Narodne pripovedke
| Narodne pripovedke. J. Krenčnik |
Zapisal J. Krenčnik pri Sv. Duhu pri Lučah.
| |||||||||||||
1. O čudoviti piščalki.
[uredi]Živel je nekdaj oče, ki je imel jedinega sina. Ta je služil na cesarskem dvoru za strežaja že precej časa. Kar se spomni na očeta, in srce mu ni dalo mirú, dokler ga ni videl še enkrat. Odpravi se torej na pot, ali od dolge hoje utrujen, se vleže v senco ter zaspi do trde noči. Ko se vzbudi, koraka počasi naprej, a zaradi silne temote ne more dalje. Nató spleza na drevo in zagleda v daljavi luč. Z dolgo palico tipajoč, pride do lesene, z mahom obrastle kočice starega puščavnika. Ko stopi v sobo, ga sprejme puščavnik prijazno ter mu postreže s sadjem in koreninami. Nató mu pripoveduje, da pride ob polnoči hudič, ki ga bo izpraševal o raznih rečeh, pa da naj pazi, da bo takrat molčal, sicer ga odnese s sebój. O polnoči pride res hudič in izprašuje puščavnika, a mladenič molči, zató ga ne zapazi.
Ko se zdani, odpravi se mladenič na pot, in puščavnik mu dá piščalko, češ, kadar bi bil v nevarnosti, more zapiskati na njo, in takoj bo rešen. Nató se poslovi ter se napoti proti domu. Ali pot ga pripelje v temen gozd. Ko nekaj časa tava po gozdu, sreča ga roparski poglavar ter mu zapové, naj mu izroči svoje denarje. Mladenič dene denarje na štor, in ropar jih začne šteti; ko pa se je pripognil, potegne mladenič rahlo meč iz nožnic ter ga porine roparju v vrat, da ga pritakne k štoru.
Nató koraka dalje ter pride v roparski grad, kjer je bila poglavarjeva žena sama domá. Pa strah ga je obhajal, ko je prišel v grad, kajti pred njim so bile vedno duri; tiste duri pa, skoz katere je prišel, so izginile. Tako je prišel v najspodnje kleti, nazaj pa ni mogel, ker naprej so bila vrata, nazaj pa ne. Iz več sob dospevši, pride v sobo, kjer so imeli roparji zaprto kraljevo hčer. Kraljičina mu pove, da je že dve leti ujeta in sedaj so šli še po njenega očeta. Komaj je nehala govoriti, že so se slišali koraki prihajajočih roparjev, ki so privedli ujetega kralja. Deček smukne pod veliko kad ter tamkaj čaka roparjev. Ko ti priženejo ujetega kralja v sobo, sesekajo oba na drobne kosce; ko pa kralju odsekajo prste, odskoči prst, na katerem je imel zlat prstan, naravnost pod kad, kjer je bil skrit mladenič. Jeden roparjev se spravi pod kad iskat prstana ter najde mladeniča; zato ga brž izvlečejo izpod kadi in ga hočejo umoriti. Na veliko žalost se spomni, da je pozabil piščalko pod kadjo; zató jih začne prositi, naj mu prinesejo piščalko, češ, enkrat pred smrtjo bi še rad piskal na njo. Ko mu jo prinesejo in je začel piskati, prileti toliko krokarjev, da jih je bilo vse črno ter raztrgajo roparje na drobne kosce. Nató preiskuje po sobi ter najde na polici majhno škatlico, na kateri je bilo zapisano: Če je kdo na drobne kosce razsekan in se namaže s tem mazilom, sprimejo se kosci, in oživi. Potem pobere kosce obeh ter jih namaže s čudovitim mazilom. Kralj in hči brž oživita; nató odidejo in pridejo v sobo, kjer je stanovala poglavarjeva žena. Mladenič jo prosi, naj bi mu odprla vrata, da bo videl, kakšno vreme je zunaj. To prošnjo mu usliši, a ko so stopili vsi trije iz gradu, zapiska mladenič, in grad se pogrezne z ženo vred v zemljo. Kralj se mu je zahvalil za rešitev ter mu obljubil svojo hčer v zakon. Potém so potovali v kraljev grad in ondi pripravili velikansko gostijo, kjer so jedli in pili, da ni bilo kaj videti.
