Narodne šege

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Narodne šege.
Josip Karba
Popisal Josip Karba.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1891; Slovenske večernice, 45
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


„Kjer mladine krasno cvetje
Zalša grla milo petje,
Kjer nedolžnost je domá,
Spake sveta ne pozna —
Rad bi tamkaj bil!“
Valentin Orožen.

Prijazni mi Ljutomer, zeleno Mursko polje, ki obsegaš mnogo lepih občin in vesnic s snažnimi poslopji! Zraven pa tudi ob jugu in zapadu prekrasne „Slovenske gorice“, kjer nam dozoreva sladka vinska kapljica! Tukaj, v tej okrajini prebiva obilno ljudij, ki se marljivo pečajo s poljedelstvom, z vino-, sadje- in živinorejo. Večinoma živijo drug od drugega, viničarji in obrtniki od posestnikov, a toti od onih, ker jedna roka mora umivati drugo.

Kar se tiče trgovine, kupuje in prevaža se semkaj prtenina za pripravljanje oblačila, železnina, sol in potrebno dišeče (špecerijsko) blago; prodaje se pa od tod vino, žito, živina in nekoliko sadja.

Gledé na zunanjo odejo opaziš pri moških klobuke srednje velikosti, precej dolge suknje in (ob zimski dobi) dolge črne kožuhe, ozke hlače „za sare“, črevlje „na biks“ z visokimi do kolena segajočimi sarami; mlajši svet je začel na noge natezati nabrane, naguzane ali takozvane madjarske čižme (posebno ob svetkih). O poletju ob vročih dnevih imajo pri opravilu na polju obleko od domačega platna lahko in zeló prostrano sešito. — Ženske nosijo robce razne barve in vrednosti, za prsno obleko jope ali madžúre, janke ne predolge in ne prekratke, malo kračji predpasnik; za obutel so jim „šolnji“ (in „štunfi“ ali nogavice), po zimi nektere obuvajo čižme, t. j. lahke „črevlje“ ali škornje. — Pri moškem in ženskem spolu sploh je skoro popolnoma preobvladala noša mestnega prebivalstva; v prvotno narodno oblačilo se ovijajo le pri vsakdanjem delu, izjemoma tudi pri redkih, posebno imenitnih in slovesnih priložnostih. Za gizdost malo skrbijo, pač pa veliko držijo do snažne obleke, krščanske ljubezni in medsebojne jedinosti. Zatorej

„Prepevaj le duša in prosi Boga,
Da b’ zmirom prijatla si dobra bilá;
Naj zemlja razpade, naj svet se zdrobi,
Resnična ljubezen na večno živí!“

Med ljudstvom se je začelo jako daniti tudi v duševnem oziru; rado prebira razne knjige, ki jih med svet pošilja „Družba sv. Mohorja“ ali „Matica slovenska“; um si bistri tudi s pomočjo veliko drugih spisov in časnikov. Majhno število je onih ljudij, ki bi bili trgali sad na „drevesu spoznanja“; cerkev ima zveste sinove, a cesar vrle državljane. — Izmed jezikov se na prvem mestu odlikuje materinščina; na to smo ponosni ter jo radi in lepo govorimo.

Mati Slava pa si med svojimi otroki tukaj ogleduje tudi vsakojake šege in navade, ki jih drugje iščeš brez uspeha. Že na pr. naši bratje po Ogerskem in po Medjimurju veliko tega ne poznajo in nimajo, akoravno smo v najbližjem sosedstvu; le reka Mura, dolina Preseka in nekteri veliki kameni-mejniki nas ločijo. To je povod sledečim vrsticam. Morda bi marsikoga zanimalo, seznaniti se z našimi navadami in razvadami; sklenil sem jih zbrati in priobčiti zato, da se ohranijo vsaj v zgodovini izobraževanja, ako bi med narodom izmrle. Opisal bom po svoji moči tu le tiste šege, ki se redno ponavljajo v moji rojstni občini, v Babincih pri Ljutomeru.

* * *

Novo leto. — Ta dan si prizadeva vsakdo, da bi od božje službe prvi prišel domú. Komur se to posreči, pravijo, da bode najhitrejši pri vsakem opravilu.

Trije kralji. — Zvečer pred praznikom se napravijo po dverih znamenja v spomin oznanjevanja rojstva Gospodovega. Nekdo vzame posodo z blagoslovljeno vodo, v kteri se moči rožmarin ali kakšna druga vejica; po tem škropi po hramu, a po vratih zapisuje letnico, začetne črke imen vzhodnih modrijanov in križe vmes, na pr. 18 C † M † B † 91, ali pa † † †, če dotičnik pisanju ni vešč.

Pavlovo. — Dne 25. prosinca zgodaj kadijo po hramih z borovico (brinjem). Mali otroci gredó iz hiše na dvorišče, kjer veselo huškajo in glasno prepevajo: „Beži, beži, Pavel, da te megla ne dojde!“

Svečnica. — Stariši kupijo dorastlim otrokom in poslom sveče, da jih nesejo v cerkev v blagoslovljenje. Sveče so razne barve, dela in cene; one se shranjujejo, da jih ob priliki bližajoče se smrti dajejo umirajočim v roke.

