Narodne pesmi (Janko Barle)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Národne pesni.
Janko Barlè
Zapisal v Podzemlju pri Metliki Janko Barlè.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1891; Slovenske večernice, 45
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Božične.[uredi]

I.[uredi]

Veselite se, ljudje,
Sveti Jožef v mesto gre,
V Betlehem dorajžata.
Kedar v mesto pridesta
Za jerperge prosita.
Oj ti mesto Betlehem,

Ki jih nečeš jerpergvat’.
Sveti Jožef govori:
„Oj, le pejmo z mesta ven,
Tam je jena gmánjica,
A na gmánjci štálica,
Je za nas pripravljena.“
Sveti Jožef govori:

„Štal’ca božja mrzla je,
Štal’ca božja mrzla je,
Za večerjo ti nič ni.“
Pa Marija govori:
„Saj večerje treba ni.

Le poglejmo na nebó,
Kako se lepo blišči,
Na njem zvezde svetijo,
Nam darove delijo.“

II.[uredi]

[1]

Še nocój bo rojen
Naš Jezus, naš kralj,
Svet’ Jožef ta stari
Bo naš generál.
Marija devica
Bo naša kraljica.
Čast, hvala Bogú
Zapojmo svetú.
Jena zvezda na nébu,
Prav čudno svetlá,
Nad sabo prav lépa
Dva znám’nja ima.

Zlat križek v ročici,
Zlat venec na glavici,
Vsak človek pogléj,
Kam pojde najpréj.
Nad štalico ona
Se je vstav’la zarés,
Pokazala Jezusa
Nam iz nebés.
Nas, Jezus preljubi,
Nikdár ne pogubi,
Svet’ žegen nam daj,
Vsem dušam svetli raj!


  1. ^ 1 To pesmico pojó navadno otroci, posebno pa kraljitarji, ki hodijo z zvezdo po hišah koledovat.

Jezusovo trpljenje.[uredi]

I.[uredi]

Marija rajža ino gre
Po tem zelenem travniku;
Sestala je sekača dva:
Oh, kam gresta, sekača dva?
Mi gremo gor v Jeruzalem,
Mi gremo križa sekati.
Oh, prosim vas, sekača dva,
Nikarta mu pretežkega,
Da Jezus laže trpel bo.
„Komu se Jezus smilil bo,
Ker nima brata ne sestre,
Ne druge žlahte obené?“

Marija rajža ino gre
Po tem zelenem travniku;
Sestala je kovača dva:
Oh, kam gresta, kovača dva?
Mi gremo gor v Jeruzalem,
Mi gremo čavlje delati.
Oh, prosim vas, kovača dva.
Nikarta mu prevelikih,
Da Jezus laže trpel bo.
„Komu se Jezus smilil bo,
Ker nima brata ne sestre,
Ne druge žlahte obené?“

II.[uredi]

Je Marija rož’ce brala
In jih Jožefu dajála,
Oj preljub’mu Jožefu;
Jožef pa je dal Mariji
Lé-ta grózdek vínarski.
Ona je potém zdehnila,
Zanosila Jezusa,
Devet mescev ga nosila
A deset’ga porodila.
Je na svrdan[1] šla v cerkev
Al’ na ta dan svečnice.
A neverniki so djali,

Da b’ ji Jezusa zvezali,
Da b’ ji Jezusa zvezali
In na goro odpeljáli,
Na to goro visoko.
S križem pa so obložili
Ta ramena njegova.
In na križ so ga pribili
In roké, nogé razpeli.
Jezus goraj milo vpije.
Milo vpije: Žejen sem!
Pa mu dajo žolča piti,
Žolča piti grenkega.

Jezus góraj milo zroča
Svojo mater Janezu:
Glej, o Janez: tvoja mati!
Glej, o mati: to tvoj sin.
Potlej je pa glavo nagnil

Tam na svojo desno stran.
Ko je svojo dušo spustil,
Grobi se odpirali,
Grobi so se odpirali,
Solnce je oblédelo.