2. Sv. Miklavž.
[uredi]Živel je oče, ki je imel mnogo otrok, premoženja pa nič. Ko nekega dne premišlja svoje uboštvo na nekem hribu, pride k njemu zeleno opravljen lovec, kateri ga vpraša, zakaj je toliko zamišljen. Zakaj bi ne bil zamišljen, ker si ne morem pomagati iz uboštva. — „Če je pa tako,“ reče lovec, „daj mi to, kar ne veš, da imaš, in ne potrebuješ, pa ti dam denarja, da boš lahko živel.“ Kmetič vesel pritrdi, in lovec mu dá, kar je obljubil. Ko domov pride, pové ženi, kako srečen je bil ta dan. Žena pa mu odvrne, da je prodal svoje še nerojeno dete. Po šestih mesecih mu je žena porodila sina, katerega so krstili za Miklavža. Ko je začel hoditi v šolo in mu je rezal oče kruha za šolo, vselej se je jokal. „Če vam je toliko žal za ta košček kruha, pojejte ga pa sami,“ dejal je deček; „jaz bom pa brez kruha šel v šolo.“ — „O moj ljubi sinek,“ reče oče, „ni mi žal za kruh, ampak za te, ker sem te pred rojstvom prodal peklenščku.“ — „Nič ne skrbite, ljubi oče, vse bo izteklo na dobro.“
V šolo gredé je mali Miklavžek vsak dan molil v mali kapelici matere božje z Jezuškom, ki je držal v rokah kroglico svetá. Ko neki dan prav goreče moli, vzame Marija Jezušku kroglico iz rok ter jo dá dečku, rekoč: „Kamorkoli se bode ta kroglica kotala, pojdi za njo, in kjer obstane, ostani tudi ti.“ Deček spusti kroglico na tla, in kotala se je dalje in dalje, dokler ni obstala pred roparsko kočo. Trikrat jo je potočil mimo, ali vselej je priletela nazaj k hiši. Nató jo pobere, dene v žep ter gre v hišo. Tu ga vprašajo tolovaji, kam je namenjen. „V pekel bi moral iti po svojo dušo.“ — „Za božjo voljo,“ reče roparski poglavar, „če je že tvoja duša v peklu, kje je pa moja. Bodi tako dober, kadar prideš v pekel, vprašaj, kje je duša tistega silovitega roparja.“ Deček mu obljubi, da bo vprašal, ter prenoči pri njih, in roparji mu postrežejo z dobro večerjo.
Ko dan napoči, poslovi se mladenič, potoči kroglico, in kotala se je, dokler se ni prikotala do peklenskih vrat. Ko je priletela v vrata, priteklo je peklenščkov kakor listja in trave, pa nobeden ni vedel za njegov krstni list. Potoči kroglico v drugič, in še enkrat toliko jih je priteklo. „Če mi ne daste lista,“ zagrozi se jim mladenič, „pa potočim kroglico v tretjič in vam razsipljem pekel.“ Črez nekaj časa prišanta hrom peklenšček ter prinese njegov krstni list. Deček ga še vpraša, kje je duša onega silovitega roparja. „Oho,“ reče mu peklenšček, „jaz sem boter njegovih otrok. Če se pa hoče rešiti, mora tisto palico, s katero je prvega človeka ubil, vsaditi ter toliko časa klečati in jokati, da bo od solz ozelenela in rodila sadje; tedaj bo rešen.“ Mladenič se odpravi na pot ter se oglasi pri roparju in mu naznani, kaj je zvedel. Ropar pa je vzel palico, vsadil jo v zemljo, zraven pa dejal na robe koso, pokleknil na njo ter toliko časa jokal, da je palica od solz ozelenela ter cvetela in rodila tri jabolka, katera ima še sedaj sv. Miklavž.