Blaževo. — Navada je, da se na svečnico blagoslovljene sveče pravovernikom devajo pod vrat med molitvijo: „Po priprošnji sv. Blaža, škofa in mučenca, obvaruj te Bog pred boleznijo na vratu in v grlu, kakor sploh vsakega drugega zla.“ Čita se namreč v življenju tega svetnika, da je med ostalimi bolniki, ki so pri njem iskali pomoči, bil tudi jedinec sin neke vdove. Istemu se je bila poprečila v grlu ribja kost tako, da mu je vrat silno otekel, a bila je že blizu nevarnost, da se zaduši. Vsa človeška pomoč je bila brez uspeha. Naposled prinesejo mladeniča k sv. Blažu. Ta povzdigne svoje oči proti nebu, pomoli ter po vratu napravi znamenje sv. križa, in glej — moč molitve iz pobožnega srca! V trenutku deček izvrže kost ter kmalu ozdravi popolnoma.

Pust. — Sredi ravne in prijazne babinske vasi se vzdiguje proti nebu mogočna lipa, ki že na stotine let spominja mimogredoče, da je tukaj že od nekdaj bilo slovensko srce, da so prebivali tu slovanski sinovi, kjer še danes stoluje verni in iskreni Slovenec. Pod to lipo so ob pustnih torkih napravljali mize, nameščali stole in klopi; pripeljali so po polovnjak „dobrega“, ženice so pa spekle kruha, pogač in krapov. Tukaj se je zbirala maškarada. Na lipi je vihrala narodna zastava ter klicala sosedom dobrodošlico. Ljudje — ker so pred kakimi štiridesetimi leti bili še redki, ki so znali pisati — ljudje, pravim, imeli so po cele gosje peroti v rokah, pak „mačke“ mazali po papirju, kedar so s svojimi grbi prišli ali prijezdili prijatelji od blizu in daleč, da z maškari pozdravijo slavnoznano r„ruso“ ter se zabavljajo pri jedi in pijači. Tako pripovedujejo stari ljudje. Sedaj se to popolnoma opušča vsled splošnih nadlog in posebno vsled pomanjkanja za to potrebnega cvenka.

Vendar pa dandanašnji pustni torek ne mine brez zabave, če le vreme ne prečrta računa. „Korajžni“ ljudje namreč, bodisi mož ali fant, dogovorijo se o načrtu, kako bodo gonili ruso na izprehod. V ta namen naredijo od lesa glavo z vratom (ali pa je že k redu, ker tega imajo po občini več); to ovijejo z zajčjimi kožami, napravijo „ušesa“ in „oči“ — vse pač tako, da naredbe ne moreš razločiti od žive stvari. Na glavi ima uzdo, a okoli vrata ji obesijo prav glasne zvonce. Dalje priredijo kola (voz) s sedežem za dva moška; pred tem je prostor za ruso — neki moški, v gunjovino ali ruhovino ovit, drži z rokama napravljeno „glavo“ ter jo premika sem ter tja. Ako vidiš to napravo, a ne veš, kaj je, mislil boš, da se kaka žival valja na vozu. Na sedežih se bahato drži dvoje mož v šeme opravljenih; vsak ima puško kraj sebe in bridko sabljo, v roki pa so jima vajeti, da krotita nemirno ruso, ki je huda posebno takrat, kedar ima okoli sebe veliko radovednih gledalcev. Rusa ima pač to posebno lastnost, da se z glavo obrača vedno na ono stran, od ktere se ji kdo približuje, kakor da bi ji dišalo človeško meso; hlastno seže za človekom, ali da svojega namena ne doseže, za to skrbita „kočijaša“. — Rečeno „živinče“ se torej vozi. Pa še kako! K vozu vprežena sta dva konja, na jednem sedi jahač, da brzda svoje „macke“; da je prilično oblečen, razume se samo ob sebi. Na vsaki strani opaziš jezdeca, tudi v šeme opravljenega; zarujavela puška črez rame in gola sablja v roki ti razodeva službo dotičnikov. Spredi in od zadi je še več „pustnih norcev“ na konjih. Da ne manjkajo narodne zastave, tega ni treba omenjati. Ruso z njenim spremstvom vodijo ali prav za prav vozijo iz vasi v vas; skoro bi bil greh, ko bi je ne kazali v Ljutomeru. Povsod so sprejeti z največjim veseljem. Da radovedneži laže vidijo rušo, zató njene spremljevalce obdarujejo z jedjo in pijačo tako, da se zvečer prav židane volje vračajo domú. Kdor le more, hiti gledat te „zveri“; sramota za onega, ki je ni videl! Če je na ta dan svet tudi poln „pustnih norcev“, vendar je naša zabava čedna in poštena.

