode in izlete, da bi se malce spotil in zletal ter izgubil tako malce od svojega ogromnega trebuha, kateri si je vzgojil v mnogih letih svojega lenuharstva.

No nekdaj je bilo vse drugače! Reven mlinarček je mlel od zore do mraka in tudi po cele noči v malem, slabem mlinu na jedno samo kolo. Sreča se mu je jela smejati kaj prijazno in vabljivo, a mlinarček je bil sila varčen, previden in umen dečko, ki ni zamujal nijedne prilike, če je bilo moči pridobiti si poštenim potom posvetnega blaga. Dela obilo, kruha prav tako, a že v prvem letu si je prihranil toliko, da se je drugo leto vrtelo poleg prvega še drugo kolo: notri v mlinu pa se je sukal še jeden težak kamen, ki je mlel ljudem žito, našemu mlinarčku pa svitle novce v dvojni meri. Tretje leto so se vrtela že tri kolesa, v mlinu so ropotali trije kamni, a mlin ni kazal več tako grdega lica. Popravil in polepšal ga je, tako da se je na daleč okoli raznesel le jeden glas : da je oni mlin gotovo najlepši in tudi najbolji v tistem kraju. Dela je bilo mnogo, kruha tudi ni nedostajalo, a vsako leto mu je ostala še lepa svotica svitlih denarcev, katere pa ni zaprl v svoje shrambe, kakor delajo neumni in nezaupljivi kmetje in tudi gospodje, marveč zidal si je mlin za mlinom ob žuborečem potoku, da je postalo tam kaj prijetno, veselo in šumno življenje.

V le-teh mlinih je imel vse polno pomagačev, katerim je po malo in po malo prepustil vsa mlinarska opravila, sam pa je počel živeti prijetno brezskrbno življenje češ: »poskusiti moram, kako živi velika gospoda!« In kdo bi ne, komur denar kar deži v hišo?

Da bi pa za svoj denar zaužil tudi res kaj gosposkega, naročil si je v mestu ročnega in izučenega kuharja, ki je 'gospodu' mlinarju kuhal in cvrl jedil, da se je 'gospod' mlinar oblizaval vedno z največjo zadovoljnostjo. Kuhar je bil tudi zelo šaljiv človek, da je 'gospod' mlinar prežil poleg njega marsikako veselo uro. Bil je pa tudi kaj hudomušen, kajti nekega dne sta iz tuhtala ter napisala po celi hiši z velikimi črkami: »Jaz živim brez vsakoršne skrbi!« 

Prigodi se, da pride tam mimo nekega lepega dne sam kralj tiste dežele. Ko prebere čudni napis na hiši misli si: »čakaj le, ti dam že jaz dovelj skrbij! Vsak človek na svetu ima še kako skrb, a bi ti živel kar tako tja v dan kakor božji volek!« Na to sporoči kralj našemu mlinarju po jednem svojem ministru, da mora priti v jedneni mesecu na kraljev dvor in odgovoriti na ta uprašanja: 1. koliko je zvezd na nebu? — 2. koliko je od zemlje do nebes? — 3. koliko je vreden kralj in 4. kaj kralj misli? — — Ako pa mlinar ne pride h kralju v določenem času, ali če ne odgovori povoljno na dana uprašanja — izgubi glavo.

To niso bile nikake šale za našega mlinarja. Kaj vendar hoče odgovoriti kralju na taka uprašanja? In pa to, to: izgubiti glavo, sedaj, ko mu ne treba drugega, kakor še ptičjega mleka in žabje volne! Naj je že premišljeval in umoval karkoli in kolikor je hotel, ni se mogel domisliti pravega odgovora na dana uprašanja. Nič kaj mu ni šlo več v slast_ celo zlata vinska kapljica mu ni hotela po grlu doli v želodec. Kakor brezumen in nor je divjal okoli, premišljal in molil k Bogu, da bi mu pomagal — misliti. Zaman! Bog ni hotel pomagati ter rešiti mlinarja preteče smrtne nevarnosti.

Presilne skrbi, kakoršnih ni imel še nikoli, pomanjšale so mu kmalu tolsti trebuh, da so vsi ljudje majali z glavami ter si šepetali: »jezesa jezesa! sodnji dan bo, sodnji dan, mlinarjev trebuh je crknil!« 