  1. ^ 2 svrdan = svečnica

Druge pobožne pesni.[uredi]

I.[uredi]

Jena sanja se m’ sanjala,
Da Marija je umrla,
Kdo je Mariji svečo držal?
Držala jo je sveta Ana.
Kdo je Marijo preoblačil?
Preoblačile jo dve device,
Dve device, dve sestrice.
Kdo je Mariji trugo delal?
Delal jo je sveti Jožef.
Kdo je Mariji štuke zvonil?
Zvonil ji je sveti Šimon.
Kdo je Marijo v trugo metal?
Metale jo štir’ device,
Štir’ device, štir’ sestrice.

Kdo je Marijo na pógreb nosil?
Nesli so jo štir’ mladenči,
Štir’ mladenči, štir’ angeljci.
Srečal jih je ljubi Jezus:
„Kaj nosite štir’ mladenči?
Doli dén’te, pokažite!“
„Mi ne smemo pokazati,
Mi nesemo mater tvojo.“
„Den’te doli, mater mojo!
Stán’te gori, mati moja,
Saj vi niste zaslužili,
Da bi v črni zemlji gnili,
Nego ste vi zaslužili,
Da b’ se v nebesih veselili.“

II.[uredi]

Marija rajža ino gre
Po tem zelenem travniku.
Prišla je ona do vodé,
Tam do vode široké:
„Hod’ me vozit’, mlad brodar!“
„Jaz ne vozim takih žen,
Jaz vozim samo romarce,
Romarce in trgovce
Za tolarčke in evanegarce.“

Marija krílce prifrkne
In črez vodo se podá,
Pred njo voda razgrinja se,
Za njo voda stiska se.
Marija pride sred’ vodé,
Brodarjeva hiša pa gori.
Zakliče jo zdaj mlad brodar:
„Marija sedem žalostij,
Pomagaj meni grešniku!“

Marija se nazáj ozré,
Brodarjeva hiša spet nova je.

III.[uredi]

[1]

Marija rajža ino gre
Iz Vogerskega na Štájersko.
Tam so z nje špote delali,
V cerkve konjce zapírali.

Prišló toliko angeljcev,
Kot je v cerkvi kamenčkov,
Odnesli so ta božji tron
Na sred’ polja Metliškega.


IV.[uredi]

[2]

Marija rajža ino gre
Po lé-tej turški žemljici
V lepo kranjsko deželo.

Sestal jo je pa turški car:
„Kaj špot z Marije delaste,
Konjce v cerkev zapiraste,

Z oltarja jasli delaste,
Iz kelha konjce napajaste?“
Prišló toliko angelov,
Kot je v tej cerkvi kamenov,

Odnésli božjo vežo so,
Odnésli so Marijin tron.
Tam je Marija stavljena
Na sredi loga Metliškega.

V.[uredi]

Petelínčki lepo pojejo,
K’ se veselijo bel’mu dne:
Délaj se, délaj beli dan!
Bo prišel ljubi Jezus k nam
Sè svojo sveto materjo,
Ljubo devico Marijo.
Ptič’ce po zraku letajo,
Na vejice se vsedajo,

K’ se veselijo bel’mu dne.
Rib’ce po vodi plavajo,
Na suho glav’ce podavajo.
Angeljci v nebesih rajajo,
Marijo devico pozdravljajo.
Vse jo pozdravlja, večni Bog,
Oče, sin in sveti duh.

VI.[uredi]

Stoji mi, stoji cestica,
Oj cestica uglájena,
V belo vas navájena.
Na sred’ vasi pa križ stoji,
Pod križem lepe rož’ce tri.

Prva je rož’ca lilija,
To je Marija usmiljena;
Druga je rož’ca galtroža,
To je Marija žalostna;
Tretja je rož’ca rožmarin,
To je Marijin premili sin.