V posebni podobi se rusa prikazuje pri gostijah. Rusa je upodobljena v občinskem grbu.

Pepelnica. — Ker je pust vsako leto v torek, a pepelnica dan pozneje, t. j. v sredo, zato se imenuje pepelnična sreda. Ta dan po stari cerkveni šegi duhovniki pepelijo vernike, izgovarjaje pomenljive besede: „Spomni se, človek, da si prah in v prah se boš izpremenil!“

S pepelnično sredo se začenja čas žalosti. Spomin na razuzdani pust se mora zatreti. Ni se več zanašati na nobeno telesno veselico v vsem postnem času, zato se mora „fašenk“ popolnoma odpraviti in zakopati. To se pa opravlja sledečim načinom. Pusta naredijo od slame, ogrnejo ga v kakšno staro, razcapano, ničvredno suknjo, na glavo mu denejo kako klobuku podobno cunjo ali pa potrt pisker. Tako „obrihtanega“ deda položijo na nosila, potem ga vzdignejo in nesejo štirje fantje; jeden koraka naprej z motiko na rami, a zadi stopata dva z nabitima puškama, za temi pa še cepeta jeden „jokajoč“. Ko s slamnjakom prilomastijo na odprt prostor, kam na travnik ali pašnik, pripravijo mu ondi grob v pričo željnih gledalcev — otrok. Oblastnik motike izkoplje s svojim orodjem primerno jamo, kamor postavijo „fašenka“; strelca napneta svoje smrtonosnike ter s smodnikovo močjo slamnatemu možu puščata žile. Če se vsled strela ne vname „truplo“, zaščegečejo mu z žveplenkami, da se zažge in zgori. Pustivši pepel pustovega „telesa“ v jami, vrnejo se „pogrebci“ domu. S tem je konec pustnemu veselju na pragu žalobne dobe!

Sredpostna sreda. — Neki pratikar je ta dan enkrat v koledarju postavil — v nedeljo. Na to sredo pri nas „babo“ žagajo. To opravilo se godi navadno kje na mostu, vendar tako, da tisti, ki pride prezgodaj gledat, ne vidi nič; kdor pa malo pozneje prikobaca, že zamudi ter nič ne najde. Gospodinje so namreč s postnimi kuharijami že prišle na sredino. Zato se „babe“ žagajo, pa nikdo tega ne vidi.

Cvetnica. — Pred nedeljo, ko obhajamo spomin slovesnega vhoda Kristusovega v mesto Jeruzalem, nareže mladi svet veje za „presmece“ (les, puške). Navadno jemljejo za ta namen šibe od čremse, drena in ibe; povežejo jih pa s škrobotinjem. Na koncu za vršiček natikajo „fišpanj“ in „žegipanj“; oni pa, ki so bolj po goricah, kjer borovica raste, borovico (brinje). Napravi si jih vsak, kakor najlepše more, debele ali dolge, drobne in kratke, kakor mu se pač zljubi. Da presmeci do sledečega dne ostanejo sveži, zato skrbijo s hladnim krajem. V nedeljo jih vzamejo s seboj k sv. maši. Črez te moli duhovnik ter v imenu cerkve prosi, da Bog blagoslovi one hiše, v kterih se bodo te svržice čuvale, da si mi vedno prizadevamo popolni postajati z dobrimi deli, in da tako zaslužimo, enkrat z Jezusom slavno dospeti v nebeški Jeruzalem. Domú prišedši, pomečejo presmece po strehah; nekteri imajo babjeverno navado, da s tem lesom kurijo, kedar se bliža burja!

Vuzem. — Na veliko soboto se mašniki vozijo k občinskim kapelam po fari, da blagoslovijo velikonočna jedila. Tudi ta dar božji krstimo z imenom „presmec“; to ime ima še posebič beli kruh ali „bider“, ki ga gospodinje spečejo za vsako posamezno osebo. Presmec nas spominja, kakor znano, na presne ali nekvašene kruhe, ki so jih morali Izraelci uživati o „veliki noči“.

Pri nas ni navade, da bi ob nedeljah in praznikih skupno zajutrkovali ali sploh za zajutrk kaj kuhanega uživali; košček kruha ali pa celó nič — to je vse. Jedino na vuzem ali velikonočno nedeljo je izjema. Stariši hodijo navadno k rani službi božji; ko se ti vrnejo, zberejo se vsi domačini okoli mize, da uživajo jedila, prejšnji dan blagoslovljena. Po tem se ostali napotijo k poznemu opravilu ali k „veliki maši“. — Omenim še lahko, da te dni streljanju ni konca ne kraja.

Kresi. — Vsakoletne pomladi, kedar se travniki, vrti in dvori snažijo od malovrednega smodja, nosijo ljudje to vkup in pripravljajo za kresno kurjavo. Nekteri bolj skrbni gospodarji pa obračajo to reč v gospodarsko korist; zmešajo namreč vse med zemljo ali med gnoj; delajo torej gnoj mešanec (kompost), a pozneje, ko strohni, porabijo ga za vrte, travnike, vinograde in njive, kar ni brez koristi.

