Narodne pripovedke I/Od kovača, mlinarja in hrastarja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke I/Zlatovlaska Narodne pripovedke I/Od kovača, mlinarja in hrastarja
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke I/Čudodelni berač
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Od kovača, mlinarja in hrastarja


Bil je oče, ki je imel jako močnega sine; zato ga da kovačije učit. Učil se je tri cela leta - a delal je jako malo. Legal je skoro vedno v postelji, pa gledal, kako so pomagači kovali. Nekdaj morajo kovati camplje*, pa to delo jim gre le slabo izpod rok. Učenec se jim posmehuje; jeden pomagačev pa mu veli, naj sam gre in skusi, ali je res kaj močen. Krepek mladeneč skoči iz postelje, udari nekajkrati po camlji in nakovalu in oboje se pogrezne popolnoma v zemIjo. Hočejo ga iz zemlje izvleči, ko pa ga ne morejo ganiti, vstane učenec zopet in železo z eno roko potegne ven. Zdaj se ga vsi prestrašijo ; zato mu reče mojster pri obedu, da se je že izučil za kovača - da sme po svetu iti, poprej pa še si slobodno plačo izgovoriti. Ta ne premišlja dolgo, pa reče, da bi si rad naredil železno palico. Mojster mu drage volje dovoli. Vsi se pa močno začudijo, ko dečko pobere vse železje po celi kovačnici - okoli dvanajst stotov - si iz teh skuje debelo in dolgo palico ter odide. Žalostno je gledal kovač za njim, ker mililo se mu je železo, pa vender si ni upal nič reci.

Oni pa je počel težko palico lučati proti oblakom ter jo je vsakikrat vlovil v roko. Pride pa do nekega mlina. Ondu najde mlinarja, ki se je lučkal z mlinskimi kamni, da so letali skoro do oblakov. Tega pozdravi mladi kovač, pa mu reče : „Pas si precej močen !" - „Že sem malo bolj ko ti," reče to niti ogledavši se na prišleca. „Tega pa že ne !" odreže se mu kovač in vrže svojo palico kvišku, blizu do oblakov in reče mlinarju, ali jo vidiš ? Ko pa prileti k tlom, jo v roko zgrabi. Temu se mlinar jako začudi, a meni, da je že vender močnejši mimo tega dečka; zatoraj svetuje, naj se podasta malo po svetu, da jima kdo razsodi, kateri je močnejši . Prideta do velike šume, kjer je nek velikan hraste pipal (ruval) in visoko v zrak lučal. „Kaj delaš?" vpraša ga kovač. ,,Saj vidiš, da hrastje pipljem in ga proti nebesom mečem !" ,,Ali misliš, da si močnejši od mene ?"

„Že sem !" odvrne to ponosno. Zdaj pa meni mlinar, da se mora razsoditi, kateri je najmočnejši. Napotijo se k mlinu, da bi lučali mlinski kamen proti oblakom. Prvi ga zgrabi mlinar in vrže ga s tako močjo, da kamen šele čez celo uro prileti na tla. Zdaj ga vrže hrastar; temu pa prileti čez dve uri kamen nazaj. - Slednjič ga zaluči kovač - in zdaj kamen ne pade več na zemljo. - Bil je tedaj kovač najmočnejši. Zdaj se napravijo po svetu, češ, ker so se tako znašli jaki možje, da lahko marsikaj imenitnega storijo. Ko že dolgo potujejo, najdejo v velikem lesu tolovajsk grad, v njem pa piti in jesti. Ko že najdejo puške, reče kovač: „Dva lahko greva na lov, jeden pa ostane doma, da odganja tolovaje od grada."

Prvi dan ostane mlinar doma. Ko jim pripravlja večerjo in peče celo tele na ražnji, prikobaca iz jednega kuhinjskega kota star berač in ga poprosi za mal grižljej pečenke. Mlinar mu je da. Zdaj se vsede berač k ognjišču in je počasi. Naenkrat pa mu pade meso iz rok in on poprosi mlinarja, da mu pobere košček. Starček se je mlinarju smilil in on se pripogne za koščkom. Zdaj pa plane dozdevni berač na dobrosrčnega mlinarja in ga do dobrega premlati in zmeče po kuhinji. Še le po času se mlinar toliko ojači, da se mu nekoliko v bran postavi: tako močen je bil starec, ki je slednjič žugaje v kot izginil, iz katerega je bil prišel. Mlinar ne gre gledat, kam je prešel ničvredni starec, ampak se na smrt zdelan vleže v postelj. Ko ona dva prideta domu, jima sramovaje se, nič ne pove. Kovač, ki je bil njihov vodja, pa reče, da tedaj ne morejo dolgo braniti gradu, če bo imel vsak hip kateri tresljiko (mrzlico). Drugi dan pa ostane hrastar doma. Temu se ravno tako zgodi ; ko zvečer lovca prideta domu, najdeta tudi njega v postelji. Kovaču se to vendar čudno zdi in ker mora tretji dan on doma ostati, sklene, vedno seboj nositi palico, zvesto svojo tovaršico. Ko počne v kuhinji pripravljati večerjo, pride, kot poprej k onima, iz kuhinjskega kota berač.