Le-to spremembo je zapazil tudi kuhar. Nekega dne mu reče: »Kaj pa jim je, gospod Mlinar, kaj pa imajo da se tako sušijo?« Oče Mlinar — kajti tako so ga počeli nazivati sosedje — pa mu de nekako nejevoljno: »Hm, kaj bi ti pravil, ko mi ne moreš pomoči! Le toliko ti rečem, da je vse moje nesreče kriva jedino le tvoja neumna glava.« Kuhar pa mu ne odjenja, sili ga, da bi mu razodel svoje težave in skrbi, kajti dalo bi se morda verdarle kaj pomoči, ali vsaj svetovati kaj pametnega. Konečno mu mlinar pove svoje težave in skrbi. Kuhar upraša, da-li ga morda pozna kralj po licu? »Menil bi da ne« odgovori mlinar. Na to de kuhar z radostnim glasom: »Prava reč! pojdem pa jaz do kralja, da odgovorim jaz na ona uprašanja, mesto vas, ali pa da zgubim glavo mesto vas. Le svojo obleko mi posodite, da bi ne bilo kaj sumljivega in da bodem tudi jaz jedenpot »gospod Mlinar«. — Od tega dne mu je jed zopet dobro teknila, a tudi rujne vinske kapljice se ni branil, tako da mu je trebuh zopet jel prevzetno dvigati svojo ogromnost.

Nekega dne se preobleče kuhar za »gospoda Mlinarja« ter se pelje v mesto do kralja. Kralj je koj pri volji, da ga vsprejme. Sedel je na zlatem tronu, na obeh straneh pa so sedeli ministri. Kuhar prisope v dvorano s težkim bremenom na hrbtu ; prinesel je seboj poln žakelj kaše, čemur so se vsi čudili. Kralj upraša: »Koliko je tedaj zvezd na nebu ?« Kuhar odgovori: »Štel sem jih prav natanko; za vsako zvezdo sem vrgel v tale žakelj po jedno zrno kaše: Zvezd je torej toliko na nebu, kolikor je zrnic kaše v tem žaklju.« Kralj in vsi ministri so se pogledali zelo čudno in presenečeno; ali kaj so hoteli? Veljalo je, kajti kdo neki bode štel kašo v žaklju? Kralj upraša nadalje: »Kako daleč je od zemlje do nebes?« Kuhar pa se odreže možko: »Gospod Bog je umrl ob devetih, a v nebesa je prišel še tisti dan, torej bode od zemlje do nebes največ tri ure.« Možka je bila ta, da je kralj čude se kar uprašal dalje: »Koliko je vreden kralj?« Kuhar pa modruje: »Gospod naš in naš Bog, Jezus Kristus — bodi mu čast in slava! — je bil vreden trideset srebrnjakov. No recimo, vi ste na svetu prvi za njim, vredni ste torej tudi za jeden srebrnjak manj, to je devet in dvajset.« Kaj je mogel reči kralj na toli umen odgovor? Čudil se je toliki bistroumnosti ter dal še četrto uprašanje: »Kaj neki kralj misli v tem trenotku?« Kuhar pa se pokloni prav globoko in ponižno ter odgovori: »Vi ves čas mislite, da sem jaz gospod Mlinar, kar pa ni res: jaz sem le njegov kuhar.« 

Kralj in vsi ministri se niso mogli vzdržati smeha. Smejali so se, da se jim je videlo celo doli v želodec. Kralj ustane in reče: »Dobro, dobro, ljubi moj! možko si odgovarjal. A ker si modrejši nego je gospodar tvoj, želim in zapovedujem s svojo kraljevsko oblastjo: da si od sedaj naprej ti 'gospod Mlinar', a on naj bode tvoj kuhar!« In odpustil ga je z veliko milostjo. Kako sta se potem poravnala kuhar in mlinar, tega ne vemo. Poravnala pa sta se gotovo, ker zapisala sta na hišo še z večjimi črkami: Midva živiva brez vsake skrbi!

OPOMBA: Naj se primerja le-ta pripovedka s IV. novelo italijanskega klasika Franco Sacchettija (rojen okoli 1. 1335.). Bil je s prva kupec in je prepotoval jugoslovanske pokrajine. Ni li mogoče, da je pričujoča pravljica vir njegove četrte novele? Sicer se razlikuje naša pravljica v mnogočem od omenjene novele, ali bitstvo je tisto, celo mlinar igra v obeh svojo ulogo. Kogar bi to zanimalo, naj si kupi za 50 kr. omenjenega klasika v 'Biblioteca classica economica' štv. 10. Sicer imajo Angleži tudi slično tej: Kralj Ivan in opat Canterburyski.

9. O dobri pridrugi*) (Kobarid.)[uredi]

  • ) pridruga — soproga, zakonska žena.

Svoje dni so živeli trije bratje, ki so zelo ljubili starega svojega očeta! Četudi jim ni izročil Bog ve kakih bogatij, vendar so skrbeli zanj tako lepo, kakor, da jim je prepustil vse dobrote tega sveta. Tudi med sabo so se ljubili prav po bratovsko, tako da so bili ljubi Bogu in v prelep zgled hudobnemu svetu. Oče jim umre, a sinovi so pogosto in prav srčno plakali in molili na njegovem grobu; večkrat jih je zalotila že temna noč, ko so še molili za večni mir in pokoj duši preljubega rajnkega očeta.