Z nabranim in nakopičenim smodjem žgejo krese. Zavoljo pomanjkanja lesa, ki ga moramo kupovati še za domačo kurjavo, z drugimi drvi to pri nas ni mogoče.

Kresi razsvetljujejo naše polje in hribe prvič proti jutru velikonočne nedelje. Pri dotičnih kupih se zbirajo fantje, dekleta in odrastli ljudje; ti fantje prihajajo iz jedne vasi v sosedno. Petje in streljanje se čuje od vseh stranij. — Drugi kres je pred praznikom sv. Florijana, kakor bomo to razložili malo niže: — Tretjič se to godi v noči pred duhovim ali binkoštmi. Sedaj se zbirajo le fantje, da napravijo ogenj ter kurijo do polnoči. Po tem se odpravijo v vas, kjer s svojim prepevanjem in igranjem vzbudijo pastirje, da ženejo na pašo; drugo polovico noči porabijo fantje za spanje. — Pred ivanjim zvečer, t. j. 23. junija se žge kres četrtič. Razun tega še večkrat pri kakšnih izrednih, posebno imenitnih priložnostih. (Kakor nas uči zgodovina, bil je Kres (Kresnik, Krs, Krsnik) solnčni bog; odtod ime ognju, ki so ga stari Slovani žgali na čast svojemu božanstvu.)

Jurijevo. — Na večer pred jurijevim, t. j. pri nas 22. aprila „odganjajo coprnice“. To se vrši takó-le: Najprej se ščipkove veje nadevajo po lesah (to so vrata, s kterimi se zapira vozna pot), po dvericah (to so vrata pri lesi, z njimi se zapira hodna pot) in pa na dveri pri hlevih. Drugo opravilo je pokanje malih fantov ali pastirjev (to so navadno šolarji). Zberejo se namreč po vasi, na cestah pred hišami, pak „frackajo“ in pokajo z biči jeden bolje od drugega. Tudi občinski pastir ali „hertar“, ki že pred jurijevim na pašnik goni živino, sme še le ta večer zatrobiti prvikrat v svoj rog; pred tem večerom mu žene ne dovolijo. Doslej je le z bičem naznanjal, ko je zbiral živino. Sledeče jutro, ko pastirji krave dojnice pasejo po navadi med njivami, po mejah, vratéh in ulicah (t. j. ob cestah med poljem), opletejo svojo čredo posebno s čremševimi vejami, ki so ob tem času že razcvetle. Tako ovenčane spustijo na občinski pašnik; ko jih za poldne „hertar“ spusti domú, snamejo se jim venci izmed rogov ter se pomečejo po strehi. (Ko sem se neki predjurijev večer mudil blizu ogersko-štajerske meje, slišal sem, da so na Ogerskem trobili v rogove. Kaj je to pomenilo, ne vem; bržčas ravno to, kar pri nas.) — Tretje opravilo pa je najbolj v korist lončarjem. Nektere gospodinje hitijo že včasi po polnoči k piskrarjem, da si nakupijo „duklje“. Pravijo, da se v takih loncih mnogo vrhnja (smetane) naredi, in da je sir gostejši kakor v onih, ki so kupljeni prej ali pozneje. Po dnevu boš že težko dobil kakšen dukelj, t. j. dolg lonec za mleko. Domú pa ga nese v tisti rjuhi, v kteri nosi o poletju travo ali dračje za živino, t. j. v „travnjači“.

Florijanovo. — Ta svetek je za naše mladeniče posebno prazničen. Na predvečer tega dneva se zberejo vsi večji fantje in gredó na odločeni kraj, kjer se navadno shajajo, najrajši pod veličastno košato starodavno lipo; tam zapojejo slovenske pesni ter se pogovarjajo o raznih rečeh. Med pomenkovanjem se odpravijo vsi skupaj kres žgat. V ta namen so si že dalje časa privažali in znašali primernega smodja. Kup za to kurjavo napravijo navadno na takem kraju, kjer ni drevja blizu, to pa na vzvišenem prostoru, da se more šviganje plamena od daleč videti in opazovati. Da se veselo petje razlega na vse vetre, to je znano.

Tako traje do polnoči. Ko ura odbije dvanajst, vrnejo se v vas. Tukaj se razdelé na dvoje. Jedni odidejo spat, štirje pa hodijo kurit od hiše do hiše, da se izpolni stara govorica, ki pravi, da mora na florijanovo pri vsakem hramu najprej moški zakuriti, češ, da bo nas sv. Florijan bolje varoval ognja! Kurilci dobijo za svoj trud jajec in zabeli; s seboj vzamejo le toliko, kolikor potrebujejo za sebe, da si pri poslednjem hramu spražijo cvrtje. S tem je služba za ta dan končana v slučaju, ako je dan delavnik.