„Hoj, kaj pa ti tukaj iščeš?" zadere se nad njim kovač, ki se mu je vsaka reč zdela sumna. „Oj prosim vas, ne jezite se čez me, dajte mi raji košček mesa." Kovač mu ponudi palico, rekši: „Ta je za te!" Pa vendar mu da kos mesa, radoveden kaj bo zdaj. Kovač se obrne malo na stran, pa vendar ostro opazuje berača. Ta ugrizne nekolikokrati meso, zatem pa kos na tla spusti. ,,Prosim, poberite mi meso, jaz, stara reva, se ne morem več pripogibati." „Čakaj, čakaj mercina !" zagrmi kovač nad njim, sam si vrgel meso, božji dar na tla!" Rekši pograbi palico, pa mahne tako zdatno po dozdevnemu beraču da se ta koj pobere v luknjo, iz katere je bil prišel. Kovač gre za njim in najde v kotu široko luknjo, ki je peljala navzdol; v tej je bil zginil berač. Ko prideta ona dva z lova, se jako začudita, da je ta zdrav; on pa jima reče : Zdaj vem, kako sta vidva dobila tresljiko !" Drugega dne zahteva kovač, da ga tovariša na dolgi vojki ali vrvi spustita v luknjo, ker bi rad vedel, kam je izginil oni starec. Pred pa sta mu morala priseči, da ga bosta potegnila nazaj, kakor, hitro bi njima dal znamenje. Na to ga spustita v luknjo.

Po globoki luknji pride slednjič v podzemeljski svet. Tam najde najprve staro, pol razpalo bajto ; pogleda skozi okno in vidi onega berača, ki pa je bil sam škrat, varovati lepo princezinjo. On vdari s svojo palico po koči in vsa se razleti in poruši. Škrat je poznal kovača še od večera sem in ga začel prositi, naj ga ne tepe. ,,Daj mi princezinjo sem !" veleva kovač. Starec mu je neče dati, kovač pa ga krhne se svojo palico, in to omeči starca.

Kovač gre k luknji nazaj, priveže princezinjo za vrv, da znamenje tovaršema in ta jo potegneta navzgor; na to pa spustita vojko zopet doli. Kovač pa gre dalje in pride do druge hiše. Ko po tej vdari, najde škrata, ki je bil našeškal hrastarja, tudi tega naklesti s palico, mu vzame princezinjo in jo pošlje na gornji svet. Zdaj je prišel k tretji bajti, kjer je stanoval možiček, ki je zmetal pred nekaj dnevi mlinarja po kuhinji. Ko vdari po bajti, razleti se sicer, a škrata ni bilo ugledati. Stala pa je še peč. Vdari še torej po tej, in tu je imel hudoba zakleto dekle. „Daj princezinjo !" veli mu kovač. „Nečem !" zavrne starec jezno. Čakaj, brž vidim ali bo, ali ne !" zagrmi prvi in vdari tako močno po hudobi, da jo ubije. Zdaj vzame lepo dekle, nese jo k luknji in tovarša jo potegneta navzgor. Zdaj pa sklene kovač Sam na zemljo nazaj ; prej pa se hoče prepričati, ali sta mu tovariša tudi popolnoma zvesta. Zato priveže najprej težko palico in da znamenje. Ona pa vlečeta in vlečeta; ko pa do sredine privlečeta, prerežeta vojko in palica pribrni nazaj in se pogrezne globoko v tla. „Ahan, taka tiča sta vidva !" misli kovač,'. Tuhta torej in premišljuje, kako bi zopet dospel na zemljo, da bi ondu vsaj nezvesta tovarišema pošteno naplačal. Gre tedaj k onemu, katerega je zvečer poprej pretepal po kuhinji. Veli mu, naj ga spravi

na zemljo nazaj - a zastonj. Starec mu reče „Idi, vreži enoletno leskovico, pa me ž njo nažgi - tedaj te moram ubogati." Kovač pa je znal da bi tedaj škrat čez njega zadobil moč, pa reče „Le čakaj, dam ti svojo jednoletno po hrbtišči !" Rekši ide in svojo palico iz zemlje izvleče. Z njo se napoti proti hudobcu; zdaj pa je to koj pri volji pa ga porine skoz luknjo navzgor. Komaj pride vrh zemlje, najde že tudi svoja tovarša, ki sta se hotela s princezinjami ženiti.

On ju s palico pošteno natolče - a ne vtegne ju dolgo biti - ker vsa okolica, dozdaj zakleto mesto, se zopet spremeni. Godba in petje mu zadoni na ušesa in vsi ga pozdravijo za svojega rešitelja. On pa se oženi z najlepšo princezinjo in kraljuje še dolgo in srečno v rešenem mestu.