Da pa tako redko ljubezen že na tem svetu malo poplača, prikaže se jim nekega dne sam Gospod Bog, ki jim veli: naj mu razodenejo najljubše svoje želje. Najstarši brat pravi: »Imel bi rad jedno kramo, dragega, pa raznovrstnega blaga; krama pa naj bi bila vedno polna, čeprav bi zmiraj odjemal in prodajal. Rad bi šel malo po svetu: kupec bodem.« Gospod Bog mu de: »Glej jo, tam na mizi! Mislim, da ti bo prav po volji. Toda zapomni si: Ne zakolni in ne razjezi se nikoli, sicer ti krama pri tisti priči izgine!« Ves vesel pograbi za kramo, od radosti kričeč: »Oj koliko lepih rečij! Ne bom se jezil ne, saj, če je kaka reč vredna groš, dam lehko dve taki reči za groš, a v krami se ne bo kar nič poznalo.« Srednji brat pa želi: «Rad bi imel trop ovčic, ki bi se nikoli ne zmanjšal, čeprav bi jih vsak dan prodajal.« Komaj je izrekel to svojo željo, že zasliši v hlevu mnogovrstno bleketanje ovac.

Gospod Bog pa mu zažuga: »Toda le glej, da mi ne zakolneš in da se mi ne razjeziš nikoli! Prva kletvica ali jezica ti konča cel trop ovčic.« Tudi on obljubi da ne bo klel; tudi jezil se ne bo nikoli — in čemu neki? Prodajal bode ovce vsak dan, a trop bo vedno polnoštevilen.

Najmlajši brat pa reče: »Jaz pa sem zadovoljen s tem kar imam; še tega ne morem opravljati vse lepo v redu ker sem sam. Priskrbi mi torej dobro pridrugo, da bodeva lepo mirno in sveto živela. Če bi jo poiskal sam, dobil bi morebiti kako vražjo stvar, ki bi me mučila ter ne dala miru, ne po dnevu in ne po noči, da bi imel že na tem svetu živ pekel in bi me morebiti tudi v večnosti ne čakalo nič boljšega.« Gospod Bog pa pomaje z glavo, pomišlja in konečno pravi: »Res pametna je ta tvoja želja, ljubček moj, no tudi težko bode kaj. Glej: jedna sama bi bila, a še to prav zdaj nadlegujejo snubiči. Vendar poskusiva!« Na to gresta proti neki hiši — Bog ve v kateri deželi, saj je bil to sam Gospod Bog — vstopita ter sedeta za ogenj na klop.

V izbi pa so snubiči strašno šumeli, ker se niso mogli nikoli prav sporazumeti, kajti hotel je tako sam Gospod Bog, ki je sedel nepoznan za ognjiščem na klopi. No konečno so snubiči odšli; nič niso opravili, kati nevestin oče ni hotel dati toliko, kolikor je hotel imeti pohlepni ženin. Dejal mu je: »Ker vidim, da zijaš le po mojem blagu, ti moja hči tudi kot žena ne bo ljuba in draga, kakor bi to moralo biti, zato pojdi v imenu božjem!« 

Na to stopi v izbo pa Gospod Bog s svojim ženinom, kaj prijetnim in čvrstim mladeničem. Ker je Gospod Bog hotel, kmalu so se sporazumeli; hči pa je začela kar goreti za svojega ženina, kajti hotel je tako Gospod Bog. Za tri tedne so imeli ženitovanje, da malo takih daleč na okrog. Gospod Bog pa reče ženinu: »Ker si tako pametno želel, dam ti na najlepšem kraju veliko grajščino, da bodeš živel v obilnosti, toda nikar ne pozabi kako si želel; tako živita in prijetna bodeta Bogu in svetu. Nikomur pa ne odrekajta kake prošnje, sicer pridejo hudi dnevi nad vaju!« Na to Gospod Bog izgine. Onadva pa sta živela sveto srečno in veselo. Storila sta mnogo dobrega in na daleč okoli se je razslula njiju blagosrčnost.

Čez nekoliko let hotel se je Gospod Bog prepričati: kako neki vrše ti trije bratje dane jim zapovedi. Spremeni se v berača ter stopa starejšemu bratu naproti. — Bil je ravno vroč poleten dan, a naš kupec je šel v neko vas na trg. Curkoma mu je lil pot po obrazu, kajti breme na plečih ni bilo ravno lahko. Nejevoljen je bil, da je odšel iz gostilnice od sladkega vinca ravno po tako strašni vročini; in čemu se je treba njemu potiti in truditi, ki lehko živi brez truda. Gospod Bog ga pobara: »Hoj brate! kako je kaj s tvojo kupčijo?« — »Uh! zlomek naj vzame njo in tistega ki mi jo je dal!« — razhudi se kramar. Še ni dobro izgovoril, že je čutil, kakor bi mu vzel kdo breme s hrbta; ni ga bilo več, no tudi berača ni bilo več videti. Šele zdaj se domisli, kaj neki je storil; razjokal se je kakor triletno otroče, no bilo je prepozno. Šel je domov ter začel zopet kmetovati.