Pravo svetkovanje varuha zoper dušni in telesni ogenj se vrši še le sledečo nedeljo. V soboto zvečer se fantje zopet snidejo na določenem kraju; tam se posvetujejo o delovanju zjutraj dne. Tu sklepajo, kje bodo dobili kola, kdo bo jim posodil konja, kteri se bodo peljali po vino, kje in kako bi ga kupili, kdo bode skrbel za igrca (godca) itd. V zadregi niso gledé ničesar; vse dobijo lahko in hitro od dobrotljivih starišev. Jeden se oglasi: „Naša kobila je jalovica, pa še k temu počinjena“; drugi že ponuja voz. Na račun dobrote roditeljske ravnajo, kakor da bi vse bilo njihovo. Ravnatelj vsemu je navadno najstarejši samičnjak; tudi je ob jednem blagajnik. Končno še izbere ta četvero fantov in jim veli blizu takó-le: „Vi štirje pojdete zjutraj zgodaj k službi božji; ko pridete domú, vzemita si vidva košarice, pak hodita po prošnji, a jaz bom še pobral peneze pri onih, ki še niso dali svojega deleža. Vidva pa hitro po obedu priredita konja in voz, vse kakor najhitreje. Jaz pridem tja, da se odpeljemo po vino.“ Nato se razidejo.

V nedeljo gre ona četvorica, ki je odbrana za prošnjo, k rani maši; prišedši domú, previdijo se s potrebnimi posodami ter gredó od hiše do hiše; prosijo sira, vrhnja, jajec, moke, zabeli, mesa, klobas, sploh vsega, kar potrebuje kuharica. Saj jim je gospodinja obetala teh rečij takrat, ko so zakurili namesto nje. Če tudi so že kaj dobili, pa misleč, da je za to hišo premajhno plačilo, nagovarjajo nezadovoljneži gospodinjo, da bi še enkrat posegla v tunjko in izvlekla tisto dolgo klobaso, ki se zvija do dna. Radodarna gospodinja jim ne zavrže prošnje. Zahvalivši se ji, poslovijo se in odidejo. Pri sosedni hiši zopet ravno tako storijo, in to gre do zadnjega hrama. Nabrane stvari spravljajo v hiši, kjer so druge roke že pripravile prostor za večerno veselico.

Ko je beračenja konec, gredó še prosit deklet, ktere so v kuhinjstvu bolje izurjene, da bi prišle pripravljat za večerjo — delat pogač, bidrov in ostalih jedil.

Vse to opravijo pred poldnevom. Od onih štirih gre vsak domu k obedu. Hitro po kosilu se določeni trije odpravijo po vino; navadno kupijo ogersko vino, ker je domače predrago, a fantje med seboj tudi nekoliko pazijo na mošnjo.

Ko so se dotičniki odpeljali po vino, tedaj je na mestu veselice vse živo. Kuharice se obračajo po kuhinjah in izbah, mlajši fantje pa pripravljajo mize in klopi. Godec je že tukaj. Deklice kinčajo sobo; priskrbijo nekoliko ščipka, da spletejo vencev za novince, t. j. za one mladeniče, ki so dovršili šestnajsto leto, pa jih zdaj odrastli fantje želijo vzeti v svoje kolo.

Ko se pripelja vino, skotajo ga fantje hitro z voza, postavijo kam v „priklet“ ali na drug primeren kraj, denejo ga na pipo, natočijo steklenko in čaše, pak zakrožijo: „Preljubo vinsko kapljico“ itd.

Že se je stisnil mrak. V kuhinji je že prirejeno za večerjo. Fantje in dekleta se zberejo. V sobi gori luč nad mizami, obloženimi z jedjo in pijačo. Sedaj navadno zapojejo zopet kako pesmico, in sicer najrajši: „Stoji, stoji tam lipica“ itd. Po tem se namestijo mladeniči pri jedni mizi skupaj, a pri drugi posedejo deklice. Sevéda brez molitve ne začnejo večerjati. Med seboj si želijo dober tek. Le dve kuharici še imata dovolj posla svojega; a natakarja si prizadevata, da nikomur ne zmanjka pijače.

Ko so se naužili raznih jedij in pijače, zahvalijo se zopet z molitvijo darovalcu vsega dobrega. Nato začnejo venčati novince. Imenitni posel opravlja jeden vpričo vseh. Dene namreč od ščipka spleteno krono na glavo „kandidatovo“ in precej močno pritisne; drugi napolni kupico z vinom. Kronanec vstane ter pije na zdravje vsem zbranim fantom in deklicam. Tu pa pojejo: „Prelepo ime (France), Bog te naj živi“ itd. To se zgodi zaporedoma pri vsakem novaku.

Vsi novinci si še pred venčanjem izvolijo kuma. Ta jih po končanem kronanju opominja, da morajo vsi biti pridni, zvesti tovariši in skrbni vaški branitelji. Kronanci obljubijo, da bodo in hočejo biti. K temu še enkrat pijejo vsi na dobro zdravje; godec zaigra in — brhke noge se vrtijo po plesišču! Deklice odidejo kmalu domú; fantje še ostanejo in se zabavljajo, dokler se ne naveličajo ter po malem vsi ne razidejo.