VII.[uredi]

Tri tič’ce morje obletele:
Prva nosi klasek od šenice,
Da b’ ga Bog dal, — naše polje dela,
Naše polje lepo obrodilo.
Druga nosi vinsko jagodico,
Da b’ jo Bog dal, — naše gore dela,
Naše gore lepo obrodile.
Tretja nosi zdravje in veselje,
Da b’ ga Bog dal, — naše selo dela,
Naše selo zdravo in veselo.

VIII.[uredi]

Iz srca mi rož’ca raste,
Jedna bela lilija,
Angeljci so jo trgali
In Mariji darovali.
Marija plela venček zlat,

Ga dekletom dajala.
Ktera venček obdrži,
Se v nebesih veseli;
Ktera venček zapusti,
Na dnu pekla ta gori.

IX.[uredi]

Pojte, pojte tice,
Ve drobne tičice!
Jaz bi tudi pela,
Pa sem žalostna;
Mogla bom umreti
Od te žalosti.
Kaj vas prosim, bratje,
Bratje in sestre,
Sprejmite me do groba,
Do bele cerkvice.
Tam me pokopajte

Pred ta cerkveni prag.
Zunaj pa pustite
Mojo desnico,
Pa mi v njo denite
Sveti rožniven’c.
Iz groba bodo rastle
Lepe rož’ce tri.
Ta prva bo Marija,
Ta druga sveti Jožef,
Ta tretja pa moj ženin,
Ta usmiljeni Jezus.

X.[uredi]

Jedna tič’ca priletéla
Iz dežele Mantove,
Vrh kapel’ce se je vsela
In lepo zapela je.
Prvi štikelc je zapela
Od tega rojstva božjega,
Drugi štikelc je zapela
Od Marije z Dobravi.
Tretji štikelc jo zapela
O zamorski deklici.
Marija je v oltarju stala,
Tičico poprašala:
„Ali si pesen slišala,
Ali si jo zmislila?“
„Jaz je nisem zmišljevala,
Nego sem jo slišala
Od zamorske deklice,

Ki je po morju plavala
In to pesen pevala.“
„Oj tičica, oj tičica,
Kje je zamorska deklica?“
Tič’ca je po zrak’ letéla,
Marija je pa k nogam šla,
Marija je prej tamkaj bila,
Kot pa drobna tičica.
Marija je pa poprašala
To zamorsko deklico:
„Oj ti zamorska deklica,
Kje si to pesen slišala,
Ali si pesen zmislila?“
„Jaz je nisem zmišljevala,
Sem jo peti slišala,
Peli so jo mam’ca moja,
Ko so mene zibali.“

XI.[uredi]

Iz srca mi rož’ca raste,
Lepa, bela lilija,
Vtrgala jo je Marija
In si venček spletala
Iz rožmarina, nageljna,

Iz zlate, bele lilije.
Komu ga na dar bo dala?
Tem nedolžnim deklicam,
Če jo bodo posnemale,
Vse v nebesa pojdejo.

XII.[uredi]

Svet’ Židór[3] ovčice pasel,
Lepo žvižgal, še lepše pel;
On ovčice je zapustil,
Stopil je v vojaški stan,
Tam je lepo, lepo živel,
Lepo živel, še lepše umrl.
Zvečer so ga zakopali,

Zjutraj je že trav’ca b’la,
Precej so jo pokosili,
Ondaj je še lepša b’la.
Nato so se spomin’vali,
Kakov je to svetec bil,
Pa so njega odkopali,
Bil je svet’ Židor svetnik.

  1. ^ 1 Ti dve pesmici sta zato kaj zanimivi, ker pripovedujeta početek znamenite božje poti pri treh farah (na sredi polja Metliškega), kamor romajo Beli Kranjci, posebno pa bratje Hrvati oni dve nedelji po prazniku sv. Jerneja.
  2. ^ 1 Ti dve pesmici sta zato kaj zanimivi, ker pripovedujeta početek znamenite božje poti pri treh farah (na sredi polja Metliškega), kamor romajo Beli Kranjci, posebno pa bratje Hrvati oni dve nedelji po prazniku sv. Jerneja.
  3. ^ 1 Sv. Izidor.