Gospod Bog koraka na to srednjemu bratu naproti, ki se je ves spehan in potan pripodil doli po nekih trnjevih rebrih za svojimi ovčicami, ki so mu ravno ta dan zelo nagajale — ker je hotel tako Gospod Bog, da bi ga skušal. Popraša ga: »No prijatelj, so li hude te ovce kaj?« — »Uf! zlodi naj pohrusta nje in tistega, ki mi jih je dal!« Ko se pa ozre gori po rebrih, ni je bilo nobene ovce več, a tudi o beraču ni bilo ne duha in ne sluha. Šele zdaj spozna svojo nesrečo, no kaj pomaga: kar je, to je! Napoti se domov ter se zopet loti zapuščene kmetije.

Na to pa se napoti Gospod Bog proti gradu najmlajšega brata. Ves bolan, grintav in za človeške oči sestradan, poprosi milega daru. Ker sta videla, da je neki zelo bolehen, pokličeta ga v hišo ter mu dasta tečne jedi in dobrega vina. Smilil se jima je ubogi berač, ki je bil po obrazu in životu ves grintav. — Imela sta sinčka, ki je bil star sicer že pet let, pa ni še slišal, ni videl ni govoril in tudi še ni hodil. V velik križ in težave bil jima je ta deček, a ljubila sta ga toliko bolj, ker se jima je smilil ubogi sirotek. — Na dolgo in široko izprašujeta dozdevnega berača, kako in kje je neki nalezel ono ostudno bolezen. »Oj, kako srčno rada bi vam pomagala, če bi le mogla« dejala sta beraču. »Ooo! moreta, moreta, če le hočeta; jaz pa vem, da bi mi vidva ne hotela dati zdravila, ki bi mi pomagalo« zavrne ju berač. »Srčno rada vam ga dava, kar recite ne bojte se!« govorita mu; nadejala sta se, da zopet storita kako posebno bogoljubno delo. Berač se brani nekoliko časa, no onadva tudi ne odjenjata. Naposled pa izpregovori berač: »Zakoljita mi svojega sinka; če se umijem v krvi njegovi, zdrav bodem kakor sta vidva.« Strašno so jima zazvonile te besede v ušesih. Ali smeta odreči tej njegovi želji? Ne smeta, ker Gospod Bog jima je zapovedal, da ne smeta odreči nobene želje. O, zakaj sta ga vendar toliko silila, da jima pove zdravilo bolečinam svojim. In ljubila sta nesrečnega svojega jedinca z vso močjo očetovske in materinske ljubezni. Pa saj je tudi neki očak v starem testamentu ljubil svojega jedinca, vendar je bil pripravljen, da ga umori in daruje Bogu ker mu je On tako zapovedal. In tudi njiju veže zdaj zapoved božja.

Na to pa pristopita k beraču ter mu rečeta: »Dasi je vaša želja za naju strašna, vendar je vam ne smeva odreči. Prosiva pa vas le te milosti, da dečka zakoljete sami, saj veste, da nama tega ne pusti ljubezen do milega otroka.« Vsa v solzah tečeta ven na vrt, da bi ne videla strašne smrti njiju ljubljenčka. Čez nekoliko časa pa pravi mož pridrugi svoji: »Pojdi in glej, kaj je z najinim sinčkom; čakati ne morem več!« Vsa žalostna in v velikem strahu prileze do okna, da bi se prepričala o nesreči svoji. Toda glej, kaj je to? ali sanja ali je resnica? treba je pometi malo oči! Res je : sinček skače po sobi, lep je kakor angeljček ter kliče: mama tata — mama tata! Oj, kako je zatrepetalo srečni ženi srce; pokliče moža, no ona kar plane v hišo ter pritiska k sebi ter poljublja zdravega in krasnega svojega sinka. Berača ni bilo, no pred njima je stal Gospod Bog v znani podobi, ki jima reče: »Do danes vajina sreča še ni bila popolna, no od danes naprej naj bode, ker tako točno vršita voljo mojo. Tu vama vračam otroka brez vsakega madeža, ki naj podeduje vse lepe lasnosti vajine!« Nista ga videla več. Da sta živela srečno in veselo in da sta vršila tudi odslej voljo božjo vedno in povsod, tega nam ni treba omenjati.

Viri[uredi]

Glej tudi[uredi]