Sledeče jutro okoli devete ure prihajajo gledat in pokušat, ali še bi nemara pipa kaj „škrtala“; pri tem použijejo tudi snočkanje ostanke. Mlajši fantje raznosijo vsako reč na svoj kraj, in vsega veselja je — konec.

Majnik. — Kakor imajo fantje na florijanovo ali bolje rekoč ono nedeljo po tem prazniku „svoj dan“, tako si tudi deklice enkrat v letu priredijo veselico. Dekleta namreč hodijo ves mesec majnik opravljat pobožnosti v čast božji devici Mariji. Po končanem dnevnem delu se zberejo v vaški kapelici ali pa v kaki zasebni hiši. Ko so si tako nabirale dušne hrane tečajem vsega meseca, privoščijo si k sklepu še nekoliko telesnega živeža. To se godi obično prvo ali drugo nedeljo meseca junija. Za ta dan si vsaka deklica pri svoji materi izprosi rečij, s kterimi bi mogla veselici kaj pripomoči, kakor sira, vrhnja, mesa itd. To si nanosijo k hramu, kjer so dobile kuhinjo in izbo. Naberejo med seboj tudi nekoliko denarja, da morejo kupiti vina. Skupljene peneze izročijo dvema mladeničema, ki prevzameta s tem skrb za pijačo. Da fante odškodujejo za „frjanovo“, ima svoboden pristop vsak mladenič iz domače vasi.

Popoldne se dotična pooblaščenca odpeljeta po vino. Deklicam so med tem roke polne opravila v kuhinji, druge lišpajo izbine prostore. Mladeniči jim pomagajo; tudi igrca jim ti oskrbijo.

Ko je že vse v redu — vino pripeljano, večerja pripravljena, soba razsvetljena, igrec v mladeniški sredini — zapojejo po kakšno pesmico, na pr.: „Vesela je hiš’ca na deželi“, itd. Po končanem petju se spravijo za mize, fantje skupaj, deklice za sebe, odmolijo ter začnejo uživati božje darove. Vmes prepevajo ter se pošteno zabavljajo. Večer konča s plesom, kakor na florijanovo. (Kar se tiče „frjanovega“, obslužava se vsako leto, deklice pa opustijo včasih svojo veselico.)

Duhovo. — Šega je, da na „finkišta“ ali na binkoštno nedeljo vsak pastir napase živino že pred solnčnim vzhodom. Tudi občinski pastir ali „hertar“ spravi jalovino nenavadno zarana na pašo. Domači pastirji so namreč le za krave dojnice; ko oni napasejo, potem izročijo svojo čredo „hertarju“ na občinskem pašniku ali „na tratah“. Kdor rečenega dne krave, ki jih je bil že napasel kje med njivami, na „trate“ (kjer se izprehajajo dopoldne) prižene še le za „hertarjem“, tistemu se posmehuje ta in drugi. Če je „hertar“ prav „saguren“, tedaj takim počasnim ali poznim pastirjem napravi deda, kterega prinese krava opoldne domú.

Ivanje. — Dan pred praznikom sv. Janeza Krstnika dekleta natrgajo „volčja jabelka“ in „dremoto“, potem zakurijo one same ali pa fantje; dremoto smodijo na ognju, a volčja jabelka posušijo ter jih rabijo za zdravilo, kedar kravo „volčec“ napne. Naberejo tudi rože „ivanjčice“ ter jih po oknih nadevajo v križ, kjer ostanejo, dokler se ne posušijo ter zavržejo.

Dušno. — Na vse svetce proti večeru gre procesija na grobišče, kjer obiščemo domovino telesnih ostankov svojih pokojnikov: zvečer se pa sliši mili glas donečih zvonov od bližnjih in daljnih cerkvá, iz zvonikov podružnic in vaških kapelic.

Na dušni dan v jutro gospodinje spečejo „krapce“, t. j. jednogibne tanke pogače, pomazane s sirom. Ko se jame daniti, nesejo k farni cerkvi nekoliko peciva in mošta; to porazdelijo ubogim revežem in beračem, ki teh darov že tam pričakujejo. — Na ta dan tudi „hertar“ opusti pašo in hodi s košarico, proseč pogače, zabeli, jajec, sira, a vzame pa sploh vse, kar mu kdo dá. Isto stori tudi zvonar ali mežnar pri občinski kapeli.

Barbara. — V jutro na dan tega svetka gresta po vasi od hiše do hiše po dva otroka ter ljudem sreče prosita. Zbere se jih tudi po več; nekteri gredó samo k sosedom, drugi k večjim hišam, kakor se komu spoljubi. „Polaziči“ — tako jim je ime — stopijo v sobo, poiščejo si hitro primernega prostora pod klopjo ali pod mizo; tukaj sedé ali klečé glasno govorijo z otroškimi besedami: „Bog vam daj dosti cizik (konj), — Bog vam daj dosti icik (krav), — Bog vam daj dosti gudik (svinj), — Bog vam daj dosti picik (kokošij), — Bog vam daj dosti žita, pšenice, sadja itd. Vse želje navadno sklenejo s prošnjo prejšnjim nasprotno: „Bog vam daj plantavo kobilo, pa daleč k mlinu!“ Za tem vstanejo in sprejmejo v dar peneze, jabelka, orehe ali kaj drugega. S tem odmahajo dalje ali domú.

Nekteri gospodarji in gospodinje veliko držijo do tega, da moška oseba prva pride k hramu; posebno so radi, ako krepek in vesel mladenič ta dan prvi stopi v hišo. Če ženska pride prva, pravijo, da je prišla jemat sreče; na več krajih se je pripetilo, da so ktero izpodili!

Miklavževo. — Zvečer pred praznikom sv. Miklavža se zbere nekoliko fantov v kaki hiši, kjer imajo že pripravljeno raznovrstno obleko, nalašč za ta dan. Jeden se obleče v škofa, drugi je župnik, tretji kaplan, četrti školnik, peti nosi koš na hrbtu, šesti je „hudič“, sedmi njegov gonjač. Vsak ima na obrazu šemo ali larvo, da jih otroci, za ktere so v službi, ne spoznajo. K temu nagovorijo fante včasih po največ očetje in matere, da ti „parkeljni“ otroke bolj k molitvi in ubogljivosti pripravijo, pak da bodo imeli koga „znanega“ poklicati, če so otroci nemarni.

Ko se je stisnila noč, odpravijo se „parkeljni“ ter hodijo od hiše do hiše. „Škof“ nosi veliko knjigo, ono o vseh svetnikih ali ktero drugo, samo da je velika, „župnik“ ima evangelije, „kaplan“ pa škofovo palico; tudi „školnik“ ima svojo batico, papir in potrebne reči za pisanje, da si more zabeležiti one nemarneže, ki nočejo ali še ne znajo moliti in ki ne ubogajo svojih skrbnih starišev. Kedar pridejo k hiši, gre „školnik“ naprej v sobo, pripravi tri stole za tiste, ki imajo priti za njim. Ko ti prikobacajo in se vsak posadi na svoj prostor, pokliče „škof“ k sebi po imenu otroke, ki se že veselijo (ali pa tudi bojijo), videti kaj takega. „Škof“ jim veli moliti. Po opravljeni molitvi „župnik“ prečita evangelije, in če roditelji prosijo, da še razloži kaj iz življenja svetega Nikolaja, pové jim to ali pa prečita. Potem razdeli „škof“ darove otrokom, na pr. krajcarje, podobice, jabelka, „lecet“ ali kaj drugega, Nato pa izpregovori: „Parkelj — noter!“ in na enkrat je tu s košem; ob jednem vstopi še za njim „hudič“, ki se dere prav neznanski, a ker je nevarno opravljen, bojijo se ga otroci. „Škof“ zapové „parkeljnu“ oditi, a tisti, ki ga goni, zapre dveri za njim. Nato „škof“ ali „župnik“ ogovori otroke: „Vidite, deca, ko ne bi bili pridni, in ko ne bi znali tako lepo moliti, kakor ste to pokazali, vas bi vse „toti“ odnesel v košu, ali pa bi vas požrl „oni gnus“. Le vrli bodite; če pa bodete nepokorni, pa kar, vi oče ali mati, pošljite po nas v belo Ljubljano.“ Zatem že „hudič“ enkrat skoči v hišo in zarenči; nato se poslovijo in gredó dalje. Ako otroci niso dobili darov sedaj, pa jih gotovo sledeče jutro najdejo kje v črevljih po oknih.

Sveti post. — Za božič si vsaka družina pripravi za jed in pijačo, kakor najbolje more, kaj dobrega. Na božično biljo je veselo vse, akoravno je skoro vsako leto o tem času največja zima. Opravijo se ta dan vsa dela, da na božič ni drugega opravka, kakor da se poklada živini. O mraku, ko prižgejo luč, večerjajo, potem pa začnejo delati jaslice, kinčati in zeleniti izbin kot pri mizi, kakor to pravi božična pesen: „Po bršljan, fantje, pojdite, — Grozdiče mu podelite, — V zelenju mora kotič biti, — Vsa se hiša veseliti.“

Ko so „jaslice“ — mi pravimo „betlehem“ — prirejene, opravi se vsa družina ter se o določenem času odpoti proti cerkvi; le starejši ljudje ostanejo domá za varuhe. Pri polnočki se v Ljutomeru napravi poseben spomin za babinske mladeniče; to biva zaporedoma gotovo že kakih 60 let, če ne več.

Štefanje. — Redno veselico si tudi zakonci priredijo vsako leto, in sicer o božičnih praznikih. Kakor je dolžnost vsakemu človeku, da ob sklepu solnčnega leta napravi račun o svojem življenju, da se popraša, za koliko je na boljšem ali na slabšem konju: to stori sevéda tudi občinski odbor. Pri srenjskem pregledovanju računov pa vselej „ostane“ nekaj cvenka za zlato kapljico. Zabavo napravijo možje za sebe in za svoje tovaršice sleherno leto na praznik sv. Štefana, to pa vselej na županovem domu. V ta namen kupijo vina navadno od kakega gospodarja iz domače občine. Pripeljano „kapljico“ spravijo kam v klet, do ktere v tem trenutku domačini izgubijo vsako pravico. Možje zapečatijo z vincem napolnjeni sod, zaklenejo klet, a ključ izročijo v shrambo poštenemu možaku. Na božič po rani službi božji se zbere nekoliko mož pri županu z namenom, da ogledajo sod, in da mu „na žili puščajo“. Da na „sveti dan“ nobena hiša ne bode brez krepčalnega soka, ima vsaka hiša pravico, poslati po nekoliko litrov vina. Na božič je krčma pri županu, kjer se zastonj „toči“ za obed. Na štefanje zvečer pa se v županovem hramu zbirajo možje in žene, da izpraznijo vinsko posodo; jedila prinesejo gospodinje s seboj. Če je med njimi kak nov gospodar, bodisi da se je letos oženil ali v vasi kupil posestvo, mora plačati takoimenovano „zvestno“; s tem dobi pravico, prihajati v društvo med možake.

Te dni volijo novega župana, ali pa še staremu izročijo dotično službo. Tukaj naj omenim, da pri nas „župan“ ni to, kar občinski predstojnik. Naš „župan“ ni v nikakoršni zvezi z višjimi oblastnijami; on je predstojniku neki pomočnik. Župan mora skrbeti za obdelovanje občinskega polja, za popravljanje plotov, srenjskih studencev, ... sploh kar se tiče občinsko-gospodarstvenih stvarij. Zato je pri županu tudi občinska „kasa“ ali blagajnica; le njenega ključa nima v svoji roki. Župan je torej roka občanov, in kakor si ga ti sami izvolijo, tako ga lahko sami odstavijo. Občani se pa pri „izbiranju“ držijo reda. Čast županstva se seli po vrsti številk, t. j. od hiše do hiše; izvzeti so kočarji, kteri se pri nas „žalárji“ imenujejo. Župan more postati le „kmet“, a plačila za svojo službo ne dobiva.

Kedar „izvolijo“ novega župana, opletejo blagajnico ter jo med bobnanjem, trompetanjem in prepevanjem pod vodstvom občinske zastave prenesó na odmenjeni prostor pri sosedu. — Če ima občina na pr. štiri vesnice, tedaj je v vsaki vasi poseben župan.

Na štefanje popoldne jahajo ali jezdijo mladeniči po polju ter škropijo z blagoslovljeno vodo.

Šentjanževo. — Ta dan se pri poznem sv. opravilu blagoslovi vino v spomin: a) da bi ljubi Bog vse tiste, ki to posvečeno kapljico pijejo, obvaroval vsega hudega na duši in na telesu, kakor je rešil sv. Janeza, ki je njemu podeljeno ostrupljeno vino blagoslovil, da ga je mogel brez škode popiti in tako potrditi resnico krščanske vere; b) da bomo po priprošnji sv. Janeza potrjeni v veri, ter da bi se ljubezen do Boga in do bližnika užgala v naših srcih.

Pámetiva. — Na praznik nedolžnih otročičev ali „na herodeževo“ vstajajo deca prav zgodaj ter se odpravijo „po pametivi“ od hiše do hiše s šibo v roki, da napokajo vsakega, kdor se jim le prikaže pred oči. Otroci dobijo v dar kako jabelko ali drug sad, presen ali suh, denar, pogačice ali kaj mladeži primernega. Tudi starejši ljudje radi koga ostro naklepljejo. Med pretepanjem izgovarjajo besede: „frišek ksunt“, to pa pri vsakem udarcu.

Na pametivo uživajo možje odkupnino mladega gospodarja. V zalogo zvestobe mora dati po pet goldinarjev, da se kupi pijača, ali pa mora sam priskrbeti ali kupiti dotično mero „vinskega mezga“; saj

„To je veselje Štajerca,
Če Bog mu sladk’ga vinca dá;
Juhé! juhé! zajucka rad,
Se žalosti ni treba bat’.“

* * *

Toliko za letos. Ker se dotični dnevi vračajo vsako leto, je naravna posledica, da se na to navezane šege redno ponavljajo. Marsikteri spomenik iz narodovega življenja se je že potopil v morje neznane večnosti. Ista usoda — kakor se kaže — gre naproti tudi opisanim šegam; naj torej to drobno zrnce ostane zanamcem vsaj — v zgodovinski shrambi.